Skoraj triletno rojevanje novega zakona o medijih očitno ni bilo dovolj, da dete ne bi ostalo nedonošeno. Še bolj verjetno je, da so babice skupaj s porodno vodo izlile tudi novorojenca. To, kar ostaja, je namreč nekaj zelo nedoločnega, kar zadeva temeljni namen takšnega zakona. Če se strinjamo, da bi moral biti temeljni namen urejanja razmer na medijskem področju spodbujanje rasti in pluralizacije medijev. Pluralizacija množičnih občil je brez dvoma pomembno jamstvo za demokratičnost družbe, vprašljivo pa je, če k temu pripomore tudi rast medijev samih. A najbrž je povsem razumljivo, da bi dober zakon moral omogočati tudi razvoj področja, ki ga upravlja, torej zagotavljati tudi razmah podjetništva, ker je to v kapitalizmu pač gibalo razvoja. Hkrati pa bi moral uredništva pred pretiranimi podjetniškimi prijemi tudi varovati. Podjetniški interesi lahko hitro zadušijo demokratično in z ustavo zagotovljeno pravico do izražanja mnenj. Na zahodu imajo veliko izkušenj z neposrednim vmešavanjem kapitala (ali vsaj z njegovim vplivanjem) v urednikovanje občil, pri nas pa jih dobivamo šele v zadnjem času. A tendenca lastnikov in upravljavcev medijev, da bi vedno bolj vplivali na uredniško politiko s prisvajanjem pravice do izbiranja odgovornih urednikov, postaja vse močnejša, novi zakon pa kot edino obrambo ponuja novinarskim kolektivom pravico do svojega mnenja.

Glede na to bi utegnili pomisliti, da novi zakon pač časom ustrezno bolj ščiti pravice lastnikov in izdajateljev kot prejšnji. Vendar je to le prvi vtis. Zakon o javnih glasilih je podjetništvo držal na kratko z omejitvami lastniških deležev in strogimi prepovedmi navzkrižnih lastništev. (Druga zgodba je, da jih ni mogel zadušiti. Kdor je hotel, se je lahko izognil zakonskim oviram, toda kmalu mu je postalo jasno, da razcvet medijev bolj kakor zakon ovirajo predvsem oglaševalski potenciali.) V novem zakonu pa je zakonodajalec s celo vrsto členov in spet novih odstotkov omejil navzkrižna povezovanja med radijskimi in televizijskimi hišami ter med tiskanimi občili in rtv hišami, pa celo med samimi tiskanimi mediji. Drnovškova vlada se je res odločila, da bo člen, ki govori o omejitvah lastništva, kar črtala, zato pa je zelo podrobno opredelila prepovedi navzkrižnih lastništev.

Ta ne smejo presegati petinskega deleža v drugem mediju, razen izjemoma. Monopol nad temi izjemami pa si je vlada prihranila kar zase. Pri vsem tem silnem omejevanju povezav, ki so menda izumljene kot še ena pregrada proti nekakšnim pohlepnim tujcem, ki z vrečami denarja komaj čakajo, da se polastijo naših medijskih ognjišč, je zakonodajalec tudi velikodušen: pri večini teh prepovedi lahko državni birokrati napravijo izjemo, če se jim tako zazdi ali če jim je kakšen medij ljubši od drugih.

Takšno vpletanje vlade, ki bo vnašalo na trg zmedo, tudi ne bo prav veliko pripomoglo k razvoju pluralnosti, najbrž pa tudi ni mogoče pričakovati, da bo zakon, kolikor že bo sprostil vajeti kapitalskim vlagateljem, bistveno pripomogel k razcvetu trga, saj je ta odvisen predvsem od rasti oglasnega kolača. Ta se v zadnjih letih le navidezno napihuje, predvsem na račun številnih popustov, s katerimi se mlatijo med seboj televizije, realno pa komajda raste. Zato televizijcev tudi ne skrbijo hudo splošna določila o omejevanju oglaševanja na petino celotnega časa in 12 minut na uro, saj pravijo, da takšnega obsega ne dosegajo niti v tujini. Več pripomb imajo seveda komercialne televizije na dovoljeni obseg oglaševanja na javni televiziji. Tem bo zakon pustil skoraj enake pravice kakor doslej, torej 15-odstotni delež v programu, a ne več kot 12 minut na uro, edina res nova omejitev za RTVS je omejitev televizijske prodaje med 18. in 23. uro. Precej liberalne možnosti oglaševanja na javnem zavodu RTVS je zakonodajalec opravičeval s povečanimi zahtevami pri ustvarjanju domače produkcije. Podpora države pri razvoju domače in evropske produkcije je menda eden bistvenih namenov tega zakona. Tudi prav, če bi to res pomagalo, a bolj se je bati, da bo novi zakon, okrepljen s celo falango podzakonskih aktov, potreboval vrsto birokratov, da ga bodo nadzirali. Zasnovan je namreč v takšnem duhu, da predpisuje skoraj vsem in vsakomur v medijih, kaj sme, kaj mora in predvsem, česa ne sme početi.

Ta ésprit najbolj nazorno povzema 20 členov kazenskih določb s kakšno stotnijo okvalificiranih kazenskih dejanj. Ko bodo birokrati po vladnih uradih prelili duh tega zakona v merila in postopke, bo postala medijska krajina podobna minskemu polju, ki bo nevarno še posebej za elektronska občila, katerim zakon s surovimi aritmetično izraženimi odstotki predpisuje, kako naj izgleda njihov program, da bo v njem zadoščeno javnemu interesu Slovenije.

Eden najbolj glasno deklariranih ciljev zakona je menda razvoj domače produkcije in s tem varovanje slovenske kulture, jezika in ustvarjalnosti.. Zlagoma se je nakopičilo veliko število določil o tem, koliko kakšnega programa smejo ali morajo rtv organizacije producirati in predvajati, da ne bodo preveč potujčile Slovencev, in nastal je zakon, ki se z varstvom domače besede ukvarja dvakrat bolj kot zakon, ki menda varuje javni interes na področju kulture. Zdi se kot da je zakonodajalec hotel z medijskim zakonom regulirati tudi vprašanja slovenske kulture, očitno pa je prezrl, da gre pri medijih lahko le za popularno ali t. i. množično kulturo. Ta pa se ne napaja pri državnem koritu kot kakšna visoka kultura, ampak živi predvsem od trga. Tega za množico 130 elektronskih medijev v Sloveniji že zdaj ni bilo veliko, z novimi predpisi o odstotkih lastne, lokalne, slovenske in evropske produkcije pa bo njegovo delovanje še bolj omejeno.

Zadeve so zanje dramatične že zdaj, sicer ne bi toliko obletavali politikov in pihali na njihova lokalistična čustva, da so nazadnje odrezali nekaj drobtinic za lokalne radije kar od rtv prispevka. Tako so mimogrede, samo da bi ustregli lokalnim rtv postajam, ker jih bodo morda kmalu potrebovali, povozili še enega izmed zakonskih ciljev, ki se je držal skoraj do zadnjega: da bi namreč kolikor toliko v nekaterih okoliščinah poslovanja izenačil komercialne in nekomercialne postaje. Z nekoliko ugibanja je moč ugotoviti, da bodo zahteve po višjih deležih lastnih produkcij poslovanje rtv medijev le še podražile, zato se slovenski medijski industriji pod diktatom novega zakona prav gotovo ne piše nič dobrega. Produkcija bo po eni strani dražja in tako kakor doslej je ni mogoče nikamor drugam prodajati, mediji pa imajo po drugi strani precej zvezane roke tudi pri morebitnih povezovalnih ambicijah.

Posebno poglavje je prav gotovo sklad za avdiovizualne medije, ki je menda namenjen spodbujanju domače avdiovizualne produkcije. Povsem utemeljena so vprašanja, če ni s takšnim skladom v zakonu porušena enakopravnost tiskanih in elektronskih glasil. Razvoja tiskanih medijev zakon ne spodbuja z nobenim podobnim instrumentom. Zdi se, kot da se zakonodajalcu zdi samoumevno, da bo trg sam od sebe poskrbel za razvoj pluralizma tiskanih medijev, čeprav ni videti, da bi naš omejen, zaprt in majhen trg lahko opravljal tako pomembno nalogo.

Zelo kočljivi so tudi načini zbiranja sredstev za omenjeni avdiovizualni sklad. Poleg proračunskega denarja se bodo vanj namreč stekala tudi sredstva iz posebnih pristojbin. Eno, v višini osmih odstotkov od vsakega uporabnika njegovih storitev, naj bi plačevali vsi operaterji, ki razširjajo rtv signal. Drugo v višini treh odstotkov pa naj bi plačevali kar vsi izdajatelji rtv programov, čeprav je svoboda izražanja njihova ustavna pravica, ki jo uveljavljajo z razširjanjem programskih vsebin. Obe določili sta že predmet pritožb pred ustavnim sodiščem. Na prvo so se pritožili kabelski operaterji, na drugo pa komercialna televizija Pro plus, na odgovor ustavnega sodišča pa že čakajo tudi pri RTVS, tiskovni agenciji Morel in morda še kje.

Nove težave, morda celo upravičeno, bo brez dvoma povzročal tudi člen, ki določa, da izdajatelj ne more vpisati medija v razvid medijev – brez tega pa ne sme delovati – če ni predložil dokazila, da ima sklenjene pogodbe s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorskih in sorodnih pravic. Te pogodbe namreč že dolgo zavračajo komercialne televizijske postaje, tudi televiziji POP TV in Kanal A, ker mislijo, da so tarife, ki jih je enostransko določil Sazas, previsoke in nepravične.

Zakon že zaradi svoje obsežnosti vsebuje še celo vrsto zank, ki bodo odmevale šele, ko bo zaživel, prvi vtis pa je, da bo razmere, vsaj na radiodifuznem področju, morda res napravil bolj pregledne, a hkrati poslabšal: omejitve oglaševanja so minimalne in ne bodo bistveno prispevale k spremembi medijske krajine, zahteve za povečanje deležev lastne produkcije bodo bistveno podražile poslovanje rtv organizacij, taksa za izdajatelje televizijskih programov pa bo še zmanjšala njihove prihodke. Namena spodbujati mnenjski pluralizem ni zaslediti, nasprotno pa je, kot rečeno, veliko regulative namenjene spodbujanju domače in evropske avdiovizualne produkcije. Pa še ta ni zrasla v naših glavah, ampak smo jo za domačo nalogo prepisali iz bruseljskih direktiv. In, nazadnje, še poglavje kazenskih določb. Če jih primerjamo s tremi kazenskimi določbami, kolikor jih vsebuje že omenjeni kulturniški zakon in kolikor jih običajno vsebujejo »kulturno« napisani zakoni, ugotovimo, da smo dobili cel kazenski zakonik z okroglo sto najrazličnejšimi prepovedi. Skoraj čudno, da kršitve sankcionirajo le denarne kazni. Specifična skupna teža teh prepovedi in kazni pa zato seveda ni nič manjša.

Tehtnejšo oceno nedavno sprejetega medijskega zakona bo lahko dala le praksa. Uspešen bo le s prispevkom k izboljšanju obče medijske klime in pogojev za delo medijev v Sloveniji. Možnosti za to pa so bolj slabe. Zakon so ustvarjale kar tri vlade. Način, kako je nastajal in kako se je usklajeval, gotovo ni izkaznica posebno razvite demokracije, zlasti pa ne transparentnega procesa, kjer bi imela stroka kakršno koli pomembno vlogo.

Gre za izrazito politični zakon. Najboljši dokaz je bil način sprejemanja v državnem zboru, večnih odlaganj, nenadnih uvrščanj na dnevni red, nekoherentnih dopolnil in popravkov ter vedno novih amandmajskih presenečenj , ki kažejo povsem neustrezen vpliv in učinek določenih lobistov ter ozkih krogov, ki se jim poslanci zaradi prepogostega dela »iz rok v usta« ne znajo in ne zmorejo dovolj utemeljeno upirati.

Nastal je skrajno nekoherenten zakon, ki v celoti zanesljivo ne bo vzdržal preizkusa v praksi. To je eden od najdaljših in najbolj obsežnih zakonov v Evropi, katerega zasnova (nasilno združevanje in povezovanje tiskanih in elektronskih medijev) je v sodobni zakonodajni praksi v Evropi že zdavnaj presežena.

Osnovni namen – prilagoditev zakonodaji EU – je le pogojno dosežen. Normativi so v celi vrsti primerov preohlapni, preveč popustljivi in hkrati še izrazito neuravnoteženi. Normativni položaj javnega RTV servisa (RTV Slovenija) in njegove obveznosti v primerjavi s komercialnimi elektronskimi mediji so izrazito neuravnoteženi, seveda v škodo javnega nacionalnega medija. Pri tem se je Slovenija oddaljila in ne približala Listini EU iz Amsterdama.

Resnici na ljubo je treba izreči priznanje zadnji posadki predlagalcev zakona (ministrici in državnemu sekretarju), ki sta skupaj z aktualno vlado poskušala izločiti iz zakona najočitnejše neumnosti in neusklajenosti, a žal le z omejenim uspehom. Zakon za poslanstvo in perspektive edinega javnega nacionalnega medija (Zavoda RTV Slovenija) ni ugoden, zato je treba v javnem interesu biti plat zvona.

Omejena je gmotna osnova njegovega delovanja: s skrčevanjem oglašanja in popolno prepovedjo vsebin televizijske prodaje, kamor sodijo tudi izrazito svetovalne oddaje v času od 18.00 do 23.00 (mimogrede: nihče ne zna pojasniti, zakaj v tem času in ne v prime time, ki velja za vso ostalo Evropo med 19.00–22.00?!) ter seveda z odločitvijo o odvzemu treh odstotkov prispevka za lokalne in regionalne RTV.

S slednjim ni bil storjen samo pravno in ustavno nevzdržni precedens, pred katerim je RTV Slovenija dolžna zaščititi plačnike strogo namenskega prispevka s takojšnjimi koraki pravne države (medtem je že zahtevala zadržanje sklepa in se pritožila na ustavnem sodišču), marveč so se pri uveljavitvi amandmaja uporabljale nevzdržne zamenjave tez in povsem neustrezni argumenti.

Nazadnje ni šlo več samo za lahkomiselno prerazdeljevanje povsem neprimernega finančnega vira, marveč za izrazito kampanjo nekaterih zainteresiranih v luči prihodnjih lokalnih volitev, ki je rodila misel, da z jemanjem iz nepravega vira decentralizirajo državo! Nastal je umetno ustvarjen, podpihnjen in izkrivljen antagonizem med javnim nacionalnim servisom ter »lokalci in regionalci«, kar ne ustreza dejstvom. RTV Slovenija je življenjsko zainteresirana za učinkovito in kakovostno lokalno in regionalno radiotelevizijo in z njo že zdaj vsestransko sodeluje ter daje za to sodelovanje precejšnja sredstva. Seveda pa se v imenu gospodarnosti in odgovornosti do plačnikov javnega servisa ne more odpovedati nadzorstva pri uporabi teh sredstev. Najglasnejši med »lokalci in regionalci« (med katerimi je veliko takih, ki sočasno jahajo oba konja, pač odvisno od dirke – neprofitnega in komercialnega) hočejo do denarja kar po nesistemski bližnjici in povrhu celo tako, da zanj po možnosti ne bi bilo treba odgovarjati, pritekal bi kar avtomatično iz zanesljive molzne krave. Upirajo pa se zbiranju sredstev na lokalni in regionalni ravni, češ da bi jih to potisnilo v odvisnost od okolja. Mar njihovih programov ne sprejemajo ljudje v njihovih okoljih, ki bi morali imeti tudi besedo pri zasnovah in odgovornost za financiranje? Slovenija ne bo vzdržala vedno novih iskanj povsem specifičnih korporativnih in klientelnih rešitev in bo morala povzeti rešitve in izkušnje, ki so se potrdile v večini drugih evropskih držav.

In samo še h konkretni škodi, ki bi jo utrpela RTV Slovenija z vsemi navedenimi zakonskimi »rešitvami«: giblje se okrog ene milijarde tolarjev. To niso mačje solze. Gre za več kot dvakratno vsoto letnega proračuna informativnega televizijskega programa. Kako naj nadomestimo ta morebitni izpad?

V gospodarskem interesnem združenju nekomercialnih radijskih postaj Slovenije je združenih 16 izmed 21 postaj s tem statusom (ali dobre tri četrtine vseh s tem stutusom, ki je začasen oziroma traja v skladu z zakonom o medijih do 26. maja 2002). Poleg tega se nekomercialne radijske postaje združujejo tudi v Združenju nekomercialnih radijskih postaj pri GZS.

Doslej sprejete zakonske rešitve, ki zadevajo medije, niso dorečene, saj manjka vrsta izvedbenih predpisov. Zato ni mogoče reči, ali so slabe ali dobre. Prav gotovo pa bodo vplivale na strateške odločitve poslovodstva o prihodnjem razvoju posamezne radijske postaje v tem in naslednjem letu. Poleg tega ni jasno, kako bodo vplivale odločitve Ustavnega sodišča RS, ko bo odločalo o presoji ustavnosti posameznih zakonskih členov.

Nov zakon o medijih prinaša nove rešitve in vprašanja, saj manjka veliko podzakonskih aktov, zato je v tem trenutku nemogoče pričakovati dokončne ocene o posledicah tega zakona. V luči ocenjevanja prihodnjih pogojev za delo radijskih postaj je treba upoštevati še zakon o telekomunikacijah ter spremembe zakona o RTV, na pogoje dela pa bodo vplivale tudi spremembe na področju obdavčevanja dela, nova delovno pravna zakonodaja itd.

Prva težava novega zakona o medijih je prehodno obdobje. Kaj je s spremljanjem izpolnjevanja pogojev za posamezni status, kdo spremlja in kaj se upošteva, kako je s podaljševanjem radijskih dovoljenj, ki se jim rok v tem prehodnem obdobju do leta 2002 izteka?

Ker niso znana merila glede lokalnih oziroma regionalnih vsebin, ni mogoče zanesljivo oceniti vseh posledic. Upoštevajoč dosedanje izkušnje to pomeni dodatne obveznosti in še več potrebnega novinarskega dela za pripravo lokalnih in regionalnih vsebin. To bo povečevalo stroške delovanja. Torej bo zakon prinesel nove obveznosti pri pripravi programa, omejitve pri oglaševanju, praktično nobenih spodbud, ki bi pokrile razliko zaradi večjih stroškov priprave programa in ostre kazni.

Ker ni jasno, ali namerava država s spodbudami (v obliki prispevka ali kako drugače) kriti del povečanih stroškov za priprave teh programov, saj teh stroškov ni mogoče dodati v ceno oglaševanja, se bodo radijske postaje o tem, ali bodo zaprosile za status, odločale v letu 2002 oziroma do maja 2002. Če bodo predvidene spodbude, bodo postaje zaprosile za ta status; na tak način bodo te vsebine sestavni del programov, sicer bodo izginjale s programov oziroma ostajale vedno bolj komercializirane le v skladu z vedno bolj zaostrenimi finančnimi možnostmi pridobivanja dohodkov na omejenem trgu. V kolikor bodo nastajale nove radijske postaje (in dosedanja praksa ne kaže, da bi jih bilo manj), bodo pogoji za delo vedno bolj zaostreni.

Hkrati niso znane tudi nove obveznosti glede plačevanja frekvenčnin. Obseg prevzemov, koncentracije in povezovanja ni mogoče oceniti, prav gotovo pa bo do tega prišlo. Rezultat tega bodo tudi razprave o presežku posameznih profilov delavcev.

