N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
uvodnik
kultura in mediji
razredni boj v medijih
mediji in korupcija
samoregulacija medijev
splet
raziskovalno novinarstvo
socialni položaj novinarjev
sovražni govor
medijska etika
iz zgodovine medijev
mediji in pravo
mediji v svetu
regija
civilizacija
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Ali bi strožja zakonodaja in pogostejše kaznovanje storilcev res prineslo bolj prijazen splet?

O sovražnem govoru se je v zadnjem obdobju zelo veliko govorilo in pisalo, pa tudi ugotavljalo, kdaj je govor lahko kazniv in kje so pomanjkljivosti našega pravosodnega sistema, da so obsodbe kljub mnogim (domnevnim) kršitvam 297. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) tako redke oziroma jih skoraj ni. V zadnjem času se odpirajo tudi diskusije, kakšne spremembe bi bilo treba vpeljati tako v zakonodajo kot tudi v medijsko, tožilsko in sodno prakso, da bi zmanjšali obseg sovražnega govora in kulturo komuniciranja vrnili na raven še sprejemljivega. Pri tem se nikoli ne pozabi omeniti, da so – ko govorimo o sovražnem govoru –najbolj problematični prav komentarji, ki jih uporabniki spletnih portalov objavljajo pod novicami. Glede na slišano in prebrano v mesecih od primerov Majer in Makarovič dalje bi verjetno lahko sklenili, da spoštovanje visoke vrednote svobode izražanja, anonimnost piscev in zahtevno moderiranje nepregledne množice komentarjev pač zahtevajo svoj davek. Pa ga res?

Poenotena praksa obravnavanja sovražnega govora v spletnih medijih

V letu 2010 je Spletno oko, prijavna točka nezakonitih vsebin na internetu, v sodelovanju z nekaterimi spletnimi portali začelo z iniciativo skupnega delovanja proti sovražnemu govoru na spletu. V enem letu se je iniciativi s podpisom Kodeksa regulacije sovražnega govora pridružilo osem največjih slovenskih spletnih novičarskih portalov, ki na svojih straneh omogočajo tudi objavo komentarjev spletnih uporabnikov.

Potreba po Kodeksu regulacije sovražnega govora, ki bi poenotila prakso obravnavanja sovražnih in neprimernih komentarjev na spletnih portalih, je bila sicer izražena s strani nekaterih spletnih medijev. Ob soočanju preširoke pravne podlage, nejasnih kazenskih postopkov in pomanjkljive sodne prakse s področja sovražnega govora na eni ter prakse in izkušenj spletnih portalov z vsakodnevnimi številnimi sovražnimi, žaljivimi in neprimernimi komentarji na drugi strani je bilo namreč jasno, da zgolj opiranje na pravosodni sistem ne bo prineslo bolj strpnega in kultiviranega spletnega dialoga. Tudi naraščajoče število prijav sovražnega govora na Spletno oko je kazalo, da je na tem področju treba ukrepati.

Kodeks v obliki, ki je bil sprejet s strani prvih šest spletnih medijev, je sicer zavzemal dokaj blago pozicijo, saj je predvideval moderiranje za zgolj domnevno kazniv sovražni govor, kar je v marsikomu vzbudilo vprašanje namena in učinkovitosti kodeksa, predvsem v smislu, da imajo portali obvezo moderiranja kaznivega govora tudi brez kodeksa. Že 297. člen Kazenskega zakonika ter 8. člen Zakona o medijih (ZMed) namreč prepovedujeta spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti[1], pri tem pa je relevanten tudi 21. člen novinarskega kodeksa.[2] Poleg tega kodeks ni določal sankcij za podpisnike, ki določb ne spoštujejo.

Februarja 2012 sta bili ti dve pomanjkljivosti odpravljeni, saj so podpisniki sprejeli odločitev, da se obvezno moderiranje iz zgolj domnevno kaznivega govora razširi tudi na ostale neprimerne vsebine, kot so žalitve, grožnje, nestrpnost brez izražanja naklepa, ter jezikovna neprimernost. Poleg tega je bila kodeksu dodana klavzula o sankcioniranju podpisnika v primeru kršitve kodeksa. Ob tem pa je že od samega začetka iniciative podpis kodeksa pomenil tudi uvedbo obvezne registracije uporabnikov, blokiranje ponavljajočih kršiteljev ter omogočanje neposredne prijave sovražnega govora moderatorju portala ter prijavni točki Spletno oko.

Od leta 2011 strmo naraščanje števila prijav

Vzpostavitev sodelovanja s spletnimi portali je leta 2011 vodila k strmemu naraščanju števila prijav domnevnega sovražnega govora na Spletno oko. Tako smo v letu 2011 prejeli kar 2835 prijav sovražnega govora, kar je za 350 odstotkov več kot leta 2010. Večina prijav, kar 93 odstotkov, jih je bilo posredovanih prek prijavne forme na portalih, ki so podpisniki kodeksa. Vse posredovane prijave so bile pregledane s strani prijavne točke Spletno oko in če je bila ugotovljena domnevna kršitev 297. člena KZ-1, je bila prijava posredovana policiji v nadaljnjo obravnavo. Na tem mestu velja poudariti, da je bilo le za 3 odstotke vseh prijav, ki so bile posredovane s strani portalov podpisnikov, ugotovljeno, da domnevno vsebujejo elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1).

Opažamo torej, da je na spletnih portalih veliko več drugih oblik neprimernega govora in da je domnevni sovražni govor, kot ga obravnava dosedanja policijska, tožilska in skopa sodna praksa in ki jo pri pregledovanju prejetih prijav upošteva prijavna točka Spletno oko, pravzaprav v manjšini. Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu, kar kaže na slabo razumevanje pravno formalnega koncepta sovražnega govora in nizko toleranco nekaterih bralcev do večine vrst neprimernega govora in ne zgolj tistega, o katerem bi lahko domnevali, da je kazniv. To potrjuje tudi raziskava, ki je bila narejena med uporabniki spleta (Sovražni govor na slovenskem spletu, N=2140).

Anketa o dojemanju sovražnega govora

Ugotovitve kažejo, da nekaj manj kot 70 odstotkov anketirancev izraz sovražni govor sicer dojema kot spodbujanje nasilja proti družbenim skupinam, a jih hkrati 60 odstotkov meni, da gre pri sovražnem govoru za sovraštvo do druge osebe (kar je povsem neskladno z formalno definicijo sovražnega govora). Več kot ena tretjina (37 odstotkov) anketirancev meni, da gre za žaljenje, nekaj manj kot tretjina (31 odstotkov) pa je mnenja, da se med sovražni govor uvrščajo tudi grožnje. Mlajše anketirance in osebe, ki pogosteje objavljajo svoje komentarje, sporne oblike govora motijo precej manj kot starejše anketirance in osebe, ki komentirajo redkeje. Občutna razlika obstaja tudi med spoloma; ugotovili smo, da osebe ženskega spola sporne oblike govora motijo precej bolj kot moške respondente.

Seveda se je na tem mestu treba vprašati, zakaj prihaja do takih razlik v razumevanju kaznivega sovražnega govora. Pri tem je potrebno poudariti, da tudi med strokovnjaki s področja ustavnega in kazenskega prava ter človekovih pravic obstajajo razlike pri dojemanju in razločevanju sovražnega govora od drugih (nekaznivih) oblik govora. Tako med njimi lahko zaznavamo različne meje tolerance in načine interpretiranja družbene nevarnosti govora, ki spodbuja nestrpnost in sovraštvo.

Polemično o sovražnem govoru kot prekršku

V zadnjem obdobju sta polemiko o sovražnem govoru sprožila primera »volivci v trenirkah« in intervju Svetlane Makarovič za spletni portal siol.net. Ker sta oba primera znana, o njih ne bomo dodatno razglabljali. Dodatno polemiko je sprožil tudi predlog namestnika varuhinje človekovih pravic Jerneja Rovška, da bi se spodbujanje sovraštva in nestrpnosti sankcioniralo le kot prekršek v okviru zakona o javnem redu in miru.[3] Ob tem se Rovšek navezuje pretežno na sporne komentarje, ki jih lahko vsak dan prebiramo pod članki na novičarskih portalih in na spletnih forumih. S tovrstno obliko sankcioniranja bi po njegovem mnenju lahko zamejili naraščajoče sovraštvo na spletu. Ob tem se Rovšek zaveda morebitnih pomislekov, a opozarja da »je alternativa le, da glede javnega širjenja sovraštva in nestrpnosti ne naredimo nič, da dovolimo nekaznovano preizkušanje meja strpnosti«. (Rovšek, Pravna praksa 2012/2, str. 15)

Predlog je bil kritično obravnavan tako s tehničnega kot tudi konceptualnega vidika. Ustavni pravnik Andraž Teršek opozarja na nevarnost ustvarjanja sivih con.[4] Po njegovem mnenju je Rovškov predlog pravno nevzdržen, saj se mora sovražni govor preganjati le kot kaznivo dejanje. Če je določena oblika govora sporna, vendar je še v mejah pravno dovoljenega, pa ne sme biti kazniva niti kot prekršek (Teršek, Pravna praksa 2012/13). Tovrstno kaznovanje (še) zaščitenega govora, četudi v obliki prekrškov, bi bilo po Terškovem mnenju protiustavno. Določene zadržke glede Rovškovega predloga ima, predvsem zaradi njegove kompleksnosti, tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.[5]

Vpliv ameriškega pogleda na slovensko sodno prakso

Zdi se, da ima sodna veja oblasti v Sloveniji precej ameriški pogled na razlikovanje med sovražnim govorom in svobodo govora. Ta je bolj toleranten do spodbujanja sovraštva kot evropski, ki je, zaradi zgodovinske izkušnje, bolj restriktiven (če pomislimo zgolj na stotine obsodb zaradi izkazovanja nacističnih simbolov v Nemčiji), čeprav je na tem mestu treba omeniti, da tudi ameriški kriteriji niso konsistentni in jasni.[6]

Ameriški model za omejitev govora mora ustrezati testu imminent lawless action (ki je zamenjal standard »jasne in neposredne nevarnosti«– clear and present danger). Pri tem standardu je svoboda govora lahko omejena, če govorec poziva k neizbežni protipravni akciji, torej h kršenju zakonodaje (pri tem je pomembno, da je kršitev neizbežna v »sedanjosti« in ne da oseba spodbuja k protipravni akciji »morda nekoč v prihodnosti«). Slovensko sodno prakso Krivic (PP 2012/1) postavi ob bok starejšemu standardu »jasne in neposredne nevarnosti«, pri čemer je po njegovem dognanju v Sloveniji ta kriterij poenostavljen v »nasilje« (lahko bi dejali »neizbežen izbruh nasilja«), čeprav ameriška praksa govori le o »znatnem zlu« (substantive evil). V tem smislu bi morda lahko trdili, da je slovenska sodna praksa celo nekoliko bolj liberalna kot ameriška. Ne glede na neskladje mnenj pa se strokovnjaki strinjajo, da v Sloveniji ni dovolj (ustrezne) sodne prakse s tega področja.[7]

Težko razumljiv člen Kazenskega zakonika

Tudi med običajno populacijo je člen, ki obravnava sovražni govor, zaradi prevelike splošnosti težko razumljiv. Z novelo zakona, ki je postala veljavna 15. 5. 2012, pa je javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti določeno še širše in še bolj ohlapno. Zaradi tega na Spletnem očesu pričakujemo še večje nejasnosti glede prijavljenega govora in govora, ki bo dejansko obravnavan s strani tožilstva kot domnevno kazniv. Sploh če bo sodna praksa ostala enako pomanjkljiva, kot je bila do zdaj.

Seveda se na koncu postavlja vprašanje, ali bi strožja zakonodaja in pogostejše kaznovanje storilcev res prineslo bolj prijazen splet. Četudi bi tožilstva in sodišča svoje razumevanje sovražnega govora razširila in omilila, ni zanemarljivo dejstvo, da večina spornih komentarjev sodi v skupino žaljivega ali drugače neprimernega govora, ki še vedno ne bi bil kaznovan.

Analiza 2169 prijav, prejetih na Spletno oko med januarjem in avgustom 2011, namreč kaže sledeče rezultate: 15 odstotkov prijav vsebuje sporni govor zoper čast in dobro ime ali nesprejemljiv govor proti posamezniku, isti odstotek beležimo pri prijavah neprimernega govora proti družbenim skupinam (posmehovanje, stereotipi ipd.), 10 odstotkov prijav predstavlja jezikovno neprimernost (kletvice), 23 odstotkov prijav ni spornih v nobenem pogledu, 20 pa jih sploh ni veljavnih (na primer prazne prijave). V dveh skupinah, ki predstavljata nevarnejši govor zoper skupine, je 13 odstotkov prijav nestrpnosti brez naklepa storitve kaznivega dejanja (kategorija, ki ni kazniva in pregonljiva po uradni dolžnosti), le štirje odstotki (81 prijav) pa predstavljajo domnevno javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1 oziroma »sovražni govor«).

Učinek kaznovanja

Poleg tega je problematičen tudi učinek kaznovanja za preprečevanje sovražnega govora. Bi dosledno kaznovanje vsega, kar je sovražno, res prineslo manj sovražnosti na spletu? Številni kriminologi in penologi z različnih področij so mnenja, da kazen ne zmanjša števila kršitev oziroma ne odvrača od prekrška ali kaznivega dejanja (pa naj gre za primere prometnih prekrškov (Weatherburn in Moffat, 2011), kršenja avtorskih pravic (Ushiyama, 2009) ali pa za smrtno kazen (Sutherland, 1925, Lampreti, 2010).[8]

Za konec si je treba ogledati morda najpomembnejši vidik, ki je omogočil širjenje nestrpnosti in sovraštva na spletu. Ne moremo spregledati, da so (neprimerni) uporabniški komentarji postali bistven element spletnih novičarskih portalov. Komentatorji lahko posredujejo koristne informacije, ki jih novinarji in splošna javnost prej niso imeli. S tem portal naredijo bolj zanimiv in interaktiven. Poleg tega naj bi bili pomembni tudi s komercialnega vidika, saj vsaj teoretično prinesejo več klikov na oglaševalska sporočila ter s tem omogočijo pokritje stroškov obratovanja portala ali pa celo dobiček.

Treba pa je vedeti tudi to, da imajo portali na svojih straneh na voljo kar nekaj vzvodov za zmanjševanje števila spornih komentarjev v praktično zelo kratkem času – brez dolgotrajnega lobiranja za spremembo zakonodaje, zakonodajnih postopkov in 'prevzgojo' tožilcev ter sodnikov. Ukinitev anonimnosti (tudi delna ukinitev, kot je prijavljanje s Facebook računom ali avtentikacija uporabnikov) ali predmoderiranje komentarjev sta samo dva izmed njih. Seveda pa bi slednje lahko pomenilo manj komentarjev in domnevno tudi manj klikov.

Viri

Beseda je lahko tudi bomba: pogovor Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava. Dostopno prek: www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042517240 (4. 5. 2012).

Kodeks novinarjev Slovenije. Dostopno prek: www.razsodisce.org/razsodisce/kodeks_ns_txt.php (4. 5. 2012).

Krivic, Matevž (2011): Sovražni govor in tretji kriterij. Delo.si. 21. december 2011. Dostopno prek: www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/sovrazni-govor-in-tretji-kriterij.html (4. 5. 2012).

Krivic, Matevž (2012): Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom? V: Pravna praksa 1, str. 6.

Rovšek, Jernej (2011): Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti? V: Medijska preža 39. Dostopno prek: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/39/sovrazni/.

Statistika prijav sovražnega govora na Spletno oko v letih 2007–2011. Dostopno prek: www.spletno-oko.si/uploadi/editor/1324381112tabela.JPG (4. 5. 2012).

Teršek, Andraž (2007): Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi. Ljubljana: NUK.

Teršek, Andraž (2012): Ustavnopravno nedorečeno javno izražanje o javnem izražanju – (Delni) odziv na ustavnopravni izziv mag. Matevža Krivica. Pravna praksa 13.

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). Uradni list RS, št. 87/2011 (2. 11. 2011).

1 Pri Zakonu o medijih (ZMed) velja opozoriti še na šesti člen, ki določa, da dejavnost medijev temelji tudi na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, ob tem pa še določa, da mora biti ustvarjanje programskih vsebin skladno s profesionalnimi kodeksi (citirano po Rovšek, 2011, dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/39/sovrazni/).
2 Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi.
3 Za celoten predlog glej: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/39/sovrazni/.
4 Dr. Andraž Teršek, v pogovoru, 20. 4. 2012.
5 Glej Matevž Krivic, delo.si: Sovražni govor in tretji kriterij, 21. 12. 2011.
6 Krivic po Teršek (2007), Pravna praksa 2012/1.
7 Med drugim so ta argument predstavili Neža Kogovšek na Javnem forumu o sovražnem govoru na spletu (Ljubljana, 13. 12. 2011), Teršek (2007), Rovšek (glej drugo opombo), Bavcon v intervjuju za dnevnik.si (17. 3. 2012) idr.
8 Ker se viri ne nanašajo na sovražni govor, jih navajam le v opombi in ne v seznamu virov:
  • Ushiyama, Atoshi (2009), Empirical Analysis of the Effects of Raising the Statutory Penalties for Copyright Crime on the Incidence of Crime. V: Japanese Economy 36(2), str. 78–102.
  • Weatherburn, Don in Steve Moffatt (2011), The Specific Deterrent Effect of Higher Fines on Drink-Driving Offenders. V: British Journal of Criminology 51(5), str. 789–803.
  • Sutherland, Edwin H. (1925), «Murder and the Death Penalty.« V: Journal of Criminal Law and Criminology 15, str. 522.
  • Lampreti, John (2010), Does Capital Punishment Deter Murder? A brief look at the evidence. Dostopno prek: www.dartmouth.edu/~chance/teaching_aids/books_articles/JLpaper.pdf

izpis

Jernej Rovšek

Splet ne more biti izjema
Splet bolj varuje kršitelje zakonov in etičnih norm kot žrtve posegov v osebnostne pravice – Morebitno kaznovanje tistih posameznikov, ki širijo sovraštvo in nestrpnost do drugačnih, ne pomeni poseg v spletno svobodo – Za splet glede civilne ali kazenske odgovornosti ne veljajo nobene izjeme 

V zadnjih mesecih se veliko piše in govori o t. i. sovražnem govoru. To je dobro, saj obeta, da bomo morda našli bolj ustrezne odzive na te pojave od obstoječih. Povod za strokovne razprave, zlasti med pravniki, so odzivi na posamezne kontroverzne izjave in zapise, med katerim izstopa besedilo Tomaža Majerja o »volivcih v trenirkah« na spletni strani SDS. Strokovna in laična javnost je razdeljena glede pomena in »nevarnosti« različnih izjav in zapisov. Različni odzivi spodbujajo vedno nove pozive k »obsodbam druge strani«, ki naj bi dajala prav tako (ali še bolj) sporne izjave. Na udaru s takšnimi pobudami je tudi varuh človekovih pravic (v nad.: varuh). število novih zadev na področju etike javne besede do aprila 2012 je že dvakrat večje kot v celotnem letu 2011. V zadnjem času pri varuhu tudi opažamo, da se mnogi pobudniki ne zadovoljijo s pojasnili o mejah svobode izražanja in vztrajajo, da je treba akterje »sovražnega govora«, kot ga sami razumejo, kaznovati ali najmanj javno obsoditi. Seveda le tiste, s katerimi stališči se sami ne strinjajo. Največ zadev v tem letu je varuh prejel v zvezi z dvema dogodkoma: 1. prireditvijo Viktorji, na kateri naj bi bil prisoten sovražni govor in se izvajala kampanjo proti sprejetju družinskega zakonika na referendumu, in 2. glede predavanja »ozdravljenega« homoseksualca na napovedanih škofijskih dnevih mladih v Postojni. Skupna značilnost obeh kampanj s pritožbami varuhu in drugim državnim organom je bila tudi njihova organiziranost; ni šlo le za spontane odzive prizadetih.

Različno razumevanje sovražnega govora

Izraz »sovražni govor« se v javnosti in stroki uporablja različno in pogosto tudi neustrezno. Različne stroke ga tudi razumejo različno. Očitno je zlasti različno razumevanje med pravniki na eni strani ter drugimi družboslovci (politologi in sociologi) na drugi. Sam sem bil, ne le enkrat, soočen s spiskom domnevno spornih javnih izjav, na podlagi katerih bi po pričakovanju novinarjev moral povedati, katera izjava je sovražni govor, katera pa to ni. Tudi to kaže na stisko novinarjev, ki se težko znajdejo med omenjenim različnim razumevanjem »sovražnega govora«.

Uradne definicije sovražnega govora ni. Na meddržavni ravni vsebujejo tovrstno opredelitev le Priporočila Sveta ministrov št. R (97) 20 o »sovražnem govoru« (tudi priporočila sovražni govor dajejo v narekovaj!). Za namene tega priporočila definirajo »sovražni govor« kot vsako obliko izražanja, ki širi, spodbuja, promovira ali opravičuje rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem ali druge oblike sovraštva na podlagi nestrpnosti, ki vključuje izraze nacionalne nestrpnosti in etnocentrizma, diskriminacijo ter sovraštvo do manjšin, migrantov in priseljencev.

S sociološkim, politološkim in novinarskim pogledom in razumevanjem sovražnega govora se pogosto srečujem. Službeno zlasti v mandatu drugega nosilca funkcije varuha, Matjaža Hanžka, ko je imel tovrsten pogled na sovražni govor velik vpliv na celotno delo institucije in na sprejemanje njenega poslanstva v javnosti. Varuh je pogosto opozarjal na posamezne primere sovražnega govora, zlasti v politiki. Dal je tudi nekaj ovadb oziroma predlogov za pregon. Z vsemi aktivnostmi na tem področju se nisem strinjal. Menim, da varuh ni tisti, ki moral vlagati ovadbe in preganjati posameznike, saj je njegovo poslanstvo nadzor oblasti in ne posameznikov. Tako razumevanje vloge varuha je v javnosti še vedno razširjeno. Kaže se zlasti v tem, da številni pobudniki in tudi novinarji pričakujejo odziv varuha na posamezne primere dejanskega ali domnevnega sovražnega govora ter ukrepanje in obsodbe. S tovrstnim pogledom na sovražni govor se srečujem tudi pri delovanju v okviru nevladnih organizacij.

Po mnenju sociologov in politologov je sovražni govor nedvomno ena od oblik diskriminacije. O tej temi je Fakulteta za družbene vede 15. 3. 2012 ob 50-letnici priredila razpravo z naslovom »Novinarstvo in sovražni govor«. Prispevki z razprave, objavljeni v reviji Teorija in praksa (št. 1/2012, str. 91-215), dobro ilustrirajo tovrstno razumevanje sovražnega govora. Na podlagi teh prispevkov bom povzel nekatere ugotovitve.

Med poudarki je tudi opozorilo, da sta pravna opredelitev in pravniški pristop do sovražnega govora preozka, zato ju družboslovci ne bi smeli sprejeti kot edino mogoči. Poudarjajo, da ne obstaja enotna opredelitev sovražnega govora in da tega ne more urediti niti zakonodaja.[1] Tudi posamezni teoretiki sovražni govor razumejo in definirajo različno. Nekateri ga razčlenjujejo na sovražni in napadalni govor, pri čemer kot napadalni opredeljujejo govor, ki je nespodoben, nevljuden ali osebno žaljiv. Prevladuje stališče, da je sovražni govor »diskriminatorni diskurz«, ki povzroča tistim, ki so žrtve oziroma ciljna skupina takšnega govora, škodo tako v smislu njihovega družbenega položaja in sprejetosti kot konkretno škodo, ki se lahko odraža celo v obliki psihičnih in fizičnih težav.

Najbližja pravni je opredelitev soavtorjev, ki sodelujejo s Spletnim očesom:[2] ti ločujejo med kaznivim sovražnim govorom, ki temelji na 297. členu KZ-1, nesprejemljivim govorom, pri katerem so druge pravne podlage za pregon (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime ter kršitve medijskega zakona), in neprimernim govorom, pri katerem so lahko kršena formalna in neformalna pravila samoregulacije, za sodni pregon pa ni nobene pravne podlage. Raziskave, ki so bile opravljene za potrebe teh razprav, kažejo, da tudi novinarji in uredniki sovražni govor razumejo različno. Rezultati anket in intervjujev, ki jih je opravil Marko Milosavljević[3], potrjujejo, da mnogi uredniki in novinarji slabo poznajo pravni okvir, tako zakonski kot samoregulacijski, ter da mnogi ne ločujejo sovražnega govora od drugih pojavov (na primer žaljivih obdolžitev, ki so usmerjene proti prepoznavnim posameznikom).

Ilustrativen je primer »volivcev v trenirkah« oziroma zapisa Tomaža Majerja na spletni strani SDS. Nekateri družboslovci v tem primeru ne vidijo le sovražnega govora, ampak celo odkriti rasizem.[4] Eden od prispevkov v citirani številki Teorije in prakse je v celoti posvečen temu zapisu. štirje avtorji, ki so ga analizirali po jezikovnih in drugih merilih, so sklenili, da gre za sovražni govor kot obliko diskriminatornega diskurza, ki ljudi spodbuja k nestrpnosti.[5] Tudi odvetnik Rok Čeferin v tem besedilu vidi tipičen primer sovražnega govora in dodaja, da bi bil Majer pri nas obsojen, če bi slovenska sodišča sovraštvo razumela tako kot francoska in pozneje ESČP v primeru Le Pen proti Franciji.[6] Na drugi strani pa Andraž Teršek meni, da je ta primer daleč od koncepta sovražnega govora.[7]

V nadaljevanju pojasnjujem pravne opredelitve »sovražnega govora«, kot izhajajo iz ustave, kazenskega zakonika in kazenskih določb drugih predpisov.

Ustava RS prepoveduje vsakršno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti

Prvi odstavek 63. člena ustave RS kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kot kaznivo dejanje

V zadnjih petih letih ima Kazenski zakonik tri definicije kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Koliko je bilo pravnomočnih obsodb tega dejanja, je težko ugotoviti. V javnosti kroži podatek o treh sodbah.[8] Nanašajo se na zelo različne primere in temeljijo na različnih besedilih 297. (prej 300.) člena. Zato je težko govoriti o tem, kakšna je pri nas sodna praksa v primerih tehtanja med svobodo izražanja in javnim spodbujanjem sovraštva in nestrpnosti.

V medijsko odmevni zadevi Cafe Open iz leta 2010 so bili storilci obsojeni na podlagi 297. člena, poleg tega pa tudi zaradi nasilništva (296. člen KZ-1) in povzročitve splošne nevarnosti (314. člen KZ-1). Iz sodbe je razvidna pomanjkljivost, na katero nas že dalj časa opozarjajo tudi nadzorni organi Sveta Evrope, zlasti Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI). Po mnenju strokovnjakov ECRI so eno od področij kazenskega prava, na katerih je v Sloveniji najbolj potreben napredek, rasistično motivirana kazniva dejanja.[9] Kazenski zakonik rasistične motivacije ne opredeljuje pri vseh kaznivih dejanjih z elementi nasilja, zato so bili napadalci v tem primeru obsojeni na podlagi treh členov zakonika. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bili obsojeni zaradi obeh dejanj z elementi nasilja v kvalificirani obliki, zaradi sovražnih nagibov, in jih ne bi bilo treba kaznovati še posebej za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Zadnje spremembe in dopolnitve kazenskega zakonika (KZ-1B),[10] ki so začele veljati 14. 5. 2012, so spet posegle v inkriminacijo kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v 297. členu. Dodan je pogoj, da dejanja lahko privedejo do ogrožanja ali motenj javnega reda in miru; zato je pogoj za uporabo tega člena strožji. Na koncu prvega odstavka pa je dodano besedilo, da mora biti dejanje storjeno »z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.[11] Pomen tega dodatka je nejasen. Težko si je predstavljati spodbujanje sovraštva in nestrpnosti brez groženj, zmerjanj ali žalitev. Žalitev pa je tudi posebno kaznivo dejanje. Ta del inkriminacije na videz razširja možnosti kaznovanja, vendar je težko napovedati, kako se bo člen v prihodnje uporabljal. Domnevam, da so predlagatelji preveč dobesedno sledili smernicam EU.[12] Na okrogli mizi, ki jo je priredila organizacija Legebitra, je vrhovni državni tožilec odkrito povedal, da ne vedo, ali je nova kvalifikacija milejša ali strožja od prejšnje. Kritičen je bil tudi do tožilcev, ki se izogibajo pregona po tem členu, ker je dokazovanje vseh elementov zelo zahtevno in ker praviloma zavračajo ovadbe, zoper te odločitve pa ni nobenega pravnega sredstva. Tudi zato imamo le malo tovrstne sodne prakse. Ni torej mogoče pričakovati, da bo sodne prakse na podlagi spremenjenega 297. člena KZ-1 več.

Spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kot prekršek

Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) kot prekrške med drugim opredeljuje nasilno in drzno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu (6. člen), nedostojno vedenje na javnem kraju (7. člen) in pisanje po objektih (13. člen). Člen 20 ZRJM-1 določa, da se storilec za ta in nekatera druga dejanja, storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti, kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev (oziroma 835 evrov, odkar imamo novo valuto). ZRJM-1 v 1. členu določa, da je namen tega zakona uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika ali posameznice.

Izrazi sovraštva in nestrpnosti, ki so posredovani prek spleta in drugih novih sredstev posredovanja vsebin (družabna omrežja), v ZRJM-1 niso posebej predvideni kot prekršek. Pojem javnega kraja iz 1. točke 2. člena ZRJM-1[13] pa bi bilo mogoče razložiti tako, da so tudi te oblike komuniciranja javni kraj, ki je »pod določenimi pogoji dostopen vsakomur«. Koristno bi bilo v praksi to možnost preizkusiti.

Zakon o medijih (ZMed) prepoveduje spodbujanje k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti ter k nasilju in vojni in izzivanje narodnega, rasnega, verskega, spolnega ali drugega sovraštva in nestrpnosti z razširjanjem programskih vsebin (8. člen). Kršitve te prepovedi so kot prekršek sankcionirane le, če so storjene z oglaševanjem v medijih.

Tudi Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO-UPB1) v prvem odstavku 24. člena določa, da je storitev ali opustitev, ki ima vse znake diskriminacije v smislu 4. člena (neposredna in posredna diskriminacija) oziroma 5. člena (nadlegovanje) tega zakona, prekršek, za katerega se storilec kaznuje z globo.

Nekatera ravnanja, ki imajo znake spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, so že zdaj lahko sankcionirana kot prekršek

Praviloma bi že zakonodajalec moral poskrbeti, da se znaki kaznivega dejanja in znaki prekrška ne bi popolnoma prekrivali, saj to omogoča arbitriranje organov pregona in pomeni anomijo pravnega reda, vendar v praksi v mnogih primerih ni tako, kar ugotavlja tudi Ustavno sodišče RS.[14] Ker nisem strokovnjak za kaznovalno pravo, iz prispevka Hinka Jenulla o razmerju med prekrškovno in kazensko odgovornostjo povzemam nekatere razlike med kaznivimi dejanji in prekrški. Isto ravnanje se lahko pojavi hkrati kot kaznivo dejanje, kot prekršek in kot disciplinski postopek, saj dejstva, ki izhajajo iz konkretnega storilčevega dejanja, lahko ustrezajo znakom kaznivega dejanja in tudi znakom prekrška.[15] Prekrški so posebna (pod)vrsta kaznivih dejanj. Zaradi lažje sankcije zahteva po določnosti opredelitev prekrškov ni tako stroga; prekršek nima strogo določenih znakov. Za prekrške velja splošno določena odgovornost iz malomarnosti, pri kaznivih dejanjih pa le, če je tako posebej določeno; za prekršek torej zadošča nižja stopnja krivde. Praviloma je razlika med kaznivim dejanjem in prekrških v posledici in večji ali manjši družbeni nevarnosti dejanja. Prepir ali hitra vožnja je prekršek, če nastanejo posledice, na primer telesna poškodba, pa gre lahko za kaznivo dejanje. Večjo ali manjšo družbeno nevarnost in s tem razmejitev nezakonitih ravnanj med kazniva dejanja in prekrške pa opredeli zakonodajalec.

Svoboda izražanja je varovana predvsem v okviru razprav o javnih zadevah in svobode medijev

Pogosto citirane trditve iz obrazložitev sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 10. členom EKČP, ki zagotavlja svobodo izražanja (prvič v zadevi Handyside), da ta člen zaradi varovanja svobode izražanja varuje tudi informacije in ideje, ki žalijo ali pretresejo družbo ali njene prebivalce, je treba razumeti v povezavi s primeri, pri katerih je bil uporabljen. ESČP je dalo varstvo takim izjavam praviloma v kontekstu razprav o pomembnih družbenih vprašanjih; največkrat takrat, ko je zaščitilo novinarje in druge pisce, ki so bili preganjani zaradi žalitev in obrekovanj, pogosto s strani politikov. Pri tem gre za varovanje svobode izražanja v političnih razpravah in v medijih, ki nima neposredne povezave s sovražnim govorom, ki se množično pojavlja zlasti na spletu in po različnih forumih. Tisti, ki (le) javno širijo sovraštvo in nestrpnost se ne morejo uspešno sklicevati na svobodo govora, saj praviloma ne načenjajo razprave o pomembnih družbenih in političnih vprašanjih. Njihove ideje zato ne zaslužijo enakega pravnega varstva v okviru svobode izražanja, ki ga morajo uživati mediji (kot medij se obravnavajo le tiste spletne strani in vsebine, ki so registrirane v skladu z zakonom o medijih).

V to smer gredo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v nekaterih novejših zadevah, ki so predstavljene v nadaljevanju. Sodišče ni ugotovilo kršitve 10. člena EKČP v primerih diskriminacijskih in rasističnih izjav, katerih avtorji so bili v posameznih državah obsojeni. Ocenilo je, da takšne izjave (ki jih lahko opredelimo kot sovražni govor) pomenijo nedopustno zlorabo svobode izražanja, zato ne uživajo zaščito 10. člen ESČP.

Ena od novejših odločitev ESČP v kateri sodišče ni ugotovilo posega v svobodo izražanja je primer Le Pen proti Franciji z dne 20. 4. 2010.[16] Pritožnik je bil razvpiti nacionalistični politik Jean-Marie Le Pen. Pred francoskimi sodišči je bil kaznovan z denarno kaznijo 10.000 evrov, ki jo predpisuje medijski zakon, zaradi naslednjih izjav v intervju za dnevnik Le Monde: »Na dan, ko v Franciji ne bo več pet, ampak petindvajset milijonov muslimanov, bodo oni vladali.« In: »Ko povem, da bomo morali Francozi paziti na vsak korak, ko bo v Franciji živelo 25 milijonov muslimanov, mi pogosto rečejo: ampak, gospod Le Pen, saj jih je toliko že zdaj – in imajo prav!«

Čeprav je avtor izjave politik in je izjavo dal v okviru politične razprave, je po mnenju francoskih sodišč, ki ga je potrdilo tudi ESČP, prekoračil meje dopustne politične razprave, ko je s svojimi izjavami predstavil celotno muslimansko skupnost v negativni luči, ki lahko spodbudi v družbi občutke sovražnosti in zavračanja. ESČP je ugotovilo, da je bila izrečena kazen sorazmerna in »nujna v demokratični družbi«. V prispevku, v katerem je primerjal to sodbo in besedilo Tomaža Majerja o »volivcih v trenirkah«, je odvetnik Rok Čeferin[17] sklenil, da bi slovenska sodišča Majerja morala obsoditi zaradi spodbujanja narodnostnega ali verskega sovraštva, če bi to razumela tako kot v omenjenem primeru francoska in ESČP. In če bi Majer zaradi te obsodbe sprožil postopek zoper Slovenijo, bi ESČP zelo verjetno njegovo pritožbo zavrnilo in odločilo v prid Sloveniji, ki ima pravico do omejevanja sovražnega govora kot primera zlorabe pravice do svobode izražanja. K temu dodajam še opazko, da so pri nas nacionalistični politiki dajali še težje ocene, na primer o Romih, pa se jim nič ni zgodilo. Tudi v primeru ovadb in obtožb so bili oproščeni.

V to smer je šlo ESČP tudi v primeru Leroy proti Franciji z dne 2. 10. 2008. Sodišče ni pritrdilo pritožniku, da bi šlo za kršitev 10. člena EKČP v primeru obsodbe karikature, ki je bila objavljena v baskovskem tedniku Ekaitza. Karikatura je prikazovala napadena newyorška dvojčka, pod njo pa je bilo napisano: »Vsi smo sanjali o tem … Hamas pa je to storil.« Karikatura je bila objavljena 13. septembra 2001, torej le dva dneva po napadu. ESČP ni upoštevalo sarkastičnega tona, satiričnega medija in opravičila uredništva, da so želeli s karikaturo pokazati le protiameriško in protiimperialistično prepričanje in da niso hoteli žaliti žrtev napada.

Veliko zanimanje glede meja med svobodo izražanja in spodbujanjem sovraštva in nestrpnosti je povzročila ena novejših tovrstnih sodb, v zadevi Vejdeland in drugi proti švedski, z dne 9. februarja 2012.[18] ESČP je soglasno odločilo, da ni bil kršen 10. člen konvencije s pogojnim in denarnim kaznovanjem štirih mladeničev, ki so v srednji šoli v in na omarice dijakov dajali letake s homofobnimi stališči. V letakih so med drugim napisali, da je homoseksualnost »deviantna spolna praksa, ki učinkuje razdiralno na družbo«, da je razlog za širitev aidsa ter da »homoseksualni lobi« skuša zmanjšati pomen pedofilije. švedska sodišča so jih obsodila na podlagi določbe kazenskega zakonika, ki prepoveduje spodbujanje sovraštva in nestrpnosti na podlagi nacionalne, etnične, verske in drugih osebnih okoliščinah. V letu 2003 je bila med njimi izrecno dodana še spolna usmerjenost.

ESČP je soglasno odločilo, da švedsko vrhovno sodišče (ki je o obsodbi odločilo s tesno večino treh od petih sodnikov) pri izreku kazni mladeničem ni prekoračilo meja svobode izražanja in okvirov, ki jih glede možnih posegov v svobodo izražanja določa drugi odstavek 10 .člena EKČP. Sodišče je ugotovilo, da stališča v letaku vsebujejo resne obtožbe, čeprav ne pozivajo posameznikov k nasilnim ali kaznivim dejanjem (54. točka sodbe). Sodišče je tudi v 55. točki sodbe ponovilo, da za spodbujanje sovraštva ni nujno pozivanje k nasilnim dejanjem. Žalitve in obrekovanja posameznih družbenih skupin zadostujejo, da lahko javna oblast da prednost borbi proti sovražnemu govoru pred svobodo izražanja. Sodišče je tudi ponovilo svoje stališče iz nekaterih prejšnjih sodb, da je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti enako nevarna kot diskriminacija na podlagi narodnostne ali etnične pripadnosti. V 59. točki ESČP zaključuje, da je poseg v pravico pritožnikov do svobode izražanja državna oblast lahko razumno obravnavala kot nujen v demokratični družbi za varstvo ugleda in pravic drugih.

Sodbi so priložena zanimiva pritrdilna ločena mnenja, tudi našega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča. Sodnica Yudikivska in sodnik Villinger sta v svojem pritrdilnem mnenju najprej izrazila razočaranje nad priložnostjo, ker v tem primeru sodišče ni bolj jasno opredelilo sovražni govor. Ravnanja mladeničev je kvalificiralo kot »resne in na predsodkih utemeljene obtožbe«. Ob tem opozarjata na ameriški pristop, kjer je sovražni govor zaščiten, dokler grožnje ne vodijo k neposrednemu nasilju, ki po njunem mnenju prestavlja previsok prag kaznivosti, ki si ga Evropa ne more privoščiti (6. točka).

Sodba ESČP v zadevi Vejdeland proti švedski pomeni doslej najbolj neposredno odstopanje od ameriškega pristopa k omejevanja sovražnega govora, ki ima tudi pri nas velik vpliv tako na sodno prakso (ki zahteva, da spodbujanje sovraštva vodi k neposredni grožnji z nasiljem ali samemu nasilju, na kar opozarja zlasti Matevž Krivic[19]) kot na javne razprave o možnostih omejevanja sovražnega govora.

Ali morebitno sankcioniranje sovražnega govora lahko pomeni omejevanje spletne svobode?

Želel bi zavrniti tudi nekatere pomisleke, da bi sankcioniranje sovražnega govora lahko pomenilo korak k regulaciji in omejevanju svetovnega spleta. O tem piše Mitar Milutinović v odzivu na moj članek z naslovom »Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?«, ki je bil objavljen v Medijski preži št. 39.[20] Avtor sicer soglaša, da je sovražni govor pojav, ki ga je treba omejiti, ne soglaša pa s predlaganimi rešitvami, da bi se dodatno sankcioniral kot prekršek, ker v tem vidi poskus regulacije interneta. Meni, da internet ni javni prostor kot drugi javni prostori in se mu posameznik lahko izogne, s tehničnimi ali samoregulacijskimi možnostmi.

Sam ne vidim povezave med predlogi, ki gredo v smer bolj učinkovitega sankcioniranja pojavov javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, in nevarnostjo dodatno regulacije oziroma omejevanjem spleta. Morebitno kaznovanje tistih posameznikov, ki širijo sovraštvo in nestrpnost do drugačnih, ne pomeni poseg v spletno svobodo. Vsakdo je sam odgovoren za vsebine, ki jih posreduje v javnost, tudi na spletu. Za splet glede civilne ali kazenske odgovornosti ne veljajo nobene izjeme. Ni tudi posebne razlike glede obravnave tistega, ki žali prek klasičnih medijev, spletnih medijev ali drugih oblik javnega sporočanja vsebin.

Razlika je morda le v tem, da ima prizadeti manj možnosti pravnega varstva svojih pravic, če je bila kršitev storjena prek spletnih vsebin, ki niso registrirane kot medij. Nima, na primer, možnosti za objavo odgovora ali popravka. Težje pride tudi do avtorja, ki je odgovoren za vsebino, saj ni subsidiarne odgovornosti urednika. Zelo težko ali skoraj nemogoče pa prizadeti dobijo podatke o avtorju ali računalniku, s katerega so bile sporne vsebine posredovane. Zaradi varovanja osebnih podatkov jih lahko dobijo le prek policije ali sodišča.

V primerih zasebnih tožb je to zelo težko izvedljivo. Dejstvo je, da splet bolj varuje kršitelje zakonov in etičnih norm kot žrtve posegov v osebnostne pravice. Tudi širše možnosti sankcioniranja sovražnega govora, v skladu z zgoraj navedeno novejšo prakso evropskega sodišča za človekove pravice, tega ne bodo spremenile. Vpliv je morda lahko le posreden; da se bodo kršitelji zakonov in drugih pravil bolj samoomejili, kar pa ne more biti slabo. To pa ni cenzura ali omejevanje svobode interneta. Za omejevanje tovrstne svobode bi lahko šlo v le primeru cenzuriranja spletnih vsebin ali omejevanja dostopa do posameznih vsebin ali ponudnikov.

Kazenska odgovornost posameznih avtorjev pa ne vodi k temu, po veljavni evropski in naši ureditvi so ponudniki spleta dolžni odstraniti le tiste vsebine, ki so po zakonitem postopku (prek sodišč) opredeljene kot nezakonite. Če bo izlivov sovraštva na spletu manj, zato ne bo ogrožena niti svoboda izražanja niti svobodno delovanje spleta. Že večkrat smo omenili, da svoboda v skladu s prakso evropskega sodišča ščiti predvsem razprave o za javnost pomembnih zadevah.

Sklep: Neskladje med ocenami nevarnosti in možnostjo sankcioniranja

Pri nas je še posebej očitno neskladje med ocenami o nevarnosti pojavov sovražnega govora in možnostmi njegovega omejevanja in sankcioniranja po veljavni zakonodaji. Na eni strani imamo ugotovitve družboslovcev in velikega dela javnosti, da je sovražni govor družbeno škodljiv in da ima konkretne škodljive posledice, na drugi strani pa, ob sedanjem razumevanju in uporabi predpisov, ni skoraj nikakršne možnosti, da bi bili akterji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti pri nas sankcionirani.

številni primeri iz zgodovine dokazujejo, da spodbujanje nestrpnosti in sovraštva do posameznih družbenih manjšin lahko vodi do fizičnega nasilja in celo vojn. To se je zgodilo tudi v naši bližini. Začelo se je z medijskim in političnim širjenjem sovraštva na podlagi narodnostne in verske pripadnosti, končalo pa z vojno in preganjanjem ljudi le zaradi njihove etnične in verske pripadnosti. Evropa je tudi zaradi svojih tragičnih izkušenj iz preteklosti bolj občutljiva za izražanje nestrpnosti in sovraštva kot ZDA. Svet EU je med drugim sprejel dokument, ki države zavezuje, da s kaznovalnim pravom omejijo pojave rasizma in ksenofobije.[21] Nemčija in Avstrija imata že dolgo zaradi zgodovinskih izkušenj zakonodajo s širokimi možnostmi za sankcioniranje spodbujanja nestrpnosti in sovraštva in za omejevanje skrajnih nacionalističnih in nacističnih gibanj.

Ni sporno, da je kaznovanje skrajni ukrep in da je treba prej uporabiti druge možnosti. še več, menim, da zaradi izrečenih ali zapisanih besed nihče ne bi smel biti zaprt. Za tovrstno dekriminalizacijo si zlasti prizadeva OVSE, ki tudi Slovenijo opozarja na pomanjkljivost v kazenskem zakoniku na tem področju. Izrekanje zapornih kazni je skrajno neprimerna sankcija za kakršnokoli izražanje sovraštva, saj to iz akterjev lahko naredi še večje junake. Mnogi prevratniki ali politiki so bili pred tem zaprti zaradi svojih stališč, zaradi česar so za množice postali še večji junaki. Toda preventivno in samoregulacijsko delovanje (kolikor ga sploh je) ali delovanje organizacij, kot je Spletno oko (www.spletno-oko.si) je nesmiselno, če v petih letih, na podlagi tisočev prijav in stotin ovadb na podlagi 297. člena KZ-1, še nihče še ni bil sankcioniran.

Ne vidim pa (ustavnopravnih) razlogov, zakaj javno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti ne bi moglo biti v nekaterih primerih opredeljeno kot prekršek. Navsezadnje Ustava RS v 63. členu kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Tudi v primeru prekrškov prekrškovni organi in pozneje sodišča, vse do ustavnega in evropskega, morajo upoštevati vse okoliščine posameznega primera in tehtati med svobodo izražanja in drugimi ustavno varovanimi pravicami in interesi.

Kriza povečuje nevarnost javnega izražanja sovraštva in nestrpnosti. Vse več ljudi je brez dela in v revščini, zato so privlačne ideje o »drugih«, ki so krivi za njihove težave. Od tu do diskriminacijskih praks ali celo dejanskega nasilja ni več daleč. Zato je treba nekaj narediti. Namen kaznovalnega prava, del katerega je tudi prekrškovno pravo, je varstvo ustavno varovanih pravnih vrednot, med drugim sožitja, reda in miru v skupnosti. Družba tudi s kaznovalnim pravom in kaznovalno politiko sporoča, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne.

1 Karmen Erjavec, Novinarsko opredeljevanje in razumevanje sovražnega govora. V: Teorija in praksa, št. 1/2012, str. 98.
2 Vasja Vehovar in drugi, Zaznava sovražnega govora na slovenskem spletu. V: Teorija in praksa, št. 1/2012, str. 175.
3 Marko Milosavljević, Regulacija in percepcija sovražnega govora: analiza dokumentov in odnosa urednikov spletnih portalov. V: Teorija in praksa, št. 1/2012, str. 112–130.
4 Igor Ž. Žagar, To pa ni več le (potencialni) sovražni govor, temveč odkriti rasizem. Do nacionalsocialistične ideologije pa potem ni več daleč, objavljeno v prispevku Sovražni govor? Ne. Odkriti šovinizem
in rasizem! V: Sobotna priloga Dela, 24. 12. 2011.
5 R. Campos Ferreira, P. Košič, Noemi Mavrič, Nina Mihalič, Kriteriji za prepoznavanje sovražnega govora v jeziku: študija primera. V: Teorija in praksa, št. 1/2012, str. 214.
6 Rok Čeferin, Sovražni govor v sodni praksi ESČP. V: Odvetnik, št. 1/2012.
7 Andraž Teršek, Veliko bi jih govorilo, malokdo bi bral. V: Pravna praksa, št. 49–50/2011.
8 Med drugim na javnem forumu o sovražnem govoru v spletnih medijih v organizaciji društva IC Legebitra v Ljubljani 13. 12. 2011.
9 Točka 12 tretjega poročila o Sloveniji, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti, 30. 6. 2006, www.coe.int/t/dghl/monitoring/ecri/country-by-country/slovenia/SVN-CbC-III-2007-5-SVN.pdf.
10 Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), Uradni list RS, št. 91/2011.
11 Besedilo prvega odstavka 297. člena KZ-1, ki velja od 14. 5. 2012: »(1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.«
12 Okvirni sklep Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikami in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi.
13 Prva točka 2. člena ZRJM-1: »Javni kraj je vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur.«
14 Na primer v odločbi U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 (Uradni list RS, št. 5/2009), ko je ugotovilo neustavnost Kazenskega zakonika glede dispozicije kaznivega dejanja o posesti orožja.
15 Hinko Jenull, Razmerje med prekrškovno in kazensko odgovornostjo. V: Zbornik 2. dnevi prekrškovnega prava. Ljubljana: GV Založba, 2007, str. 7.
16 Vloga številka 35071/97.
17 Rok Čeferin, Sovražni govor v praksi ESČP. V: Odvetnik, št. 1/ april 2012.
18 Vloga na ESČP št. 1813/07.
19 Matevž Krivic, Pravniška zapletanja in sprenevedanja okrog sovražnega govora. V: Delo, 22. 12. 2011, str. 5.
20 Mitar Milutinović, Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta! V: Medijska preža 40/41, december 2011.
21 Council Framework Decision 2008/913/JHA of 28 November 2008 on combating certain forms and expressions of racism and xenophobia by means of criminal law, Uradni list EU L 328 z dne 6. 1. 2008.


izpis

Sonja Merljak Zdovc

Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Uvedli smo najstrožjo različico moderiranja – Z moderiranjem in s spremenjenimi pogoji komentiranja smo po oceni moderatorja uspeli za približno 70 odstotkov izboljšati raven komentarjev

Komentarji omogočajo, da se uporabniki izrečemo o informacijah, ki so objavljene v medijih. Toda na slovenskih medijskih portalih se soočamo tudi z zlorabo tega prostora. Namesto artikulirane in argumentirane razprave je govorica v komentarjih podobna tisti, ki jo slišimo izza gostilniških šankov v poznih večernih urah. Neprimerne uporabniške vsebine vplivajo tudi na ugled spletnih portalov. Spoštovanje kriterijev dopustnega govora uporabnikom sporoča, kaj in kako se na posameznem spletnem portalu lahko komentira.

Kljub temu se moderatorji in uredniki spletnih portalov vsakič znova soočamo z očitki o cenzuri, ko se odločimo, da je nek komentar pod mejo dobrega okusa in ga zato zbrišemo. Pri tem ni pomembno, ali je kriterij za izbris sovražni ali žaljiv govor.

Sedem slovenskih portalov (vecer.com, zurnal24.si, siol.net, rtvslo.si, dnevnik.si, delo.si, slonep.net) je januarja 2011 podpisalo Kodeks o sovražnem govoru (Kodeks, 2010) in v svoje forume namestilo prijavne gumbe (Spletno oko, 2011). Takrat smo na Delu v sodelovanju s Spletnim očesom začeli uspešno preganjati sovražni govor, kar se je potrdilo s tem, da smo imeli v letu 2011 eno samo prijavo, ki jo je potem začela preiskovati policija. Pri njegovem moderiranju smo sledili priporočilom Spletnega očesa.

Na Delu smo približno v istem času začeli tudi moderirati komentarje pod objavljenimi prispevki, marca 2011 pa smo pri prijavi od komentatorjev začeli zahtevati še določene obvezne podatke, in sicer ime in priimek, spol in datum rojstva. Med neobveznimi podatki so ostali naslov, kraj in poštna številka, toda mnogi komentatorji so vpisali tudi te podatke.

Z moderiranjem in s spremenjenimi pogoji komentiranja smo po oceni moderatorja uspeli za približno 70 odstotkov izboljšati raven komentarjev. Naslednji korak je bil, da smo, ko smo neprimerne komentarje izbrisali, ohranili ime avtorja in uro objave komentarja, zbrisali pa smo njegovo vsebino. S tem smo pokazali, kateri komentatorji se pogosteje neprimerno izražajo in hkrati ohranili dinamiko komunikacije med komentatorji.

Naš cilj, ki smo ga zapisali tudi v pogoje komentiranja, je spodbujati argumentirano razpravo. Ne dovolimo zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanja k sovraštvu ali nasilju, osebne diskreditacije identificiranih piscev, oglaševanja izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Škodljiv je tudi neprimeren govor

V sodelovanju s Spletnim očesom smo tako relativno uspešno preganjali sovražni govor. Ugotovili pa smo, da kljub prizadevanjem za dostojanstveno razpravo na portalu manjši odstotek posameznikov redno piše komentarje, ki jih sicer večinoma ne moremo označiti za sovražni govor, vendar so žaljivi do sokomentatorjev in včasih tudi do novinarjev.

V gradivu Spletnega očesa, ki so ga posredovali članom delovne skupine za regulacijo sovražnega govora, o sovražnem govoru piše: »Sovražni govor je eno najmočnejših sredstev diskriminacije, še posebej, ker ga težko definiramo (pogosto je artikuliran v napadalnem, jeznem, zmerljivem ali žaljivem jeziku, vendar je lahko tudi subtilen, zmeren, brez emocij, izražen skozi dvoumne šale, namigovanja in prispodobe) in še težje preiskujemo in kaznujemo. Podobno kot druge oblike diskriminacije temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker pripadajo določeni skupini. Glavni cilj je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa ponižati, prestrašiti, spodbujati nasilje in druge akcije glede rasne, etične, spolne, religiozne, nacionalne ter telesne značilnosti izvora teh skupin. Besede, katerih namen je ponižati, razčlovečiti, odvzeti dostojanstvo, postaviti v podrejeni položaj itd., namreč vplivajo na to, kakšen položaj, kakšne možnosti bodo imeli ti ljudje v družbi, kako bodo z njimi ravnali drugi ljudje in navsezadnje, kako bodo razumeli sami sebe.« (Gradivo, 2012)

V letu dni smo spoznali, da je podobno škodljiv tudi neprimeren govor, ki sicer nima pravne osnove za sodno obravnavo; regulacija je možna zgolj na osnovi internih pravil. Že žalitve, podobno kot sovražni govor, težko definiramo. In tudi žalitve razčlovečijo tiste, proti katerim so usmerjene; njihov namen je najmanj ponižati, če ne celo prestrašiti tiste, na katere letijo. Pri novinarjih, na primer, komentatorji z žalitvami poskušajo diskreditirati strokovnost avtorjev. Ne nazadnje, te žalitve lahko vidijo njihovi družinski člani, sorodniki, prijatelji in sodelavci. Novinarji, ki so jih komentatorji žalili, so bili demotivirani in pogosto tudi zelo jezni.

Ni enotnih meril in priporočil, kaj brisati

Pri moderiranju žalitev, ki so na portalu Dela postavljene kot prag, kjer začnemo brisati komentarje, smo kmalu ugotovili, da ni enotnih meril ali priporočil, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Vulgarni izrazi niso sporni in moderatorji komentarje, ki jih vsebujejo, redno brišejo. Toda kaj storiti, če nekoga označijo za rdečkarja ali črnuharja? In – ali je razlika, če se ta izraz nanaša na neznanega komentatorja (ki ga drugi komentatorji morda poznajo sicer pod njegovim vzdevkom), na novinarja ali na javno osebnost, denimo politika?

Uvedli smo najstrožjo različico moderiranja, vendar smo se ob tem tudi zavedali, da imajo različni moderatorji različne kriterije in da lahko zato prihaja do nedoslednosti. Težave se pojavljajo predvsem ob koncih tedna, ko pri moderiranju pomagajo dežurni novinarji in uredniki. Kljub temu se nam je zdelo smiselno, da vztrajamo pri teh kriterijih.

S prehodom na enotno prijavno formo za vse portale medijske družbe Delo DUR (Delov uporabniški račun) smo spremenili še en element možnosti komentiranja. Vsi novi komentatorji morajo v prijavno formo napisati še naslov. Pritožila se je samo ena uporabnica. Seveda si lahko komentatorji podatke izmislijo; če se bo izkazalo, da bo na portalu veliko neprimernih vsebin, bomo razmislili o nadaljnjih ukrepih.

Že ob lanskih ukrepih za odpravljanje neprimernega govora na portalu smo se zavedali, da so komentarji uporabnikov pomembni za obiskanost portala in s tem tudi za oglasne prihodke; vedeli smo, da lahko preveč omejujoča politika komentiranja zmanjša obiskanost strani in s tem upad osrednjega vira prihodkov, ki ga imajo spletni portali.

Raven razprave se izboljšuje

Upali pa smo, da bomo z zviševanjem ravni razprave ter s spodbujanjem kulturnega in dostojanstvenega komentiranja vsebin, ki jih objavljamo, k vrnitvi na spletni portal Dela spodbudili tiste uporabnike, ki so ga zapustili zaradi ogorčenja nad žaljivimi in vulgarnimi komentarji. Ker nam obisk ni upadel, lahko upravičeno sklepamo, da smo ravnali prav.

Izkazalo se je še, da so se najbolj pritoževali prav tisti komentatorji, ki s svojimi neprimernimi in pogosto žaljivimi komentarji znižujejo raven razprave na portalu in ki smo jim zato že večkrat onemogočili nadaljnje komentiranje. Sicer so se potem lahko prijavili z novim uporabniškim imenom in izmišljenimi podatki, vendar jih lahko zlahka prepoznamo po slogu. Ocenjujemo, da je takih komentatorjev malo, in si prizadevamo, da bi jim z učinkovitejšim moderiranjem preprečili objave neprimernih vsebin.

Raven razprave se v zadnjem letu izboljšuje in portal Dela tako vse bolj lahko postaja prostor dostojanstvene javne razprave o pomembnih družbenih vprašanjih.

Viri

Kodeks, 2010: Kodeks regulacije sovražnega govora na spletnih portalih. Dostopno prek www.spletno-oko.si/c/782/Kodeks/?preid=782, 13. 12. 2011.

Spletno oko, 2011: Empirična analiza prakse moderiranja spletnih portalov. Sestanek Posvetovalnega telesa za regulacijo sovražnega govora na internetu. Fakulteta za družbene vede, dne 26. januarja 2011.

Spletno oko in JK Group. 2012: Moderiranje uporabniških vsebin na spletnih portalih. Interno gradivo.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
internet
Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu