N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
uvodnik
kultura in mediji
razredni boj v medijih
mediji in korupcija
samoregulacija medijev
splet
raziskovalno novinarstvo
socialni položaj novinarjev
sovražni govor
medijska etika
iz zgodovine medijev
mediji in pravo
mediji v svetu
regija
civilizacija
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Tonči Kuzmanić
Antipolitično ustrahovanje z »bankrotom države«
Govorjenje o »bankrotu države« je elementarno anti-politično in anti-demokratično ustrahovanje, ki zamenjuje državo za družbo, politično enakost za družbeno enakost, ustavo za trg in blebetavo trži obljubljeno deželo
»Skrekati« in ali dešifrirati*

Pred kake pol stoletja se je v amaterski glasbi pogostokrat uporabljal glagol »skinuti«, naslednja generacija pa je že govorila o »skrekati«, danes pa ne poznam žargonske oznake, ki bi temu ustrezala. Jezikovna igra »skinuti«, »skrekati« je najpogosteje merila na neko pesem, na kak »komad«, ki ga je – v pogojih, ko notnih zapisov še ni na voljo in ko je treba nekaj narediti iz »žive« (radio, plošča, posnetek sploh …) glasbe – treba odigrati, kopirati … Šlo je za dokaj kompleksno proceduro imitiranja, oponašanja, učenja, ki pa je temeljila na zmožnosti slišanja ter dojemanja in pomnjenja. Da bi bilo to zaželeno imitiranje zadeto, je bilo treba vse slišano najprej dešifrirati, in sicer na temelju »posluha«: basovsko linijo, bobnarske vložke, kitarske rife in solo pasaže, tekst in (večglasno) petje … Na koncu pa je bilo treba vse te posamične dele (sestavine/elemente, do katerih se je bilo treba prebiti, jih zamejiti, izolirati …) še združiti v ravno tako »zadeto« celoto. Ta je morala biti – podobno kot pri »plagiatih« v slikarstvu, kiparstvu in kjerkoli drugje – seveda kar se da podobna izvirniku ali pa vsaj spominjati (mneme, mimesis) nanj. Pri proceduri »skrekati« je torej šlo za problem analitično/sintetičnega razkrivanja vira, izvora, začetka in začenjanja ter povzročanja, ki je »shranjen« v izvirniku in ki ga je bilo za to treba »skrekati«.

Je pa še neka drugačna, sorodna in samo na prvi pogled »ista« procedura, s katero se ukvarjamo tudi »na terenu mišljenja« v najožjem pomenu besede, in ravno tako v nekaterih drugih človeških dejavnostih ter položajih (vojna, diplomacija, politika, sploh na področjih znanosti … in ne le umetnosti imitiranja/kopiranja). Tukaj, denimo, gre za »dešifriranje«, predvsem pa za razumevanje.

Nekoč je – to velja tudi danes, le da to počno le še redki, ker da bojda to »ni pomembno« in tudi potrebno ne – bilo zelo in »dešifrirati« Hegla (pozneje Marxa, Heideggerja …). Marx, denimo, večkrat reče za kakšen Heglov stavek, da ga je treba »prevesti v prozo«.

»Skrekati« svojo dobo in njeno anti-politiko

Naj bo tako ali drugače, kako pa je s tem »krekanjem« na »terenu politike«, torej v nekem »ožjem« pomenu besede? Če vzamem primer, potem je bil ravno omenjeni Marx na področju politične »teorije« tisti, ki je dobesedno moral »prevajati Hegla v prozo« (»Pravna filozofija«). Kajti tisto, kar je mojster govoril, je bilo očitno za Marxa (in domnevno za vse nas, ki mu – kot »prevajalcu v prozo« – sledimo) odločno preveč zafecljano (in nesprejemljivo, seveda!). Tisto, kar je bilo najbolj zafecljano – in česar mi več sploh ne vidimo kot zafecljano (ravno v tem je haklc!) –, pa je to, da je bila Marxova bojda »prozna govorica« seveda družboslovje (družboslovno jezikanje o družbi in družbenem utemeljeno v ekonomiji) samo, tisto pa, kar je Hegel počel, pa je bilo nekaj izrazito »drugega in drugačnega« in – jasno – (za družboslovje in družboslovca!) »nerazumljivega«, celo »mističnega«.

Zadnji (in največji od vseh), ki se je kadarkoli ukvarjal s tovrstnimi prevajanji (ne neposredno na »področju politike«, a še kako politično) ter s »krekanjem«, je bil seveda Wittgenstein. Ludwig je pravzaprav vse svoje življenje in ves svoj opus posvetil takšnim ali drugačnim »prevajanjem« in »razumevanjem«, bil je ex professo tisti, ki se ubada s »krekanjem«. A Wittgenstein niti slučajno tega ni počel tako, kot je s tem materialom ravnal Marx: njegova »metoda« je bila drugačna. Ni bila, denimo, takšna, da bi zadeve kratko malo »prevajal« (recimo v drug jezik, v »svoj« jezik – kajti njega to ni nikoli zanimalo in preveč se je zavedal jezikovnih zagat), pač ampak je ravnal tako, da je »zgolj« nakazoval na nesmiselnosti, a-logičnosti, tavtologičnosti ipd. stavkov, ki se jih je neusmiljeno loteval na način »krekanja«. Trenutno gledano tako rekoč vse obstoječe, povsem nebogljeno človeštvo, še zmeraj nima boljšega »prevajalca«, kot je ravno Wittgenstein, ki ostaja vrh tovrstne »umetnosti« nasploh (prvi se je s to veščino ubadal Aristotel, ko je moral »skrekati« Platona, Pitagoro, Parmenida, Empedokla …, ki so resda še zmeraj pisali poezijo).

Seveda namenoma temu pravim, da je to umetnost. Še več, šele to je vrhunska umetnost, ki je vredna »naše« bankrotirane dobe, v kateri smo obsojeni na životarjenje.

Tisto, kar mene tukaj zanima, je: ali se nama tudi danes sploh zdi potrebno »prevajanje« in »razumevanje«, torej takšno ali drugačno »skidanje« in »s/krekanje«, ko gre za »našo« dobo? Ali se nam, denimo, zdi sploh potrebno in vredno morebiti »skrekati« stavek, ki nekaj pleteniči o »bankrotu« in o »bankrotiranju države« (v primeru Grčije, kar danes traja nekako dobro leto dni!)?

Vprašanje in problem je potemtakem ta: ali smo mi sploh še zmožni slišati to, kar se govoriči in pisari ter slikovno razkazuje vsepovsod naokoli v »naši« dobi »ultradekadentnosti« Zahoda, ki več ne ve, kaj bi sam s seboj?

Ali pa se nam morebiti zdi – to je veliko bolj verjetno –, da mi to že »štekamo«, in sicer na že ravni prima vista ter potemtakem »na prvo žogo« in iz prve? Ali se, skratka – za to mi gre v tem tekstu! –, zavedamo menedžerskega hlapčevstva (servitude, ne slavery!), ki sledi iz tega bojda »samoumevnega« in »samo-razumljivega« stavka?

Točno tem (zgolj nekaterim) vprašanjem (in odgovorom) je posvečen tale zapis, in sicer predvsem na primeru ravno omenjenih zadev v zvezi z (bankrotirano) državo.

Poskusil bom pokazati, kako smo vsi današnji pacienti množičnega poneumljanja pravzaprav odvrženi na smetišče nemišljenja (thoughtless/ness), s tem pa direktno v nebogljenost (nothing to be done). Do tega je prišlo, med drugim, tudi s tem, da sploh ne »čutimo« (naši čuti so šli po gobe in jim – držimo se nasveta zgodnjega naravoslovja/družboslovja – »ne verjamemo več«) nobene in nikakršne potrebe več po mišljenju in razumevanju ultra samo-pokončujočih stavkov, ki jih vsepovsod mrgoli okoli nas.

Družba kot temeljni Tabu vsega Zahod(neg)a

Čvekanje o »bankrotu države« za seboj in pod seboj (pred-po-stavke) premore – sicer na nekoliko čuden način in dokaj zvito – nekaj takega, kot je »zgodovina odmiranja države«, »ukinjanja države«. To je tista dominantna jezikovna igra (in iz nje izhajajoča ravnanja), ki je doma umeščena predvsem znotraj družboslovja (tudi humanistike …). Točno to je tisto, o čemer je (»Država in revolucija«, a tudi drugod) tako rad čebljal Lenin. Toda to je hkrati tudi tisto – ne tega, lepo prosim, spregledati! –, o čemer še zmeraj nalagajo nešteti leninisti, ki jih je – kolikor gre za »ukinjanje države« – danes daleč največ med liberali in neo-liberali, med konservativci in neo-konservativci, med družboslovci in humanisti ter naravoslovci nasploh. Kajti vsem tem (ne pa zgolj nekaterim izmed teh!) omenjenim je ravno država in nihče/nič drug(ega) kot država (!) točno tisto ključno, kar jim je »na poti« za izpeljave njihovih »velikih teoremov« in načrtov zblojene, vsiljene (!) prihodnosti, ki da jo »vsi želimo«.

Venomer je vsem tem (»po tem jih boste s/poznali«) ravno »država napoti«, pa naj so razlogi za ta »na-poti-države« ekonomske, carinske, cenovne, »politične«, »kulturne«, »globalizacijske«, svobodnjaške ali pa katerekoli druge in/ali devetnajste »narave«. Saj je teh razlogov za domnevno »zastarelost« in za »odvečnost države« (celo o »mitu države« čebljajo post-romantiki, post-modernisti pa jo kajpada pridno »virtualizirajo«) po definiciji nešteto.

Zadeva, v kateri se do vratu namakamo in je naš najvišji, zakriti horizont (»stekleni strop«), čez katerega (kot družbena bitja!) sploh ne zmoremo pokukati, je v tolikšni meri zblojena in pripeljana do absurda, da je marksovsko-leninistično-hajekovsko-schumpetersko, post-modernistično in sploh virtualizirano čveketanje o »družbi« – in še posebej o njeni visokosti »odprti družbi! – postalo do takšne mere samoumevno in celo »naravno«, da je točno to jezikanje tisti meta-jezik, ki ga danes blebeta tako rekoč vse, kar leze in gre po vseh akademijah in univerzah ter inštitutih tega popolnoma zblojenega ne-več-sveta, se pravi »globalne družbe«. Da taiste blodne stavke Veeeliiikiiih univerzitetnikov, »mislecev«, »filozofov«, »ekonomistov«, »sociologov« …, turbo-družbenih-revolucionarjev ponavljajo tudi mediji množičnega poneumljanja, še najbolj pa nadebudno zblojeni infantilni otročički po ulicah in na demonstracijah skorajda vsega ne-več-sveta, je seveda nekaj, kar sodi v notranje zakonitosti današnjega post-modernega globalnega vrtca ter temu ustrezajočih peskovniških opravil, predvsem pa ritualov in magičnih prijemov.

Kajti – rečeno zgolj ob robu tega peskovnika – v dobi, v kateri životarimo, je pravzaprav le En (smo sredi post-stoicizma, gledano historično!) osrednji-Tabu, ki učinkuje in je umeščen sredi zblojene post-moderne zahodnosti. Ta Tabu je namreč Družba sama (družboslovje, družboljubje, družbenost vobče).

Družba – in nihče drug ter nič drugega – je tisti Absolutizirani kvazi-En-center vsega našega le-še-vegetiranja. Družba je tisto »naše« Najvišje shirane Zahodne post-modernosti. Družba je tisto, česar se nihče ne sme niti dotakniti, kaj šele postaviti pod vprašaj, pa naj nam še tako gre za nohte! V vse lahko drezate, pri vsem ste (lahko) svobodni, le njene visokosti Družbe (nihče drug kot ravno družboslovci in humanisti so psi čuvaji tega tabuja, te nosilne apriorije vse (post)moderne!) se ne dotikajte. Kajti če storite kaj takega, ste anti-družbeni, za anti-socialneže pa se ve, kam jih je treba zapreti: v norišnico! Zadeva te kliničnosti gre tako absurdno predaleč, da je celo največji specialist za norišnice te nesrečne (post)moderne združbe Zahodnjakov – s tem pokaže, kako v osnovi ni »skrekal« točno tistega, za čemer se je podil – moleduje z regulativnimi stavki, češ da je ravno to »družbo treba ubraniti« (mišljen je Foucault, seveda)! Ali pa – bolj »nežno«, a toliko bolj fundamentalno – neki drugi vrhunski družboljubec o tej »ubogi družbi«, ki da je »ogrožena«, čeblja celo tako, češ da je »Society under Siege« (mišljen je Bauman)!

Kako »skrekati« družboslovno blebetanje?

Kakorkoli že, moje vprašanje je v zvezi s tem tole: kako se ta Vrh ledene gore (torej Družbo samo kot dominantno jezikovno igro: to je meta-jezik Zahoda, tu je njegova »skrita koda«, to je fundament Zahoda) morebiti da »skrekati« in v kakšnem razmerju je to do države ter – v primeru, ki nas tukaj zanima posebej – z »bankrotom države«? Kako se to Najvišjo (ne le »Visoko«, to visoko je tukaj prenizko) pesem vse današnje absolutno zblojene in do Absolutne vednosti (to je tisto, kar je čisto nemišljenje, seveda) samo-pripeljane družbene norosti morebiti da »prevesti v prozo«? Ali se to, skratka, da morebiti pokazati na primeru (ker s celoto se tukaj ni moč ubadati) blebetanja o »bankrotu države«?

Ker je pri tovrstnih opravilih na voljo več možnosti izpeljave, sam pa zaradi izjemno skromnih potencialov današnjega bralstva izbiram najbolj preprosto, je to možno postoriti tudi tako, da za začetek rečem, da se »zadaj« ali pa »spodaj« – če vam je ta način govorjenja všeč – torej pod-tem »bankrotom države«, skriva nekaj takega, kot je skrajno preprosta (in nevidna – zavoljo svoje svete preproščine) »analogija«.

Analogija, za katero (mi) tukaj posebej gre, ko hočem »skrekati« bankrot države, pravi ultrabanalno (te banalnosti ne slišimo in ne čutimo, kaj šele, da bi jo vzeli zares ravno za to, ker je banalnost!) tole: država je tisto-isto-nekaj, kar je isto, kot je banka ali pa – najširše rečeno – država je tisto-isto-nekaj, kar je isto, kot (je) podjetje. In »ker vemo«, da »vsako podjetje« in da »vsaka banka« lahko bankrotira, to »pomeni« (v besedi »pomeni« je shranjen ves avtomatizem nemišljenja in kvazisklepanja!), da tudi država lahko bankrotira. Zakaj pa? Pač zato, ker je »država banka«! Iz analogije (izenačitve in subsumpcije, če poenostavim) torej podjetje = banka; banka = država; pridemo torej do tavtologije.

Naj to pokažem še bolj očem vidno, in sicer na nekoliko bolj transparenten način, da bi se nam ne izgubila »krožnost« (tavtologičnost!) kvaziretoričnega (ne pa silogističnega!) »argumenta«, ki je tukaj bistveno na svojem nesramnem ne-delu blokiranja mišljenja in razumevanja:

»Država je banka«, v končni instanci pa je »država pravzaprav podjetje« (vse pa je, »jasno«, »družbeno« in »družbeni pojav« ali vsaj »družbeni odnos«);

Vsaka Banka (v končni instanci vsako podjetje) »lahko bankrotira«;

»Torej lahko bankrotira tudi vsaka država«, saj je – kot že »vemo« iz zgornjih premis (ki pa smo jih a priori postavili na način aksiomov!) – vsaka država banka, podjetje!

Konec in pika.

Beseda bankrot(iranje) (bankrupcy) – tudi če bi hotela (ta samopozaba in elementarna nevednost med današnjimi izobraženci je naravnost strašanska) – sledi svojega rojstva nikakor ne zmore zakriti. Te sledi so locirane v korenu besede, ki je »bank-«. To, da smo danes v ne-položaju, ko vsakemu (vsakemu!) samostalniku (substantivu/substanci) lahko z levo roko pripopamo »-rupcy« (iz »rupture«) nadaljevanko (točno to je soap-opera vseh naših soap-oper modernih jezikov in jezikanj ter družboslovja vobče), torej nek »post-fiks«, pa je nekaj takega kot vsakemu »družbenemu pojavu« bojda lahko na koncu pristavimo nadaljevanko »-logija« (kar je tipično znanstveni prijem!). Tako bojda »dobimo« (genesthai, Werden) družboslovno scientific solato, ki sliši na ime »totalitete vseh družbenih pojavov« in ved(nosti) le-teh.

Prvo vprašanje, ki si ga bom ob zgoraj nakazani analogiji (in tavtologiji, v kateri se-znajdemo) postavil, je kajpada nujno lokacijsko (horisomai, topos zadeva) in se glasi takole: kje smo takrat, ko izrečemo »stavek« (postavimo aksiom – kajti s tem smo na Evklidovem in Pitagorovem terenu!), da je »država banka« in da zatorej lahko bankrotira (»bankrotiranje države«)? Odgovor je preprost kot pasulj: odloženi smo na smetišču ultraslabega pesnjenja in votlega analogiziranja, ki se nujno samo-pokonča v nakazani tavtologiji. Drugače rečeno, v tem primeru smo sredi geometrizirane fundamentalne retorike, ki je – »strukturno« gledano – doma v Evklidovi aksiomatiki.

Smo namreč tam, kjer lahko naravnost bojda »vse bankrotira« in je že zmeraj (a priori) »vse že bankrotiralo« (tu so doma Fukuyamovi stavki o »koncu zgodovine« ipd. …). Kajti če država lahko bankrotira (v tistem »lahko«, dynamis, je haklc vse retorike!), potem tudi Vsemogoči ni več varen pred bankrotom oz. – če sem »optimist« – nam le še Vse-višnji lahko pomaga. Drugače rečeno, na ta način smo dis-locirani (a-locatio, to je tisti ne-položaj/a-heksis) točno v Njem ali v Bogu, kar hoče reči, da smo na terenu teologije in post-religije! Na ta način je »Vse« na kolenih pred našo absolutno (geometrično in matematično) vednostjo (pred-ročnost) in se Mu (Bogu) zdaj – presrani in samo-ustrahovani s pomočjo naše lastne vzvišene vednosti same – lahko le še molimo. Boljše, lahko tega svojega post-religioznega (ker je to danes knowledge-Bog) »Boga« le moledujemo za to, da nas (od)reši. Vsebinsko rečeno, odgovor na vprašanje lokacije-v-analogiji (in padca le-te v tavtologijo) se zatorej na prvi, površinski in površni ravni glasi: smo v nečem takšnem, kot je (Absolutna) religija.

Kako »skrekati« post-religioznosti?

A to je odločno premalo povedati, saj nas lahko zapelje še globlje v to post-religioznost naše lastne dobe. Samo govorjenje o religiji je danes ultrazavajajoče in se ga poslužuješ (le delno legitimno) predvsem takrat, ko hočeš povsem nezmožnim mišljenja karkoli sploh še (do)povedati. Po »smrti Boga« – to je tisto, kar je treba sedaj tukaj vsaj zmoči upoštevati v pogojih minimalnih ali nikakršnih odmerkov branja Stirnerja in na njem temelječega Nietzscheja – pa to nezadostno in površno »v religiji« pomeni točno tisto, kar sam imenujem post-religija. Kakšna je razlika torej med religijo in post-religijo (ki jo opredeljujem tudi kot fundamentalno retoriko, kot sem zgoraj nakazal)? Za tole – zelo na kratko rečeno – gre: s smrtjo Boga ni zadeva religije tisto, kar je kar tako šlo po gobe! Tako se to dozdeva kvečjemu zblojenim post-romantikom in pijanskim, veselicam nagnjenim ateistom, ki niti Nietzscheju ne zmorejo slediti (kaj šele, da bi ga lahko »skrekali«).

To, za kar danes gre »po smrti Boga«, je, da je na svojem dejavnem nedelu kratko malo nekaj takega, kot je religija-brez-boga (za to Nietzsche in Heidegger iščeta/najdeta »novega Boga«!). Nekako tako, kot je moč »imeti« (hecam se in ironiziram s tem ehein-stavkom, seveda) »anti-semitizem-brez-Judov«, tako je moč »imeti« tudi religijo-brez-boga! »Religija brez Boga« je potemtakem tisto, kar je post-religija in/ali tisto, s čimer imamo opravka takrat, ko se lotevamo njenih post-religioznih svetišč, ki so večji del na Univerzah, Akademijah, Inštitutih … ali pa so vsaj najožje povezani s temi institucijami (nisem rekel stavbami!). Skratka, ta svetišča »naše« (moja ni!) post-religije niti slučajno niso Banke-denar – kot se to zdi zblojenim demonstrantom, ki (podobno kot teroristi, le da z drugimi sredstvi) napadajo World Bank ali World Trade združbe … različnih vrst.

Še več, ravno tako ta post-moderna svetišča niso nič takega, kar bi sploh lahko zmoglo biti pozitivno in »stavbno-fizično-locirano«, na kakršenkoli način fizično opredeljivo. Pri teh »Bankah« (sem v metafori, torej) – brez tega ni moč skrekati »bankrota države« – sploh ne gre ne za denar in tudi ne za »religiziranje-v«. Ne gre, denimo, ne za religiziranje-v-Denar in tudi ne za religiziranje-v-Boga. »Nasprotno« – oz., boljše in zelo različno – gre za nekaj takega, kar je radikalno (in samo) negativno oz. je ultra ne-fizično in neoprijemljivo ter uhajajoče!

To negativno »Svetišče vseh svetišč« – to je tisto, kar je zdaj treba vsaj skušati opredeliti – vse današnje post-religioznosti, je locirano (varno shranjeno) v tistem »proti«, v »negaciji« in v nam tako ljubi »Kritiki«, od katere smo odvisni nekako, tako kot je ta ali oni vidni odvisnež odvisen od alkohola, od heroina ali česarkoli iz te in podobnih ravni samo-po-žirajočega uživanja. Kritika je tisto, kar je daleč najbolj doma ravno med trumami akademskih in univerzitetnih »kritičnih intelektualcev« (levih in desnih!) in je nadvse vgrajeno v-njih-samih, in sicer kot njihova »identiteta« (oni-so-kritični; oni-so-utelešenje-Kritike-same). Kritika (biti kritičen…) je torej tisto-Nekaj, kar je kot (post-mederni) chip vgrajeno v visoko šolanih in še višje sopihajočih absolutnih vednežih, ki se jim – najbolj v mokrih day-dreamingih – na osnovi točno te kritičnosti prikazujejo pokrajine nečesa takega, kot so »nove družbe«. Na tem težavnem (ne pa mračnem) in nadvse nesprejemljivem mestu (topos) morebitnega razumevanja hočem poudariti predvsem tole: nimamo več za opraviti – to je bivši položaj religij, ki je »za-nami« (in ni več »naša« zadeva post-religij!) – niti slučajno z Bogom, v katerega, da »verjamemo« (kar je elementarna blasfemija, saj verjeti »prihaja« iz pistis, pisteuo ter fides in ne iz religio!).

Toda ravno tako v tem ne-položaju nimamo za opraviti z zadevo Denarja (tu so lociranja današnja moraliziranja o »Greed«)! Zakaj ne? Naj na to odgovorim le s kontra vprašanjem, saj sem o tem že veliko napisal in je to nekaj, kar je moč prebrati na drugih mestih: kaj res še zmeraj niste opazili, da smo vsi skupaj (na Zahodu, ne pa tudi na Kitajskem, v Braziliji in Indiji … v tolikšni meri) že zdavnaj le še dislocirani v »dolžniških operacijah«, v zadolževanju in/ali v kreditih/leasingu?!

Dislocirani smo torej v ne-denarju in/ali v pomanjkanju-denarja in zatorej le še v handlanjem s tem, česar ni, če naj za silo poenostavim ta problem! Kajti imeti opravka z dolgovi, nikakor ne pomeni Enakega in Enega s tistim imeti opravka z denarjem, pač pa gre kvečjemu za »ravnanje z njegovo odsotnostjo«. Tole bi hotel izpostaviti: ni isto imeti opravka z nekim »Biti« in pa imeti opravka z nečim takšnim, kot je »Nič«. Brž ko se ujamemo v to ultrazblojeno (tu je eden ključev vsake retorike, v veliki meri pa tudi vse psihoanalize …) izenačitev med Biti in Nič, ko torej tega Prvega za vsako mišljenje in razumevanje več nismo zmožni razločevati, smo sredi Vnebovzetja nemišljenja in le še blebetanja. Samo kot omembo in by the way: imeti opravka s »pomanjkanjem«, s tukaj toliko popularnim »mankom«, je nekaj takega, čemur ni moč streči s »procedurami biti«, pač pa je to nekaj, kar nujno terja povsem druge in drugačne prijeme (med drugim, denimo, retorične … in Freudovske).

Tisto, do koder sem hotel pripeljati dosedanjo izpeljavo, je torej tole: tukaj in zdaj imamo opraviti – in tu je eden ključev »krekanja« zadeve »bankrota države« – z nečim takšnim, kar je ne-položaj, ki ga je vse prej kot lahkotno misliti in razumeti, materialistično (tudi pozitivistično ipd.) pa je to absolutno nemogoče. Točno v tem »ne-položaju« je umeščena/locirana »naša« nova »Cerkev upanja« (za to je le-ta danes lahko kjerkoli: na cesti, na planem, pravzaprav kjerkoli nam pade na pamet, saj gre točno za »našo pamet« samo in za nič drugega), v katero danes »ne-hodimo«, jo ne-obiskujemo predvsem za to ne, ker je le-ta že zmeraj in nenehno-pri-nas. To je tista ne-Cerkev torej, ki se je v-nas-naselila kot »naš« (Luthrov element) intimni, »notranji Bogec«, kot tisto, kar je nič drugega kot »naš self«, ki je le še »kritičen«, in sicer vse tja do absolutne zblojenosti »kritične kritike«, ki jo Marx ni zmogel domisliti (jo je zgolj »čutil«). To je tisto, kar sem zgoraj imenoval »negiranje«, »zavračanje«, »ukinjanje« in je zatorej nekaj takega-v-nas, kar je in nuce znanstveno/strokovnega, intelektualnega, v končni instanci pa podružbljajočega in družboslovnega izvora (tako kot to velja za vso »Kritiko«, Kant gor ali dol, vseeno). Rečeno v prozi: sklepanje, da je »država banka«, država, ki da (lahko) bankrotira, ni zatorej locirano na strani nobene in nikakršne stvari (kot to mi »materialistično« domnevamo) in stvarnosti (objektivnosti, dejanskosti, realnosti …), pač pa je doma na naši strani, in sicer na strani našega lastnega vele-umnega sklepanja per analogiam! Naj to zadošča o formi sami, zdaj pa – na kratko – še k vsebini.

Predvsem pa je to – pazimo zdaj, do tukaj sem hotel pripeljati zadevo – kritično, negativno … locirano (sedaj gledano vsebinsko!) točno na že večkrat omenjeni točki »odmiranja države«, v čemer smo socializirani kot v svoji lastni bistveni/naravni jezikovni igri, ki je s tem – skozi socializacijo – postala dobesedno naša temeljna Želja. Kratko malo – in točno za to gre – tisto, v kar upamo in v kar hkrati religiziramo ter celo verjamemo – zblojeni/podružbljeni in ali anti-državljeni, anti-politični kot smo – ni locirano več ne v tej ali oni »stavbi« (materialija, fizkalija) in ni ne v »Cerkvi« (daljna preteklost) ter ravno tako ne več kar tako v/na Univerzi (bližnja preteklost, po letu 1968 še posebej). Danes torej gre za nekaj, kar je ušlo iz steklenic in platnic vednosti, a tudi iz omenjenih »učenih stavb« in stavb religiziranja. Danes gre le še za »našo« zadevo »duha«, tudi za »denar duha« (Marx) in ne več za denar kot za »finančno reč« (»finančna industrija« …), kot se to zdi marksistom in materialistom, liberalom in konservativcem neštetih provenienc, ki najpogosteje ne zmorejo »skrekati« niti Marxa.

Ta »denar duha« je resda duh akademije in univerze ter inštitutov, a to je vendarle tisti duh, ki je ušel iz steklenice (univerze, akademije, inštitutov) in je tisti, ki nas – v dobi »vse-življenjskega učenja«, ko smo torej postali permanentni pacienti »izobraževanja/poneumljanja/podružbljanja« – neutrudno bombardira ravno s strani medijev. Bombardira nas bodisi mainstreamsko (desnica) ali pa iz smeri tistih alternativnih (levica) logov par excellence anti-političnega, družbenega revolucioniranja. Koliko bolj so eni in drugi, desni in levi, »alternativni« (podružbljajoči), toliko bolj goreči so oboji religiozneži točno te nove post-religije. Ta post-religija pa je natanko religija zgoraj omenjene anti-politične analogije in tavtologije, češ da gre za probleme »bankrota države«.

Zdaj – po številnih zavrnitvah – še pozitivno rečeno (bolj pozitivno se ne da): točno tu v »negaciji« in »kritiki« levičarjev in (neo)liberalov desničarjev (neo-konservativcev …) je potemtakem locirano to, čemur se danes reče »bankrot« (zadeva je v-njihovem nemišljenju in ne v njihovem »Pogledu«!).

Post-religija ubijanja države in iskanja nove/obljubljene družbe (nova forma promised land), s katero tukaj imamo opraviti, ne ponuja »odrešitve«, tudi pomiritve ne. Post-religija, nasprotno, permanentno histerizira in shizofrenira in šele potem to isto – kar proizvede – »zdravi«. To dvoje počne namreč nekaj takega, kot je to, da tekmuje – kot v atletiki, denimo, in točno tako danes medsebojno tekmujeta levica in desnica, ki sta se (ne slučajno!) znašli v skupni, ljubezenski postelji »Centra«! – v tem, kako bo iznašla bolj samo-ustrahujoče in bojda kar se da bolj »izvirno« opredelitev svojega izjavljanja: med temi pa daleč najbolj štrli tista o »bankrotu države« kot o vrhovni iznajdbi samo-ustrahovanja. Govorjenje o »bankrotu države« – torej same jezikovne igre »bankrota države«, ki so jih polni mediji množičnega poneumljanja po vsem svetu – je torej tisto, kar je tukaj vse prej kot neka posamičnost in slučajnost. To ni torej nek nepomembni košček, kaj šele zgolj nekakšen slučajno štrleči »simptom« obstoječega, v čemer smo se zagozdili. Nasprotno velja: to je namreč tisto, kar je »Stvar-sama«. In ravno to stvar samo je sedaj treba skušati misliti, razumeti in zatorej »skrekati«.

Družboslovni fundamentalizem: »nevarnost« same Ideje o državi in politiki

Po vprašanjih o lokaciji (v analogiji in post-religiji, fundamentalni retoriki), s katerimi sem se doslej ubadal in pa z zavrnitvami nekaterih nujnih drž, se je treba zdaj vprašati po nečem prepovedanem (ker je »metafizično«, metafizika pa je danes prepovedana in/ali je vsaj na slabem glasu, in sicer nekako tako kot kurba, kot politika …!). Treba se je vprašati po razlogu in vzroku tega »bankrotiranja države«, o katerem se neutrudno čeblja. Se pravi, treba se je vprašati po naslednjem: kaj je sploh potrebno za to, da bi lahko nekdo izrekel stavek o »bankrotu države«? Odgovor je – na osnovi zgoraj skiciranega – zdaj preprost in nima nobene neposredne zveze kar tako z »dejanskim stanjem«, s temi ali onimi »stvarmi«, kot se (»nam«) to zdi na prvi pogled.

Gre za radikalno formalno reč, v zvezi s katero je na zgornje vprašanje moč takole odgovoriti: potrebno je zelo malo, tako rekoč potreben je »zgolj« (čisti) Nič. Zadošča že to namreč, da smo družboslovci in/ali v družbo (kot odrešiteljico!) a priori zagledani religiozneži! In točno to je tisto, kar smo tako rekoč vsi že per definitionem v tej »naši« ultrazblojeni dobi pozne družbenosti presežno podružbljenih, socializiranih bitij! Opisno pa je ravnokar nakazano moč ubesediti tudi takole: vsaj to je potrebno (več ne potrebujemo), da ne poznamo (da jo v mislih in dejanjih torej zabrišemo!) razliko med družbo in državo in pa to, da v zadostni meri sovražimo državo in jo – seveda v imenu družbe, »kar pomeni svobode« (tu je doma »Želja« družbenega bitja!) – zavržemo na smetišče zgodovine.

Skratka, za to, da bi čvekali o »bankrotu države«, ni potrebno nič drugega – nobena »nova dejanskost« (denimo »Grčija danes«) – in nič več kot je zgolj takšen ali drugačen »teorem«, to pomeni gospostvo jezikovne igre (družbene) svobode. Kajti – tu ni nobenih dvomov – vsi bi hoteli (Želja, ki ji popustimo kot otroci pred sladoledom!) biti (in zato to tudi že zmeraj so!) družbeno svobodni.

Potemtakem gre za neko tole v zvezi z našo nalogo »s/krekanja bankrota države«: brž, ko se vkrcamo na noro ladjo svobodnjakov in emancipatorjev te družbene, družboslovne in družboljubne vrste – in to je tisto, s čemer imamo opraviti danes na vsej črti, in sicer ravno zavoljo post-totalitarne socializacije – nam je država Nujno Tisto Prvo (in celo Edino), kar nam je »na poti«! Kajti – da ne pozabimo tega Elementa vseh elementov – ravno država je v tem zblojenem presežnem družboljubju »dojeta« kot tisto, kar da je isto kot sila (torej sila vojske, sila zakona …); država je že zmeraj »razumljena« kot nasilje (torej sila policije, »strukturno nasilje« …); država je, kratko malo, »razumljena in mišljena« kot represija (torej »represivni aparati države«) … Skratka, če se hočemo znebiti »vsega zla« – to je mantra plotinovskega Enega, ki jo »nezavedno« imamo v glavah, ko sprejemamo »diagnozo« (jezikovne govorice!) o »bankrotu države« – rabimo nekaj takega, kot je »Bog« ali kot je »Absolutno dobro«.

Če pa odkrijemo (kar danes sploh ni težko), da je ravno država tisto, kar je ne-bog (torej Hudič sam), ki je to Zlo samo, potem je – funkcioniramo torej kot Descartesovi avtomatoni na ravni svojega nemišljenja – treba zavreči ne le to ali ono državo (to je mala malica, nekako tako kot Libija, iz katere je – po natojevskem zažigu – zdaj treba »le še« izdelati (poiesis) »novo družbo«), pač pa je nujno potrebno postoriti Neko presežno, torej Veliko-več. Veliko več je treba narediti v tem smislu (to zdaj zadeva neposredno ob jezikovno igro »bankrot države«), da je to več toliko bolj preprosto in priročno, da je dosegljivo z enim samim zamahom roke, in sicer s tistim dokončnim, ki se nam nakazuje, da premoremo Zlati ključ in/ali Absolutno rešitev za vse naše probleme. Ta »absolutna (od)rešitev«, ta Zlati ključ in Kamen modrosti vsega družboljubja, je Eden, preprost in je tale: treba se je znebiti same Ideje Države! Še posebej to kajpada velja (lahko naštejemo tudi nešteto drugih »argumentov«), če zanjo – »kot za idejo« – stoji, denimo, »totaliltarec in fašist« Hegel.

Kajti »znebiti se Ideje države same« je – tako se to nam kaže v naši družboslovni cameri obscuri – Edina (odrešilna!) bilka in pot (hodos) obenem, po kateri se prebijemo (ex-hodos ideologem torej) do svoje zmeraj uhajajoče svobode. In točno to je tisto, kar je »občega« (kot Metoda – met-hodos) na delu v vsem družboslovju in s čimer imamo danes opraviti tudi pri ideji »bankrota države«.

Ravno ta ogoljena, metodična občost je tisto, kar straši v vseh medijih množičnega poneumljanja in je tisto, kar je zmeraj pred-po-staljeno kot samoumevnost in nevprašljivost. Točno to je tisti skriti hypo-keimenon vse »naše« dobe in njenega blebetanja in to je tudi tisto, kar je, posledično, tudi v vseh naših glavah, in sicer kot tisto, kar so nam mediji (in permanentno izobraževanje/poneumljanje, ki moleduje iz smeri Akademije in Univerze) vlili v glave, kot se vanje vlije vreli, utekočinjeni svinec. Hotel bi zatorej tole zakodirati: »bankrot države« je stavek, ki meri na več stvari in reči hkrati, in je nadvse najbolj Obči (Programski & metodološki!) stavek, ki ga današnje ultra-tabuizirano družboslovno blebetanje sploh še zmore izreči. To je – če poenostavim – Prvi in Zadnji stavek vsega mrtvega družboslovja, vse zombiologije, s katero imamo opraviti. Nadvse pa ta stavek meri na Absolutno obljubo/Željo pokvečenih in pomečkanih družbenih bitij (ens socialis), in se – drugače ne gre – nanaša na našo »heroično«, »neustrašno« ter »neusahljivo« željo po Svobodi.

Toda kateri vrsti, kakšni svobodi? Samo Eni in sicer tisti absolutizirani: družbeni svobodi! Kajti mi – po definiciji, se pravi takrat, ko smo ujeti v zgoraj skicirani ujmi družboslovnega nemišljenja in nebrzdanega družboljubja – bojda sploh več ne potrebujemo politične svobode. Razumljivo, kajti če bi nam šlo za politično svobodo, potem bi se v skiciranem primeru znašli v hudi zagati: potrebovali bi namreč nič drugega kot državo, saj politične svobode brez države kratko malo ni. A kaj, ko je točno ta država (celo na ravni Ideje same, kot sem nakazal) postala (to ni naravna zadeva!) tisto, kar da ne potrebujemo, pa naj smo se še pred dvajsetimi leti, denimo, na nož borili za to, da bi si jo (denimo v Sloveniji) »priborili«.

Kaj je to »družbena svoboda«? Leseno železo!

Če hočemo misliti v tem položaju, potem se nam sredi te družboljubne shizofrenije nujno postavi tudi tole vprašanje: kaj je ta družbena svoboda? Je to svoboda družbe, družbenega ali koga tretjega, denimo pregovornega »posameznika«, individua ali morebiti kar »Človeka«? Morda je to svoboda družboslovja ali »družbenih bitij«? Če nekoliko poenostavim zadevo in spregovorim v običajnih, moralizirajočih jezikovnih igrah, potem je moč reči takole: vsaj od Marxove generacije naprej vemo, da je zadeva »družbene svobode« in »svobodnih družbenih bitij«, »svobodnih delavcev« … nedvomno nekaj, kar je (bilo) doma v ZDA. Evropa 19. stoletja tega še ni poznala, je pa točno to tisto, kar je do obisti spoznala po 2. svetovni vojni in je ta zadeva »družbene svobode« točno tisto, v čemer se ravno ta Evropa tudi danes namaka, ko blebeta nekaj o »bankrotu države«. V kraljestvu (o monarhiji govorim, kajti ta se ne izključuje z družbeno svobodo!) te »družbene svobode«, ki se s pomočjo fundamentalnega republikanizma spreneveda, češ da je demokracija, je na vrhu družbene piramide (piramide, pravim, kajti ne gre za enakost, temveč za svobodo, to dvoje pa ni isto!!!) te »družbene svobode« vedno in Nujno (nujno!) tisti, ki je najsilnejši, najmogočnejši, najpremožnejši … To je bodisi tisti, ki je »na družbenem položaju« (v politični tehnologiji, akademiji, tem ali onem podjetju, v vojski, v tej ali oni tajni združbi »represivnega aparata«, v zdravstvenem sistemu, v pravni hierarhiji …) ali pa tisti, ki premore (denimo »denar« ali – danes – kontrolo denarja in/ali kontrolo dolgov ter morebiti še kaj povrhu) ...

Da bi ta »družbena svoboda« nemoteno funkcionirala (obratovala, ker gre za zadevo stroj-nosti in Stroja!), je potrebno vsaj dvoje: takšna ali drugačna ukinitev (ali vsaj zajezitev in zamejitev) države (»minimal state«) in pa nebrzdano učinkovanje »tržnih mehanizmov«. Če to latovščino prevedemo v prozo in jo gremo »skrekati«, potem gre za tole: tisto vidno (in javno, torej vsaj po potenci in v Ustavi transparentno), torej državo, je treba presežno zamejiti (kot da ravno to Ustava že zmeraj ne počne!), tisto nevidno (»Trg«) pa da je treba sprostiti.

Koliko bolj se tisto Ustavno in po definiciji že zmeraj transparentno torej zavrača in (presežno) zamejuje (ker da je to bojda območje ne-svobode), toliko bolj se tisto ne-transparentno in nevidno, torej »Trg« (ker da je to območje svobode – dejansko je zadeva post-religiozne obljube) ultra-presežno sprošča. Skleniti je moč, da je za »družbeno svobodo« nujno (Nujno!) potrebno omogočanje hierarhije, in sicer takšno, da je spodaj zamejeno in podrejeno vso področje »države« (ki da je totalitarna, represivna, zločinska …), da pa je zgoraj in nadrejeno vse tisto, kar je »zadeva Trga« in v neskončnost se razširjajoče neizmernosti napredovanja točno te družbene svobode same. Rečeno drugače, potrebna je nadvse neizmerna ekspanzija (v neizmernost se razširjajoče) tistega, kar Hegel (Fenomenologija duha) zelo zgodaj zadeto poimenuje z »norenje«, celo »groza« svobode družbenih bitij, ki je – kot rečeno – zmeraj (in Nujno!) svoboda le tistih najsilnejših, najmogočnejših, najpremožnejših …

In če zdaj sklenem ta del, lahko rečem tole: govorjenje o »bankrotu države« je elementarno anti-politično in anti-demokratično ustrahovanje, ki zamenjuje državo (state) za družbo (society, svečo za rog), politično enakost za družbeno enakost, Ustavo za Trg in blebetavo trži obljubljeno »invisible hand« deželo (country).

O »bankrotu države« lahko zatorej govori samo tisti, ki ne loči med državo in družbo in ki ne vidi ključnega, kar lahko zgolj skiciram: bankrotira lahko podjetje, tudi banka lahko bankrotira. Ne nazadnje lahko bankrotira tudi državno podjetje in državna banka, podržavljeno (nacionalizirano) podjetje ter podržavljena (nacionalizirana) banka. Bankrotirajo pač zato, ker so – tako ali drugače – vse to »zadeve denarja« in tudi zadevajo ob denar ter banke. Brž ko »umanjka denarja«, pa zadeva pač bankrotira. Lahko bankrotira tudi »kupec« in ravno tako »potrošnik« lahko bankrotira, še posebej takrat, ko postane »kralj« (kupec-kralj, potrošnik-kralj in podobni menedžerski ideologemi) ter se prepusti ujeti plastic-money logiki (beri: Želji).

Zakaj država ne zmore bankrotirati?

Toda – in tu je poanta –, ne država in še manj državljanka in državljan ne zmoreta bankrotirati! Pač zato ne, ker ju ni moč zvesti na denar in na denarna razmerja. Onadva sta že izhodiščno (državno, politično …) postavljena dobesedno onstran, »izven denarja«. Drugače rečeno, državljanka, državljan in država (dokler to troje obstaja, seveda) so dobesedno na drugi (onstran) strani denarja ter so vsaj v nekaterih minimalnih odmerkih, zatorej venomer »politične reči« in ne denarne stvari! Politične reči niso ne iz ne-sveta družbe (družba ni svet!) in tudi ne iz ne-sveta ekonomije (ekonomija je reč družbe in družbenega!). Te politične reči so tisto, kar temu tako pred-hodi, kot tudi tisto, kar le-to presega. Politične reči in država utemeljujejo samo možnost družbe, njene ekonomije in tudi pre-ostanejo takrat, ko je vse to družbeno (ekonomsko nadvse) že pogorelo. Državo je moč razbiti, moč jo je podrediti, osvojiti … Državo je moč okupirati, moč jo je razcefrati, zbrisati z obličja zemlje …, bankrotirati pa ne zmore! Državljane in državljanke je moč zapreti, jih onemogočati, ubiti jih je moč tudi razčetveriti, a bankrotirati ne morejo! Ko »državljan bankrotira«, je to samo znak elementarne nevednosti (to je značilnost vse današnje akademije in vsega družboslovja), saj lahko bankrotira le »bourgeois«, »citoyen« pa ne zmore, če naj zadevo ubesedim na ravni pregovornega rekanja iz dobe francoske revolucije, ki sta se ga posluževala tako Hegel kot Marx.

A ko kljub temu jezikamo in celo vztrajamo na tem govoričenju o »bankrotu države«, potem bi to metaforično (in celo alegorično) blebetanje kazalo nekako takole razumeti: gre za postopke (jezikovne igre) ukinjanja države in državljana; gre za ukinjanje politike in politične enakosti, v končni instanci pa za anti-politično gospostvo, ki – v mojih kategorijah – sliši na ime post-fašizma. Temu primerno torej ne gre za nekaj, česar se je treba bati kot »denarne zadeve« (kot bankrota torej, s čemer nas ustrahujejo!), marveč kot zadeve, ki dreza v sama naša »bistva« in ki se jim je po robu treba postaviti z vsemi razpoložljivimi, nadvse političnimi, sredstvi. Če pa je (in to je tisto nevarno, kar se pojavlja na obzorju kot »edina možnost«, v katero bodo cele množice porinjene!) za tovrstno samoobrambo političnih živali (njenega političnega položaja: status, lo stato) potrebno nekaj takega, kot je samo-obrambno nasilje, potem se bo, prej ali slej, izkazalo, da je »temu primerno« treba tudi – torej nasilno – ravnati.

Ali rečeno še drugače, dokler imamo »politično situacijo« – kar pomeni politični položaj (lo stato) »pravico imeti pravico« (Hegel, Arendt), in to je tisto, kar je »zadeva države« –, dotlej se je zadevam po robu lahko in tudi treba se je postavljati politično. Toda kaj takrat, ko temu več ni tako? Kaj takrat, ko je ogrožena sama pod-stat (hypokeimenon, substanca), torej podlaga tega političnega položaja (lo stato pri Machiavelliju, polis pri Aristotelu)? Kaj torej takrat, ko smo dislocirani onstran politike in smo deložirani le še v družbenem (pri Hobbesu je točno to »naravno stanje«) položaju? A ni takrat tisto »svojo pravico imeti pravico« upravičeno braniti tudi z nasilnimi sredstvi ter z vso človeško iznajdljivostjo, ki nam je na voljo?

* Zaradi omejenega prostora je izvirno besedilo bistveno skrajšano.

izpis