Medijska preža št. 28, maj 2007

Spregledati delo, opravljeno v okviru projekta Media Watch pri kritični analizi medijev in novinarstva v Sloveniji, je možno pri kritikih aprilskega omizja razumeti kot izraz nepoznavanja, nezmožnosti razmišljanja zunaj zarotniških ali binarnih struktur (naši-njihovi, levi-desni ipd.) ali preprosto nerazumevanja predmeta razprave.

Razlike v razumevanju vloge in položaja medijev in novinarstva v Sloveniji, zlasti glede njihovega razmerja do države in politike, so se nazorno pokazale že v razpravi o javni radioteleviziji v času sprejemanja novega zakona o RTV Slovenija v letu 2005. Osnutek tega zakona je, ne pozabimo, objavljen nekaj mesecev po nastopu nove vlade, brez vsakršnega posveta z zainteresirano javnostjo in RTVS. Po prikrivanju informacij o tem, kako je nastal in kdo ga je spisal, smo šele ob zaključku razprave izvedeli, da je avtor zakona eden od poslancev vladajoče koalicije.

Tako se je zagnala »tehnologija obvladovanja medijev« v tem zadnjem povolilnem ciklu. In ko se bližamo novemu predvolilnemu ciklu, so prijemi in posledice vedno bolj nazorni. Tehnike obvladovanja medijev seveda niso bile tuje niti prejšnji politični eliti na oblasti, navsezadnje sta grafični prikaz lastništva nad osrednjimi splošnoinformativnimi mediji v Sloveniji z Republiko Slovenijo v sredini mreže povezanih lastnikov in interesov sodelavca Mirovnega inštituta Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić objavila v tej reviji že leta 2002.

Sporna vprašanja medijskega lastništva in vloge države, pritiskov na novinarje prek krčenja socialnih pravic, nepripravljenosti novinarjev in medijev za vzpostavljanje samoregulacijskih mehanizmov, ki bi del moči vpliva na razsojanje o etiki in odgovornosti medijev dodelili tudi predstavnikom javnosti, pa tudi dileme o tem, ali deluje RTV Slovenija kot državni ali javni servis, smo v okviru projekta Media Watch pri Mirovnem inštitutu sodelavke in sodelavci odpirali v raziskavah, člankih v reviji Medijska preža, knjigah v zbirki Media Watch, na novinarskih večerih in omizjih velikokrat v letih, ko je bila na oblasti prejšnja politična elita. O tem pričajo naslovi naših omizij, npr. »Država in mediji« (2001), »Zakon o medijih v slepi ulici« (2001), »Samoregulacija in odgovornost novinarjev« (2002), »S kapitalom nad novinarstvo« (15. 3. 2004, z DNS in SNS), knjig, npr. Svoboda neodgovornosti avtorja Gojka Bervarja (2002), Državni ali javni servis avtorice Sandre B. Hrvatin (2002), Medijsko lastništvo in vpliv na neodvisnost in pluralizem medijev v Sloveniji avtorjev Sandre B. Hrvatin, Lenarta J. Kučića in Brankice Petković (2004), raziskav, npr. »Udeležba javnosti pri upravljanju javne radiotelevizije« avtorja Marka Milosavljevića (2003/2004), člankov v reviji Medijska preža, npr. »Lastninski poseg v uredniško politiko« avtorja Matevža Krivica (2000), »Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije« avtorja Borisa Vezjaka (2002), »Monopoli – družbena igra trgovanja z mediji« avtorjev Sandre B. Hrvatin in Lenarta J. Kučića (2002), »Novinarji so za direktorje, kakor delavci v tovarni« avtorice Aleksandre B. Lubej (2003) itn. Medtem iz krogov, ki podpirajo in sodelujejo v sedanjih »tehnologijah obvladovanja medijev« ter organizatorjem omizja s tem naslovom (5. aprila 2007 v Ljubljani) pripisujejo mitingaštvo, historično levičarstvo, zarotništvo in celo značilnosti zaprte združbe, ni bilo slišati tovrstnih sistematičnih kritik in analiz ali pritrjevanja našim.

Spregledati delo, opravljeno v okviru projekta Media Watch pri kritični analizi medijev in novinarstva v Sloveniji in sprožanju javne razprave o vlogi, kakovosti in odgovornosti medijev in novinarjev v Sloveniji v zadnjih desetih letih, je možno pri kritikih aprilskega omizja in njihovih organizatorjev razumeti kot izraz nepoznavanja ali slepila, nezmožnosti razmišljanja zunaj zarotniških ali binarnih struktur (naši-njihovi, levi-desni ipd.) ali preprosto nerazumevanja predmeta razprave.

Razpravljavci, ki nastopajo v bran sedanje tehnologije obvladovanja medijev v Sloveniji, so v razpravi o zakonu o RTV Slovenija na primer trdili, da je legitimno, da stranke, ki zmagajo na volitvah, obvladujejo ta medij. Drugi iz istih krogov, celo člani vlade, so sorodna sporočila pošiljali vodilnim v največjem zasebnem mediju (tistim, ki zdaj niso več v tem mediju). Isti so potem dosegli, da imajo več dostopa in svobode objave v tem mediju kot nekateri ugledni novinarji tega medija.

Menim, da gre med tovrstnimi razpravljavci o vlogi, svobodi in avtonomiji medijev in novinarstva v Sloveniji ter raziskovalci in novinarji, ki že skoraj deset let soustvarjamo projekt Media Watch, in smo nastopili tudi kot organizatorji aprilskega omizja, za različne poglede in razumevanje vloge in razmerja med novinarji, mediji, lastniki medijev, državo, političnimi elitami in državljani. Naš lanski projekt je nosil naslov Mediji za državljane, njegova izhodišča, nameni in rezultati so bili predstavljeni javnosti lanske jeseni, osrednja teza, razvidna iz naslova projekta, se v veliki meri razlikuje od tiste, ki goni sedanjo »tehnologijo obvladovanja medijev« in navdihuje tiste, ki jo upravičujejo.