Steklenica je steklenica. Njena osrednja vloga je, da v sebi hrani tekočino. Za 28-letno I. V. iz okolice Krškega pomeni še vse kaj drugega. Ženski mladič je namreč sodeloval v pretepu pred nekim krškim lokalom. Med pretepom je dama enega od pretepačev kratko in malo udarila s steklenico po glavi in ga laže ranila. Prišli so policisti, I. V. pa je ležala na tleh. Ko so jo poskušali reševalci položiti na bolniški voziček, je vstala in večkrat brcnila policista v nogo, nato je stekla do drugega in ga tudi brcnila ter udarila z rokami. Policista sta ženskega mladiča obvladala z uporabo fizične sile in sredstev za vklepanje. Po domače se temu reče, da sta jo pošteno mahnila in ji nataknila lisice. (Kronične, Trinajstica, Nedelo, 30. november 2003)

Krajani novomeške KS Bučna vas so zaradi neodziva odgovornih na njihove zahteve v zvezi z reševanjem romske problematike po 14 dneh včeraj spet pripravili protest v edinem novomeškem krožišču. Prišlo je tudi precej Romov in prišlo je do besednega izzivanja, groženj in tudi nekaj prerivanja. Hujše izgrede je preprečilo vodstvo protesta in nekaj treznejših Romov ter seveda policisti, ki so na koncu poskrbeli, da so se Romi razmeroma mirni vrnili v Brezje. Vseeno se mnogi bojijo, da bo po včerajšnjem dnevu v Bučni vasi vse še huje; po mnenju novomeškega podžupana Miloša Dularja za neromsko večino, ki je žrtev nasilja manjšine. (Besedilo pod fotografijo, Delo, 3. februar 2004)

On [Rode] nam je govoril o slovenski kulturi, o veličini in starodavnosti našega naroda, ki ni prišel šele leta 1945 iz gozda, ampak je soustvarjal evropsko zgodovino več kot tisoč let. Po Celjskem nas je pogosto vodil na izlete in vsakokrat popeljal ne le v naravo, marveč tudi v kak božji hram, ki je hkrati svetišče lepote in priča duhovne veličine našega ljudstva. Na Svetini smo odkrili gotiko in poslušali o turških razdejanjih svetišča, pri sv. Roku nad Šmarjem smo prvič vstopili v pravljični svet rokokoja, na Sladki gori sta nas prevzela razkošje in blišč baroka /…/. Slovenija, ki se ponaša s takimi deli, ne sodi na Balkan, njena prihodnost je samo ena: samostojnost v Evropi. (Brez časti v domačem kraju, Dnevnik, 13. februar 2004)

V pozivu javnosti, da naj pomaga z obvestili o 40-letnem moškem, visokem okoli 170 centimetrov, v črnih oblačilih, so na PU Kranj napisali: ‘Oseba ni nevarna.’ Ali je bil na sodišču zato vklenjen? Ali je res mogoče to zapisati za človeka, ki je povratnik s prestano zaporno kaznijo in s seznamom kaznivih dejanj? Ali je človek, ki ima neprestano opraviti z našo policijo, za povrh pa velja zanj ukrep izgona iz Slovenije za deset let in ta rok še ni potekel, res tako nenevaren? Morda pa je nevarna 28-letna Kranjčanka, ki je isti dan v eni od kranjskih trgovin vzela nekaj zavitkov kraškega zašinka in so jo trgovci zasačili, policija pa je o tem prijetju nemudoma obvestila javnost. (Mujičićeve lekcije slovenski državi, Dnevnik, 13. februar 2004)

/…/ Andrej Capuder: /…/ Slovenci smo bili vedno v svoji zgodovini soočeni s tujim elementom. Mi smo živeli v tisočletnem sožitju z nemškim elementom. Potem je bila Jugoslavija med obema vojnama in potem nova Titova Jugoslavija, kjer smo znova živeli, radi ali neradi znova z elementom, ki ni bil naš, čeprav nam je bil bolj podoben po krvi in po rasi in po zgodovini. Skratka, mislim, da smo se Slovenci tako, iščem izraz, ožulili v tem jarmu s tujim elementom, da smo v nekem smislu bolj kozmopolitski kot drugi, to je ena reč. Druga, recimo, je tudi to hlastanje po tujem. Vse, kar je tuje, Slovence privlači. Mi zlahka podlegamo vsakršni modi. To ne kaže na ksenofobijo, raje obratno. Mi smo zelo podvrženi tem tujim vplivom. Za Slovence bi bilo potrebno iskati eno posebno formulo, za odgovor na to vprašanje o ksenofobiji. Ampak malce se mi zdi, da sem to vprašanje postavil na ene temelje. Drugo, takoj smo prišli na vprašanje o džamiji, o katerem bomo danes še govorili. Mi smo tu dolžni malce informirati občinstvo, za kaj pravzaprav gre, kaj je to džamija, ali je to cerkev ali ni cerkev. Islam, islamisti, muslimani sami ogorčeno zavračajo primerjavo džamije s cerkvijo, to nima nič opravka s krščansko cerkvijo. Skratka to je, kot je rekel naš sogovornik musliman (Nevzet Porić, op. transkriptor), to je versko-kulturni in pozabil je reči tudi politični center. Danes vemo, vse države, ki jih imajo, opozarjajo na to. V zahodni Evropi dobivajo ti centri že policijsko zaščito iz takšnih ali drugačnih razlogov. Vemo, da so se iz džamij razširile, rojevale in širile vse islamske revolucije. To ni bila samo molitev, ampak že celotni angažma. Islam je v tem bolj, bi rekel, zaokrožen kot, nima te ločitve cerkve od države. To mi bo naš sogovornik potrdil. Skratka, vedeti je treba, da če gremo na princip džamije v Sloveniji, uvozimo islamski center z vso dejavnostjo, ki jo neka država lahko tolerira ali ne tolerira. Celo v arabskih državah se dogaja tudi to, da ob raznih prilikah, ob petkih, in to, da dajejo tem centrom policijsko zaščito. Skratka, vse to mi moramo vedeti, preden gremo na ta sistem. To da bi bili mi Slovenci ksenofobni do tujih ver, to ne bo držalo. Veste, mi imamo lepo pravoslavno cerkev v Ljubljani, imamo protestantsko cerkev, sinagoge nimamo, ker je judov premalo, ampak zakaj je ne bi imeli. Mi bi zlahka lahko imeli tudi muslimanske molilnice, ta tip obstaja. Skratka, če damo zdaj to na tapeto, kaj sprejeti v Slovenijo ali v Ljubljano, kjer to bo v skrajnem, bo to politična odločitev, tu se ne bo šlo na to. Do soverujočih smo strpni, jaz mislim, četudi izpovedujejo drugačno vero, navsezadnje zgodovina nas je nekaj naučila. Na tem ozemlju so se križale razne vere, krvave vojne in upam, da gremo v tretje tisočletje z neko toleranco, z neko strpnostjo. /…/ Jaz sem eden redkih Slovencev, ki se je ukvarjal z islamom, zlasti z islamsko mistiko visokega srednjega veka. Kot morda veste, sem prevajal Danteja in sem se zelo poglabljal v tiste filozofske tokove. Jaz natanko vem, da je zahod dobil Aristotelovo filozofijo od arabskih prevodov. Vem pa tudi, kako so islamski takrat suniti ravnali z svojimi sobrati šiiti, ki so jih metali na grmado ravno tako kot mi katoliki protestante. Nisem hotel izolirati tega problema. Hočem reči, da je v vsaki religiji nek razvoj nekega militantnega področja, ki se seli. Zanimivo danes, na to bi nas lahko vi (Nevzet Porić, op. transkriptor) opozorili, danes so militantni šiiti, če sem prav razumel, ajatola Homeini. Zanimivo je, kako je šlo danes to militantno področje na tisto, kar je bila včasih visoka mistika in visoka vernost. Hočem reči, s tem, da nismo varni pred spremembami, to se lahko čez noč zaobrne in vse to moramo mi malce poznat. Jaz trdim, da mi Slovenci med drugim odločno premalo poznamo islam in njegovo zgodovino. Mi poznamo muslimane edino v zvezi z njihovimi invazijami proti Sloveniji. Dvesto let turških vpadov, veste, je zapustilo sled v slovenskem narodu. Če bi šel malce na neko gensko analizo, bi našel tu nek upravičen strah oziroma averzijo, ker to so bili naši najbolj nasilni sosedje. Opozarjam na tole, imeti moramo transparentna stališča, vedeti moramo, v kaj gremo in vedeti moramo tudi, kako se zgodovina spreminja in z njim tudi tveganje. Slovencev nas je malo in smo dolžni sami sebi, da se ohranimo. /…/ Rosvita Pesek: Jaz bi se tukaj z naslednjo iztočnico, preden vam dam besedo gospod Stres, vendarle nekoliko navezala na to misel dr. Capudra. Kako malo pravzaprav Slovenci o islamu vemo? Jaz bi postavila enako vprašanje, kot ga je v eni od Sobotnih prilog zapisal Drago Jančar, ki pravi: »Ali je treba res vsakogar, ki podvomi v urbanistično postavitev islamskega centra, razglasiti za ksenofoba?« Potem pa dodajam naprej, to je bil citat. Ali je treba tudi tiste, ki nekako dvomijo v smiselnost in izražajo nek strah pred minaretom, s katerega mujezin poziva petkrat ali šestkrat dnevno k molitvi? Ali torej vendarle prebivalcem Ljubljane in okoliških krajev, ali sploh prebivalcem te države ne bi bilo treba islam približati nekoliko bolj, mu dati več vedenja o tej veri? Ali niso vendarle številni razlogi za to, kar se danes dogaja, za te, kot vi pravite (Nevzet Porić op. transkriptor), napade nestrpnosti na islamsko cerkev, vprašanje nevednosti, nepoznavanja? In da se navežem tudi na vas, gospod Stres, ali se vam ne zdi včasih, da te zadeve, ki ste jih vi omenjali, od sežiga križa do podgane v rokah Matere Božje, do mazanja cerkvenih podob, ne kažejo bolj na neko nizko raven umetnosti pri nas, na nek ekshibicionizem, na neko pomankanje kulture, manir, skratka bolj na to, kot pa na nek izraz nestrpnosti do verujočih?/…/ (Omizje »Nestrpnost do verujočih?«, TV Slovenija, 28. januar 2004)

Logika je precej preprosta: kdor je streljal v novo slovensko državo - med zdajšnjimi izbrisanimi je namreč precej takih -, si ne zasluži, da bi užival njeno pravno, socialno in finančno varstvo. (Plenilci spomina, Mag, 14. januar 2004)

Italijani so nabriti, to vemo mi, vedeli so naši starši in zagotovo si bodo glas o tem zapomnili tudi naši vnuki. Zgodilo se je v Vrtojbi, kjer se je oglasil avtoprevoznik iz Vipavske doline in povedal, da je izginil priklopnik za tovorno vozilo, ki je bil parkiran na italijanskem delu mejnega prehoda. Na njem je bilo naloženih 24 ton aluminijastih palic, vrednih 18 milijonov tolarjev. Jih bo tat imel za novoletna darila? (Kronične, Trinajstica, Nedelo, 14. december 2003)

Prostitutka slovanskih korenin je vzdržala napad prve peterke St. Johna. (Slovenske novice, napis pod sliko ženske z modrico, 10. februar 2004)

Čeprav je res, da bi se ljubljanski mufti gospod Osman ć v tem tisočletju lahko naučil slovensko. (Strast, Več, 9. januar 2004)

/…/ »Lep« dokaz so plakati, ki so se pojavili na Koroškem. »Hočemo čisto Slovenijo, brez Srbov« je parola, ki je bila pretekli teden vroča na nedavno precej »mešanem« ozemlju naše podalpske deželice, kjer je bilo bratstvo simbol spodobnega življenja. Govori se, da naj bi bil pobudnik akcije prav poslovenjeni Srb, ki je ponoči po blokih raztresel sovražno propagando. (Heroji posebne vrste, Mag, 17. december 2003)

»Ker se teroristične organizacije v veliki meri financirajo s preprodajo drog, bi gradnja džamije nesporno povečala ponudbo in trgovanje z njimi v Ljubljani in okolici. Poleg tega bi z džamijo uničevali naravno in kulturno krajino v Ljubljani« (Andrej Umek, član SLS). (Podpisi se kopičijo, Zbiranje podpisov za referendum o džamiji v Ljubljani, Delo, 7. januar 2004)

»Ženske ne morejo noter. Ali imate člansko izkaznico?« je krepek fant na vhodu v klub Tiffany skušal preprečiti vstop zgoraj podpisani in njeni prijateljici … ( Samo)geotoizacija homoseksualcev, Dnevnik, Zelena pika, 24. januar 2004)

»Naenkrat, prej ga sploh nisem videl, mi jo izpuli neki tip. Videti je bil kot kak klošar, med uslužbenci v tej garaži ga še nisem videl. /…/ Zbal sem se, da mi hoče klošar ukrasti garažno kartico« (Branko Kelemina, poslanec SDS). (Poslanec Kelemina izbrisal prometnika, Slovenske novice, 12. februar 2004)

Silvo Mesojedec, podpredsednik krajevne skupnosti Bučna vas in skoraj neposredni sosed problematične romske soseščine, je poln pripomb predvsem na krajevne oblasti in državo, ki daje Romom s svojo pasivnostjo potuho, s socialno podporo, ki jo dobivajo od občine, pa nagrado za nedelo in arogantno obnašanje posameznikov. /…/ Čeprav so [Romi] brez redne zaposlitve, se nekateri vozijo v dragih avtomobilih in stanujejo v lepih hišah, krajani pa težko plačujejo položnice. Vse to stanje traja že dolgi in tudi Romi bi se morali vprašati, kaj je pravi vzrok tega nezadovoljstva. (Ne Rom, le sosed naj bo mejak, Nedeljski dnevnik, 8. februar 2004)

Via Serlas, ‘manekenski oder’ pred znamenitim hotelom Palace v St. Moritzu: minus 8 stopinj, ura pa je 16. Z golimi trebuščki, zato pa s plašči do tal iz soboljevine in visokimi petkami k mega dekoltejem - takšne kljubujejo engedinskemu podnebju (v živalskem svetu to zmorejo samo odporne gorske koze, na primer na Himalaji). Podobno eksotične so tudi nekatere ženske - Rusinje. [napis pod fotografijo dveh žensk v plašču: Nakupovanje namesto smučanja: ruski »roparski« mački v razkošnem Engadinu.] (Rusinje v St. Moritzu: vse drugo, le smučajo ne, Nedeljski dnevnik, 25. januar 2004)

Anarhisti sicer niso znani po tem, da bi imeli hierarhično urejeno organizacijo, njihove zadnje akcije s pisemskimi bombami pa kažejo, da tokrat ne delujejo tipično anarhistično spontano, ampak so usklajeni, verjetno pa tudi taktično in strateško razmeroma dobro vodeni … (Velik strah pred anarhisti in teroristi, Italija vodi akcijo proti pisemskim bombam, Delo, 9. januar 2004)

Tako so bodoči dijaki in študentje v petek hodili v trumah po centru Ljubljane dobesedno sredi ceste, ne glede na semaforje in promet in druge pešce - kot so pač navajeni iz drugih krajev, od koder so prišli. /…/ Navdušen sem, da bodo ljudje dobro izobraženi tudi v Šmarju pri Jelšah. /…/ Kako jih bo Ljubljana sprejela? S katerimi že tako prenatrpanimi javnimi prevoznimi sredstvi jih bo peljala v šolo? Kje jih bo prenočevala? Kako jih bo vzgojila v urbanega življenja sposobne meščane?Ali pa bo spet dvignila svoje otrple krake in dopustila še eno suburbanizacijo? /…/ In provincialnost pač cena za pomlajevanje? In kaj to pomeni za urbanizem? Ali bo center zmogel še naprej prebavljati naraščajoče mase, ki jim noben vogal ni svet? Le uro ali dve pozneje se je nadaljeval v BTC-ju. Dijakinje so se preselile na obrobje, da bi zaužile svojo morda prvo dozo velikomestnega (window) shoppinga. (Prišleki, Žurnal, 20. februar 2004)

Območje predvidenega islamskega centra je po mnenju trnovskega četrtnega sveta izredno slabo nosilno in zato potresno prenevarno za gradnjo visokih točkovnih zgradb, kar 27 metrov visok minaret vsekakor je. Sosed centra bi bil ob tem nihče drug kot ljubljansko odlagališče odpadkov Barje. Hribi odpadkov segajo 24 metrov visoko. Vprašljiva je tudi dostopnost centra. Tbilisijska je že zdaj preobremenjena, podaljšek Ceste dveh cesarjev proti zahodu pa bi se mimo zgradb komaj prebil do Tržaške. Trnovski četrtni svetniki opažajo, da so ljudje zaradi naštetega, pa tudi prihodnjega videza južnega dela Ljubljane, čedalje bolj zaskrbljeni in vznemirjeni. (Džamija naj bo v jedru mesta, Trnovski četrtni svetniki o islamskem verskem in kulturnem centru, Delo, 29. november 2003)

Več kot neokusno je, da nas o človekovih pravicah in demokraciji poučujejo natanko tisti, ki so te vrednote najbolj in celo zločinsko kršili in jih kršijo še danes. Ko preračunano neizmerno vlečejo na dan v središče medijske pozornosti povsem postranske zadeve - oplojevanje samskih žensk, tople brate, »izbrisane«, islamski center -, globoko žalijo in ponižujejo naše ljudi: izzivajo nezmerne reakcije, da bi lahko naš narod počez obtoževali šovinistične nestrpnosti. (Strateška rezerva, Mag, 30. december 2003)

Teza, da je šlo »zgolj za domače anarhiste«, in torej ne za tuje teroriste, se je zdela v televizijskih in radijskih poročilih v soboto zvečer in v nedeljo skoraj pomirjujoča, notranji minister Guiseppe Pisanu pa je opozoril, da tudi nevarnosti anarhistov ne gre podcenjevati, saj so del neprijetnega ozračja negotovosti. (Po smetnjakih še paket, Pisemska bomba v rokah Romana Prodija, Delo, 29. december 2003)