N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
uvodnik
medijska politika
samoregulacija
zaščita novinarskih virov informacij
merjenje svobode medijev
rtv slovenija
medijski diskurzi
regija
iz zgodovine medijev
splet
medijski antiheroj
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Pacient je izločen iz konstrukcije resnice o svojem telesu, ne le v medicinski praksi fikcijskega dr. Housa, ampak v celotni moderni zahodnjaški medicinski paradigmi. Zdravnik je tisti, ki naj se odloči, kaj je najbolje za pacienta – medicina, ideološki aparat kapitala, je postala lastnica naših teles
V zahodnjaški miselni tradiciji že dolgo (vsaj od Descartesa) – in še zmeraj – velja paradigma, da je telo kot stroj. Sodobna medicina ta stroj servisira in popravlja, na neki točki pa ga zavrže in za popravilo drugih okvarjenih strojev uporabi le še morebitne koristne rezervne dele. Če je telo stroj, potem je zdravnik mehanik, ki odpravlja morebitna neskladja, največkrat povzročena z vnosom tujka, ki poruši ravnovesje. Ta tujek, povzročitelj bolezni oz. okvare, v telo vstopi od zunaj – skozi usta, nos in ostale odprtine. Običajno o bolezni menimo, da jo je povzročilo nekaj zunanjega – morda gre za posledico okužbe, zastrupitve ali pa slabe skrbi in nezadostnega vzdrževanja telesa-stroja (nezdrava prehrana, alkohol, kajenje itd.). V vsakem primeru v glavnem velja, da medicina razloge za bolezenska stanja v prvi vrsti išče zunaj telesa samega, zato se ne gre čuditi dejstvu, da genialni mehanik telesa, fikcijski lik dr. Gregory House, svojo zalogo opiatov, od katerih je odvisen, skriva v medicinskem priročniku o avtoimuni bolezni (lupus) – ob zgroženem pogledu dr. Foremana pa izbor skrivališča pojasni: »It’s never lupus!« (»Nikoli ni lupus!«)[1]

»It’s never lupus« je postala ena najznamenitejših fraz televizijske serije House, M. D., nekakšna zasebna šala zvestih oboževalcev in pogosto natisnjen slogan na majicah. Druga, še znamenitejša Housova izjava in lajtmotiv serije, »Everybody lies« (»Vsi lažejo«), nakazuje, da ljudem ne gre zaupati, saj pogosto zamolčijo ali prikrojijo resnico. Četudi to storijo z najboljšimi nameni, so posledice mnogokrat usodne. Pacienti lažejo, da niso prevarali partnerja, da niso bili v tujini, da nikoli niso poskusili drog, zamolčijo, da je njihov otrok posvojen ... Vse to pa pomembno vpliva na diagnostiko neznane bolezni. In, kot vemo, pri pacientih, ki jih sprejema dr. House, so vse »običajne« bolezni izključili že drugi zdravniki. Pacienti in njihovi bližnji imajo vedno še neke druge prikrite interese in inhibicije, ki jim preprečujejo govoriti čisto resnico (pa tudi če bi govorili po pravici, bi bila njihova iskrenost še vedno posredovana prek jezika, kulturnih konvencij, ideologije itd., telo pa naj bi simptome podajalo nevtralno in torej govorilo resnico), zato se House v procesu razjasnjevanja skrivnostnih simptomov zanaša le nase in svojo sposobnost logičnega mišljenja. V tej potezi serija spominja na klasično whodunit kriminalko, House pa na Sherlocka Holmesa (tudi Holmes je aroganten, ekscentričen, genialen in ima svojega Wilsona, pardon, Watsona).

