Mednarodna organizacija Novinarji brez meja (Reporters sans frontieres) je konec oktobra objavila svetovno lestvico svobode tiska, na kateri Slovenija zaseda 14. mesto. Prvo mesto si delijo Finska, Islandija, Norveška in Nizozemska, peta je Kanada, sledijo pa Irska, Nemčija, Portugalska, Švedska in Danska. Za Slovenijo so se na lestvici znašle številne države z dolgo demokratično tradicijo, kot so Švica, ZDA, Velika Britanija in Italija, ki je zasedla šele 40. mesto. Organizacija ima sedež v Parizu, njena naloga je ščititi zaprte novinarje in svobodo tiska, omenjeno lestvico pa je letos pripravila prvič.

Novinarji brez meja so v svoji raziskavi ugotovili, da je svoboda tiska ogrožena povsod po svetu. Na lestvici 143 držav so se tako na zadnjih 20 mestih znašle države iz Azije, Afrike, Južne Amerike in Evrope (Rusija je na 121. mestu). Lestvica prinaša kar nekaj presenečenj, saj so se ZDA znašle na 17. mestu za Kostariko (15. mesto), medtem ko se je pred Italijo na 21. mesto uvrstila afriška država Benin, ki sicer sodi med 15 najrevnejših držav sveta, in tudi večina južnoameriških držav. Prav primera Kostarike in Benina po mnenju organizacije dokazujeta, da svoboda tiska ni odvisna le od bogastva države.

Lestvico so sestavili na podlagi vprašanj, na katera so odgovarjali novinarji in tuji dopisniki v posamezni državi, raziskovalci, pravni strokovnjaki in poznavalci razmer v posamezni regiji. Petdeset vprašanj o različnih oblikah kršitev svobode tiska se nanaša na podatke o napadih na novinarje (umori, zaporne kazni, fizični napadi, grožnje), na medije (cenzura, zaplembe, preiskave, pritiski) pa tudi na stopnjo nekaznovanosti tistih, ki so takšne kršitve povzročili. Nadalje vprašalnik »meri« medijsko zakonodajo (višina kazni za kršitve zakonodaje, državni monopoli in obstoj regulativnih teles na področju medijev). Poleg tega Novinarjev brez meja ne zanimajo le kršitve države, ampak tudi paravojaških formacij, organiziranega kriminala in skupin pritiska, ki so lahko resna grožnja svobodi tiska.

Novinarji brez meja poudarjajo, da so v seznam držav vključili le tiste, iz katerih so dobili v celoti izpolnjene vprašalnike iz več neodvisnih virov. Lestvica zajema medijske razmere v posameznih državah v času od septembra lani do letošnjega oktobra, pri tem pa ne upošteva kršitev človekovih pravic na splošno, ampak le tiste, ki se nanašajo na svobodo tiska. Lestvica tudi ni pokazatelj kakovosti medijev v opazovanih državah, saj Novinarji brez meja ščitijo svobodo tiska ne glede na vsebino medijev.

Z vrednotenjem odgovorov na 50 vprašanj so v organizaciji sestavili indeks svobode tiska: najmanjša vrednost je 0 in pomeni popolno medijsko svobodo, druga skrajnost pa je vrednost 100. Prvih 9 držav se tako giblje od vrednosti 0,5 do 1,5, Danska na 10. mestu ima indeks 3, medtem ko so pred Slovenijo (indeks 4) uvrščene še Francija (3,25) ter Avstrija in Belgija (obe 3,5). Švica je na 15. mestu z indeksom 4,25, ZDA so si »prislužile« indeks 4,75, Velika Britanija 6, Italija pa 11. Na dnu lestvice so se znašle Severna Koreja (97,5), Kitajska (97) in Burma (96,83).

Kot Bashy Quraishy pravi v svoji študiji, je v mesecu po terorističnem napadu sam okusil precej sovražnosti. Ne le na Danskem, temveč tudi na Švedskem, Nemčiji in celo na Portugalskem. Bil je deležen zaničevalnih pogledov in pljunkov na tla v njegovi bližini, najbolj pa ga je prizadela gesta njegovega dolgoletnega danskega prijatelja, izobraženega in prijaznega človeka. V elektronskem sporočilu mu je zapisal, da ga dolgo pozna in da je eden izmed najbolj spoštovanja vrednih ljudi, vendar se morajo njune poti po napadu na ameriška dvojčka raziti. »Mislim, da Muslimani in Danci ne moremo več živeti skupaj,« je zapisal. Teroristični napadi na Ameriko so povzročili smrt veliko nedolžnih ljudi, uničili premoženje v vrednosti več milijard dolarjev, in nenazadnje, dejanje je bilo tudi povod za besede o »razkolu civilizacij«, »vojni med islamom in zahodom«, »novem svetovnem redu«, temelječem na ameriškem vodstvu, je v uvodu zapisal Bashy Quraishy.

Nekaj ur po terorističnem napadu na svetovni trgovinski center na Manhattnu je pred kamere vseh pomembnih ameriških in svetovnih televizij stopil ameriški predsednik George Bush mlajši in povedal svoj prvi govor, naslovljen na ameriško ljudstvo. CNN je svoje poročanje o napadu naslovila z »Amerika napadena«, a takoj, ko je bil Osama bin Laden razglašen za sovražnika številka ena, naslov spremenila v »Nova vojna Amerike«. Podobno se je odzval tudi britanski premier Tony Blair, ki je razglasil vojno proti fundamentalizmu: »Napad na Ameriko je napad na našo civilizacijo, naše demokratične vrednote in naš način življenja.« BBC in ostali britanski mediji so sledili ameriškim s poplavo poročil njihovih dopisnikov s Srednjega Vzhoda, intervjujev s strokovnjaki, vojaškimi analitiki in politiki. Vse so vprašali, kdo je po njihovem mnenju storil ta ostudni zločin. Čeprav ni bilo dokazov in ni nihče prevzel odgovornosti za napad, je sum na islamske teroriste vseskozi lebdel v zraku.

Počasi, vendar zanesljivo so se zahodni mediji osredotočili na vpletanje islama v diskusijo. Televizijska in časopisna poročila, radijske novice ter internetne pogovore so preplavile teme, kot so islam, fundamentalizem, terorizem in vojna. Besede kot ekstremistični Muslimani, fundamentalisti, vojaški Muslimani, Osama bin Laden, muslimanske teroristične skupine in islamski terorizem so se pojavljale spet in spet. Televizije so ponavljale stare posnetke terorističnih dejanj po svetu, bin Ladnovo fotografijo, na kateri drži puško, ravnanja talibov z afganistanskimi ženskami, nekaj palestinskih demonstracij in posnetkov proslavljanj. Predsednik Bush je razglasil križarsko vojno proti terorizmu, italijanski premier Berlusconi pa je šel še dlje, islmasko civilizacijo je imenoval za manj vredno v primerjavi z zahodno, krščansko. Vodja danske desnice, danske ljudske stranke, je vojno proti islamu napovedal izza govorniškega odra v danskem parlamentu. Član evropskega parlamenta, Danec Mogens Carme, je na letnem srečanju stranke dejal: »Vse zahodne države so infiltrirane z Muslimani. Nekateri izmed njih so prijazni ljudje, ki čakajo, da nas bodo vse pobili, ko jih bo dovolj.« Ugledni britanski profesor Micah Dembo je v časopisu Independent zapisal: »Kulturno in intelektualno podporo terorizmu v islamskih družbah je mogoče uničiti le tako, da jo pozahodnjačimo.« Čustveno in zavajajoče poročanje je nadomestilo objektivnost. Spoštovana ameriška kritičarka Suzan Sontag je hudo kritizirala medije v članku za The New Yorker. Zapisala je: »Nesorazmerno predoziranje realnosti, prikazovanje samopravičnosti in neposredno dezinformiranje s strani oblasti in televizijskih komentatorjev je neverjetno in žalostno.«

Nekritično in nacionalistično novinarstvo ter namerna uporaba protiislamske terminologije kot propagandnega orodja je imela na žalost takojšnje in neposredne stranske učinke. Mednarodni terorizem je postal sinonim za islam kot religijo. Napadi na ljudi arabskega in azijskega videza so povzročili smrt mnogih nedolžnih ljudi, mediji so poročali o vandalskih dejanjih nad njihovim premoženjem, podtikanju bomb in nadlegovanju muslimanskih deklet in žena ter nasilju nad muslimanskimi otroki v šolah. Center za nadzor nad rasizmom EU (European Union Racism Monitoring Center) na Dunaju je konec septembra leta 2001 izdal poročilo o nadlegovanju in napadih na Muslimane v državah EU. Alarmi so se zaradi teh napadov začeli oglašati v zahodnih centrih moči, pritožilo se je več muslimanskih in arabskih držav, glas so povzdignile tudi družbe Srednjega Vzhoda. George Bush je v Moskvi in Washingtonu pozval ljudi k spodobnosti in zadržanosti, podobno sta storila Tony Blair in Romano Prodi. Jasno so poudarili, da vojna proti terorizmu ni vojna proti islamu in muslimanskemu prebivalstvu. Bush je celo dejal, da je islam religija miru. Te besede so nekoliko pomirile strasti, vendar so isti voditelji v isti sapi spregovorili o fundamentalizmu in terorizmu kot največjemu sovražniku. Navaden prebivalec zahoda ne loči med fundamentalizmom in fanatizmom, ugotavlja Quraishy. Ali se zahodni voditelji ne zavedajo, da omenjanje besede fundamentalizem izzove jezo med njihovimi prebivalci, ki jo hitro in avtomatično povežejo z religijo, ne krščanstvom, hinduizmom ali židovsko vero, temveč islamom. Fotografije pakistanskih žena s koranom v eni in puško v drugi roki, nekaj sto mladih mož z dolgimi črnimi bradami, ki vzklikajo »Alah je velik« in podobne s čustvi nabite vzklike, so ponavljajoče predvajani, da bi prikazali zlo terorizma in fundamentalizma. Protiislamski filmi, kot je Ne brez moje hčere in dokumentarni filmi o položaju afganistanskih žena, prisiljenih porokah med etničnimi manjšinami so prikazani skoraj vsak dan. Te podobe so se zasidrale globoko v duševnost nedolžnih in napačno informiranih ljudi in ustvarile sovraštvo. Noam Chomsky je za srbski radio B92 na vprašanje, kako komentira pojasnila nekaterih ameriških medijev, da so teroristi napadli Ameriko zato, ker sovražijo zahodne vrednote, odgovoril: »Vprašanje o sovraštvu lahko kar izpustimo. Je samo po sebi neumnost in tisti, ki to pravijo, to tudi dobro vedo, razen če niso seznanjeni z novejšo zgodovino. Seveda so to priročne pretveze, ki služijo jemanju pozornosti dejanskim pritožbam, ki jih izražajo celo najbolj prozahodni elementi na Srednjem Vzhodu. Kar se tiče medijev, se moramo vprašati, kako se obnašajo, ko se srečajo z osnovnimi vprašanji v kriminalnih primerih, majhnih ali velikih: kdo je odgovoren, zakaj se je to zgodilo. O teh vprašanjih praktično v medijih ni diskusije. Razen v redkih primerih, kot je Wall Street Journal, je tega zelo malo v vodilnih medijih.« Podobno je v dolgem komentarju o vojni proti terorizmu v New York Timesu in Guardianu zapisal Salman Rushdie: »Recimo bobu bob. Seveda ima to opraviti z islamom. Mantra, da vojna proti terorju ni vojna proti islamu, ni resnična. Bush in Blair morata reči tako, saj si preprosto ne moreta privoščiti, da bi imela celoten islamski svet za vratom.«

Konec septembra se je organizacija POEM (katere član je tudi avtor te študije, kratica za federacijo organizacij etničnih manjšin na Danskem) sestala z danskim premierom, da bi razpravljali o splošni strategiji obravnavanja okoliščin oz. posledic septembrskega napada na Ameriko. Namesto dialoga s predstavniki etničnih manjšin je ta vztrajal, da morajo etnične manjšine obsoditi terorizem, zaobljubiti zvestobo Danski, dovoliti ženskam, da se poročijo, s komer si želijo, se izobraziti, spoštovati demokracijo in ne smejo misliti, da je koran nad dansko ustavo. Veliko prisotnih ni razumelo, zakaj se je premier spraševal o njihovi lojalnosti in državljanstvu na tak način. Večina izmed njih je vse svoje življenje živela na Danskem, ker pa so se rodili z islamom, je naenkrat predmet diskusije vprašanje njihove lojalnosti Danski. Mediji so naslednji dan poročali o srečanju kot »Premier sprejel zmerne Muslimane«, objavljena pa je bila fotografija ženske, ki je edina prišla na srečanje z ovratno ruto na glavi, vse ostale predstavnice pa so nosile klasično evropsko obleko. Pri pregledu tiska in internetnih izdaj med 12. septembrom in 12. oktobrom je Quraishy, kot pravi, ugotovil, da so vsi zahodni mediji uporabili besedila, fotografije in terminologijo, ki je kazala na islam kot na barbarsko, fanatično in necivilizirano religijo. Podobno je ugotovil, ko je nedavno spremljal poročanje o religijah na Danskem. Kot je povedal, so danski mediji (šest nacionalnih časopisov in dve nacionalni televiziji) v 75 odstotkih tri mesece poročali o islamu, pri čemer je bilo 60 odstotkov prispevkov negativnih.

Že pred napadom na Ameriko, točneje 31. julija 2001, je ameriška tiskovna agencija APP objavila zgodbo o negativnem stereotipiziranju arabskih Muslimanov v ameriških medijih, ki se je nadaljevalo kljub protestom v družbi. Jack G. Shaheen, avtor dveh knjig o tej temi, je večkrat izjavil, da stereotipi ne živijo v vakuumu, temveč z neprekinjenim ponavljanjem dehumanizirajo ljudi, omejijo pogled in zatemnijo realno sliko. Mediji pa po njegovem mnenju ustvarijo neustavljivo poplavo enakih sovražnih podob, ki prikazujejo Arabce kot manjvredne ljudi. Kot je izjavil za Los Angeles Times, Arabcev nikoli ne prikazujejo v filmih ali na televiziji. Celo nasprotno, ugotavlja Quraishy, ameriška korporacija CBS je posnela kar nekaj serij, ki v svoji vsebini povzdigujejo vlogo CIE in herojskih agentov, ki »zmagujejo proti islamskim teroristom«. Za eno izmed njih je CBS želela, da ji dajo naslov The President’s Man: The Holy War, vendar je po posredovanju skupine Muslimanov naslov umaknila in se je drugi del naslova glasil Ground Zero. Kot je pozneje povedal uslužbenec za odnose z javnostjo CBS, so tako ali tako že prej umaknili naslov. Vendar, trdi Quraishy, kontekst ni bil spremenjen. Celo pred enajstim septembrom so se zahodni mediji nagibali k negativnemu upodabljanju Muslimanov. Naivne interpretacije muslimanskih zakonov in običajev so zunaj konteksta, piše Quraishy. Arabce enačijo s teroristi, Muslimane s fundamentalisti. Islam je na splošno sprejet kot fenomen Srednjega Vzhoda, v katerega je »vržen« še Pakistan. V teh časih je vse bolj težko najti članke v vodilnih medijih, ki bi opisovali islamsko umetnost, kulturo, arhitekturo, filozofijo, poezijo ali predstavili splošno znanje.

Za naraščanje protimuslimanskih občutkov v medijih zahodnega sveta, posebno v ZDA, je kriv razpad Sovjetske zveze. Desetletja so bili Rusi grešni kozli. Ko so postali ameriški najboljši prijatelji, je Amerika skozi medije želela poiskati novega sovražnika številka ena. Našla ga je v fundamentalistih, izraz, ki se uporablja tudi kot sinonim za Muslimane. Virtualna geografska izolacija Amerike je vodila k njeni »osamljenosti«, zato napad svetovnega trgovinskega centra ni bil le napad naravnost v finančno srce dežele, temveč tudi udarec v živčni sistem. Kot že rečeno, so se mediji precej potrudili za negativno podobo Muslimanov. To pa ni le sedanji trend, kar se je pokazalo že pri poročanju o Libanonu in Iranu leta nazaj. Ko pa se je prestižni mednarodni časopis Newsweek odločil, da vodilno zgodbo naslovi z »Militantni islam«, v kateri je izključil vse ostale vidike vere, je islam dobil dejansko takšno podobo v očeh večine ljudi. V zadnjem času mediji malo omenjajo dejstvo, da Muslimani živijo na vseh koncih sveta, v vseh rasnih skupinah. Večina jih izvira iz Srednjega Vzhoda, nekateri pa so tudi belopolti, kot denimo bosanski Muslimani, Indonezijci in Malezijci so rumeno, Senegalci in Sudanci pa črnopolti. Muslimanski fundamentalisti so v zadnjih nekaj letih Šiiti (Shi’ite), ki so geografsko omejeni na Libanon, Pakistan, živijo pa tudi še v nekaj delih sveta. S čimer se zahod zdaj sooča, je »Sunni« islam, ki presega vse državne meje. Komunikacija z islamom je življenjskega pomena. Zakaj bi se moral zahod ukvarjati z resnico, trdnimi dejstvi in ogromnimi količinami raziskovalnih nalog, da bi lahko zahodnemu občinstvu pripovedoval zgodbo o ubogi državi v islamskem svetu, fanatizmu Mullahov, strogem šeriatskem pravu v Saudski arabiji, nasilju v Alžiriji, Palestini in Indoneziji. Razlogi za to so v treh dejstvih. Prvič bi se s tem uravnotežile diskusije o islamu, ki so prisotne na vseh stopnjah evropske družbe. Drugič je muslimanska manjšina integralni del evropske realnosti. Tretjič imajo novinarji moralno dolžnost, da vzdržujejo lastno integriteto, profesionalnost in nevtralnost.

Pomembno je izpostaviti, da je islam religija in ne nacionalnost. Islam je univerzalna religija, ki se razprostira po 60 državah in ima okrog 1,1 milijarde ljudi, ki ji sledijo. Muslimani torej niso enotna masa. Imajo različne kulture, način življenja, zgodovino, barvo, etničnost, jezike, mentaliteto, oblačenje, socialni status, vzgojo in izkušnje. Vse, kar jim je skupnega, je pet zapovedi islama. Standardna podoba islama v medijih je izkrivljena, poenostavljena in nevarna. V Evropi obstajata dva modela identitet, ki sta dostopna muslimanskim etničnim skupinam. Francoski model all inclusive temelji na predpostavki, da v primeru, če živiš v Franciji, se asimiliraj in bodi Francoz. Njihova kultura in jezik prevladujeta. Primer izključitve dveh maroških deklic, ki sta v javni šoli nosili naglavne rute, je dobra ilustracija za ta model. Drugi model je nemški type exclusive, ki temelji na tem, da so Nemci lahko le nemške krvi, s skupno zgodovino in geografijo. To je tudi posledica za težko pridobivanje nemškega državljanstva. Ostali modeli spadajo med izolacijo, integracijo, segregacijo in v zelo redkih primerih medsebojno razumevanje in spoštovanje. Muslimane se dramatično prikazuje kot skupino, ki ne more ali noče biti del katerega koli od teh poskusov ali preprosto zavrača sovpadanje z ostalim svetom.

V skoraj vseh oblikah medijev nas poskušajo »strokovnjaki« prepričati o novi grožnji z vzhoda; sveti vojni, fanatični množici, maščevanju Srednjega Vzhoda nad modernim svetom in religijo razsvetljenstva. Islam je včasih »izziv«, včasih grožnja, pravi Quraishy. Grožnja je lahko le duhovna; zaprtje naftne pipice, kulturna invazija emigrantov iz Turčije, Pakistana ali Mughareba. Lahko leži v islamski atomski bombi, v terorizmu ali grožnji islamskih fundamentalistov z revolucijo po iranskem vzorcu. Preproste duše jo lahko vidijo celo kakor spopad med islamom in krščanstvom. V Evropi in ZDA živijo vsi ti strahovi, včasih skupaj, včasih posebej. Quraishy je zapisal: »Če oseba z muslimanskim ozadjem kritizira večinsko percepcijo islama na zahodu kot sovražnika, ne opravičuje vseh vidikov muslimanske politike in družbe ali jih pometa pod preprogo. Osvetliti hoče dejstvo, da konstrukt sovražnika ni resen način soočenja s pritiski, korupcijo, zlorabo človeških pravic in drugimi fenomeni v tako imenovanem islamskem svetu.« Vendar ideologov, ki se zaklinjajo na sovražne podobe Muslimanov, to ne skrbi. Počutijo se dobro, ko te probleme združujejo z drugo kulturo in religijo. Namesto kritike zahod postreže z aroganco in zasramovanjem v smislu »Evropejci so proti fanatizmu, ki je integralni del neke druge kulture«, ali »fanatizem ne pripada jedru zahodnokrščanske kulture«. Ideja o islamski grožnji ni nova, temveč ima globoke zgodovinske korenine. Nekateri zahodni politiki in strokovnjaki razlagajo pojav uradne protiislamske propagande, negativnih občutkov in verske fobije kot rezultat razpada Sovjetske zveze. Če gledamo zgodovinsko, smo lahko presenečeni, kako malo resnice je v tem. Islam je bil vedno obravnavan kot sovražnik, grožnja in izziv – geopolitični, kulturni, filozofski in nenazadnje teološki. Ker pa islam ni bil predstavljen le kot zadnja božanska religija, temveč tudi kot način življenja, je to postavilo velikansko oviro med civilizacijo, ki temelji na krščanskih normah in politični moči, ter islamom.

Pri razpravljanju o islamu se večkrat pokaže pomanjkanje znanja in racionalnosti. Najbolj splošen izraz, ki to dokazuje, je: »Ne vem ničesar o islamu, ampak …« Zahod je s tem izumil islam, ki mu ustreza, ki najbolje zapolni zahodne politične in psihološke potrebe. Namesto na raznolikosti islamskih dežel in kulturi je poudarek na antitezi vzhod – zahod. Zahod s tem ustvarja polarno nasprotje, proti kateremu lahko zavaruje sebe in svoje vrednote in s čimer lahko oblikuje percepcijo zahodnega sveta. Dežela misterioznosti, nemiru in neurejenosti je postavljena v nasprotje urejenosti zahoda, izobilje pa se sooča z realnostjo potreb tretjega sveta, iz česar izvira strah pred revščino. Eden od razlogov za ta strah leži v dejstvu, da zahod ni več prepričan v svoje dosežke. Glavna kritika medijev pri poročanju o islamu je, da neenako opisujejo vzporednice in raznolikosti, da negativno ocenjujejo vse, kar se razlikuje od zahoda in da nimajo želje po razumevanju.

Glavna vloga in moč medijev v moderni družbi je, da širijo informacije. Ko je informacija – resnična ali neresnična – objavljena v javnosti, ustvari svoj ritem. Lahko jo tudi zanikaš ali popraviš, vendar je ne moreš uničiti. Izrečena beseda ima svojo magično moč. V javni diskusiji v luči nesodelovanja ter nacionalnega šovinizma je zelo malo prostora za različne nacionalne identitete. Zavračanje vsega neevropskega in nekrščanskega v debatah je povzročilo polarizacijo družbe. Posledično je padla stopnja tolerantnosti ljudi do muslimanskih etničnih manjšin.

Večina novinarjev ve, da so strežniki novic, ki lahko prispevajo k tolerantnosti, harmoniji v družbi ali pa lahko tudi uničijo niti civilne družbe, katere del so. Veliko se jih odloči, da ne bodo prevzeli velike odgovornosti v svojem poročanju.

Tisti, ki preučujemo izkrivljeno poročanje medijev, piše Quraishy, jih moramo opozarjati, da predstavljajo četrto vejo oblasti. Vsakič, ko jih opozorimo, najpogosteje dobimo naslednje odgovore:

• Mediji zgolj opravljajo svojo službo obveščanja javnosti.
• Medijska kritika je skrita oblika cenzure; to se ne sklada z demokracijo.
• Muslimani ne morejo pričakovati posebnega obravnavanja v medijih.
• Svoboda izražanja se mora zagotoviti za vsako ceno.
• Če mediji ne bi pokrivali tudi protiislamskih občutkov v družbi in ljudem predstavljali ventil za sproščanje jeze, bi lahko povzročili rasne spopade.
• Če se muslimanske manjšine počutijo napačno predstavljene, lahko uveljavijo pravico do odgovora, pritožbe pri uredniku, lahko pišejo medijskemu častnemu razsodišču ali preprosto tožijo medije na sodišču.

Čeprav so nekateri od teh odgovorov veljavni in smiselni, lahko temeljijo tudi na domnevi o svetosti medijev in imajo okus po profesionalni arogantnosti. Novinarji morajo vedeti, da svoboda izražanja ne velja zanje, temveč za male ljudi, ki težko oporekajo vladajočemu razredu.

Absolutne svobode izražanja ni, temveč je povezana z odgovornostjo in zdravim razumom.



Štirje glavni principi novinarstva, ki služijo etičnosti v novinarskem delu, so:

• Govorjenje resnice mora biti postavljeno na prvo mesto.
• Svoboda novinarske neodvisnosti mora biti sprejeta.
• Pravica mora združevati poštenost v poročanju in predstavljanje krivice.
• Novinarji morajo vedno poročati v duhu humanosti, in ne smejo zakriviti neposredne, namerne škode. Kadar koli je mogoče, morajo preprečiti trpljenje.

V prihodnosti bodo etnične skupine vedno prisotne, veliko bo etničnih, kulturnih in verskih problemov, zato morajo novinarji pokazati profesionalnost, ozaveščenost in občutljivost pri poročanju, da ne postanejo instrument za spodbujanje konfliktov.

Kaj lahko storimo, se v zaključku študije sprašuje Bashy Quraishy. Če želijo novinarji res pluralno in kozmopolitsko poročati, morajo to početi neodvisno od evrocentrizma in razširiti stopnjo profesionalizma na multikulturno, multietnično in multireligiozno razmišljanje.

Quraishy je sestavil tudi deset predlogov za širjenje interkulturnega razmišljanja med novinarji:

1. Svoboda govora je temeljna človekova pravica in je tudi pravica do nediskriminacije. Vsakršnemu poročanju, ki obsega rasizem, izraža predsodke in ločuje družbo, se je treba izogniti.
2. O etničnih manjšinah je treba poročati objektivno in nevtralno, prav tako kot o večinskemu narodu.
3. Novinarji se morajo zavedati nevarnosti svoje evropocentrične vzgoje in ideološke izobrazbe, ko pišejo o drugih kulturah in religijah, posebej islamu. Uporaba vezi med manjšinami je koristna.
4. Besede, kot so »črnuh« (nigger), »paki« (paki), »fundamentalist« (fundamentalist), »geto« (ghetto), »etnične bande« (ethnic gangs), »kriminalci druge generacije emigrantov« (criminals second-generation immigrants) so za manjšine žaljive.
5. Kultura, religija, etničnost, barva in nacionalnost etničnih manjšin ne sme biti pojasnjevalni model za pisanje o posamezniku ali skupini ljudi.
6. Uporaba nepotrjenih statističnih podatkov, drugih podatkov in dejstev je lahko zelo nevarna, zlorabijo pa jih lahko tudi proti emigrantom usmerjeni politiki, desničarska gibanja in rasistične organizacije. Lahko škoduje tudi novinarjevemu ugledu in integriteti.
7. Ko pišete o posebnem pojavu v etnični skupini, v svojem članku uporabite več virov, da se izognete prevladujočemu vplivu ene strani ali enostranskim informacijam.
8. Mnenje etničnih skupin je pomembno in ga morate vključiti v primeru, da pišete o temah, pomembnih za družbo, kot so okolje, promet, šport, zunanje zadeve ali splošen razvoj. To bo manjšinam dalo občutek pripadnosti.
9. Etničnim manjšinam primanjkuje sociopolitičnega vpliva in sredstev za povzdigovanje glasu pri njihovih skrbeh. Manjšine se ne morejo braniti, zato imajo novinarji moralno dolžnost, da jim dajo možnost, da povzdignejo glas.
10. Nalivno pero je močnejše od meča. Izrečena beseda, napisan odstavek ali televizijski posnetek ima svoj trenutek. Ne moreš ga umakniti. Poprava povzročene škode zahteva svoj čas. Novinarji morajo realistično uporabiti svojo moč in z njo skladno delovati.

Politiki se ponavadi strinjajo z rekom: »Če ni pokvarjeno, ni kaj popravljati!«, toda v primeru danske televizije temu ni tako. Tam novo desno krilo vlade načrtuje privatizacijo zelo uspešne javne televizijske postaje TV2. Privatizacija postaje TV2 je del splošne politike v procesu liberalizacije nekaterih ključnih elementov danske državne blaginje, kamor sodijo tudi zdravstvena nega, socialne institucije, javni transport in mediji. Na televizijo se trenutno gleda le kot na proizvod, kakor sta npr. milo in klobase, ne pa kot na medij s kulturno dimenzijo.

TV2 je bila na Danskem ustanovljena oktobra 1998 in s tem je razbila monopol državne postaje Danmarks Radio (v nadaljevanju besedila DR). Sredi osemdesetih je bila po dolgoletnih pogajanjih sprejeta splošna odobritev, da se dodatni danski kanal lansira, delno tudi kot zaščita danske kulture pred t. i. »nevarnostmi z neba«, namreč pred vsedržavnimi satelitskimi programi. Nato je nastopilo ključno vprašanje, kako naj bi novo televizijsko službo organizirali.

Desno krilo manjšinske vlade je hotelo privatizirano različico prejšnjega monopola, pri čemer bi naj bil slednji po njihovem mnenju favoriziran s strani socialdemokratske stranke. Medtem pa so se stranke levega krila in do neke mere tudi manjšinska centralno liberalna stranka, ki je v večini primerov podprla vlado, zavzemale za novo javno televizijsko postajo in bile kritično naperjene proti uvajanju oglaševanja na danski televiziji. Končno je bila leta 1987 zasnovana TV2 kot politični kompromis med vlado in manjšinsko centralno-liberalno stranko. Obe strani sta se strinjali, da naj se neprofitna televizijska služba financira delno z oglaševanjem, delno pa s plačili TV-prispevkov oz. naročnin. Tako je bil ustanovljen poseben danski model za »zemeljsko oddajanje« z dvema neodvisnima, neprofitnima javnima postajama, od katerih se ena financira izključno s plačili TV-prispevkov oz. naročnin, druga pa delno tudi z oglaševanjem.

TV2 je bila že od samega začetka izjemno priljubljena. Po svojem prvem letu predvajanja je bila najbolj gledana televizijska postaja in to še zmeraj tudi ostaja. Od poznih osemdesetih let naprej so danski televizijski prostor pretresale revolucionarne spremembe – vse od državnega monopola, pa do multiprogramskega sistema, s preobiljem različnih televizijskih postaj. Kabelska in satelitska televizija sta zastopani v približno 75 %. Poleg že dveh zemeljskih državnih televizijskih služb, ki sta obe lansirali še dodaten, satelitsko podprt kanal, je tukaj še šest drugih komercialnih »nacionalnih« programov in štiri plačniški filmski programi, ki ciljajo prav na danski trg. Večina teh programov je predvajanih s satelita, ki je v lasti Velike Britanije, zato da se tako izognejo danski zakonodaji o oglaševanju.

Danska televizijska politika se je izkazala za zelo uspešno, saj dobavlja pestro izbiro programov ter omogoča tudi delovanje tujih televizijskih postaj. TV2 in DR sta daleč najbolj gledana programa, saj je gledanost (oz. čas gledanosti) po podatkih iz leta 2001 na TV2 dosegla 35 %, na DR pa 28 %, od celotnega časa gledanosti. Vključno z dvema dodatnima satelitskimi kanaloma, imajo vse javne televizijske službe skupno 68-odstotno gledanost (čas gledanosti). TV2 in DR imata glede na obveznosti javne službe raznovrstni izbor tako lokalno produciranih kot tudi mednarodnih programov. Najbolj priljubljeni so informativni programi (novice), dokumentarni programi, danske dramske nadaljevanke, danski razvedrilni program, sledijo jim nadaljevanke in filmi s področij angleško govorečih držav. Nadalje pa še posebej DR predvaja programe, ki so usmerjeni na ožje ciljne skupine gledalcev.

Možnost za tolikšno raznolikost programov tiči v dejstvu, da imata DR in TV2 zadovoljive finančne vire za produciranje programov različnih zvrsti. Obe postaji sta neprofitni javni podjetji, zato lahko ves dobiček namenjata financiranju svojih programov. Za tako majhno državo kot je Danska, ki šteje pet milijonov prebivalcev, je ta podatek ključnega pomena. Drugače so pomembnejše zvrsti programov kot so na primer danske dramske nadaljevanke, raziskovalno-informativni, dokumentarni in otroški programi finančno preobremenjujoči zalogaji, da bi se jih splačalo producirati s komercialnega vidika. Leta 2001 je imela TV2 537 milijonov evrov dohodka od plačil TV-prispevkov oz. naročnin, 1006 milijonov evrov dohodka od oglaševanja, medtem ko je celotni dohodek od televizijskega oglaševanja na Danskem znašal 1737 milijonov evrov.

Največji izziv javnim televizijskim kanalom predstavljajo prav privatni satelitski kanali, ki ciljajo na danski trg. Satelitski kanali so povečini v lasti tujih medijskih podjetij oz. hiš: švedski Modern Times Group (v nadaljevanju besedila MTG) ima v lasti dva razvedrilna kanala in enega športnega, ameriški Scandinavian Broadcasting System (SBS) pa nadzira razvedrilne kanale in zemeljsko delo lokalnih postaj. Lokalne postaje dnevno predvajajo eno do dve uri lokalnega programa, ves preostali čas pa namenjajo razvedrilnim programom. In prav te komercialne postaje pokrivajo levji delež preostalega časa gledanosti (MTG 12 % in SBS 8 %). Komercialne postaje se osredotočajo na nizkoproračunske danske razvedrilne oddaje, šport in na celo kopico ameriških nadaljevank. Omenjeni razvedrilni programi pritegujejo sorazmerno veliko število gledalcev, še posebej se zanje navdušujejo s komercialnega vidika atraktivni, mladi gledalci.

Medtem pa je meddržavni splet satelitskih kanalov in postaj iz sosednjih držav potisnjen na rob in zaseda le 10–12 % časa gledanosti.

Kljub uspehu danskega modela pa ima nova manjšinska vlada, ki je prišla na oblast leta 2001, v načrtu privatizacijo TV2 kot del splošnega procesa liberalizacije medijskega trga. Maja letos je vlada z desno ljudsko stranko sklenila dogovor glede nove politike predvajanja, predlog je trenutno v pripravi za zakonodajo. Vsesplošni cilj je »da bi ustvarili najboljše možne pogoje za kompaktni privatni, komercialni medijski sektor«. V dogovor so vključene tudi nove radijske postaje, opustitev nekaterih specifičnih programskih obveznosti za lokalne televizijske postaje in liberalizacija nekaterih določil o oglaševanju.Vodilna ideja omenjenega dogovora je, da bi oglaševalska politika bila bolj v skladu z direktivo Evropske unije Television Without Frontiers – t. i. televizija brez meja. Oglaševanje bi bilo vendarle na sporedu med posameznimi programi, z izjemo odmorov, ki so na sporedu med posameznimi športnimi programi. Nadalje je v skladu z dogovorom potrjena prejšnja politična določitev za uvajanje zemeljske digitalne televizije, toda s poudarkom, da je predpogoj za digitalno televizijo v tem, da le-ta ne more biti financirana z oglaševanjem brez predhodne javne podpore.

Končno dogovor predlaga tudi privatizacijo TV2 pod določenimi predpogoji: »TV2 bo morala brez prenehanja izpolnjevati svoje obveznosti kot javna služba, kakor tudi tekoče obveznosti, z izjemo on-line aktivnosti in programov (v živo), ki so usmerjeni na ožje ciljne skupine.« Ter: »Pomemben predpogoj za privatizirano TV2 je, da bo kot privatno podjetje imela dobre možnosti za izpolnjevanje svojih obveznosti kot javna služba.«

Zanimivo ter hkrati protislovno je, da želi vlada programsko politiko TV2, kakršna je danes obdržati, kar pa se tiče njenega finančnega delovanja, želi uvesti dramatične spremembe. Za svoje odločitve je vlada navedla le malo pojasnil: prodaja televizijske postaje bo vladi prinesla le enkratni dobiček v znesku med približno 150 in 250 milijoni evrov, poleg tega pa želi vlada znatno zmanjšati znesek obveznih TV-prispevkov oz. naročnin, ki so jih dolžni plačevati vsi državljani, ki so lastniki televizijskih sprejemnikov.

Navedeni vladni argumenti so po svoji naravi avtentični in v skladu z vladno ideološko politiko, da bi liberalizirala medijski trg. Toda kljub temu, vlada ni navedla nobenega pojasnila v zvezi s tem, kako naj bi privatizirana televizijska postaja pod novimi predvidenimi pogoji ohranjala svojo programsko politiko. Prvič, nova privatizirana postaja bo pričakovala povrnitev investicije. Drugič, postaja ne bo več prejemala plačil TV-prispevkov oz. naročnin. Tretjič, čeprav bodo omejitve o oglaševanju zelo liberalizirane, je sedaj težko predvideti kako bi lahko privatizirana postaja povečala svoj dobiček od oglaševanja, saj ima na že tako konkurenčnem trgu TV2 danes pokritega kar 58 % celotnega trga. Privatizirana TV2 bi se tako lahko znašla v položaju, kjer bi razpolagala z bistveno manjšimi finančnimi sredstvi za svoje programe. Privatni lastnik bi morda lahko uresničil organizacijo TV2 in morda poiskal dodaten vir dohodka v podobnih dejavnostih, toda zdi se skorajda nemogoče, da bi TV2 pod takšnimi pogoji vodila enako kvalitetno programsko politiko kot doslej.

Vlada je tudi ustanovila komisijo, ki naj bi podala strokovno mnenje glede finančne situacije preden bo sprejeta dokončna politična odločitev o postopku privatizacije. Toda hkrati se je vlada sama postavila v položaj, iz katerega morda ne bo tako lahko našla poti nazaj.

Z zgodovinskega stališča je bila danska televizija močno spremenjena zaradi političnih in kulturnih razlogov, toda niti prejšnja monopolna postaja, niti TV2 nista bili državno vodeni televizijski službi. Na splošno je javnost podpirala idejo, da bi Danska obdržala javno televizijsko službo, čeprav je bila njena programska politika predmet žgočih političnih in kulturnih razprav.

Vodilna ideologija je bila, da mora televizija biti javna služba, ki služi interesom demokratične družbe in interesom njenih državljanov. Politične stranke in močna ljudska gibanja so videla televizijo kot veliko priložnost za razsvetljenje, kot medij, ki bi podajal umetnost in kulturo vsem ljudem v enakopravni družbi. Omeniti velja tudi, da je bila televizija v šestdesetih in sedemdesetih sestavni del v razvoju danskega modela državne blaginje.

Po drugi strani je ta ideologija ustvarila kulturni konflikt, ki ga je povzročilo (očetovsko) pokroviteljsko vedenje Danmarks Radia. Pod okriljem obveznosti javne službe, da informira, razsvetljuje in omogoča javnosti dostop do enotne kulture, je televizijska postaja predstavljala kulturo srednjega in visoko izobraženega razreda, medtem ko je do pop kulture in produktov razvedrilne industrije kazala zaničevaje.

Ustanovitev TV2 je spremenila odnos med občinstvom in televizijskimi postajami. TV2 se je zavzemala za bolj odprto stališče do svojih gledalcev in bila takoj nagrajena z veliko priljubljenostjo. V multikanalskem sistemu privatnih postaj in do neke mere tudi v primeru DR in TV2 so gledalci bolj porabniki na trgu, kakor pa državljani demokratične družbe.

Kakorkoli že, obema neprofitnima javnima službama je uspelo izoblikovati svojo novo, izredno pomembno kulturno vlogo, pri čemer sta postali modernizirani javni službi, ki delujeta na trgu. Rečeno z drugimi besedami, v zadovoljstvo danskih gledalcev jima je uspelo obdržati pomemben delček danskega televizijskega sistema v okviru kulturne politike. In prav ta kulturna dimenzija je sedaj vse bolj pod naraščajočim pritiskom od povečini tujih poslovnih interesov, da bi liberalizirali danski televizijski trg v skladu z dominantno tendenco večine ostalih držav. Vlada pod pretvezo zavzemanja za kulturno dimenzijo, češ da želi ohraniti sedanjo programsko politiko obeh javnih televizijskih služb, le hinavsko pritrjuje takšnemu razvoju in ga podpira. Industrijska politika pa tako postaja vse močnejša in začenja dominirati na račun programske.

Podlago za delovanje novega Urada za komunikacije (Office of communications – OFCOM) v Veliki Britaniji najdemo v predlogu novega medijskega zakona, ki je bil sklenjen maja letos. Potem ko bo osnutek zakona omenjen v kraljičinem govoru – predvidoma novembra – in predstavljen v parlamentu decembra letos, bo Urad za komunikacije dobil tudi uradno odobritev za delovanje. A vsekakor je jasno, da se vsa medijska arena v Veliki Britaniji skupaj z obstoječimi uradi in komisijami, ki še vedno nadzorujejo medije, pripravlja na novo obdobje, obdobje najmočnejšega regulatorja doslej, Urada za komunikacije.

Zlitje petih obstoječih regulatorjev – Independent Television Commision (ITC), Office of Telecommunications (Oftel), Broadcasting Standard Commision (BSC), Radio Authority in Radiocommunication Agency – v eno telo, je prva sprememba novega medijskega zakona. Ni še popolnoma jasno, kako bo nov urad uskladil ključne elemente obstoječih regulatorjev, jasno pa je, da gre za zelo zahtevno nalogo. Strokovna telesa v parlamentu zatrjujejo, da mora v uspešnem Uradu za komunikacije oblika slediti namembnosti, prav tako kot velja za najboljšo arhitekturo. Nedvomno je izjemen zalogaj sestaviti v eni instituciji prednosti vseh petih regulatorjev in hkrati delovanje uresničiti.

Na uradu bo več kakor 1100 zaposlenih, letni proračun pa načrtujejo 120 milijonov funtov. Predsedniku bo pripadala letna plača 170.000 funtov za delo štirih dni tedensko.

Konec septembra so tudi uradno postavili ekipo petih članov in predsednika. Vsi prihajajo iz medijskih hiš ali iz telekomunikacijskih podjetij. Predsednik David Currie prihaja iz komisije za nadzor radijskih hiš (Radio Authority), je pa zanimivo, da je prav v času njegovega vodenja komisija prva zatrjevala, da mora novi medijski regulator dobiti pooblastila tudi za reguliranje BBC.

Urad za komunikacije bo nadzoroval medijska povezovanja, medijsko lastništvo, deloma reguliral BBC, nadzoroval Channel 4 in natančno pregledoval komercialne medijske hiše. Prav tako bo pregledoval pritožbe o standardih v elektronskih medijih. Še vedno pa ni znano, ali bo komisija za zagotavljanje standardov v tisku tudi pod okriljem Urada za komunikacije. Vse več je slišati podpore ideji, da bi nov regulator nadzoroval oboje, standarde v elektronskih in tiskanih medijih.

Značilnosti nove medijske regulacije lahko strnemo takole: Prehod k tekmovalnemu medijskemu okolju in ne omejevanju. Videti je, da bo regulacija redka, a ostra. Nepotrebne omejitve bodo odstranjene, tiste, ki bodo postavljene pa bodo ostre in nedvoumne. Regulacija bo spodbujala vlaganje v medije in odstranila vse nepotrebne ovire za vlaganje v medije in povezovanje medijskih hiš. Omejitev navzkrižnega lastništva ne bo. Postavljeno bo tudi novo pojmovanje televizije kot javnega televizijskega servisa. Zelo jasna bo ločitev med obveznostmi javne in komercialne televizije.

Posebnost spremenjenega nadzora medijev, ki se bo uresničeval iz Urada za komunikacije, je nedvomno nadzor na treh ravneh in izjemna samoregulacija. Obveznosti in privilegiji elektronskih medijev so razdeljeni na tri ravni.

Na prvi, osnovni ravni je varovanje osnovnih vrednot, ki velja za vse medije. Med te sodi varovanje osnovnih družbenih norm (prepovedovanje pedofilije, omejevanje pornografije). Takšnim omejitvam bodo podvrženi praviloma vsi elektronski mediji.

Na drugi ravni, ki je najbolj nejasna, so se znašle obveznosti medijev, kot je na primer pošten informativni program, nepristranskost poročanja in nujnost izobraževalnih vsebin.

Tretja raven pa pomeni še dodatne obveznosti do medija, ki je javno financiran. Med obveznosti sodijo določila o manjšinskem, kulturnem in religioznem programu. Na tej ravni lahko obveznosti pripišemo le obstoječi BBC, saj je edino združenje, ki se za osnovno delovanje ne financira iz komercialnih prihodkov.

A vendar seznam vseh obveznosti na različnih ravneh oblikujejo predvsem medijske hiše same. Samoregulacija medijskih hiš, ki je v Veliki Britaniji doslej niso poznali, je v veliki meri tudi razlog, da novo zakonodajo imenujejo »regulacija blagega dotika«. Prav težko bo izpostaviti skupne obveznosti elektronskih medijev, saj v nadzorovanju ne bo splošnih določil, ampak bo vsa določila Uradu za komunikacije predlagala medijska hiša sama.

V predlogu nove zakonodaje obljubljajo naraščajočo moč BBC, vendar pa ni popolnoma jasno, kakšna bo vloga urada pri nadzorovanju in morebitnem kaznovanju največje javne televizijske hiše. V javnosti je vse več podpore predlogu, da bi bila BBC podvržena kaznovanju prav tako kakor ostale televizije. Medtem ko BBC nasprotuje takšnemu kaznovanju, češ da bi velike vsote denarja morale iti iz žepov njihovih naročnikov (vseh davkoplačevalcev), vendar takšen argument ne zveni dovolj prepričljivo. Še posebej ni razloga, da ne bi kaznovali BBC, če bo lahko kaznovan Channel 4, ki je tudi javna združba.

Komite združenih medijev zatrjuje: »Plačevanje velikih kazni BBC-ja bi bilo nedvomno zapravljanje denarja naročnikov, vendar mora biti BBC javno odgovorna za ta dejanja. Potrebno je, da delujejo tako, da zagotovijo, da ne bo razloga za plačevanje kazni in ne tako, da iščejo načine, da bi se plačilu izognili.« Če bi predlagana določila veljala že zdaj, potem bi bila BBC kaznovana za premajhen odstotek deleža neodvisne produkcije, ki mora biti najmanj 25-odstotna.

Če bodo vsi predlogi sprejeti, potem bo BBC prvič regulirana na enak način kakor komercialne televizije, ki plačujejo kazen, če ne dosegajo določenih deležev produkcije (neodvisna produkcija, regionalna produkcija) in za vse ostale obveznosti pri izpolnjevanju javnega dobra.

Prav tako je nujno – tega se zavedajo na Uradu za komunikacije in na BBC –, da se določi vloga in možnosti BBC v odnosu do zakona o konkurenci. Medtem ko so vsem komercialnim televizijam dane vse možnosti, da svobodno delujejo na trgu, vlagajo v različne temelje in se povezujejo v medijskem okolju, pa so možnosti BBC precej drugačne, saj so obveznosti do javnega dobra in zaščite posebnih interesov osnova njenega poslanstva. Kako ohraniti izjemno močno vlogo BBC in se hkrati ne vmešavati v medijski trg, je za snovalce zakona, vlado in medijske hiše zagotovo svojevrstna preizkušnja.

Nadzorovanje in skrb nad medijskimi vsebinami je verjetno najtrši oreh pri nadzorovanju medijev. Na eni strani se zavedamo, da telekomunikacijska industrija in elektronski mediji delujejo na trgu, na katerem je potrebno biti konkurenčen in zmanjševati stroške delovanja. Na drugi strani pa se seveda pri tej racionalnosti »racionalizacija« oz. krčenje medijskih standardov ponujata sama po sebi. Ali bodo dosedanji kakovostni medijski standardi upravičevali zahtevnejšo produkcijo, večje stroške? Verjetno ne, če se telekomunikacijska in medijska politika mečeta v isti koš.

Standardi medijskih vsebin pomenijo pogosto zelo ohlapne kategorije, saj je pri preučevanju inovativnega, ustvarjalnega, izobraževalnega in stimulativnega programa pogosto težko podati nedvoumno oceno. Vsak odgovor je le eden izmed mnogih bolj ali manj utemeljenih argumentov. Prav gotovo ocena javnega dobra medija temelji na oceni njegove ponudbe programa in zato je prav nadzorovanje vsebin najpomembnejši element regulacije medijev.

V zadnjem obdobju prihajajo tudi iz političnih krogov težnje in predlogi po močnem organu v uradu za komunikacije, ki bo nadzoroval medijske vsebine. Natančneje, poudarjajo, da je še posebej potreben »pes čuvaj za televizijske vsebine«. Nedvomno se mnogi strinjajo, da je potrebna posebna komisija za vsebine, ki bi nadzorovala programske standarde in podpirala programe za manjšine.

Medtem ko so mnogi zaskrbljeni, da bo ponudba spolnosti in nasilja v programih neomejena, pa se še vedno večina kritikov zakonodaje in urada ukvarja predvsem s strahom pred poplavo ameriške produkcije.

Očitna je bojazen, da bi ameriški (ali avstralski) mogotci prevzeli britanske televizijske hiše in jih spremenili v ropotarnice nizkoproračunske ameriške produkcije. Seveda bi največjo škodo utrpele neodvisne produkcije v Veliki Britaniji. Zahtevna britanska javnost, množica etničnih manjšin, številna skupnost neodvisnih produkcij imajo dovolj velik vpliv, da bo urad bolj podrobno skrbel za vsebine v elektronskih medijih.

Celotni urad (in ne le odbor za vsebine t. i. Content board) bo moral svoje delovanje usmeriti v nadzorovanje vsebinske ponudbe elektronskih medijev, saj bo še posebno v prvem obdobju svojega delovanja, v začetku leta 2003, pod kritičnim drobnogledom javnosti in parlamenta. Očitno je torej, da bo imel Urad za komunikacije zaradi svoje izjemne moči veliko odgovornost do parlamenta in do potrošnikov (uporabnikov).

Klasični mediji se očitno razvijajo v smeri, ki jo omogoča digitalna tehnologija. Digitalno, interaktivno, multimedijsko so pojmi, ki danes spremljajo razvoj komunikacijskih tehnologij, s katerimi se posredujejo medijske vsebine. Interaktivnost in multimedijske funkcije spreminjajo naravo odnosa med oglaševalcem, medijskim ponudnikom in gledalcem, odnosa, ki se vzpostavlja s televizijo. Vprašanje, ki se postavlja, je, komu koristijo interaktivne in uporabniku prijazne storitve: medijskim ponudnikom in oglaševalcem, ki ponudnike »napajajo«, ali medijskemu potrošniku? Je nakupovanje na klik ali neposredno, segmentirano, personalizirano oglaševanje dobro za potrošnika? Nove možnosti, ki jih omogoča digitalna tehnologija, so nedvomno v prid ponudnikom programa (oglaševalskega prostora) in torej oglaševalcem, saj lahko oglase usmerjajo neposredno na ciljnega gledalca, in kar je še pomembneje, oglas mu ponudijo, ne da bi ga zmotili pri gledanju filma. Časi, ko je bila »in« ideja o preskakovanju oglasov, so minili, tehnologija ni v službi potrošnikov, temveč v službi oglaševalcev. Oglasi se ponujajo neopazno in ne dopuščajo možnosti, da bi jih načrtno spregledali. Strah pred »preskakovanjem« oglasov zaradi novih (tehnoloških) možnosti je prav zaradi le-teh torej odveč. Kje so torej koristi za potrošnika?

Ne sprašujemo se, zakaj interaktivni mediji, zanima pa nas, kaj prinašajo in ali pomenijo večjo kakovost medijskega vsakdana. Pri tem si lahko pomagamo s teorijo Raymonda Williamsa, ki na primeru televizije razvil dve teoretski razlagi odnosa med tehnologijami in družbo (Williams, 1975/1990). Prva je znana tudi kot tehnološki determinizem, saj tehnologijo postavlja v determinanten položaj, kar naj bi pomenilo, da nova tehnologija, ki se »pojavi« zaradi razvoja in znanstvenega napredka, določa pogoje družbenih sprememb in napredka; torej da se, poenostavljeno, s tehnologijo oblikujejo družbeno-kulturni vzorci. Druga razlaga postavlja tehnologijo kot »stranski rezultat« družbenih procesov, ki jo družba v vsakdanji praksi prevzame in jo uporabi. Obe razlagi razumeta tehnologijo ločeno od družbe in sta zato podlegle številnim kritikam, tudi Williamsovi lastni kritični presoji, zato kot »alternativo« ponudi razmišljanje o tehnologiji, ki bi jo povezalo z družbo in njenimi potrebami in ju torej ne bi obravnavalo ločeno. Interpretacija tehnologije po Williamsu naj bi izpostavila namen procesa razvoja in raziskovanja, ki pripelje do nove tehnologije, in s tem torej vnaprej znane družbene potrebe, namene in prakse, ki bi bile vzrok za novo tehnologijo. Po Williamsu to pomeni, da bi v tehnologiji videli nekaj, kar so so-odkrivali in razvijali tako, da so bili že pri samem odkritju in razvoju znani določeni nameni in prakse uporabe, torej da so družbene potrebe, nameni in prakse vnaprej znane, pri tem pa tehnologija ni obrobna, temveč osrednja stvar. Kako torej razumeti pojav interaktivnih medijev na ta način? Interaktivni mediji so nastali zaradi konvergence klasičnih medijev in interneta ter digitalizacije tehnologij. Ali so to rezultati družbenih potreb? Potrošnja informacij ni postala bolj preprosta, temveč le bolj zasičena in morda res bolj aktivna. Lov za informacijami na mreži, izbor ogromne količine (odvečnih) informacij, kombiniranje različnih kanalov in virov, postavljanje prioritet med viri in pripisovanje pomembnosti informacijam zagotovo zahteva večjo stopnjo aktivnosti in večjo mero pozornosti, kot poslušanje radia ali (gledanje) televizije, medtem ko poslušalec/gledalec običajno opravlja še mnogo drugih stvari. Sodobna informacijska potrošnja je bolj dinamična, ne pa tudi nujno bolj prijetna ali udobna za povprečnega gledalca ali poslušalca.

Vrnimo se korak nazaj, k spremljevalcu televizijskega sprejemnika, ki je omogočil dokaj preprosto manipuliranje s ponujenim televizijskim programom. Videorekorder je v naših domovih že več kakor dve desetletji, pa vendar se njegova vloga in same tehnične funkcije bistveno ne spreminjajo. Vsak novi aparat je menda bolj tehnološko izpopolnjen (več »glav« in podobnih čudnih »organov«), pri tem pa gre predvsem za izboljšave v kakovosti snemanja, ne pa tudi za napredek pri uporabi in izboru funkcij. Predhodnik videorekorderja je sicer zmogel le predvajanje video posnetkov, a odkar ga je nasledil videorekorder, ki omogoča snemanje in programirano snemanje, nismo bili priča kakšnim večjim spremembam. Ne glede na to, ali večina uporabnikov uporablja »naprednejše« funkcije videorekorderja ali ne (mnenja in ugotovitve raziskovalcev so različne), bo »novi« video za uporabnike veliko bolj uporaben kakor do sedaj. Britanski raziskovalci (Gauntlett, Hill, 1999), ki so s študijo med uporabniki videorekorderja ovrgli popularen mit, da ga veliko ljudi ne zna uporabljati in da ga večina uporabnikov uporablja le za gledanje izposojenih filmov, so ugotovili, da ljudje (v Veliki Britaniji) vsakodnevno uporabljajo videorekorder za prilagajanje televizijskega programa njihovemu lastnemu urniku, za zabavo oziroma kratkočasenje otrok in za arhiviranje oziroma shranjevanje priljubljenih vsebin, ki si jih želijo ogledati večkrat. Še več, iz ugotovitev je videti, kot da ljudje želijo maksimizirati uporabno vrednost naprave, ki jo slednja ima za izpolnjevanje njihovih želja oziroma zahtev in za uresničevanje vsakdanjega življenjskega ritma.

Z interaktivnimi funkcijami, ki bodo nasledile videorekorder, kot je denimo video na zahtevo (ki se lahko realizira bodisi z osebnim računalnikom z dostopom do interneta, ali z interaktivno televizijo, povezano v svetovni splet ali zgolj v omrežje ponudnikov televizijskih programov), bo lahko uporabnik (»nekoč le« televizijski gledalec) svoj čas še bolje izkoristil, saj mu bo funkcija videa na zahtevo omogočala popolno individualiziranje gledanja televizije. Seveda ne smemo pozabiti tudi na ritualizirano gledanje televizije, ko je ob določenem delu dneva »čas za« določeno oddajo. Slednje zaradi novih možnosti, ki jih ponujajo mediji, verjetno (še) ne bo zamrlo. Nedvomno se vpliv, ki ga je videorekorder imel na način, na katerega ljudje živijo svoj vsakdan, z videom na zahtevo še stopnjuje. Zanimiva je primerjava že omenjenih britanskih raziskovalcev, funkcije timeshifting s funkcijo cut in paste, ki jo poznamo iz računalniškega urejanja podatkov. Ko programiramo snemanje, televizijski program tako rekoč izrežemo iz televizije v naš video, in ko si za program vzamemo čas, ga torej iz videa prilepimo v naš urnik. Lahko rečemo, da omenjena funkcija ustreza načinu življenja sodobnega človeka, pa naj gre le za klik miške ali menjavo kaset in upravljanje daljinskega upravljalnika. Glede na to, da enostavnosti klika na miškino »uho« ne gre primerjati z rokovanjem z video kasetami neudobnega formata, je uvedba videa na zahtevo z mrežno povezavo do skupne baze podatkov dobrodošla rešitev. Video na zahtevo potrebuje visoko zmogljiv video strežnik z veliko kapaciteto shranjevanja, ki predvaja shranjeni program na zahtevo uporabnika-naročnika, naročila in naročeni programi pa se lahko prenašajo prek telefonskih linij ali kabelskih sistemov. Vendar so za uspeh videa na zahtevo nujni nekateri temeljni pogoji: zmogljivi prenosni kanali po dostopni ceni, neodvisnost tehnologije glede na čas (naročanje mora biti omogočeno ob katerem koli času), hiter odzivni čas sistemov in popolnoma reducirana možnost blokade, avdio-video kakovost mora biti enaka kakovosti filmov v kinematografih ali na video kasetah, cena storitev mora biti dostopna (približno enakovredna storitvam pay-per-view), zagotovljeni morata biti varnost in zasebnost, ki omogočata nadzor staršev nad otrokovim dostopom do vsebin in ki preprečujeta neavtoriziran dostop (identifikacija uporabnika!) ter omogočata zaščito podatkov in informacij o uporabniku. Najpomembnejša prednost videa na zahtevo, ki temelji na mrežnem shranjevanju programov, pred videorekorderji je ta, da se na mreži shranjujejo vsi programi, zato posameznemu gledalcu ni potrebno snemati programa. S praktično neomejenimi kapacitetami je tako mogoče ustvariti knjižnice programov, ki so ves čas na voljo uporabnikom, gledalcem na njihovih domačih televizorjih, seveda pod pogojem, da imajo mrežno povezavo. Ker so programi oziroma njihovi posnetki shranjeni na diskih (in ne posneti na trakovih), na digitalnih osnovah, je omogočeno interaktivno spremljanje teh programov. Vsak uporabnik naj bi tako doživel t. i. personalizirano televizijo, saj v socialnem kontekstu pojem televizije doživlja transformacijo od medija množične komunikacije k mediju individualizirane komunikacije. Video na zahtevo pa ni le priložnost za televizijske postaje, da gledalcem omogočajo spremljanje njihovega programa zunaj okvirov televizijskega sporeda, temveč tudi za ponudnike plačljive televizije in klasične video industrije, tj. ponudnikov filmov. Klasične videoteke ne bodo »izumrle«, temveč se bodo »preselile« na omrežje, torej bodo postale spletne videoteke, katere obisk bo za gledalca nadvse enostaven: z daljinskim upravljalnikom bo izbral želeni film, ki ga bo prejel preko omrežja naravnost v pomnilnik televizijskega sprejemnika, s katerim bo naročeni film tudi plačal. Prav tako bo delovala tudi plačljiva televizija, ki bo ponujala programske vsebine po naročilu. Ameriški analitik Phillip Swann (Swann, 2000) napoveduje, da se bodo v ta posel vključili tudi filmski studii, ki bodo najnovejši film pod ekskluzivnimi pogoji tržili preko plačljive televizije, obisk kinematografov pa bo vse bolj rezerviran za posebne avdio-vizualno užitke in druge razvedrilne storitve, ne zgolj za ogled filma.

Video na zahtevo torej omogoča, da ljudje umestijo televizijo v svoje življenje in prilagodijo televizijski program svojemu vsakdanjemu urniku, namesto da bi svoj vsakdan organizirali glede na televizijski program.

Konvergenca televizije in interneta je, v nasprotju s pasivno izkušnjo televizije zadnjih petdeset let, prinesla novo dobo interaktivne televizije, spremembo, ki jo mnogi avtorji enačijo s prehodom z nemih na »govorne« filme ali s črno-bele tehnike na barvno. V vsej zgodovini televizije je komunikacija gledalca z medijem potekala enosmerno, zdaj pa se enosmerni tok informacij vse bolj spreminja v dialog. Zato se nenehno ponuja primerjava televizije z internetom, z večsmernim komunikacijskim kanalom. Konvergenca televizije in interneta prinaša televiziji to, kar jo je očitno najbolj postavljalo v senco interneta: interaktivnost in večsmerni tok informacij.

Prihodnost je torej v združitvi obeh komunikacijskih tehnologij, ki »poganjata« najbolj »popularna« medija: televizijo in internet, torej v spojitvi televizorja in osebnega računalnika. Televizija se seli na internet (s pomočjo TV kartic ali v času hitrih povezav tudi prenosa televizijskega signala preko svetovnega spleta), internet pa na televizijo (s pomočjo digitalnih televizijskih sprejemnikov). Ponudniki tovrstnih storitev poudarjajo, da so možnosti za uporabnika seveda neskončne. Kaj bo bolj razširjeno – interaktivna televizija, ki bo televizija zgolj v osnovi, nadgrajena z internetom in ostalimi interaktivnimi »pritiklinami«, ali omreženi osebni računalnik, ki bo ponujal »vse v enem«, niti ni tako pomembno. Pogoste so ugotovitve, da Američanom nekoliko bolj »leži« televizija in tudi internet raje uporabljajo na televizorju, s pomočjo priljubljenega daljinskega upravljalnika, Evropejcem pa menda bolj ustreza osebni računalnik, ki združuje delovno okolje z vsemi potrebnimi programi in dostopom do interneta kot tudi vse funkcije, potrebne za zabavo: internet, televizijo, igrice in podobno.

Kljub temu da si ljudje po vsej verjetnosti ne želijo, da bi televizija prevzela vlogo osebnega računalnika, bo po napovedih Phillipa Swanna televizija (po vsej verjetnosti ne le v ameriških gospodinjstvih) v prihodnosti postala »domači omrežni center«, s katerim bodo uporabniki nadzorovali vso hišno elektroniko in tehniko, in sicer zgolj z uporabo daljinskega upravljalnika. Vladavine televizije (in daljinskega upravljalnika) torej niti najmanj ne čaka konec, zato posvetimo še nekaj besed interaktivni televiziji, ki naj bi bila nadgrajena, interaktivna verzija klasične televizije, z vsemi prednostmi, ki jih prinaša internet.

Če bodo internetne oziroma mrežne storitve, dostopne preko televizijskega ekrana, hotele biti (demokratičen) korak naprej v smeri »uporabniku prijazno« in resnično interaktivno, bodo morale ponujati vrsto možnosti (enostaven dostop do spletnih strani in upravljanja z elektronsko pošto, dostop do klepetalnic, uporabo iskalnikov ipd.), saj bodo morale služiti predvsem iskanju informacij in ne le ponujanju omejenega izbora le-teh. Uporabniku prijazno se seveda nanaša tako na vsebino oziroma pestrost izbire kot tudi na samo tehnologijo oziroma uporabniški vmesnik – ne smemo namreč pozabiti, da je že upravljanje z videorekorderjem za »povprečnega« (kar koli naj bi že to pomenilo) uporabnika vse prej kakor enostavno ali celo zabavno. Interaktivna televizija torej povezuje tradicionalno televizijo z interaktivnimi lastnostmi interneta, na primer izpis najnovejših (lokalnih) novic oziroma naslovov novic na ekranu, medtem ko gledalec gleda neko oddajo; opis programa, ki sledi (žanr, trajanje, vsebina ...); podrobne statistike med gledanjem oziroma potekom športnega prenosa in podrobnosti o tekmovalcih; komunikacija (pogovor) z ostalimi gledalci istega programa; neposredno naročanje izdelkov, ki jih vidimo na ekranu (s klikom nanje), in podobno. Odpirajo se torej nove možnosti medosebne komunikacije preko televizije (recimo klepetalnice gledalcev neke oddaje), gledalec pa je lahko »sam svoj režiser«, saj mu je omogočeno prilagajanje pogledov oziroma pozicij kamere (kar je zlasti pomembno pri športnih prenosih, funkcijo pa poznajo predvsem ljubitelji računalniških in video igric). Ne gre pozabiti na Electronic Programming Guide (elektronski vodič po televizijskih programih), ki naj bi izpodrinili nekoč (in danes) uspešne tiskane izdaje. Interaktivna televizija namreč prinaša nedvomno popolne interaktivne »TV vodiče«, v katerih pregled dnevnega in tedenskega televizijskega sporeda predstavlja le eno izmed manj zanimivih, a neizogibno potrebnih funkcij.

Daljinski upravljalnik za televizor naj bi tako predstavljal vstop v skorajda neomejeno interaktiven informacijsko-komunikacijski svet. Konvergenca televizorja in osebnega računalnika povezuje najpogosteje uporabljani »domači« komunikacijski napravi, tako z vsebinskega kakor s tehničnega vidika. Pri združitvi interneta in televizije naj bi tudi tistim uporabnikom, ki jim osebni računalnik ni domač, lažje približali uporabo interneta in mrežnih storitev nasploh.

Je interaktivna televizija rezultat potreb gledalcev po novih, bolj aktivnih in personaliziranih izkušnjah pri spremljanju televizijskih vsebin, ali je zgolj produkt tehnološkega razvoja in interesov kapitala, ki v novi obliki televizijskega medija vidi nove priložnosti za ustvarjanje dobička? Interaktivna televizija, ki pod fascinantnim imenom skriva mnogo različnih storitev, od »klasičnega« televizijskega programa, videa na zahtevo, spletnega nakupovanja, programskega vmesnika za delo z elektronsko pošto, do funkcij za »nadzorovanje« programa (ustavljanje programa, vrtenje naprej ali nazaj, zamrznitev slike ...), je nedvomno dobrodošla tako za uporabnike v domačih naslonjačih kot za ponudnike programov in oglaševalce. Nakupovalne navade potrošnikov se spreminjajo, televizija kot kulturna oblika pa jih s svojimi vsebinami in s svojo tehnološko formo sooblikuje.

Prisotnost interaktivne televizije v naših domovih je le vprašanje časa, v ameriških in nekaterih zahodnoevropskih (predvsem angleških) domovih pa se že »dogaja«. Do takrat nas (slovenske gledalce) nekatere televizijske postaje (na primer TeVe Pika, RTV Slovenija) že poskušajo zadovoljiti z izborom predvajanih oddaj v internetni ponudbi videa na zahtevo, ki pa žal zaradi tehničnih zmogljivosti povezav še zdaleč ne omogoča enake kakovosti zvoka in slike kakor »navadni« televizijski sprejemnik.

Interaktivna televizija prinaša spremembe predvsem v načinu gledanja televizijskih programov in v načinu rabe televizijskega sprejemnika; analitiki pri tem ne pozabijo omeniti, da bodo gledalci vse manj gledali programe v dejanskem času njihovega predvajanja (torej v času, ko je neka vsebina na sporedu), saj naj bi čas gledanja določene vsebine popolnoma prilagodili lastnemu urniku (in ne obratno, ko svoj urnik prilagodijo televizijskemu sporedu). Kljub temu da bo po napovedih analitikov gledalec za oglaševalce izmuzljiv bolj kot kdaj koli doslej, so novi načini oglaševanja, ki se ne pustijo preskočiti, realnost že kar nekaj časa. »Nove« možnosti, kot so prikrito oglaševanje, product placement, potrošniške oddaje z bolj ali manj komercialnimi elementi, spletno oglaševanje z možnostjo neposrednega nakupa z enim samim klikom, so oglaševalcem bolj naklonjene kot klasični oglasi. Navsezadnje mnogi zagovorniki novih oblik oglaševanja poudarjajo, da so manj moteče za potrošnika kot navadni oglasi, vendar pa je tu pomembno upoštevati, da takšno oglaševanje ni primerno za umeščanje v oddaje, katerih kredibilnost bi bila zaradi tega ogrožena.

Televizija bo v interaktivni formi torej postala tudi prostor nakupovanja, oglaševalci pa bodo zaradi tega morali prevzeti še večjo odgovornost do potrošnikov. Oglaševanje (ki ima najbolj množično pojavno formo in največjo moč na televiziji) in nakupovanje bosta na televiziji tesno povezana, oglaševalci pa bodo morali še bolj paziti, kaj obljubljajo.

Tako televizija ne bo več le medij za posredovanje informacij in razvedrila, temveč prostor izmenjave informacij, zabave in kulture ter nakupovanja.

Literatura in viri
Bilwet (1999): Medijski arhiv. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba.
Gauntlett, David, Annette Hill (1999): TV Living: television, culture and everyday life. New York: Routledge.
Morley, David (1993): Family television: Cultural power and domestic leisure. With an introduction by Stuart Hall. London, New York: Routledge.
Morley, David (1997): Television, audiences and cultural studies. New York, Routledge.
Silverstone, Roger (1994): Television and everyday life. New Fetter Lane, London: Routledge.
Silverstone, Roger, Eric Hirsch (1994): Consuming technologies: Media and information in domestic spaces. London, New York: Routledge.
Swann, Phillip (2000): TVdotCOM: The Future of Interactive Television. New York: TV Books.
Williams, Raymond (1975/1990): Television: technology and cultural form. London: Routledge.
Cable&Satellite Europe, letniki 2000–2002.
Cable&Satellite International, letniki 2000–2002.
http://developer.webtv.net/
http://www.digitaltelevision.com
http://www.itvreport.com

Po letošnji spremembi vlade na Madžarskem bi parlament lahko naposled sprejel spremembe zakona o medijih, ki bi pomenile njegovo uskladitev z direktivo Evropske unije o televiziji brez meja (Television Without Frontiers).

Madžarski zakon o medijih je nastal že leta 1996, vendar so njegove pomanjkljivosti postale očitne šele v zadnjih nekaj letih. Medijski delavci in tudi politiki so prišli do sklepa, da je temeljita reforma zakona o medijih več kakor potrebna. Vendar je za spremembo zakona bila potrebna dvotretinjska večina v parlamentu, zato vsa ta leta ni bilo mogoče izvesti niti najmanjših sprememb, kaj šele, da bi razmišljali o celoviti zakonski reformi.

Ovira pri sprejemanju potrebnih sprememb za uskladitev z dirktivo Evropske unije je bila še ena medijska vojna na Madžarskem: slabo formulirana določila zakona o medijih so omogočila, da je bil svet za nadzor nad javnimi mediji (radio, televizija in tiskovna agencija) sestavljen le iz predstavnikov strank takratne vladne koalicije. Zakon sicer pravi, da morajo vladne in opozicijske stranke izbrati enako število delegatov, ki jih nato imenuje parlament. Svet za nadzor nad javnimi mediji bi moral biti sestavljen iz vsaj osem članov, toda tudi če ena stran ne imenuje niti enega člana, je svet vseeno mogoče ustanoviti.1

Takratne opozicijske stranke – Madžarska socialistična stranka (MSZP), Liberalna demokratska zveza (SZDSZ) in Stranka madžarske resnice in življenja (MIEP) – se niso mogle soglasno dogovoriti o štirih skupnih kandidatih, saj je MIEP, ki ima 13 sedežev v parlamentu, vztrajala, da bo predlagala dva svoja predstavnika, enako kot MSZP s 135 sedeži. Tako je torej opozicija na volitve namesto štirih poslala pet predstavnikov ter s tem povzročila, da je predsedujoči v parlamentu odklonil predstavitev kandidatov strank opozicije za svet za nadzor nad javnimi mediji. Glavni tožilec je odredil, da predsedujoči v parlamentu ni imel pravice odločiti tako, toda tožilčevo mnenje je bilo označeno za »nerelevantno«, posledica tega pa je bil njegov odstop.2 Ustavno sodišče je odločilo, da je sporni odstavek zakona v sladu u ustavo in je hkrati izrazilo mnenje, da neusklajeno delovanje strank ni ustavni problem ter predlagalo, naj vse stranke imenujejo večje število kandidatov, tako da bo skupno število kandidatov večje, strankam pa ne bo treba sklepati kompromisov.3 Michael Lake, ambasador EU na Madžarskem, je ostro kritiziral parlament, češ da ni bil sposoben rešiti tega nesporazuma.4

Takratna največja opozicijska stranka (MZSP) je predlagala sprejetje zakonskega amandmaja, ki bi zadoščal zahtevam po uskladitvi medijske zakonodaje z direktivo Evropske unije, vendar do tega ni prišlo vse do letošnjih sprememb v vladi. Tako Madžarska ni mogla zapreti avdio-vizualnega poglavja pri pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo.

Po volitvah leta 2002 sta MSZP in SZDSZ ustanovili vladno koalicijo, svet za nadzor nad javnimi mediji pa je dobil tudi manjkajoče člane. Presenetljivo je bilo, da se je uskladitev zakona o medijih dokončno sprejeta na pobudo prejšnje vladne stranke Fidez – madžarske meščanske stranke (FIDESZ – MPP), na pa na pobudo nove vlade.5

Zaradi članstva v OEDC Madžarska ni mogla izvajati določil, ki v radiodifuziji favorizirajo evropsko produkcijo. Zato se bo ta zakonska ureditev uresničevala v dveh stopnjah: nekatera določila se bodo začela izvrševati skupaj s pogodbo o združevanju, ki začenja veljati na Madžarskem, drugi del določil pa se bo uresničeval z odlogom.

Madžarski zakon o medijih ni predpisoval obveznih dovoljenj za distribucijo programov, prav tako distributerji programov niso bili odgovoren za vsebino. V skladu s pravilnikom EU pa distribucija velja kakor predvajanje, zato bodo začela veljati stroga določila za predvajanje tudi za distributerje. Amandma predvideva tudi vpis distributerjev v register ter razširitev pristojnosti medijske inšpekcije (ORTT) – namreč kazni za prekrške distributerjev.6

Spremembe zakona urejajo tudi zaščito pravic otrok, tako da so radijske in televizijske postaje obvezane razvrstiti programe v kategorije od 1 do 4 glede na raven možne škodljivosti programov za razvoj otrok.

Določitve, ki se nanašajo na oglaševanje, kot so neposredne ponudbe, bodo spremenjene, medtem ko je zavajajoče oglaševanje že primerno urejeno z madžarsko zakonodajo o komercialnem oglaševanju in z zakonom o konkurenci, ne oziraje se na medij, ki oglas predvaja.

Obveznosti glede programske strukture so se pred usklajevanjem zakona nanašale samo na državne elektronske medije. Diskriminacijske določbe, ki so dajale prednost madžarskim programom, so s spremembami zakona razveljavljene. Toda uradna razlaga amandmaja pravi, da je evropska praksa pokazala, kako uresničiti državne prioritete s kriterijem jezika. Nadaljnja izrecna diskriminacija je bila, da je več kakor polovica članov lastnikov podjetij, ki so izdajatelji radijskih in televizijskih programov, ki se predvajajo po celotnem ozemlju države, morala imeti madžarsko državljanstvo. Seveda je tudi ta določba sedaj spremenjena.

Avdio-vizualno poglavje v pogajanjih z Evropsko unijo bi sedaj lahko zaprli, le še peščica vprašanj je ostala odprtih.7 Toda kljub vsemu se madžarski mediji in še posebej javna (državna) televizija še zmeraj soočajo s številnimi težavami.

Prejšnja, desno usmerjena vlada je poskušala najdi »medijsko ravnovesje« tako, da je desno usmerjene časopise (na primer Heti Valasz, Kis Ujsag) subvencionirala z državnim denarjem, objavljala državne oglase in oglase državnih podjetij v desno usmerjenem časopisu Magyar Nemzet, za katerega je predsednik vlade Viktor Orban izjavil, da je njegov najljubši. Po volitvah se vsi ti oglasi objavljajo v najbolj popularnem dnevnem časopisu Nepszabadsag. Uradna tiskarna je prekinila pogodbo z Magyar Nemzet in Szabad Fold, podala pa ponudbo, da sodelujejo pod tržnimi pogoji. Vlada je prenehala podpirati Heti Valasz, ki je od leta 2000 do sedaj prejel osem milijonov evrov podpore.8

Prejšnja vlada je ob svojem odhodu pozvala volivce, naj se naročijo na vsaj enega od naslednjih časopisov: Magyar Nemzet, Magyar Demkrata ali Heti Valasz in število kopij teh desno usmerjenih časopisov je dejansko naraslo.9

Na državno televizijo se je vrnilo kar nekaj nekdanjih novinarjev, zato desne politične sile sedaj govorijo o cenzuri na državni televiziji.10

Nepopolni svet z nadazor nad javnimi mediji, ki je bil formalni povod (oz. pretveza) za medijsko vojno, je bil izpopolnjen naknadno. Svet javnega radia je razglasil svojo zadržanost do odločitev prejšnjega sveta. Septembra se je polemika med obema stranema sveta nadaljevala: na sestanku so zaradi odsotnosti nekaterih članov desnega krila bili člani levega krila v večini (ponavadi so bili v večini predstavniki desnega krila), kar je imelo za posledico, da je bilo predsednikovo letno poročilo zavrnjeno.11

Položaj javne televizije ni zdaj nič boljši. V ekonomski krizi je že vrsto let, finančni primanjkljaj se povečuje iz leta v leto (za 82.000 evrov dnevno). Hkrati pa je videti, da ni nobene motivacije, da bi televizija gospodarno preuredila svoje vodstvo. V zadnjih štirih letih je javna televizija od države prejela 190 bilijonov evrov ter hkrati zmanjšala svoj kapital za 116 milijonov evrov.12

Kazenski postopek zoper Lazsla Zsolt Szaba, ki je bil generalni direktor javne televizije med leti 1999 in 2000, še zmeraj traja. Po njegovem odstopu sta poslanca iz vrst SZDSZ-ja sprožila kazenski postopek zoper neznano osebo zaradi slabega ekonomskega ravnanja na javni televiziji. Lazslo Zsolt Szabo je bil takoj po svojem odstopu dobil službo v konzulatu v Avstraliji, toda junija 2002 je dobil ukaz za vrnitev, da bi bil na razpolago za informacije pri preiskavi.13 Zaenkrat je osumljen utaje davkov.14 Naslednji izvoljeni generalni direktor je bil Karoly Mendreczky, čigar odstop je zahtevala MSZP, najprej kot opozicijska stranka, nato pa kot glavna vladna stranka, s pojasnilom, da je bila javna televizija v času volilne kampanje pristranska. Mendreczky je 16. junija odstopil zaradi političnega pritiska, deloma pa tudi zato, kot je dejal, ker mu ni uspelo izboljšati ekonomskega položaja televizije. Preden je odstopil, mu je tedanji svet TV – takrat še zmeraj sestavljen iz prejšnjih vladnih delegatov – podvojil znesek odpravnine, tako da je Mendreczky po samo dveh letih na položaju generalnega direktorja odšel s 116.000 evri v žepu.15

Petnajst kandidatov za novega generalnega direktorja javne televizije je predložilo svoje programe. Odločitev bi moral sprejeti popolni svet TV, ki je sestavljen iz predstavnikov strank in predstavnikov (21) organizacij civilne družbe.

Teden dni pred datumom, določenim za sprejetje odločitve o tem, kdo bo izvoljen, je objavljena afera o prisluškovanju glasovnem sporočilu na mobilnem telefonu enega izmed kandidatov. Menda je nekdo dešifriral njegovo kodo. Šlo naj bi za sporočilo Ildiko Lendvai, vodje socialistične stranke in bivše strankarske svetovalke za medije, ki je Sandorju Friderikuszju, enemu izmed kandidatov za generalnega direktorja javne televizije, zagotavljala, da »oni« podpirajo njegovo kandidaturo in da je tudi »Petru« (Petru Medgyessyju, ministrskemu predsedniku) všeč njegov predlog načrta. Friderikusz je dejal, da po njegovem mnenju s tako podporo ni nič narobe, saj je govoril z vsemi člani sveta, z izjemo štirih članov iz vrst predstavnikov civilne družbe, ki so zavrnili pogovore z njim. Prav tako je povedal, da je dobil pozitivni odziv v obliki SMS-a tudi s strani bivšega svetovalca za medije pri FIDESZ-ju.16

Zelo očitno je, da predstavniki strank v svetu javne televizije pred volitvami novega generalnega direktorja svoja stališča usklajujejo z vodstvi strank. Čeprav zakon ne postavlja eksplicitne zahteve za njihovo neodvisnost, vendarle dejstvo, da jih izvoli parlament, namiguje na namen zakonodajalca, da naj raje delujejo neodvisno, kakor da bi delovali po navodilih stranke. Med škandalom je dejstvo, da so prisluškovali telefonskemu sporočilu enega izmed kandidatov, ostalo skorajda prezrto.

Na dan volitev je kandidat Gyorgy Balo dobil potrebno večino v predsedstvu sveta za javno televizijo, vendar je svet ta predlog zavrnil. Volitve so bile neuspešne. Svet je objavil nov razpis in odločitev bo znana decembra. Vlada pogojuje izplačilo finančne pomoči z izvolitvijo generalnega direktorja, ki bi imel izdelan poslovni načrt. Če pa televizija ne dobi obljubljenih vladnih subvencij, se lahko zgodi, da bo morala objaviti stečaj.18

Škandal okoli volitev in njihovega neuspešnega izida namigujeta na neustreznost sveta javne televizije in tovrstnega sistema odločanja. Ali, kot je zapisal Janos Horvat, »stranke, zastopane v svetu javne televizije so se izkazale za popolni polom.«19

Desno usmerjene politične stranke trdijo, da so mediji cenzurirani, kar naj bi se kazalo v zamenjavi generalnega direktorja javne televizije in načrtovanju ukinitev televizijskih prispevkov.

Vlada se je maja letos odločila, da bo prevzela plačila za televizijske prispevke od davkoplačevalcev za tri mesece. Na Madžarskem od 3,8 milijona zavezancev za plačilo televizijskega prispevka, ga dejansko plačuje le 1,6 milijona gospodinjstev.20

Obveznost plačevanja televizijskega prispevka je predpisana z zakonom o radiu in televiziji, čigar amandma potrebuje volilno večino – vendar je vlada tukaj spremenila samo centralni proračun s preprosto večino.21 Zamisel za ukinitev plačevanja prispevkov se je porodila zaradi nizke gledanosti državne televizije in zaradi njene neuspešne reorganizacije. Ukinitev televizijskih prispevkov napadajo z vseh strani – čeprav je Tamas Deutsch, bivši minister za mladino in šport, idejo 22. junija pozdravil. Annamaria Szalai, svetovalka za medije pri FIDESZ, jo je označila za protiustavno, češ da s tem, ko postavlja televizijo pod neposredni ekonomski nadzor, vlada posega v svobodo tiska.23 Predsednik sveta javnega radia je sprožil preiskavo določila o ukinitvi prispevka pri ustavnem sodišču.24 Center za svobodo tiska (The Press Freedom Centre) je v skladu s svojo politiko predlagal uvedbo splošnega rtv prispevka, ki bi bil odvisen od prihodkov posameznega gospodinjstva.25

Trenutno se obe – največja opozicijska stranka FIDESZ in vlada – ukvarjata z reformo zakona o medijih.26 Pomembni strokovnjaki objavljajo zamisli, kako rešiti krizo, v kateri se je znašla madžarska javna televizija. Po mnenju FIDESZ-a potrebuje televizija dva različna kanala, enega za desno, drugega pa za levo usmerjene politične sile.28 Bivši predsednik vlade Viktor Orban je to zamisel prvič omenil na avgustovskih demonstracijah, na kar je Medgyessy, sedanji predsednik vlade, odvrnil: »Če hoče kdo imeti televizijo, naj si jo kupi.«

Zakon o medijih in še posebej določila, ki urejajo delovanje javnihnih medijev, potrebujejo popolno reformo. Toda verjetno bo preteklo še kar nekaj časa preden bo mogoče najti rešitve, ki bi ustrezale obema političnima stranema, da bi tako zagotovili potrebno večino v parlamentu.

Založba Süddeutsche, ki izdaja tudi enega večjih nemških dnevnikov Süddeutsche Zeitung, se utaplja v rdečih številkah. Lastniki založbe vneto iščejo rešitev za nastalo situacijo, obenem pa se borijo drug proti drugemu. Založba je lani imela za 43,9 milijonov evrov izgube, letos pa izgubo – prvič v svoji zgodovini izhajanja – beleži tudi paradni konj založbe, dnevnik Süddeutsche Zeitung.

Zaradi izgube v vrhu založbe poteka silovit spopad za denar, moč in vpliv v celotni medijski korporaciji, ki je lani imela 808 milijonov evrov prihodkov. Po rekordnem letu 2000, ko je založba morala v svojih edicijah odpovedovati oglase, saj so bile strani prenatrpane z njimi, je založba po 11. septembru lani doživela dramatičen upad oglaševanja. Od lanske jeseni se je število oglasov več kot prepolovilo, zaradi česar je založba lani imela izgubo 43,9 milijonov evrov.

Založba Süddeutsche nujno potrebuje svež kapital. Ta lahko pride iz treh virov: od lastnikov samih, ki se odločijo, da založbo dekapitalizirajo, z novim lastnikom, ki ga pripeljejo v založbo, z njim pa svež kapital, ali pa pri bankah najamejo posojilo.

Zaradi tega, katera možnost je najboljša, se lastniki – pet nemških družin: Friedmann, Goldschagg, von Seidlein, Schwingenstein in Dürmeier – ostro prepirajo. Medsebojno nezaupanje onemogoča celo koalicije med posameznimi družinami, ki so bile prej celo pogoste. Sredi oktobra je na primer na izredni seji nadzornega sveta Maria-Theresia von Seidlin protestno zapustila sejo. Predstavnik Družine Dürmeier jo je nahrulil, da hoče za hrbtom ostalih družin v založbo pripeljati skupino WAZ. Od takrat družino von Seidlin na sejah zastopa le njihov pravnik. Favorit družine von Seidlin je Bodo Hombach, predstavnik essenške skupine WAZ, slovenski javnosti pa znan predvsem kot nekdanji koordinator Pakta stabilnosti. WAZ se kot resen kupec pojavi povsod, kjer so prodaja kakšen medij. Poleg WAZ velja za morebitnega novega založnika, ki bi prinesel svež kapital v založbo Süddeutsche, tudi založniška skupina Madsack. Slednja izdaja časopisa Hannoversche Allgemeine Zeitung in Leipziger Volkszeitung. Lani je imela 3170 zaposlenih in 475 milijonov evrov prihodkov. Najverjetnejši novi solastnik Süddeutsche pa je münhenski založnik Dirk Ippen, ki izdaja več kot milijon izdaj različnih visoko donosnih časopisov po celi Nemčiji. Ippen, ki v časopisni panogi velja tako varčen kot tudi pretirano vesten pri svojem poslu, bi prav s sinergijo s svojimi časopisi prinesel največje varčevalne rezultate zadolženi založbi. Poleg tega je založba Süddeutsche z 12,5- odstotnim lastniškim deležem prav tako kot Ippen udeležena v založniški skupini Münchner Merkur.

Najmanj možnosti za svež kapital pa predstavljajo posojila bank. Pogovori z banko HypoVereinsbank o kreditiranju zadolžene založbe so povsem utihnili že avgusta letos. Razlog za neuspešne pogovore je bilo dejstvo, da management zadolžene založbe omenjeni banki ni bil sposoben predstaviti dovolj ambicioznih poslovnih načrtov, ki bi banki zbujali dovolj zaupanja.

Kot eden glavnih krivcev za nastalo izgubo nemške založbe velja 64-letni Hans-Jörg Dürmeier. Zgrešena širitvena politika v strokovne založbe je po mnenju poznavalcev glavni razlog za visoko izgubo, sledi pa ji tudi njegovo zelo pogosto poseganje v samo vodenja založbe. Program sanacije, ki ga zagovarja vodstvo založbe, predvideva krčenje magazinske priloge dnevnika Süddeutsche Zeitung in letos nove regionalne izdaje časopisa Nordrhein-Westfalen. Za slednjega management zahteva takojšnje zmanjšanje obsega z osmih na šest strani. Na prodaj pa so tudi drugi regionalni nemški časopisi, kot na primer Donaukurier (87.000 naklade), Frankenpost (74.000 naklade), Neue Presse (29.000 naklade) in Freie Wort (88 tisoč naklade). Čeprav zaradi tega vlada v hišah regionalnih časopisov nemir in zaskrbljenost za prihodnost, pa se njihov management vendarle zaveda, da je prodaja časopisa drugemu založniku, ki se ukvarja z regionalnimi izdajami, najboljša možnost. Bolje namreč drugi založnik kot pa založba Süddeutsche, ki regionalne časopise dojema le kot prinašalce izgube.

V beograjskem tedniku Vreme že od sredine avgusta poteka ostra polemika, katere izhodišče je še kako zanimivo za srbsko družbo, saj gre za soočanje s preteklostjo in vojnimi zločini, storjenimi v imenu Srbije. Vse se je – nekako naivno – začelo z mojimi članki za hrvaški tednik Feral Tribune in sarajevski tednik Dani, v katerih sem pisal o uredniški politiki »neodvisnih srbskih medijev« (Vreme in RTV B92).

V splitskem Feral Tribune sem julija letos zapisal: »Neodvisni mediji«, kot smo jih nekoč imenovali in so jih na zahodu dolgo časa izdatno financirali, so danes razvodeneli, saj pokrivajo lahkotne estradno-politične teme. Vreme, nekoč ugledni tednik, ima samo še nekaj tisoč naklade in se zdaj posveča »zmernemu novinarstvu«, katerega dimenzije brezmiselne praznine ni mogoče opisati, ne da bi pri tem zaspali. Ko se ohrabrijo in napovejo preiskovalne članke, gre za vroče, nevarne družbene teme z naslovi: Zvezde izpod tezge (o estradi) ali Smrt yu fuzbala (o t. i. nogometu). Njihov glavni komentator (Stojan Cerović) je naredil vse, kar je bilo v njegovi pisateljski moči, da bi se dokopal do veleposlaniškega mesta v ZDA. Mesece je odkrito dvoril predsedniku Jugoslavije Vojislavu Koštunici, ki ga je označil za »modrega« in »veličastnega« politika. Pisal je tudi, da še ni čas za odpiranje teme o vojnih zločinih in da Haaško sodišče ogroža krhki demokraciji na Hrvaškem in v Srbiji. Toda Cerović ni imel loto-sreče, da bi ga Dr. Voja izbral za to častno patriotsko funkcijo.

B92: Njihova televizija je lahko glede na število obskurnih fašistov/šovinistov, ki tam redno gostujejo (Isidora Bjelica, Dragoš Kalajić, Bora Đorđević, Nikola Pejaković, Kosta Čavoški, Ljiljana Smajlović itd., da odvetnikov Slobodana Miloševića sploh ne omenjam), presenečenje le še za tiste, ki ne vedo, kaj v praksi pomeni »pacifikacija«. Gre namreč za to, da v studio povabiš žrtev in krvnika, da včasih pokažeš kakšen četniški dokumentarec, da v zgodnjem jutranjem času prikazuješ filme o ubijanju v Sarajevu, da organiziraš pogovore, v katerih sodelujeta Miroslav Lazanski in Miljana Baletić. Takšen program pa potem imenuješ Sprava in odgovornost. Nikdar in nikjer ne omenjaš novinarjev, vojnih zločincev, ker kdo bi še kopal po dreku, ko pa nam svet ponuja toliko denarja, da smo lahko Vedri in Nasmejani. Denar torej: Srbija je letos dobila rekordno vsoto denarja za »neodvisne medije«. Viri blizu zahodnim veleposlaništvom so povedali, da gre za skoraj 30 milijonov ameriških dolarjev! Po besedah Senada Pečanina (urednika tednika Dani) »je to rekordna vsota takšne vrste pomoči v zgodovini civilizacije. Hrvaška ter Bosna in Hercegovina lahko o desetini takšne številke le sanjata …«

Za potrditev teze, da gre za relativizacijo vojnih zločinov, sem navedel izjavo predsednice Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji: »Želim opozoriti na dva problema, s katerima se soočamo skoraj vsak dan: prvi se nanaša na posploševanje in relativizacijo vojnih zločinov, drugi pa na odnos do Haaškega sodišča. Dejstva o zločinih so vse bolj očitna in dokazi vse bolj dostopni, srbska družba, natančneje njena elita, pa se vse bolj organizirano trudi, da bi zločine ne samo relativizirala, ampak tudi deetnificirala. Način podajanja te nove Resnice, še posebej preko t. i. neodvisnih medijev, kot sta Vreme in B92, je enako totalitaren kot nacionalizem, ki je svoj čas pognal vojno mašinerijo. Totalitarni način razmišljanja je zdaj na žalost glavna ovira demokratizacije srbske družbe, kar se najbolje kaže v interpretaciji bližnje zgodovine. Zdaj se govori o državljanskem nacionalizmu ter o kulturnem in nekulturnem nacionalizmu. A vsak poskus, da bi se odprlo vprašanje vojnih zločinov, se razume kot iskanje ‘revolucionarne pravice’. Zato se namesto soočanja s tem problemom zahteva argumentirana javna refleksija, ki naj pokaže, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ker ima vsak zločin, kot je povedal član državne komisije za resnico in spravo, ‘svojo preteklost in prihodnost’. Postavlja se vprašanje, ali je imel tudi holokavst svojo preteklost, da bi z njo lahko upravičili šest milijonov ubitih Judov …«

Nato se je oglasil Dragoljub Žarković, glavni urednik Vremena, in ostro napadel Sonjo Biserko; v bran lika in dela B92 tajkuna Verana Matića in proti koaliciji Biserko/Luković se je postavil Velimir Ćurguz Kazimir; oglasila se je Ljiljana Smajlović, profesionalna fašistka iz beograjskega tednika Nin, ki je pojasnila, da so napadi »na neodvisne medije neupravičeni, saj samo opravljajo svoje delo«. V vse bolj vročo polemiko se je vključevalo vse več udeležencev: Svetlana Slapšak in Nataša Kandić sta stopili v bran dvojice Biserko/Luković, enako je storil tudi Bogdan Bogdanović. Toda na drugi strani se je oglasil kolumnist Vremena Stojan Cerović in vehementno branil stališča svojega glavnega urednika … Potem je, na presenečenje mnogih, pismo Vremenu poslal Srđa Popović, odvetnik in še pred kratkim lastnik Vremena, ki je odgovoril Stojanu Ceroviću. Naenkrat je polemika dobila nov naboj: začelo se je govoriti o poročanju srbskih medijev glede sojenja Slobodanu Miloševiću v Haagu, o molku glede vojnih zločinov, o srbski krivdi …

Od samega začetka polemike sta se tako kakor v vsakem dvoboju oblikovali dve skupini: na eni strani so Sonja Biserko (predsednica Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji), Nataša Kandić (predsednica Fonda za humanitarno pravo), Srđa Popović (odvetnik), Petar Luković (novinar), Lazar Stojanović (režiser, novinar), Svetlana Slapšak (publicistka), Bogdan Bogdanović (publicist), Latinka Perović (zgodovinarka); Na drugi strani je bila skoraj celotna redakcija Vremena (Dragoljub Žarković, Stojan Cerović, Milan Milošević, Nenad Lj. Stefanović), ki so jim pomagali Velimir Ćurguz Kazimir, Ljiljana Smajlović (Nin), Aleksander Lojpur (koordinator komisije za resnico in spravo), Svetislav Basara (književnik, veleposlanik na Cipru) …

Začelo se je seveda s kritiko komentarjev Sonje Biserko in Petra Lukovića, nadaljevalo z vprašanjem vojnih zločinov, sodelovanja s Haagom, krivde Srbov in poročanja iz Haaga, odprle pa so se tudi tabu teme, kot so poročanje »neodvisnih medijev« v času bombardiranja zveze Nato, z občasnimi »izleti« v vprašanja kolektivne krivde Srbov ali denacifikacije/lustracije.

Takšna vrsta polemike na »srbski levici«, kjer je levica zelo spremenljiv in neprepoznaven pojem, je v temeljih omajala nekoč enotno protimiloševićevo fronto. To, kar je jasno in kar je za nekatere udeležence v polemiki zelo boleče, je dejstvo, da so mnogi udeleženci podprli novo oblast (beri Vojislava Koštunico). Kot na primer Stojan Cerović, saj so njegovi sedanji članki razvrednotili vse tisto, kar je počel vrsto let. Prizadevanja Vremena in imperija B92, ki poskušata relativizirati preteklost, še posebej pa govorjenje o deetnifikaciji, govori o tem, da nekdanja neodvisna scena ne samo da ni monolitna, ampak je politično razdeljena po šivih radikalizma.

Na eni strani so ljudje, ki nikakor nočejo in ne morejo pozabiti zločinov (Biserko & Comp.), na drugi strani pa se zločini relativizirajo (z legendarnim vprašanjem, »kaj pa so oni naredili nam«), med Njimi in Nami se poskuša najti ekvidistanca, vse mora biti uravnoteženo – in ne samo v Haagu, ampak tudi v krvi.

Vsaka takšna diskusija je v srbski družbi, obremenjeni z nacionalizmom/fašizmom, vnaprej obsojena na propad, ker je liberalni radikalizem razumljen kot Izdaja Nacije. Takšno metodo je vrsto let uporabljal že Milošević.

Samo odkrit pogovor o zločinih, z nenehnim in neprekinjenim ponavljanjem tega dejstva, ter soočenje s preteklostjo lahko ljudi ozavesti. A to, kot smo na žalost videli, ni mogoče, ker sta se naenkrat, na splošno presenečenje, na isti strani znašla Stojan Cerović in Dobrica Čosić, in sicer oba vehementno proti Haaškemu sodišču.

Članka, ki sledita, bosta morda pojasnila, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Dragi Stojan,
Ko smo ustanavljali Vreme, si nisem mogel niti zamisliti, da se bom nekega dne dopisoval s teboj preko teh strani. Kaj midva počneva na straneh pisem bralcev? Ali ti (ter Nenad in Žare) nisi imel potrpljenja in zaupanja, da bi te (in Vreme) branili zvesti bralci? Da oni povejo, da si ti »največ storil v borbi proti zlu« (tj. »nihče bolj od tebe«). Da oni potrdijo, da Vreme objektivno poroča iz Haaga? Odkod ta nervoza, od kod to polemiziranje z bralci (od katerih časopis živi). Se spomniš: mi bomo poročali, bralci pa naj presodijo sami?« In presojajo. Nekateri. Nekateri drugi morda razmišljajo drugače. In ali to ni v redu? Zakaj se jeziš?

Toda ti se jeziš! Jeziš se, ker so tvoji bralci po tvojem mnenju »moralni fundamentalisti«, »postmoderni informbirojevci«, ki »nekaj podpore še vedno dobivajo, ker je v nekaterih fondih na zahodu ostalo še nekaj denarja«, »tu nekje se nahaja njihov skupni interes« (ha!, plačanci!). Oni »govorijo neumnosti«. In to samo zato, ker se v nečem ne strinjajo z novinarjem, s tabo, ki si največ naredil v borbi proti zlu. To se mi zdi neprofesionalno in vsekakor arogantno.

In tole pišem v strahu, kaj mi bo padlo na glavo, ko povem, da mi ni po godu način, s katerim Nenad poroča iz Haaga in da se ne strinjam niti s tem, kar sem prebral v tvojem »pismu bralcem«.

Ne strinjam se namreč s tvojim osnovnim stališčem, da bi se bilo treba »prenehati ukvarjati z nesrečami, za katere ni več zdravila« in da je treba namesto tega »pokazati dobro voljo, da se oprosti tisto, kar je mogoče oprostiti, da se pokaže sočutje ter milost, in ne samo maščevalni bes.

Najprej prevod: »nesreče, za katere ni več zdravila«, so, seveda, zločini nad nedolžnimi ljudmi. Čemu ta evfemizem – nesreče. (Tako je govoril Milošević: Tragedija!) »Za katere ni več zdravila« pomeni, da ni mogoče več nič storiti. Ali ni to cinično? Kako to berejo tvoji bralci, ki so v teh nesrečah izgubili očete, matere, sinove, hčere? Ali pa računaš samo na »naše« bralce. Nekatere naše bralce. Ubili, požgali, pregnali, posiljevali, pa kaj, za to ni zdravila! Zdravilo v civiliziranem svetu je sodišče, ki restituira tisto, kar je mogoče restituirati, to pa predvsem pomeni, da se žrtvam vrne človeško dostojanstvo (saj žrtve pokolov niso bili prašiči!) in da preživeli dobijo vsaj moralno zadoščenje v spoznanju, da družba, v kateri živijo, obsoja zločin. Ti na to praviš – ni pomembno, »nič vas ne more narediti imune pred zgodovino, vojno, zločini in nesrečo«. Ali naj torej kapituliramo?

Morda sem zaradi tega moralni fundamentalist, toda takšna kapitulacija, takšno razmišljanje ravno hrabri »zgodovino, vojne, zločine in nesreče«. Ali smo mi aktivni udeleženci te »zgodovine« ali pa njeni cinični in duhoviti spremljevalci? Komu potem preostane ustvarjanje »zgodovine«?

Toliko, kolikor kažeš ravnodušnosti do žrtev (Milošević: «Dobro, res so vam pobili celo družino, toda ali vam je znano, koliko je ta vas oddaljena od druge vasi?«), toliko kažeš tudi »človeškega razumevanja« za zločince, do katerih naj bi moral pokazati »sočutje in milost« (»da se oprosti, kar je mogoče oprostiti«. A kaj je mogoče oprostiti? Sarajevo, Srebrenico, Vukovar, povej nam vsaj to). Tako je to nekakšna splošna amnestija, v katero se lahko »prešverca« kdorkoli. Zločinci seveda mislijo, da se lahko oprosti vse. In tako te tudi berejo. Tako mislim tudi jaz in v praksi sem pogosto zahteval, da se tudi zločinca obravnava kot človeka, toda šele takrat, ko ga doseže roka pravice. Šele takrat, ko so žrtve rehabilitirane. Sočutje gre najprej žrtvam, zločincu pa, če kaj ostane.

Bojim se, da tvoja stališča, vsaj kolikor sem jih razumel, pomenijo priznanje kolektivne krivde. Ravno to pa je tisto, kar očitaš kritikom Vremena. Ti nisi ukazal zločinov, niti jih nisi zagrešil, obsojal si jih (»najbolj od vseh«). Toda ko se zavzemaš za to, da spregledamo zločine (ker se nas pravzaprav ne tičejo, čeprav so bili storjeni v našem imenu) in ko zahtevaš (pred in brez sojenja) sočutje in milost za zločince, jih naknadno sankcioniraš, sprejmeš za svoje. S tem si za njih tudi kriv in v kolektivno krivdo vlečeš tudi druge. Ali pa si se izpisal iz naroda, tako kot si se izpisal iz zgodovine. Bojim se, da to ni mogoče.

Še nekaj besed o »deetnifikaciji« zločina. Zločini, o katerih govorimo, so bili »etnični«. Ni potrebe, da bi jih »etnificirali«, in ne moremo jih »deetnificirati«. Naklepi storilcev so imeli »etnična« znamenja, t. i. napadeni objekt je imel etnična znamenja. Genocida, na primer, ni mogoče niti definirati brez ugotavljanja etnične pripadnosti zločinca in žrtve, ker je napad na pripadnike »neke nacionalne, etnične ali verske skupnosti« vgrajen v zakonsko definicijo tega kaznivega dejanja. Nesmiselno je govoriti, da »zločin nima nacionalnosti«, saj si ga ni mogoče zamisliti brez »nacionalnosti«.

In nazadnje – o odgovornosti. Obstajajo tri vrste odgovornosti za vojne zločine: prva – kazenska, dotika se tistih, ki so jih ukazali, in tistih, ki so jih izvrševali. Moralna odgovornost zadeva tiste oblikovalce javnega mnenja (t. i. elito), ki so zločine spodbujali, opravičevali, zatajevali, jih branili, bagatelizirali, relativizirali. Ta odgovornost ostaja neizbrisna sled biografijah teh oseb, njihova trajna opomba pod črto. Obstaja še tretja vrsta odgovornosti, politično-zgodovinska: to je odgovornost tistih, ki so nekajkrat izvolili zločinsko oblast, naokrog nosili Miloševićeve slike, tudi takrat, ko se je že vedelo, za kakšnega človeka gre, s cvetjem spremljali tanke, razširjali domoljubnost. Gre tudi za odgovornost tistih, ki danes nosijo majice s sliko Ratka Mladića in Radovana Karadžića (Mladić heroj, Vsi smo Radovani). Ta vrsta odgovornosti je, se bojim, »dokaj kolektivna« in bo ostala, dokler bo obstajalo kolektivno zanikanje, opravičevanje in zatajevanje teh zločinov, v katere si, na žalost, nepotrebno, z zakasnitvijo in žalostno, padel tudi sam. Eh, Stojan!

Dani (novinar Petar Luković): Mnogi v Beogradu mislijo, da si še vedno lastnik Vremena?
Popović: Ne več. Ko sem šel v Ameriko, sem Vreme prepustil mojemu sinu Borisu.
Vseeno ne pomnim, da bi nekdanji lastnik časopisa, človek, ki je tednik ustanovil, sodeloval v polemiki v pismih bralcev?
Vreme sem bral tudi takrat, ko sem bil v Ameriki. Videl sem, kako časopis tone skupaj s celotno družbo, opazil sem, da tega v Vremenu niso opazili. Res so v odnosu do ostalih medijev zadržali enako distanco, toda Vreme in srbska družba sta skupaj padala vse globlje in globlje ... Ključni trenutki so bili dogodki na Kosovu spomladi leta 1998, ko so vsi zavpili »terorizem«, nihče pa se ni vprašal: od kod je vendar prišel ta terorizem ... Zdaj berem, da je Vojislav Koštunica v New Yorku pravilno pripomnil, da ko se govori o terorizmu, je treba govoriti predvsem o tem, kako je do njega prišlo: preiskati je treba njegove vzroke, ne pa takoj z – motiko. Toda te lekcijo v Srbiji ni nihče upošteval, niti Koštunica niti Vreme. Takrat sem videl, da Vreme počasi izgublja perspektivo: vse, kar se nam je dogajalo, je bila posledica rasizma do Albancev. V Srbiji ljudje, govorim na splošno, ne morejo sprejeti dejstva, da so Albanci ljudje kot mi. Velikokrat me je zamikalo, da bi pisal Vremenu, toda tega nisem storil, pozneje pa se mi je zdelo prepozno, videl sem, kam to pelje ... Potem sem pomislil: ne živim tam, ampak 5000 kilometrov daleč in kako lahko jaz solim pamet, saj vem, kako je nekaj sprejeto, če prihaja od zunaj ...

Ponavadi se govori: Pridi živet sem, pa boš videl, kako je ...
In sedaj sem prišel! Morda tega pisma ne bi napisal, če se ne bi oglasil Stojan (Cerović). Stojana sem imel za dolgoletnega prijatelja in dosti mi je bilo tega, da so me ljudje v mestu spraševali, »kaj se dogaja s Stojanom«. Toda o svojih prijateljih nisem želel razpravljati za njihovim hrbtom s čaršijo, ker ima ta povsem drugačne motive. Toda prišel je trenutek – ker so me mnogi ljudje identificirali z Vremenom in Stojanom – ko sem moral javno povedati, ne pa razlagati vsakemu posebej, da se s pisanjem Vremena ne strinjam.

Eden od problemov Vremena, to vedo njegovi bralci, je bilo poročanje v času bombardiranja zveze Nato, ko so izhajali pod cenzuro in sprejeli patriotsko govorico tako kot ostali srbski časopisi.
Spominjam se, takrat sem to bral /.../ lahko si zamislim silo, ki jih je v to prisilila, to je človeško. Govorimo o strahu, ampak bilo je zelo mučno brati takšen časopis in mislim, da razen naslovov nisem imel moči, da bi to bral. Občutek, ki sem ga imel pri branju, je bil približno takšen, kot da bi se mi hčerka prostituirala! Strašno! Takrat smo bili v telefonskih stikih in vprašal sem jih, zakaj še izhajajo? Razložili so mi, da imajo delovno obveznost, kar sem lahko razumel, toda jaz bi tvegal. Kaj bi se zgodilo, če ne bi spoštovali delovne obveznosti? Rekli so mi, da bi jim bilo odvzeto dovoljenje za izhajanje. Zame to ni bil prepričljiv razlog – ker smo od začetka ta časopis izdajali s povsem določeno idejo in ciljem: če ne more biti takšen, kot želimo, potem naj ne obstaja! Tu se je pojavila tretja vrsta argumentov: toliko družin živi od tega časopisa ... Kar je razumljivo, je težko, toda mislim da je bila sramota vseeno prevelika.

Bistvo te polemike je vprašanje vojnih zločinov. Koliko so mediji odgovorni za relativizacijo, molk in pozabo? Ali pa govorimo predvsem o odgovornosti družbe?
Bistvena naloga medijev ni ukvarjanje s preteklostjo, saj morajo biti aktualni in se ukvarjati s temami, ki zadevajo vsakodnevno življenje. Toda dejstvo je, da se med nami sprehajajo zločinci, težki zločinci, gnusni zločinci – ker govorimo o odvratnih zločinih – in to vprašanje je aktualno, to ni vprašanje preteklosti! S temi zločinci živimo – zdaj! Zaradi teh zločinov je v Srbiji nemogoče živeti normalno življenje. Mnogi ljudje, čeprav nezavedno, se zavedajo teh zločinov, vedo, da jih poskušamo nekam skriti, da relativiziramo, pozabljamo, toda dokler bo to viselo nad nami, ne moremo živeti normalno. Vprašanje zločinov je zame vprašanje Haaga: vprašanje vseh vprašanj te države. Nič se ne more premakniti brez tega. Dokaj naivno in lahkomiselno je verjeti (ne govorim o tem, ali je to nemoralno ali nepošteno), da lahko vse zločinsko in krvavo potone v pozabo in da se še naprej živi, kot da se ni nič zgodilo. To je nemogoče. Težko se je sprenevedati, zavlačevati in poskušati zatreti pogovor o takšni temi. Predvsem pa je mednarodna identiteta te države zaznamovana z zločini. Ne vem, koliko ljudi po svetu pozna Jugoslavijo in Srbijo, toda če kaj vedo, poznajo te zločine. In zdaj praviš: zrušili smo Miloševića, začnimo od začetka, kljub temu da osnovnega izhodišča svojega obstoja ne spremeniš.

Obstaja tiho soglasje, da so o Miloševićevem režimu ne govori kot o zločinskem režimu?
Vsi tisti, ki so zadnjih deset let živeli v Srbiji, vedo, da gre za zločinski režim. Toda kaj zdaj? Zrušiš Miloševića in več ne govoriš o zločinih, ne pustiš, da se o njih govori. To je potem nadaljevanje istega režima! Niti 5. oktobra nisem bil optimističen – tudi sedaj mislim tako – ker takšni strahotni režimi, kot je bil Miloševićev, ne padejo na takšen način. Ne padejo tako, da se ljudje na ulici objemajo z vojsko in policijo. Mehanizem tega prevrata, imenuješ ga lahko kakor hočeš, ni bil do konca pojasnjen. Meni se zdi odločilno to, o čemer ne vemo nič: o čem so Koštunica, Milošević in general Pavković razpravljali pred prevratom. Ne vemo tudi, kakšen dogovor je bil sklenjen med Đinđićem in človekom, ki se imenuje Legija. Vsi ti sporazumi so omogočili, da je Milošević padel relativno gladko, cena tega pa je bila, da se sistem ni do konca demontiral. Takoj ko se je videlo, da sta na prostosti Pavković, načelnik generalštaba, in Rade Marković, direktor službe državne varnosti, je to pomenilo, da ni diskontinuitete, da gre za dogovore, da so bili bagri le gledališka predstava! Tega ljudje ne marajo slišati: tako kot Slovenci mislijo, da so premagali JLA, tako tudi 500.000 ljudi v Beogradu misli, da so prav oni premagali Miloševića! To na žalost ni bilo tako: ker so sile restavracije v popolni ofenzivi. Poglejte predsedniške volitve: obstajata dva bloka, eden je za restavracijo, drugi je srbska vlada, ki vlada kot nekakšna gverila. Ves čas nam govorijo, kaj lahko in kaj ne morejo narediti in pričakujejo naše razumevanje, čeprav so na oblasti. Dušan Mihajlović, policijski minister, na primer pravi, da Mladića niso aretirali, ker je bil ta dobro zastražen. Ali je torej na oblasti policija ali Mladićevi varnostniki?

Ali si vendarle pričakoval, da pričakoval, da bodo ljudje, v katere si verjel, ostali enaki: da ne bodo oklevali, ko gre za vojne zločine?
Tako bi mislil, če ne bi doživel Miloševićevega prihoda na oblast: ko sem videl, da so mnogi ljudje, za katere nisem nikoli verjel, da se mu bodo pridružili, postali njegovi fanatični privrženci ... Tako sem doživel vso moč, ki jo ima komformizem nad ljudmi. Mi smo nagnjeni h komformizmu, ker živimo v plemenskem, patriarhalnem okolju, ker se vsi bojimo, da bomo ostali sami. Težko boste našli ljudi, ki so pripravljeni ostati sami – čeprav so v igri grozne stvari. V najboljšem primeru bodo ostali tiho. Ko vsi trobijo v isti rog, tisti najbolj pošteni ponavadi utihnejo. In molčijo tudi danes. Seveda sem pričakoval, da bodo po Miloševićevem padcu nekateri ljudje želeli govoriti o zločinih, toda ugotovil sem, da je pritisk komformizma ostal premočan. Zanimivo je recimo, da se v polemiko Vremena ne vključuje veliko ljudi, od katerih bi to pričakovali. Zame je zanimivo to, ker gre za ljudi, ki naj bi se leta borili za človekove pravice ... Iz tega sklepam, da čutijo, da je »večina« proti njim, toda ne morem razumeti, kako bo manjšina postala »večina«, če pa vsi molčimo.

Največje razočaranje je, ko vidiš, da so najboljši prijatelji, ideološki zavezniki kar naenkrat, čez noč, odšli na drugo stran, na primer v nacionalistični objem Vojislava Koštunice, o katerem so leta govorili najslabše.
Težko se je bilo boriti z Miloševićem. Ne opravičujem, lahko pa pojasnim: ljudje so želeli biti vsaj enkrat na zmagovalni strani, zdaj ko smo naposled zrušili Miloševića, moramo biti nagrajeni za to zmago! In bomo nagrajeni – če pokažemo razumevanje za novo oblast, da podpremo njene razlage, da je na primer Haag nekaj nepomembnega ... Nikakor ne morem pristati na strašno ravnodušnost do več 100.000 ljudi, ki jih je t. i. srbska stran onesrečila, čeprav so to ljudje, s katerimi smo živeli v Jugoslaviji, to so bili naši sodržavljani! Ko to ljudem omenite, vas gledajo z nekakšnim praznim pogledom, gledajo, kot da ne vedo, o čem sploh govorite. Gre za popolno odsotnost kakršnegakoli sočutja do ljudi, s katerimi smo do včeraj živeli.

Obstaja teza, da ljudje »niso obveščeni«, da niso seznanjeni. Spet moja osebna izkušnja: nedavno so mi javno zamerili, da sem »obseden z zločini«.
Ljudje nočejo biti obveščeni – to je jasno; kot je jasno tudi to, da mediji nočejo ljudi obremenjevati z vestmi, ki jih ne želijo slišati. Ustvarjena je lepa simbioza: eni pravijo »mi tega ne bomo poslušali«, drugi pa, »dobro, če ne želite slišati, pa o tem ne bomo govorili«. Glede obsedenosti z zločini se dogaja nekaj protislovnega: če bi na primer doživel, da bi nekoga na ulici zaklali ali posilili, je normalno, da bi bil s tem obseden celo življenje. Če pa se to dogaja množično, potem ljudje menijo, da to njih ne zadeva in da ni razloga za obsedenost. Kot da je zločin nad 100.000 ljudmi lahko razlog, da boš 100.000-krat manj obseden! Zločin je biblijska kategorija, z njim so ljudje vedno obsedeni. Nenormalno je biti ne obseden z zločinom in ga sprejeti kot nekaj običajnega, naravnega. Nekaznovano se zločinu ne moremo izogniti, čeprav to sedaj počnemo.

V središču vseh polemik o zločinih je Bosna. V Bosni še vedno upajo, da v Srbiji obstajajo ljudje, ki bodo pošteno preverili vse, kar se nam je zgodilo. Ali takšni ljudje obstajajo?
Predvsem mislim, da moramo vse to storiti zaradi nas samih. Težko nam je, ker tega ne moremo storiti. Kar zadeva ljudi iz Bosne, je njihovo upanje, da bomo mi imeli moč soočiti se – človeška in normalna. Ne živimo v svetu, v katerem je mogoče zločine skriti in pozabiti. Ostaja pa vprašanje, ali je človeška narava res takšna? Tragedija družin žrtev je težka, strašna, toda za njih bi bilo lažje, če bi se jim pokazalo, da je zločin nekaj incidentnega, nekaj, kar se je zgodilo, in da ljudje v bistvu niso takšni. Da bodo na koncu vseeno spoznali, da ni bilo potrebe, da so se tragedije zgodile in da je bilo to grozno ... in da so grešili. Če žrtev ne dobi zadoščenja, to ogroža njihov pogled na človeško naravo: kako naj delajo, kako naj z drugimi ljudmi živijo?

Nedavno je bila aktualna izjava Vojislava Koštunice, da gre v bosanskem primeru za »družino«, ki je »začasno« ločena. Mislil je seveda na Republiko srbsko.
To je, blago rečeno, deplasiran poskus, da se reši nekaj – v Koštuničinem jeziku – dostojanstva, ki da ga je srbski narod izgubil v času vojn v devetdesetih. Toda to dostojanstvo je mogoče povrniti edino tako, da se zločine prizna in da se do njih opredelimo tako, kot se ponavadi ljudje do njih opredeljujejo ... Meni se recimo zdi neverjetno, da ljudje sojenje Miloševiću doživljajo kot nekaj, kar lahko škodi dostojanstvu tega naroda. Dostojanstvu naroda je škodilo to, da so Miloševića volili za predsednika, ker so ga izbrali štirikrat, in ne to, da se zdaj odkriva, kaj je ta človek počel. Svoje dostojanstvo ne bomo povrnili niti tako, da bomo lagali o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Nasprotno, tonili bomo vse globlje! Tu gre za antropološki pesimizem – misliti, da so ljudje takšne svinje, da jim lahko dostojanstvo povrneš z lažmi.

Ena od glavnih tem polemike v Vremenu je »deetnifikacija« žrtev.
Z namenom relativizacije se marsikaj govori, na primer, da je zločin zločin. Nacionalnost naj tu ne bi bila pomembna. To je videti kot razumno in humano sporočilo, toda to ne drži. Tukajšnji zločini so bili motivirani etnično. Ni mogoče razumeti kaznivega dejanja, kaj šele zgodovinskega dogodka, če ne upoštevamo motiva. Tu imamo motiv: etnično čiščenje. Zločini so bili storjeni ravno zaradi nacionalnosti, religije žrtev ... ničesar ne moremo razumeti, če se vse, kot se reče, »deetnificira«. Še posebej je problematično, če o tem govori etnična skupina, ki je te zločine zagrešila. In rečemo: »Ni pomembno, če smo to počeli mi,« in dodamo: »Nekdo pa to je počel …« In ravno to govorim Ceroviću: to je mogoče le, če se izpišeš iz naroda in potem rečeš: »jaz sem se izpisal, ničesar ne vem, ni mir mar, kdo ste, kaj ste, za mene je zločin – zločin …« Prav tu gre za vprašanje kolektivne krivde, za kar me od nekdaj obtožujejo. Dobro, lahko zanemariš kolektivno odgovornost – toda povej, kdo je potem kriv? Zdaj sojenje Miloševiću poteka v senci trditev, da ni dokazov, da je on dajal ukaze za vse. Kdo pa je, če ne on? Če ni Milošević, ni tudi Pavković … potem smo vsi ukazovali.

Zakaj so takšne teze nevarne?
To sicer ne bo neposreden odgovor na tvoje vprašanje: Govoril sem z enim od svetovalcev Vojislava Koštunice, ki me je prepričeval, da je sojenje v Haagu zelo nevarno za naše interese, ker je Bosna in Hercegovina zoper ZRJ vložila tožbo zaradi genocida. Če bi Miloševića obsodili, bomo morali plačati vojno škodo, ki jo bodo plačevale generacije nedolžnih ljudi, ki pri tem niso sodelovale. In kaj potem? Ali misliš, sem ga vprašal, da so vsi Nemci, ki so nam plačevali vojno škodo, krivi? Če smo to lahko zahtevali od Nemcev, bomo vendar plačali tudi sami. Vojne so prav zato tako strašne: ker umirajo civilisti, vojno škodo pa plačujejo nedolžni ljudje. Toda o tem bi morali razmišljati, ko so na volitvah glasovali za Miloševića. Sicer pa je razlaga tega Koštuničevega svetovalca, da je treba Miloševića braniti, ker bodo žrtve dobile odškodnino, pošastno.

Ali v Vremenu še vedno polemiziraš z nasprotniki?
Da. Ob osmih zjutraj kupim Vreme, sedem za računalnik in pišem pisma. Sicer pa mislim, da je v tej državi preveč govorjenja. Vabijo me na različne pogovore, na katerih naj bi komentiral aktualne dogodke … Toda ugotovil sem, da je treba govoriti samo o stvareh, o katerih nihče noče govori. Zato ker je malo ljudi, ki želijo spregovoriti o zločinih, vojni, Haagu, o nas – to pa je pomembnejše od vsega drugega.

Kaj pomeni izraz neodvisni mediji? Ali gre za njihovo politično, ekonomsko ali lastniško neodvisnost? V času režima Slobodana Miloševića je imel ta izraz povsem določen pomen: to so bili tisti mediji, ki so bili kritični do oblasti in niso propagirali nacionalistične in ksenofobične politike (glasilo Vojislava Šešlja Velika Srbija – kljub temu da je bilo pogosto zelo kritično do Miloševićevega režima – ni bilo nikoli sprejeto kot neodvisni medij. Podobno je bilo z kragujevškimi Pogledi in beograjskimi Književnimi novinami).

To velja tudi za Srbsko reč, čeprav je bilo v časopisu veliko močno protimiloševićevsko nastrojenih člankov in ostre kritike srbske politike v Bosni in Hercegovini. V najboljšem primeru je šlo za pomemben opozicijski tednik pod okriljem Srbskega gibanja za obnovo Vuka Draškovića. Nasprotno pa je beograjska Republika, časopis z najdaljšo opozicijsko zgodovino, sprejeta kot neodvisen medij, ne glede na to, da je bila politično blizu Državljanski zvezi Srbije.

Če pogledamo deset let nazaj, bomo brez težav ugotovili, da so neodvisni mediji doživljali svoje vzpone in padce – glede na politični trenutek in družbeni kontekst. Toda nekaj je gotovo: Republika, B92, Borba, Naša Borba, Danas in Vreme so imeli – drugače kot drugi mediji – tako kontinuiteto kot pogum ter bili dosledni pri tem, da so vse do danes ostali neodvisni. Tem medijem je treba vsekakor prišteti še tiskovni agenciji Beta in Fonet ter neodvisni produkcijski skupini VIN in TV Mreža. Med lokalnimi oz. regionalnimi mediji je treba omeniti še časopis Nezavisna svetlost iz Kragujevca ter združenje neodvisnih lokalnih tiskanih medijev Lokal Press ter Radio 021 iz Novega sada, Radio Bum iz Požarevca, Radio Bajina Bašta, Radio Pančevo … in še ostale člane združenja ANEM, ki so se zbrali okrog svojega štaba – Radia B92. Vsi ostali, Studio B, Radio Index, Nin, Blic, Glas …, so imeli vzpone in padce – oblast jih je prevzemala, ugrabljala, usmerjala glede na razmerje moči v državi.

Polemika, ki se je začela v Vremenu pred dvema mesecema, se je vrtela predvsem okoli položaja, vloge in bistva neodvisnih medijev. Polemika se je začela zunaj Srbije, v splitskem Feral Tribune in sarajevskih Danih, začel pa jo je ugledni beograjski novinar Petar Luković. V svojih kritičnih člankih je Luković RTV B92 in Vreme obtožil, da sta izdala svojo neodvisnost ter boj proti nacionalizmu in govorici sovraštva. Trditev, da medija samo hlinita boj proti srbskemu nacionalizmu, je Luković podkrepil z analizo programske sheme TV B92, poročanja iz Haaga in pokrivanja oddaj, ki so se ukvarjale s soočanjem s preteklostjo.

Pri tem je zanimivo, da je Luković uporabljal izraz »t. i. neodvisni mediji«, ki sta ga včasih uporabljala tudi Vojislav Šešelj, predsednik Srbske radikalne stranke, in Goran Matić, minister za informiranje. To je sprožilo plaz reakcij. Kmalu se je razprava o odnosu medijev do politike razvila v žolčno polemiko o posameznikovi in kolektivni krivdi ter o vlogi posameznikov, medijev in nevladnih organizacij v Miloševićevem času. Tema znotraj teme pa je bilo ravnaje omenjenih v času posredovanja Nata leta 1999.

Tako je prišlo do javne razprave o odgovornosti in neodgovornosti, o krivdi in nedolžnosti – o ravnanju pred razrednim sovražnikom. Ta ideološko poudarjena razprava, ki je bila pogosto zelo osebna (po poznani komunistični matrici: kdor ni z nami, je proti nam), je prišla še posebno do izraza pri razpravi o delu neodvisnih medije v času vojne cenzure. Kritiki so menili, da neodvisni mediji ne bi smeli delati pod cenzuro. Novinarji in nekateri medijski analitiki pa so se strinjali, da je delo medijev v vojni pod vojno cenzuro nekaj zelo neprijetnega in nevarnega, toda običajnega.

Zanimivo bi bilo analizirati, kako so v času vojne cenzure ravnali mediji v nekaterih razvitih demokratičnih državah. Na to temo je bilo napisanih nekaj odličnih študij – med drugimi tudi tista o poročanju britanskih medijev v času vojne na Falklandih in v Zalivu (izdala jo je Glasgow Media Group).

Dejstvo, da se doslej nihče ni temeljito ukvarjal s poročanjem medijev, še posebno neodvisnih, v času vojne leta 1999, samo kaže, kako se v Srbiji vse hitro pozablja in relativizira. To, da se ne hranijo in analizirajo arhivi medijev in da se ne dela primerjalnih študij, kaže tudi na površnost tako tistih, ki kritizirajo, kot tistih, ki branijo vlogo in položaj medijev v tem obdobju. Edina institucija, ki trenutno resno zbira gradivo, dela medijsko dokumentacijo in analize, je Ebart/Medijska dokumentacija, ki od 20. aprila letos pripravlja mesečno analizo vseh objavljenih prispevkov na temo soočenja s preteklostjo. Ta organizacija analizira tudi vse prispevke, povezane s Haaškim sodiščem in sodelovanjem z njim. Trditev, da se srbski mediji izogibajo temi soočanja s preteklostjo, vsaj s to bližnjo, enostavno ne drži. Kritizirani neodvisni mediji – Vreme, RTV B92 in Danas – imajo v primerjavi z drugimi mediji največ objavljenih prispevkov na to temo. Zanimivo je, da znamenita Politika temu prav tako namenja veliko pozornosti. Mogoče je najboljša ilustracija tega, da se je odnos do tega vprašanja spremenil, dejstvo, da so v relevantnih člankih v Vremenu in Danasu Srbi prikazani veliko bolj kot krivci in manj kot žrtve. V Politiki je razmerje izenačeno, v drugih časopisih, predvsem v Glasu, Nacionalu in v časniku Večernje novosti pa je srbska žrtev mnogo večja od srbske krivde.

Seveda smo še daleč od tega, da bi bili lahko zadovoljni s stopnjo samokritičnosti in kritičnosti medijev, ko gre za dogajanja v nedavni preteklosti. Toda dokaj nerealno je pričakovati, da bodo mediji, še posebno »neodvisni«, lahko z nekakšnimi šoki ali medijskimi udari spremenili družbene in politične razmere v državi. Ideja, da lahko mediji, pa če so še tako vplivni, izvedejo katarzo v neki družbi, ni samo utopična, ampak tudi škodljiva. Proces »zdravljenja« družb, ki so preživele travme vojne, sovraštva in netolerance, se ne odvijajo čez noč, s katarzo, ampak skozi dolgotrajen, mukotrpen in boleč proces samoosveščanja. Mediji imajo v tem procesu zelo pomembno vlogo, toda ga sami ne morejo izpeljati. Za nekaj takega so potrebni predvsem širok družbeni in politični konsenz, mednarodna podpora in velika finančna sredstva.

Primer Južne Afrike je zato poučen. Po javnih priznanjih in množični aboliciji krivcev je nujno spremeniti pravni, politični in družbeni sistem. Potrebne so spremembe na področju izobraževanja, kulture, zdravstva in socialne politike ter medijev. Namesto metode katarze se uporablja populistična metoda propagiranja novih družbenih vrednot. Mediji imajo namreč posebne načine in metode vplivanja, ki niso omejene samo na didaktično-razsvetljenska sredstva. To še posebno velja tam, kjer neodvisni mediji nimajo največjih naklad niti pokritosti na ozemlju celotne države, kar je značilno tudi za srbske neodvisne medije.

Nekateri analitiki političnih razmer v Srbiji polemiko v Vremenu pojasnjujejo kot svojevrstni spopad med t. i. zmernimi nacionalističnimi silami in radikalno državljanskimi. Mislim, da je ta sklep zelo površen. Menim, da neodvisni mediji večinoma ne podpirajo zmernega, »umitega« nacionalizma. V Srbiji je namreč volilno telo razdeljeno na tri glavne politične skupine: ena je reformsko, državljansko usmerjena, druga je močno nacionalno obarvana, medtem ko je tretja še vedno na poziciji radikalnega in agresivnega nacionalizma. Takšno razdelitev je mogoče najti tudi v veliko bolj razvitih in bolj demokratičnih družbah, ki niso imele izkušnje vojne in nasilja, značilnega za Miloševićev čas. A vendarle je nevarnost odmika na desno v Srbiji veliko večja kakor v nekaterih drugih evropskih državah. K temu lahko pripomorejo tudi težke ekonomske in socialne razmere, ki so ugodne za razne socialne demagoge nacionalističnega izvora.

Ali lahko omenjena polemika pomeni zavzemanje položajev pred odločilnim spopadom in končnico? Verjamem, da nekaj takega ne pričakuje nihče, ki resno politično razmišlja.

Gre namreč bolj za neuresničena pričakovanja in razočaranja nad tem, kar je bilo narejeno po 5. oktobru leta 2000. Nezadovoljstvo nad hitrostjo in obsegom sprememb je največja nevarnost za demokracijo in stabilnost v državi. Toda neuresničena pričakovanja so splošen pojav v državah tranzicije. Predvsem pa so usmerjena na ekonomske in socialne spremembe in ne na moralno dimenzijo. In to seveda povzroča nezadovoljstvo in razočaranje enega dela družbene elite. Toda to je bolj spopad z resničnostjo kakor pa z bistvom sprememb. Po mojem mnenju bi bilo veliko bolj produktivno, da bi energijo nezadovoljstva preusmerili na politično in ne na medijsko stran. Bilo bi res koristno, če bi nezadovoljni nasprotniki nacionalizma zmogli zbrati moč in modrost ter artikulirali konsistenten in jasen politični program, namesto da vso moč izgubljajo za razpravo o vlogi neodvisnih medijev v preteklosti in danes.

Pod tem imenom poteka ena od največjih akcij za soočenje s preteklostjo v medijih, sprožil pa jo je B92. Snemamo dokumentarne filme, ki razkrivajo zločine, zločince in žrtve; na TV B92 poteka redna tedenska oddaja z naslovom Resnica, odgovornost in sprava; v živo se prenaša sojenje Miloševiću in drugim obtoženim; snemajo se izobraževalne serije Srbska stran vojne in dobri ljudje v času zla (o pozitivnih primerih v vojni) ter oddaje o nestrpnosti, človekovih pravicah in podobno; na Radiu B92 je redna tedenska oddaja z naslovom Katarza; Samizdat B92 izdaja na desetine knjig na to temo, časopisa Reč in ProFemina pa objavljata študije o soočenju s preteklostjo; Cinema Rex – kulturni center B92 organizira razstave (razstava fotografij Rona Haviva je bila večkrat prepovedana v notranjosti Srbije), debate … Seveda so te teme sestavni del informativnih programov na radiu in televiziji B92 kot tudi na najbolj obiskanem domačen spletnem naslovu www.b92.net, na katerem so na to temo pogosto vodijo zanimive razprave. B92 je uspel narediti program, ki se razvija kot javni servis, poskuša pa ga financirati z oglaševanjem. Radiu B92 je to uspelo, medtem ko se TV B92 še razvija in potrebuje pomoč, da bi se s takšnim konceptom razvijala naprej. Treba je zadržati t. i. neprijetne teme, povečati gledanost in vse to financirati iz komercialnih prihodkov. Šele takrat lahko govorimo o pravi neodvisnosti.