Medijska preža št. 4, zima 1999

Preiskovalno oziroma raziskovalno novinarstvo vedno sproži vprašanje, po kakšnih pravilih se lotiti primera. No, najprej je treba zgodbo, ki jo je vredno preiskati, najti. Vsekakor se ni smiselno lotevati tistih, za katere je že na začetku očitno, da jim bo nemogoče priti pod površje, kaj šele do dna. Preiskovanje bančnih računov v Švici, Liechtensteinu ali Luksemburgu, s katerimi se podjetja izogibajo davkov ali prikrivajo poslovanje menedžmenta javnih in privatnih firm, je tako kompleksno, da si ga medij gotovo ne more privoščiti brez poprejšnje, jasno usmerjene informacije. Sploh je vohljanje za »slabimi ljudmi«, kar na pamet, obsojeno na neuspeh.

Na začetku je vedno vir ali dokument, ki ga vir posreduje. Mediji, ki gojijo to zvrst novinarstva, mnogo informacij dobijo direktno v redakcijo po pošti, pogosto anonimno, kar oteži razumevanje motivov. Sicer pa tisti, ki razkrivajo nezakonitosti javnih osebnosti, to le redko storijo zaradi plemenitih nagibov.

Kar zadeva samo preiskovanje, ni pravil. In tudi ni šole za raziskovalne novinarje. Vsaj ne zunaj časopisnih redakcij. Tega, kako se lahko skoraj hkrati govori z državnim uradnikom, prostitutko, džankijem, policajem, politikom in poslovnežem, se ne da naučiti na predavanju. Čeprav je res, da je pogosto pomembno tudi poznavanje zakonov in tega, katere informacije so oziroma bi morale biti javne, pa jih je težko, če ne že skoraj nemogoče »izsiliti« od državnih uradnikov. A šteje predvsem negovanje vezi s svojimi viri, vztrajnost, sposobnost »globalnega pogleda« in - kar postane pomembno na sodišču - metodičnost: snemanje, podpisovanje pričevanj, arhiviranje dokumentov, skratka dokumentiranje preiskave, tako da je mogoče na sodišču dokazovati novinarsko skrbnost.

Na koncu seveda vedno ostane še vprašanje; ali se raziskovalno novinarstvo izplača? Se. Predvsem za imidž medija. Kljub temu da večina raziskovanih primerov ne povrne vloženega truda ne v nakladi ne v odmevnosti. Mnogi celo nikoli niso objavljeni. No, včasih, kadar članek zadene v »živo«, kadar je zadeva v javnosti nedvomno prepoznana kot pomembna, so učinki, tudi v družbi, opazni. Kar poleg boljše prodaje prinaša še narcistično zadovoljstvo pri uresničevanju novinarskega poslanstva.

Ti presežki so močno odvisni tudi od lastnikov medija, ki, če jim raziskana zgodba ni všeč, lahko preprečijo objavo ali zamenjajo urednika. Edina obramba pred tem se zdi razpršeno lastništvo s čim večjo udeležbo zaposlenih.