House pogosto pacienta, ki ga trenutno zdravi, sploh nikoli ne spozna. Pravi, da zato ni nobene potrebe. Na vprašanje, kako lahko zdravi pacienta, ki ga nikoli ni videl, v epizodi Occam’s Razor odgovori: »Enostavno je, če ti je en drek zanj.« V primeru, da ima House občutek, da je pacient kaj zamolčal, se običajno z njim sooči na sebi lasten način, poln žalitev, neprofesionalnega vedenja, neodgovornih predlogov in brez kakršnegakoli spoštovanja do pacientovih pravic do informirane odločitve in seznanjenosti s svojim zdravstvenim stanjem.[2] Njegova retorika je nevljudna, ne ozira se na pričakovanja v zvezi z obnašanjem zdravnika, paciente ustrahuje, krši njihovo pravico do zaupnosti, pred pacienti, svojci in kolegi prikriva podatke v zvezi z boleznijo, ne priznava avtoritete[3] itd. (Ruff, Barris 2009: lokacije 1417–23) House ne rešuje življenj, temveč uganke. Da pacienti ob tem preživijo, je pravzaprav le kolateralna škoda. House je na eni strani prikazan kot genialen zdravnik, ki lahko ozdravi človeka, ko so že vsi drugi obupali, na drugi pa kot zagrenjen, muhast in zoprn odvisnik od Vikodina v nenehnih bolečinah, ki sovraži ljudi in jih ves čas samo izkorišča.

Zamera Housovi arogantnosti zamera celotni zahodnjaški medicinski paradigmi
Če Housu kaj zamerimo, je to njegov odnos do pacientov, nespoštovanje njihovih želja, nezaupanje v njihove besede, nezainteresiranost za njihovo trpljenje. Vsi drugi zdravniki v seriji, še posebej Housov najboljši prijatelj Wilson, pa tudi Cameron, Cuddy in ostali, so prikazani kot bistveno bolj empatični in spoštljivi do pacienta, kar nas vodi v domnevo, da je Housova arogantnost v sodobni medicini prejkone izjema, medtem ko so zdravniki na splošno polni razumevanja, topline in upoštevajo pacientova mnenja in želje. Seveda pa je naša zamera Housovi arogantnosti zamera celotni zahodnjaški medicinski paradigmi, v kateri je, tako že Foucault (2009), bolezen postala tekst, pacient pa le tisto, iz česar zdravniki ta tekst berejo. Bolezen je tako postala obdukcija, disekcija v oz. na živo (ibid.) – obdukcija, v stari grščini autopsia pomeni »videti na lastne oči« – v epizodi Autopsy House celo vpraša, če je »še vedno protizakonito izvesti obdukcijo na živem človeku«. Moderno zahodnjaško medicinsko telo ni mrtvo telo, ampak je animirano truplo, funkcionalen mehanizem (Giblett 2008: 29). Taisti sklep lahko potegnemo že iz zgoraj opisanega razumevanja telesa kot stroja; stroj je namreč neživeča materija in razumeti telo kot stroj je predstavljati si ga mrtvega – ali vsaj na način medicinske ilustracije v kakšnem učbeniku. Te namreč ne predstavljajo mrtvih teles niti živih teles, temveč mrtva živa telesa (ibid.). Takšno razumevanje bolezni in telesa nas vodi v še en na Zahodu obče sprejet sklep: smrt je tista, ki življenju in bolezni daje smisel; življenje brez smrti je življenje brez pomena (ibid.: 30). To misel, četudi na neki drugi ravni, eksplicitno potrjuje tudi sam Gregory House, ki v dialogu s posiljeno pacientko pravi: »Če verjameš v večnost, je življenje irelevantno.« In: »Dejanja so vse, kar šteje.« (Epizoda One Day, One Room)

Bolezen je torej postala tekst, disease je zdaj discourse – in seks seksualnost (glej Giblett 2008: 27). Kleinman (ibid.: 31) govori o semiotiki diagnosticiranja, dekodiranju znakov bolezni. To dekodiranje se dogaja znotraj kulturno specifične in legitimne gramatike – kar je kulturno, je legitimizirano kot naravno. V tem smislu je narava za Gibletta (ibid.) narcisistična projekcija – kulturno je projicirano na naravno. In zgolj zdravnik je usposobljen, da prisluhne – bolezni, ne bolniku. V prvi, pilotni epizodi serije House dr. Foreman Housa sili, naj se vendar pogovori s pacientko, preden začne diagnosticirati njeno bolezensko stanje. House odgovori z vprašanjem: »Je zdravnica?« (Epizoda Everybody Lies)

Ta odgovor/vprašanje najlepše ilustrira dejstvo, da je moderna zahodnjaška medicina »institucionalizirana praksa gledanja, govorjenja o, in početja stvari s telesom in telesu« (Giblett 2008: 37). Zdravnik je legalna in legitimna avtoriteta, ki edina lahko (spre)govori resnico o telesu. Telo je nemo, pacient pa lahko zgolj opisuje simptome in svoje videnje poteka bolezni, vendar je njegova participacija omejena. Giblett (ibid.) trdi, da je pacientova vloga osebe sekundarna njegovemu telesu in da je dejstvo, da je medikalizirano telo hkrati tudi pacientovo telo zgolj naključje. Tako je pacient izločen iz konstrukcije resnice o svojem telesu – ne le v medicinski praksi fikcijskega dr. Housa, ampak v celotni moderni zahodnjaški medicinski paradigmi. Od tod do prikrivanja informacij, ignoriranja pacientovih želja in nespoštovanja njihovih pravic do informiranih odločitev o lastnem zdravljenju pa manjka le še korak. Zdravnik je tisti, ki naj se odloči, kaj je najbolje za pacienta – medicina, ideološki aparat kapitala, je postala lastnica naših teles.

Housa v center zahodnjaške misli zasidra njegov – ego
Ni naključje, da se ena od epizod nanizanke House imenuje The Socratic Method. Poleg njegove metode poučevanja, ki jo House označi za najboljšo metodo poučevanja česarkoli razen žongliranja z motornimi žagami in jo med nenehnim postavljanjem vprašanj tudi sam izvaja s svojimi »učenci«, pa je Sokrat znan tudi po tem, da naj bi bil eden bolj zoprnih starogrških filozofov. Primerjava se morda zdi pretirana, toda zagotovo ne Housu, ki se sam ob neki priložnosti poimenuje za Micka Jaggerja med zdravniki (epizoda Sports Medicine). Namreč, poleg razuma, logičnega sklepanja in vere v »trdo znanost« je tu še nekaj, kar Housa trdno umešča v zahodnjaško filozofsko tradicijo. Kot poudarja P. Vernezze (2009: lokacije 1834–39) Housa na Zahod oz. v center zahodnjaške misli zasidra njegov – ego. In kdor je vsaj enkrat gledal to serijo, ve, da gre v tem primeru za ego impozantnih razsežnosti. V epizodi Skin Deep se, na primer, House svojemu novemu pacientu predstavi takole: »Jaz sem tisti, ki vam bo danes rešil življenje!« V epizodi House Training pa prostodušno pove, da je anagram njegovega imena »Huge Ego, Sorry!«

Če smo Housovo nezainteresiranost za paciente poskušali opravičiti tako, da smo jo posplošili na celotno zahodnjaško medicino in Housovo prepričanje, da pacienti lažejo, kar pomeni, da od njih ne more dobiti nobene medicinsko relevantne informacije, ki bi mu pomagala pri diagnozi njihove bolezni, lažje sprejmemo tudi njegove povsem nelegalne odločitve – na primer vdiranje v domove pacientov in iskanje morebitnih virov bolezni, oživljanje proti eksplicitni volji pacientov, laganje odboru za presaditve organov (doslej dvakrat!), nekonvencionalne, pogosto boleče in nepreverjene terapije itd. V epizodi Sex Kills svojemu timu zdravnikov naroči: »Lažite, goljufajte in kradite!« Četudi se ta dejanja zdijo nadvse problematična, so vsa po vrsti ultimativno usmerjena v pacientovo ozdravitev. House je od Spocka dalje daleč najbolj utilitaren televizijski lik (Stock, Burke 2009: lokacije 2332–39). Sam pravi: »Tvegam, pacienti včasih umrejo. Toda brez tveganja bi umrlo še več pacientov, tako da mislim, da je moj največji problem to, da sem bil preklet s talentom za matematiko.« (Epizoda Detox) Tako se ob gledanju končnih prizorov posameznih epizod serije, kjer so Housovi pacienti večinoma ozdravljeni, srečni in prav nič ne zamerijo razžalitev, vdorov v zasebnost, neupoštevanja njihove volje in psihične zlorabe, vedno znova zdi, da cilj opravičuje sredstva in da je House ravnal etično. V bistvu pa gre zgolj za to, da smo se tudi mi za obljubo ozdravitve pripravljeni odreči pravicam in dostojanstvu, prav tako kot smo se v času po 11. septembru za obljubo varnosti odrekli osebni svobodi.

In še nekaj je, kar smo dolžni tematizirati pri Housu. Namreč, čisto vse njegove hoje po robu (medicinske) etike ni mogoče pojasniti na način, da ga tako ali drugače vodi do končne diagnoze in pacientove ozdravitve in je torej na nek način upravičena. Marsikdaj je House kratko malo kreten, ki žali vsepovprek. Ko neka nuna o drugi nuni reče, da verjame v stvari, ki niso resnične, ji House zabrusi, da je mislil, da je to pri njih pogoj za službo (epizoda Damned if You Do). Cuddy, ki na letalu podleže množični histeriji in tudi sama razvije fiktivne simptome, reče: »To se pogosto dogaja v stresnih situacijah, še posebej ženskam. Vem, da zveni seksistično, ampak znanost pravi, da si šibka in mehka. Kaj imam jaz s tem?« (Epizoda Airborne.) Mladeniču z ogromnim izrastkom na obrazu v epizodi Ugly pojasni: »Misliš, da te oče hoče ubiti, ker si tako grd? Bodi mu hvaležen, kjerkoli drugje v živalskem kraljestvu, bi te starši takoj po rojstvu pojedli.« V epizodi No More Mr. Nice Guy Cuddy reče, da je videti kot afganistanska prostitutka, v epizodi Dying Changes Everything pa o neki pacientki meni, da se »še vedno bori v feminističnih jarkih, čeprav je vojna končana. Včerajšnje kurbe so današnje vplivne ženske, današnje kurbe pa so estradnice – če to ni napredek.« V epizodi Not Cancer pa pristavi še, da se »stari ljudje bojijo črncev«.

House za te politične nekorektnosti nima opravičila – in morda je bolje tako, saj opravičila, ki smo jih našli za njegova ultimativno »dobra« oz. na videz etična dejanja, niso kaj prida. Pozornemu gledalcu bo že ob prvem pogledu na njegovo šepajočo hojo jasno, da v tem telesu ne more biti zdravega duha (še ena obče sprejeta, vendar popolnoma nelogična postavka) in bo njegove pripombe in razžalitve razumel kot simptomatične. Nam pa se vendarle zdi, da je ravno ta nepotrebna neprijaznost tisto, kar Housa vsaj v neki potezi postavlja v polje subverzivnega. Kakšna odlična parodija – v prestolnici politične korektnosti in zanič zdravstvenega sistema, v Združenih državah Amerike, obstaja zdravnik, ki pozdravi vsako bolezen, ima za to na voljo neomejena sredstva, osebje, podporo, opremo in časa na pretek. Najbrž v tem kontekstu sploh ni čudno, da je Housa upodobil Hugh Laurie, Britanec, ki je lažje zaigral ameriški naglas, kot bi katerikoli Američan mogel igrati politično nekorektnega džankija.

Literatura
Foucault, Michel (2009): Rojstvo klinike. Ljubljana: Študentska založba.
Giblett, Rod (2008): The Body of Nature and Culture. Hampshire. New York: Palgrave Macmillan.
Ruff, Jeffrey C. in Jeremy Barris (2009): The Sound of One House Clapping: The Unmannerly Doctor as Zen Rhetorician. V: Jacoby, Henry: House and Philosophy. Everybody Lies. Kindle Edition, lokacije: 1411–1630. New Jersey: John Wiley & Sons.
Stock, Barbara Anne in Teresa Blankmeyer Burke (2009): To Intubate or Not To Intubate: House’s Principles and Priorities. V: Jacoby, Henry: House and Philosophy. Everybody Lies. Kindle Edition, lokacije: 2182–2378. New Jersey: John Wiley & Sons.
Vernezze, Peter (2009): Is There a Daoist in the House? V: Jacoby, Henry: House and Philosophy. Everybody Lies. Kindle Edition, lokacije: 1834–2006. New Jersey: John Wiley & Sons.

1 V opombah bomo skušali paralelno brati serijo House, M. D. skozi kategorije (družbenega) spola in spolne razlike oz. vsaj opozarjati na s spolom zaznamovane odločitve scenaristov. Prva zanimivost je, da je eden od dveh najbolj izpostavljenih likov prvih sezon serije, dr. Allison Cameron, edina ženska v Housovi ekipi, imunologinja – in da je ona po navadi tista, ki vztraja pri nesrečnem lupusu. Za razliko od specializacij ostalih dveh članov Housovega diagnostičnega tima, dr. Erica Foremana in dr. Roberta Chasa (prvi je nevrolog, drugi kirurg), je njena specializacija najmanj po volji trdega racionalističnega in mehanicističnega pristopa k obravnavi telesa in predpostavlja nezaslišano – da telo-stroj tu in tam napade tudi samega sebe.
2 Housovi pomočniki Cameron, Chase in Foreman so tisti, ki imajo večinoma neposredne stike s pacienti. Foreman (edini temnopolti lik med stalno zasedbo) je prikazan kot etičen, vendar hladen, racionalen in distanciran, Chase kot simpatičen in prijazen, toda nekoliko površen in v glavnem zainteresiran za svoje morebitne koristi, Cameron pa kot izrazito emocionalna, empatična in razumevajoča – tako v odnosu do pacientov kot tudi do Housa samega. Ta njena poteza je v kontekstu razmisleka o (družbenem) spolu seveda spet simptomatična, še zlasti, kadar usmerja njene medicinske sodbe (pogosto namreč iz nabora možnih diagnoz Cameron kot najbolj verjetno izbere najmanj smrtonosno, čeprav za takšen izbor nima nikakršnih dokazov).
3 V tem kontekstu velja omeniti, da je Housu neposredno nadrejena – ženska, dr. Lisa Cuddy, ki Housu postavlja meje. Četudi je dejstvo, da je genialcu nadrejena prav ženska, na prvi pogled videti dovolj feministično, vendarle premislimo o razlogih, ki ji omogočajo krotiti Housa. Ti razlogi so razlogi, ki jih tradicionalno uteleša podoba ženske(ga telesa) in nimajo prav pogosto neposredne navezave na racionalne argumente, ki bi jih, sumimo, uporabil moški na njenem položaju. Da je njena moč nad Housom predvsem korporealne narave, je v aktualni, 7. sezoni nanizanke, postalo že več kot očitno – po šestih sezonah Housovih komentarjev o velikosti njene zadnjice in njenih flirtajočih prepovedi preveč tveganih medicinskih postopkov sta House in Cuddy namreč končno postala par. Tako moč dekolteja dokončno dokaže svojo prevlado nad močjo argumenta.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji