O sovražnem govoru se je v zadnjem obdobju zelo veliko govorilo in pisalo, pa tudi ugotavljalo, kdaj je govor lahko kazniv in kje so pomanjkljivosti našega pravosodnega sistema, da so obsodbe kljub mnogim (domnevnim) kršitvam 297. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) tako redke oziroma jih skoraj ni. V zadnjem času se odpirajo tudi diskusije, kakšne spremembe bi bilo treba vpeljati tako v zakonodajo kot tudi v medijsko, tožilsko in sodno prakso, da bi zmanjšali obseg sovražnega govora in kulturo komuniciranja vrnili na raven še sprejemljivega. Pri tem se nikoli ne pozabi omeniti, da so – ko govorimo o sovražnem govoru –najbolj problematični prav komentarji, ki jih uporabniki spletnih portalov objavljajo pod novicami. Glede na slišano in prebrano v mesecih od primerov Majer in Makarovič dalje bi verjetno lahko sklenili, da spoštovanje visoke vrednote svobode izražanja, anonimnost piscev in zahtevno moderiranje nepregledne množice komentarjev pač zahtevajo svoj davek. Pa ga res?

V letu 2010 je Spletno oko, prijavna točka nezakonitih vsebin na internetu, v sodelovanju z nekaterimi spletnimi portali začelo z iniciativo skupnega delovanja proti sovražnemu govoru na spletu. V enem letu se je iniciativi s podpisom Kodeksa regulacije sovražnega govora pridružilo osem največjih slovenskih spletnih novičarskih portalov, ki na svojih straneh omogočajo tudi objavo komentarjev spletnih uporabnikov.

Potreba po Kodeksu regulacije sovražnega govora, ki bi poenotila prakso obravnavanja sovražnih in neprimernih komentarjev na spletnih portalih, je bila sicer izražena s strani nekaterih spletnih medijev. Ob soočanju preširoke pravne podlage, nejasnih kazenskih postopkov in pomanjkljive sodne prakse s področja sovražnega govora na eni ter prakse in izkušenj spletnih portalov z vsakodnevnimi številnimi sovražnimi, žaljivimi in neprimernimi komentarji na drugi strani je bilo namreč jasno, da zgolj opiranje na pravosodni sistem ne bo prineslo bolj strpnega in kultiviranega spletnega dialoga. Tudi naraščajoče število prijav sovražnega govora na Spletno oko je kazalo, da je na tem področju treba ukrepati.

Kodeks v obliki, ki je bil sprejet s strani prvih šest spletnih medijev, je sicer zavzemal dokaj blago pozicijo, saj je predvideval moderiranje za zgolj domnevno kazniv sovražni govor, kar je v marsikomu vzbudilo vprašanje namena in učinkovitosti kodeksa, predvsem v smislu, da imajo portali obvezo moderiranja kaznivega govora tudi brez kodeksa. Že 297. člen Kazenskega zakonika ter 8. člen Zakona o medijih (ZMed) namreč prepovedujeta spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti[1], pri tem pa je relevanten tudi 21. člen novinarskega kodeksa.[2] Poleg tega kodeks ni določal sankcij za podpisnike, ki določb ne spoštujejo.

Februarja 2012 sta bili ti dve pomanjkljivosti odpravljeni, saj so podpisniki sprejeli odločitev, da se obvezno moderiranje iz zgolj domnevno kaznivega govora razširi tudi na ostale neprimerne vsebine, kot so žalitve, grožnje, nestrpnost brez izražanja naklepa, ter jezikovna neprimernost. Poleg tega je bila kodeksu dodana klavzula o sankcioniranju podpisnika v primeru kršitve kodeksa. Ob tem pa je že od samega začetka iniciative podpis kodeksa pomenil tudi uvedbo obvezne registracije uporabnikov, blokiranje ponavljajočih kršiteljev ter omogočanje neposredne prijave sovražnega govora moderatorju portala ter prijavni točki Spletno oko.

Vzpostavitev sodelovanja s spletnimi portali je leta 2011 vodila k strmemu naraščanju števila prijav domnevnega sovražnega govora na Spletno oko. Tako smo v letu 2011 prejeli kar 2835 prijav sovražnega govora, kar je za 350 odstotkov več kot leta 2010. Večina prijav, kar 93 odstotkov, jih je bilo posredovanih prek prijavne forme na portalih, ki so podpisniki kodeksa. Vse posredovane prijave so bile pregledane s strani prijavne točke Spletno oko in če je bila ugotovljena domnevna kršitev 297. člena KZ-1, je bila prijava posredovana policiji v nadaljnjo obravnavo. Na tem mestu velja poudariti, da je bilo le za 3 odstotke vseh prijav, ki so bile posredovane s strani portalov podpisnikov, ugotovljeno, da domnevno vsebujejo elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1).

Opažamo torej, da je na spletnih portalih veliko več drugih oblik neprimernega govora in da je domnevni sovražni govor, kot ga obravnava dosedanja policijska, tožilska in skopa sodna praksa in ki jo pri pregledovanju prejetih prijav upošteva prijavna točka Spletno oko, pravzaprav v manjšini. Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu, kar kaže na slabo razumevanje pravno formalnega koncepta sovražnega govora in nizko toleranco nekaterih bralcev do večine vrst neprimernega govora in ne zgolj tistega, o katerem bi lahko domnevali, da je kazniv. To potrjuje tudi raziskava, ki je bila narejena med uporabniki spleta (Sovražni govor na slovenskem spletu, N=2140).

Ugotovitve kažejo, da nekaj manj kot 70 odstotkov anketirancev izraz sovražni govor sicer dojema kot spodbujanje nasilja proti družbenim skupinam, a jih hkrati 60 odstotkov meni, da gre pri sovražnem govoru za sovraštvo do druge osebe (kar je povsem neskladno z formalno definicijo sovražnega govora). Več kot ena tretjina (37 odstotkov) anketirancev meni, da gre za žaljenje, nekaj manj kot tretjina (31 odstotkov) pa je mnenja, da se med sovražni govor uvrščajo tudi grožnje. Mlajše anketirance in osebe, ki pogosteje objavljajo svoje komentarje, sporne oblike govora motijo precej manj kot starejše anketirance in osebe, ki komentirajo redkeje. Občutna razlika obstaja tudi med spoloma; ugotovili smo, da osebe ženskega spola sporne oblike govora motijo precej bolj kot moške respondente.

Seveda se je na tem mestu treba vprašati, zakaj prihaja do takih razlik v razumevanju kaznivega sovražnega govora. Pri tem je potrebno poudariti, da tudi med strokovnjaki s področja ustavnega in kazenskega prava ter človekovih pravic obstajajo razlike pri dojemanju in razločevanju sovražnega govora od drugih (nekaznivih) oblik govora. Tako med njimi lahko zaznavamo različne meje tolerance in načine interpretiranja družbene nevarnosti govora, ki spodbuja nestrpnost in sovraštvo.

V zadnjem obdobju sta polemiko o sovražnem govoru sprožila primera »volivci v trenirkah« in intervju Svetlane Makarovič za spletni portal siol.net. Ker sta oba primera znana, o njih ne bomo dodatno razglabljali. Dodatno polemiko je sprožil tudi predlog namestnika varuhinje človekovih pravic Jerneja Rovška, da bi se spodbujanje sovraštva in nestrpnosti sankcioniralo le kot prekršek v okviru zakona o javnem redu in miru.[3] Ob tem se Rovšek navezuje pretežno na sporne komentarje, ki jih lahko vsak dan prebiramo pod članki na novičarskih portalih in na spletnih forumih. S tovrstno obliko sankcioniranja bi po njegovem mnenju lahko zamejili naraščajoče sovraštvo na spletu. Ob tem se Rovšek zaveda morebitnih pomislekov, a opozarja da »je alternativa le, da glede javnega širjenja sovraštva in nestrpnosti ne naredimo nič, da dovolimo nekaznovano preizkušanje meja strpnosti«. (Rovšek, Pravna praksa 2012/2, str. 15)

Predlog je bil kritično obravnavan tako s tehničnega kot tudi konceptualnega vidika. Ustavni pravnik Andraž Teršek opozarja na nevarnost ustvarjanja sivih con.[4] Po njegovem mnenju je Rovškov predlog pravno nevzdržen, saj se mora sovražni govor preganjati le kot kaznivo dejanje. Če je določena oblika govora sporna, vendar je še v mejah pravno dovoljenega, pa ne sme biti kazniva niti kot prekršek (Teršek, Pravna praksa 2012/13). Tovrstno kaznovanje (še) zaščitenega govora, četudi v obliki prekrškov, bi bilo po Terškovem mnenju protiustavno. Določene zadržke glede Rovškovega predloga ima, predvsem zaradi njegove kompleksnosti, tudi nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.[5]

Zdi se, da ima sodna veja oblasti v Sloveniji precej ameriški pogled na razlikovanje med sovražnim govorom in svobodo govora. Ta je bolj toleranten do spodbujanja sovraštva kot evropski, ki je, zaradi zgodovinske izkušnje, bolj restriktiven (če pomislimo zgolj na stotine obsodb zaradi izkazovanja nacističnih simbolov v Nemčiji), čeprav je na tem mestu treba omeniti, da tudi ameriški kriteriji niso konsistentni in jasni.[6]

Ameriški model za omejitev govora mora ustrezati testu imminent lawless action (ki je zamenjal standard »jasne in neposredne nevarnosti«– clear and present danger). Pri tem standardu je svoboda govora lahko omejena, če govorec poziva k neizbežni protipravni akciji, torej h kršenju zakonodaje (pri tem je pomembno, da je kršitev neizbežna v »sedanjosti« in ne da oseba spodbuja k protipravni akciji »morda nekoč v prihodnosti«). Slovensko sodno prakso Krivic (PP 2012/1) postavi ob bok starejšemu standardu »jasne in neposredne nevarnosti«, pri čemer je po njegovem dognanju v Sloveniji ta kriterij poenostavljen v »nasilje« (lahko bi dejali »neizbežen izbruh nasilja«), čeprav ameriška praksa govori le o »znatnem zlu« (substantive evil). V tem smislu bi morda lahko trdili, da je slovenska sodna praksa celo nekoliko bolj liberalna kot ameriška. Ne glede na neskladje mnenj pa se strokovnjaki strinjajo, da v Sloveniji ni dovolj (ustrezne) sodne prakse s tega področja.[7]

Težko razumljiv člen Kazenskega zakonika

Tudi med običajno populacijo je člen, ki obravnava sovražni govor, zaradi prevelike splošnosti težko razumljiv. Z novelo zakona, ki je postala veljavna 15. 5. 2012, pa je javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti določeno še širše in še bolj ohlapno. Zaradi tega na Spletnem očesu pričakujemo še večje nejasnosti glede prijavljenega govora in govora, ki bo dejansko obravnavan s strani tožilstva kot domnevno kazniv. Sploh če bo sodna praksa ostala enako pomanjkljiva, kot je bila do zdaj.

Seveda se na koncu postavlja vprašanje, ali bi strožja zakonodaja in pogostejše kaznovanje storilcev res prineslo bolj prijazen splet. Četudi bi tožilstva in sodišča svoje razumevanje sovražnega govora razširila in omilila, ni zanemarljivo dejstvo, da večina spornih komentarjev sodi v skupino žaljivega ali drugače neprimernega govora, ki še vedno ne bi bil kaznovan.

Analiza 2169 prijav, prejetih na Spletno oko med januarjem in avgustom 2011, namreč kaže sledeče rezultate: 15 odstotkov prijav vsebuje sporni govor zoper čast in dobro ime ali nesprejemljiv govor proti posamezniku, isti odstotek beležimo pri prijavah neprimernega govora proti družbenim skupinam (posmehovanje, stereotipi ipd.), 10 odstotkov prijav predstavlja jezikovno neprimernost (kletvice), 23 odstotkov prijav ni spornih v nobenem pogledu, 20 pa jih sploh ni veljavnih (na primer prazne prijave). V dveh skupinah, ki predstavljata nevarnejši govor zoper skupine, je 13 odstotkov prijav nestrpnosti brez naklepa storitve kaznivega dejanja (kategorija, ki ni kazniva in pregonljiva po uradni dolžnosti), le štirje odstotki (81 prijav) pa predstavljajo domnevno javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1 oziroma »sovražni govor«).

Poleg tega je problematičen tudi učinek kaznovanja za preprečevanje sovražnega govora. Bi dosledno kaznovanje vsega, kar je sovražno, res prineslo manj sovražnosti na spletu? Številni kriminologi in penologi z različnih področij so mnenja, da kazen ne zmanjša števila kršitev oziroma ne odvrača od prekrška ali kaznivega dejanja (pa naj gre za primere prometnih prekrškov (Weatherburn in Moffat, 2011), kršenja avtorskih pravic (Ushiyama, 2009) ali pa za smrtno kazen (Sutherland, 1925, Lampreti, 2010).[8]

Za konec si je treba ogledati morda najpomembnejši vidik, ki je omogočil širjenje nestrpnosti in sovraštva na spletu. Ne moremo spregledati, da so (neprimerni) uporabniški komentarji postali bistven element spletnih novičarskih portalov. Komentatorji lahko posredujejo koristne informacije, ki jih novinarji in splošna javnost prej niso imeli. S tem portal naredijo bolj zanimiv in interaktiven. Poleg tega naj bi bili pomembni tudi s komercialnega vidika, saj vsaj teoretično prinesejo več klikov na oglaševalska sporočila ter s tem omogočijo pokritje stroškov obratovanja portala ali pa celo dobiček.

Treba pa je vedeti tudi to, da imajo portali na svojih straneh na voljo kar nekaj vzvodov za zmanjševanje števila spornih komentarjev v praktično zelo kratkem času – brez dolgotrajnega lobiranja za spremembo zakonodaje, zakonodajnih postopkov in 'prevzgojo' tožilcev ter sodnikov. Ukinitev anonimnosti (tudi delna ukinitev, kot je prijavljanje s Facebook računom ali avtentikacija uporabnikov) ali predmoderiranje komentarjev sta samo dva izmed njih. Seveda pa bi slednje lahko pomenilo manj komentarjev in domnevno tudi manj klikov.

Beseda je lahko tudi bomba: pogovor Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava. Dostopno prek: www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042517240 (4. 5. 2012).

Kodeks novinarjev Slovenije. Dostopno prek: www.razsodisce.org/razsodisce/kodeks_ns_txt.php (4. 5. 2012).

Krivic, Matevž (2011): Sovražni govor in tretji kriterij. Delo.si. 21. december 2011. Dostopno prek: www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/sovrazni-govor-in-tretji-kriterij.html (4. 5. 2012).

Krivic, Matevž (2012): Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom? V: Pravna praksa 1, str. 6.

Rovšek, Jernej (2011): Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti? V: Medijska preža 39. Dostopno prek: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/39/sovrazni/.

Statistika prijav sovražnega govora na Spletno oko v letih 2007–2011. Dostopno prek: www.spletno-oko.si/uploadi/editor/1324381112tabela.JPG (4. 5. 2012).

Teršek, Andraž (2007): Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi. Ljubljana: NUK.

Teršek, Andraž (2012): Ustavnopravno nedorečeno javno izražanje o javnem izražanju – (Delni) odziv na ustavnopravni izziv mag. Matevža Krivica. Pravna praksa 13.

Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). Uradni list RS, št. 87/2011 (2. 11. 2011).

V zadnjih mesecih se veliko piše in govori o t. i. sovražnem govoru. To je dobro, saj obeta, da bomo morda našli bolj ustrezne odzive na te pojave od obstoječih. Povod za strokovne razprave, zlasti med pravniki, so odzivi na posamezne kontroverzne izjave in zapise, med katerim izstopa besedilo Tomaža Majerja o »volivcih v trenirkah« na spletni strani SDS. Strokovna in laična javnost je razdeljena glede pomena in »nevarnosti« različnih izjav in zapisov. Različni odzivi spodbujajo vedno nove pozive k »obsodbam druge strani«, ki naj bi dajala prav tako (ali še bolj) sporne izjave. Na udaru s takšnimi pobudami je tudi varuh človekovih pravic (v nad.: varuh). število novih zadev na področju etike javne besede do aprila 2012 je že dvakrat večje kot v celotnem letu 2011. V zadnjem času pri varuhu tudi opažamo, da se mnogi pobudniki ne zadovoljijo s pojasnili o mejah svobode izražanja in vztrajajo, da je treba akterje »sovražnega govora«, kot ga sami razumejo, kaznovati ali najmanj javno obsoditi. Seveda le tiste, s katerimi stališči se sami ne strinjajo. Največ zadev v tem letu je varuh prejel v zvezi z dvema dogodkoma: 1. prireditvijo Viktorji, na kateri naj bi bil prisoten sovražni govor in se izvajala kampanjo proti sprejetju družinskega zakonika na referendumu, in 2. glede predavanja »ozdravljenega« homoseksualca na napovedanih škofijskih dnevih mladih v Postojni. Skupna značilnost obeh kampanj s pritožbami varuhu in drugim državnim organom je bila tudi njihova organiziranost; ni šlo le za spontane odzive prizadetih.

Izraz »sovražni govor« se v javnosti in stroki uporablja različno in pogosto tudi neustrezno. Različne stroke ga tudi razumejo različno. Očitno je zlasti različno razumevanje med pravniki na eni strani ter drugimi družboslovci (politologi in sociologi) na drugi. Sam sem bil, ne le enkrat, soočen s spiskom domnevno spornih javnih izjav, na podlagi katerih bi po pričakovanju novinarjev moral povedati, katera izjava je sovražni govor, katera pa to ni. Tudi to kaže na stisko novinarjev, ki se težko znajdejo med omenjenim različnim razumevanjem »sovražnega govora«.

Uradne definicije sovražnega govora ni. Na meddržavni ravni vsebujejo tovrstno opredelitev le Priporočila Sveta ministrov št. R (97) 20 o »sovražnem govoru« (tudi priporočila sovražni govor dajejo v narekovaj!). Za namene tega priporočila definirajo »sovražni govor« kot vsako obliko izražanja, ki širi, spodbuja, promovira ali opravičuje rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem ali druge oblike sovraštva na podlagi nestrpnosti, ki vključuje izraze nacionalne nestrpnosti in etnocentrizma, diskriminacijo ter sovraštvo do manjšin, migrantov in priseljencev.

S sociološkim, politološkim in novinarskim pogledom in razumevanjem sovražnega govora se pogosto srečujem. Službeno zlasti v mandatu drugega nosilca funkcije varuha, Matjaža Hanžka, ko je imel tovrsten pogled na sovražni govor velik vpliv na celotno delo institucije in na sprejemanje njenega poslanstva v javnosti. Varuh je pogosto opozarjal na posamezne primere sovražnega govora, zlasti v politiki. Dal je tudi nekaj ovadb oziroma predlogov za pregon. Z vsemi aktivnostmi na tem področju se nisem strinjal. Menim, da varuh ni tisti, ki moral vlagati ovadbe in preganjati posameznike, saj je njegovo poslanstvo nadzor oblasti in ne posameznikov. Tako razumevanje vloge varuha je v javnosti še vedno razširjeno. Kaže se zlasti v tem, da številni pobudniki in tudi novinarji pričakujejo odziv varuha na posamezne primere dejanskega ali domnevnega sovražnega govora ter ukrepanje in obsodbe. S tovrstnim pogledom na sovražni govor se srečujem tudi pri delovanju v okviru nevladnih organizacij.

Po mnenju sociologov in politologov je sovražni govor nedvomno ena od oblik diskriminacije. O tej temi je Fakulteta za družbene vede 15. 3. 2012 ob 50-letnici priredila razpravo z naslovom »Novinarstvo in sovražni govor«. Prispevki z razprave, objavljeni v reviji Teorija in praksa (št. 1/2012, str. 91-215), dobro ilustrirajo tovrstno razumevanje sovražnega govora. Na podlagi teh prispevkov bom povzel nekatere ugotovitve.

Med poudarki je tudi opozorilo, da sta pravna opredelitev in pravniški pristop do sovražnega govora preozka, zato ju družboslovci ne bi smeli sprejeti kot edino mogoči. Poudarjajo, da ne obstaja enotna opredelitev sovražnega govora in da tega ne more urediti niti zakonodaja.[1] Tudi posamezni teoretiki sovražni govor razumejo in definirajo različno. Nekateri ga razčlenjujejo na sovražni in napadalni govor, pri čemer kot napadalni opredeljujejo govor, ki je nespodoben, nevljuden ali osebno žaljiv. Prevladuje stališče, da je sovražni govor »diskriminatorni diskurz«, ki povzroča tistim, ki so žrtve oziroma ciljna skupina takšnega govora, škodo tako v smislu njihovega družbenega položaja in sprejetosti kot konkretno škodo, ki se lahko odraža celo v obliki psihičnih in fizičnih težav.

Najbližja pravni je opredelitev soavtorjev, ki sodelujejo s Spletnim očesom:[2] ti ločujejo med kaznivim sovražnim govorom, ki temelji na 297. členu KZ-1, nesprejemljivim govorom, pri katerem so druge pravne podlage za pregon (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime ter kršitve medijskega zakona), in neprimernim govorom, pri katerem so lahko kršena formalna in neformalna pravila samoregulacije, za sodni pregon pa ni nobene pravne podlage. Raziskave, ki so bile opravljene za potrebe teh razprav, kažejo, da tudi novinarji in uredniki sovražni govor razumejo različno. Rezultati anket in intervjujev, ki jih je opravil Marko Milosavljević[3], potrjujejo, da mnogi uredniki in novinarji slabo poznajo pravni okvir, tako zakonski kot samoregulacijski, ter da mnogi ne ločujejo sovražnega govora od drugih pojavov (na primer žaljivih obdolžitev, ki so usmerjene proti prepoznavnim posameznikom).

Ilustrativen je primer »volivcev v trenirkah« oziroma zapisa Tomaža Majerja na spletni strani SDS. Nekateri družboslovci v tem primeru ne vidijo le sovražnega govora, ampak celo odkriti rasizem.[4] Eden od prispevkov v citirani številki Teorije in prakse je v celoti posvečen temu zapisu. štirje avtorji, ki so ga analizirali po jezikovnih in drugih merilih, so sklenili, da gre za sovražni govor kot obliko diskriminatornega diskurza, ki ljudi spodbuja k nestrpnosti.[5] Tudi odvetnik Rok Čeferin v tem besedilu vidi tipičen primer sovražnega govora in dodaja, da bi bil Majer pri nas obsojen, če bi slovenska sodišča sovraštvo razumela tako kot francoska in pozneje ESČP v primeru Le Pen proti Franciji.[6] Na drugi strani pa Andraž Teršek meni, da je ta primer daleč od koncepta sovražnega govora.[7]

V nadaljevanju pojasnjujem pravne opredelitve »sovražnega govora«, kot izhajajo iz ustave, kazenskega zakonika in kazenskih določb drugih predpisov.

Prvi odstavek 63. člena ustave RS kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

V zadnjih petih letih ima Kazenski zakonik tri definicije kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Koliko je bilo pravnomočnih obsodb tega dejanja, je težko ugotoviti. V javnosti kroži podatek o treh sodbah.[8] Nanašajo se na zelo različne primere in temeljijo na različnih besedilih 297. (prej 300.) člena. Zato je težko govoriti o tem, kakšna je pri nas sodna praksa v primerih tehtanja med svobodo izražanja in javnim spodbujanjem sovraštva in nestrpnosti.

V medijsko odmevni zadevi Cafe Open iz leta 2010 so bili storilci obsojeni na podlagi 297. člena, poleg tega pa tudi zaradi nasilništva (296. člen KZ-1) in povzročitve splošne nevarnosti (314. člen KZ-1). Iz sodbe je razvidna pomanjkljivost, na katero nas že dalj časa opozarjajo tudi nadzorni organi Sveta Evrope, zlasti Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI). Po mnenju strokovnjakov ECRI so eno od področij kazenskega prava, na katerih je v Sloveniji najbolj potreben napredek, rasistično motivirana kazniva dejanja.[9] Kazenski zakonik rasistične motivacije ne opredeljuje pri vseh kaznivih dejanjih z elementi nasilja, zato so bili napadalci v tem primeru obsojeni na podlagi treh členov zakonika. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bili obsojeni zaradi obeh dejanj z elementi nasilja v kvalificirani obliki, zaradi sovražnih nagibov, in jih ne bi bilo treba kaznovati še posebej za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Zadnje spremembe in dopolnitve kazenskega zakonika (KZ-1B),[10] ki so začele veljati 14. 5. 2012, so spet posegle v inkriminacijo kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v 297. členu. Dodan je pogoj, da dejanja lahko privedejo do ogrožanja ali motenj javnega reda in miru; zato je pogoj za uporabo tega člena strožji. Na koncu prvega odstavka pa je dodano besedilo, da mora biti dejanje storjeno »z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.[11] Pomen tega dodatka je nejasen. Težko si je predstavljati spodbujanje sovraštva in nestrpnosti brez groženj, zmerjanj ali žalitev. Žalitev pa je tudi posebno kaznivo dejanje. Ta del inkriminacije na videz razširja možnosti kaznovanja, vendar je težko napovedati, kako se bo člen v prihodnje uporabljal. Domnevam, da so predlagatelji preveč dobesedno sledili smernicam EU.[12] Na okrogli mizi, ki jo je priredila organizacija Legebitra, je vrhovni državni tožilec odkrito povedal, da ne vedo, ali je nova kvalifikacija milejša ali strožja od prejšnje. Kritičen je bil tudi do tožilcev, ki se izogibajo pregona po tem členu, ker je dokazovanje vseh elementov zelo zahtevno in ker praviloma zavračajo ovadbe, zoper te odločitve pa ni nobenega pravnega sredstva. Tudi zato imamo le malo tovrstne sodne prakse. Ni torej mogoče pričakovati, da bo sodne prakse na podlagi spremenjenega 297. člena KZ-1 več.

Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) kot prekrške med drugim opredeljuje nasilno in drzno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu (6. člen), nedostojno vedenje na javnem kraju (7. člen) in pisanje po objektih (13. člen). Člen 20 ZRJM-1 določa, da se storilec za ta in nekatera druga dejanja, storjena z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etnične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti, kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev (oziroma 835 evrov, odkar imamo novo valuto). ZRJM-1 v 1. členu določa, da je namen tega zakona uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika ali posameznice.

Izrazi sovraštva in nestrpnosti, ki so posredovani prek spleta in drugih novih sredstev posredovanja vsebin (družabna omrežja), v ZRJM-1 niso posebej predvideni kot prekršek. Pojem javnega kraja iz 1. točke 2. člena ZRJM-1[13] pa bi bilo mogoče razložiti tako, da so tudi te oblike komuniciranja javni kraj, ki je »pod določenimi pogoji dostopen vsakomur«. Koristno bi bilo v praksi to možnost preizkusiti.

Zakon o medijih (ZMed) prepoveduje spodbujanje k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti ter k nasilju in vojni in izzivanje narodnega, rasnega, verskega, spolnega ali drugega sovraštva in nestrpnosti z razširjanjem programskih vsebin (8. člen). Kršitve te prepovedi so kot prekršek sankcionirane le, če so storjene z oglaševanjem v medijih.

Tudi Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO-UPB1) v prvem odstavku 24. člena določa, da je storitev ali opustitev, ki ima vse znake diskriminacije v smislu 4. člena (neposredna in posredna diskriminacija) oziroma 5. člena (nadlegovanje) tega zakona, prekršek, za katerega se storilec kaznuje z globo.

Praviloma bi že zakonodajalec moral poskrbeti, da se znaki kaznivega dejanja in znaki prekrška ne bi popolnoma prekrivali, saj to omogoča arbitriranje organov pregona in pomeni anomijo pravnega reda, vendar v praksi v mnogih primerih ni tako, kar ugotavlja tudi Ustavno sodišče RS.[14] Ker nisem strokovnjak za kaznovalno pravo, iz prispevka Hinka Jenulla o razmerju med prekrškovno in kazensko odgovornostjo povzemam nekatere razlike med kaznivimi dejanji in prekrški. Isto ravnanje se lahko pojavi hkrati kot kaznivo dejanje, kot prekršek in kot disciplinski postopek, saj dejstva, ki izhajajo iz konkretnega storilčevega dejanja, lahko ustrezajo znakom kaznivega dejanja in tudi znakom prekrška.[15] Prekrški so posebna (pod)vrsta kaznivih dejanj. Zaradi lažje sankcije zahteva po določnosti opredelitev prekrškov ni tako stroga; prekršek nima strogo določenih znakov. Za prekrške velja splošno določena odgovornost iz malomarnosti, pri kaznivih dejanjih pa le, če je tako posebej določeno; za prekršek torej zadošča nižja stopnja krivde. Praviloma je razlika med kaznivim dejanjem in prekrških v posledici in večji ali manjši družbeni nevarnosti dejanja. Prepir ali hitra vožnja je prekršek, če nastanejo posledice, na primer telesna poškodba, pa gre lahko za kaznivo dejanje. Večjo ali manjšo družbeno nevarnost in s tem razmejitev nezakonitih ravnanj med kazniva dejanja in prekrške pa opredeli zakonodajalec.

Pogosto citirane trditve iz obrazložitev sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 10. členom EKČP, ki zagotavlja svobodo izražanja (prvič v zadevi Handyside), da ta člen zaradi varovanja svobode izražanja varuje tudi informacije in ideje, ki žalijo ali pretresejo družbo ali njene prebivalce, je treba razumeti v povezavi s primeri, pri katerih je bil uporabljen. ESČP je dalo varstvo takim izjavam praviloma v kontekstu razprav o pomembnih družbenih vprašanjih; največkrat takrat, ko je zaščitilo novinarje in druge pisce, ki so bili preganjani zaradi žalitev in obrekovanj, pogosto s strani politikov. Pri tem gre za varovanje svobode izražanja v političnih razpravah in v medijih, ki nima neposredne povezave s sovražnim govorom, ki se množično pojavlja zlasti na spletu in po različnih forumih. Tisti, ki (le) javno širijo sovraštvo in nestrpnost se ne morejo uspešno sklicevati na svobodo govora, saj praviloma ne načenjajo razprave o pomembnih družbenih in političnih vprašanjih. Njihove ideje zato ne zaslužijo enakega pravnega varstva v okviru svobode izražanja, ki ga morajo uživati mediji (kot medij se obravnavajo le tiste spletne strani in vsebine, ki so registrirane v skladu z zakonom o medijih).

V to smer gredo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v nekaterih novejših zadevah, ki so predstavljene v nadaljevanju. Sodišče ni ugotovilo kršitve 10. člena EKČP v primerih diskriminacijskih in rasističnih izjav, katerih avtorji so bili v posameznih državah obsojeni. Ocenilo je, da takšne izjave (ki jih lahko opredelimo kot sovražni govor) pomenijo nedopustno zlorabo svobode izražanja, zato ne uživajo zaščito 10. člen ESČP.

Ena od novejših odločitev ESČP v kateri sodišče ni ugotovilo posega v svobodo izražanja je primer Le Pen proti Franciji z dne 20. 4. 2010.[16] Pritožnik je bil razvpiti nacionalistični politik Jean-Marie Le Pen. Pred francoskimi sodišči je bil kaznovan z denarno kaznijo 10.000 evrov, ki jo predpisuje medijski zakon, zaradi naslednjih izjav v intervju za dnevnik Le Monde: »Na dan, ko v Franciji ne bo več pet, ampak petindvajset milijonov muslimanov, bodo oni vladali.« In: »Ko povem, da bomo morali Francozi paziti na vsak korak, ko bo v Franciji živelo 25 milijonov muslimanov, mi pogosto rečejo: ampak, gospod Le Pen, saj jih je toliko že zdaj – in imajo prav!«

Čeprav je avtor izjave politik in je izjavo dal v okviru politične razprave, je po mnenju francoskih sodišč, ki ga je potrdilo tudi ESČP, prekoračil meje dopustne politične razprave, ko je s svojimi izjavami predstavil celotno muslimansko skupnost v negativni luči, ki lahko spodbudi v družbi občutke sovražnosti in zavračanja. ESČP je ugotovilo, da je bila izrečena kazen sorazmerna in »nujna v demokratični družbi«. V prispevku, v katerem je primerjal to sodbo in besedilo Tomaža Majerja o »volivcih v trenirkah«, je odvetnik Rok Čeferin[17] sklenil, da bi slovenska sodišča Majerja morala obsoditi zaradi spodbujanja narodnostnega ali verskega sovraštva, če bi to razumela tako kot v omenjenem primeru francoska in ESČP. In če bi Majer zaradi te obsodbe sprožil postopek zoper Slovenijo, bi ESČP zelo verjetno njegovo pritožbo zavrnilo in odločilo v prid Sloveniji, ki ima pravico do omejevanja sovražnega govora kot primera zlorabe pravice do svobode izražanja. K temu dodajam še opazko, da so pri nas nacionalistični politiki dajali še težje ocene, na primer o Romih, pa se jim nič ni zgodilo. Tudi v primeru ovadb in obtožb so bili oproščeni.

V to smer je šlo ESČP tudi v primeru Leroy proti Franciji z dne 2. 10. 2008. Sodišče ni pritrdilo pritožniku, da bi šlo za kršitev 10. člena EKČP v primeru obsodbe karikature, ki je bila objavljena v baskovskem tedniku Ekaitza. Karikatura je prikazovala napadena newyorška dvojčka, pod njo pa je bilo napisano: »Vsi smo sanjali o tem … Hamas pa je to storil.« Karikatura je bila objavljena 13. septembra 2001, torej le dva dneva po napadu. ESČP ni upoštevalo sarkastičnega tona, satiričnega medija in opravičila uredništva, da so želeli s karikaturo pokazati le protiameriško in protiimperialistično prepričanje in da niso hoteli žaliti žrtev napada.

Veliko zanimanje glede meja med svobodo izražanja in spodbujanjem sovraštva in nestrpnosti je povzročila ena novejših tovrstnih sodb, v zadevi Vejdeland in drugi proti švedski, z dne 9. februarja 2012.[18] ESČP je soglasno odločilo, da ni bil kršen 10. člen konvencije s pogojnim in denarnim kaznovanjem štirih mladeničev, ki so v srednji šoli v in na omarice dijakov dajali letake s homofobnimi stališči. V letakih so med drugim napisali, da je homoseksualnost »deviantna spolna praksa, ki učinkuje razdiralno na družbo«, da je razlog za širitev aidsa ter da »homoseksualni lobi« skuša zmanjšati pomen pedofilije. švedska sodišča so jih obsodila na podlagi določbe kazenskega zakonika, ki prepoveduje spodbujanje sovraštva in nestrpnosti na podlagi nacionalne, etnične, verske in drugih osebnih okoliščinah. V letu 2003 je bila med njimi izrecno dodana še spolna usmerjenost.

ESČP je soglasno odločilo, da švedsko vrhovno sodišče (ki je o obsodbi odločilo s tesno večino treh od petih sodnikov) pri izreku kazni mladeničem ni prekoračilo meja svobode izražanja in okvirov, ki jih glede možnih posegov v svobodo izražanja določa drugi odstavek 10 .člena EKČP. Sodišče je ugotovilo, da stališča v letaku vsebujejo resne obtožbe, čeprav ne pozivajo posameznikov k nasilnim ali kaznivim dejanjem (54. točka sodbe). Sodišče je tudi v 55. točki sodbe ponovilo, da za spodbujanje sovraštva ni nujno pozivanje k nasilnim dejanjem. Žalitve in obrekovanja posameznih družbenih skupin zadostujejo, da lahko javna oblast da prednost borbi proti sovražnemu govoru pred svobodo izražanja. Sodišče je tudi ponovilo svoje stališče iz nekaterih prejšnjih sodb, da je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti enako nevarna kot diskriminacija na podlagi narodnostne ali etnične pripadnosti. V 59. točki ESČP zaključuje, da je poseg v pravico pritožnikov do svobode izražanja državna oblast lahko razumno obravnavala kot nujen v demokratični družbi za varstvo ugleda in pravic drugih.

Sodbi so priložena zanimiva pritrdilna ločena mnenja, tudi našega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča. Sodnica Yudikivska in sodnik Villinger sta v svojem pritrdilnem mnenju najprej izrazila razočaranje nad priložnostjo, ker v tem primeru sodišče ni bolj jasno opredelilo sovražni govor. Ravnanja mladeničev je kvalificiralo kot »resne in na predsodkih utemeljene obtožbe«. Ob tem opozarjata na ameriški pristop, kjer je sovražni govor zaščiten, dokler grožnje ne vodijo k neposrednemu nasilju, ki po njunem mnenju prestavlja previsok prag kaznivosti, ki si ga Evropa ne more privoščiti (6. točka).

Sodba ESČP v zadevi Vejdeland proti švedski pomeni doslej najbolj neposredno odstopanje od ameriškega pristopa k omejevanja sovražnega govora, ki ima tudi pri nas velik vpliv tako na sodno prakso (ki zahteva, da spodbujanje sovraštva vodi k neposredni grožnji z nasiljem ali samemu nasilju, na kar opozarja zlasti Matevž Krivic[19]) kot na javne razprave o možnostih omejevanja sovražnega govora.

Želel bi zavrniti tudi nekatere pomisleke, da bi sankcioniranje sovražnega govora lahko pomenilo korak k regulaciji in omejevanju svetovnega spleta. O tem piše Mitar Milutinović v odzivu na moj članek z naslovom »Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?«, ki je bil objavljen v Medijski preži št. 39.[20] Avtor sicer soglaša, da je sovražni govor pojav, ki ga je treba omejiti, ne soglaša pa s predlaganimi rešitvami, da bi se dodatno sankcioniral kot prekršek, ker v tem vidi poskus regulacije interneta. Meni, da internet ni javni prostor kot drugi javni prostori in se mu posameznik lahko izogne, s tehničnimi ali samoregulacijskimi možnostmi.

Sam ne vidim povezave med predlogi, ki gredo v smer bolj učinkovitega sankcioniranja pojavov javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, in nevarnostjo dodatno regulacije oziroma omejevanjem spleta. Morebitno kaznovanje tistih posameznikov, ki širijo sovraštvo in nestrpnost do drugačnih, ne pomeni poseg v spletno svobodo. Vsakdo je sam odgovoren za vsebine, ki jih posreduje v javnost, tudi na spletu. Za splet glede civilne ali kazenske odgovornosti ne veljajo nobene izjeme. Ni tudi posebne razlike glede obravnave tistega, ki žali prek klasičnih medijev, spletnih medijev ali drugih oblik javnega sporočanja vsebin.

Razlika je morda le v tem, da ima prizadeti manj možnosti pravnega varstva svojih pravic, če je bila kršitev storjena prek spletnih vsebin, ki niso registrirane kot medij. Nima, na primer, možnosti za objavo odgovora ali popravka. Težje pride tudi do avtorja, ki je odgovoren za vsebino, saj ni subsidiarne odgovornosti urednika. Zelo težko ali skoraj nemogoče pa prizadeti dobijo podatke o avtorju ali računalniku, s katerega so bile sporne vsebine posredovane. Zaradi varovanja osebnih podatkov jih lahko dobijo le prek policije ali sodišča.

V primerih zasebnih tožb je to zelo težko izvedljivo. Dejstvo je, da splet bolj varuje kršitelje zakonov in etičnih norm kot žrtve posegov v osebnostne pravice. Tudi širše možnosti sankcioniranja sovražnega govora, v skladu z zgoraj navedeno novejšo prakso evropskega sodišča za človekove pravice, tega ne bodo spremenile. Vpliv je morda lahko le posreden; da se bodo kršitelji zakonov in drugih pravil bolj samoomejili, kar pa ne more biti slabo. To pa ni cenzura ali omejevanje svobode interneta. Za omejevanje tovrstne svobode bi lahko šlo v le primeru cenzuriranja spletnih vsebin ali omejevanja dostopa do posameznih vsebin ali ponudnikov.

Kazenska odgovornost posameznih avtorjev pa ne vodi k temu, po veljavni evropski in naši ureditvi so ponudniki spleta dolžni odstraniti le tiste vsebine, ki so po zakonitem postopku (prek sodišč) opredeljene kot nezakonite. Če bo izlivov sovraštva na spletu manj, zato ne bo ogrožena niti svoboda izražanja niti svobodno delovanje spleta. Že večkrat smo omenili, da svoboda v skladu s prakso evropskega sodišča ščiti predvsem razprave o za javnost pomembnih zadevah.

Pri nas je še posebej očitno neskladje med ocenami o nevarnosti pojavov sovražnega govora in možnostmi njegovega omejevanja in sankcioniranja po veljavni zakonodaji. Na eni strani imamo ugotovitve družboslovcev in velikega dela javnosti, da je sovražni govor družbeno škodljiv in da ima konkretne škodljive posledice, na drugi strani pa, ob sedanjem razumevanju in uporabi predpisov, ni skoraj nikakršne možnosti, da bi bili akterji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti pri nas sankcionirani.

številni primeri iz zgodovine dokazujejo, da spodbujanje nestrpnosti in sovraštva do posameznih družbenih manjšin lahko vodi do fizičnega nasilja in celo vojn. To se je zgodilo tudi v naši bližini. Začelo se je z medijskim in političnim širjenjem sovraštva na podlagi narodnostne in verske pripadnosti, končalo pa z vojno in preganjanjem ljudi le zaradi njihove etnične in verske pripadnosti. Evropa je tudi zaradi svojih tragičnih izkušenj iz preteklosti bolj občutljiva za izražanje nestrpnosti in sovraštva kot ZDA. Svet EU je med drugim sprejel dokument, ki države zavezuje, da s kaznovalnim pravom omejijo pojave rasizma in ksenofobije.[21] Nemčija in Avstrija imata že dolgo zaradi zgodovinskih izkušenj zakonodajo s širokimi možnostmi za sankcioniranje spodbujanja nestrpnosti in sovraštva in za omejevanje skrajnih nacionalističnih in nacističnih gibanj.

Ni sporno, da je kaznovanje skrajni ukrep in da je treba prej uporabiti druge možnosti. še več, menim, da zaradi izrečenih ali zapisanih besed nihče ne bi smel biti zaprt. Za tovrstno dekriminalizacijo si zlasti prizadeva OVSE, ki tudi Slovenijo opozarja na pomanjkljivost v kazenskem zakoniku na tem področju. Izrekanje zapornih kazni je skrajno neprimerna sankcija za kakršnokoli izražanje sovraštva, saj to iz akterjev lahko naredi še večje junake. Mnogi prevratniki ali politiki so bili pred tem zaprti zaradi svojih stališč, zaradi česar so za množice postali še večji junaki. Toda preventivno in samoregulacijsko delovanje (kolikor ga sploh je) ali delovanje organizacij, kot je Spletno oko (www.spletno-oko.si) je nesmiselno, če v petih letih, na podlagi tisočev prijav in stotin ovadb na podlagi 297. člena KZ-1, še nihče še ni bil sankcioniran.

Ne vidim pa (ustavnopravnih) razlogov, zakaj javno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti ne bi moglo biti v nekaterih primerih opredeljeno kot prekršek. Navsezadnje Ustava RS v 63. členu kot protiustavno opredeljuje vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Tudi v primeru prekrškov prekrškovni organi in pozneje sodišča, vse do ustavnega in evropskega, morajo upoštevati vse okoliščine posameznega primera in tehtati med svobodo izražanja in drugimi ustavno varovanimi pravicami in interesi.

Kriza povečuje nevarnost javnega izražanja sovraštva in nestrpnosti. Vse več ljudi je brez dela in v revščini, zato so privlačne ideje o »drugih«, ki so krivi za njihove težave. Od tu do diskriminacijskih praks ali celo dejanskega nasilja ni več daleč. Zato je treba nekaj narediti. Namen kaznovalnega prava, del katerega je tudi prekrškovno pravo, je varstvo ustavno varovanih pravnih vrednot, med drugim sožitja, reda in miru v skupnosti. Družba tudi s kaznovalnim pravom in kaznovalno politiko sporoča, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne.

Komentarji omogočajo, da se uporabniki izrečemo o informacijah, ki so objavljene v medijih. Toda na slovenskih medijskih portalih se soočamo tudi z zlorabo tega prostora. Namesto artikulirane in argumentirane razprave je govorica v komentarjih podobna tisti, ki jo slišimo izza gostilniških šankov v poznih večernih urah. Neprimerne uporabniške vsebine vplivajo tudi na ugled spletnih portalov. Spoštovanje kriterijev dopustnega govora uporabnikom sporoča, kaj in kako se na posameznem spletnem portalu lahko komentira.

Kljub temu se moderatorji in uredniki spletnih portalov vsakič znova soočamo z očitki o cenzuri, ko se odločimo, da je nek komentar pod mejo dobrega okusa in ga zato zbrišemo. Pri tem ni pomembno, ali je kriterij za izbris sovražni ali žaljiv govor.

Sedem slovenskih portalov (vecer.com, zurnal24.si, siol.net, rtvslo.si, dnevnik.si, delo.si, slonep.net) je januarja 2011 podpisalo Kodeks o sovražnem govoru (Kodeks, 2010) in v svoje forume namestilo prijavne gumbe (Spletno oko, 2011). Takrat smo na Delu v sodelovanju s Spletnim očesom začeli uspešno preganjati sovražni govor, kar se je potrdilo s tem, da smo imeli v letu 2011 eno samo prijavo, ki jo je potem začela preiskovati policija. Pri njegovem moderiranju smo sledili priporočilom Spletnega očesa.

Na Delu smo približno v istem času začeli tudi moderirati komentarje pod objavljenimi prispevki, marca 2011 pa smo pri prijavi od komentatorjev začeli zahtevati še določene obvezne podatke, in sicer ime in priimek, spol in datum rojstva. Med neobveznimi podatki so ostali naslov, kraj in poštna številka, toda mnogi komentatorji so vpisali tudi te podatke.

Z moderiranjem in s spremenjenimi pogoji komentiranja smo po oceni moderatorja uspeli za približno 70 odstotkov izboljšati raven komentarjev. Naslednji korak je bil, da smo, ko smo neprimerne komentarje izbrisali, ohranili ime avtorja in uro objave komentarja, zbrisali pa smo njegovo vsebino. S tem smo pokazali, kateri komentatorji se pogosteje neprimerno izražajo in hkrati ohranili dinamiko komunikacije med komentatorji.

Naš cilj, ki smo ga zapisali tudi v pogoje komentiranja, je spodbujati argumentirano razpravo. Ne dovolimo zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanja k sovraštvu ali nasilju, osebne diskreditacije identificiranih piscev, oglaševanja izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

V sodelovanju s Spletnim očesom smo tako relativno uspešno preganjali sovražni govor. Ugotovili pa smo, da kljub prizadevanjem za dostojanstveno razpravo na portalu manjši odstotek posameznikov redno piše komentarje, ki jih sicer večinoma ne moremo označiti za sovražni govor, vendar so žaljivi do sokomentatorjev in včasih tudi do novinarjev.

V gradivu Spletnega očesa, ki so ga posredovali članom delovne skupine za regulacijo sovražnega govora, o sovražnem govoru piše: »Sovražni govor je eno najmočnejših sredstev diskriminacije, še posebej, ker ga težko definiramo (pogosto je artikuliran v napadalnem, jeznem, zmerljivem ali žaljivem jeziku, vendar je lahko tudi subtilen, zmeren, brez emocij, izražen skozi dvoumne šale, namigovanja in prispodobe) in še težje preiskujemo in kaznujemo. Podobno kot druge oblike diskriminacije temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker pripadajo določeni skupini. Glavni cilj je razčlovečiti tiste, proti katerim je usmerjen, njegov namen pa ponižati, prestrašiti, spodbujati nasilje in druge akcije glede rasne, etične, spolne, religiozne, nacionalne ter telesne značilnosti izvora teh skupin. Besede, katerih namen je ponižati, razčlovečiti, odvzeti dostojanstvo, postaviti v podrejeni položaj itd., namreč vplivajo na to, kakšen položaj, kakšne možnosti bodo imeli ti ljudje v družbi, kako bodo z njimi ravnali drugi ljudje in navsezadnje, kako bodo razumeli sami sebe.« (Gradivo, 2012)

V letu dni smo spoznali, da je podobno škodljiv tudi neprimeren govor, ki sicer nima pravne osnove za sodno obravnavo; regulacija je možna zgolj na osnovi internih pravil. Že žalitve, podobno kot sovražni govor, težko definiramo. In tudi žalitve razčlovečijo tiste, proti katerim so usmerjene; njihov namen je najmanj ponižati, če ne celo prestrašiti tiste, na katere letijo. Pri novinarjih, na primer, komentatorji z žalitvami poskušajo diskreditirati strokovnost avtorjev. Ne nazadnje, te žalitve lahko vidijo njihovi družinski člani, sorodniki, prijatelji in sodelavci. Novinarji, ki so jih komentatorji žalili, so bili demotivirani in pogosto tudi zelo jezni.

Pri moderiranju žalitev, ki so na portalu Dela postavljene kot prag, kjer začnemo brisati komentarje, smo kmalu ugotovili, da ni enotnih meril ali priporočil, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Vulgarni izrazi niso sporni in moderatorji komentarje, ki jih vsebujejo, redno brišejo. Toda kaj storiti, če nekoga označijo za rdečkarja ali črnuharja? In – ali je razlika, če se ta izraz nanaša na neznanega komentatorja (ki ga drugi komentatorji morda poznajo sicer pod njegovim vzdevkom), na novinarja ali na javno osebnost, denimo politika?

Uvedli smo najstrožjo različico moderiranja, vendar smo se ob tem tudi zavedali, da imajo različni moderatorji različne kriterije in da lahko zato prihaja do nedoslednosti. Težave se pojavljajo predvsem ob koncih tedna, ko pri moderiranju pomagajo dežurni novinarji in uredniki. Kljub temu se nam je zdelo smiselno, da vztrajamo pri teh kriterijih.

S prehodom na enotno prijavno formo za vse portale medijske družbe Delo DUR (Delov uporabniški račun) smo spremenili še en element možnosti komentiranja. Vsi novi komentatorji morajo v prijavno formo napisati še naslov. Pritožila se je samo ena uporabnica. Seveda si lahko komentatorji podatke izmislijo; če se bo izkazalo, da bo na portalu veliko neprimernih vsebin, bomo razmislili o nadaljnjih ukrepih.

Že ob lanskih ukrepih za odpravljanje neprimernega govora na portalu smo se zavedali, da so komentarji uporabnikov pomembni za obiskanost portala in s tem tudi za oglasne prihodke; vedeli smo, da lahko preveč omejujoča politika komentiranja zmanjša obiskanost strani in s tem upad osrednjega vira prihodkov, ki ga imajo spletni portali.

Upali pa smo, da bomo z zviševanjem ravni razprave ter s spodbujanjem kulturnega in dostojanstvenega komentiranja vsebin, ki jih objavljamo, k vrnitvi na spletni portal Dela spodbudili tiste uporabnike, ki so ga zapustili zaradi ogorčenja nad žaljivimi in vulgarnimi komentarji. Ker nam obisk ni upadel, lahko upravičeno sklepamo, da smo ravnali prav.

Izkazalo se je še, da so se najbolj pritoževali prav tisti komentatorji, ki s svojimi neprimernimi in pogosto žaljivimi komentarji znižujejo raven razprave na portalu in ki smo jim zato že večkrat onemogočili nadaljnje komentiranje. Sicer so se potem lahko prijavili z novim uporabniškim imenom in izmišljenimi podatki, vendar jih lahko zlahka prepoznamo po slogu. Ocenjujemo, da je takih komentatorjev malo, in si prizadevamo, da bi jim z učinkovitejšim moderiranjem preprečili objave neprimernih vsebin.

Raven razprave se v zadnjem letu izboljšuje in portal Dela tako vse bolj lahko postaja prostor dostojanstvene javne razprave o pomembnih družbenih vprašanjih.

Kodeks, 2010: Kodeks regulacije sovražnega govora na spletnih portalih. Dostopno prek www.spletno-oko.si/c/782/Kodeks/?preid=782, 13. 12. 2011.

Spletno oko, 2011: Empirična analiza prakse moderiranja spletnih portalov. Sestanek Posvetovalnega telesa za regulacijo sovražnega govora na internetu. Fakulteta za družbene vede, dne 26. januarja 2011.

Spletno oko in JK Group. 2012: Moderiranje uporabniških vsebin na spletnih portalih. Interno gradivo.