Na koncu zakonodajnega postopka lahko ugotovimo, da so določbe zakona o medijih v veliki meri skladne s cilji, ki si jih je zakonodajalec postavil že pred prvo obravnavo. Razburkana javna razprava, v kateri so sodelovali številni domači in tuji predlagatelji posameznih konkretnih rešitev, je pokazala, da je mogoče z demokratičnim dialogom z zainteresirano javnostjo doseči kompromisne rešitve, ki bo državi omogočala učinkovito izvajanje zakonskih določb, medijem pa visoko stopnjo avtonomije pri njihovem delovanju.

Med najpomembnejšimi določbami so tiste, ki pomenijo pravno podlago za učinkovitejše izvrševanje ustavne pravice državljanov do svobode izražanja in do obveščenosti. Vzpostavljeni so pravni temelji za učinkovito vodenje medijske politike pristojnih državnih teles in regulatornih teles civilne družbe. Pravni položaj izdajateljev odpira medijem bistveno širše možnosti poslovanja, hkrati pa je glede razmerja med izdajateljem in uredništvom medija predpisana temeljna stopnja uredniške avtonomije.

Zakon rešuje pomembno vprašanje razkrivanja virov informacij z navajanjem še doslednejše ureditve v kazenski zakonodaji. Urejena je nedoslednost glede zakonodajnega urejanja pravice do odgovora in pravice do popravka (ustava ju določa kot dve različni pravici, zakon o javnih glasilih pa ne), kar bo le središčni pravni instrument za varstvo človekovega dostojanstva; nekaj jih namreč zakon predpisuje še na drugih mestih. Na novo je oblikovan sistem zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev, tako da je odpravljena omejitev lastniškega deleža posamezne osebe v premoženju izdajatelja medija, hkrati pa so odpravljene ali pa vsaj omiljene tudi nekatere toge navzkrižne omejitve lastništva. Koncentracijo kapitalskih interesov bo moral za medijsko sfero po novem preprečevati posebej razdelani instrumentarij varstva konkurence za preprečevanje nastajanja monopolnih razmerij na medijskem trgu. V zvezi s tem so pomembne nekatere zaščitne določbe, ki bi lahko v določenem trenutku omogočile Sloveniji zavarovanje javnega interesa v zvezi z lastninskimi razmerji na tem področju. Država je seveda zavezana k spoštovanju načela nediskriminacije na območju Evropske unije, enakopravni položaj z domačimi osebami na področju slovenskih medijev pa je zagotovljen tudi drugim osebam v širšem, globalnem obsegu.

V smeri usklajevanja naše medijske zakonodaje, ki je v skladu z evropskimi predpisi korigirana z upoštevanjem javnega interesa Slovenije, so določene številne programske zahteve in omejitve. Evropski duh bo z uveljavitvijo tega zakona prinesel zlasti za naše televizijske programe marsikatero pomembno spremembo. Predvsem se bo po pričakovanjih zakonodajalca razvil kulturni vidik medijske problematike in se pokazal v večjem povpraševanju po izdelkih kvalitetnejše domače avdiovizualne produkcije. Ţe pred leti je Slovenija v predpristopnih pogajalskih izhodiščih na področju avdiovizualne politike napovedala ukrepe za vzpodbuditev avdiovizualnega produkcijskega sektorja, ki ima pomembno nalogo v zvezi z razvojem kulturne identitete, po drugi strani pa se lahko – kot v drugih razvitih državah – sčasoma razvije v še zdaleč ne zanemarljiv gospodarski segment. Zakon je s predpisanimi kvotami evropskih in slovenskih avdiovizualnih del in del neodvisnih producentov v programih slovenskih televizij, podprtimi z določbami o sofinanciranju produkcije teh del iz državnega proračuna in iz drugih virov, izrazito razvojno naravnan akt. Za tretjo obravnavo je ministrstvo za finance sicer vztrajalo, da vlada z amandmaji predlaga še črtanje proračunskega sklada za avdiovizualne medije in njegove poglavitne finančne vire (ki jih je najprej sama predlagala), vendar bo imel zadnjo besedo glede tega razvojnega vprašanja državni zbor.

Nenačelni javni napadi na zakonsko tvarino so že pred drugo obravnavo zakona izrezali iz besedila sklad za medije, ki je bil zamišljen kot podporni finančni instrument za vse medije, od tiska, radijskih in televizijskih programov, do elektronskih publikacij in tehnične (analogne in digitalne) infrastrukture. Poslanci so z dvigom rok za takšno rešitev potrdili, da so ta sklad poznali le iz časopisja: skoraj vsi novinarji so tedaj dosledno zavajali javnost, da gre le za »sklad za pluralizacijo medijev«, kar je bilo daleč od resnice. S posledičnim črtanjem tega sklada je slovenska politika dosegla dvoje: razbremenila je državni proračun za kar precej denarja, ki ga bo mogoče porabiti za druge namene (npr. državna podpora tehnološko manj razvitim in ekonomsko manj perspektivnim panogam), hkrati pa je žal odprla možnost, da se z zakonom o medijih zgodi podobno, kakor se je zgodilo z zakonom o javnih glasilih. Slednji je namreč določil, da država podpira razvoj medijev v javnem interesu, hkrati pa za to ni zagotovil niti tolarja. Takšen – za medije škodljiv – preobrat je bilo seveda mogoče izvesti predvsem po krivdi medijev, saj smo v objavljenih prispevkih o zakonu doslej zaman iskali podpore njegovim razvojnim zamislim.

Ne glede na zgoraj zapisano je pomembno, da se v zakonu ohrani vsaj proračunski sklad za avdiovizualne medije, saj bo lahko edini pripomogel k razvoju lokalnih, regionalnih in nepridobitnih radijskih in televizijskih programov, predvsem pa bo pomagal medijski politiki vzpodbuditi razvoj zasebnega avdiovizualnega sektorja. Zaradi predpisanih programskih kvot v televizijskih programih se bo namreč televizijska dejavnost podražila, nerazviti neodvisni producentski sektor pa bo moral ponuditi vsebine po primerljivejših evropskih cenah. Tukaj bi lahko proračunski sklad odigral pomembno vlogo, in sicer na dva osnovna načina: z vložki v izdelavo programskih vsebin bi zniževal ceno avdiovizualnih izdelkov, s strokovno selekcijo kvalitetnih predlaganih projektov pa bi lahko soustvarjal kvalitetnejšo programsko ponudbo domačih televizij. Po preteku srednjeročnega obdobja bi imeli okrepljen sektor neodvisnih producentov, ki bi se uvrstili med sodobne kulturno-gospodarske subjekte, in bi bili pripravljeni za izvajanje slovenskih avdiovizualnih storitev v informacijski družbi. Lahko bi se vzpostavila pravila konkurence, ki bi sama od sebe začela zniževati cene, proračunski viri pa bi se lahko postopoma usmerili v druge sektorje.

Tu je bila ves čas glavna vsebinska ost zakona, ki je doslej v javnosti še nihče ni podprl. Javne razprave so v glavnem zgrešile poanto, ukvarjale pa so se z neaktualnim temami.

Vzporedno z vzpostavljanjem novega razvojnega sistema za medije, zakon spreminja sistem razlikovanja med t. i. komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi in televizijskimi programi, ki z vidika poslovnih razsežnosti ni mogel vzdržati resne zakonodajalske presoje. Namesto tega je uvedena skupina programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, ki z vidika lokalnih, regionalnih, nacionalnih in kulturnih interesov izpolnjuje posebno zahtevne programske naloge v javnem interesu, medtem ko ostalim programom takšnih programskih zahtev ne bo treba uresničevati v tolikšni meri. Zakon jim na drugi strani seveda določa ustrezne ugodnosti.

Z zakonom o medijih se bodo v naši zakonodaji prvič pojavile določbe o (zelo liberalni) regulaciji digitalnih radijskih in televizijskih programov ter elektronskih publikacij, besedilo pa vsebuje tudi nekaj najosnovnejših členov o avdiovizualnih storitvah. Pred poglavjem o kazenskih sankcijah, ki ga zakon o javnih glasilih ne pozna (v prihodnosti bodo verjetno kar sodniki za prekrške zelo zaposleni), je predpisanih še nekaj določb o tujih dopisništvih in dopisnikih v Sloveniji.

V zvezi z usklajenostjo zakona z evropskimi smernicami, ki zavezujejo našo državo, še vedno ostaja odprto zadnje vprašanje: ali bo zakon določal pojem »slovenska glasba«, čemur Bruselj nasprotuje, ali bo obveljala doslej predlagana kompromisna rešitev (»glasba, izražena v slovenski govorici«), ali pa bo kdo od slovenskih kulturnih ustvarjalcev in ustanov, ki so jih predlagatelji povabili k iskanju boljšega izraza, takšen izraz tudi našel.

V zvezi s pogajanji med Ljubljano in Brusljem je zelo zanimivo še eno dejstvo, da se je namreč na zahtevo pristojnega direktorata Evropske komisije pred tretjo obravnavo pomembno spremenila definicija slovenskih avdiovizualnih del. Slovenska ustava določa zavidljivo visoko raven zaščite italijanske in madžarske narodnostne skupnosti, torej so avdiovizualna dela v njihovem jeziku z medijskim zakonom utemeljeno izenačena s slovenskimi avdiovizualnimi deli. Težava pa se pojavlja zaradi načela nediskriminatornosti med osebami iz držav, članic EU. Na podlagi tega načela imata namreč producenta iz Italije in z Madžarske glede produkcije enake pravice kot producenta – pripadnika obeh manjšin v Sloveniji. Ali so torej dela vseh madžarskih in italijanskih producentov izenačena s slovenskimi avdiovizualnimi deli? Po kompromisni rešitvi, ki jo predpisuje zakon, so izenačena tedaj, ko so ta dela namenjena tema dvema narodnostnima skupnostma. Kljub tej rešitvi pa občutljiva misel lahko zazna pomembno poglobitev vprašanja varstva pravic manjšin v naši državi, zlasti po predvideni odpravi evropskih mej.

V nasprotju s sedaj veljavnim zakonom bo novi že od vsega začetka praktično uporaben. Večkrat sem imel občutek, da se v ozadju številnih medijskih pogromov proti zakonskemu predlogu skriva tudi ta zavest. Ideje o programski in institucionalni avtonomiji medijev so bile v javnosti – po moji oceni – dostikrat zamešane z zastarelimi neoliberalističnimi idejami o popolni svobodi njihovega delovanja in poslovanja. Strah pred vmešavanjem države v posle medijev pa je bil v bistvu le zapozneli odmev na ideološko utesnjenost uredništev iz pretekle zgodovine in samocenzurnih refleksov številnih piscev tovrstnih javnih mnenj. Toda časi se spreminjajo; popolna liberalizacija medijev, ki je bila dosežena z uveljavitvijo paraliziranega zakona o javnih glasilih, je v državi že opravila svojo nujno nalogo: s sprostitvijo starih zavor je stekel hiter in bogat razvoj. Pritekel je svež kapital, razcvetele so pomembne gospodarske družbe. Odprla pa so se druga vprašanja, čisto nič ideološka po svoji vsebini: ali je v javnem interesu države kakršen koli razvoj, ali je vendarle treba zgraditi učinkovite mehanizme za izvajanje evropske, morda pa še celo slovenske medijske politike? Nadzor nad delovanjem medijev, ki je bil v paranoičnem delu javnosti označen kot prizadevanje države za prevzem oblasti nad njimi (!), bo mogoče s tem zakonom izvajati le v smislu izvajanja medijske politike, nikakor pa ne ideološko-politične manipulacije javnosti. Za take namene si je politika vedno znala (in si bo najbrž znala tudi vnaprej) utreti druge poti. S strani države bodo mogoči le t. i. demokratični pritiski na medije v smislu zahtev po njihovem zakonitem delovanju, in to vse dotlej, dokler bo država demokratična. Pozneje se bo napisal drugačen, bistveno krajši zakon.

Z medijskim zakonom poskušajo oblasti obsežno in natančno določiti delovanje, organizacijo in obveznosti medijev do države in javnosti, z enim samim členom pa zakon zelo splošno določa obveznost državnih organov, da medijem in javnosti »posredujejo« javne informacije.

Na veliko nesorazmerje med pozornostjo, ki jo oblasti namenjajo omejevanju svobode tiska, in določbami za zagotavljanje pravice javnosti do informiranosti o delovanju oblasti, kaže primerjava števila členov, ki so namenjeni pravici do popravka in odgovora, ki jim predlagani zakon posveča kar 19 členov. Z njimi podrobno opredeli, kje in kako bodo morali mediji objavljati popravke napak, ugovore in odgovore (posameznikov, organizacij ali organov). Določa tudi sodno varstvo zakonsko določenih pravic do brezplačnih objav na enakem ali enakovrednem mestu.

Pravice javnosti do dostopa do informacij javnega značaja zakon opredeli v enem samem členu, kjer so obveznosti države določene povsem splošno: da morajo javne osebe dajati resnične, popolne in pravočasne informacije o vprašanjih s svojega delovnega področja. Zakon medijem in javnosti načeloma ne omogoča neposrednega dostopa do informacij in baz podatkov institucij oblasti. O vsebini informiranja po predlaganem zakonu odločajo oblasti, kar omogoča, da lahko prikazujejo predvsem podatke in informacije, ki so za oblasti koristne in prikrijejo manj ugodne ali neprijetne. Zaradi takšne ureditve bomo še naprej imeli informacije z raznimi oznakami zaupnosti, do katerih mediji in javnost z bolj ali manj utemeljenimi razlogi nimajo dostopa. Še naprej bomo imeli informacije, ki so sicer javnega značaja, a javnost zanje ne bo imela možnosti izvedeti. Kako morajo različne veje oblasti in z državo povezane institucije (skladi, zavodi …) posredovati informacije, pa predlagani zakon ne opredeljuje natančno. Način »dajanja« prepušča posameznim institucijam, da uredijo z lastnimi akti. Praktično je trenutna ureditev – ob podobni veljavni zakonski ureditvi – zelo različna. V parlamentu imajo mediji in javnost zelo širok, neposreden dostop do informacij s pomočjo računalniškega sistema in za javnost odprtih služb. V parlamentu je več sob za novinarsko delo, za pomoč pri zbiranju informacij skrbi posebna služba za informiranje. Neposrednega dostopa do informacij o delu in poslovanju izvršne oblasti s pomočjo računalniškega sistema novinarji nimajo, tudi posebne sobe za delo akreditiranih novinarjev v stavbi vlade ni. Enako velja za ministrstva in druge z vlado povezane institucije. Gradiva in sprejete odločitve ministri in državni uradniki predstavljajo na tiskovnih konferencah, za zagotavljanje informacij skrbi poseben urad za informiranje, po ministrstvih pa največkrat predstavniki za stike z javnostjo. V zadnjem času se dostop do informacij o delovanju izvršne oblasti širi s predstavitvami na spletnih straneh, velike spremembe je internet prinesel pri dostopu do informacij o delu sodišč, dostopnih pa je vse več razsodb.

Če državni organi ne bi bili pripravljeni dati informacij (omogočiti dostopa do informacij), sodno varstvo ni predvideno na enak način kot za medije, če ne bi bili pripravljeni objaviti popravka ali odgovora. Manjkajoča ureditev, ki bi zavezala oblastne institucije, da morajo javnosti zagotoviti dostop do vseh informacij javnega značaja, pomeni manj možnosti preverjanja za medije in več napak. Tako se povečajo zahteve po popravkih, ugovorih in odgovorih.

Široka ureditev pravice do popravka in odgovora bo uredništva silila k samocenzuri. Do tega bo prišlo zaradi strahu, da ne bi medij z brezplačnim objavljanjem popravkov, odgovorov in mnenj, ki jih predpisuje zakon in ki tržne vrednosti medija ne bodo povečevali (ne bodo nujno berljivi in aktualni) utrpel finančne škode in si hkrati onemogočil objavljanje drugih pomembnih informacij ter mnenj (ki zaradi popravkov in odgovorov ne bodo objavljene). Cenzorska narava širokih določb o popravku in odgovoru, ki omejuje svobodo tiska in zelo ozka zakonska ureditev o dajanju (in ne neposrednem dostopu) informacij o poslovanju in delu oblasti pomeni očitno omejevanje svobode in moči medijev in tudi javnosti, manj javnega nadzora ter več možnosti zlorab in korupcije tistih, ki imajo moč in oblast.

Lokalne radijske postaje v Sloveniji so del raznolike slovenske medijske scene, ki jo sestavlja več kot tisoč medijev. Med 74 radijskimi programi je 21 lokalnih informativnih-nekomercialnih (v nadaljevanju lokalne radijske postaje), 46 komercialnih in 7 javnih radijskih programov, ki jih izdaja RTV Slovenija.

Enaindvajset postaj (med njimi dve študentski) s svojim signalom pokrivajo območje vse Slovenije. Od Murske Sobote do Nove Gorice, od Brežic do Jesenic lahko poslušate Murski val, Radio Slovenske Gorice, Radio Ptuj, Štajerski val, Radio Ormož, Radio Celje, Koroški Radio, Radio Trbovlje, Studio D, Radio Brežice, Radio Sevnica, Radio Univox, Radio Robin, Radio Alpski val, Radio Cerkno, Radio Kranj, Radio Sora, Radio Gorenc ali Radio Triglav.

Radijska postaja potrebuje svojo frekvenco, ki jo podeljuje država in v devetdesetih letih 20. stoletja je po sprejemu zakona o javnih glasilih začelo oddajati več deset novih komercialnih radijskih postaj. Država ima na tem področju monopol, hkrati pa tudi z različnimi zakoni določa pogoje za njihovo delo: zakon o javnih glasilih, po novem o medijih, zakon o RTV, zakon o telekomunikacijah itd.

Od tega, kje in koliko so poslušane, je odvisno, kje bodo oglaševalci objavljali oglase, od katerih živi lokalni radio, tako kot večina drugih medijev. Bolje se godi le programom RTV, saj imajo poleg oglasov tudi RTV prispevek, čeprav so poslušalci lokalnih radiev prepričani, da tudi oni dobivajo sredstva iz prispevka, ki ga plačujejo. Oglaševalski kolač za radijske postaje se ne povečuje, pri tem imajo oglaševalske agencije vse večjo vlogo. Poleg tega so redki, ki vedo, kako radio deluje, četudi mislijo, da ga poznajo, saj ga poslušajo v avtu, doma, v lokalu ali službi.

Na ceno oglasov vplivajo stroški za pripravo radijskega programa, ki so večji na lokalnih radijskih postajah, saj imajo več govornega programa, več poročil, izobraževalnih, kulturnih, športnih oddaj, manj glasbe in oglasov kot druge radijske postaje. Priprava takega programa je najdražja, saj je vloženega predvsem več novinarskega dela, ki ga tudi tehnika ne more nadomestiti.

Obveščanje javnosti, pravica javnosti do obveščenosti, nepristransko in objektivno poročanje je v primežu legitimne zahteve: delati s čim manjšimi stroški. Obstajajo sicer olajšave za lokalne radijske postaje, a nekatere le na papirju. Vse skupaj ne odtehta veliko višjih stroškov za pripravo govornega programa. Poseben problem je plačevanje avtorskih pravic kolektivnim organizacijam, na primer Sazasu, kjer vlada prava zmeda, saj nekateri plačujejo, drugi ne, veliko je tudi tožb. Prav bi bilo, da se na sodišču postopki o avtorskih pravicah čim prej končajo. Poleg tega se na tem področju napovedujejo nove obveznosti, nekateri pa še obstoječih ne poravnavajo. Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kako v upravnih enotah izvajajo 161. člen zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ko izdajajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, če izvajalec dejavnosti nima sklenjene pogodbe z ustrezno kolektivno organizacijo.

Predlog zakona o medijih je lokalnim radijskim postajam nenaklonjen. Na načelni ravni »lokalne programe posebnega pomena«, kot naj bi se imenovali, sicer podpira, vendar spodbud in olajšav praktično ni, prinaša pa nove obveznosti. Lokalne radijske postaje so si z dolgoletnim delom pridobile svoje mesto v lokalnem in regionalnem okolju, a so predaleč od centra, da bi tudi odgovorni spoznali, da so potrebne tudi zakonske spodbude, da bi še naprej lahko pripravljali program za poslušalce, saj obravnavajo njihovo življenje, probleme in jim omogočajo neposredno sodelovanje. To je pomembno tudi za slovensko državo, za krepitev lokalne demokracije, ohranjanje kulturne prepoznavnosti, slovenskega jezika ter civilno družbo. Lokalne radijske postaje so dopolnitev radijskim programom RTV, zato je bilo v razpravi o predlogu zakona o medijih tudi predlagano, da se 5 % zbranega RTV prispevka nameni za pripravo programov lokalnih radijskih in televizijskih postaj, vendar je predlog zbudil predvsem negodovanje in zgražanje, češ, kaj si pa mislijo, da so. Pričakovali bi vsaj argumentirano razpravo. Na lokalne radijske postaje se država oziroma politika spomnita predvsem pred volitvami ali v izrednih razmerah, ko je potrebno hitro priskočiti na pomoč. Celo po zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami so dolžne objaviti pozive, razglase in druga nujna sporočila v zvezi z nevarnostmi naravnih in drugih nesreč. Te radijske postaje objavljajo informacije s področja prometne in druge varnosti (pa ne samo opozoril, kje merijo hitrost), spodbujajo humanitarne aktivnosti. Izobraževanje, kultura, šport, zdravstvo, socialno varstvo so sestavni del programov. Redni gostje so invalidi, predstavljajo dejavnost Rdečega križa, Karitasa, Zveze prijateljev mladine, SOS telefone itd. S svojim delom v lokalnem okolju prispevajo k skladnejšemu regionalnemu razvoju, krepitvi dobrih odnosov s sosedi na območjih ob državni meji, torej namenjajo pomembno mesto civilni družbi.

Lokalne radijske postaje so večinoma družbe z omejeno odgovornostjo ali delniške družbe. Rešitve v zakonu o medijih bodo povzročile tudi statusna preoblikovanja, če bodo te postaje želele zadržati lokalni informativni program. To bo svojevrsten pritisk na delničarje ali družbenike, ki so vanje vlagali tudi svoja sredstva in tudi za državo, ki je še vedno pomemben lastnik in bo morala povedati, ali se strinja s preoblikovanjem delniške družbe v zavod. Odgovoriti bo morala tudi na vprašanje, ali naj obdrži program ali pa jo zanima le dobiček, ne program. Odločati se bo potrebno med človekom in denarjem. Odločitev, ki je očitno težka le za nekatere.

Ocenjujem, da bo prišlo do povezovanja, koncentracije, prodajanja lastniških deležev, do opuščanja lokalnih vsebin, saj je njihova priprava dražja kot oblikovanje drugih vsebin, na primer glasbenega dela programa in do presežka zaposlenih, predvsem novinarjev. Na trgu, kjer delajo mediji, se srečujejo različni interesi novinarjev, lastnikov, države. Pravice javnosti do obveščenosti se kažejo različno, tudi konfliktno. Vtis, ki veje iz predloga zakona, je liberalizacija brez varovalk, ki bi ščitile pravico javnosti do obveščenosti, četudi je nekaj določil, ki ščitijo delo novinarjev. Gre torej za premik v smeri koncentracije, centralizacije in polarizacije, zato se lahko zgodi, da bodo postopoma lokalne radijske postaje (njihovo število se že sedaj zmanjšuje) začele ugašati, odpuščati novinarje in tako postajati podobne drugim, kjer bo novinarjevo in tehnikovo delo nadomestil računalnik in odzivnik.

Postavlja se vprašanje, ali so res lokalne radijske postaje sami sebi namen? Čeprav so maloštevilne, imajo žlahtno tradicijo, saj najstarejša oddaja že oseminštirideseto, najmlajša pa šesto leto. Ţe enajst let se srečujejo na festivalih, kjer tekmujejo v ustvarjalnosti, polovica izmed njih je novembra 2000 začela s skupnim nočnim programom. Volje za delo in idej jim ne manjka, a večna borba s stroški in želja po dobrem programu za poslušalce in tudi oglaševalce jih ne bo pustila nedotaknjene. Predstavniki lokalnih radijskih postaj so se aktivno vključevali v razprave o novem zakonu o medijih, vendar so bili njihovi predlogi preslišani, kakor da jim je v državnem zboru vseeno ali pa res ne poznajo tega medija. Če zakon ne bo spodbujal pripravo teh programov, bodo vedno bolj glasbeni in vedno manj informativni. Za lokalne radijske postaje bi bilo spodbudno dodeljevanje sredstev za posamezne oddaje (na podlagi javnega razpisa), olajšave pri plačevanju dajatev državi itd. Pravica javnosti do obveščenosti se ne uresničuje le v centru in v največjih televizijskih in radijskih hišah ter časopisih, ampak tudi v lokalnih radijskih postajah. Zato velja še enkrat opozoriti, da se ne bomo jutri čudili, zakaj lokalne radijske postaje, ki so živo povezane z dogajanji na lokalni in regionalni ravni in ki spodbujajo tudi kulturo dialoga in strpnosti, pogovor in sodelovanje, izginjajo z radijskih valov. Poslanci morajo pred dokončnim sprejemom zakona o medijih pretehtati posledice zakonskih rešitev, zato kaže upoštevati tudi predloge lokalnih radijskih postaj.

Ljudje iz prestolnega mesta, ki so oblikovali novi zakon o medijih, vidijo samo »nacionalko« in njene najostrejše »nacionalne« konkurente, vse skupaj pa predvsem v luči bojev za oglaševalce, ki jih v tako majhni državi ni veliko, niti so veliki. Lokalni in regionalni televizijski in radijski programi pa so bili zaradi tega – morda včasih tudi zaradi lastne slabše organiziranosti – vsa tri leta razprav o novem medijskem zakonu v senci spopadov med Radiotelevizijo Slovenija in ProPlusom.

Predlagatelji zakona so prepričani, da so vse lokalne in regionalne televizijske in radijske postaje v zasebni lasti, ki jim nikakor ne gre omogočiti spodobnega razvoja. Zato jih poskušajo z vrsto določil v novem zakonu čim bolj omejiti.

Vlada je med drugo in tretjo obravnavo zakona o medijih v parlamentu celo predlagala dopolnitev prvega odstavka 4. člena, kakršno je v drugi obravnavi sprejel državni zbor, v njem pa med pomembne programske vsebine štejejo tudi nekomercialne radijske in televizijske programe v regijah in lokalnih skupnostih. Vlada je predlagala črtanje te alineje, hkrati pa tudi črtanje v drugem branju sprejetega novega petega odstavka tega člen, ki določa, da Republika Slovenija podpira pri razširjanju programskih vsebin lokalne in regionalne televizijske in radijske programe.

Amandma vlade se je skliceval na 82. člen predloga zakona, ki našteva v skladu s 4. členom (!) tudi »programe posebnega pomena« – ti pa v 4. členu sploh niso navedeni! Kako elegantno sprenevedanje. Kot drugi razlog za črtanje lokalnih in regionalnih programov iz 4. člena je vlada navedla, da »ne sodijo v najširšo definicijo javnega interesa«, saj v njem niso posebej našteti niti nacionalni radijski in televizijski programi. Razumljivo, saj pomenijo nacionalni programi že sami po sebi, po zakonu o RTV in po prispevku, ki ga plačujemo vsi odjemalci elektrike, izjemen javni interes, tudi če niso posebej našteti!

Povsem drugačen je položaj lokalnih elektronskih programov. Ker tarejo vse približno enake nadloge, bom poenostavljal ter za lokalne in regionalne, televizijske in radijske programe uporabil pojem »lokalni programi«.

Predlog zakona zahteva zelo velik delež lastne produkcije lokalnih programov – od 30 do 40 odstotkov dnevnega oddajnega časa, pri tem pa ne zagotavlja nobenega rednega dohodka. Hkrati pričakuje od RTVS samo 20 odstotkov lastne produkcije na dan (glej 85. člen predloga) za približno 16 milijard tolarjev z zakonom podprtega letnega prihodka. Če odštejete ure kupljenih tujih programov in nadaljevank po najvišji povprečni ceni 500.000 tolarjev, lahko izračunate tudi povprečen strošek za uro lastne produkcije na »nacionalki«.

Tak račun pa pokaže vsaj to, da predlagatelji zakona nimajo niti najmanjšega pojma, in tudi vprašali še niso nikogar, koliko zares stane ena ura spodobnega televizijskega programa.

O strošku za lastno produkcijo ene ure lokalnega programa nima več smisla razpravljati, zato bi se morali predlagatelju pravzaprav zahvaliti, da se je delež vsaj za nekatere (npr. nepridobitne programe) v drugi obravnavi zmanjšal na 30 odstotkov dnevnega oddajnega časa.

V dosedanjem zakonu o javnih glasilih v poglavju s pomenljivim naslovom Odgovornost države Slovenije za razvoj nekomercialnih javnih glasil in tehnično infrastrukturo se 3. člen začne takole: »Država Slovenija podpira razvoj nekomercialnih javnih glasil, pomembnih za uresničevanje pravice do obveščenosti državljanov Republike Slovenije in ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete …«, tretji odstavek istega člena pa: »Vlada Republike Slovenije s posebnim predpisom uredi način in kriterije za sofinanciranje javnih glasil iz prvega in drugega odstavka tega člena.«

Ali se je razumevanje vloge lokalnih programov v teh sedmih letih od sprejema zakona o javnih glasilih res tako korenito spremenilo?

Po drugi obravnavi zakona je med merili v javnem razpisu za izdajo dovoljenja za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti (novi 105. člen) ostalo tudi »zagotovilo, da lokalna skupnost podpira lokalni oziroma regionalni radijski ali televizijski program«. Čudno je, da med vladnimi amandmaji za črtanje kakršnih koli denarnih podpor lokalnim programom za 105. člen takega predloga ni. Čudno zato, ker je v predlogu zakona za drugo obravnavo v prvi alinei prvega odstavka 78. člena, ki govori o tem, kako lahko izdajatelj pridobi status lokalnega programa, pisalo, da »ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin podpira lokalna skupnost«. Združenje lokalnih televizij Slovenije si je celo drznilo predlagati, naj lokalna skupnost gmotno podpira lokalni program, vendar je obveljalo stališče vlade in alinea je pred tretjo obravnavo v celoti odletela na smetišče. V obrazložitvi tega črtanja je predlagatelj zapisal, da se tako »poveča programska avtonomija teh medijev v razmerju do organov samoupravnih lokalnih skupnosti«. Še en šolski primer kabinetnega razmišljanja!

Pri zahtevi iz prvega odstavka 78. člena, »da je v programu zagotovljeno objektivno in nepristransko obveščanje prebivalcev lokalne skupnosti ter uravnoteženo predstavljanje različnih mnenj in stališč o političnih, kulturnih, verskih, gospodarskih in drugih vprašanjih, pomembnih za njihovo življenje in delo« pride v poštev samo z zakonom zagotovljeno gmotno podpiranje takih vsebin, ki niso poceni. Če bomo morali ustvarjalci lokalnih programov kot do zdaj tudi v prihodnje klečeplaziti okrog lokalnih veljakov za morebitno naklonjenost in gmotno podporo za pripravo nepridobitnih lokalnih programov, je menda jasno, kako se jim bomo morali za to oddolžiti, oziroma kako »nepristransko« in »uravnoteženo« bo tako obveščanje!

Pri omejevanju vseh možnih virov, iz katerih bi se lokalni programi lahko vzdrževali, pa veljajo zanje pri oglaševanju enake omejitve kot za nacionalno javno televizijo. Lokalni programi ne smejo prekinjati radijskih in televizijskih programskih enot, kot so režirane oddaje, celovečerni in televizijski filmi in oddaje, ki imajo kulturni, umetniški, izobraževalni ali znanstveni značaj, s predvajanjem oglaševalskih vsebin, ne glede na dolžino trajanja (94. člen). Obseg oglasov in drugih plačanih obvestil v lokalnih programih ne sme presegati 15 % dnevnega oddajnega časa in ne 12 minut na uro, radijska in t. i. televizijska prodaja pa sploh nista dovoljeni (5. in 6. odstavek 98. člena). Razen prednosti pri podeljevanju dovoljenj za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti (4. odstavek 105. člena) so po drugi obravnavi predloga zakona ostala za lokalne programe tudi posebne znižane tarife za uporabo avtorskih del (2. odstavek 82. člena) in znižane stopnje pristojbin za frekvence oziroma za »razširjanje programskih vsebin«, kot je zapisano v 108. členu predloga zakona po drugem branju. Vlada na ti dve olajšavi nima pripomb, ker si je zagotovila, da tarife in pristojbine določa s podzakonskimi akti, samo upamo pa lahko, da jih v tretji obravnavi ne bo imel kdo drug.

Ostajata nerešeni vsaj dve pomembni olajšavi. V dosedanjem zakonu o RTV Slovenija določa 14. člen v 3. odstavku: »Iz državnega proračuna se financira (med drugim): del stroškov za izgradnjo, vzdrževanje in obratovanje omrežja za oddajanje in razširjanje programov RTV Slovenija in lokalnih nekomercialnih programov.« In v 4. odstavku: »Sredstva, zbrana z naročnino, se uporabljajo za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov RTV Slovenija ter za vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja, potrebnega za oddajanje in razširjanje lokalnih nekomercialnih RTV programov.«

Ti dve določili pomenita, da plačujejo lokalni nekomercialni programi zdaj samo tretjino stroškov za gradnjo in vzdrževanje oddajniške in prenosne mreže, tretjino plača država iz proračuna, tretjino pa zavod RTVS iz prispevka za program. Po vsej verjetnosti se bo zlasti RTV Slovenija poskušala v noveli zakona RTVS te obveznosti otresti, zato bi jo morali zagotoviti že v zakonu o medijih, ki mu je zakon o RTVS podrejen.

Združeni lokalni radijski in televizijski izdajatelji pri Gospodarski zbornici Slovenije so se zato obrnili na poslance, ki lahko vlagajo amandmaje celo med tretjo obravnavo zakona, naj predlagajo dopolnitev 82. člena za financiranje izgradnje, vzdrževanje in razširjanje lokalnih in regionalnih programov ter za vzdrževanje in obratovanje oddajno prenosnega omrežja lokalnih in regionalnih programov iz republiškega proračuna in iz RTV prispevka.

Tako ostajajo lokalni programi večinoma prepuščeni sami sebi – niso ne v interesu lokalnih skupnosti niti v »vsebinski in pojmovni razsežnosti« interesa Republike Slovenije.

Če bo prihodnja Agencija za telekomunikacije in radiodifuzijo Republike Slovenije dosledno vztrajala na določilih novega zakona o medijih, se bo srenja lokalnih programov najbrž kar prepolovila. Morda si kdo, navzlic ustavni obljubi pravice do obveščenosti, prav to tudi želi. »Mokrocvetoče rož‹ce poezije …«, če si za lokalne programe lahko sposodim Prešerna, je kaj lahko hitro zatreti, prignati jih do današnje gledanosti in priljubljenosti pa traja leta!

Če pri sprejetju novega zakona o medijih ne bodo upoštevani predlogi Radia Študent, bo njegova uveljavitev povzročila konec najstarejšega in največjega »radia skupnosti« (community radio) v Evropi, ker 80. člen predloga zakona in še nekateri drugi ukinjajo 32 let obstoječi Radio Študent v njegovem sedanjem statusu, organizacijski obliki in možnosti za pridobivanje zadostnih prihodkov za delovanje. To posledično ogroža možnost ustvarjanja in izobraževanja 230 sodelavcev in prizadevanja za čim kvalitetnejšo tehnično opremljenost radia. Radio Študent je kljub temu, da je nepridobitna civilnodružbena organizacija s pametno poslovno politiko v zadnjih petih letih postala najmočnejši radio skupnosti znotraj AMARC-Evrope (Evropskega združenja radijskih postaj skupnosti).

Za urejanje pravnega položaja študentskih radijskih in televizijskih programov je predlog zakona o medijih v 80. členu določil, da je študentska organizacija lahko izdajatelj radijskega in/ali televizijskega programa, če programske vsebine ustvarjajo in razširjajo študentje in so pretežno namenjene študentski javnosti, in če uporablja presežek prihodkov nad odhodki samo za izvajanje dejavnosti, za katero je ustanovljena, v skladu s svojim temeljnim pravnim aktom. In da status študentskega radijskega ali televizijskega programa v skladu s tem zakonom z odločbo dodeljuje in odvzema agencija za radiofuzijo ter o tem obvešča pristojno ministrstvo.

Glede na to, da Radio Študent ni in tudi v prihodnje ne more biti študentska organizacija, ki je po določbi 1. odstavka 80. člena edina lahko izdajatelj radijskega in/ali televizijskega programa s statusom študentskega, temveč druga pravna oseba, katere ustanovitelj oz. soustanovitelj je študentska organizacija, Radio Študent ne more pridobiti statusa izdajatelja študentskega radijskega programa, ker ta pravica ni prenosljiva z izdajatelja na ustanovitelja in/ali pravno osebo, ki jo je kot ustanovitelj ustanovil. To bi pomenilo, da Radio Študent ne bo mogel urediti svojega pravnega statusa študentskega radijskega programa v skladu s tem zakonom, kljub temu da je po določilih drugih veljavnih lex specialis, in sicer (1) zakona o zavodih, študentska organizacija lahko ustanovitelj oz. soustanovitelj Zavoda Radio Študent, ki bi lahko opravljal radijsko in/ali televizijsko dejavnost kot nepridobitno dejavnost, kot to trenutno počne, in ima po (2) zakonu o skupnosti študentov (1. odstavek 8. člena) študentska organizacija pravico, da lahko za dosego svojih, v temeljnem aktu določenih ciljev organizira gospodarske in druge dejavnosti v skladu s predpisi, ki urejajo upravljanje teh dejavnosti. Ravno to ji onemogoča 1. odstavek 80. člena novega zakona o medijih, ki ukinja možnost delovanja Radia Študent kot izdajatelja študentskega radijskega programa z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega statusa izhajajo.

Predlagano zakonsko določilo, po katerem programske vsebine izdajatelja radijskega in/ali televizijskega študentskega programa »ustvarjajo in razširjajo študentje«, je zastavljeno rigidno in pomeni nerešljive težave v praksi. Radijska postaja, ki nenehno deluje 365 dni v letu, je namreč preveč kompleksen, tehnično-tehnološki, delovni in organizacijski sistem, da bi njegov program lahko producirali samo študentje. V sedanji praksi Radia Študent je razmerje med študenti in drugimi avtorji programskih vsebin 130 proti 100. Določba, po kateri bi se morali odpovedati sodelovanju s stotimi izkušenimi, visoko izobraženimi in uveljavljenimi avtorji, ki na radiu nastopajo tudi v vlogi pedagogov in mentorjev, bi povzročila radikalen upad kakovosti in obsega programa, pri katerem bi bila cinična vsaka skrb zakonodajalca, da bi lahko Radio Študent z njim dosegel presežek prihodkov nad odhodki. Takšen amaterski študentski program bi nedvomno povzročil padec poslušanosti in izgubo pomena, ki si ju je Radio Študent v desetletjih zagotovil v našem in širšem medijskem ter kulturnem prostoru.

