Leta 1976 je novinar časnika Arizona Republic Dan Bolles sprejel povabilo enega od svojih virov na srečanje v hotelu v središču Phoenixa. Tam naj bi izvedel podatke, ki jih je potreboval za članek o organiziranem kriminalu in goljufijah z zemljišči. Njegov vir se ni pojavil in Bolles se je po nekaj urah čakanja odpravil k avtu na parkirišču pred hotelom. Ko je obrnil ključ, je pod njegovim avtom eksplodirala bomba. Zdravniki so mu v naslednjih dneh amputirali obe nogi in roko in mu tako poskusili rešiti življenje. Zaman. Dan Bolles je umrl deset dni po atentatu.

"To je bil zadnji primer, da je ameriški novinar izgubil življenje na domačih tleh, ker je brskal za informacijami za članek," je povedal Brant Houston, vodja IRE, novinarske organizacije, ki povezuje ameriške preiskovalne novinarje in urednike. Leto pred tem dogodkom je peščica preiskovalnih novinarjev ustanovila IRE. Na prvi nacionalni konferenci, ki je bila v Indiannapolisu le nekaj dni po umoru, se je skupina članov odločila, da so bo odpravila v Phoenix in dokončala, kar je Bolles začel. Nekateri so dali odpoved v svoji službi, drugi so vzeli dopust. Tretji so šli v Phoenix s podporo matičnih hiš. "Njihovo sporočilo podkupljenim lokalnim veljakom je bilo: lahko ubijete novinarja, a s tem ne boste preprečili razkritja umazanih poslov, saj boste na grbo dobili štirideset drugih. Pobijte teh štirideset novinarjev in prišlo bo dvesto novih."

Umor v Phoenixu je bil posebej grozljiv, ker se je zgodil sredi belega dne v središču velikega mesta in je upravičeno razjezil novinarsko srenjo, predvsem pa Bollesove kolege iz IRE. Bolles je bil namreč od ustanovnih članov organizacije. (Kljub temu so nekateri novinarji, tudi člani IRE, nasprotovali novinarski križarski vojni, kot so jo poimenovali, in se niso odzvali na poziv Boba Greena, dvakratnega Pulitzerjevega nagrajenca, da se odpravijo v Phoenix. Med njimi so bili tudi novinarji časnikov The New York Times in Washington Post.) Skupina prostovljcev iz osemindvajsetih medijev je po petih mesecih preiskovanja začela objavljati serijo člankov o korupciji v Phoenixu. Ponatisnili so jo časniki in televizijske postaje iz številnih zveznih držav in ameriški preiskovalni novinarji so si s tem dejanjem tudi zavarovali hrbet za prihodnje nevarne preiskovalne naloge.

Bollesov umor in tako imenovani Projekt Arizona sta IRE trdno zasidrala v zavest Američanov. Iz obrobne skupine preiskovalnih novinarjev, ki so se povezali leta 1975, ker niso hoteli ob vsaki zgodbi znova odkrivati Amerike oziroma ker so hoteli deliti ideje in preiskovalne tehnike, se je razvila organizacija, ki danes hrani eno največjih baz podatkov za preiskovalne novinarje in ki se lahko postavi po robu vsem, ki ogrožajo preiskovalno novinarstvo.

Nekatere spletne strani IRE so namenjene le članom, toda tudi naključni obiskovalci njihove domače strani www.ire.org. se lahko dokopljejo do številnih zanimivih podatkov, ki jim morda pomagajo pri njihovemu delu. Večino članstva predstavljajo preiskovalni novinarji in uredniki, ki so se jim v zadnjih letih začeli pridruževati še profesorji, študenti, pisatelji in svobodnjaki. Poleg spletnih strani z nasveti in članki iz obsežne baze podatkov je članom (članarina znaša 50 dolarjev na leto) namenjen tudi dvomesečnik The IRE Journal.

V zadnji številki (januar/februar 2002) so objavljeni predvsem članki, ki so tako ali drugače povezani s posledicami septembrskih terorističnih napadov.

Dostop do podatkov je po septembru v ZDA postal eno od najpomembnejših vprašanj, saj so številne vladne ustanove nenadoma onemogočile dostop do podatkov na internetu. "Številni politiki in celo kolegi menijo, da je danes nepatriotsko od vladnih predstavnikov zahtevati določena pojasnila," pojasnjuje Brant Houston. "Le malokdo se v medijih sprašuje, kakšen smisel ima poostreno varovanje na letališčih v primeru, ko osemdesetleni možakar potiska voziček s svojo devetinsedemdesetletno ženo, ki mora nato vstati in praktično omahniti skozi napravo za iskanje kovin."

Vodilni članek v reviji pripoveduje, kako so se novinarji s svojimi preskovalnimi metodami lotili brskanja za podatki, ki bi osvetlili septembrske dogodke; sledijo krajši prispevki, ki razkrivajo, kako so vladne ustanove onemogočile dostop do njih, in mnenja, po katerih si morajo novinarji zato prizadevati, da bi zmanjšali moč, ki jo je v zadnjih mesecih začela kopičiti ameriška izvršna oblast. (Pomembno vlogo pri razkrivanju podatkov so v zadnjih mesecih odigrali tudi novinarski raziskovalci in dokumentalisti, ki so po naključju prav v tem času preselili iz knjižnic v deske uredništev.) Charles Davis, vodja Centra za svobodo informacij na Unvierzi Missouri v Columbiji, opozarja, da je vladna namera intervjuvati 5000 moških iz Bližnjega vzhoda, da bi se dokopali do podatkih o teroristih, le vrh ledene gore ukrepov, ki omejujejo svobodo posameznikov in ki vladi omogočajo, da ravna kot hoče, ne da bi jo pri tem kdor koli nadziral.

Med drugimi članki velja omeniti celoletni pregled knjig s področja preiskovalnega novinarstva. Steve Weinberg, nekdanji izvršni direktor IRE in profesor na Fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri v Columbiji, je tako kot vsako leto tudi letos v The IRE Journal predstavil najpomembnejše knjige, ki so jih lani napisali preiskovalni novinarji: njihove teme segajo od hladne vojne do terorizma, od igralniškega zakulisja do škandalov med računalškimi velikani, od krvi, ki maže trgovino z diamanti, do različnih kriminalnih dejanj, od umazanih trikov prehrambene industrije do zlorab v skrbniškem sistemu.

Reportažo o okoljevarstvenih bombah - zarjavelih in zastarelih posodah za gorivo na bencinskih črpalkah - spremlja tudi ozadje, v kateri je prispevek nastajal. Novinarka MaryJo Sylwester mu je ob rob pripisala še nasvete za kolege, ki bi se radi lotili preiskovanja sorodnih zgodb, ki jih je še veliko na voljo, in pripisala spletne strani, kjer lahko dobijo potrebne podatke. Paul Newton je napisal članek o bankah podatkov o DNA novorojenčkov v Michiganu, ki so jih pozneje lahko zlorabljali; policisti so jih na primer uporabili kot dokazno gradivo v različnih kriminalnih preiskavah in tako posegali v zasebnost novorojenčkov, ko so odrasli.

Mark Douglas je predstavil svojo preiskovalno zgodbo o pedofilih s Floride, ki se kljub izrecnemu ukazu sodišča, da se po izpustitvi ne smejo naseliti v bližini šol in vrtcev, to počeli v velikem številu, ne da bi se zato sploh kdo menil. Do podatkov si je pomagal z računalniškimi analizami baz podatkov. (Na istem naslovu kot IRE, torej na Fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri v Columbiji, deluje tudi nacionalni inštitut za poročanje s pomočjo računalnika - NICAR. Ena od pomembnejših nalog IRE in NICAR je vodenje tečajev za poročanje s pomočjo računalnika, na katerih novinarji spoznavajo programe za analizo podatkov in preučevanje baz.) Njegovo zgodbo dopolnjuje članek Diane Hunt, ki je razkrivala spolne zlorabe otrok med učitelji in se dokopala do presenetljivh podatkov o številnih obsojenih zlorabljevalcih, posiljevalcih, narkomanih in tatovih, ki so se po izpustitivi iz zapora preprosto preselili iz kraja A v kraj B in tam nadaljevali svojo učiteljsko kariero. Pristojni uradniki so večinoma celo vedeli za njihova kazniva dejanja, a niso znali dovolj hitro ukrepati, da bi obsojene pedofile držali stran od otrok.

Prispevke spremljajo nasveti kolegom, kako priti do potrebnih podatkov in kako jih uporabiti v svojih prispevkih. Na koncu novinarju tudi poročajo, če so njihove zgodbe imele učinek. Po seriji prispevkov o učiteljih, ki so spolno zlorabljali otroke v Teksasu, so v tej državi sprejeli zakon, po katerem je policija začela zbirati podatke o obsojenih zlorabljevalcih in jih posredovati pristojnim učiteljskim inšpekcijskim službam. Revija je tudi dober vir informacij za vse novinarje, ki si želijo dodatno izobraževati, saj so v njej pogosto objavljene ponudbe za različne novinarske štipendije. Preiskovalni novinarji in uredniki pa svojim članom pomagajo tudi na druge načine: v reviji in na spletni strani IRE so pred kratkim začeli s posebno akcijo, v kateri plačujejo del članarine kolegom, ki so v zadnjem času izgubili službo, saj so v zadnjih letih novinarske hiše začele množično odpuščati svoje zaposlene. Člani IRE imajo namreč poleg dostopa do vseh virov podatkov tudi popust pri knjigah o preiskovalnem novinarstvu.

Združenje bolgarskih preiskovalnih novinarjev je nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena oktobra 2000. Odbor ustanoviteljev je sestavljalo šest najbolj uglednih bolgarskih preiskovalnih novinarjev: Zoya Dimitrova (168 ur), Iovo Nikolov (Kapital), Anna Zarkova (Trud), Hristo Hristov (Demokarcija), Stanimir Vaglenov (24 ur) in Velislav Rusev (Sega). Njihove izkušnje, profesionalni pristop in ugled, ki ga uživajo v državi, bodo menda jamčili za to, da bo združenje dobro sprejeto. Za predsednico so izvolili novinarko Zoyo Dimitrovo.

Poudariti je treba, da združenje preiskovalnih novinarjev Bolgarije ne prejema nobene finančne pomoči od vlade ali od gospodarskih družb. Čeprav je združenje neodvisno od gospodarskih in političnih vplivov, je njegovo delovanje hkrati omejeno zaradi bornih finančnih sredstev.

Ciljna skupina združenja so preiskovalni novinarji lokalnih in nacionalnih medijev. Združenje ima danes že 29 članov, ki so zaposleni v tisku ali pri elektronskih medijih. Članstvo vsakega novega člana mora biti potrjeno s strani enega od ustanoviteljev združenja preiskovalnih novinarjev, pri čemer so strokovne izkušnje temeljni kriterij za sprejetje novih članov.

Najpomembnejši cilji, ki si jih je zastavilo združenje, so sodelovanje in pomoč preiskovalnim novinarjem v Bolgariji, razvoj mreže preiskovalnih novinarjev v državi, izdelava spletne strani o preiskovalnih novinarjih ter baze podatkov o opravljenih preiskavah, ki bi služila ne le članom združenja, temveč tudi vsem drugim novinarjem v Bolgariji.

Prepričani smo, da bo kot rezultat našega dela združenje postalo organizacija za izmenjavo znanj, podatkov in informacij o preiskavah, organizacija, ki bo omogočila razprave o novih interesnih področjih preiskovalnih novinarjev, da jim bo v pomoč pri njihovem vsakodnevnem delu in da bo utrdilo mrežo preiskovalnih novinarjev ter povečalo strokovnost njihovega delovanja.

Oktobra 2000 je sofijski center za medijski razvoj odobril prvo finančno podporo združenju preiskovalnih novinarjev za izvedbo novinarskih projektov. Po temeljitem izboru smo se odločili za enajst raziskovalnih projektov na področjih organiziranega kriminala, tihotapljenja tobaka, skladiščenja radioaktivnih odpadkov, piratstva zgoščenk in tihotapljenja ljudi. Vsi projekti, ki so dobili podporo, so bili objavljeni v državnih medijih. Novembra 2001 smo po prejeti donaciji odobrili še sedem novinarskih raziskav na področju tihotapljenja blaga, bolgarsko-turške heroinske naveze, bolgarske emigracije v Italijo in tako naprej.

Jeseni 2001 je tudi USAID (program ameriške vlade za pomoč pri razvoju demokracije) odobril finančno podporo združenju za izdelavo internetne strani. Skupaj z evropskim centrom za novinarstvo, danskim združenjem preiskovalnih novinarjev in drugimi nevladnimi organizacijami je bilo bolgarsko združenje soorganizator mednarodne konference o preiskovalnem novinarstvu od 26. do 29. aprila 2001 v Kopenhagnu.

Od decembra 2001 je bolgarsko združenje preiskovalnih novinarjev član SEEMO (združenje medijskih hiš in medijskih delavcev iz jugovzhodne Evrope) pri Mednarodnem inštitutu za tisk na Dunaju.

Jeseni 2001 je združenje preiskovalnih novinarjev v sodelovanju s fundacijo Guardian iz Londona in sofijskim Centrom za medijski razvoj organiziralo delavnico v Plovdivu z naslovom Trendi čezmejnega kriminala, na kateri je bila prvič prisotna tudi bolgarska tajna služba.

Najpomembnejši dogodek za naše združenje je prva obletnica in nagrade za lokalne in nacionalne preiskovalne novinarje. Prejeli smo 64 člankov, ki kandidirajo za nagrade. Nagrade vključujejo dvotedensko študijsko potovanje v Veliko Britanijo, ki ga omogoča fundacija Guardian iz Londona. Združenje preiskovalnih novinarjev pripravlja tudi balkansko konferenco o preiskovalnem novinarstvu, ki jo načrtujemo za jesen 2002 v Sofiji.

Kako so mediji reagirali 11. septembra? Kot eden. Dogodki, da je prvo letalo zadelo svetovni trgovinski center in poznejša zrušitev ponosnega dvojčka, je napolnila vse naslovnice časopisov, zaznamovala radijske in televizijske novice, fotografije gorečega velikana sredi Manhattna so bile domala na vsaki spletni strani na vseh kontinentih, državah, mestih. V zgodovini novinarstva se je le redko zgodilo, pišejo avtor Alvin Shuster in sodelavci, da so bili mediji tako soglasni. Za to so imeli tehten razlog. Moskovska Izvestja je 11. septembra 2001 poročala: "Od zdaj naprej bo glavna religija islam in ne več krščanstvo. Kdo bi si mislil, da bo ta sprememba imela svoj konkreten dan in uro."

Naslovi so poskušali kar najbolje odslikati tragedijo tistega dne. Zgodbe so bile polne izjav žrtev, reševalcev, policistov, portretov žrtev, Osame bin Ladna in različnih zgodb iz ozadja, na primer zgodovine islama. Ni manjkalo komentarjev in analiz, ki so bili polni toplega sočutja do ZDA ali pa močnih napadov na njihovo zunanjo politiko. Nekaj časopisov je poskušalo raziskati, kako je napad na ZDA prizadel njihove državljane v ZDA (na primer čilenski dnevnik Diario El Mercurio). Tudi časopisi Bližnjega vzhoda so se osredotočili na svoje ljudi v ZDA, pišoč, da jih je bilo precej ubitih tako v WTC kot v ugrabljenem letalu. Pisanje je bilo zaznamovano z bojaznijo, da bi njihovi ljudje zdaj postali še tarče povračilnih ukrepov in maščevanja ZDA.

Arabski dnevniki so na splošno (z nekaj izjemami) natančno prikazali potek napadov, izrazili strah pred nadaljnjo usodo arabskih Američanov in Muslimanov. Skupaj z obsojanjem terorizma pa je bilo v arabskih medijih mogoče velikokrat zaslediti kritiko ameriške vloge v izraelsko-palestinskem sporu in njene podpore Izraelu. Nek novinar je zapisal, da se ZDA ne bodo mogle upreti terorizmu, če ne bodo spremenile svoje politike na Bližnjem vzhodu.

Nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung je na prvi strani ravno 11. septembra objavil fotografijo, kar se je v njegovi 50-letnici obstoja zgodilo le štirikrat. Pozneje se je nemški tisk osredotočil na "nemško povezavo" s terorističnimi napadi, podrobno je poročal tudi o teroristih, ki naj bi Nemčijo uporabili za svojo operativno bazo. Der Spiegel je podrobno raziskoval vse o teroristih in njihovem ozadju.

V Beogradu so se v zgodnjih poročanjih zatekli k izjavam nekaj Srbov, češ da "zdaj pa oni vedo, kako smo se mi počutili, ko so nas oni bombardirali". V Veliki Britaniji je The Guardian dan pozneje zapisal: "Grki so v svojih tragedijah najhujše trenutke modro umaknili z odra, mi pa smo imeli neverjeten razgled na smrt, ne da bi videli enega mrtveca."

Francoski Le Figaro je poudarjal, da morajo vsi vedeti, da je vojna usmerjena proti teroristom in ne islamu. Iste trditve so se ponovile v več francoskih časopisih. V Italiji je denimo Corriere della Serra takoj zapisala, da je terorizem take vrste v zgodbo vpletel celotni zahodni svet, La Republica pa je to poudarila v kolumni z zgovornim naslovom Zahod je bil zadet v srce.

Podobno je zapisal Daily Telegraph, ki je živečim zunaj ZDA namenil tole sporočilo: "Kar smo včeraj videli v ZDA, je bil napad na svobodo, red in mir, ki je bistven za vse nas." Na Daljnem vzhodu so indijski in pakistanski mediji izkoristili priložnost, da so osvetlili že dolgo trajajoče napetosti med obema narodoma. Indijski tisk je ZDA pozval, naj priznajo, da se je v prošnji Pakistanu za pomoč pri boju proti talibom uvrstila v isti koš z narodom, ki je odgovoren za terorizem v Kašmirju. Pakistan je udaril nazaj. Njihovi provladni časopisi so objokovali pretekle odnose z Washingtonom, češ da dokler so ZDA Pakistan potrebovale, so bile uslužne, hkrati pa so se pojavljala vprašanja, ali Pakistan ZDA še lahko zaupa.

Po nekaj dneh mletja dogodkov v Ameriki so se mediji osredotočili na ameriški in britanski odgovor teroristom. V splošnem so evropski časopisi povračilne ukrepe podprli. Moskovska Izvestja je po bombardiranju Afganistana poročala, da bo Rusija skupaj z evropskimi in ameriškimi partnerji Afganistanu zagotovila humanitarno pomoč. Na prvi strani je bil objavljen članek, v katerem je pisalo, da je bil napad usmerjen bolj na prebivalce Kabula, ki ščitijo bin Ladna, kot pa proti teroristom samim.

Britanski tisk je bil zaradi vpletenosti Angležev v maščevanje teroristom še posebej aktiven. Komentarji so bili skoraj strastni: "Zavezništvo ni osnovano le na inteligenci, ki je sploh pogoj za vojaški uspeh, temveč tudi na skupni kulturi, jeziku in splošnem prepričanju o aktivnem boju za svobodo."

V naslednjih dneh vojaških operacij zoper terorizem je bilo v medijih več komentarjev in manj dejstev. V Kabulu ni bilo zahodnih novinarjev, v pomanjkanju informacij s prve roke je bila njihova glavna pomanjkljivost možnost oskrbovanja bralcev in gledalcev z objektivnimi informacijami o dogodkih. Posledica je bila tudi povzemanje Al Jazeere, arabske televizije v Qatarju, o kateri v IPI Global Journalist podrobneje piše Magda Abu - Fadil, direktorica Inštituta profesionalnih novinarjev na libanonsko-ameriški fakulteti v Bejrutu.

Harry Burton in Azzizullah Haidari z Reutersa, Maria Grazia Cutuli s Corriere della Serra in Jose Fuentes z El Monda so bili štirje poročevalci, ki so izgubili življenja v Afganistanu. Neznani storilec jih je ubil na poti iz Džalalabada v Kabul 30 minut pred avtomobilom pisca tega članka Mika Leva, sicer dopisnika za Chicago Tribune iz Islamabada. Tisti dan se je več novinarjev poskušalo prebiti v afganistansko glavno mesto.

Kot piše Lev, z vojsko razdejani Afganistan ni le nevaren, temveč tudi skrivnosten. V njem ni prave vlade, če se zgodi katastrofa, ni mogoče priklicati policije. Nihče te pred ničemer ne posvari, od novinarjev samih je odvisno, kako organizirajo svoje novinarske poti, ponavadi z oboroženim konvojem z zdravnikom. Z vojnega območja je vedno tvegano poročati, piše Lev - z afganistanskega vojnega polja pa še toliko bolj, saj ni jasno začrtanih frontnih linij. Okoli Džalalabada je za zaščito dovolj na roko napisano sporočilo enega od vojaških poveljnikov. Novinarju lahko zagotovi varen prehod z enega območja na drugo. Reporterji jih ponavadi poskušajo zbrati čim več, piše Lev. Na koncu niso vredna nič, novinarji zato najamejo še oboroženo spremstvo.

Vsak novinar se mora sam odločiti, tako Lev, kaj je bilo varno in kaj ne, kar pa zanj pomeni predvsem boj za iskanje ravnotežja med odgovornostjo očeta in potujočega poročevalca po nevarnem terenu.

Delo zasluži pozornost vseh, ki se resno ukvarjajo z zgodovino elektronskih medijev, saj na 4500 straneh obravnava nastanek in razvoj radia in televizije, obravnava zgodovino najbolj uglednega javnega medija na svetu. Posebej zanimivo za naš prostor in čas je, kako se je javni medij spoprijel s spremembami v svojem medijskem prostoru ter se soočil s komercialno konkurenco. Pričujoče delo je v veliki meri namenjeno zgodovini BBC-ja, saj se zgodovina združbe tesno prepleta z zgodovino oddajanja radijskih in televizijskih programov v Veliki Britaniji. Prve štiri knjige obravnavajo obdobje, ko BBC ni imel prave konkurence na domačih tleh. Vsaka knjiga obravnava obdobje iz zgodovine in za mejnike postavlja letnice, ki so bile prelomne tudi za BBC.

Prva knjiga obravnava obdobje od 1896 do 1927 (Volume I, The Birth of Broadcasting, 1896-1927). Gre za obdobje od odkritja novega medija do začetka oddajanja prvih radijskih postaj in ustanovitve družbe British Broadcasting Company (14. novembra 1922). Danes le malokdo ve, da je najbolj znani javni servis BBC prva štiri leta preživel kot zasebna družba in da se je šele s 1. januarjem 1927 preoblikovala v združbo, s kraljevo listino, ki ji je zagotovila poseben položaj ter hkrati naložila posebne obveznosti do sredine, v kateri je opravljala svojo dejavnost.

Druga knjiga (Volume II, The Golden Age of Broadcasting, 1927-1939), obravnava čas od ustanovitve British Broadcasting Corporation do začetka druge svetovne vojne. Novi medij je pokazal svoje prednosti, novice so potovale hitreje, poleg tega pa je postal pomemben vir informacij in povezovalec Velike Britanije s kolonijami in dominioni.

To je bil čas, v katerem se je radio uveljavil in našel svoje mesto v domovih milijonov ljudi. Tako Briggs kot njegov ameriški kolega Eric Barnouw označujeta ta čas kot zlato obdobje radia. Zagotovo lahko rečemo, da je to bilo zlato obdobje združbe BBC, ki je sledila visoko zastavljenim ciljem svojega prvega generalnega direktorja Lorda Reitha - obveščati, izobraževati in zabavati - in si ustvarila sloves najboljšega javnega servisa. BBC je vstopil v mednarodni prostor, saj je sodeloval na mednarodnih konferencah, na katerih so delili frekvence.

Posebno zanimivi so tisti deli, v katerih avtor opisuje prizadevanja združbe BBC, da bi se uveljavila kot informativni medij. Že na začetku oddajanja (11. november 1922) je nastal osnutek dogovora med BBC in tiskovnimi agencijami. Agencije so pristale na to, da vsak dan poskrbijo za povzetek dnevnih novic, ki jih BBC objavi med 18. in 23. uro. Novice so bile namenjene izključno distribuciji znotraj britanskih otokov. Najmočnejša agencija Reuters si je celo izborila zagotovilo, da BBC ne bo zbirala novic, da ne bo organizirala zbiranja novic za svoje potrebe ali vztrajala pri ustanovitvi takšne organizacije, vse dokler bo obstajal Reuters.

BBC je prve novice predvajala 23. decemba 1922. Spoštovala je dogovor in jih je predvajala ob 19. uri, kljub temu da njena ustanovna listina ni vsebovala takšne omejitve. Kompromis je bil nujen tudi zaradi Newspaper Society, ki je zastopala dnevni tisk. Slednji so se bali, da bi predvajanje novic - pred izidom večernih izdaj dnevnikov - vplivalo na njihovo prodajo.

To je bil začetek dolgotrajnih pogajanj in le počasi si je BBC širila manevrski prostor. Dve leti pozneje so prosili za dovoljenje, da bi "reporterji na prizoriščih smeli komentirati dogodke po telefonu". BBC si je pridobila pravice za prenos slovesnosti, govorov, uradnih priložnosti pod pogojem, da so predhodno napovedane in so brez komentarjev. Še vedno pa je ostala veljavna prepoved predvajanja novic pred 19. uro.

Od 3. do 12. maja 1926 je Veliko Britanijo zajela splošna stavka. Ker so se stavkajočim pridružili tiskarji, večina nacionalnih časopisov ni izšla več dni.2 Zato so tiskovne agencije umaknile omejitve glede vsebine in časa objavljanja novic. BBC se je hitro odzvala, ustanovila posebno ekipo, ki je delala v treh izmenah in je obveščala javnost o dogajanju. Prve novice so bile na sporedu ob 10. uri. Prvič so poslali poročevalce, da so poročali s terena. Tako je BBC dobila informativno sekcijo. Prepis poročil so dnevno dobivali člani obeh domov britanskega parlamenta, še več - tudi novinarji na novinarski galeriji.3 Ko se je stavka končakla, so se vrnile omejitve, vendar se je BBC vse bolj uveljavljala kot osrednji vir informacij. Zadnje omejitve so padle pred začetkom druge svetovne vojne.

Leta 1932 so začeli oddajati poseben program za cesarstvo (Empire broadcasting), ki je bil začetek današnjega World servisa. Število ur programa za tujino v tujih jezikih se je leta 1938 začelo povečevati z bližajočo se svetovno vojno.

Konec dvajsetih in začetek tridesetih let je bilo vse več govora o televiziji. Ker sta takrat delovala dva različna sistem, so morali najprej opraviti izbor. Drugega novembra 1936 so začeli s prvim rednim oddajanjem televizijskega programa na svetu. Avgusta 1939 naj bi bilo v Veliki Britaniji od 20 do 25.000 televizijskih sprejemnikov. Izbruh vojne je povsem ustavil razvoj televizije. Večina inženirjev je našla novo delo v vojaški industriji, pri razvoju radarja.

Tretja knjiga obravnava čas druge svetovne vojne, ki je potekala tudi v elektronskem mediju in zaradi tega ima naslov Besedna vojna (Volume III, The War of Words, 1939-1945). Povsem razumljivo je, da je vlada imela večji vpliv in nadzor nad vsebino oddaj, saj je radio poslušal tudi sovražnik. V vsakem studiu je sedel cenzor, ki je spremljal oddajo in ugotavljal, ali poteka v skladu z odobrenim scenarijem. Vsak trenutek je lahko posredoval in prekinil oddajo tako, da je izklopil voditelja. Prav zaradi tega je bilo zelo malo oddaj brez vnaprej pripravljenega in potrjenega scenarija. V novicah pogosto niso imenovali kraja dogodka ali objavili imena prisotnih. Vremenska napoved in omenjanje vremena je bilo prepovedano zaradi nemških letalskih napadov. Cenzorji so skrbno nadzirali prenose vseh oddaj, celo veslaških tekmovanj in oddaj o vrtnarjenju. V večini posegov je šlo za varnostne, ne za politične pomisleke.

Na nove razmere se je BBC odzval z ustanovitvijo posebnega programa za vojake (General Forces Programme, začetek oddajanja februarja 1940). Program je bil bolj zabaven, z bolj sproščenim načinom vodenja. Nastal je pod vplivom programa, ki so ga pripravljali Američani za svoje vojake (Armed Forces Radio Service). Radio se je hitro uveljavil tudi v domovini.

Vse večji pomen je imelo oddajanje v tujih jezikih in "prisluškovanje" tujim oddajam. O razmahu teh dejavnosti zgovorno pričata naslednja podatka: na začetku vojne je BBC oddajala programe v desetih jezikih (Nemci 36). Konec leta 1943 je oddajala v petinštiridesetih jezikih (Nemci 52).4 Poseben servis za poslušanje tujih programov je imel zaposlene strokovnjake, ki so spremljali oddajanje v dvaintridesetih jezikih.5 O vsem, kar so slišali, so pisali posebna poročila, ki so jih vsak dan dobili člani vojnega kabineta, vladni uradniki in vrsta ljudi znotraj BBC-ja, vsega skupaj okoli 600 posameznikov.

Združba BBC je opravljala izjemno pomembno nalogo. Prebivalcem okupiranih držav je bila edini vir informacij in njene oddaje so vlivale upanje osvobodilnim gibanjem. General De Gaulle je redno nagovarjal Francoze iz Londona. BBC je posredovala šifrirana sporočila za osvobodilna gibanja ipd.

K besedni vojni so svoj delež prispevale nemške in italijanske postaje, Glas Amerike in Radio Moskva. Radio je bil bolj pomemben kot kdaj koli prej. O tem priča podatek, da je izkrcanje zavezniških sil na stari celini (Dan D, 6. junij 1944) prenašalo kar 725 ameriških radijskih postaj od 914. Vse so prenašale program, ki ga je pripravila BBC.

Četrta knjiga zajema obdobje od leta 1945 do 1955 (Volume IV, Sound & Vision, 1945-1955). Po končani vojni se je BBC odločil za večje spremembe na radijskem področju, ki so jih začeli načrtovati sredi vojne. Zelo dobre izkušnje s posebnim programom za vojsko so pripeljale do tega, da so ga nekoliko preoblikovali in poimenovali zabavni program (Light Programme). Osrednji informativni program hiše je ostal Home Programme. Programsko ponudbo je zaokrožil Tretji program (Third Programme), ki je bil namenjen zahtevnejši publiki.6 S tem je BBC postavil shemo, ki je ostala v veljavi vse do septembra 1967.

Naslov četrte knjige - Zvok in slika - nam pove, da gre za čas, v katerem se je uveljavila televizija. Angleži so ohranili tehnični sistem, ki so ga sprejeli pred vojno (405 črt). V pogovorih s Francozi so se poskušali dogovoriti za nov sistem, ki bi zagotavljal kvalitetnejšo sliko in možen prehod na barve, vendar dogovora niso dosegli. Šlo je za odločilno vprašanje novega tehničnega standarda na evropski celini. V igri so bili veliki vložki, od ekonomskih do političnih. Praznino so izkoristili Američani, družba RCA, ki je s pomočjo svojega nizozemskega zaveznika - podjetja Philips predstavila sistem s 625 linijami, za katerega se je odločila večina evropskih držav.

Leta 1950 je bila ustanovljena nova organizacija European Broadcasting Union (EBU), ki je povezovala javne radiotelevizije zahodnoevropskih držav. To je bil prostor za načrtovanje skupnih programov posameznih članic, velikih skupnih projektov - najprej je bila na vrsti Evrovizijska popevka (1957) - in programsko izmenjavo. V EBU so se reševala vsa pomembna vprašanja, ki zadevajo tehnični razvoj, mednarodne povezave, sprejemanje standardov, vprašanja avtorskih pravic in skupnega nakupa programskih pravic, predvsem za velike športne prireditve.

Povojni čas je zaznamovala razprava o monopolu, ki ga je imela združba BBC. Napadi so prihajali z dveh strani. Nekateri posamezniki in skupine so menili, da je v vojnem času postala BBC podaljšek britanske vlade in od tod je izvirala skrb za možno zlorabo monopola in vpliv na javno mišljenje. Na drugi strani so bile oglaševalske agencije in predstavniki nekaterih podjetij in institucij, ki so se zavzemali za komercialno televizijo. S tem naj bi Britanci dobili možnost izbire. Z oglaševalskim denarjem bi lahko pokrili večji del stroškov, ki so bili povezani z uvajanjem televizije. Razprava je trajala več let in 22. septembra 1955 je začela oddajati prva komercialna televizija. Kljub temu da je zakonodajalec postavil vrsto omejitev novi organizaciji ITA (Independent Television Authority), sta oglaševanje in nuja po ustvarjanju dobička prinesla v upravljanje televizije nov motiv in zakonitosti, ki bodo sčasoma prevladale. Kljub dejstvu, da je BBC veljala - in še vedno velja - za najboljšo javno radiotelevizijo, se je morala prilagoditi razmeram.

Peta knjiga - od 1955 do 1974 (Volume V, Competition, 1955-1974) prikazuje čas, ko je BBC imela konkurenco na domačih tleh. Konkurenčni programi so prizadeli BBC na dva načina, najprej tako, da so začeli izgubljati gledalce7, pozneje pa tudi tako, da so jih začeli zapuščati kadri različnih profilov - od avtorjev in voditeljev oddaj do tehničnih kadrov in producentov. Samo izjemno dobro organizirano interno izobraževanje, ki ga je imela BBC, je preprečilo razpad sistema.

Konkurenca je imela drugačne posledice od pričakovanih. Zaradi večjega povpraševanja po kadrih so se dvignile plače. Isto je veljalo za avtorske honorarje. Če primerjamo stroške na uro programa, lahko ugotovimo, da so se ti podvojili.8

Leto 1956 sta zaznamovali sueška kriza in ruski poseg na Madžarskem. Sueška kriza je bila zelo pomembna za BBC, saj je bila britanska javnost, tudi parlament, močno razdeljena. V svojih poročilih je BBC prvič kazala svetu razdvojenost nacije in kritičnost do aktualne vlade, kar je povzročilo burno razpravo. Nepristransko poročanje o obeh dogodkih je le še utrdilo vlogo BBC-ja kot vira objektivnih informacij in to ravno v času, ko se je britanska vlada odločila, da zniža sredstva za obveščanje tujine.

Po začetku delovanja ITV si je BBC prizadevala za uvedbo drugega televizijskega programa, kar bi jim omogočilo izpolnjevanje poslanstva. Želja se jim je uresničila 20. aprila 1964, ko so začeli oddajati drugi televizijski program. Novi program BBC-2 so začeli oddajati v novi tehnologiji (področje UHF, 625 črt), kar pomeni, da so ujeli korak z Evropo in se tudi pripravili na oddajanje v barvah. To je bil velik problem za inženirje, ki so morali hkrati vzdrževati dva sistema in s tem zagotoviti prehodni čas za vse lastnike starih sprejemnikov.

Na začetku šestdesetih let so se začele pojavljati piratske radijske postaje, ki so se odzvale na drugačne potrebe mladih, kar se je odrazilo predvsem v popularni glasbi. Sledila so leta prerekanj in poskusov, da bi postaje utišali. BBC je zmagala s pomočjo Evropske unije, ki je sprejela ustrezno zakonodajo. Kljub temu da so pirati izgubili bitko, je njihova ideja preživela, saj je morala BBC spremeniti svoje radijske programe, kar se je zgodilo septembra 1967, ko so uvedli četrti radijski program.

Šestdeseta leta so bila pomembna tudi zaradi vrste tehnoloških inovacij, ki so omogočile hiter razvoj medijev. Začetek oddajanja UKV in oddajanja v stereo tehniki sta omogočila nastanek lokalnih radijskih postaj, bistveno vplivala na boljši sprejem signala in kakovost zvoka. V televizijskih studiih se je udomačil magnetoskop, ki je omogočil nove prijeme in spremenil predvsem športne prenose. Julija 1962 smo bili priča prvemu prenosu televizijskega signala čez Atlantik, s pomočjo satelita Telstar.

Začetek sedemdesetih let je prinesel napoved ustanovitve šestdesetih komercialnih radijskih postaj. BBC se je soočila z izgubo monopola tudi na radijskem področju. Leta 1972 so praznovali zlati jubilej in čakali na ustanovitev vladne komisije, ki bo znova preučila razmere na področju radio-televizije in določila smernice razvoja. To se je zgodilo leta 1974, ko je bil imenovana tako imenovana Annanova komisija.9 Komisija je izdala poročilo šele leta 1977, kar ne sodi v časovni okvir zadnje, pete knjige. V vseh knjigah avtor navaja oddaje, ki so zaznamovale svoj čas, jih primerja z oddajami z druge strani velike luže, spregovori tudi o vlogi voditeljev in pojavu zvezdništva. K vsaki knjigi sta dodana seznama virov in literature. Knjige se dobijo posamezno ali v kompletu, s tem da je četrti del že zdavnaj razprodan.