Medijska preža št. 10, zima 2001

Kamor koli pogledaš, povsod po Evropi gorijo grmade na tisoče pobitih živali zaradi suma slinavke in parkljevke. Kadar gre za zmago ljudi nad ljudmi, ni drugače. Prizori iz Makedonije ali Jeruzalema s slikovnim ali tekstovnim materialom v vseh medijih daleč prevladujejo nad prizadevanji proti rasizmu in za promocijo strpnosti, pripravljenimi za teden solidarnosti z narodi, ki se borijo proti rasizmu in neenakopravnosti ras (od 21. do 27. marca 2001).

Takšen je svet v medijih. Proti njihovi težnji, da mnogo raje prikazujejo »grde« kot »lepe« stvari, tudi doma velikokrat nastopijo tako predsedniki političnih strank kot škofje. Zamerijo jim, da posledice njihovih odločitev prikazujejo v neenakopravnem razmerju, torej raje napake kot uspehe. Drži. Danes mediji počnejo nekaj podobnega kot tragedije v Aristotelovem času. Nemalokrat je resda videti, kot da neposredno spodbujajo k nasilju in iz izgubljencev delajo junake. Z nekoliko distance pa se njihovo početje soočanja z grozo lahko pokaže tudi kot katarzično.

Nedolgo tega, ko je izbruhnila t. i. begunska problematika, slovenski mediji niso reagirali, kot smo bili vajeni doslej, torej kot svojevrstni, tudi dirigirani varuhi »zdravja družbe«. Nasprotno. Vanjo so vstopili enako zmedeno, naglo in nepremišljeno kot oblast ali kot prebivalci v lokalnih okoljih, ki so se prestrašili »tujcev« in brezbrižnosti države. Na trenutke je bilo zares grozno, koliko prostora so mediji pripravljeni nameniti fašistoidnim izpadom, za nameček pri tem gotovo opogumljeni še z realnim pričakovanjem, da se takšne stvari bolje prodajajo. Nek popolnoma nepomemben tip se je skozi omembe v prav vseh medijih, tudi takšnih, ki najbolj reklamirajo strpnost, kot je na primer Mladina, čez noč zavihtel na vrh popularnosti. Nagrajen je bil za maksimalno drznost pri izbiri žaljivih besed (naj bo še tu »golazen«). Izgledalo je strašno in grozeče, prihodnost, ki jo usmerjajo mediji, v tem primeru prepoznani kot uspešni trgovci z nesrečami in neumnostjo, pa črna. A končalo se je vendarle drugače.

Za redkokateri primer iz bližnje preteklosti je mogoče reči, da ga je javna scena tako dobro zatrla in onesposobila. Seveda ne tudi uničila – kot tokrat porajajoči se fašizem. Ţe zelo dolgo tudi ni bilo tako odličnega prikaza doslej nekako speče moči in dokaj dobre kondicije najbolj razsvetljenega dela družbe, ki se je ob začetnih prizorih prestrašenih in podivjanih sodržavljanov hitro zbrala in učinkovito ukrepala. In kar nikakor ni nepomembno, tokratna, čeprav najbrž trenutna »zmaga« nad fašizmom, je bila dosežena brez nasilja.

Brez medijev je ne bi bilo.