N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
uvodnik
analize medijskega poročanja
odziv
mediji in pravo
slovenski časopisni trg
raziskovalno novinarstvo
oglaševanje in hendikep
radio in skupnost
odnosi z javnostmi
študentski časopis
mediji v tujini
novo v zbirki mediawatch
recenzije in napovedi
foto
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Ne ideološki aparati, temveč inštitucije show businessa
Med posedanjem pri Sandri Bašič-Hrvatin, izvedenki za medije, sta na vrata njenega kabineta na Fakulteti za družbene vede, med drugim potrkala tudi uslužbenca raziskovalne službe parlamenta. Profesorico sta prosila, naj jima priskrbi literaturo in podatke o tem, v katerih zahodnoevropskih državah obstajajo državni fondi za pluralizacijo medijev. Podobni, kakršnega je nedavno predlagala in v zakonodajno proceduro tudi že vložila skd. Čeprav nista hotela izdati, po čigavem naročilu se ukvarjata z raziskavo, ni težko uganiti, da bodo podatki, ki jih bo zbrala parlamentarna raziskovalna služba, bržkone rabili vlagateljem zakona pri njegovem utemeljevanju. Nerodno je, da so se naši vrli poslanci seznanjanja s tematiko lotili šele potem, ko so predlog zakona že spisali in ga tudi vložili v proceduro. Sodeč po vrstnem redu njihovih postopkov lahko namreč upravičeno podvomimo, da so na idejo prišli po tehtnem premisleku o tem, kaj je javni interes, ampak prej iz kakih drugih - parcialnih - pobud. Po drugi strani je zanimanje za medije med slovenskimi politiki malenkostno. To navsezadnje dokazuje dejstvo, da ministrstva za informiranje od leta 1994 ni več. Odsotnost te vrste institucije je v vsakem primeru v interesu tistih, ki od medijev živijo, čeprav se po drugi strani Svet za radiodifuzijo kot ključni nadzorni organ (kot še nekatere institucije), odkar deluje, ne more pohvaliti z učinkovitostjo in s posebno ostrimi sankcijami zoper kršitelje. Posledica tega je, da so kršitve postale samoumevne. Čeprav zakon o javnih glasilih govori o tem, da je predvajani film z vložkom epp dovoljeno prekiniti samo vsakih 45 minut, so gledalci komercialnih programov redno deležni vsaj dveh če ne treh obsežnih reklamnih sklopov. Samoumevno je tudi neplačevanje avtorskih pravic. To, kar je v Evropi in ZDA (kjer so si medije, kakršne dandanes poznamo tudi pri nas, izmislili in razvili) elementarna pravica in dolžnost in malodane svetinja, zaradi katere so ZDA proti Bolgariji skorajda uvedle sankcije, je pri nas največkat in najlažje izigrana določba. Nobena od komercialnih radijskih postaj (enako velja za diskoteke) namreč do dandanes ne plačuje pristojbin od avtorskih pravic za vrtenje glasbe. Razloge nezainteresiranosti politične srenje za medije in nanje vezane dejavnosti je najprej treba iskati v dejstvu, da je Slovenija medijsko majhen in nedonosen trg, na katerem se bolj splača »pomočiti kljun« v gradnjo avtocestnega križa kot pa v medije in filmsko in glasbeno industrijo, ki sta glavni dobaviteljici artiklov. Drugi razlog je bržkone ta, da so slovenski politiki - še posebno opozicija - popkulturno precej neindoktrinirani Zemljani in da medije razumejo zgolj kot ideološke aparate družbe (čemur sicer ne gre oporekati), ne pa kot to, kar predvsem so - inštitucije show businessa. Zato je razumljivo, da našim političnim veljakom niti ni povsem jasno, zakaj je Evropejcem toliko do skupne usklajene medijske zakonodaje.

V svetu, kamor si ta država želi, je industrija zabave ena najmočnejših in temu primerno tudi zakonsko reguliranih dejavnosti. Zato sta Evropejcem usklajena medijska zakonodaja in naše prilagajanje njej nadvse pomembna. Bistvo evropskih zahtev je čisti show business - uvajanje deležev evropske in neodvisne produkcije. Pri tem ne gre za zazvemanje za ohranitev in negovanje nekakšnih klenih evropskih vrednot, temveč predvsem za težnjo po zajezitvi »hollywoodske« produkcije, ki s svojimi izdelki odžira denar evropskim producentom.

In kaj naredi Slovenija? V svoja pogajalska izhodišča vnese idejo o tem, da bi Evropska skupnost glede začetka postopnega uvajanja večinskih deležev evropske produkcije na slovenskih komercialnih TV postajah privolila v dveletni moratorij. Predlog je bil v Bruslju seveda gladko zavrnjen.

Nezainteresiranost, odsotnost institucije (ministrstva) z nedvoumnimi pristojnostmi, dejstvo, da je nacionalna hiša RTV v globokem minusu in da je slovenski oglaševalski kolač premajhen za preživetje vseh TV postaj, so bržkone razlogi tudi za od nedavno napeta razmerja med Ministrstvom za kulturo in ekspertno skupino pri Svetu za radiodifuzijo. Predlog sprememb zakona o javnih glasilih oziroma medijih, ki so ga nedavno spisali na ministrstvu, je pri ekspertih namreč naletel na številne kritike. Poleg očitkov, da so brez potrebe presegli pooblastilo (harmonizirati slo. zakonodajo s priporočili direktive Sveta Evrope), da je napisan nepregledno (no ja, tudi njihove »teze« izpred leta dni niso ravno zgled preglednosti) in da uporablja ohlapno terminologijo (izraze; »praviloma« ali pa »sloni na domnevi«), da so se še najbolj pregrešili v tistih členih, ki predvidevajo radikalno zmanjšanje obsega oglaševanja na RTV Slovenija. S tem so posegli v zakon o RTV Slovenija, hkrati pa hote ali nehote favorizirajo ideje Sekcije za tisk pri Gospodarski zbornici (oziroma POP TV, ki stoji za njimi) o uvedbi dualnega sistema - ukinitev oglaševanja na RTV Slovenija in uvedba bolj učinkovitega pobiranja naročnine RTV.

Poleg vsebinskih pa so razlogi za spor tudi povsem proceduralne in osebne narave. Taista skupina ekspertov je skoraj leto dni prej, preden je ministrstvo spisalo svoj predlog, javno objavila svoje predloge za spremembo zakona o javnih glasilih (že omenjene teze), ki pa v gradivu ministrstva menda niso bile upoštevane, čeprav je ministrstvo vabila k sodelovanju in je to menda tudi privolilo, kar pa sedaj menda celo zanikajo. No, sodeč po tem, da je ministrstvo v svojih predlogih naziv »lastna produkcija« spremenili v »slovenska«, kar je bil tedanja pripomba POP TV, očitek o neupoštevanju »tez« ne drži povsem. Poleg čisto osebnih očitkov ekspertov sveta, češ da je bil njihov enoletni trud zaman, pa so spet omembe vredne predvsem nekatere vsebinske razlike v predlogih. Medtem ko teze ekspertov zahtevajo 55-odstotni delež evropske produkcije, naj bi v predlogih ministrstva (kar bi bilo resnici na ljubo precej bolj v skladu z dokaj tolerantno dikcijo direktive) pisalo, da si morajo organizacije TV za večinski delež zgolj prizadevati. Pogledi obeh strani naj bi se razlikovali tudi glede deležev lastne produkcije. V tezah se zahteva 20 odstotkov, medtem ko je predlog ministrstva 10-odstotni delež, pri čemer pa v svoje predloge (kar je piscem tez mimogrede ušlo) menda niso pozabili uvrstiti neodvisnih producentov, ki jim namenjajo najmanj 10 odstotkov letnega oddajnega časa. Iz napisanega sledi, da je čas, da se družba za nekaj dni odpravi v Tamar in v miru prediskutira stvari.

izpis

Zoran Medved

Vrnitev k abecedi
Slovenska medijska zakonodaja
Oživljanje razprave o medijski zakonodaji v Sloveniji, ki jo narekuje predvsem približevanje naše države Evropski uniji, je že po prvih korakih pokazalo, da se bo treba vrniti k abecedi. Novi zakon o medijih, ki naj bi bil le popravek starega zakona o javnih glasilih z novim naslovom (kar je, mimogrede, pravni nesmisel in formalno neizvedljivo), bi namreč v naslovu moral vsebovati pojem »množični mediji«, kajti značilnosti tiskanih in elektronskih medijev, kakršne poznamo, sta prav množična produkcija in distribucija sporočil. Po tem se tisk, radio, televizija, pa tudi internet razlikujejo od »medijev«, med katere se uvrščajo bioenergetiki, radiestezisti, soprog Claudie Schiffer in podobni. Posloviti bi se bilo tudi treba od pojma »javna glasila«, kajti eno je lastninski status medija (v tem primeru sinonim za gospodarsko družbo ali javni zavod), drugo pa so interesi posameznih javnosti oziroma ciljnih skupin bralcev, poslušalcev in gledalcev. Po naštetih kriterijih so »javni mediji« v Sloveniji le trije: RTV Slovenija, Radio Študent in MARŠ.

Sedanji zakon o javnih glasilih je le razširjeni zakon o tisku. Definicija »odgovornega urednika« v njem, denimo povzema delokrog odgovornega urednika Dela iz osemdesetih let in ne ustreza današnji vlogi odgovornih urednikov v olastninjenih slovenskih dnevnikih, še manj pa vlogam direktorjev programov, odgovornih urednikov in urednikov programov v elektronskih medijih, tako javnih kot zasebnih. Podobno je s pojmom »uredništva«, saj v elektronskih medijih tako rekoč ni več uredništev, kakršna deloma še poznajo tiskani mediji pri nas, programi v radijskih in televizijskih hišah pa so, kot organizacijske enote, različni po velikosti in notranji strukturi. Tako imenovani »krovni« zakon o množičnih medijih lahko dovolj dobro zajame le osnovno definicijo dejavnosti množičnih medijev, poglavje o pravici do odgovora in popravka, nujnih sporočilih in podobnem, pri čemer bi bilo nujno podrobneje in bolj odločno opredeliti tudi dolžnosti, odgovornost in pravice virov informacij in ne le urednikov in novinarjev. Poleg tega bi veljalo napisati še zakon o tisku in zakon o elektronskih medijih (ki bi zajel tudi regulacijo novih medijev, zlasti interneta) in posodobiti zakon o RTV Slovenija.

Zakaj še naprej poseben zakon o RTV Slovenija? Sedanje lobiranje zasebnih komercialnih televizijskih postaj, ki se mu v boju za večji kos oglaševalskega kolača pridružujejo tudi tiskani mediji, umetno ustvarjena »programska« konkurenca med nacionalko (?!) in komercialnimi tv postajami dokazujejo, da pri nas ne vemo, kakšni so status, vloga in pomen javnega radijskega in televizijskega servisa v sodobnih evropskih državah. Javni servis RTV je civilizacijska dobrina, sad zgodovinskega in kulturnega razvoja družbe, ne pa ena izmed svobodnih podjetniških možnosti novodobnih lastnikov množičnih medijev. Oglaševanje, kot eden izmed štirih možnih virov financiranja javnega servisa RTV, obstaja v večini evropskih držav, je realnost, o kateri odloča lastnik (država kot najbolj transparentni predstavnik »lastnikov« javnih interesov in lastnine). Tisto, kar v sedanjem zakonu pogrešamo, pa je prav večja odgovornost lastnika javnega servisa RTV: prvič, do tehnološkega razvoja in zagotavljanja infrastrukturnih razmer za realizacijo vseh programskih funkcij (Kako je mogoče, da država mediju, katerega lastnik je, ne zagotovi vseh frekvenc za produkcijo regionalnih programov tv, namesto tega pa svoj medij obravnava kot enega izmed tekmecev za regionalne frekvence, ki so še na voljo?!); drugič, lastnik mora z ustreznim modelom upravljanja zagotoviti učinkovito upravljanje javnega servisa RTV, ta model pa mora biti postavljen že z zakonom, ne pa urejen z internimi akti javnega zavoda (statutom) ali celo odvisen od vodstvenih kadrov, katerih vlogo določa (v slovenskem primeru je treba razmejiti pristojnosti med generalno direkcijo javnega zavoda in direktorji programov tako, da generalna direkcija okrepi nadzor nad gospodarnim funkcioniranjem sistema, programskim direktorjem pa je treba dati izključne programske pristojnosti in absolutni mandat za imenovanje odgovornih urednikov in urednikov programov, s katerimi direktorji programa potem »zmagujejo« ali »padajo«, kot se to dogaja drugod v Evropi); tretjič, model upravljanja mora zajeti tudi reformo sveta RTV Slovenija - sedanja vloga tega organa omogoča tudi neodgovorno, nekompetentno in od politike vodeno upravljanje javnega zavoda z negativnimi finančnimi posledicami, to pa je nujno treba odpraviti na sistemski ravni (svet RTV bi kazalo preoblikovati v programski svet, dejansko upravljanje pa naj bi prevzel upravni odbor, katerega član naj bi bil tudi generalni direktor). S takšnimi spremembami bi lastnik poskrbel za učinkovitejše in gospodarnejše delovanje javnega servisa RTV, ki bi bilo gotovo tudi cenejše.

Ekonomike javnega zavoda namreč ni mogoče izboljšati s komercializacijo programov (posledica te je programski kanibalizem in notranji spopad med oblikovalci programa in marketingom oziroma prodajnim oddelkom), z linearnim odpuščanjem delavcev ali selektivnim (ne)zaposlovanjem nujno potrebnih kadrov, ker je treba upoštevati tudi vpliv tehnologije na gospodarnost sistema. Država ima le dve možnosti: zagotoviti redno financiranje javnega servisa RTV in z učinkovitim upravljanjem doseči, da sedanje število zaposlenih proizvede čim več programa, ali pa da se odloči za veliko naložbo v tehnološko posodobitev sistema in ga tako spremeni v dolgoročno cenejši sistem od sedanjega.

Zakonsko urejeni in transparentni vloga in odgovornost lastnika sta torej ključ za izhod iz sedanjih težav javnega servisa RTV v Sloveniji in za prekinitev sedanjih brezplodnih lobisitično podprtih poskusov komercialnih postaj in tiskanih medijev, da svojo ekonomiko izboljšajo v tržnem spopadu z RTV Slovenija.

izpis

Matjaž Gerl

Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Do sedaj so bili kabelski operaterji deležni le korenja - skrajni čas je za palico
Svet za radiodifuzijo je novembra lani dobil zanimivo pismo, ki so ga podpisali štirje ljubljanski kabelski operaterji in v katerem nas obveščajo o svoji odločitvi, da so oni tisti, ki odločajo o temu, kateri slovenski program bodo ljudje lahko spremljali in katerega ne. Kot že velikokrat prej so majhni problemi postali veliki, ko so prišli v Ljubljano. Svet za radiodifuzijo so lokalne televizije v preteklosti večkrat pozivale k ukrepanju, ker nekateri kabelski operaterji niso hoteli vključevati njihovih programov v kabelske sisteme, ki jih upravljajo. Zakon o javnih glasilih namreč v 53. členu nedvoumno določa, da morajo kabelski operaterji v svoja omrežja vključevati vse domače programe, vidne oziroma slišne, na območju svojega kabelskega sistema. Žal zakonodajalec ni predvidel sankcij za nespoštovanje omenjenega člena. Tako je ukrepanje Sveta za radiodifuzijo ostalo bolj ali manj pri toplih priporočilih.

Problem se je zaostril lani, ko je novoustanovljena televizija z mestnim programom TV Ljubljana začela oddajati z oddajnika v Ljubljani. Program dejansko ni izpolnjeval programskih zahtev iz dovoljenja (trajal je le dobri dve uri na dan namesto desetih in predvajal večinoma plačane videostrani), s čimer se je v skladu s svojimi pristojnostmi ukvarjal Svet za radiodifuzijo. Ljubljanski kabelski operaterji (Ljubljanski kabel, Link, Meglič telekom in S.T.I. telekom) programa kljub zakonski obvezi in izrecni zahtevi sveta niso hoteli vključiti v omrežja. Nevključitev so utemeljevali z oceno, da po njihovem mnenju program ne »izpolnjuje pogojev«. Tako so se kabelski operaterji razglasili za razsodnike, ki bodo odločali, kaj bomo državljani gledali in česa ne, in namesto nas presojali, kdo »izpolnjuje pogoje« in kdo jih ne.

S privolitvijo v tako prakso - in očitno države to ne moti, saj v nedavno objavljenem pravilniku, ki določa postopek izdaje dovoljenj kabelskim operaterjem, zgoraj omenjenega početja ne kategorizira kot razlog za neizdajo ali odvzem dovoljenja - se država strinja z »zasebniško« cenzuro kabelskih operaterjev, ki se lahko jutri mirno odločijo, da bodo v njihovih omrežjih od zdaj naprej predvajani samo programi zelenookih izdajateljev z jamico v bradi.

S tem postaja dvomljiv tudi ves cirkus glede spreminjanja zakona o medijih, usklajevanja z evropsko tv direktivo itn. Navsezadnje mora tako ali tako k vsemu skupaj svoj da dahniti še gospod operater, ki je nedvomno kvalificiran za to, da ocenjuje, kdo »izpolnjuje pogoje« in kdo ne.

Problem seveda niso kabelski operaterji, temveč sistemska ureditev radiodifuzije. Država namreč pri reguliranju področja avdio-vizualnih medijev kabelskih operaterjev v preteklosti ni imela za pomembne akterje v procesu produkcije in distribucije programov. Tako lahko najdemo po nekaj vrstic o njihovi dejavnosti v številnih zakonih in pravilnikih, ni pa institucije, ki bi problem kabelske distribucije obravnavala kot celoto in ga sistemsko reševala.

Medtem so kabelski operaterji seveda zavzeli položaj, ki jim na tem področju pripada, in se razlezli še malo čez. V začetku omenjeno pismo razumimo torej predvsem kot poziv državi, naj kabelskim sistemom in njihovim upravljavcem določi mesto v sistemu radiodifuznih medijev in jih v tem okviru tudi ustrezno omeji. In najbrž bodo te omejitve veliko strožje, kot bi bile, če upravljavci kabelski sistemov v preteklosti ne bi bili tako ponosno razkazovali svojih mišic.

izpis

Milada Mirković

(Ne)dostopnost javnih informacij
Zakaj slovenska javnost nima zagotovljenega dostopa do informacij javnega značaja?
Svoboden dostop do informacij javnega značaja je v novejši zgodovini držav odprtih demokratičnih političnih sistemov že dolgo uveljavljeno načelo. Le obveščeni državljani lahko nadzorujejo izvrševanje oblasti in sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. V skandinavskih državah je to že dolga tradicija; tako ima na Švedskem vsak državljan pravico uvida v uradne dokumente oblastnih organov že 200 let. Novejši pravni sistemi »zrelih« demokracij že desetletja zagotavljajo posameznikom pravico pridobiti informacijo javnega značaja. Na Finskem je, na primer, ta pravica uveljavljena od leta 1951, v ZDA od leta 1966, na Danskem od 1970, na Nizozemskem in v Franciji od 1978, v Avstraliji od 1982, v Kanadi od 1983, v Avstriji in Grčiji od 1986, na Irskem od 1997, na Madžarskem od 1992 itn. Kakšno je stanje v Sloveniji?

Nova slovenska ustava (1991) opredeljuje svoboden dostop do informacij javnega značaja kot človekovo pravico in temeljno svoboščino, vendar v isti določbi (39. člen) hkrati omejuje ta dostop na v zakonu utemeljen »pravni interes«, ki ga mora izkazati posameznik, ki želi pridobiti informacijo. Precej rigidno in konservativno določilo, ki uresničitev proklamirane pravice pogojuje z obstojem pravnega interesa in jo omejuje na zakonsko ureditev, ki pa je podrobneje ne opredeljuje. Splošnega zakona, ki bi vsem posameznikom in pravnim osebam ali vsaj vsem državljanom zagotavljal svoboden dostop do informacij javnega značaja, v Sloveniji nimamo. Področna zakonodaja, ki ureja posamezne segmente družbene realitete, se tega vprašanja zelo redko in bežno dotika. Omembe vredna sta predvsem zakona, ki urejata področje javnega obveščanja in področje varstva okolja.

Zakon o javnih glasilih (1994), ki skrbi za javnost dela oblastnih organov in javnih institucij, očitno omejuje pravico do pridobitve konkretne, želene informacije javnega značaja le na novinarje. Navadnim smrtnikom ostajajo le informacije, ki jih nosilci izvršilne oblasti izbirajo po lastni presoji in po sredstvih javnega obveščanja dajejo v javnost. Novinarji sicer imajo pravico zahtevati informacijo javnega značaja, ki jih posebno zanima, vendar v primeru neupravičene zavrnitve svoje zahteve nimajo pravnega varstva. Zadovoljiti se namreč morajo le s pisno obrazložitvijo razlogov za takšno zavrnitev. To je vse, čeprav so teze zakona, ko se je pripravljal (že) leta 1991, predvidevale sodno varstvo v primeru suma takšnih kršitev. Zato bi bilo v času, ko se pripravljajo novele k zakonu o javnih glasilih, treba predlagati tudi določila o pravnem varstvu te pomembne pravice novinarjev.

Zakon o varstvu okolja (1993), ki ureja javnost informacij o okolju in o dejavnostih nosilcev izvršilne oblasti, ki se nanašajo na okolje, podeljuje pravico do pridobitve želene informacije vsem zainteresiranim posameznikom in organizacijam. Državni oziroma občinskih organi, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo posredovati zainteresiranim zahtevane informacije v roku enega meseca in za ceno, ki ne sme presegati stroškov posredovane informacije. In če zahtevane informacije ne dobite? Poskusite s pritožbo v splošnem upravnem postopku! Dokler sodna praksa ne bo dala odgovora, ne bomo zagotovo vedeli, ali celo v primeru pridobivanja informacij o okolju, ki tako nedvomno izkazuje obstoj javnega interesa, imamo zagotovljeno pravno varstvo pred morebitnim sprenevedanjem oblasti ali ne.

Omenimo še zakon o uradnem listu (1996), ki zagotavlja eno od najpomembnejših bazičnih načel pravne države - javnost in dostopnost pravnih predpisov. Kje je meja med tistimi splošnimi upravnimi akti, ki morajo biti objavljeni v uradnem listu, in med tistimi, za katere to ni nujno? Zakonodajalec tega ne pove in ravno tako ne pove, kdo in kako bo to določil. Zato se v praksi dogaja, da se velikem številu splošnih aktov upravnih organov pripisuje »interni« značaj in se zaradi tega ne objavljajo v uradnem listu, čeprav njihove določbe nedvomno zadevajo najširšo javnost. Tipični primer takšnega ravnanja je neobjavljanje pravnih aktov, ki (med drugim) določajo sam način zagotavljanja javnosti dela upravnih organov.

Tema dostopnosti informacij javnega značaja pa le je, čeprav šele sedem let po uveljavitvi ustave, zbudila zanimanje v slovenskem javnem prostoru. Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC iz Ljubljane je novembra organiziral okroglo mizo, na katero se je odzvalo precejšnje število strokovnjakov, ki so se s to problematiko že srečali pri svojem delu. Tudi varuh človekovih pravic Slovenije je ugotovil, da ostaja v sedanjem pravnem redu ta ustavna človekova pravica neuresničljiva. Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da je nujno potrebna izpopolnitev slovenske zakonodaje v smeri, ki bo vsem zainteresiranim omogočila svoboden dostop do informacij javnega značaja. Močno pa je bil zastopan tudi predlog za spremembo ustave, ki bi eliminirala zahtevo po obstoju pravnega interesa za uveljavitev tako temeljne pravice sodobnega človeka.

izpis

Stojan Zdolšek

Brez vrtoglavih odškodnin
Zaslužkarstva na račun medijev le ne bo
Zaradi velikega številka odškodninskih tožb, ki so vložene zoper časopisne in druge medijske hiše zaradi njihovega pisanja oziroma izjavljanja, se mi zdi pomembno opozoriti na posamezna vprašanja, ki se v zvezi s tem zastavljajo.

Delovanje novinarjev temelji na 39. čl. Ustave Republike Slovenije, ki jamči svobodo izražanja misli, govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Svoboda izražanja pomeni, da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Ta svoboščina tudi zagotavlja pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima oseba v zakonu utemeljen pravni interes.

Menim, da se ta svoboščina premalo upošteva v civilnih pravdnih postopkih, v katerih se odloča o tem, ali je bil storjen poseg v osebnostne pravice oškodovanca ali ne. Ugotavljanje resničnosti oz. neresničnosti trditev, ki so bile izražene v sredstvih javnega obveščanja, ne sme iti na škodo svobode izražanja. Tako zahteve, da je treba navajati resnico, ne gre presojati na ta način, da bi zaradi tega trpela citirana svoboščina. Ob upoštevanju te predpostavke je potrebno ocenjevati novinarjevo skrbnost. Ne gre za to, da bi novinarji lahko pisali neresnična dejstva, ampak za to, da je treba upoštevati njihove možnosti preverjanja virov pri uresničevanju ustavno zajamčene svoboščine javnega izražanja.

Pravno podlago za to vidim v 170. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori na splošno o skrbnosti v delu, kjer pravi, da za škodo, ki jo je delavec povzročil pri delu tretji osebi, delodajalec odgovarja, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Torej je pomembno, kako je novinar v posameznem primeru ravnal, kakšna sredstva je imel na razpolago pri preverjanju resničnosti posamezne informacije in kako jih je izkoristil. Od novinarjev seveda ni mogoče pričakovati, da bodo za informacijo pridobili takšne dokaze, kot bi jih policija oz. sodišče. Če bi zadevo gledali drugače, bi prišli v položaj, ko novinarji ne bi mogli nič napisati s področja tako imenovanega raziskovalnega novinarstva. Ravno pri raziskovalnem novinarstvu je namreč najhujši problem za novinarja ta, da vir noče biti javno razkrit, ker bi ga zaradi tega doletele določene neprijetnosti ali konsekvence. Novinar je tako prisiljen v pridobivanje drugih dokazov, tudi posrednih, ker neposrednih kratko malo nima na voljo. Hkrati pa je novinar tudi časovno omejen, saj zaradi aktualnosti določenega dogodka ne more zadeve preložiti na daljši rok, ker obstaja močan interes javnosti, da se z določeno informacijo seznani.

Pri tem je zanimivo, kako podobne zadeve obravnava nemška sodna praksa, ki temelji na kontinentalnem pravu. Tako je npr. stališče vrhovnega sodišča ZRN, da tisk zadosti načelu skrbnosti, če tedaj, ko svojo publicistično dejavnost glede na vsebino, resnico in zanesljivost izjav, ki jih razširja, preveri s sredstvi, ki jih ima na voljo (Vrhovno sodišče ZRN, Damm/Kuner, 1991). Še bolj pa je zanimivo stališče istega nemškega vrhovnega sodišča, ki pravi: »Če zaradi aktualnosti obstaja še prav poseben interes za seznanitev javnosti z določeno informacijo, je mogoče skrbnosti oz. dolžnosti govoriti samo resnico posvetiti manj pozornosti kot v tistih primerih, ko tisk poroča o dogodkih, ki so že dolgo časa v javni razpravi. Tudi v tem primeru je pomembno, ali se izjava nanaša na v bistvu politične, gospodarske ali družbene zadeve ali pa zadeva samo zasebno oz. intimno področje tretje osebe.« (Vrhovno sodišče ZRN, Damm/Kuner, 1991). Iz tega izhaja, da je potrebno ločiti družbeno pomembne gospodarske in politične dogodke od drugih in seveda tudi javne osebnosti političnega, gospodarskega in družbenega življenja od drugih oseb.

Kadar se pisanje oz. informacije nanašajo na javne osebe, politike, ima novinar možnost, da jim postavi vprašanja v skladu s 24. čl. zakona o javnih glasilih. Nosilci javnih funkcij so po cit. določbi zakona dolžni odgovarjati novinarjem na vprašanja, ki zadevajo njihovo delo, zaradi interesa javnosti po informiranosti. Ta interes do neke mere tudi upravičuje poseg v osebnostne pravice nosilcev javnih funkcij. Ti imajo namreč veliko možnosti, da neresnične ali pomanjkljive in zmotne informacije zanikajo, demantirajo. Če novinar takšni osebi postavi vprašanje, ta pa nanj ne odgovori, je po mojem mnenju novinarju težko očitati, da ni ravnal skrbno. Skrbnost novinarja v danih okoliščinah pri pisanju o zadevah, ki zadevajo posameznega nosilca javne funkcije, je potrebno presojati tudi ob upoštevanju lastnosti in delovanja posameznega funkcionarja. Tako vrhovno sodišče ZRN zavzema naslednje stališče: »Prav na področju političnega izmenjavanja mnenj je odločilno, ali je prizadeti s svojim nastopom in svojim ›slogom boja‹ sam izzval kritiko, s tem pa dal tudi povod za to, da so se drugi začeli ukvarjati z njim. Kdor npr. v javnosti rad nastopa kot ›apostol morale‹, lastno življenje pa usmerja po drugačnih merilih, kot jih razglaša, se seveda ne sme čuditi, če njegovo ravnanje izzove ustrezne kritike. V vseh tovrstnih primerih interes javnosti po informiranosti vedno upravičuje poseg v zasebnost.« (Damm/Kuner, 1991).

Ne glede na povedano pa novinar seveda mora imeti določene dokaze, ki kažejo na resničnost informacije, ki jo je objavil, in mora te dokaze tudi zelo skrbno zbirati in obdelati. Informacijo lahko objavi takrat, ko je sam prišel do prepričanja, da je resnična, in je sam utemeljeno verjel v resničnost tega, kar objavlja.

Sredstva javnega obveščanja so v zadnjem času tudi pod velikim pritiskom visokih odškodninskih zahtevkov, ki se zoper nje uveljavljajo pred sodišči. Zato je tudi zelo pomembno, kakšne odškodnine se bodo v prihodnosti dosojale za škodo, ki bo povzročena s posegom v osebnostne pravice po sredstvih javnega obveščanja. Po mojem mnenju morajo biti odškodnine za takšne primere primerljive z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo zaradi telesnih poškodb, in ne smejo od njih odstopati. Kljub temu da je do nedavnega veljalo stališče, da je vsaka odškodnina individualna zadeva in je zaradi tega ni mogoče primerjati z drugimi odškodninami za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi telesnih poškodb, pa je vendarle Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče v zadevi II Ips 582/96, ki pravi, da mora odškodnina zaradi razžalitve časti in dobrega imena odsevati stvarni pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva in njegove moralne podobe. Tega pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano, to je brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Potrebno je upoštevati objektivne danosti, kot so obstoječa družbeno-ekonomska razmerja na eni strani in spremenjeno civilizacijsko pojmovanje, vrednotenje in varstvo osebnostnih pravic na drugi strani. Iz tega vendarle izhaja, da je vrhovno sodišče postavilo okvire odškodnin za razžalitev dobrega imena in časti v sredstvih javnega obveščanja in da te ne bodo dosegale tako vrtoglavih višin, kot se postavljajo v tožbenih zahtevkih. Na ta način pa bi se slovenska sodna praksa s tega področja tudi približala evropski, predvsem nemški sodni praksi. Ta je že do sedaj dosojala odškodnine v zelo normalnih okvirih, če pa upoštevamo nemške družbeno-ekonomske razmere, bi lahko rekli, da so nizke.

Kot kaže, zaslužkarstva na račun medijev le ne bo, prizadeti bodo morali večkrat uporabiti pravico do odgovora in popravka, ki jo daje zakon o javnih glasilih. Ta institut je najbolj učinkovito sredstvo za sanacijo morebitne škode, ki bi posamezniku nastala zaradi napačne informacije. Vsekakor pa bodo morali predvsem posamezni nosilci javnih funkcij opustiti ambicije, da bi z visokimi denarnimi tožbenimi zahtevki disciplinirali posamezne medije, predvsem tiste z nižjimi nakladami.

izpis

Barbara Kelbl

Država proti novinarju
Povzetek iz razprave na novinarskem večeru »Pod udarom zakona«, ko sta 18. decembra 1998 Vesna Alaburić, odvetnica iz Zagreba, in Stojan Zdolšek, odvetnik iz Ljubljane, spregovorila o sodnem preganjanju novinarjev
Vesna Alaburić: Kar se tiče vašega drugega vprašanja o posebni zaščiti. Samo ena pripomba. V kazenskem zakoniku nimamo odredbe, ki bi posebej ščitila predsednika republike ali to drugo četverico, ampak se opis tega kaznivega dejanja žalitve in obrekovanja nanaša na kateregakoli državljana enako kot na predsednika. To, po čemer so oni izjemni, je dejstvo, da ob žaljivih informacijah o njihovem delu ali položaju drugače kot drugi državljani, ki vložijo zasebno tožbo, plačajo sodno pristojbino in odvetnika, peterica uživa zaščito države. Se pravi, državni pravobranilec nastopa kot pooblaščeni tožilec in v tem so privilegirani. Toda niti ta privilegiranost ni tako pomembna, saj so navsezadnje državni pravobranilci po naših, hrvaških izkušnjah slabši odvetniki od zasebnih, ki se bolj trudijo in trše delajo. Tudi nam je laže, če imamo na drugi strani državnega pravobranilca. Problem je pravzaprav sama struktura kazenskega postopka in vse, kar se okoli tega dogaja. Če je državni pravobranilec pooblaščen, se avtomatično vmeša tudi policija, dobite pozive novinarjem na informativne pogovore, zahtevke za začetek preiskovalnih postopkov in vrsto drugih stvari. In na koncu, ko pridete na sodišče, ne glede na strokovnost ali nestrokovnost državnega pravobranilca, on predstavlja državo. Vi se kot obtoženi počutite drugače, kot če bi na drugi strani sedel navaden državljan, ki ima status zasebnega tožnika. V teh kazenskih postopkih imate namreč občutek, da gre za državo proti novinarju. In to je po našem mišljenju nepravično. Ko govorim o ›nas‹, mislim s tem na novinarsko društvo in novinarje na splošno. Vložili smo predlog, zahtevo za oceno ustavnosti te odredbe in kazenskega zakonika, ki na ta način ščiti peterico. Naše Ustavno sodišče, ki je v številnih primerih odločalo zelo dobro in rešilo številna sporna vprašanja, je tu po mojem mnenju popolnoma zgrešilo. Ne samo zato, ker naš predlog ni bil sprejet, ampak zaradi obrazložitve, zakaj ni bil sprejet. Obrazložitev bi lahko na kratko povzeli takole: ne gre za kršitev enakopravnosti državljanov, ker vsak državljan Hrvaške lahko postane predsednik republike in bo zaščiten na isti način.

Boris Čibej: Ali je v Sloveniji res tako, da ni nihče posebej privilegiran?

Stojan Zdolšek: Ne. V Sloveniji je glede tega, kar je kolegica govorila, še huje. Pri nas se tudi poslanci štejejo za tako imenovane uradne osebe. Če boste razžalili poslanca, vas bo prav tako preganjal državni tožilec. Razlika je seveda, zakaj je tako. Mislim, da zato, da poslancem ni treba plačevati stroškov pravde, ker če bodo izgubili, jih nosi proračun. To je po moje eden od razlogov za takšno določbo v zakonu. (...)

Razpihovanje nestrpnosti
Poslušalec: Zanima me, kako so sodišča doslej ukrepala proti medijem in novinarjem zaradi razpihovanja sovraštva, žalitve nacionalnih čustev, seksizma in podobno.

Vesna Alaburić: Tega na Hrvaškem ni. Kar je zelo zanimivo, glede na to, da je bilo govorice sovraštva ogromno. Toda nikdar ni bila proti nikomur vložena taka tožba. Ko ste že omenili to temo, obstaja še ena zanimivost. To, da hrvaški kazenski zakonik ne opredeljuje kaznivega dejanja razpihovanja nacionalne, rasne in verske nestrpnosti, čeprav ga kot kaznivo dejanje opredeljuje že ustava. Ko so lani sprejemali novi kazenski zakonik, je to dejanje preprosto izginilo. V obrazložitvi je bilo rečeno, da se premika iz enega poglavja v drugo. Ker gre za zelo obsežen zakon, ne moreš preveriti prav vsakega kaznivega dejanja. Pozneje sem za neko publikacijo pripravljala pregled hrvaške zakonodaje in sem nas hotela pohvaliti, da imamo na ravni zakonodaje urejeno področje govorice sovraštva s kaznivim dejanje razpihovanja nacionalne, rasne in verske nestrpnosti vred. In ga nisem mogla najti. Pregledala se trikrat, pa nisem našla. V bistvu smo tako odkrili, kot smo objavili tudi v Feralu, da je to kaznivo dejanje izginilo. Kratko malo se je zgodilo, da tega v naši zakonodaji ni - povzeli bi ga lahko kvečjemu pod splošnimi kaznivimi dejanji proti mednarodnemu pravu. Pregonov pa ni bilo zato, ker so naša splošna politična klima in jasna sporočila, ki prihajajo od vrhov oblasti, govorica sovraštva. In če je stanje v politiki tako, če vam oblast diha na ta način, je normalno, da državni tožilec ne bo ukrepal. Še nekaj je, kar je po našem mnenju slabo. Nevladne organizacije namreč v takih primerih niso pooblaščene, da bi sprožile tožbe in ščitile razne skupine družbe po kriterijih nacionalnosti, etničnega porekla, spola ali česarkoli drugega. Kar se tiče prakse, je pri nas idila. Ni pregonov.

Stojan Zdolšek: Pri nas to kaznivo dejanje obstaja. Na pamet govorim, ampak mislim, da je okrog 300. člen kazenskega zakonika širjenje rasne in verske nestrpnosti. Mislim, da je bila nedavno podana ena ovadba, ko smo pri medijih. To je primer Nikole Damjanića in Slivnika. Nikola Damjanić je kninski Srb, Slivnik pa je klen Slovenec in tam je bilo marsikaj napisano, da je po mojem - bom rekel tako, če tožilec preganja, prevzame pregon zaradi žalitve poslanca, je verjetno tudi prav, da tudi takšno ovadbo preuči in pogleda. Vsaj s stališča demokratične družbe je po mojem to nujno. Ne bom rekel, da so elementi kaznivega dejanja, vsekakor pa si zadeva zasluži, da jo preuči in da o njej nekaj reče, saj sicer lahko pridemo do rasnih obmetavanj, tudi po medijih.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona