N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
uvodnik
kodeks rtv slovenija
novi zakon o medijih
analize medijskega poročanja
raziskovalno novinarstvo
intervju in avtorizacija
varstvo novinarjevega vira
katoliška cerkev in mediji
otroci in televizija
novinarsko cestno razsodišče
populizem v avstriji
režimske tv v srbiji
državni mediji na hrvaškem
pakt stabilnosti in mediji
medijski pregled
recenzije
ekskrementi
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Avtorizacija bi morala biti le dodaten »ukrep« v prizadevanju za resnično in neponarejeno obveščanje - Avtorizacija pomeni samo preverjanje dejstev, nikakor pa ne vsebinskega spreminjanja enkrat podanih izjav - Avtorizacija je standard novinarske profesije in ne zakonsko ali podzakonsko določilo
Dileme, ki se pojavljajo glede pojma avtorizacije intervjuja, so med predstavniki sedme sile nedvomno pogoste in dostikrat tudi precej pereče. Novinar se pogosto znajde pred vprašanjem, ali naj sprejmejo zahteve intervjuvanca, ki želi besedilo intervjuja pred objavo pregledati in odobriti oziroma ali naj intervju s to osebo sploh opravi. Namreč: takšen »pregled besedila« se kaj hitro sprevrže v »popravljanje vsebine navedb«, »odobritev« pa v »pogojevanje dovoljenja za objavo«. Dejansko podane izjave tako po »avtorizaciji« dostikrat postanejo pravi »zmazki« brez glave in repa ter se pogosto zelo oddaljijo od resnično povedanega med potekom intervjuja.

Bistvo razprav glede definicije pojma avtorizacije in njegove uporabe v praksi je zagotoviti intervjuju mesto, ki mu gre med novinarskimi zvrstmi. Prav napačno razumevanje pojma avtorizacije, ki se dostikrat konča v pritiskih oseb, ki jih novinar intervjuja, ter razne grožnje s tožbo ali pogojevanjem nadaljnega sodelovanja, postavljajo novinarje pred težke dileme: ali privoliti v zahteve intervjujanca ali ...

Kaj je avtorizacija?
Uvodna opredelitev pojma avtorizacije ne more mimo dejstva, da tega pojma v zakonodaji, ki ureja delovanje medijev, ni zaslediti. Razlog je morda tudi v razliki med naravo pravnih (zakon) in moralnih norm (kodeks), ki se kaže predvsem v tem, da morala posega tudi na področja, na katerih pravo še ni izoblikovano ali kamor sploh ne more poseči, ker gre za preveč subtilne in nepredvidljive ter neponovljive pojave. Kodeks pa naj bi (kot zbir etičnih načel stroke) okrepil zavest, da mora vesten novinar preveriti vsa dejstva in se raje odreči temu, da bi objavil nepotrjeno ali dvomljivo informacijo, kot da bi prizadel osebno čast kakega človeka. In prav zagotavljanju posredovanja resničnih in točnih informacij naj bi služil tudi institut avtorizacije besedila pred objavo intervjuja. Avtorizacija je torej standard novinarske profesije in ne zakonsko ali podzakonsko določilo. Kot takega ga definirajo tudi različni avtorji, ki so se ali se v svojih delih ukvarjajo z vprašanji novinarske etike.

Pomembneje od tega je seveda, kako se pojem avtorizacije novinarskega intervjuja uporablja v praksi, katere vodila so zapisana v kodeksu novinarske etike. Slovenski kodeks namreč govori o avtorizaciji, vendar vsebinske definicije tega pojma ne določa. Slednje postane pomembno, ko tehtamo utemeljenost vsebinskih posegov intervjuvanca v besedilo, ki je predmet avtorizacije.

Avtorizacija intervjuja
Poskus natančnejše opredelitve pojma »avtorizacije« v slovenskem prostoru ne more mimo same narave intervjuja, ki je postal temeljna poročevalska tehnika 20. stoletja. Za potrebe tega prispevka lahko intervjuvanje definiramo kot postavljanje vprašanj. Na takšen način novinar zbere veliko informacij, kako in ali bo te informacije uporabil, pa je odvisno predvsem od novinarjevih delovnih metod in osebe, ki jo intervjuja. Glede na to ločimo različne tipe intervjujev, ki jih posamezni avtorji različno razvrščajo in jim tudi pripisujejo različne značilnosti; tu naj za prikaz podamo le Hohenbergerjevo razvrstitev: novičarski intervju, priložnostni intervju, anketa, osebnostni intervju, telefonski intervju, pripravljena vprašanja.

Skupno številnim razvrstitvam pa je, da gre pri intervjuju za dogovor med sogovornikom in novinarjem; neizrečena vsebina takšnega dogovora je, da bo sogovornik podal informacije ali svoje videnje oz. razumevanje dogodkov in da bodo njegove/njene besede uporabljene v zgodbi; na drugi strani novinar obljubi, da bodo njegove besede uporabljene na pošten način, v kontekstu in brez izkrivljanja. To je nezapisana, neizrečena pogodba, brez katere ne moremo govoriti o zaupnosti komunikacije. Žal pa je tako vse pogosteje. Zato danes ni redkost, da vir informacij vztraja na določenih pogojih oz. se pred intervjujem z novinarjem »pogaja«. Želi določeno stopnjo nadzora nad končno vsebino in nad načinom, na katerega bodo besede zapisane. Pogoji, ki jih sogovornik postavi, so lahko različni: lahko zahteva naknadno odobritev teksta; pred intervjuvanjem zahteva seznanitev z vprašanji ali temami, ki bodo predmet intervjuja; lahko zahteva ureditev svojih izjav. Ti pogoji se ločijo tudi glede na to, kakšnemu mediju je intervju namenjen (tisk, televizija, radio).

Slovenski kodeks novinarske etike govori o intervjuju v smernici 2. 4., skupaj z njim pa govori tudi o avtorizaciji:

»Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo. V primerih, ko avtorizacija časovno ni mogoča, mora intervjuvanec nedvomno vedeti, da bodo njegove izjave objavljene v obliki intervjuja. Ustni ali pisni intervju v takih okoliščinah ni zgolj vest, marveč avtorskopravno zaščiteno delo, zlasti kadar je besedilo oblikovano v obliki navedb.«

Pojma avtorizacije kodeks ne definira, ampak ga navezuje na odobritev končne verzije besedila intervjuja. V oči bode stavek, da je intervju novinarsko (torej profesionalno) neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo. Kaj torej, če takšne odobritve ni in tudi ni dogovora o avtorizaciji ali pa ta glede na tip intervjuja sploh ni mogoča? Ali je potem intervju profesionalno oporečen? Takšno stališče je po našem mnenju nepravilno in negira sam pomen novinarskega intervjuja.

Kot je že v uvodu povedano, avtorizacija novinarskega intervjuja tudi ni zakonsko določena dolžnost novinarja. Vendar pa se novinar s sogovornikom lahko dogovori za različne pogoje intervjuvanja in takrat je novinar takšen dogovor dolžan spoštovati.1 Bistvo tako dogovorjenega odnosa je v številnih podrobnostih, ki lahko pripeljejo do pregleda in odobritve besedila s strani intervjuvanca (pač glede na dogovor) in so sestavni del (ustne) pogodbe, ki jo skleneta novinar in sogovornik pred intervjujem (in pod določenimi pogoji lahko tudi med intervjujem; npr. če intervjuvanec postavi pogoj, da bo na vprašanje odgovoril le, če bo pred objavo lahko preveril, ali je novinar izjavo pravilno zapisal in seveda, če tip intervjuja to sploh dopušča).

Novinarski kodeksi v državah Evropske unije
V kodeksih novinarske etike nekaterih držav evropske unije (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Švedska, Velika Britanija) je zapisanih vrsto načel profesionalnega novinarskega dela, med katerimi so najpogosteje navedeni:
  • svoboda izražanja, govora, komentarja in kritike,
  • spoštovanje zasebnosti,
  • zaščita novinarjevega vira poročanja,
  • objektivnost, natančnost, resničnost in pravilno predstavljanje dejstev,
  • pravica do popravka,
  • prost dostop do virov informacij in uporaba poštenih sredstev zbiranja informacij,
  • prepoved rasne, religiozne itd. diskriminacije,
  • prepoved kakršnih koli zunanjih vplivov na novinarsko delo,
  • prepoved sprejemanja podkupnin ali drugih koristi.
Določba o avtorizaciji je v slovenski kodeks uvrščena po zgledu nemškega, ki pa v smernici 2. 4. (intervju) z navidez majhno, vendar vsebinsko lahko tudi pomembno razliko, določa:

»Intervju je vedno novinarsko neoporečen, če ga avtorizira intervjuvanec ali njegov pooblaščenec. V okoliščinah izredene časovne stiske, je sprejemljivo tudi, da so izjave objavljene v neavtoriziranem intervjuju, vse dokler je intervjuvancu znano, da bodo njegove besede ali bistvo njegovih izjav objavljene ...«

Kodeksi drugih (zgoraj navedenih držav) pojma »avtorizacije« ne omenjajo, »naknadno preverjanje podanih izjav« kot načelo profesionalnega novinarskega dela pa omenja le finski kodeks, ki v razdelku o pridobivanju informacij določa:

»Intervjuvanec ima pravico vedeti, v katerem mediju in v kakšni povezavi bodo njegove izjave uporabljene. Dobra praksa je tudi, da se pove, ali je pogovor namenjen objavi ali le kot »material« za ozadje zgodbe« (smernica 15).

»Kadar je to opravičeno, mora novinar upoštevati zahtevo intervjuvanca, da pred objavo preveri podane izjave, da se prepriča o točnosti izjavljenih navedb o dejstvih. Kakor koli že, novinarska avtoriteta s takšnim preverjanjem ne sme biti prepuščena vplivom zunaj uredniške pisarne« (smernica 16).

»Ne popusti zunanjim pritiskom ...«

Švedski kodeks avtorizacije ne omenja, pač pa v razdelku o pridobivanju »materiala« navaja napotke novinarjem, med drugim tudi:

»Ugodi razumnim željam intervjuvanih oseb, da predhodno izvejo, kako in kje bodo njihove izjave objavljene« (točka 6).

»Še posebej bodi pozoren do oseb, ki niso vajeni dajanja izjav za intervju. Povej jim, ali je njegov/njen pogovor namenjen objavi ali le kot informacija« (točka 7).

»Ne popusti zunanjim pritiskom, katerih namen je preprečit ali omejit opravičeno objavo.«

Tako o tem švedski kodeks, ki sicer velja za enega najboljših novinarskih kodeksov v Evropi. Takšna varovala imajo zapisani tudi kodeksi drugih držav. Razlog je na dlani. Intervjuvančevo preverjanje podanih izjav pred objavo je sicer v nekaterih primerih res lahko v interesu »resničnega in točnega« poročanja, kaj hitro pa se lahko v imenu tega istega interesa takšno preverjanje sprevrže v nekakšen zunanji nadzor nad objavo informacij, kar je včasih že blizu cenzuri2 (in ta prav gotovo ni skladna z načelom svobode obveščanja). Razlika je med tem, ali je novinar tisti, ki se vrne k intervjuvancu za dodatno pojasnilo podane izjave, ali pa je intervjuvanec tisti, ki da pobudo za to.

Ali poslati vprašanja vnaprej?
Na področju radiodifuzije pa so pogosti primeri, ko sogovornik zahteva, da vprašanja dobi vnaprej. Kako ravnati v takšnih primerih? Zopet stvar presoje medija/novinarja. Zanimiva pa je določba o ravnanju s sogovorniki v intervjuju, kot je zapisana v BBC-jevih navodilih za produkcijo televizijskih programov:

»Pomembno je, da sogovorniki razumejo, zakaj so bili povabljeni, o katerih temah bodo vprašani, kakšen je kontekst oddaje in njihova vloga v njej. Običajno ne bo primerno, da jim podrobnosti iz vprašanj posredujemo vnaprej, niti da dajemo kakršna koli pojasnila o natančni obliki vprašanj.

V primeru, da sogovornik zavrne intervju oziroma dosledno zahteva, da vprašanja dobi vnaprej, morajo programski delavci dobro premisliti, kdaj je primerno, da na to pristanejo. Če se za to odločijo, morajo v programu jasno objaviti, pod kakšnimi pogoji je bil ta intervju dogovorjen.

Sogovorniki bodo včasih postavljali nerazumne zahteve. Lahko skušajo spremeniti pogoje, pod katerimi je bil intervju ponujen - morda, da bi se izognili vztrajnemu spraševanju. Lahko bodo iskali možnost, da spremenijo okoliščine intervjuja - morda, da bi odpovedali začetek intervjuja v živo in tako skrajšali čas za nadaljnja vprašanja. V takšnih okoliščinah morajo uredniki in producenti vztrajati pri svojih zahtevah in, če je to nujno, umakniti ali spremeniti povabilo k sodelovanju. BBC jih bo pri tem podprl.«

Zanimivi so tudi argumenti proti kasnejšemu preverjanju podanih izjav, kot jih navaja Herbert Strentz3:
  1. sposobnost novinarja; če novinar ne more intervjujati ljudi in opazovati dogodkov ter o njih »verodostojno« poročati, potem bi bilo morda primerneje, da ta oseba sploh ne bi bila novinar. Novinar naj ne prelaga bremena odgovornosti na sogovornika;
  2. poštenost; vračati se k viru za odobritev besedila je lahko neenako in nepošteno, razen če lahko novinar to stori v večini primerov oz. za večino intervjuvancev, kar pa je lahko nepraktično in lahko vodi v prejudicialno obnašanje;
  3. namen; novinarjev namen se loči od namena intervjuvanca; namreč, prvenstveni namen novinarja ni prikazati osebo intervjuvanca v najboljši možni luči, kot si ta morda želi in za kar je lahko primerno sredstvo tudi takšna naknadna odobritev novinarjevega intervjuja pred objavo;
  4. časovna stiska;
  5. dostop do informacij; v nekaterih primerih, npr. ko novinar dobi informacije od raznih pooblaščenih oseb, ki so odgovorne za dajanje javnih informacij, takšen pregled vsebine tudi ni skladen s pravico vsakega posameznika do dostopa do informacij.


Preverjanje »javnih informacij«
O tem petem argumentu bi bilo potrebno še posebej razmisliti v slovenskem prostoru, kjer so zahteve za preverjanje »javnih informacij« pred njihovo objavo postale že kar del ustaljene prakse. Ob tem pa se pozablja na določbo 24. člena Zakona o javnih glasilih, ki govori o »javnosti dela in dostopu do izbiranja informacij,
  • prepoved rasne, religiozne itd. diskriminacije,
  • prepoved kakršnih koli zunanjih vplivov na novinarsko delo,
  • prepoved sprejemanja podkupnin ali drugih koristi.
Določba o avtorizaciji je v slovenski kodeks uvrščena po zgledu nemškega, ki pa v smernici 2. 4. (intervju) z navidez majhno, vendar vsebinsko lahko tudi pomembno razliko, določa:

»Intervju je vedno novinarsko neoporečen, če ga avtorizira intervjuvanec ali njegov pooblaščenec. V okoliščinah izredene časovne stiske, je sprejemljivo tudi, da so izjave objavljene v neavtoriziranem intervjuju, vse dokler je intervjuvancu znano, da bodo njegove besede ali bistvo njegovih izjav objavljene ...«

Kodeksi drugih (zgoraj navedenih držav) pojma »avtorizacije« ne omenjajo, »naknadno preverjanje podanih izjav« kot načelo profesionalnega novinarskega dela pa omenja le finski kodeks, ki v razdelku o pridobivanju informacij določa:

»Intervjuvanec ima pravico vedeti, v katerem mediju in v kakšni povezavi bodo njegove izjave uporabljene. Dobra praksa je tudi, da se pove, ali je pogovor namenjen objavi ali le kot »material« za ozadje zgodbe« (smernica 15).

»Kadar je to opravičeno, mora novinar upoštevati zahtevo intervjuvanca, da pred objavo preveri podane izjave, da se prepriča o točnosti izjavljenih navedb o dejstvih. Kakor koli že, novinarska avtoriteta s takšnim preverjanjem ne sme biti prepuščena vplivom zunaj uredniške pisarne« (smernica 16).

»Ne popusti zunanjim pritiskom ...«

Švedski kodeks avtorizacije ne omenja, pač pa v razdelku o pridobivanju »materiala« navaja napotke novinarjem, med drugim tudi:

»Ugodi razumnim željam intervjuvanih oseb, da predhodno izvejo, kako in kje bodobravnavano določbo v takšnih primerih ni mogoča. Vir informacij je v novinarski praksi mnogo širši pojem od tistega, ki ga uporablja zakon; vir informacij je lahko za novinarja vsak, ki mu informacije posreduje. In ko ne gre za objavo javnih informacij, ki jih je novinar dobil od »odgovorne« osebe, je novinar tisti, ki bi moral vedeti, kaj sme objaviti in kaj ne. Lahko so sporočila, ki jih informator posreduje novinarju, neresnična ali samo delno resnična. Lahko bi objava takšne informacije pomenila neupravičen poseg v zasebnost, čast in dobro ime ali neupravičeno izdajo državne tajnosti ipd. Možni pravni problemi ne nastajajo samo zaradi vsebin, o katerih novinarji/mediji poročajo, ampak tudi zaradi načina, kako poročajo (kako pripravijo vsebino prispevka). Novinar mora poznati pravo svoje države, da lahko zaščiti svoje interese kot tudi interese svoje medijske hiše. Skratka, staro načelo ignorantia iuris nocet ali nepoznavanje prava škodi velja tudi za novinarje in medije.

Pridobiti materialne dokaze
Ko novinar zbere informacije o določeni zadevi, mora presoditi pomen, koristnost in vrednost obvestil. Predvsem mora ugotoviti informatorjevo zanesljivost. In kadar podvomi v resničnost obvestila, mora informacijo preveriti npr. pri drugi osebi ali v različnih dokumentacijah ipd. Če mora novinar svoje pisanje braniti na sodišču, mu lahko pomagajo predvsem dokumentirana dejstva. Zato naj, kadar je to mogoče, stori vse, da ob sporočilu pridobi tudi materialne dokaze.

Prej navedene argumente zoper kasnejšemu preverjanju podanih izjav je Strenz sicer razvil v prostoru ameriškega novinarstva, vprašanje, ki si ga lahko postavi slovenska stroka pa je, ali se pravila (objektivnega) novinarskega dela resnično lahko tako zelo ločijo od pravil v drugih državah (kot je to sicer značilno za sistem prava) ob upoštevanju, da je deklarirani temelj dejavnosti medijev danes v svetu identičen: »svoboda obveščanja, ki vključuje svobodo obveščati in svobodo biti obveščen.« Primerjalni prikaz pravil novinarskega dela v različnih državah je potrebno gledati v luči namena kodifikacije: »da se uveljavi dobra novinarska praksa, ki bo sledila tako etičnim in zakonskim merilom kot tudi namenu in poslanstvu (ki je najprej delovanje v interesu javnosti) te profesije.« Ob vsem povedanem pa nam misli bega star pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Zato naj tu opozorimo na potencialno grožnjo, ki jo mediji predstavljajo pravicam drugih, na moč, ki jo ima vsak novinar, ko javnosti posreduje pridobljene informacije in ko lahko neko informacijo »iztrga« iz konteksta, tako da izjava, ki jo je podal sogovornik, dobi (deloma ali v celoti) drug pomen. Razpolaganje s tako močjo od vsakega novinarja zahteva visoko stopnjo tako profesionalne kot tudi osebne etike, predvsem pa dobro poznavanje pravil in načel svojega dela (objektivnost, natančnost, resničnost in pravilno predstavljanje dejstev; uporaba poštenih sredstev zbiranja informacij itd.).

Dogovor o avtorizaciji
Ko pred intervjujem sprejemaš pogoje, ne obljubi nekaj, kar ne moreš ali ne nameravaš storiti, vam bi svetoval pravnik. Ne ponujaj nepotrebnega sodelovanja, če bi to lahko vplivalo na verodostojnost intervjuja in na vsebino informacij, ki bodo nato prišle v javnost, pa bi se moral glasiti stanovski nasvet.

Vsak dogovor med intervjuvancem in spraševalcem (novinarjem) vspostavlja nekakšen pogodbeni odnos.4 Kot je že navedeno zgoraj, je predmet dogovora lahko različen: npr. naknadna odobritev teksta; informator lahko zahteva »ureditev« svojih izjav ali pa samo nadzor točnosti dejstev ipd. Na novinarjevi strani pa je odločitev, ali na takšne pogoje pristane ali pa bo poskušal dobiti informacije drugje. Namreč: članek je predvsem novinarjev končni izdelek in od njegove verodostojnosti je odvisen novinarjev ugled (in ugled »njegove« medijske hiše). Zato je v interesu vsakega posameznega novinarja, da je zgodba točna in novinar naj sam v skladu z uredniško politiko oceni, kdaj je preverjanje izjav smiselno in potrebno (npr. zapleteni strokovni izrazi ipd.).

Dogovor lahko novinar in intervjuvanec skleneta pred začetkom intervjuja, lahko pa tudi potem, ko intervju že poteka in želi imeti vir informacij pregled le nad svojim odgovorom na določeno vprašanje. Takšen dogovor nato postane za novinarja obligacijska dolžnost in - na drugi strani - pravica intervjuvanca.

Ker sam pojem avtorizacije v slovenski praksi ni opredeljen (v tujini pa takšen pojem pozna le Nemčija) in se pogosto napačno razlaga, je pravilno, da novinar intervjuvancu pojasni, kaj avtorizacija v novinarstvu (glede na poslanstvo te profesije) lahko pomeni; preverjanje točnosti zapisanih dejstev, ne pa naknadno vsebinsko spreminjanje izjav in tudi ne spreminjanje stila novinarjevega pisanja.

Je intervju avtorsko delo? Čigavo?
Avtorizacijo intervjuja je potrebno opredeliti tudi z avtorskopravnega stališča. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah5 pojma intervju neposredno ne omenja. Da je intervju avtorsko delo, je izrecno navedeno v doktrinah Schricher/Loewenheim Par. 2 tc. 57 in Trampuž/Oman/Zupančič str. 35, 146. Da gre pri intervjuju lahko za soavtorstvo spraševalca in intervjuvanca, je prav tako priznano v doktrini: Schricker/Melichar Par. 49 tc. 4. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah v 5. členu opredeljuje avtorska dela kot indivualne avtorske stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršen koli način izražene. Zakon med primeri avtorskih del na prvem mestu navaja govorjena dela, ki so avtorska dela, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena.6 Tako bi lahko intervju opredelili kot avtorsko delo, če dosega ustrezno stopnjo ustvarjalnosti.7 V novinarski praksi, na katero se nanaša naš prispevek, se večina intervjujev uvršča med avtorska dela.

Ko ugotovimo status avtorskega dela, nastopijo vse posledice tega dejstva po veljavnih predpisih. Avtorskopravni vidiki vplivajo na odnos novinarja in intervjuvanca, ki sta, kot omenjeno, lahko opredeljena tudi kot soavtorja objavljenega intervjuja. Avtorska pravica pa je enovita, sestavljena iz moralnih in materialnih pravic avtorjev. Moralne pravice so neodtujljive in jih je potrebno dosledno spoštovati v praksi. Konkretno to pomeni, da mora novinar dosledno označiti intervjuvanca kot avtorja izjav in upoštevati njegovo moralno pravico do priznanja avtorstva. Drugače pa je v glede pravice avtorja do prve objave. Menimo, da bi bilo primerno šteti, da je intervjuvanec to pravico izkoristil s tem, ko je novinarju podal svoje avtorske izjave, novinar pa, ko je intervju izročil v objavo. V primeru sklenjenega dogovora o avtorizaciji bi se lahko štelo, da je intervjuvanec to pravico izčrpal ob predaji avtoriziranega besedila. V nasprotnem primeru bi intervju kot novinarska zvrst lahko izgubil svoj pomen. Podobno prenese po našem mnenju intervjuvanec tudi materialne avtorske pravice, neizključno, z upoštevanjem morebitnih vsebinskih in časovnih omejitev objave intervjuja (za določen medij, v določeni številki, do določenega datuma ...). Seveda so te omejitve lahko del ustnega (periodika) ali pisnega dogovora med novinarjem in intervjuvancem. Če niso dogovorjene, bi se po našem mnenju moralo šteti, da so bile prenesene v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena intervjuja in za čas, ki je običajen za to novinarsko zvrst.

Avtorizacija je privilegij
Namesto sklepa naj na tem mestu podamo razmišljanje Stevea Weinberga, ki v svojem delu Etika in srkrbnost pri poizvedovalnem časnikarstvu9 navaja: »...avtorizacija je privilegij, ki ga ponujam raznoterim obotavljivim virom. Preden se lotim avtorizacije, dam jasno in pisno vedeti, da (lahko, op. a.) vir preverja le natančnost. Če je kar koli dokazljivo nenatančno, bom spremenil. Vse druge zahteve po spremembah so zgolj to - namreč zahteve. Odločitev je v mojih rokah. Če vir zanika nevedbo, ki mu je pripisana, jo imam bodisi na traku ali pa v svojih dobesednih zapiskih. Po slehernem ugovoru ponovno preverim trakove in zapiske. Če sem naredil napako, jo popravim. Če imam prav, pokažem trakove in zapiske viru. Včasih so besede pravilne, vendar pa vir ugovarja kontekstu. Pripravljen sem sodelovati v takšnem dialogu.«

»Avtorizacija« bi torej smela biti le dodaten »ukrep« v prizadevanju za resnično in neponarejeno obveščanje, kar je temeljna novinarjeva obveznost (določena v smernici 1 kodeksa novinarjev RS) in bi torej lahko pomenila samo preverjanje dejstev (kadar tip intervjuja to dopušča), nikakor pa ne vsebinskega spreminjanja enkrat podanih izjav in tudi ne spremembe stila pisanja ali uporabljenega izrazoslovja.

2 Legalne definicije cenzure ni, poudarjajo pa, da gre za načrtno nadziranje intelektualnega dela, zlasti njegove vsebine, da se prepreči razširjanje dela, ki ni zaželeno (Šinkovec J.: Posebne osebne pravice v medijih?; v: Podjetje in delo, Gospodarski vestnik d. d.; 1998, št. 6
3 Herbert Strentz: News reporters and news sources. Iowa state University press/ames, 1989, str.90-92.
4 Velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, ki je zapisano v 10. členu Zakona o obligacijskih razmerjih: »Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z družbeno moralo.«
5 Uradni list RS št. 21/1995.
6 Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve spodročja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršen koli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno.
7 glej Trampuž/Oman/Zupančič, Komentar ZASP, str. 35.
8 Iz omenjenih razlogov je toliko bolj pomembno, da novinar pred intervjujem, če je to mogoče, pojasni kontekst, obliko in čas objave intervjuja. Če je namreč intervjujanec želel podati intervju pred nekim dogodkom in bi po njegovem mnenju imela objava po tem dogodku lahko drugačne ali nezaželene posledice za intervjuvanca, je pomembno, da se novinar dosledno drži dogovora. Ker pa novinar pravilomam nima poblastil določati uredniške politike časnika, je smotrno, da se čas objave intervjuja ne določi absolutno, oziroma, da je čas in prostor objave dogovorjen tako, da omogoča svobodo uredniške politike, tudi če bi to pomenilo, da intervju sploh ne bo izšel.
9 glej Mediji, etika in deontologija, Fakulteta za družbene vede, 1996, str. 95.

izpis

Boris Čibej

Želja po umiku ostrih izjav
Problem avtorizacije na primeru intervjuja s Petrom Sichrovskym v Sobotni prilogi Dela
Do pogovora s poslancem avstrijske svobodnjaške stranke v Evropskem parlamentu Petrom Sichrovskym, ki sem ga objavil na začetku marca v Sobotni prilogi Dela in ki je dvignil veliko prahu tako v Avstriji kot drugod po Evropi, resnih težav s tako imenovano avtorizacijo intervjuja nisem imel. Pravzaprav se je pojavil problem samo enkrat, ko sem za Mladino delal intervju z nekim slovenskim razumnikom, ki je ob ponujenemu prstu avtorizacije zagrabil kar za celo roko članka in hotel napisati kar nov intervju (ki seveda ni imel nikakršne zveze z najinim posnetim pogovorom). Razrešitev problema je bila enostavna: ›intervjuja‹ pač nismo objavili.

Sicer je moj odnos do avtorizacije malce dvoumen. Čeprav sam ob silno redkih izjavah za tiskane medije običajno že pred začetkom pogovora novinarja prosim, da mi pokaže kontno različico mojih izjav (od ›hollywoodarjev‹ tega pač že tehnično ni moč pričakovati), sam kot novinar svojemu sogovorniku avtorizacije nikoli pretirano ne ponujam. Zakaj bi si nalagal dodatna dela, saj avtorizacija pač ni nujen del procesa pogovora in postane obveza zgolj takrat, ko se o njej s sogovornikom dogovoriva vnaprej, še pred začetkom pogovora?

Zakaj ne ponujam avtorizacije?
Prvi razlog, da nikoli sam ne ponudim avtorizacije, je preprost in vključuje malce ›lenobe‹ oziroma pragmatičnosti, saj je v našem poklicu skorajda pravilo, da intervjuje delamo tik pred zdajci, tik pred objavo in bi avtorizacijske ceremonije lahko samo zapletle ali celo zavlekle izid intervjuja. Še večja težava nastopi, ko se pogovarjaš v tujem jeziku in posneti intervju sproti prevajaš v materinščino. Drugi, pomembnejši razlog tiči v novinarskem samospoštovanju. Kdo bi vas sploh še resno jemal kot profesionalnega novinarja, če ne bi bili sposobni niti korektno povzeti (običajno posnetih) izjav sogovornika? Tretji razlog je predvsem odvisen od tega, kdo je moj sogovornik. Če je to javna oseba, potem je v naravi njenega dela, da je sposobna dati izjavo za javnost - kar intervju vsekakor je. Kam bi pa prišli, če bi hotel vsak sklicevalec tiskovne konference avtorizirati izjave, ki jih je izrekel javnosti? Zato bi veljalo pozdraviti politiko uredništva Dnevnika, ki je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami omogočilo vodilnim strankarskim osebnostim intervju zgolj pod pogojem, da ga pred objavo ne avtorizirajo. Po mojem mnenju ne bi bilo nesmiselno, če bi Dnevnikovo politiko prevzeli vsi mediji - in to ne le v času volitev, saj je za ljudi, ki živijo od izjav za javnost, institut avtorizacije pač zgolj nepotrebna potuha.

V to kategorijo sodi tudi 53-letni Peter Sichrovsky, znani novinar in avtor številnih knjižnih uspešnic, ki si je kot deklarirani Žid in antifašist nakopal veliko sovražnikov že leta 1996, ko je bil na listi fpö izvoljen v Evropski parlament, z zelo ostrimi izjavami o voditeljih židovske skupnosti v Avstriji, ki jih je izrekel v mikrofon mojega snemalnika in sem jih objavil v sp Dela, pa je zakuhal pravi politični škandal. Sichrovsky je Ariela Musikanta, vodjo dunajske židovske skupnosti, označil za »inteligentnega idiota« in »tragično pojavo«, ki se mu »smili, tako kot se mi smilijo vsi ti ›poklicni‹ Židi, ki morajo izkoriščati naše mrtve sorodnike, da pridejo na televizijo.« Intervju je že dan po objavi povzel ljubljanski dopisnik avstrijske agencije APA, dan pozneje pa je na tiskovni konferenci na Dunaju izjave Sichrovskega obsodil Musicant. Sichrovsky je v izjavi za avstrijski radio poskušal ublažiti svoje izjave in se izgovarjal, da je te izjave sicer izrekel, da pa pogovora ni avtoriziral.

Avtorizacije ni zahteval
Svojih ostrih izjav pač ni mogel preprosto zanikati, saj so kolegi z avstrijskega radia za izjavo zaprosili tudi mene. Povedal sem jim, da imam vse inkriminirane izjave posnete na traku in da mi Sichrovsky avtorizacije ni niti omenil, čeprav sem se z njim slišal po telefonu še enkrat, dva dni po opravljenem intervjuju, ko sem ga prosil za dodatne izjave o odstopu Jörga Haiderja, ki so bile v Delu objavljene tri dni pred spornim intervjujem. Čeprav vem, da je zahteva po avtorizaciji že po opravljenem pogovoru pravno nična, bi mu bil zaradi ostrine njegovih izjav pripravljen omogočiti, da pregleda končno, sicer še neprevedeno različico pogovora. Toda Sichrovsky, novinarski veteran, sodelavec Spiegla in Suddeutsche Zeitunga ter eden od ustanoviteljev Standarda, ni niti z besedo omenil avtorizacije - čeprav se novinarska praksa v Nemčiji in Avstriji prav nič ne razlikuje od slovenske.

»Afera Delo«, kot jo je poimenoval avstrijski tednik News, je odmevala po vsej Avstriji, dnevnik Standard pa je o izjavah Sichrovskega povprašal tudi avstrijskega premiera Wolfganga Schussla. »Po mojem mnenju je ton z večih strani že nekaj časa malce preveč vreščav,« je bil previden Schussel. Sichrovski je postal »medijska zvezda«, pogovor z njim pa je dva tedna po intervjuju za Delo objavil tudi avstrijski tednik Profil. Čeprav so bile njegove izjave to pot zgled miline v primerjavi z izjavami za Delo, pa so si težave z »avtorizacijo«, ki je Sichrovsky spet ni zahteval, nakopali tudi avstrijski kolegi. Ker je bil evropski poslanec malce preveč neposreden v komentiranju vračanja premoženja avstrijskim Židom, kar bi prizadelo tudi bogastvo njegovega nekdanjega strankarskega šefa Haiderja, se je spet poskušal izmotati in odgovornost za svoje izjave prevaliti na pleča novinarjev Profila. Njihov odgovor je bil skorajda identičen mojemu: »Vse imamo posneto na traku.«

izpis

Lidija Koman Perenič

Odškodninske tožbe naraščajo
Denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do ugleda, časti in zasebnosti
Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je od leta 1991 odločal o nekaterih revizijah primerov, v katerih so tožniki uveljavljali odškodninske zahtevke zaradi kršitve ugleda, časti ter zasebnosti.

Analiza primerov revizij, ki so bile vložene od leta 1991 do konca leta 1998, upoštevajoč tudi nekatere primere, v katerih so bile revizije vložene v letu 1999, pokaže, da se število takšnih tožb povečuje in omogoča nastanek sodne prakse. V večini primerov gre za kršitve, ki naj bi bile storjene z mediji.

Kriteriji, ki vplivajo na odločanje
Pri odločanju o kršitvah pravice do ugleda, časti in zasebnosti je Vrhovno sodišče poleg splošnih kriterijev, ki jih upošteva pri odločanju v odškodninskih sporih, upoštevalo še nekatere okoliščine.

Pri pravicah javnih osebnosti je štelo, da se zahteva po spoštovanju zasebnosti zmanjša za toliko, kolikor posameznik stopa v javno življenje. Pri tem se je sodišče večkrat izreklo tudi o tem, kje je meja, do katere mora biti oseba javnega življenja pripravljena na kritiko svojega dela. Štelo je namreč, da oseba javnega življenja ne izgubi pravice do spoštovanja zasebnosti, ko gre za satirično etiketiranje, češ da se zavzema za združitev slovenskega rodnega kraja z Jugoslavijo (primer iz leta 1995) ali da ima nezakonskega otroka (primer iz leta 1996), ker to ni resna in objektivna kritika tožnikovega dela, marveč žaljiv poseg v njegovo zasebnost. Tudi očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja osebi, ki je občinski funkcionar, ni dovoljeno (primer iz leta 1996). Prav tako je objektivno žaljivo neresnično raznašanje dejstev, da ravna oseba, od katere se posebej zahteva vestno in pošteno delo pri opravljanju javne funkcije, nezakonito in nepošteno ter zlorablja svoj položaj (primer iz leta 1998).

Vrhovno sodišče je pri tehtanju interesov strožje presojalo poseg v tožnikovo zasebnost v primeru, ko je bil ta povzročen z oglaševanjem v komercialne namene (primer iz leta 1997).

Sodišče je trožje presojalo tudi primer večkratnih posegov v zasebnost, s katerim si je medij skušal dvigniti naklado (primer iz leta 1998).

Višina denarnih odškodnin
Prisojena odškodnina v denarju je v našem pravnem redu načeloma oškodovančeva satisfakcija tj. zadoščenje. Sodišča prisojajo pravično denarno odškodnino po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih tako, da najprej individualizirajo obseg tožnikovega trpljenja, nato pa ugotovljeno subjektivno stanje objektivizirajo. Pri primerjavi odškodnin, ki so bile prisojene za istovrstne primere, si pomagajo s preračunavanjem denarnih zneskov v povprečne mesečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje. Upoštevajo tudi razmerja med različno hudimi škodami, od manjših do katastrofalnih. Pri tem morajo biti denarni zneski, ki jih prisojajo sodišča kot satisfakcijo, v sorazmerju z drugimi škodnimi primeri - tudi s katastrofalnimi telesnimi poškodbami.

Denarne odškodnine zaradi posegov v čast, ugled in zasebnost so relativno nizke. Nekoliko višje zneske je Vrhovno sodišče prisodilo takrat, ko je šlo za posege v zasebnost ali v pravico do časti in ugleda s pomočjo javnih glasil (zlasti s tikanimi). V teh primerih je odškodnina znašala od 5 do 8 povprečnih neto plač. Na vrednost 9,11 neto plač se je povzpel primer, v katerem sicer nista bila objavljena tožnikovo ime in priimek, a je bil ob ponavljajočem se objavljanju okoliščin v isti rubiriki z opisi oziroma sinonimi tožnik povsem jasno identificiran. Na vrednost 9,27 plač se je povzpela odškodnina zdravniku, profesorju in nosilcu javne funkcije, ki je zaradi posegov v osebnostno pravico dalj časa duševno trpel v odnosih s pacienti, študenti in v javnosti; zlasti ga je prizadel očitek o plagiatu njegove doktorske disertacije (primer iz leta 1996). Odškodnina v višini, večji od desetkratne povprečne mesečne neto plače, je prisojena v enem prvih primerov v sodni praksi, v katerem se je kršitev nanašala na spolno življenje oškodovanca (primer iz leta 1993), toda pozneje je sodna praksa tudi v takih primerih določala nižje odškodnine. Druga dva primera, v katerih je bilo prisojenih 12,5 oz. 19,2 povprečnih plač, sta se nanašala na podroben opis tožnikove osebnosti, podatkov o zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni in siceršnjih osebnih ter družinskih razmerah, do katerih je tožena stranka prišla na zaupen način, a jih je kljub temu objavila v knjigi oz. na oglasni deski podjetja in jih poslala komisiji za prošnje in pritožbe (primera iz leta 1996).

V zadnjem času tožniki uveljavljajo zahtevke na plačilo odškodnine, ki ni izražena v denarju, marveč je nepremoženjske narave tako kot povzročena nepremnoženjska škoda. Gre za tožbene zahtevke, ki jih omogoča 199. člen Zakona o obligacijskih razmjerjih, toda v teh primerih se sodna praksa najvišjega sodišča v državi še ni oblikovala.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
avtorizacija
Medijska preža
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona