N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
uvodnik
medijska politika
medijska industrija
raziskovalno novinarstvo
medijsko pravo
medijske reprezentacije
medijska etika
zaščita otrok
splet
kliping
novinarji
mediji in življenjski slog
iz zgodovine medijev
združene države amerike
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Reči, da je Obama pridigar, je evfemizem: on je »več-kot-pridigar«, malodane že kar »mesija«, kolikor se njegova pozicija izrekanja izkaže za »nad-politično«, saj situacijo na Bližnjem vzhodu in malodane celotnega sveta z govorom dobesedno »transcendentira«.
Obamove retorične zmožnosti so danes že poznane: prvič so se zares izkazale s svojim množično-hipnotičnim učinkom tekom ameriških predsedniških volitev, kjer je uspel prepričati ne samo Američane, temveč tudi Evropejce, da o domnevno »kritičnih« levičarskih intelektualcev niti ne govorim (oznanjalo se je vse mogoče, od tega, da je to največji »dogodek« po maju 68 in še marsikaj, kar pač izjavljajo usta, ki sledijo zapeljanim ušesom); drugič so pokazale svojo moč skozi serijo govorov, s katerimi je naslavljal in naposled tudi očaral »muslimanski svet«, z vrhom v njegovem govoru v Egiptu (k temu se podrobneje vrnem v nadaljevanju), ko je postalo očitno, da je presegel meje Zahoda (ZDA in Evrope) ter osvojil Bližnji vzhod (no, vsaj tisti del »publike«, ki ni vpleten v tri vojne, ki jih ZDA bijejo v arabskem svetu, namreč neposredno vojno v Afganistanu in Iraku, posredno vojno Izraela s Palestino); in tretjič, s tem, ko mu je bila dodeljena Nobelova nagrada za mir, ki je pravzaprav samo za nazaj potrdila, da so prav njegove retorične sposobnosti tiste, ki so nagrajene, ne pa kakršna koli njegova politika. Smoter pričujočega teksta ni geopolitična analiza, temveč retoričnopolitična, ki si zastavlja pokazati, ali vsaj poskusiti pokazati, v čem sestoji to, kar bi lahko imenovali »učinek Obama«, se pravi zmožnost prepričevanja skozi gole retorične forme brez ustreznic v dejanskosti.

V izjavi za javnost, ki jo je podala komisija za podelitev Nobelove nagrade za mir, lahko najdemo odlično izhodišče kako razumeti »učinek Obama«, vse je že rečeno, samo brati je treba znati med vrsticami, predvsem pa pod njimi: »Letošnjo nagrado podeljujemo g. Obami, ker je eden izmed redkih politikov, katerih diplomacija temelji na ideji skupnih vrednot večine ljudi na svetu.« Tu ni bilo rečeno, da gre nagrada za mir nekomu, katerega politika »temelji na ideji skupnih vrednot večine ljudi na svetu«, temveč, precej zgovorno, katerega diplomacija temelji na ideji o tem, kar naj bi bile »skupne vrednote večine ljudi na svetu«. Tudi v sami obrazložitvi komiteja je vseskozi poudarjena beseda »diplomacija«, pospremljena s pestro paleto ideologemov, od religioznih (»Obamova vizija o svetu brez nuklearnega orožja«, »upanje za boljšo prihodnost«) pa do naravoslovnih (»nova klima v mednarodni politiki«, itd.), nadvse ključen pa je del, ko je rečeno, da »že 108 let … se je gledalo, da je treba stimulirati natanko tisto mednarodno politiko in tiste drže, za katere je Obama sedaj vodilni svetovni govornik.« Precej eksplicitno je nakazano, za kaj gre: Obama ni zgled za zgledno politiko quo politiko, se pravi za zgledno politično delovanje, temveč »vodilni svetovni govornik« (»world's leading spokesman«) tistih »načelnih političnih praks in drž« (»policy and attitudes«), ki predstavljajo samo osrčje ideologije Nobelove nagrade za mir. Preden preidemo k analizi same Obamove samo-razkrinkajoče se retorike, pa je mogoče že takoj na začetku je mogoče podati nadvse klasično marksistično kritiko ideologije: »ideološkost« tu ne označuje nekega partikularnega, politično profiliranega stališča, temveč, ravno obratno, tisto, kar je »splošno sprejeto« kot »resnično«, »dejansko«, »nevprašljivo«, ali še drugače, althusserjansko rečeno, ravno tisto, kjer vsak spontano poreče: »Seveda! Tako je!« V našem primeru lahko vidimo ideologijo na delu ne v vseh tistih republikanskih denunciacijah Obame, ki so ga označevale za »komunista«, »socialista«, itd., temveč ravno tisti momenti, ki »veliko večino« zedinijo, da sprejmejo »samo-razvidne resnice« (kot na primer natanko vsesplošni konsenz javnosti o podelitev Nobelove nagrade za mir Obami).

Diskurz ideologije Nobelove nagrade za mir pa je sam samo-razkrinkajoč predvsem v enem odstavku, namreč tam, ko je govora o tem, da je Obama »ustvaril novo klimo v mednarodnih odnosih« in da je z njegovo pomočjo »multilateralna diplomacija ponovno zavzela osrednjo vlogo« ter da so »dialog in pogajanja zaželeni instrumenti za reševanje celo najbolj težkih mednarodnih konfliktov«: »dialog in pogajanja«, ki bi morali biti smoter reševanja konfliktov, predvsem pa njihovega predhodnega preprečevanja, sta tu postavljeni na raven »instrumenta« (»preferred instruments«) celotnega korpusa – rečeno brez dlak na jeziku – nič manj kot vojnih praks na Bližnjem vzhodu. Obrat je torej nadvse ključen: od preprečevanja do prepričevanja.

Obamov »egiptovski govor«
Četrtega junija 2009 je Obama imel svoj sloviti govor v Kairu, »brezčasnem mestu« kakor ga je označil, v kateremu je po medijih odmevalo predvsem njegovo sporočilo o tem, kako je prišel iskati »nov začetek« z muslimanskim svetom in prekiniti »cikel sumničenj in nesoglasij«, ki so po njegovem mnenju od napada 11. septembra 2001 odločno markirala islamsko-ameriške odnose.

Preden preidemo k sami analizi Obamovega »egiptovskega govora« je potrebno pripomniti vsaj dvoje: prvič, da je enačenje arabskega sveta z muslimanskim ali islamskim svetom del prevladujočega ideološkega medijskega diskurza, ki ga reproducirajo ne samo Zahodni mediji, ampak in predvsem tisti Vzhodni mediji vladajočih strani, ki vladajo teokratsko in katerim takšna slika arabskega sveta nadvse ustreza (postoji namreč precejšen, če ne kar večinski del sekulariziranega arabskega sveta, ki ima toliko veze z islamom in muslimanstvom kolikor ga ima ameriški svet s protestantizmom in evropski s katolicizmom); in drugič, da ameriško-arabskega antagonizma ne gre datirati na 11. september 2001, kakor meni večina zahodnjaških »strokovnjakov« za Vzhod, temveč, če že kam, prej na datum ustanovitve države Izraela, torej v leto 1947, ko so Združeni narodi odločili, da iz dela Palestine naredijo judovsko državo, arabsko državo in Jeruzalem kot s strani UN administrirano enoto. Palestinci in drugi Arabci tega področja so se ustanovitvi seveda uprli, sledila je »civilna vojna« v letih 1947-48, ki ni bila toliko civilna kolikor ustanovitvena. 14. maja 1948 je namreč Izrael enostransko razglasil samostojnost, sledil je napad sosednjih arabskih držav in od tedaj se vojskovanje na tem področju ni ustavilo, pri čemer so ZDA očividno stale na strani Izraela. Že bežen pregled na sodobne študije na temo »ameriške zvestobe Izraelu« ne ponuja noben verodostojne razlage, ponuja pa številne artikulacije, ki nam lahko pomagajo razumevati samo-razumevanje Američanov glede tega vprašanja. Kissinger denimo podrobno obravnava izraelsko-palestinsko vprašanje, vendar, kot pripominja E. Todd v svoji knjigi Po Imperiju, »z ogorčenjem dolgotrajnega realista, ki mora obravnavati iracionalni populaciji v boju za lastništvo obljubljene dežele.«[1] Ravno tovrsten »kissingerjevski realističen pogled«, ki drugi strani odvzema racionalnost s tem, ko jo iracionalizira,[2] je tisto, kar poskuša Obama v svojem govoru preseči, in preseže ga, pri čemer poglavitna težava ni v tem, da bi se realizem preseglo, težava pri Obami je, da domnevni »realizem« preseže z nič manj kot domnevno »resnico«, s čimer iz političnega govorniškega odra naredi pridigarsko prižnico. V izogibanje nesporazumov velja poudariti, da ta pridigarska prižnica je prav posebne sorte, je »prižnica vseh prižnic«, je ultimativna prižnica, od koder si Obama privošči citirati in interpretirati muslimanski Koran, judovsko Toro ter krščansko Biblijo obenem: »Tako kot nam pravi Sveti Koran: 'Bodite zavestni Boga in vedno govorite resnico.' To je tisto kar bom poskušal narediti, govoriti resnico najbolje kar zmorem«, »to speak the truth as best I can«, to gre razumeti dobesedno, po svojih najboljših ,em>govorniških zmožnostih. Ta mali, na videz nepomembni »can« je ključen, ne samo kolikor je predstavljal gonilo njegovega zmagovitega slogana »Yes we can«, ampak tudi in predvsem kolikor je njegov egiptovski govor naravnan natanko kot podaljšek njegovega »Yes we can«.[3]

»Resnica, ki transcendentira nacije in ljudstva«
Reči, da je Obama pridigar, je evfemizem: on je »več-kot-pridigar«, malodane če že ne kar naravnost »mesija«, kolikor se njegova pozicija izrekanja poleg finala tudi na precej drugih kočljivih mestih izkaže za nadvse »nad-politično«, saj situacijo na Bližnjem vzhodu in, lahko bi dodali, malodane celotnega sveta, z govorom dobesedno »transcendentira«. Obamov postopek »transcendentacije« je mogoče spremljati v dveh korakih: prvič s tem, ko faktična politična vprašanja »transcendentira« skozi »historične sile«, ki jih razume kot de facto kulturne, de jure pa religiozne razlike med Kristijani, Muslimani in Judi, in šele slednje so tiste, ki jih je po njegovem treba »preseči« (kar je nakazano že v uvodnem delu: »Srečamo se v času napetosti med Združenimi državami in Muslimani iz celega sveta, napetosti, ki korenini v historičnih silah, ki gredo onkraj vsakršne trenutne politične debate.«); in drugič tako, da same te religiozno-kulturne razlike izenači z enim samim skupnim imenovalcem, ki ni političen, temveč izrazito religiozni, še več, »trans-religiozni«.

Takole je govoril Obama: »Postoji še eno pravilo, ki leži v osrčju vsake religije, namreč, da naj ravnajmo z drugimi tako kot bi hoteli da drugi ravnajo z nami«, »we do unto others as we would have them do unto us«. Ta »resnica«, pravi, »transcendentira nacije in ljudstva«, izraža »prepričanje«, »belief«, ki »ni novo«, ki ni »ne črno ne belo ne rjavo«, ki ni »ne Krščansko, ne Muslimansko, ne Judovsko«, je »prepričanje, ki je utripalo v zibelki civilizacije«, »it's a belief that pulsed in the cradle of civilisation«, in »ki še vedno utripa v srcih bilijonov. Je vera v druge ljudi, in to je tisto, kar me je pripeljalo danes sem.« Stavek, ki je v krščanstvu poznano kot »zlato pravilo« in ki ga Obama opredeli kot »pravilo, ki leži v osrčju vsake religije«, namreč »naj ravnajmo z drugimi tako kot bi hoteli da drugi ravnajo z nami«, dejansko ne stoji v »osrčju vsake religije«. Samo površno, njuageovsko mišljenje, za katerega sta krščansko infernus in starogrški hades en in isti kraj, za katerega sta Buda in Jezus samo dva obraza iste osebe, in Alah in Jahve dve imeni istega boga, lahko pomeša stavek, ki ga je Obama izrekel kot »univerzalno resnico«. Religije se običajno postavljajo kot da transcendentirajo »posvetne zadeve politike«, toda Obama transcendentira celo same religije – in tu je keč – ne transcendentira jih »nazaj« v politiko, ampak »naprej«, še bolj »onkraj«, »čez-čez«, rečeno hegeljansko. To, kar se v domnevno univerzalističnih filozofijah etike pojmuje kot »načelo recipročnosti«, nikakor ni tako univerzalno kot se zdi tovrstnemu površnemu pogledu. Nobene od utečenih religioznih artikulacij ni mogoče enostavno zvesti eno na drugo,[4] še najmanj pa na to, kar je za Obamo očividno ključna referenca, namreč pasus iz Lukovega evangelija: »Tako kot bi hotel, da drugi ljudje ravnajo s tabo, tako ravnaj ti z njimi.«

Vse običajne religiozne artikulacije moralnega načela tako ali drugače tečejo na ravni »negativne recipročnosti«, »ne delaj drugemu kar nočeš, da bi drugi počel s tabo«, Obamova-Jezusova pa gre dlje, ko postavlja »pozitivno« vsebino ravnanja za načelo, s čimer načelo, »pravilo«, ni več omejevalno, temveč zapovedovalno. To pa še zdaleč ni zgolj niansa v artikulaciji, temveč ključna točka, kjer se morala, ki svoje zapovedi artikulira ad negativum, kot način zaviranja nekega ravnanja, sprevrže v svoje nasprotje, v sredstvo za opravičevanje, upravičevanje in ne nazadnje legitimacijo nekega določenega ravnanja.

Obama: Kant »čez-čez« Kanta
Kant je problem »zlatega pravila« opredelil na ravni kontekstualizacije, zanj je namreč prva in poglavitna težava tovrstne artikulacije natanko v tem, da ne upošteva konteksta. Primer, ki ga navaja, je zločinec na sodišču, ki sodniku pravi, naj ga ne pošlje v zapor, saj si menda ja ne želi biti tudi sam nekega dne poslan v zapor. Pravi moralni imperativ mora po Kantu biti artikuliran v formalni obliki zakona brez nadaljnjih vsebinskih določil, merilo za ovrednotenje pa mora biti »dobra volja« akterja, ne pa dejanje. Dejanje, ki je izvedeno iz »patoloških motivov«, denimo iz strahu pred peklom ali kakšne druge kazni ali iz preračunljivosti za morebitno nagrado, po Kantu nikakor ne more biti »dobro dejanje«. Zato je njegova slovita maksima, »Deluj vselej tako, da bo lahko maksima tvoje volje veljala za obče določilo«, natanko ustrezen izraz tovrstnega formalističnega moralnega določila.

George Bernard Shaw je dejal, da je težava s tem »zlatim pravilom« v tem, da morda pa ni najbolje, če od drugih pričakujemo, da bodo z nami ravnali tako kot pričakujejo, da bomo mi ravnali z drugimi: »Do not do unto others as you would expect they should do unto you. Their tastes may not be the same.« In natanko v tem je poanta Heglove kritike Kanta v Filozofiji prava: »Kantov moralni imperativ je abstrakten in prazen, saj ne podaja konkretnih določil za ravnanje. Iz njega bi prav zlahka sledilo, da lahko umor ustreza kriterijem kategoričnega imperativa.«[5] Lacan je znal to Heglovo kritiko originalno eksploatirati, ko je Kanta povezal s Sadom in pokazal, da Saint-Fondova načela iz Juliette, po katerih naj bi umor bil zgolj izvrševanje nujnosti naravnega umiranja, natanko ustrezajo formalnim kriterijem moralnega imperativa, kakor jih je določil Kant.[6] Ključen problem, s katerim se je ukvarjal Kant, je bil kako določiti moralni imperativ, ki bi bil dovolj univerzalen, da bi bil obče veljaven, toda težava je ravno nasprotna, kolikor je univerzalno formo tako artikuliranega moralnega imperativa mogoče implementirati dobesedno na katero koli ravnanje in ga tako »moralno opravičiti«.

Zdi se torej, da je Obama zamešal Jezusovo »zlato pravilo« in Kantov kategorični imperativ, s čimer se je postavil »čez čez« Kanta: z eno gesto svojo »resnico« postavi kot »univerzalno veljavno«, z drugo gesto pa to isto resnico poskuša implementirati na raven konkretne situacije ameriško-arabskega konflikta. Če vzamemo Obamo zares in njegovo nemogočo pozicijo preženemo do skrajnosti: si mar Obama želi, naj Arabci tretirajo Američane na isti način kot Američani tretirajo Arabce? Si želi, da kakšna arabska država okupira Združene države Amerike? Ne, hoče le izraziti »dobro voljo«, da je »prišel sem«, in kantovsko pokazati, da naj ga sodijo po njegovem namenu in ne po dejanjih. »Priznavam, da sprememba se ne more zgoditi čez noč. Noben govor ne zmore izbrisati leta nezaupanja, niti ne morem odgovoriti na vsa kompleksna vprašanja, ki so nas pripeljala do te točke, v času, ki ga imam na razpolago. Toda prepričan sem, da če se hočemo premakniti naprej, moramo odprto govoriti o stvareh, ki jih nosimo v naših srcih, in ki prepogosto so izrečena samo za zaprtimi vrati. Mora obstajati vztrajen trud, da se eni druge poslušamo; da se učimo eden od drugega; da se spoštujemo; in da iščemo skupne točke.« Nemara je odveč pripomniti, da so skupne točke kakor jih razume Obama fundamentalno postavljene kot »religiozne skupne točke« (ameriški izraz je precej bolj zgovoren že sam po sebi, common ground pomeni dobesedno »skupen teren«), in da je ravno to tisto, kar »nosimo v naših srcih« in kar potrebuje artikulacijo, kar potrebuje »pogumno srce«, kot je njegovo, da izreče kar sicer »ostaja zaprto za vrati«. Sedaj pa za zaključek poglejmo, kakšna meduza skoči skozi vrata, ko jih Obama odpre...

Obamova samo-umestitev in umestitev spopadajočih se strani
Zaključek govora je najbolj pomenljiv glede tega kako Obama vidi vpletene strani in njihovo vlogo pri promociji »univerzalnega miru« na »skupnem terenu«. Iz »svetega Korana« citira del, ki apelira na »multikulturnost« in »medkulturni dialog«: »O človeštvo! Ustvarili smo vas moške in ženske; in ustvarili smo vas v narode in plemena, da bi se lahko spoznali.« Iz Talmuda citira del, ki apelira k »miru«: »Namen celotna Tore je promovirati mir.« In nenazadnje, iz »Svete biblije« citira del, ki zopet promovira mir, še natančneje, tiste, ki skrbijo zanj: »Blagoslovljeni naj bodo mirovniki, saj naj bodo imenovani Božji sinovi.«

Retorična pentlja, s katero govor zaključi, »Ljudstva sveta lahko živijo skupaj v miru«, »vemo, da je to Božja vizija«, in »to mora biti naše delo na zemlji«, pa poskuša zvezati to, kar je sam Obama razvezano pokazal: z vsakim posameznim citatom je namreč ne samo poskušal povedati preprosto dejstvo, da je mogoče pri vseh treh religijah najti »apel k miru«, ampak tudi umestiti vsako od vpletenih strani na svoje mesto: vloga muslimanov je »miroljubno sožitje« in »spoznavanje različnosti drugih kultur« (beri: Izraelcev in Zahodnjakov nasploh), vloga Izraelcev je »promovirati mir«, in vloga Američanov je ne nazadnje poskrbeti, da bo ta proces stekel. Original stavka »blagoslovljeni naj bodo mirovniki«, »blessed are the peacemakers«, Američane umešča na »aktivno« vlogo tistih, ki so makers, za razliko od onih dveh, ki naj mir zgolj »spoznavajo« (»so that you may know one another«) in »promovirajo« (»for the purpose of promoting peace«). Obamov »univerzalizem« se izteče v umeščanje spopadajočih se strani na točno določena mesta, od koder od Arabcev in Judov zahteva mir, strpnost, multikulturnost, itd., da lahko Američani igrajo vlogo »mirovnikov«, seveda z vrhovnim »univerzalnim« Peacemakerjem na čelu, Barackom Husseinom Obamo (že na začetku govora ni pozabil poudariti svoj pedigree, iz katerega »samoumevno« sledi, da je ravno on tisti, ki je najbolj primeren za mediranje tega konflikta med Zahodom in Vzhodom: »Sem Kristijan, toda moj oče prihaja iz družine iz Kenije, ki vsebuje generacije Muslimanov. Kot fantek sem precej let preživel v Indoneziji in poslušal klic azaan-a ob sončnem vzhodu in zahodu.«).

Peacemakers niso preprosto »mirovniki«, niso peacekeepers, »tisti, ki ohranjajo mir«, temveč dobesedno »tisti, ki delajo mir«, in od tod je mogoče interpretirati Obamov egiptovski govor kot nadaljevanje projekta »Yes we can«: implicitno se namreč razume, da »Yes we can« tokrat pomeni ne toliko »Yes we can«, temveč »Yes we can«.

1 Todd E., Po Imperiju. Zlom ameriškega reda, Pasadena, Ljubljana 2005, str. 115.
2 Cf. Spomnimo se, podobno pripisovanje »iracionalnosti« se je dogajalo v zahodnjaških obravnavah situacije na Balkanu v času nasilne disolucije Jugoslavije, s čimer se je ne samo legitimiralo status quo »politiko nevmešavanja«, ampak tudi »deracionaliziralo« vpletene strani.
3 Cf. Šterk, K., Združene države Amerike: Yes we Kant, v: Medijska preža, maj 2009.
4 Buda je bil bojda dejal: »Vse trepeta pred nasiljem, življenje je drago vsem, postavimo se na mesto drugega, nihče ne bi smel ne ubijati ne siliti drugega k ubijanju.« (Dhammapada, verz 130) V hinduizmu je moč najti prav takšno artikulacijo: »Nikoli ne bi smeli storiti drugemu to, kar bi sami imeli za škodljivo sebi. To je, na kratko, pravilo dharme. Kakršno koli drugo ravnanje izhaja iz sebičnih želja.« (Mahabharata, 13. knjiga) V judovski Tori je mestoma mogoče najti pasuse, kjer je moralno načelo artikulirano ad negativum, denimo znameniti »Véliki princip«, ki pravi: »To kar sam sovražiš, tega ne počni drugemu.« (Talmud, Shabbat 31a) V slovesnem poslovilnem govoru, ki ga je bojda imel Muhamed pred smrtjo, je svojim podanikom dejal: »Ne škodi drugemu, da ti nihče ne bo škodil« (Sahih Al-Bukhari, Hadith 1623, 1626, 6361) Velja dodati, da prav tako kot je pomenljivo, da novozaveški moralni imperativ sloni na starozaveški maksimi »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« (3Mz,19:18), prav tako je nemara pomenljivo, da v Koranu (ki sicer mestoma kombinira moralne maksime iz Stare in Nove zaveze) takšnih »pozitivnih« artikulacij moralnega pravila ni moč najti.
5 Cf. Lacan, Etika psihoanalize, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 81.
6 Cf. Lacan, Etika psihoanalize, Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 81.

izpis

Boris Čibej

Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iz Bele hiše so sporočili, da bodo zaradi napadov »Fox obravnavali kot politične nasprotnike, ker vodijo vojno proti predsedniku, zato se nam ni treba več pretvarjati, da se tako obnašajo legitimne medijske organizacije«
»Imamo eno televizijsko postajo, ki je v celoti posvečena napadom na mojo administracijo. Tudi če jo boste gledali ves dan, boste zelo težko našli eno samo pozitivno poročilo o meni,« je junija izjavil ameriški predsednik Barack Obama. Čeprav te postaje ni imenoval, so vsi dobro vedeli, da ima v mislih ultrakonservativno kabelsko televizijo Fox News, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha.

Ta televizija, ki se reklamira s sloganom »poštena in uravnotežena«, vse od svojega nastanka pred dobrimi 13 leti ni skrivala svoje ideološke usmeritve. Murdoch jo je ustanovil kot protiutež »liberalnim« medijem, v zadnjih letih pa je postala pravo odlagališče konservativnih politikov, ki so se znašli v političnih ali celo sodnih težavah. Na njej so komentatorsko zavetje našli tudi takšni republikanski negativci, kakor so eden od glavnih udeležencev škandala okoli prodaje orožja Iranu in podpiranja kontrašev v Nikaragvi Oliver North, organizator vloma v prostore demokratske stranke v hotelskem kompleksu Watergate Gordon Liddy ali nekdanji vodja kabineta prejšnjega predsednika Georgea Busha Carl Rove, ki je bil vpleten v afero razkritja identitete agentke Cie Valerie Plame in politično čistko med javnimi tožilci.

Danes je Fox News najbolj gledana novičarska kabelska televizija v ZDA, največji preboj v gledanosti pa je dosegla med hujskaškim navijanjem za napad na Irak, ko jo je v vsakem trenutku v povprečju gledalo skoraj 1,1 milijona Američanov. V zadnjih letih nepriljubljene administracije prejšnjega predsednika Georgea Busha ji je gledanost padla, a po izvolitvi prvega temnopoltega poglavarja države v ameriški zgodovini ji je priljubljenost spet zrasla. Med predvolilnim bojem je Obama sredi lanskega leta z voditelji Foxa sklenil nekakšen pakt o nenapadanju in se kot gost pojavljal tudi v oddajah največjih nasprotnikov idej, ki jih je sam zagovarjal. Eden med njimi je 60-letni Bill O'Reilly, nesramni in grobi komentator, ki je znan po tem, da tistim gostom, ki mu niso všeč, ne pusti do besede. Njegov večerni O'Reilly Factor je z okoli 3,5 milijona gledalcev prvak v gledanosti med vsemi oddajami na ameriških novičarskih kabelskih televizijah.

Premirje je trajalo le do izvolitve, pa še to le zato, ker je urednikom na Foxu Obamov republikanski tekmec John McCain šel ravno tako ali pa še bolj na živce kakor demokratski predsedniški kandidat, ugotavljajo nekateri ameriški medijski analitiki. V zadnjem času Fox ne prenaša več niti tiskovnih konferenc predsednika, njene večerne komentatorske oddaje pa so videti kot frontalni napad na vse, kar počne vladajoča demokratska stranka. Med Obamovimi kritiki izstopa Foxova vzhajajoča zvezda Glenn Beck, ki je na Murdochovo televizijo na začetku leta prebegnil s CNN, kjer je bil še dokaj umirjen v primerjavi s sedanjim (nekajkrat dobesednim) objokovanjem bridke usode ameriškega naroda, ki ga je doletela represija Obamovega socialističnega režima. A že na CNN je vodil pravo kampanjo proti politikom in znanstvenikom, ki da širijo okoljevarstvene laži o globalnem segrevanju. Na novem delovnem mestu pa se je proslavil s tem, da je uspel iz Bele hiše odstraniti posebnega svetovalca za spodbujanje do okolja prijaznih zaposlitev Vana Jonesa. Proti njemu je vodil večtedensko kampanjo zaradi nekdanjega članstva v marksistični organizaciji in podpisa peticije, ki postavlja pod vprašaj uradno interpretacijo napadov na ZDA 11. septembra 2001. Hkrati je bil 45-letni komentator pobudnik in tihi organizator protivladnih demonstracij, zaradi njegovih izjav, da je Obama rasist, ki ima v sebi globoko usidrano sovraštvo do belcev, pa je iz njegove oddaje umaknilo reklame 62 velikih oglaševalcev.

Televizija Fox kot politični nasprotnik
Iz Bele hiše so oktobra sporočili, da bodo zaradi takšnih napadov »Fox obravnavali kot politične nasprotnike, ker vodijo vojno proti predsedniku, zato se nam ni treba več pretvarjati, da se tako obnašajo legitimne medijske organizacije«, kakor se je v časniku New York Times izrazila direktorica za komunikacije Bele hiše Anita Dunn. Še bolj kot sami komentatorji Foxa pa gre administraciji v nos to, da njihove kritike povzemajo drugi mediji, kar je pač v skladu s papagajsko logiko modernega novinarstva.

A takšen odziv Bele hiše ni bil uspešen. Beck ga je označil za ponovitev holokavsta, programski direktor Foxa Michael Clemente pa se je pohvalil, da se »nam z vsakim takšnim napadom poveča gledanost«. Komentatorji korporativnih medijev so večinoma izrazili solidarnost s svojimi »novinarskimi« kolegi in obsodili tak odnos oblasti, nekateri pa so Obamo celo primerjali z njegovim republikanskim kolegom Richardom Nixonom, ki je imel pravo tajno listo sovražnih medijev, s katerimi njegova administracija ni hotela ali smela sodelovati.

V tej vojni je bil doslej zmagovalec Fox. Čeprav je tudi temu mediju v zadnjem letu padla gledanost za 12 odstotkov, je po zadnjih podatkih ohranil prednost pred ostalimi novičarskimi kabelskimi televizijami. V bitki za gledanost je največji poraženec CNN, ki poskuša ohraniti politično »uravnoteženost«, hkrati pa s svojimi konkurentkami tekmuje tako, da jih poskuša premagati v rumenjakarstvu. Namesto resnih analiz svojih lastnih novinarjev predvaja besedne spopade med političnimi propagandisti in se smeši s tehnološkimi inovacijami, ki spominjajo na amaterske kopije Vojne zvezd, ter analizami resničnosti dejstev, ki so jih v kritiki Obamove administracije objavili v satiričnih oddajah na drugih televizijah. CNN je v zadnjem letu izgubil 52 odstotkov gledalcev, k »liberalnemu« MSNBC, čigar komentatorji včasih spominjajo na zrcalno sliko konservativnih kolegov s Foxa, čeprav so resnici na ljubo velikokrat kritični tudi do sedanje oblasti, pa je pobegnilo 46 odstotkov gledalcev. Nauk teh številk, ki so ga v ponavljali medijski komentatorji, je, da Američani pač nočejo »objektivnih« oziroma »uravnoteženih« novic, temveč raje gledajo komentatorje, ki jim ponavljajo tisto, kar si sami že tako ali tako mislijo.

Kakor kaže, so se v Beli hiši zavedli, da si z napadom na »novinarske« hiše zgolj škodijo. Zato se je Obamov svetovalec David Axelrod na začetku oktobra srečal na kavi z generalnim direktorjem Foxa Rogerjem Ailesom, da bi zakopala bojno sekiro. Sestanek ni uspel, saj se je besedna vojna po njem le še zaostrila. Konec oktobra sta se dobila programski direktor Foxa Clemente in tiskovni predstavnik Bele hiše Robert Gibbs, po poročanjih nekaterih spletnih portalov pa naj bi to srečanje obrodilo več sadov. Ob zaključku redakcije so topovi še grmeli.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji