V zgodnjih marčevskih dneh gospodovega leta 2006 je ob slovenskih cestah vzbrstela neka nova, posebna družbena rastlinska vrsta, ki bojda sliši na ime Rebeka. Poleg »njene brhke podobe« – kot muzajoče se temu pravijo posvečeni – je zapisan tudi nedvoumen komentar (kar kaže, da nimamo opraviti samo s »sliko«!): »Sočna breskvica iz Vipavske doline«! Nekaj kot mladenka živalsko-človeške vrste, s tradicionalnim judovskim imenom (ki ji je verjetno – kar je ravno tako komentar – nekakšno »umetniško« ime ) v bojda »izzivalni drži« pozira v glavnem mimo vozečim. Kajti tistih, ki danes hodijo po/ob cesti, je kajpada bore more in niso poglavitna tarča najnovejšega Playboyevega tabloidiotizacijskega podviga.

V nadaljevanju bom skušal predstaviti svoje branje te turbodružbene kreacije. Pravim branje in ne videnje! Predvsem zavoljo tega, ker se mi zdi, da so pojavi tabloidiotizacije postali tako množični in v toliki meri simptomatični, da se jih je nujno lotiti predvsem s stališča mišljenja, če naj sploh še (p)ostanemo to, kar smo oz. bi naj to tudi ostali. To pa pomeni ljudje kot nedvomni pripadniki rodu (genus) živali, ne pa nekakšna bitja (»družbeno bitje« je, poleg angelov in demonov, eno iz tega rodu) ali celo vegetirajoče rastline, v kar nas, skozi podružbljanje (vkoreninenje), med drugim, spravlja tudi tabloidiotizacija.

Če naj rečem temačnim časom banalnosti primerno ter ustrežem kvaziželji po »enostavnosti in razumljivosti«, potem bom zadevo izhodiščno oblikoval najprej nedopustno, torej analoško: podobno kot velja pri nakupu (in vrednotenju) hiše, velja tudi pri vsakokratni analitiki in njeni vrednosti. Štejejo predvsem tri »stvari«: lokacija, lokacija in lokacija. A ker lokacija ni stvar, ampak kompleksna reč, ne nazadnje je tudi izjemno pomembna zvrst mišljenjskega/bralnega prijema, je to dokaj zahtevno opravilo postavljeno že v samem izhodišču branja izdelka imenovanega »Rebeka«. Zadevo Rebeka se ne da misliti in brati akontekstualno. Tako bi se jo dalo kvečjemu konzumirati. Dekontekstualizacija in akontekstualnost, kot predpostavki vsake konsumpcije, pa sta ravno tisto, na kar vnaprej računajo njeni izdelovalci ter tudi in predvsem prodajalci tovrstnih izdelkov. A tokrat nisem nakupovalno razpoložen. Raje bom dejal, da je »zadevo Rebeka« treba najprej umestiti v nek »konkretni prostor«, v »prostor« (dejansko je to, kajpada, mesto!) mišljenja. Šele takrat jo lahko morebiti tudi beremo in mislimo ter, če bo sreča mila, tudi morebiti izvemo, s čem sploh imamo opraviti pri tej vrhunski inkarnaciji postsocialistične družbenosti na Slovenskem. Skratka, začeti kaže z opredelitvijo mesta. Pomembnih »lokacij« je v zadevi Rebeka moč zaznati več. Vsaj trije so: prva je vsebovana v samem »logotipu« (to je v kompleksu, ki ga bom imenoval »Playboy«), drugo je moč najti v fizični lokaciji (to je »cesta«), tretja pa je sama forma zadeve Rebeka v ožjem pomenu besede, se pravi to, kar bi hotelo biti »slika« – pa ji seveda ne uspe. Začel bom, glede na stopnjo zahtevnosti z drugo, nadaljeval s tretjo, končal pa s prvo lokacijo kot najbolj zahtevno ravnijo »problema Rebeka«.

Tudi sicer današnjo postsocialistično in postkapitalistično (kar je treba zmoči brati kot Eno) cesto doživljam in – ko jo hočem zares misliti – tudi dojamem ne le kot televizirano, temveč naravnost kot podaljšek televizije. Pravzaprav kot televizijo z drugimi, bolj samoupravljavskimi sredstvi. Tukaj, v primeru tega, kar bom imenoval pocestniška TV, namreč ne sediš na kavču ali v fotelju in ne gledaš gibajočih se slik, ki ti jih zmontirajo drugi. V tem primeru voziš sam in s svojo lastno vožnjo pravzaprav sproti montiraš nekakšen lasten (»svoboden«, bi se temu lahko reklo v govorici družbene samoidiotizacije) avto-TV-pocestniški-program, ki ga boš za časa vožnje, nolens volens, tudi použil. Hočeš nočeš, ker je vse, kar ti preostane pri tovrstnem televiziranem pocestniškem opravilu (domnevni vožnji), pravzaprav smer in hitrost – gledati namreč moraš! Od sveta in narave in nekdanjih poti, kar načeloma vse sodi v pobočje čedalje bolj minevajočih človeških eksistenc, je pri tem ostalo bore malo. Ostale so kvečjemu še kulise. Narava in celo mesta so tukaj le še kulise pocestniškega televiziranja kot vrhunske oblike podružbljanja/idiotizacije. Toda tudi te kulise, pa naj so še tako spomladansko cvetoče, so čedalje manj prepričljive spričo agresivnega »programa«, ki ti ga narekujejo jumbo plakati in spremljevalna televiziranost »infrastrukturnih objektov«, če naj povem tehnično, torej ponovno idiotsko. A ker ima »zadeva Rebeka« bistveno več plati in plasti, kot se zdi na prvi, samoidiotizirajoči pogled, se jih bom lotil shematsko in čim bolj pregledno.

1. Na prvo žogo rečeno, ko se v nakazanem pocestniškem avtoteleviziranju (torej vožnji z avtomobilom v krasnem novem svetu jumbo plakatov) zaletiš v Rebeko, se zdi, da imaš v izhodišču, kot svobodna družbena kreatura, na voljo neskončno možnosti, v končni instanci pa vsaj dve. Prva je, da zadevo sprejmeš, jo pogledaš, druga pa, da jo zavrneš (denimo, zamižiš). A to je neskončno daleč od elementarne resnice. Dejansko ta izbira sploh ne obstaja, ker zavoljo tega, da voziš, sploh ne zmoreš/smeš hkrati tudi (za)mižati.
2. Lahko torej kvečjemu rečemo, da jo lahko »odmisliš«. Toda tudi to ni mogoče. Pa ne zato, ker ne bi hotel ali zmogel, ampak zato, ker so oči, v katere strelja zadeva Rebeka in s katerimi si se pravzaprav zaletel vanjo, takšen organ, ki po definiciji naravne danosti sploh ni zmožen nikakršnega odmišljanja. Odmišljanje ni zadeva vida in oči, pač pa funkcija mišljenja. Bolj natančno rečeno, zadeva Rebeka funkcionira na povsem dokazljivi podlagi nujnosti. Nekako tako namreč kot enosmerno zaprti (obvezna smer) in zaukazani nakupovalni center, v katerem moraš (nikakršne izbire, ena sama Svoboda nakupovanja!) iti skozi vse faze ponudbe, da bi končno na koncu lahko poplačal nekaj, kar si kupil na začetku – na primer bencin. Rečeno v obliki formule: zadeva Rebeka apriorno funkcionira kot komanda, kot ukaz, kot zadeva absolutne, zunanje (in ne notranje) nujnosti, hkrati pa se implicitno nenehno sklicuje ne le na »svobodno izbiro«, ampak tudi na njeno visokost – na Svobodo.
3. Če pa vendarle odmislimo to izhodiščno vsiljeno nujo ter se kljub temu samoponeumljajoče sprenevedamo, da »zadevo Rebeka« lahko »kupimo«, ali pa ne, skratka da smo »svobodni subjekti«, naj pristavim vsaj še tole. Pocestna avtotelevizija se v tem primeru lahko izkaže tudi kot nekaj presežnega. Namreč kot vseprisotni ne-več-svet, se pravi kot družba trgovine/trgovanja, kot nekakšen ultra-super-market, v katerem si po definiciji svoboden le toliko, kolikor lahko izbereš (kar v marketu pomeni, da kupiš) ali pa da ne izbereš (ne kupiš). By the way in rečeno s stališča zgodovine nemišljenja: tukaj smo a priori zreducirani in omejeni na abelardovsko logiko/horizont tipa pro et contra, torej na izrazito teološko konstrukcijo iz daljnega 12. stoletja, za katero je odločilna podmena, da per definitionem ne obstaja nikakršna »tretja možnost«!).

Kljub temu, kakšne pa so »možnosti svobode« pri tem domnevnem »nakupu«? Ko enkrat trčimo v »Rebeko«, gre zadeva nekako takole: če jo kupiš, to lahko narediš iz dveh razlogov. Prvič, »formalnih« (principialnih) razlogov, torej za to, ker je pač danes »vse dovoljeno« (beri vse kupljivo/prodajljivo). In če je vse kupljivo/prodajljivo, to in nuce velja tudi za »Rebeko«. Zakaj jo torej ne bi »kupil«? Drugič, zadevo kupiš lahko tudi iz »vsebinskih« razlogov. Denimo zato, ker ti je »všeč«. Kot pri nakupu je tudi zavrnitev nakupa moč utemeljiti na podoben način. Lahko ga zavrneš iz formalnih razlogov, ker »temu ni prostora v javnosti«, ali pa iz vsebinskih razlogov, na primer zato, ker ti »zadeva Rebeka ni všeč«. Tu je v nadaljevanju seveda več možnosti utemeljevanja za in proti, in sicer predvsem na »vsebinski« strani, kajti na formalni je ta razcep bolj ali manj dokončen, ker je pravzaprav aprioren in neprekoračljiv.

A »vsebinskega utemeljevanja« in morebitnih aporij v zvezi z njim se ne bom lotil. Prepuščam jih ravni spopada med »liberali« in »konservativci« ter seveda akademikom in različnim cerkvenim mislecem, kajti to je pravšnji peskovnik za velike fantke in njihovo tekmovanje, ki se vrti okoli substancialnega vprašanja, kdo da »ima Večjega«. Po zgornjem nujnem uvodu bom raje šel po drugi poti, preskočil iz omejene abelardovske matrice samoumevnosti (izbira pro et contra, ki da je Svoboda sama) in se vrnil korak nazaj. Seveda k enemu njegovih domnevnih učiteljev – Aristotelu namreč.

Zapustitev abelardovske (v njegovem času učinkovite, danes pa zabite in zabijajoče, nemišljenjske drže) pro et contra (na)kupovalne TV-mehanike pomeni predvsem to, da se bom v nadaljevanju nujno vprašal nekako takole: s čim imam(o) pri »zadevi Rebeka« sploh opraviti? Kaj (kdo?) je to sploh »zadeva Rebeka«? Kam jo in kako vstaviti, da bi zadeva sploh lahko postala misljiva in ne le zaslepljujoča. Skratka, kako izstopiti iz peskovnika fascinacije – tako ljubega infantilnežem vseh časov in vrst –, pa naj gre za angele ali demone, za kičaste katedrale in njih »mojstrovine«, za Zmaje ali za »babe«, za avtomobile ali pa za »tehniko« nasploh?

Kajti nekam najbolj »naravno« bi se utegnilo zazdeti, da pri opredeljevanju »zadeve Rebeka« rečemo, da pravzaprav imamo »opraviti z nago žensko« (»nago babo«). Pa za tiste, ki nam pri mišljenju še vedno pomaga Aristotel, ta čvekaški »odgovor« (ki ni tako daleč od ideje Lepega in Ideala pri Platonu in (post)platonistih, kot se to ponavadi domneva) seveda elementarno in dokazljivo ne drži. Namreč pri »zadevi Rebeka« nimamo opraviti »z žensko«, posledično torej tudi z nago žensko ne. Zakaj pa ne? Kratko malo zato, ker to ni nobena in nikakršna ženska, ampak je kvečjemu nekakšna »slika«, če naj rečem v prvem približku! Če aristotelovci še vedno prav razumemo naš intenzivno v Družbo izginjajoči svet, to je seveda svet, ki je razumljen iz perspektive nas, torej živali, potem lahko z absolutno gotovostjo poleg povedanega zatrdimo tudi to, da je razlika med katero koli žensko na eni in sliko katere koli ženske na drugi, pravzaprav neprekoračljiva. Je tudi tako »neskončno« (dejansko kvalitativno!) velika, da si večje razlike, tisti, ki se še vedno imamo za (politično) žival (zoon politikon), pravzaprav sploh ne moremo predstavljati. Če je nekdo kljub temu še vedno pripravljen imeti »za isto« ali »Eno« sliko ženske in žensko, potem ga pač prepustimo na milost in nemilost njegovim lastnim demonom.

Drugi korak, ki sledi za »nago žensko«, ko pač ta postane nevzdržna, je torej »slika«. S tem pa se tudi naše vprašanje spremeni in se glasi takole: ali imamo v »zadevi Rebeka« opraviti s sliko? Seveda ne! Slika predpostavlja vsaj slikarja, to, s čemer imamo opraviti v »zadevi Rebeka«, pa je kvečjemu morebiti nekakšna »fotografija«. Če je nekdo kljub temu pripravljen imeti sliko in fotografijo »za isto« ali »Eno«, ga pač kot izgubljen primer prepustimo na milost in nemilost njegovim lastnim demonom.

Tretji korak, ki sledi za »sliko«, je odgovor, da imamo opraviti s »fotografijo«. Torej s tistim, kar predpostavlja vsaj fotografa. Če je to sprejemljivo, in recimo, da je, potem se sedaj vprašanje spremeni v: kaj je to fotografija? Poleg fotografa fotografijo kot genus (in ne kot vrsto) na ravni definicije sestavlja vsaj še naslednje, bolj ali manj, v razliki do izdelka (zgolj-fotografije), nevidno ali skrito: to je vsaj še fotografska mašinerija ter pripomočki in pa tisto, česar se fotograf kot predmeta obdelave loti, da samega fotografa/inje niti ne omenjam. Če je tako, potem imamo v »zadevi Rebeka« opraviti vse prej kot z nekakšno sveto preproščino (»naga ženska«, »slika« …). Stvar se izkaže kot nekaj neskončno bolj zapletenega. Začnem naj s fotografskim zgolj-izdelkom, za katerega je značilnih vsaj nekaj muhastih reči. Bistveno pa je, da nam po/prikaže nekaj, hkrati pa nam še več prikrije. Prikaže nam svoj predmet/objekt (in sicer natanko tako, kot fotograf/inja hoče), hkrati pa samega sebe (fotografov pogled – kar pomeni vse prej kot zgolj »pogled v pomenu vida/videnja«). Medtem ko domnevna Rebeka stopi v vidno ospredje (to je tisto, s čemer se srečamo na prej omenjeni »avtoteleviziji«), je, skratka, na delu več stvari in reči, pri katerih ene vidimo (to je tisto, za kar zadoščajo oči), drugo pa ne, ker je očem prikrito. In ravno za to slednje je treba izstopiti iz pobočja oči/vidnosti in preveslati v področje mišljenja, kajti v naravi teh vidnih reči je, da za njih »videnje« oči kratko malo ne zadoščajo, da jih videnje in domnevna »razvidnost« pravzaprav radikalno zakriva. Ne zadoščajo oči, ker pri tako pomembni zadevi, kot je »Rebeka« (neštete minule in še bolj neštete prihajajoče lahko subsumiramo pod sedanjo, v primeru, da smo »interpretativno« uspešni) očem po definiciji ostane skrit tako fotograf kot njegov pogled, tako mašinerija, ki mu je pomagala pri produkciji izdelka kot tudi nešteto število pripomočkov (osvetlitev …), ki so botrovali tej vrhunski sofisteriji.

In vsaj še nekaj povrhu – ključni proces fotografiranja, ki, med drugim, rezultira tudi z načinom organizacije slike, njeno »kompozicijo«. Za ustrezno razumevanje slednje je potrebno nekaj slikarskega znanja, vsaj delčki tistih načinov, kako so ponavadi bile organizirane »mrtve narave«, ki so se jih tako radi lotevali mojstri preteklih nekaj stoletij, in kako na njih podlagi ravnajo tudi današnji fotografski kreativci. Kajti »zadeva Rebeka«, dojeta kot proces fotografiranja, je še daleč najbolj zgovorna (tako prodajno učinkovita kot tudi analitično odprta in ranljiva) ravno iz tega zornega kota.

Tisto, kar je tukaj odločilnega pomena, je »življenje« (predvsem pa konkretna zvrst tega genusa, torej natančna opredelitev tega, za »katere vrsto življenja« tukaj gre), do katerega se moramo šele prebiti, ki pa ga per definitionem mrtvi naravi (tudi »ženskemu telesu« v tem primeru) mora vpihniti šele avtor. In avtor, s katerim v primeru fotografije nujno imamo opraviti, nikakor ni Rebeka, ampak tisti, ki je iz nje naredil »življenje«, se pravi njen Stvarnik. Vpihniti življenje, kar je ekskluzivna domena božanskega, je nekaj, čemur so stari rekli tudi »animirati«.

To božansko opravilo, torej animacijo (reanimacija v medicini ima isto izhodišče, le da jo opravi zdravnik ) v primeru »Rebeka« zagotovo opravlja fotograf/inja. In za to ima na voljo kar nekaj močnih pripomočkov/prijemov, med katerimi je najbolj udaren in obdarjen »aranžma«. Se pravi – v primeru »zadeve Rebeka« – je to tisti način, kako bodo v-red-in-podredja-spravljeni, torej v fotografovo namišljeno partituro vkomponirani, posamezni, a vedno predhodno razkosani (torej desubjektivacija in celo ubitost) »deli narave«. Kakšna naj bo perspektiva, kje naj bo njeno središče, kje in kako bodo, denimo, funkcionirali glavni aduti (orodja), iz katerih sestoji razpoložljiva mrtva narava. Ti aduti, ta orodja niso več celota nekega (živega) bitja (denimo živali), ampak le še »deli« tega. To so torej roke, noge, »joške«, ustnice, trebuh, popek, mednožje, oči, frizura … Skratka, vse tisto, iz česar pozneje nastane »nova celota« (fotografija). In ta nova celota, ki sestoji iz predhodno ubitih/razkosanih delov telesa in ki ji dušo (življenje) vpihne sedaj fotograf(inja), je šele »breskvica iz Vipavske doline« in ne »ženska«, kot se zdi! To, kar nastane po tej proceduri, seveda ne more biti več »iz krvi in mesa«, ni namreč nič več živalskega, pač pa – seveda skozi takšno ali drugačno »umetnost« – preide v drugi svet, v svet rastlinstva! »Zadeva Rebeka« zato ni analitični predmet s področja živalskega, ampak se jo je treba lotevati kot genus iz rastlinskega sveta. Zamenjati to dvoje, živalsko in/od rastlinsko, pa pomeni vsaj ne imeti elementarnega pojma o spolnosti in seksu, če ne še kaj drugega povrhu.

Skratka, vprašanje, kako bo po tem, ko je bila človeška, živalska oseba (»del narave«) najprej ubita, analitično in »umetniško« razcefrana, sedaj na novo po delih rearanžirana v prodajno celoto (to je tisto, kar mi vidimo), je vprašanje samega bistva fotografije, brez katerega fotografijo sploh ne moremo razumeti. Razlog, zakaj so »snemanja naporna« in težavna ter dolgotrajna pri vsakem fotografiranju, je seveda treba iskati ravno v tem, da je Stvarnik-fotograf/inja tisti, ki iz razpoložljivih človeških delov mora ustvariti umetelno podobo Celote, ali, če smo natančni, »novo življenje«, ki to več seveda ni. Je kvečjemu »umetno«, zgolj-življenje ali pa absolutno Življenje (od tod nesmrtnost v zvezi z umetnostjo ter bližina umetnikov in Bogov ter religije!) ali pa predvsem to, kar se danes v znanosti nadeja kot kombinacija kloniranja na eni ter »umetna inteligenca« na drugi. Le da je to dvoje, te dve bojda »skrajnosti«, treba zmoči brati in misliti skupaj. Če je na eni strani »ovca Dolly«, na drugi pa »umetna inteligenca«, je to treba zmoči dojeti kot inteligenca, ki se je »zrolala« vsaj na ravni ovčje pameti in črednega instinkta. In ravno to »kako« (kako aranžirati/zmontirati) je tudi v »zadevi Rebeka« odločilnega pomena. Saj so prijemi fotografa topogledno zelo podobni slikarskim aranžmajem, ko v vazi razmeščajo številne rožice (denimo sončnice), v skledici vrste sadja in zelenjave, na ribarnicah različne ribe in rake ali pa – in to je najbližje našemu primeru –, kako na mesarskih kavljih visijo kosi ponujenega mesa, ki so jih s takšno naslado znali umetniško obdelovati flamski mojstri in ki so jih še dandanašnji polne nacionalno konzervirajoče galerije po vsem t. i. razvitem svetu. Postopek je tukaj – če naj ostanem pri slikarstvu – radikalno nasproten Dalíjevemu: mojster naravnost »raztoči« to, kar je (seveda vključno s časom) na tako plastičen način, da človek lahko začuti na lastni koži izsesano naravo njegovega »pejzaža«, naš fotograf/inja pa v primeru neštetih Rebek poskuša narediti ravno obratno: konstrukt, od laži katerega potem še udobno vegetira. Tam, kjer pri Dalíju vemo, da je še tisto najbolj živo pravzaprav zombi (da bi sploh (ob)stal, ga je treba naravnost podpolcati), se tukaj zombiji in zombizirane rastline naenkrat »pristno smejijo«, ob njih pa so številni (to so multitude, v katere današnji »subverzivni postmodernisti« zastonj investirajo delnice svoje nevednosti) zmožni začutiti celo neko »afekcijo«.

Še več, in za to tukaj v bistvu gre: aranžirani so tako, da se lahko tisti kreaciji, tistemu stvoru, za katerega sploh pri vsem tem gre – lahko dvigne naprava iz pobočja mednožja. In tukaj, pri »zadevi Rebeka«, ne gre za nobeno Žensko in za nikakršne ženske, gre pa še kako za zombija, ali za moškega, ki »ne obstaja«. In ravno omenjena (z)možnost (verjetno ena redkih, ki je še ostala), da se zombiju dvigne naprava iz pobočja mednožja na tako mesarsko klanje, oz. na takšno rastlinsko eksistenco, kot je ta, ki jo reprezentira »zadeva Rebeka«, je tisto, kar je šele vredno analitike. Ta domnevni moški, ki »ga ni«, je hkrati tisti, ki nas naravnost lahko pripelje tudi do dobesednih klavcev (seveda predvsem žensk, one so glavne žrtve !) in razumevanja le-teh. Pač za to, ker tam, kjer iščejo »živo«, »najbolj živo« in celo »življenje« samo, kajpada kraljuje votlina. Toda ne katera koli votlina, pač pa votlina moškega, o katerem tukaj govorimo, in ki ni ne viden in ne misljiv iz nakazanih perspektiv. Posledično ostaja nedotaknjen, se bohoti v neštetih različicah ter postaja čedalje bolj temeljna točka gravitacije družbenega. Zrušitev tega stvora, torej družbenega bitja, se v veliki meri ujema z zrušitvijo družbenega kot takega. V nadaljevanju bom nakazano votlino skušal »poiskati« s pomočjo enega (ne edinega in ne najbolj pomembnega!) njenih proizvajalcev in vzdrževalcev, s pomočjo Playboya.

Kaj je to Playboy, je vprašanje, od katerega (tudi njegove domnevne Želje) je treba začeti v tretjem pobočju tukajšnje analitike. Pač zato, ker je ravno Playboy tisti očem vidni »prvi gibalec«, ki je »zadevo Rebeka« tudi pognal. A že na sami površini je nekaj resnih težav. Ko namreč rečem Playboy, se zdi, da gre za neko samoumevnost, »polnino«, o kateri bojda itak že vnaprej vse vemo. Nemara zato, ker je beseda slovenska? Zato, ker znamo angleščino? Zato ker vemo, da je to ime časopisa in nam nekam znano zveni? Zato ker … Nič kaj lahka in udobna, še manj pa prijetna vprašanja, čeprav si jih – ker ravnamo natanko tako, kot to tabloidiotizatorji od nas pričakujejo – nikoli zares ne postavljamo. Ker tokrat gre za poskus mišljenja in za »iskanje votline« in ne za nakup te iste, bo kajpada nujno in bistveno postoriti drugače. V nadaljevanju se bom torej ukvarjal ravno z omenjenimi vprašanji oz. problemi Imena. Pa ne za to, ker bi naj šlo za »mesto izjavljanja«, ampak za to, ker tega mesta ni, ker nikakršnega ne izjavljanja in ne govorjenja sploh tukaj ni, ker imamo opraviti s (samo)fabrikacijo votline same.

Najprej torej vprašanje playboya, in sicer na način »vrste« (spet Aristotel) vprašanja, ki ga moramo postaviti. To kajpada ne more biti zastavljeno na način, »kdo playboy je«, kako funkcionira, pač pa kvečjemu na način, »kaj to je«. Toda kam sploh meri to vprašanje »kaj« v tem konkretnem primeru? Na to, kar običajno in preveč ohlapno imenujemo institucije. Še več, če se resno uspemo posvetiti temu vprašanju, bomo, vsaj upam tako, prišli do problematičnosti tistega, kar se analitično lahko imenuje »institucija družbenega« in ne zgolj institucija na sebi kot takšna. Ker se ne mislim po instituciji spraševati ne abstraktno in še manj rigidno webrovsko, in ker za dojetje institucije ne potrebujem ne stavbe, ne tajnice in ne fikusa, bom dejal, da je institucija družbenega v tukajšnjem kontekstu dojeta predvsem kot nek »konkretni tip« domnevnega (»zaželenega«) življenja, neka konkretna drža ali life-style, če hočete, ki mu bom poskušal slediti in ki sliši na ime playboy. Ta vrsta postavitve vprašanja pa se – brž ko se ločimo od modernega nemišljenja a la Weber, ki še vedno tako učinkovito podpira in zagotavlja današnje akademsko in siceršnje nemišljenje nasploh – izkaže v vsej svoji nesluteni moči, ki daleč prekaša bojda institucije izpeljane iz 19-stoletnih velikanskih »pogonov«, ki so bolj ali manj temeljili na modelu vojske, države in podobnih konkretumov takratnega časa.

Vprašanje, kaj je playboy – kot institucija družbenega – torej razpade na dva dela: po eni plati je to »časopis« (polnina), ki nedvomno je neka institucija, a se ji zavoljo njene samorazvidne banalnosti, kot časopisa, tukaj ne bom posebno posvečal. Razen v primeru omembe natančne lokacije kreatorja/produktorja, dojetega kot neposrednega povzročitelja tistega, kar se bo izkazalo v nadaljevanju. Playboy kot časopis je pač banalni produkcijski obrat nekih izdelkov za trg, ki pa so vse prej kot zgolj »papirnati« in ki jih analitično še najmanj mislim zasledovati v njihovi papirnato-oprijemljivi, vidni dimenziji. Le-to plat sicer bojda lahko zapopademo tako ali drugače (torej nevtralno in objektivno), kar pomeni, da jo tudi sam lahko ravno zavoljo tega brez večje škode prepustim akademikom in njih postmodernim sofisterijam na tematiko »medializacije«. Toda ravnokar povedano v ravni papirnate pojavnosti (polnine, prisotnosti) nikakor ne velja tudi za njegovo visokost, torej za Ime institucije družbenega (ki ni isto kot časopis), playboy. To je šele tisto, kar nas bo morebiti zapeljalo do »prave vsebine« (dejansko praznine), ki je kajpada visoko simbolno (napačno bi bilo reči zgolj »ideološko«) nabita in je vse prej kot zvedljiva na nekakšen časopis, na neko »materialno stvar« in polnino ali pa kar tako na »odnose med materialnimi stvarmi/ljudmi«, kot se to ponavadi nakazuje kot izhod iz materialistične zagate. To kajpada počnem za to, ker se tej, patetično rečeno, »bistveni« ravni problem nikakor ne da približati prek t. i. »materialistične analitike« polnine in prisotnosti, pri kateri kot »institucijo«, če jo razumemo kot »časopis«, zgolj zreduciramo in preinterpretiramo v »produkcijo stvari« ali pa v »ljudi producirajoče stvari« oz. kvečjemu v »postvarene« (odtujene ni isto!) »ljudi«. Tukaj v primeru playboya kajpada ne gre za nikakršne stvari (če bi bilo tako, bi bila zadeva preprosta in bi jo bilo treba »zgolj spremeniti« – denimo »demokratično zažgati«, kot se to tudi spodobi v demokratični družbi), temveč predvsem za reči, pri čemer pa se »materialistična analitika« na vsej črti izkaže kot izrazito omejujoča, da ne rečem kontraproduktivna. Metodološko torej tukaj poskušam iti čez zavajajoči »materializem« in se napotiti v smeri playboya kot institucije družbenega, ki poteka na ravni reči (in ne zgolj, pa tudi predvsem ne stvari – Playboy kot »časopis«). Ne nazadnje mi tukaj ne gre ne za »vzrok« ne za »povzročitelja«, katerega preprosto in banalno odkritje na ravni razvidnosti in polnine (to je časopis, njegovo uredništvo …) bi nam naj dalo orodje za razumevanje. Topogledno se pač usmerjam v neke vrste nevzroka, pravzaprav v kontekste same, kot tisto mesto (topos), ki šele vzpostavljajo to, za kar pri »zadevi Rebeka« sploh gre.

Torej, najprej in nadvse beseda sama, kajti ravno ta utegne v sebi vsebovati vsaj blede sledi nekaterih praks (tistega »kako«) družbenega, in ki se nam zdi, da jih razumemo oz. da so nam celo »všeč«, (za všečnost pri tovrstnih zadevah kajpada nenehno gre).

Playboy (play + boy), n., je na ravni jezikovne opredelitve a wealthy, carefree man who devotes most of his time to leisure, self-amusement, and hedonistic pleasure, conventional frequenting parties and night clubs, romancing a rapid succession of attractive young women, and racing speedboats or sports cars. (Webster's Encyclopedic Unabridged Dictionary of the English Language, Portland House, New York, 1989, str. 1104) Zadeva že na ravni imena torej nedvomno opisuje neki idealni družbeni life-style, ki meri na moškega, osvobojenega nuje dela, ki se kontekstualno umešča v hitropotezno igro, nekakšnega lova/zasledovanja (morebitnega »osvajanja«) številnih mladih žensk. To njegovo opravilo poteka z ustrezno naglico in s pomočjo vrhunskih tehnoloških izdelkov ter v povsem določljivih zabavljaških okoljih. Vse to s ciljem užitka, ki pa meri na self-amusement. Ne veže se torej na drugega, ampak se zlekne in »povrne vase«. Nekoliko podrobneje rečeno, pri play v etimološkem slovarju (Chambers, 804), ki se ukvarja z zgodovino besed in njih pomenov, pravijo – dokaj presenetljivo –, da pravzaprav sploh niso gotovi, ali beseda pred letom 1200 sploh obstaja! Prve preverljive pomene pa nedvomno vežejo na obdobje po tem letu ter jih tudi najdejo v – spet nepričakovanih? – meanings of a game or martial sport, activity of cildren, joke or jesting, revelry.

Tisto, kar smo pri playboyu odkrili in dojeli na način nekakšnega abstraktnega lova/zasledovanja žensk (atraktivna ženska kot morebitni plen) s strani moškega, pa sedaj pri sami play lahko bistveno poglobimo. Namesto da rečemo neopredeljeno kar igra, kar je hkrati preširoko (vse) in nič (ali zgolj nasprotje do vsega, kar je ne-igra) in kar nas pomensko tako rekoč pahne v nekaj per definitionem »zgolj otroškega« (torej neresnega, neobveznega …), se s Chambersovo opredelitvijo tistega play lahko pomensko bistveno premaknemo naprej. Če bi se namreč držali »zgolj igre kot igre«, bi v tem primeru na ravni jezika padli v tisto jesting, kar pa pomeni playful, fit for joking, in to je po svojih lastnostih nedvomno unimportant, ali celo trivial (766, Websters). Poleg že nakazanih je tudi element trivialnosti kajpada nujno ohraniti pri našem poskusu razumevanju fenomena playboy kot izstopajoče institucije družbenega, a to vendarle še vedno ne zadošča. Podobno velja tudi za revelry, v pomenu reveling, boisterous, najbolj natančno pa v pomenu festivity, pri čemer najdemo bistveni element, ki ga lahko imamo za spektakelski in ki ga ravno tako kaže ohraniti, a tudi on še vedno ne zadošča. Poleg vsega oz. pred vsem ravnokar omenjenim je treba še iti po neki dodatn i, drugi poti, kjer lahko najdemo tudi bistveno bolj oprijemljivejši odgovor na vprašanje, za kakšno to vrsto »igre« pravzaprav pri playboyu gre. Odgovori so dokaj jasni, čeprav presenetljivi. Gre za igre, ki se na prvi pogled vežejo na vojno in vojskovanje, torej vojaške in vojne igre. A tudi to je preveč abstraktno in potencialno zavajajoče (čeprav je še kako uporabno pri razumevanju množičnih morilcev), kajti opredelitev, ki je ključna pri playboyu, meri na tisto martial, ki pa jo je vse prej kot nujno zvesti na tisto military. Ravno širše, družbene dimenzije martial v razliki (ne pa v identiteti) do military so pravzaprav tiste, ki nam odprejo tudi ustrezno okence za razumevanje problema playboya kot par excellence institucije družbenega v vsej njeni globini in širini. Za kaj pri martial gre? Martial (pravi Websters, 880) pomeni naslednje reči: 1. inclined or war, warlike; brave; 2. pertaining to or connected with the army and navy, 3. pertaining to or appropriate for war (martial music); 4. characteristic of or befitting a warrior (martial stride). Do te točke je vse ozko in »materialno«, celo nedvoumno vezano na tisto vojaško, v najožjem pomenu besede. Vendar pa opredelitev martial pod zaporedno št. 5. svojih pomenov govori tudi o belonging to Mars, in sicer v najširšem družbenem, celo simbolnem in religioznem pomenu. To pa je pot, ki je ključna za razumevanje našega problema, saj se iz neposrednega, zgolj v vojaško in vojsko (ki v primeru playboya in socialnosti ne pelje drugam kot v zgolj morilsko rokodelnost) odprejo širše simbolne, s tem pa tudi nadvse socialno, politično in etično relevantne dimenzije zadeve. To pa je tisto, kar v angleščini imenujejo martialism, martialist, martially, martialness. Šele to so prave besede, ki nam lahko omogočijo ustrezno razumevanje playboya kot institucije družbenega!

Vendar pa je tudi to izpeljivo samo pod določenimi pogoji, predvsem pa kolikor se osredotočimo na kompleks martial law, kar pa nikakor več ni moč in se tudi ne sme v postmodernih pogojih dojemati kot identično z military law, ko je tudi sama vojna ne-več-vojna. Družbena institucija playboy dojeta v kontekstu martial law je tisto, za kar tukaj gre in kar lahko beremo kot simptom, predvsem v tem smislu, da gre za nekaj, kar sicer je znotraj starega martial law pobočja (vojna, vojaštvo …), a se hkrati radikalno razlikuje iz celo izmika od njega. Sedaj namreč martial law ni zgolj več tisto, za čemer stojijo in kar vzpostavljajo tanki, kot denimo v današnjem še-ne-demokratiziranem Afganistanu ali Iraku. Martial law brez dimenzije tankov je tisto, kar velja za tista okolja, ki so že-demokratizirana in v katerih vladajo martial laws na osnovi tega, da pravzaprav ni več nobenih civilnih in političnih zakonov (nobenega in nikakršnega prava!), ki bi vladavino tega martial law lahko ustavili. Sedaj martial laws (to seveda tudi niso »zakoni kapitala in profita«, na kar bi materialisti radi zvedli zadevo), pač pa so radikalni zakoni antipolitičnega in civilnega samega, ki se jih ne pelje s force tankov, pač pa s strength imageov in z might lyfe-style, torej radikalno soft in demokratično – ali s pomočjo Želje –, če naj rečem v bojda bolj »razumljivem« družbenem žargonu. Še precizneje: ko enkrat vpelješ demokracijo (s pomočjo prvega gibala – vojaške force), potem za nadaljevanje, kar pomeni samo-producirajoče funkcioniranje demokracije kastrirane na antipolitično raven družbenega, sploh ne potrebuješ več ljudi. Katera koli power je odvečna in nevarna, najbolj pa politično delovanje ljudi (politika pri Aristotelu!). Zadoščajo že »družbene institucije« in »organizacije« (Drucker), med katerimi je moč najti tudi to, kar iščemo, Playboy sam. Šele v teh demokratičnih peace keeping okoliščinah (in alkoholiščinah) je Playboy zares doma in ustrezno učinkuje pri podružbljanju. Sedaj lahko povzamemo tretjo raven lokacije, to v zvezi s playboyem. Opraviti imamo s posebne vrste zakona (martial laws), ki pa so v svojem bistvu radikalno socialni (ne pa vojaškimi) in ki – v razliki do pravnih in političnih (tudi samih vojaških zakonov) – sploh več ne funkcionirajo kot tisto »od zgoraj«, kaj šele vsiljeno (force). Nasprotno, delujejo kot nekakšna naravna, samoumevna sila (might), in sicer radikalno od spodaj (od zadaj), tako rekoč samodejno - z nasmeškom in ljubeznijo. Še več in bolj natančno, gre za nepisane zakone, ki niso posamezniku (tudi družbi ne) na noben način nadrejeni, njej zunanji, ampak so njemu in še posebno njej nekaj radikalno notranjega in ponotranjenega. Družba (posebej ta globalna, pa tudi vsaka posamič, ki se je globalizirala) nima namreč več ničesar zunanjega, je vsaka za sebe totalna in totalizirajoča, kakršna koli potencialna zunanjost (predvsem politična) pa je in nuce vsaj sovražna, če že ne ukinjena. Podobno velja za družbeno bitje, ki je bojda »del« te družbe (staro liberalna, romantična utvara), pa to seveda ni nič več kot nevedna in zavajajoča predstava, pravzaprav wishful thinking, ki ga podpira ravno martial law sam, med drugim tudi skozi institucijo playboy. Kajti družbena bitja niso več niti bitja, ki bi bila ločena, drugačna, to so bolj ali manj kreirani, klonirani stvori, ki se celo na ravni »intime« bolj ali manj istovetijo z globalnostjo samo in jih v tem pogledu sploh ni. So kvečjemu nekakšne njihove izpostave, postaje, »organizacije« ali organizmi, pri čemer je to, kar se sedaj v pogojih postkapitalizmu imenuje »organizem«, organizacija in ne posamezni stvor (družbeno bitje), kot je to bilo še v zlatih modernih časih. Rečeno druckerjevsko: »osnovna enota« družbe ni posameznik, človek, to je organizacija!

Na tej točki se lahko vrnemo našemu playboju kot instituciji (tudi organizaciji) družbenega, pri čemer smo že ugotovili, da pri tej instituciji sploh ne gre za nikakršno vprašanje Ženske in tudi ne za žensko vprašanje, kaj šele za problem Žensk ali ženske (ravno to velja tudi pri »zadevi Rebeka«). Nedvomno imamo opraviti z Njim, a se pri tem vendarle ne smemo zaleteti. Nimamo opraviti s katerim koli moškim, ampak prej z Moškim. Ugotovili smo, da je osrčje družbene institucije playboya Moški, ki je osvobojen nuje dela, ki se nahaja v kontekstu igre-lova-zasledovanju in osvajanja številnih mladih žensk (ne le src, kot je to izkusil že Abelard) in ki poteka v zabavljaških okoljih. Vendar pa, ne pozabimo, to »zabavljaštvo« je v primeru playboya predvsem self-amusement, se pravi zabavljaštvo, ki ni zabavljaštvo »z drugimi«, temveč poteka znotraj zaprte monade tistega the self, je na-sebe-se-nanašajoče in v sebe se iztekajoče. Drugič, opraviti imamo še z nečim čudnim, namreč naravnost z otroškim in torej ne kar tako z moškim »prijemom« igre (play), ki vsebuje močne elemente trivialnosti. Tretjič, tukaj je poudarek na festivity, se pravi na elementu, ki ga lahko imamo za spektakelski. A nakazana pol-vojaška moška, dejansko otroška igra-lov (torej »lov na ženske« kot na divjad) se izkaže kot nekaj manj, kar je v svojem najožjem jedru pravzaprav »samo-igra« ali self-amusement. Drugače rečeno, če sedaj poskušamo raztreseno zadevo po do sedaj nakazanih analitičnih delih »sintetizirati«, se »zadeva Rebeka« s strukturo katere imamo opraviti, nakazuje kot nekaj, kar sestoji iz večjega števila analitično opredeljivih delov. Domnevno in površinsko stvar sestoji iz dveh subjektov (moškega in ženske) ter iz nekakšne, bolj ali manj smrtno resne, igre ter sredstev uporabljenih v tej igri. Moški se v tej nasebni analitični ravni pojavlja kot aktivni lovec, ženska pa kot plen (pasivni objekt), igra sama pa je takšna, da vsaj meji na vojaško razmerje oz. širše na martialno simbolno zavojevanje, podrejanje … V končni instanci pa se kajpada izteče tudi v odstrel: dobesedni ali simbolični.

Vse to seveda velja le pod pogojem, da zadeve vzamemo zdravo za gotovo in da se ustavimo pri tej nasebni ravni. A nakazano nasebnost in samoumevnost močno moti prej nakazani (nepričakovani?) element, to pa je element otroškega in otroka, ki – vsaj na prvi pogled – radikalno moti ustrezno funkcioniranje nasebne, kajpada par excellence Moške zadeve (vojna, bojevanje, lov, osvajanje …). Skratka, biti moramo skrajno pazljivi, kajti igra, ki jo analiziramo s posredovanjem »pomenov« v zvezi s playboyem kot institucijo družbenega, samo navidezno meji na igro z drugimi (moškega z žensko). A vendarle vse kaže, da le ne gre za igro, ki bi predvsem merila »na druge« in »z drugimi«, ampak gre za nekaj, kar je nadvse »zaprto« in celo prakticirano in »mišljeno« kot sebi zadostno. Prej gre za nekakšno »samoigro«, za igro (ali je to še vedno igra?), ki radikalno meri na sebe samega (self-amusement) ali celo izključno na sebe samo. Nimamo torej opravka z igro dveh različnih udeležencev, ki bi bila eden drugemu (ker sta ločeni bitji) »zunanja« (to bi bilo lahko razmerje ljubezni ali, denimo prijateljstva, pa tudi vojskovanja), v smislu razmerja med moškim in žensko. Dejansko tukaj gre za samoigro (pogostokrat naravnost za žaloigro), in sicer tisto, ki poteka med Moškim in otrokom znotraj ene in iste ne-več-osebe (čeprav še vedno bitja). Samoigra, s katero imamo opraviti, je kajpada tisto, kar otrok počne, ko se s sabo igra, tudi ko, denimo, masturbira in pri čemer mu je vse drugo (predvsem pa kateri koli drugi) potrebno le toliko, da morebiti požene motoriko samo-igre (imaginacija, fascinacija …). On (dejansko je to še vedno »tisto«, torej Ono!) je pri vsem tem povsem samozadosten, saj se nahaja v daleč najbolj rajskem položaju, iz katerega se nikakor ne pusti kar tako pregnati. Svetopisemski greh »spoznanja«, torej fuk z drugim, je za njega v tem položaju nekaj radikalno transcendentalnega in funkcionira naravnost kot Ding-an-sich. To, kar »njemu« ostane, je kvečjemu nekakšen »samo-fuk«.

Šele na tej podlagi, ki bi jo lahko imenoval infantiliziranost, je sedaj treba vpeljati element lova, vojaškega in martialnega, kajti kje češ večje moškosti in možatosti (za to v primeru »Rebeke« gre), kot pa je tista, ki se jo lahko najde v vojni ali pa v »fukanju žensk«, če naj rečem par excellence playboysko. Skupno obema dejavnostima je eno in isto: »podiranje tarč«. Tarča pa je lahko seveda tako ali drugače Sovražnik. Kdo pa je tukaj lahko ta sovražnik? Predvsem pa, kdo je in kakšna funkcija (nepričakovanega) otroka v vsem tem playboystvu? Mislim, da se jo kratko malo da opredeliti kot tisti štrleči element, ki pa vso mistiko in mašinerijo playboystva kot čedalje bolj prevladujočega ideala (to več ni Casanova, seveda ) šele postavi na pravo mesto. Štos je radikalno preprost: če nekdo hoče biti vojak in playboy, se nujno znajde v (se pravi v tistem, kar bi naj bilo moško – to je norma družbenega, ki je naddoločujoča – kajti, radikalno kot rečeno, »Moški ne obstaja« ) nasprotnemu položaju od tega, kar je in kar bi naj bilo moško. Nujno mora s svojo »moškostjo« nekaj bistvenega narediti: mora jo po eni strani ponižati (zmanjšati), po drugi pa napumpati do neverjetnih razsežnostih. To pa ni nič drugega, kot je tisto, kar sicer imenujemo infantilnost in kar se tako ali drugače izteče v nakazani self-amusement. Direktno rečeno, od velikih herojev in implicitnih ali eksplicitnih playboy-jebačev se naenkrat znajdemo v Alicini deželici, v katerih dominirajo gromozanski infantilizirani masturbatorji (hoollywoodska industrija stavi točno na te like). V tej kraljevini kajpada kraljične, kaj šele »navadne ženske«, niso tukaj za to, da bi se z njimi dajali dol, ampak za to, da Njega (torej Demiurga, kar ni nič drugega kot drugo, Platonovo ime za freudovski penis) zadovoljujemo. Pri tem nam seveda ne gre za nikakršno potrebo, da bi šli ven iz udobne votline (televizija), postplatonistično se pač samozadovoljujemo (mečemo dol same sebe) v neki domnevni virtualnosti, pa naj je ta dejanska televizija ali pa ta, ko se vozimo po cestah in buljimo v »Rebeko« in njej podobne Playboyevske kreacije. Ni treba (tudi ni moč več!) ne iz avta, ne iz televizije in ne iz sebe (monada). Vse je že vedno a priori tukaj in zdaj, ker več ni ne časa in ne prostora, ne tistega zunaj…, je le še neskončno samozadovoljevanje družbenega bitja (posledično tudi Družb/e) kot dokončno iznajdenega perpeetuuma mobile.

To, s čemer se srečamo pri »zadevi Rebeka«, je vse torej prej kot telo, kot slika, kot ona, kot ženska, kot spolnost, kot seksualnost … Gre predvsem za elementarni problem Njega, ki ga ni, za tisto, kar je ostalo od Njega, za »njegovo« kurčenje, in pa za Njega, ki kvečjemu lahko še obstane (to vedno pomeni »rastlinsko vegetira«!) kot »drkadžija«. Skratka, ne gre za nikakršno playgirl in za nobeno Rebeko, ampak naravnost za playboya (in le posredno za Playboy!).

Gre za njega, ki je bolj ali manj povsem ločen od živali in od vsega živalskega (kot nekaj domnevno nižjega, nevrednega … kri, menstruacija …) in ki je inštaliran v purificiranem območju rastlinstva, če naj rečem na ravni Aristotelovske govorice. Kolikor bolj je ta družbeni stvor »mislil« - zgodovinsko gledano - , da se bo z oddaljitvijo od živali in živalskega, naravnega, umazanega pridružil kraljestvu onstranstva (pa naj je to absolutna »lepota«, čista »ljubezen«, večni »mir« in kar je še teh smrdečih trupcev vsepovsod naokoli), je toliko bolj »zaživel« (in še vedno zgolj-živi, torej vegetira) kot zombizirana rastlina. Edina morebitna povezava z živalstvom – za to se tako silno in vedno znova žene za vsakokratno tehnologijo – je pravzaprav joystick, in sicer v obeh njegovih podobah. Tako tisti televizijski (daljinec), še bolj pa ta, ki mu kot rastlini neuporabno visi ob mrtvem telesu in je lahko namenjen kvečjemu še masturbaciji. Rastlina, ki drka, in dirka (takih je čedalje več!), rastlina, ki se per definitionem ne zmore izkoreniniti (razdružbiti) in postati gibajoča se žival (kolikor hitreje se giblje po prostoru – hitri avtomobili, letala – toliko manj je lahko žival). Vse, kar je ostalo od njegove izhodiščne živalskosti oz. vse, kar še premore v svoji ne-več-človeški rastlinskosti, je kajpada Eno in največje, to je kajpada Strah. To je strah glede na vse živali in vso živalstvo (ki je tako najtrši cement družbenosti nasploh) kot tudi in predvsem strah pred katero koli konkretno, oprijemljivo žensko. Danes tudi in predvsem na Playboyski način. Če so se podružbljena bitja nekoč zatekala predvsem k (brezmadežni) Mariji po pomoč, se danes zatekajo k »Rebeki«.

Pa še tole: drkadžijsko opravilo, drkanje kot dominantni način življenja sodobnega podružbljenega moža, se pravi moškega, ki ga ni, nikakor ne kaže zamenjati za kurčenje. Gre za dve različni stvari, ki gradita na dveh »različnih organih«. V primeru drkadžije gre predvsem za brezspolnost v smislu pregovornega »imeti jajca«. Za jajca gre tukaj v smislu, da gre za potenco, ki več ni in ne more biti spolna, ampak je vsaj brezspolna če že ne vsaj transspolna. Je tisto, kar je potenca bitja in/ali zgolj bit, ki se per definitionem izteče v silo in nasilje. To je hkrati tudi tisto zgolj-življenje, ki pa je povsem nepotentno in ki se tako radikalno transparentno razkazuje v današnjih, tudi slepcem vidnih dimenzijah t. i. spodletele natalitete, ki ji nikakršni socialni in politični prijemi niti slučajno ne zmorejo več priti do živega - kvečjemu jo lahko potencirajo. Nepotentno je kajpada to bitje, ta bit in nuce, kratko malo zato, ker ne zmore iti ven iz svojega ne-več-telesa (je že zunaj!), ker je vse, kar lahko s svojim joystickom (ne več kurcem, zdaj tam kraljuje pregovorno »imeti jajca«!) naredi to, da posili, da eksibicionira in, kajpada, masturbira. Vse ostalo v zvezi z žensko je kvečjemu še postavljanje, »kurčenje« in vojskovanje ter seveda alkohol in droge, ki ustrezno poplaknejo vso umazanijo družbenosti. Zato bi lahko rekli, da Rebeka v končni instanci ni ne ženska in ne moška štorija. To je nekakšna »trans« ali, boljše, predspolna štorija stvora ali bitja, ki mu rečemo tudi družbeno bitje, ki jo je treba obravnavati kot to, kar je, torej kot rastlinsko vrsto. »Rebeka« je tisto, kar ta stvor vedno znova, nujno proizvaja po svoji lastni podobi. Povezave in analogije s svetopisemskim izročilom so tukaj vse prej kot slučajne. Gre za radikalno komplementarna pojava, ki se medsebojno pogojujeta in perpetuirata.

V osrednjem slovenskem medijskem prostoru je moč opaziti, da se po nekaj časa trajajočem zatišju ponovno začenja nov cikel (časopisnih) komentarjev o feminističnem gibanju. In kaže, da tudi ta cikel ponovno napovedujejo ozko zamejeni in zato pomensko specifično usmerjeni načini pisanja o feminizmu. Ti se – gledano znotraj trenutnega evropskega političnega prostora – dejansko ujemajo z okrepljenimi neokonservativnimi in torej povsem protifeminističnimi ideološkimi stavi in konkretnimi manevrskimi nastopi. To je, na primer, razvidno tudi iz novinarskega prispevka »Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«, ki je bil objavljen 4. februarja 2006 v Dnevniku. V članku avtor govori o današnjem položaju žensk v švedski družbi in nedavni ustanovitvi prve feministične politične stranke. Pri tem sicer bežno omenja, da je na Švedskem mogoče najti več vrst feminizma, vendar pa jih v osrednjem delu prispevka vse enoznačno pomensko pregnete in zvede na raven enega samega skupnega imenovalca, tj. radikalnega feminizma. Tega postavlja za osrednjo skupno točko in gonilo novodobnim feminističnim gibanjem; to pa je povsem zavajajoče. Radikalni feminizem je namreč nastopil na prehodu v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in se je v naslednjih 10 letih končal. Danes nastopa le še kot zgodovinska kurioziteta, ki jo je mogoče kot eno od oblik feminističnega gibanja zaslediti v posebnih preglednih poglavjih feminističnih zgodovinskih učbenikov. Posamezni fragmenti, ki še ostajajo, predstavljajo v celoti preizprašani in povsem obrobni zatok novodobnih feminističnih gibanj. Slednjim tako vsekakor ni skupni ideal utrjevanje »vojne spolov«, kot jim to skozi zreducirano optiko preživelega radikalnega feminizma vsiljuje avtor, temveč raziskovanje procesov tvorjenja identitetnih pozicij znotraj patriarhalnega simbolnega reda in preseganje omejujočih nastavkov le-teh, kar velja tako za ženske kot moške.

V enem samem reduktivnem retoričnem zamahu avtor vse feminizme, sedanje in pretekle, diskvalificira in izniči. Hkrati naturalizira in normalizira domnevno neizogibni in upravičeno odklonilni odnos moških in drugih do vseh feminističnih praks in politik. Liberalni feminizem, na primer, obravnava kot preprosti podaljšek in s tem kot še eno izmed nesprejemljivih in vsiljivih oblik radikalnega feminizma. O kvotni zastopanosti žensk v javnem prostoru namreč govori kot o »zahtevi radikalnega feminizma«, ki jo opiše kot zahtevo, da »mora« pri zastopanosti žensk v javnem življenju »obveljati kolektivna pravica pred individualno«.

Sistem kvot, ki izhaja iz zagovora pravic in enakopravnosti žensk, ni bil nikoli del radikalnega, temveč liberalnega feminizma. Obe struji sta se skupaj z marksistično-socialističnim gibanjem uveljavili na začetku drugega vala feminizma. Pri tem je šlo za to, da je liberalni feminizem gradil in še gradi na vključevanju žensk v mehanizme nacionalno-kapitalistične družbe in se zavzemal za njihovo enakopravno zastopanost; marksistično-socialistični je raziskoval povezavo spola, družbenega razreda, patriarhije, reprodukcije in kapitala ter ponudil pojem skupinske razredne zavesti; t. i. radikalni feminizem pa je govoril o posebni, od moškega domnevno povsem različni in enotno zasnovani ženski naravi, ki je v patriarhatu zatirana, zato jo je treba kratko malo le še osvoboditi. Ta feminizem se je pokazal v vzpostavljanju od moških izoliranih, torej izključno ženskih kolektivov (komun in skupin), katerih cilj je bil med drugim ustvariti varno in pozitivno skupinsko ozračje za razvijanje medsebojne (politične) podpore in terapij samoosveščanja. Temeljil pa je prav na zagovoru neposredne individualne participacije posameznic, ne pa njihove kolektivno delegatske oziroma kvotne zastopanosti.

V luči avtorjevega nepoznavanja in nerazumevanja tega osnovnega konteksta je zato obravnava kvot, ki jih postavi za še eno vsiljivo manifestacijo radikalnega feminizma, ne le zavajajoča, ampak naravnost skrb zbujajoča. Enak zmotni vzorec gledanja namreč vpenja tudi v obravnavo nove feministične politične stranke, ki jo prav tako predstavi kot še eno manifestacijo radikalnega feminizma; to utemeljuje z izjavo nekdanje predsednice švedske Leve stranke, češ da so moški »talibani«. Zaradi te izjave si avtor celo vzame pravico, da vse feministke okarakterizira kot enako misleče, s čimer ponovno diskvalificira feminizem, ne da bi se zavedal, za kaj ta sploh je. Hkrati pa to nekdanjo izjavo predsednice poveže s samo vsebino stranke in z njenimi stališči. Sam pregled manifesta stranke pa kaže, da ne gre za še eno obraz radikalnega feminizma, temveč da so ga za radikalnega v drugem pomenu besede, tj. pretiranega, naredili sami mediji s svojimi izjavami, ki po besedah novinarke Britte Svensson ne prinašajo kritične analize, ampak spominjajo na ideološki lov na čarovnice. Tudi vzrok, zakaj so nekatere ustanoviteljice stranko zapustile in zaradi česar je po navedbah avtorja za »večino« feministk program nesprejemljiv, tiči drugje. Iz izjav samih izstopnic je namreč mogoče razbrati, da gre za trk med dvema strujama feminizma devetdesetih, in sicer na eni strani tistega (temu pripadajo tudi izstopnice), ki prisega na različno razdrobljene, a v osnovi še vedno fiksno zastavljene identitetne politike, izvora katerih ne preizprašuje, ampak jih kratko malo privzema za temelj svojega političnega nastopanja, in na drugi strani poststrukturalistične struje, ki za svoje polje delovanja jemlje predpostavko gibljivih subjektivitet ter kliče po temeljitem preizpraševanju navidezno neproblematičnih in znotraj patriarhata že nastavljenih identitetnih kategorij.

Na koncu prispevka avtor še dodaja, da so ženske iztrošene zavoljo sprememb, ki jih je prinesel feminizem: večjo obolelost žensk na delovnih mestih enači z domnevno naravno nesposobnostjo, da bi prenašale ostro konkurenčnost moških; s tem povezuje tudi izjavo sindikalista, da so menda ženske nezmožne prevzemati in deliti odgovornost na delovnih mestih, kar da govori v prid njihove naravne izključenosti in še eni obliki vsiljenosti, ki jo prinaša feminizem. Ta govor izpusti pomemben podatek, ki ga ne nazadnje navaja tudi manifest obravnavane stranke. Za shiranim zdravjem in večjo odsotnostjo žensk z dela stoji prav skrito trojno breme žensk, ki ga moški v tej družbi prevladujoče neenakomerno porazdeljenih odgovornosti ne poznajo, saj nosijo le eno: opravljanje več ali manj dobro plačanega dela.

Kdo je torej tu razočaran? Vsekakor je lahko razočarano celotno bralstvo tega prispevka, saj nepoznavalsko govori v prid prav tistemu, proti čemur se feminizem kot gibanje in refleksija za družbeno pravičnost angažira. Slabo luč pa meče tudi na uredniško politiko, ki bi morala krepiti kvaliteto svojih prispevkov prav z vključevanjem strokovnjakinj in strokovnjakov z relevantnih področij. Teh v slovenskem prostoru na področju feminističnega aktivizma in teorije ne manjka. Mogoče pa se za vsem tem skriva le sledenje običajni medijski politiki, ki za masko liberalne pluralnosti in tolerantnosti s površinsko obravnavo in spreobračanjem dejstev v njihovo nasprotje na ta način hkrati potihoma neti odklon do feminizma in drugih družbenih in pravično orientiranih gibanj.