Mnoge raziskave vsebine medijskih sporočil so dokazale, da gre pri medijskih podobah spolov večinoma za seksistično prikazovanje obeh spolov, s čimer mediji le še utrjujejo spolne stereotipe v neki družbi. Tradicionalna podoba s svojo zgodovinsko in religiozno osnovo temelji na biološki funkciji ženske in zato opredeljuje izključno kot mater in gospodinjo. Ko se ženska končno pojavi tudi v javni sferi, ostajajo v ospredju njene »ženske« lastnosti: neodločnost, emocionalnost, pasivnost in odvisnost od »drugega spola«, v primerjavi s katerim se tudi vedno opredeljuje. Moški skrbi in varuje družino, njegov pogled na svet pa je racionalen, ambiciozen in odločen.

Tradicionalne podobe spolov so bile in so še vedno močno zastopane tudi v slovenskih televizijskih programih. Ženske je mogoče opaziti kot voditeljice zabavnih oddaj in informativnih programov, redkeje pa kot strokovnjakinje in odgovorne urednice. V igranem programu se ženske v primerjavi z moškimi pojavljajo v kar trikrat manjšem številu in še takrat najpogosteje v stereotipnih ter omejenih vlogah. Obsojene so na vloge skrbnih, požrtvovalnih mater in žena, a so hkrati tudi poželenja vredni spolni objekti. Dihotomija devica-prostitutka ustreza zaželenim pogledom moških gledalcev in hkrati žensko uči ustreznega obnašanja: devico zaradi podrejanja, skrbnosti in požrtvovalnosti čaka ljubezen, prostitutka pa si za plačilo užitka zasluži le samoto in prezir.

Devetdeseta leta so s procesom ženskega ozaveščanja ustvarila novo podobo samostojne ženske, ki je hkrati karieristka in mati, v vlogah skrbnih očetov in mož pa se na ekranu pojavljajo tudi moški. Vendar se za takšnimi naprednimi spremembami še vedno skrivajo tradicionalne vrednote, ki ženske prisilijo v reševanje konfliktov med družino in poslom (predvsem v prid prve), moški pa se gospodinjskim opravilom še vedno raje izognejo. Ally MacBeal in Murphy Brown sta odlična primera popularnih serij o ženskah, ki za uspešnost v poklicu žrtvujeta osebno življenje, medtem ko združitev obojega v starih in novih filmih moškim odlično uspeva.

Raziskava prvega programa TV SLO na začetku devetdesetih let je dokazala še vedno tradicionalno upodabljanje žensk (D. Verša: Medijska podoba spolov, 1996). Kljub komajda tretjinski prisotnosti so bile ženske opažene v kar 80 % gospodinjskih opravil, v 70 % pa so skrbele za otroke. V devetdesetih letih se je v igranih programih pojavilo komaj 38 % ženskih likov, od katerih jih je bila le slaba petina prikazanih na visokem oziroma strokovnem delovnem mestu.

Pregled enajstih slovenskih televizijskih iger in ene nadaljevanke v produkciji TV SLO ter ene same nadaljevanke v produkciji ProPlus za POP TV v obdobju desetih let nam razjasni, da Slovenci še vedno ustvarjamo stereotipne programe in da družbenih sprememb ne upoštevamo. Kljub vse večjemu vstopu žensk na trg delovne sile in napredovanju na vodstvene položaje, na televizijskih ekranih namreč še vedno spremljamo tradicionalne podobe. Ženske se pojavljajo v domačem okolju kot služabnice (Gospodična Mary, 1991) in gospodinje (Gospodična Mary, 1991; Ljubezen po Kranjsko, 1990; Decembrski dež, 1990; Radio Doc, 1995; Paradiž, 1997; Vrtičkarji, 1999), na nižjih položajih uradnic (Ko zaprem oči, 1992), tovarniških delavk (Operacija Cartier, 1991), natakaric (Ljubezen po Kranjsko, 1990; Striptih, 1995; Paradiž, 1997; TV Dober dan, 1999), čistilk (Radio Doc, 1995; TV Dober dan, 1999) in prodajalk (Bonboniera, 1995), zelo redko pa v strokovnih vlogah, na primer ravnateljic (Vaški učitelj, 1993), učiteljic (Vaški učitelj, 1993; Radio Doc, 1995; Paradiž, 1997), umetnic (Gospodična Mary, 1991; Striptih, 1995) in novinark (Radio Doc, 1995; TV Dober dan, 1999). Še redkeje najdemo podobo ženske kot direktorice oziroma podjetnice (Čamčatka, 1996; Vrtičkarji, 1999) ali celo kot politične aktivistke (Vrtičkarji, 1999). Tako vertikalna kot horizontalna segregacija, ki sta značilni tudi za realno slovensko družbo, ohranjata ženske na pretežno nizkih položajih in specifičnih področjih vzgoje, izobraževanja, gostinstva, turizma, zdravstva in socialnega varstva.

Televizijskim programom slovenske produkcije je skupna tudi dvodimenzionalnost ženskih značajev. Pogosto se poleg matere in žene pojavlja tudi spolno aktiven ženski lik. Tako v Ljubezni po Kranjsko nasproti vaškim gospodinjam nastopi natakarica Leni, v Decembrskem dežju so spolno aktivnim hčeram v utež matere, v Gospodični Mary lika matere in hišne gospodinje dopolnjujejo služkinja, Mary in Nataša, v Ko zaprem oči pa nastopita stara teta in poštna uradnica Ana. Ženske se tudi zelo pogosto pojavljajo kot mlade in spolno privlačne, moški pa so kot starejši, vitalni in šarmantni gospodje občutno nasprotje starejšim in zgubanim ženskam, ki so običajno v vlogah gospodinj (Gospodična Mary, Radio Doc, Bonboniera).

Če so ustvarjalci televizijskih programov spregledali spremembe položaja žensk v zadnjem desetletju in so svoj navdih črpali iz tradicionalne preteklosti, pa zadnja dela vendarle ponujajo nekaj svežine. Predvsem so nadaljevanke preteklih dveh let (Vrtičkarji, TV Dober dan in Peta hiša na levi) komercialno usmerjene in hkrati tudi bolj gledljive od prejšnjih, marsikdaj močno »zateženih« televizijskih dram in filmov, katerih skupne točke so bile iskanje tolažbe v pijači, spolna nepotešenost, izbruhi norosti ter tragični konci. Nove oddaje so začele upodabljati odločnejše, aktivnejše in tudi bolj samostojne ženske like, ki pa se hkrati še vedno zelo pogosto pojavljajo v tradicionalnih poklicih. Res je tudi, da so pretežno moški ustvarjalci teh programov like tajnic, čistilk in gospodinj dopolnili z liki študentk in tako ženskam vsaj posredno obljubili svetlejšo prihodnost. Sprememba se pokaže že v Peti hiši na levi, ki nežni spol postavlja v enakopravni oziroma celo v močnejši položaj od moškega. V tej kratki nanizanki ženske kot v matriarhatu prevladujejo v družini in očitno napovedujejo novo usmeritev slovenskega igranega televizijskega programa.

Že v prejšnji številki Medijske preže je Suzana Tratnik opozarjala na posmehljivo metaforiko, ki jo je moč brati na straneh Kronike osrednjega slovenskega časopisa Delo. Septembrski članek »V potu svojega obraza si je služila beli kruh«, ki poroča o ljubljanski prostitutki, je v marcu na istih straneh dobil skorajda popolno kopijo, vsaj kar se uporabljenega diskurza tiče. Avtorica članka »Meseno delo na črno« Olga Cvetek (Delo 21. marca 2001) stanovanje, kjer se je odvijala ›najstarejša obrt‹, vztrajno imenuje ›ljubezensko gnezdece‹, tovrstno dejanje kot ›prodajo ljubezni‹, prostitutke pa kot ›prodajalke ljubezni‹, ki ›mesene užitke‹ nudijo ›v potu svojega telesa‹. Gospa, ki je vodila ›najstarejšo obrt‹, pa je, kakopak, ›madame‹.

Tovrstni evfemizmi v kontekstu omenjenega članka delujejo kot posmehljiva in z avtoričinega stališča vzvišeno distancirana metaforika, ki naj opisano kaznivo dejanje začini z nepotrebnim cinizmom, posmehom in hkrati moralno degradacijo akterjev zgodbe.

V podobni funkciji so uporabljeni tudi narekovaji, ki ne dovolj sočnim besedam ali besednim zvezam dodajo posmehljiv ton. Prostitutke so tako samo ›delavke‹ v narekovajih, ena izmed njih pa se je, ravno tako v narekovajih, ›upokojila‹ po policijski akciji. V pisanju ne manjka niti dramatičnega opisovanja dogodkov, saj se je ›prodajalka ljubezni‹ klientu ›predala‹ v najetem stanovanju. Gre torej za marginalizacijo omenjene problematike kot ne dovolj resne, da bi o njej resno pisali.

In konec koncev, kaj ima ljubezen s tem? Prostitutke ne prodajajo ljubezni, prodajajo svoje telo. Stanovanja niso nikakršna ljubezenska gnezdeca, pač pa prostor, kjer se zgodi seks.

Že res, da so opisani evfemizmi še kako živi na črnih straneh naših in tujih tabloidov in so kot taki živi tudi med ljudmi, a tovrstne posmehljive metaforike si Delo, ki s svojo formo in neredko kdaj tudi vsebino želi stati ob boku resnemu in uveljavljenemu časopisju v tujini, preprosto ne bi smelo privoščiti.