Glede RTV prispevka smo predvidevali, da bi na podlagi kriterijev ministrstvo za kulturo vsako leto objavilo javni razpis s pogoji, kaj želi na tem področju spodbujati oziroma kaj je v interesu države z vidika enakomernejšega regionalnega razvoja, obmejnega sodelovanja in prihodnjega razvoja države. Radijske postaje bi se prijavile s programi, bile lahko izbrane, poročale o uresničevanju programov itd. Tako smo ob oblikovanju predlogov razmišljali o delitvi teh sredstev kot spodbudo za pripravo lokalnih vsebin. Seveda smo v preteklih letih predlagali tudi druge rešitve, ne RTV prispevka, vendar naši predlogi niso bili upoštevani. Poleg tega ni jasno, kako bo s spodbudami države pri obnovi oddajniških aparatur, kaj bo z njihovim vzdrževanjem v okviru OE Oddajniki in zveze RTV Slovenija.

Odprtih vprašanj je torej veliko, zato smo doslej v okviru GZS že predlagali, da želimo aktivno sodelovali pri pripravi podzakonskih aktov, da bi tako lahko vplivali nanje, pravočasno opozorili na posledice ter se pripravili na spremenjene pogoje dela.

Ko so lani pred začetkom koledarske jeseni poslanci odbora za kulturo, šolstvo in šport še zadnjič v takratnem sklicu parlamenta ugotovili, da se o medijskem zakonu pred razpustitvijo državnega zbora ne bodo mogli dokončno dogovoriti, so sprejeli vsaj en dober sklep: da bodo zakon o RTV Slovenija sprejemali šele po sprejetem krovnem zakonu o medijih. Maja se je – v drugem branju zakona o RTV Slovenija – le zgodila ta uskladitev z medijskim zakonom. Čeprav so sedaj v zakonsko besedilo uvrstili člene, ki menda zagotavljajo »poslovno higieno javnega zavoda RTVS«, boja za njihovo dokončno sprejetje še ni konec. Izkušnje pri sprejemanju krovnega medijskega zakona so pokazale, da so mediji mikavno bojišče za vsakogar. Novinarji na RTVS bodo nekoliko bolj mirno spali, ko bo zakon objavljen v Uradnem listu.

»Primer Čadež« svojega pečata ni pustil le na RTV Slovenija, kjer še vedno izginjajo posamezne pogodbe, temveč so tudi poslanci morali priznati, da na nacionalki vse ne deluje, kot bi moralo. Vendar najprej novinarjem na Kolodvorski niso rešiteljsko kot don Kihot prijezdili naproti. Počakali so, da je pobudo prevzel sindikat novinarjev RTVS.

Prav na njihovo pobudo je SDS v proceduro vložila troje amandmajev, ki so vladi načeloma ustrezali, vendar je z njihovim sprejetjem hotela počakati do jeseni. Do takrat naj bi namreč o potrebnih spremembah opravili širšo razpravo na RTV Slovenija, prav tako pa bi do takrat tudi televizijski svet že opravil razpravo o srednjeročnih usmeritvah javnega zavoda, ki bi po mnenju vlade lahko prinesla kaj novega k razpravi o spremembah zakona o RTVS. Če bi podobni predlogi nastali pred »primerom Čadež«, bi se poslanci le nasmehnili in jih že v naslednjem trenutku pozabili. A zaradi ugodnega trenutka, ko smo vsi že imeli dovolj zdrah s Kolodvorske, je tokrat novinarjem RTVS le uspelo in luč sveta so zagledala v drugem branju potrjena dopolnila.

Nekdanji novinar in direktor Radia Maribor Leopold Kremžar (sedaj poslanec LDS) je predlagal vnovično uvedbo soglasja novinarskega kolektiva pri imenovanju odgovornih urednikov, ki je iz zakona o RTVS »izpadla« pri njegovih prejšnjih spremembah, ko so poslanci uzakonili spremenjen način pobiranja naročnine. Kremžarjev predlog za večino poslancev ni bil ustrezen, vendar jih je liberalni demokrat le uspel prepričati. Če določilo ne bo izpadlo v tretji obravnavi zakona, bodo novinarji lahko predlagali svojega kandidata za odgovornega urednika, če se bo programski direktor odločil predlagati kandidata, ki mu pristojni novinarski kolektiv ni izrekel večinskega pozitivnega mnenja. Skoraj brez razprave so sito na odboru – pozneje pa tudi na plenarnem zasedanju državnega zbora – prešla dopolnila SDS.

Člani sveta RTVS bodo poslej lahko izvoljeni le dvakrat zaporedoma, o imenovanju vodilnih delavcev zavoda pa bodo morali v prihodnje odločati javno in ne več tajno. Za člane sveta RTVS prav tako ne bo mogel biti imenovan ožji družinski član vodilnih v javnem RTV zavodu niti jih ne bo mogla RTV zaposlovati ali z njimi sklepati pogodbe o sodelovanju.

Seveda se poslanci na razpravi o zakonu o RTVS niso mogli izogniti tudi tri odstotnemu rezu televizijskega prispevka, ki ga je uzakonil medijski zakon. Zaenkrat zakona o RTVS še niso uskladili s podobnim dopolnilom. Poslanka LDS Majda Širca pa je celo predlagala, da se v zakon vnese dopolnilo, s katerim bi se črtal omenjeni sporni člen v medijskem zakonu. Ker je bila takšna poteza več kakor pravno vprašljiva, da namreč določilo v zakonu lex specialis ukine določilo v krovnem zakonu, poslanci predloga Majde Širca niso podprli.

Zakaj je vlada nasprotovala dopolnilu SDS in Kremžarja, še danes ni povsem jasno. Zelo neprepričljiv je njihov argument, da se z vsebinsko intenco predlogov sicer strinja, a da nasprotuje njihovemu sprejetju pri teh spremembah zakona, ker se o njih ni bilo širše razprave. Kakšne širše razprave neki? Mar ni bila dovolj široka »razprava« nekajmesečna medvladna agonija na Kolodvorski? Vladi so tokrat novinarji nacionalke s pomočjo tudi koalicijskih poslancev pokazali zobe, kar prvim seveda ni dišalo. Kljub temu, da so dopolnila sedaj sprejeta vsaj v drugem branju in bodo predvidoma tudi v tretjem, to še ne pomeni, da bodo tudi veljala dolgo. Vlada bo slejkoprej dobila stališča tako želene širše razprave, s katerimi bo pripravila svojo novelo zakona. Sedaj že sprejeta dopolnila, s katerimi novinarji RTVS pričenjajo bolj sproščeno dihati, bodo v vladi poskušali spremeniti. Kakšno podobo nacionalke bodo hoteli izoblikovati?

Tako kakor je bil medijski zakon, ki je že na ustavnem sodišču, peskovnik za kopico interesov, se naposled tudi pri zakonu o RTVS ni moglo zgoditi drugače. Poslanci matičnega odbora so pri drugem branju zakona na mizo dobili dopis sekcije za tisk pri GZS, ki jim je hotela položiti na srce, da v zakon vnesejo določilo, po katerem bi lokalnim in regionalnim radijskim programom posebnega pomena namenili pet odstotkov zbranega prispevka. Ker pa je bil ta rez v zakonu o medijih predviden le za tri odstotke zbranega denarja, povrh vsega pa naj bi bil namenjen tako lokalnim in regionalnim radijskim in televizijskim postajam, je bilo iz slednjega predloga GZS moč sklepati, da si radijske postaje želijo še en dodatek na sicer že tako sporne tri odstotke. A med poslanci se tokrat ni našel pogumnež, ki bi bil pripravljen predlagati še dodaten rez televizijskega prispevka …

In ko smo že pri tem, da hoče vsakdo pristaviti svoj lonček: nedavno je Zavod za oživitev civilne družbe na novinarski konferenci, kjer so »raztrgali« javnomnenjske ankete v Delu, predstavil svoje rešitve. Poleg tega, da so predlagajo spremembe sestave sveta RTV Slovenija (enega člana sveta so med drugim namenili tudi lastnemu zavodu), bi radi generalnemu direktorju zagotovili še programske pristojnosti. Če bi prišlo do kršitev nevtralnosti in kakovosti poročanja v programih RTVS, bi po njihovem prepričanju generalni direktor moral imeti možnost suspendirati pristojnega urednika. Ciljna ravnina zakona bo še dolga in polna novih idej, kako javni zavod »pripraviti« na preizkušnje prihodnjih desetletij.