Ministrstvo za kulturo je poleti na svojih spletnih straneh objavilo predlog za spremembe in dopolnitev zakona o medijih. Od takrat zbira odzive in pripombe strokovne in širše javnosti. Mirovni inštitut je s svojimi sodelavci predlagal spremembo ali dopolnitev predlaganih rešitev, dodatno urejanje nekaterih področij medijskega delovanja, ki doslej niso bila ustrezno regulirana v zakonu o medijih, predvsem pa široko javno razpravo o prenovi zakona. Tukaj predstavljamo te predloge.

Zaradi uvajanja novih sistemskih rešitev na področju subvencioniranja medijev in potrebe po izboljšanju drugih določil zakona o medijih (ZMed) je potrebno, da ministrstvo za kulturo čim prej skliče več omizij o posameznih sklopih novele zakona in v razpravo vključi predstavnike medijske skupnosti, strokovne in širše javnosti. Na koncu te razprave pa bi ministrstvo lahko pripravilo predlog zakona in sklicalo še eno sklepno javno razpravo oziroma širše omizje preden odda predlog zakona v vladno proceduro. Namen tega predloga ni, da se s pripravo predloga zakona odlajša, temveč nasprotno, da se dejavnosti pospešijo, vendar z vključevanjem ciljnih, strokovne in širše javnosti v razpravo o novih sistemskih rešitvah na področju medijske politike.

V poglavju Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona ni povsem jasno, od kdaj datirajo podatki o številu medijev, vpisanih v razvid in drugi sorodni podatki. Na primer, en stavek v poglavju Obstoječi sistemi finančnih pomoči se začne: "Tako lahko danes, dve leti po sprejetju ZMed, iz razvida medijev /…/ razberemo /…/" ZMed pa je bil sprejet leta 2001, danes smo leta 2005. Te dele Ocene stanja bi bilo potrebno popraviti in predstaviti najnovejše podatke ne le iz razvida, temveč tudi glede naklad ipd.

Glede na vsebino predlaganih sprememb zakona o medijih bi bilo nujno potrebno ta del besedila dopolniti s podatki, kako v posameznih državah zagotavljajo subvencije/državno pomoč medijem oz. če imajo ustanovljene medijske sklade, kako so ustanovljeni in kako delujejo. Ravno tako bi bilo pomembno besedilo dopolniti s strnjenimi podatki o tem, kako je v drugih evropskih državah urejen dostop medijev do informacij javnega značaja - na enak način kot za druge državljane ali pa pod posebnimi pogoji. Torej, prikaz bi bilo nujno potrebno dopolniti z uporabnimi podatki o ureditvah drugod tudi za druga bistvena področja, ki se urejajo z novelo zakona. S tem bi se izognili poznejšim morebitnim zapletom in polemikam, ki smo jim bili priča pri sprejemanju zakona o RTV Slovenija.

V skladu s priporočilom Sveta Evrope o ukrepih za podpiranje medijskega pluralizma1 bi morali pri oblikovanju sklada za medije upoštevati naslednje predloge: Vsi ukrepi za zagotavljanje medijskega pluralizma morajo izhajati iz predpostavke, da je državljanom in državljankam potrebno zagotoviti raznolikost medijskih vsebin, ki odražajo različnost političnih in kulturnih pogledov, ki obstajajo v družbi. Zagotavljanje pluralnosti medijskih vsebin je tesno povezano z zagotavljanjem uredniške avtonomije medijev skozi sprejemanje notranjih kodeksov ali pa s širšimi samoregulativnimi mehanizmi.

Posebno pozornost je treba nameniti lokalnim in regionalnim radijskim in televizijskim programom zaradi specifične vloge zagotavljanja pluralnih vsebin na lokalni in regionalni ravni. S posebnimi ukrepi treba preprečiti, da bi zaradi majhnosti trga programsko povezovanje vplivalo na ukinjanje specifičnih lokalnih vsebin in oblikovanje "kvazinacionalnih" radijskih in televizijskih programov. Na radiodifuznem področju je treba zagotoviti tudi možnost ustanavljanja lokalnih programov namenjenih Romom oz. programskih vsebin namenjenih pripadnikom drugih manjšin.

Izdajatelji morajo skrbeti za uredniško in novinarsko neodvisnost in verodostojnost. V te namene je potrebno podpirati mehanizme zagotavljanja medijske odgovornosti, kako znotraj hiše (statut, interni kodeks) tako tudi v odnosu do javnosti (samoregulativni mehanizmi, etični kodeksi, tiskovni svet, ombudsman itn.). Zato bi zakon moral določati, da izdajatelji, ki nimajo sprejetih ustreznih mehanizmov zagotavljanja uredniške in novinarske avtonomije ter medijske odgovornosti, ne morejo konkurirati za sredstva sklada.

Sredstva sklada za medije so sredstva, ki sodijo pod kategorijo državnih pomoči. Zato je potrebno zagotoviti popolno transparentnost njihovega podeljevanja in načina porabe. Poleg sredstev iz državnega proračuna bi sredstva sklada za medije morala postati tudi sredstva pridobljena z odprodajo deležev Kad in Sod v medijih. Zato naj se v noveli zakona predpiše, da se bosta Kad in Sod najkasneje v dveh letih umaknili iz medijev. Odprodaja lastniških deležev v medijih mora biti transparentna in v skladu z interesi posameznega medija oz.javnosti.

Enkrat na leto mora sklad za medije pripraviti poročilo o svojem delu in ga predstaviti javnosti.

Sredstva sklada za medije naj se ne podeljujejo glede na status, ki ga ima posamezni izdajatelj, temveč glede na programske vsebine, ki jih zagotavlja. Zato je potrebno pri kriterijih podeljevanja javnih sredstev zelo natančno definirati kriterije, na temelju katerih se bo izvajalo sofinanciranje programskih vsebin.

Sklad lahko podpira ustanavljanje novih medijev samo na temelju opravljenih analiz, ki lahko dokažejo, da novoustanovljeni medij lahko dolgoročno (samostojno) preživi na trgu.

Za doseganje večjega medijskega pluralizma je potrebno - kot predvideva novela zakona - poleg subvencij za produkcijo programskih vsebin medijev zagotavljati tudi subvencije za njihovo distribucijo. V nekaterih državah pa obstajajo (tudi neselektivne) indirektne subvencije tiskanim medijem za distribucijo, in sicer za kritje poštnih stroškov ali stroškov prevoza. Tudi v Sloveniji bi lahko premislili o možnosti uvedbe tovrstne podpore.

Sklad za medije naj zagotavlja sredstva za zagotavljanje pluralnosti na trgu splošno informativnih tiskanih medijev (ne le dnevnikov in tednikov, temveč tudi drugih splošno informativnih tiskanih medijev, tudi štirinajstdnevnikov, mesečnikov itn.).

Glede na to, da 4. člen zakona o medijih v 2. odstavku določa, da Republika Slovenija podpira razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev, bi bilo potrebno zagotoviti, da medijski sklad zagotavlja sredstva tudi za ta namen.

Za razvoj medijske politike in kvalitetne javne razprave in refleksije o vprašanjih razvoja medijev in novinarstva ter o uresničevanju svobode izražanja in obveščanja v Republiki Sloveniji je potrebno razviti in negovati strokovne tiskane medije ter programske vsebine radijskih in televizijskih programov in elektronskih publikacij, ki na širši javnosti razumljiv in dostopen način obravnavajo strokovna vprašanja s področja medijske politike, medijske ekonomije, medijskih praks, novinarstva itn. Zato bi sklad za medije moral del sredstev vsako leto namenjati tudi za ustvarjanje tovrstnih programskih vsebin in medijev.

Kriterij za podelitev sredstev iz sklada za medije bi po našem mnenju morali biti, ali projekt zagotavlja redno, pošteno in uravnovešeno predstavljanje političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, še posebej politične pozicije in opozicije, vendar ne le politične pozicije in opozicije (kot je zapisano v osnutku predloga). Tudi zunaj vladajoče politike in parlamentarne opozicije nastajajo politične dejavnosti in stališča in jih je zaradi objektivnega obveščanja javnosti potrebno predstaviti in jim dati možnost, da se razvijejo.

Med kriterije za podeljevanje sredstev iz medijskega sklada bi morali uvrstiti tudi, v kolikšni meri projekt omogoča uresničevanja pravice do javnega obveščanja in obveščenosti lokalnim in manjšinskim skupnostim in ali se razširja v manjšinskih jezikih; v kolikšni meri projekt omogoča izražanje različnih mnenj zunanjih avtorjev in vzpostavlja mehanizme za dostop javnosti do medija (mnenjskih strani ipd.); ter v kolikšni meri projekt zagotavlja upoštevanje načela kulturne raznolikosti, načela enakih možnosti spolov ter promocijo strpnosti. Pri podeljevanju sredstev bi eden od kriterijev moral biti število redno zaposlenih novinarjev. Izdajatelji, ki ne zaposlujejo novinarje ali pa ne vlagajo v izboljšanje pogojev njihovega dela, ne bi smeli konkurirati za sredstva sklada za medije.

Pri podeljevanju sredstev se mora upoštevati konkurenčna zakonodaja, kar pomeni, da sredstva, ki jih sklad za medije podeljuje, morajo biti podeljena na temelju objektivnih (natančno merljivih) in nepristranih kriterijev. Pogoji in kriteriji podeljevanja sredstev naj se spreminjajo vsaj enkrat letno na osnovi opravljene analize trga in učinkov, ki jih je glede pluralizma prineslo podeljevanje sredstev.

Sklad mora poskrbeti tudi za podporo raziskovalnega dela na tem področju. Vsaj enkrat letno naj sklad za medije naroči raziskavo, ki bo ocenila stanje na trgu in predvsem ugotovila, v kolikšni meri je finančna pomoč vplivala na zvišanje pluralnosti.

Organizacijska oblika in pravni status medijskega sklada določa tudi možnosti vpliva politike (vlade, pristojnega ministrstva) na odločanje o distribuciji sredstev. Pri ustanavljanju sklada za medije lahko ministrstvo za kulturo uporabi dva organizacijska modela. Prvi je ustanovitev posebne strokovne komisije znotraj ministrstva - kot je zapisano v osnutku predloga -, ki naj jo sestavljajo ugledni posamezniki, ki na podlagi jasno definiranih razpisnih kriterijev in izoblikovane medijske politike (zapisane v strateških, zakonskih in podzakonskih dokumentih) podeljuje sredstva. Pri tem je potrebno zagotoviti, da člani strokovne komisije nimajo nobenih poslovnih povezav s potencialnimi pridobitniki sredstev, ter da minister, vlada oz kateri koli politični subjekt nimata vpliva na izbor projektov, tj. odločitev strokovne komisije. Druga možnost je ustanovitev sklada za medije kot samostojnega pravnega subjekta (podobno kot je Filmski sklad), ki bi v imenu države razpolagal s sredstvi za sofinacniranje medijev in medijskih vsebin.

Načeloma je sprejemljiva predlagana ureditev, po kateri organi lahko medijem zavrnejo posredovanje informacije le v primerih, če so zahtevane informacije opredeljene kot izjeme po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), da o pritožbi zoper zavrnitev informacij odloča pooblaščenec v skladu z ZDIJZ ter da so roki za odločanje za medije krajši, kot sicer veljajo v ZDIJZ.

Vendar predlagano besedilo novega 45. člena v osnovi ureja dve vsebini. Tisto, ki velja za informacije za medije (ki niso isto kot javne informacije po ZDIJZ, ki se nahajajo v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja …, ampak gre za odgovore organov in nosilcev javnih funkcij na vprašanja novinarjev), in tisto, ki jo že ureja ZDIJZ za informacije javnega značaja v ustavnem pomenu. Z vidika zakonodajne tehnike in ločitve obeh vsebin bi bilo primerneje, da bi ZMed urejal le posebnosti, ki veljajo za informacije za medije, druge rešitve pa naj se neposredno uporabljajo na podlagi ZDIJZ.

ZMed naj bi zato urejal le obveznost organov javne uprave in nosilcev javnih funkcij, da morajo medijem posredovati informacije s svojega delovnega področja za objavo v medijih, opredelil krog tistih, ki takšna vprašanja lahko postavljajo, ter obveznost, da morajo za ta namen imenovati odgovorne osebe in objaviti njihove kontaktne podatke. Gre predvsem za vsebino prvega, drugega tretjega in sedmega odstavka sedaj veljavnega 45. člena ZMed.

Roki za odgovor na vprašanja medijev (ki so lahko krajši), odločanje o pritožbi, vlogo pooblaščenca (ki bo moral presojati tudi vsebino in dopustnost "informacij za medije") ter nadaljnje varstvo te pravice pa bi po vsebini sodilo v ZDIJZ. V tem primeru je, na primer, vsebina predlaganega drugega, petega in osmega odstavka tega predloga odveč, ker vsebino že ureja ZDIJZ.

Naj se v noveli zakona o medijih določi, da status programa posebnega pomena lahko pridobi izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, pri katerem sta redno zaposlena vsaj dva novinarja.

Sedanji 84. člen ZMed, ki ureja zaščito otrok in mladoletnikov, je nepopoln, saj ureja le zaščito v televizijskih programih, in še to pomanjkljivo. Označba programskih vsebin, ki so škodljive otrokom, bi morale biti urejene z državnim predpisom, ki bi dajal podlago za sankcioniranje kršitev. Sedaj se to ureja z dogovorom med Svetom za radiodifuzijo in izdajatelji televizijskih programov, ki nima narave predpisa, zato je vprašljivo sankcioniranje kršiteljev na takšni podlagi. ZMed bi moral določiti pooblastilo in rok za sprejem takšnega predpisa. V petem, šestem in sedmem odstavku 84. člena ZMed je navedeno, da se te določbe smiselno uporabljajo tudi za radijske programe; da lahko pristojni minister predpiše dodatne ukrepe, ki se lahko nanašajo tudi na vsebine, ki se razširjajo prek tiskanih medijev in elektronskih publikacij. Te določbe doslej niso zaživele; minister dodatnih ukrepov ni predpisal ali jih razširil na druge medije. Zato bi zakon moral bolj natančno opredeliti ukrepe za zaščito otrok in mladoletnikov v vseh medijih, predpisal njihove obveznosti (označbo takšnih vsebin) in določil sankcije v primeru njihovih kršitev.

Potrebno je proučiti možnost, da se v II. poglavje ZMed (posebne določbe za radijske in televizijske programe) vključi poseben oddelek, ki bi urejal vprašanje političnega oglaševanja; zaradi javne narave in omejenosti radijskih, predvsem pa televizijskih frekvenc. Ni sprejemljivo, da bi elektronski mediji objavljali vsebine, ki pomenijo enostransko politično oglaševanje, če niso izrecno označene kot oglasni prispevek ali niso urejene oz. vodene s strani pristojnega uredništva medija.

Glede programske oziroma politične uravnovešenosti v radijskih in televizijskih programih bi bilo lahko v novelo zakona o medijih vključili nekoliko spremenjeno besedilo 7. člena (4. odstavka) Konvencije o čezmejni televiziji, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1999. Na primer: "Izdajatelj zagotavlja, da so v informativnih programskih vsebinah pošteno predstavljeni dejstva in dogodki ter spodbuja svobodno oblikovanje mnenj."

Primeri sovražnega govora (na spletni forumih in klepetalnicah) in druge nezakonite vsebine, ki se širijo prek interneta, predstavljajo vse večji problem, sredstev za omejevanje teh pojavov pa ni oz. so neučinkovita. Čeprav se prek teh medijev širijo tudi programske vsebine v smislu ZMed, ti praviloma niso registrirani kot mediji; nadzora pa praktično ni. Predlagatelj naj prouči možnost, da se predpiše obveznost teh novih oblik sporočanja medijskih programskih vsebin, da se registrirajo kot mediji, da imajo odgovorne urednike in spoštujejo določbe ZMed.

Definicija novinarja v 1. odstavku 21. člena zakona o medijih ne vključuje vseh novinarjev, ki se ukvarjajo "z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev" (kot je zapisano v zakonu).

Zakon v tej definiciji v novinarje uvršča le tiste, ki so zaposleni pri izdajatelju oz. so samostojni novinarji (vpisani v razvid samostojnih novinarjev in s tem zavezanci za plačilo prispevkov). Več sto novinarjev v Sloveniji, ki opravljajo ta poklic na način, kot to opisuje zakon, ostaja izključenih iz te definicije in s tem tudi iz nadaljnjih izvedb tega člena, ker njihov status in organizacijska oblika, preko katere opravljajo novinarski poklic, ne ustreza tistim, navednim v 1. odstavku 21. člena ZMed. Zato bi morala biti definicija novinarja v zakonu bolj vključujoča in se iz nje črtajo tisti deli, ki omenjajo status oz. organizacijsko obliko opravljanja poklica.

S tem in z dejstvom, da v Sloveniji opravlja novinarski poklic brez urejenih poklicnih in socialnih razmerij z izdajatelji več sto novinarjev (imajo pri Sindikatu novinarjev Slovenije svojo sekcijo samostojnih in svobodnih novinarjev), je povezan tudi cel sklop problemov na področju medijske politike, ki zadeva razmerja med izdajatelji in novinarji, delodajalci in delojemalci v medijski industriji in ki je pripeljal tudi do novinarske stavke na dan parlamentarnih volitev 2004. Ministrstvo za kulturo bi med postopkom priprav novele zakona o medijih moralo opraviti pogovore s predstavniki izdajateljev in novinarskih organizacij ter ugotoviti, ali bi bilo zaradi interesa javnosti in države, da so poklicna in socialna razmerja ter spoštovanje poklicne etike v medijski industriji primerno urejeni, v noveli zakona o medijih potrebno predpisati ureditev, ki bi k temu prispevala.

V zadnjih letih se je izkazalo, da obstoječi mehanizmi samoregulacijskega urejanja področja socialnega dialoga in medijske etike, ki bi vključevali celo medijsko industrijo (izdajatelje in novinarje), ne delujejo (pogajanja o kolektivni pogodbi) ali jih sploh ni (na primer tiskovnega sveta, ki bi kot v drugih državah obravnaval pritožbe glede medijske etike in bi vključeval predstavnike novinarjev, izdajateljev in javnosti). To ima, vsaj kar zadeva vprašanje blokade pogajanj o kolektivni pogodbi za novinarje in grožnjo stavke, vidne posledice tudi za celotno javnost in družbo. Zato bi celo pred ustanovitvijo medijskega sklada kot enega od podpornih mehanizmom za zagotavljanje pluralizacije medijskega trga morali doseči urejenost medijskega sektorja na področju delovnih razmerij, socialnih pogajanj in medijske etike. To je v največji meri možno doseči s samoregulacijskimi mehanizmi, ki bi jih morali skupaj razviti izdajatelji, novinarji in drugi zaposleni v medijski industriji. Ker gre za izjemno občutljivo področje, bi moralo ministrstvo za kulturo med razpravo o osnutku novele zakona o medijih kot eden od tematskih javnih pogovorov sklicati pogovor o vprašanjih socialnega dialoga in samoregulacije v medijski industriji ter podpreti tiste rešitve, ki imajo soglasno podporo izdajateljev in novinarjev. V primeru, da tega soglasja ni možno doseči, bi lahko ministrstvo za kulturo opravilo vlogo posrednika v nadaljnjih pogajanjih in premislilo o pozitivnih ukrepih, ki bi pripomogli, da se blokada premaga.

Ena od možnosti je, da bi v zakon zapisali, da "Republika Slovenija (preko pristojnega ministrstva - ministrstva za kulturo) spodbuja samoregulacijsko ukrepanje reprezentativnih organizacij in združenj izdajateljev in novinarjev na področju socialnega dialoga in njihove skupne samoregulacijske mehanizme na področju medijske etike", ter morda tudi dodali, da se "morajo ti mehanizmi konstituirati v roku 12 mesecev po sprejetju novele zakona".

Predlog proračuna ministrstva za kulturo znaša za leto 2006 slabih 37 milijard tolarjev. V primerjavi z oceno realizacije za leto 2005 je to 3,4 odstotka več. V proračunski postavki "Mediji in avdiovizualna kultura" je predvidenih slabih 2,5 milijarde tolarjev in je za 13,5 odstotka več v primerjavi z letom poprej.

Znotraj te postavke je največ, dobro milijardo tolarjev, predvideno za filmski sklad, malo manj pa za izvajanje zakona o medijih. Za slednje je namenjena okrogla milijarda tolarjev in predstavlja 17,9 odstotka več, kot je ocenjena realizacija za leto 2005. Načrtovano je, da se bo iz razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin na področju medijev in razvoja tehnične infrastrukture - v smislu zagotavljanja medijskega pluralizma - financiralo okoli 150 projektov tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij. V ta namen je predvidenih 900 milijonov, 100 milijonov pa predstavlja vrednost, ki se ne izvršuje s projekti. Z načrtovanimi 174,5 milijoni tolarjev nato sledi postavka za "Programi za avdiovizualne medije", ki znotraj celotne postavke "Mediji in avdiovizualna kultura" predvideva tudi najvišji porast v primerjavi z realizacijo 2005, in sicer za 27,5 odstotka. V predlogu za leto 2006 je v primerjavi z letom 2005 nova postavka "Kulturni tolar - art kino in nakup filmov", ki znaša dobrih 47 milijonov tolarjev. Precej manj je namenjeno za Vibo film, slabih 126 milijonov, kar je 32,4 odstotka manj kot leta 2005. V letu 2006 v proračunskih postavkah "Sofinanciranje glasil za gluhe" in "Sofinanciranje glasil za slepe in slabovidne" ni načrtovano nič. V realizaciji 2005 je za prvo ocenjenih 15,5, za drugo pa 24,1 milijonov tolarjev.

Za založništvo je znotraj proračunske postavke "Knjižničarstvo in založništvo" predvidenih 904 milijonov tolarjev, kar je za 14,4 odstotka več kot ocenjena realizacija v letu 2005. Vrednost, ki se ne izvršuje s projekti, je 454 milijonov, 450 milijonov pa bodo razdelili preko projektov. Celotna vrednost navedene postavke znaša dobre tri milijarde tolarjev in pol, največ, 1,2 milijarde, pa odpade na Narodno in univerzitetno knjižnico.

V primerjavi z letom 2005 je nova tudi proračunska postavka "Kulturni programi posebnih skupin v RS". Znotraj celotne vrednosti za leto 2006, ki je 275 milijonov tolarjev, je za kulturno dejavnost romske skupnosti predvideno 15,5 milijonov tolarjev ter za kulturno dejavnost drugih manjšinskih skupnosti 46 milijonov. Največ, 168,6 milijonov tolarjev, pa je namenjeno za kulturno dejavnost italijanske in madžarske skupnosti. V letu 2007 se bo celotni proračun ministrstva za kulturno povečal za dobrih pet odstotkov glede na leto 2006 in bo znašal 38,8 milijarde tolarjev. Za "Medije in avdiovizualno kulturo" je namenjena podobna vsota kot v letu 2006, to je približno 2,5 milijarde tolarjev, predviden je porast za 2,6 odstotka. Porazdelitev odhodkov po postavkah ostaja približno enaka kot v letu 2006. Največ je namenjeno za filmski sklad in izvajanje zakona o medijih (obakrat po dobro milijardo tolarjev). Za izvajanje zakona o medijih ostaja vrednost, ki se izvršuje preko projektov, enaka, to je 900 milijonov tolarjev (tako kot v letu 2006 je predvideno financiranje 150 projektov), povečala pa se bo vrednost, ki se ne izvršuje s projekti, in sicer s 100 na 124 milijonov. Podobno je z založništvom, predvideva se 2,4-odstotna rast, s tem da se bo vrednost, ki se izvršuje s projekti, povečala za 29,7 milijona tolarjev, skupaj torej, 479,7 milijonov tolarjev, vrednost, ki pa se ne izvršuje preko proračuna, pa se bo zmanjšala za 8 milijonov. Za 2,4 odstotke se predvideva tudi povišanje vseh postavk znotraj "Kulturnih programov posebnih skupin v RS".

Če pogledamo še "Radiofuzni in radiokomunikacijski spekter", katerega odhodki so opredeljeni znotraj proračuna Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, lahko razberemo, da bo Agencija 14 odstotkov vseh načrtovanih odhodkov predvidela za investicijske odhodke. Med drugim načrtujejo tudi nakup programske opreme za nadzor programskih vsebin, za spremljanje dela prekrškovnega organa ter za posodobitev opreme in informacijskega sistema agencije. Za potrebe nadzora je načrtovana investicija v avdio-video strežniški sistem za obdelavo in distribucijo vsebin, ki bi bistveno skrajšal čas, potreben za strokovno analizo programov ter nakup programske opreme za analizo televizijskih in radijskih programov. Koliko točno je predvidena vrednost teh investicij iz predloga, ni mogoče razbrati. Celotna vrednost agencije za investicije od leta 2004 pada. Leta 2004 so investicijski odhodki znašali 479 milijonov tolarjev, ocena realizacije za leto 2005 znaša slabih 325 milijonov, za leto 2006 je načrtovanih 178,7 milijonov investicijskih odhodkov, za leto 2007 pa 168 milijonov.

Na Društvu novinarjev Slovenije in Sindikatu novinarjev Slovenije predloga zakonskih sprememb zakona o medijih (ZMed) ne ocenjujemo kot neprimernega ali nesprejemljivega, kljub temu pa smo mnenja, da je treba predlog dopolniti. Pripombe, ki sta jih obe stanovski organizaciji posredovali ministrstvu za kulturo, se nanašajo na tri vsebinske sklope, in sicer na sklad za pluralizacijo medijev, dostop do informacij in koncentracijo medijskega lastništva.

Prva ugotovitev, ki jo lahko izrečemo o predlaganih spremembah ZMed, je, da le-te žal ne temeljijo na opravljenih raziskavah in resnih analizah. Tako predlagatelj zakona uvaja sklad za pluralizacijo medijev, vendar brez opravljene predhodne analize, s katero bi ugotovil, katere vsebine in populacije so v medijih neenakopravno zastopane oziroma diskriminirane, pa bi veliko prispevale k raznolikosti medijske krajine, o kateri govori zakon. V deseti odstavek novega 4.a člena sicer zapiše, da komisija pri svojih odločitvah izhaja iz rezultatov rednih raziskav stanja medijskega pluralizma v Republiki Sloveniji. Komisija naj bi torej pri odločanju upoštevala izsledke raziskav, ki pa jih predlagatelj ni opravil preden je določil kriterije za dodeljevanje sredstev iz sklada, na podlagi katerih bo komisija odločala.

Podobno ugotovitev lahko strnemo na področju predlaganih sprememb povezanih s koncentracijo lastništva medijev. Društvo in sindikat novinarjev zato opozarjata, da na tem področju v Sloveniji še ni bila narejena resna analiza in da tudi predlagana ureditev (ki jo je pripravila že ekipa ministrstva v prejšnji sestavi) nima podlage v analizi, ki bi dala verodostojne podatke o stanju, zato je tudi učinke težko vrednotiti.

Glede uvedbe sklada za pluralizacijo medijev društvo že več let opozarja, da so tudi na medijskem področju posredne in splošne, lahko rečemo tudi avtomatizirane subvencije bolj zaželene kot neposredne in selektivne. Slednje imajo povsod sloves političnega sredstva za vplivanje na medije; tako so financirani mediji dejansko bolj odvisni od vladajoče politike, menjave vlad, od vsakokratne komisije in njene sestave, za sredstva se morajo boriti vsako leto, kar jih dela bolj odvisne in jim ne omogoča dolgoročne stabilnosti. Zato predlagamo, da se v novi 4. a člen vnese definicija obdobja financiranja, ki mora vsebovati obdobje minimalno dveh do treh let. Poleg tega predlagamo, da se namesto komisijskega odločanja uvede zakonske avtomatizme financiranja. Tako bi, na primer, lahko uvedli sofinanciranje zaposlovanja v medijih, ki bi izpolnjevali pozitivno diskriminatorne pogoje, sofinancirali distribucijo medijev kot so lokalni tiskanih dnevniki, ki bi za vsak prodan izvod nad 10.000 prejeli na primer 25 tolarjev …

Če ostajamo znotraj predlaganega komisijskega sistema sofinanciranja medijskih vsebin, pa smo prepričani, da bi morali med cilje, za katere RS prek sklada za medije zagotavlja sredstva, uvrstiti predvsem redno zaposlovanje novinarjev in sofinanciranje socialnih prispevkov samostojnih novinarjev vpisanih v razvid pri ministrstvu za kulturo. Za izvajanje teh ciljev pa med projekte, ki jih podpira sklad, dodati regulacijo trga dela samostojnih in svobodnih novinarjev.

Posebno pozornost bi moralo ministrstvo za kulturo nameniti tudi spoštovanju avtorskega dela. Ministrstvo ima namreč možnost, da vsaj tiste izdajatelje oziroma založnike, katerih projekte sofinancira, obveže k sklenitvi poštenih pogodb in spoštovanju avtorskega prava, kar bi avtorjem zagotavljalo vsaj minimalne socialne standarde ob spoštovanju avtorskih pravic. Predlagamo torej, da se med kriterije za pridobivanje sredstev doda pogoj, da je izdajatelj predložil dokazila o rednih zaposlitvah novinarjev oziroma programskih sodelavcev, ki medij ustvarjajo, oziroma dokazila o sklenjenih avtorskih pogodbah z novinarji, kot jih opredeljuje ZMed, za celotno obdobje financiranja projekta.

Glavni razlog za uvedbo teh dodatnih instrumentov so velika odstopanja in nepravilnosti na trgu dela novinarjev, ki so posledica visoke obdavčitve plač in za delodajalce davčno ugodnejše oblike »fleksibilnega zaposlovanja« in pogodbenega dela, kar resno vpliva na kakovost novinarskega dela. Socialno ogroženi novinarji, brez urejenega statusa in dolgoročnih pogodb, se težje upirajo političnim in ekonomskim pritiskom ter težko izpolnjujejo profesionalne in etične standarde.

Ministrstvo za kulturo je glede dostopa novinarjev do informacij povzelo predloge, o katerih so med društvom novinarjev in ministrstvom v prejšnji sestavi že potekala usklajevanja. Predlagatelj je dostop do informacij javnega značaja razširil še na odgovore na vprašanja medijev ter uvedel krajši rok za odgovor organa, ali bo informacijo posredoval ali ne, in krajši rok za posredovanje informacije, kot ju določa zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), katerega spremembe so bile sprejete pred kratkim, vendar brez novosti na področju rokov, ki se lahko po ZDIJZ raztegnejo tudi na 50 dni, kar je za novinarsko delo nesprejemljivo. Pri tem bi radi opozorili, da je Društvo novinarjev Slovenije pripombe z enako vsebino posredovalo že ministrstvu za javno upravo ob spreminjanju ZDIJZ, po našem mnenju bi morali biti do krajših rokov in pravice do odgovorov na vprašanja upravičeni vsi slovenski državljani.Ob tem smo že v razpravi o ZDIJZ navedli nekaj držav, ki takšne rešitve poznajo. V Belgiji zakon vsebuje določbo, ki državljanu daje pravico, da mu dokument tudi obrazložijo. Avstrija ima zanimivo rešitev v zakonu, ki ureja dolžnost posredovanja informacij, ki zvezne oblasti zavezuje, da odgovarjajo na vprašanja, ki so vezana na področja, za katera so odgovorni posamezni organi.

V 2. odstavku spremenjenega 45. člena ZMed se je predlagatelju verjetno po nerodnosti zapisala napaka, in sicer, da so zavezanci organi, »kot jih določa ZDIJZ in se njihova dejavnost financira iz javnih sredstev«. Predlagamo, da se veznik »in« zamenja z »ali«, saj so nekatere pomembne javne ustanove, ki jih ZDIJZ ne opredeljuje kot zavezance, se pa vsaj delno financirajo iz javnih sredstev. Menimo, da je javni nadzor nad porabo tega denarja izredno pomemben. Takšno rešitev pozna Bolgarija, Danska, Moldavija, na Češkem sodijo med organe tudi zasebne institucije, ki upravljajo javna sredstva, prav tako na Poljskem med organe sodijo javna telesa, zasebna telesa, ki izvajajo javne naloge, gospodarske zbornice in politične stranke.

Druga pripomba na spremenjeni 45.člen se nanaša na opredelitev izjem, zaradi katerih lahko organ posredovanje informacije zavrne. Besedilu tega odstavka smo dodali, da se posredovanje zavrne, kadar je informacija kot izjema opredeljena v ZDIJZ, razen če ZDIJZ omogoča posredovanje informacij, ki sicer pomenijo izjemo. Ob tem se smiselno uporablja ZDIJZ, ki namreč določa tudi izjeme od izjem in postopke za tehtanje, kdaj je organ zaradi prevlade javnega interesa dolžan posredovati informacijo, ki je sicer opredeljena kot izjema. Predlagali smo tudi, da se sedemdnevni rok za posredovanje informacije skrajša na nemudoma oziroma največ pet delovnih dni.

Glede učinkov predlaganih sprememb na področju koncentracije lastništva (58. člen) je, kot rečeno, zelo sporna odsotnost resne ocene stanja, ki bi bila podlaga za vrednotenje učinkov predlaganih zakonskih določb. Tudi sicer nekatere stvari ostajajo nejasne. Kaj je to oglaševalski trg? Ali gre za oglaševalski trg v celoti ali njegove posamezne segmente, kot so na primer oglaševalski trgi dnevnikov, tednikov, radijskih postaj? Je problematična koncentracija in monopol s strani oglaševalskih agencij ali delež na oglaševalskem trgu, ki ga dosega posamezen medij? V predlaganih spremembah ni izpostavljen problem koncentracije na področju distribucije, čeprav je ravno tu mogoč izreden monopol, česar se, kot kaže, predlagatelj tudi zaveda, saj bo del sredstev iz medijskega sklada namenil tudi distribuciji. Neurejena ostaja tudi čezmejna koncentracija lastništva, čeprav je to ena od ključnih določb primerljive zakonodaje drugih evropskih držav.