Študentskost nekega medija ne zagotavlja dejstvo, da ga ustvarjajo in razširjajo samo študentje, temveč zvrst, namen in izbor programskih vsebin. Zato morata biti namen ustanovitve in razlog obstoja študentskih radijskih in televizijskih programov, kot je to v primeru Radia Študent, vzpostavitev komuniciranja in dialoga tako znotraj študentske skupnosti kot navzven z drugimi javnostmi ter zadovoljevanje specifičnih potreb študentske populacije, kot so izobraževalne, znanstveno-strokovne, kulturne, umetniške, zabavne in informativne potrebe. K njihovem kakovostnem zadovoljevanju lahko prispeva ustrezno usposobljen in motiviran sodelavec, ki se pozna nalogo študentskega radia; vendar mora radio vseeno še vedno ostati študentski medij. Če uporabimo analogijo, bi morali v otroških radijskih in/ali televizijskih programih vsebine ustvarjati in razširjati samo otroci, pri mladinskih časopisih bi morali pisati samo tisti mlajši od npr. 27 let, na radiu romske skupnosti pa bi morali delati samo Romi. Absurdnost zakonske rešitve, ki jo uvaja 1. odstavek 80. člena novega zakona o medijih, je tako očitna, da ne potrebuje nadaljnjega komentarja.

Drugi odstavek 60. člena predloga zakona o medijih pravi, da je izdajatelj lokalnega, regionalnega, študentskega in nepridobitnega radijskega in televizijskega programa ne sme opravljati oglaševalske dejavnosti, razen za potrebe oglaševanja v svojem radijskem in televizijskem programu.

V tržnem gospodarstvu je bistvena razlika med profitnimi in neprofitnimi oblikami poslovanja v tem, kam gre morebitni presežek med prihodki in odhodki. Radio Študent si je kot civilnodružbena in nepridobitna organizacija v zadnjih petih letih prizadeval vzpostaviti in ohraniti neodvisnost od virov financiranja z organiziranjem lastne dopolnilne dejavnosti. Ta je združljiva z našimi studijskimi in kadrovskimi zmogljivostmi, ki so primarno namenjene produkciji nepridobitnega študentskega radijskega programa. Po veljavni klasifikaciji dejavnosti sodi v oglaševalsko dejavnost, bolj natancno v produkcijo radijskih oglasov za zunanje naročnike in njihovo prodajo na trgu. Celoten presežek prihodkov nad odhodki, ki ga ustvari, uporablja Radio Študent le za kritje visokih stroškov produkcije in predvajanja nekomercialnega radijskega programa. Zato bi uveljavitev 2. odstavka 60. clena zakona o medijih v praksi pomenila finančni polom Radia Študent v Ljubljani, katerega slaba polovica prihodkov prihaja prav iz te dejavnosti. Dolocilo, da lahko opravljamo produkcijo oglasov za potrebe oglaševanja samo v svojem radijskem programu, bi bilo več kot slaba tolažba, saj nekomercialnost, alternativnost in visoka kulturna zahtevnost programa slabi zanimanje gospodarskih subjektov zanj. Enako velja za katero koli drugo študentsko radijsko postajo.

Sprejetje takšnega zakona o medijih bi za Radio Študent pomenilo, da mu namesto denarja, ki ga sedaj služi sam, ostane hipotetična možnost, da se poteguje za dodelitev statusa programa, ki je z vidika javnega interesa posebnega pomena za slovensko kulturo in kot takšen sodi med dejavnosti, ki jih podpira Republika Slovenija (82. člen predlaganega zakona) iz proračunskih sredstev. Za prevladujočo miselnost in prakso na Radiu Študent bi bila takšna vrnitev k državnemu koritu, če bi bila sploh uresničljiva, nedvomno korak nazaj.

Vodstvo Radia Študent je skupaj z vodstvom Študentske organizacije Univerze v Ljubljani kot njegovim ustanoviteljem pravočasno in po predvideni proceduri posredovalo ministrstvu za kulturo kot pristojnemu predlagatelju zakona o medijih usklajeni predlog, da se 80. člen predloga zakona o medijih (drugo branje) briše v celoti zaradi neustreznosti za reševanje statusa in položaja obstoječih študentskih radijskih medijev pri nas (RŠ in MARŠ) in da se v celoti nadomesti z besedilom, ki določa, da:

• Izdajatelj radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti je organizacijska oblika skupnosti študentov, ustanovljena na podlagi zakona o skupnosti študentov, oziroma pravna oseba, ki jo na podlagi zakonov o zavodih, društvih ali ustanovah ustanovi organizacijska oblika skupnosti študentov kot njen ustanovitelj oziroma soustanovitelj.
• Obveznost izdajatelja radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti je, da sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki uporabiti le za izvajanje in razvoj svoje radijske in/ali televizijske dejavnosti, katere cilj opravljanja ni pridobivanje dobička.
• Programske vsebine radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti so informacije vseh vrst in avtorska dela, katerih namen je obveščanje, zadovoljevanje izobraževalnih, znanstveno-strokovnih, umetniških, kulturnih, zabavnih in drugih potreb študentske in širše javnosti.
• Lastno produkcijo radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti ustvarjajo in razširjajo pretežno študentje.
• Status radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti v skladu s tem zakonom z odločbo podeli Svet Agencije za radiodifuzijo .
• Za izdajatelja radijskega in/ali televizijskega programa študentske skupnosti, določenega v 1. odstavku tega člena, ne veljajo določbe 56., 58. in 60. člena tega zakona.

Med javno razpravo in parlamentarno proceduro o zakonu o medijih smo naredili največ, kar je bilo mogoče, da se ne uveljavijo zakonske rešitve, ki bi onemogočile obstoj in nadaljnji razvoj edinih dveh študentskih radiev na Slovenskem.