Deset let po demokratičnih spremembah v srednjeevropskih državah preustroj državnih v javne televizije še ni končan, v državah jugovzhodne Evrope pa se je ta proces šele začel. Medtem ko se češka, madžarska, poljska in slovenska nacionalna televizija soočajo z vedno bolj očitnim pritiskom komercialnih televizij, se nacionalke na Hrvaškem, BiH, Črni gori in na Kosovu še naprej ukvarjajo s težavami, ki so povezane z vojnimi spopadi na območju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih. Skupni imenovalec vsem televizijam Nove Evrope so še vedno politični vplivi. Najbolj očiten vpliv politike na delovanje javnih televizij je način izbiranja članov sveta televizij, katerih največja pristojnost je imenovanje vodstva.

Do decembrskega upora novinarjev Češke televizije (CT) je bil način imenovanja članov sveta na CT kot tudi v primeru poljske in madžarske javne TV domena parlamentarnih strank, ki so po svoji podobi imenovale predstavnike v svet RTV, ta pa je postavljal in odstavljal ljudi z vodstvenih funkcij. Kriteriji so bili seveda predvsem politična ustreznost, ne pa vodstvene sposobnosti kandidatov za položaj glavnega urednika ali direktorja televizije. Prvi, ki so se uprli takšnemu načinu delovanja sveta televizije, so bili češki novinarji. Ker je primer Jirija Hodača po njihovem mnenju predstavljal najbolj neposreden način vpliva politike na češko javno TV, so se uprli in poleg njegove zamenjave dosegli tudi spremembo zakonskih določil. Zdaj ima poleg političnih strank svoje predstavnike v svetu tudi t. i. civilna družba. Ali bi češki dogodki lahko spodbudili spremembe načina volitev v svete javnih televizij tudi v drugih državah, na primer na Poljskem ali Madžarskem? Na Poljskem so do sedaj ostali le pri javnih razpravah, madžarski primer pa je preveč obtežen s finančnimi težavami in premišljevanje o spremembah, ki so jih dosegli češki kolegi, še ni prišlo na vrsto.

Čeprav je bilo zadnje čase veliko slabega slišati o Svetu RTV Slovenija, je treba resnici na ljubo priznati, da je vsaj zakonska ureditev kljub pomanjkljivostim v primerjavi z ostalimi državami srednje- in jugovzhodne Evrope med boljšimi. Res je, da člani sveta slovenske televizije volijo tajno in da so nekateri poklicno povezani z nacionalko, vendar že dejstvo, da v Svetu od 25 članov sedi samo pet predstavnikov parlamentarnih strank, kaže, da je v času nastajanja zakona o RTV (1994) obstajala zavest, da za politike tukaj ni prostora in da je treba njihovo udeležbo kar najbolj omejiti. To vsekakor politike ni ustavilo, da bi na takšen ali drugačen način trkali na vrata RTV in tožili o slabi zastopanosti na zaslonu, vendar je pomemben že namen.

Na Hrvaškem so z novim zakonom, sicer eno od prvih predvolilnih obljub nove oblasti, na katero je javnost čakala več kot leto dni (zakon je bil sprejet v začetku februarja), odšli skoraj predaleč. V Svetu Hrvaške radiotelevizije (HRT) po novem ne bo nobenega poslanca! Politika je »delegirala« samo tri člana na nenavaden način: svoje predstavnike bodo imeli predsednik republike, premier in predsednik parlamenta! Črnogorski politiki pa so na tamkajšnji nacionalni televiziji uvedli model nasprotnega, »parlamentarnega« programa, ki so ga že zdavnaj opustili v Italiji; modro so se mu – še v Tuđmanovem času – izognili tudi na Hrvaškem. Pred aprilskimi volitvami, ki bodo odločale ne samo o sestavi parlamenta, temveč tudi o državno-pravnem statusu Črne gore, je treba javnost pač »temeljito« informirati. Ali bo prvi program dejansko odigral vlogo javne televizije, kot pričakujejo novinarji in uredniki črnogorske televizije, pa bodo sodili gledalci, tudi tisti, ki lahko ta program prek satelita spremljajo v Sloveniji.

V Bosni in Hercegovini in na Kosovu z »nacionalnima« televizijama upravlja t. i. mednarodna skupnost s svojimi predstavniki. Ker tudi sama nima dokončnega »recepta« za uspešno funkcioniranje Bosne oziroma Kosova, se to kaže v razmerah na tamkajšnjih televizijah, ki bodo menda postale javni servisi vseh državljanov. V Bosni torej ne samo Muslimanov in Hrvatov, temveč tudi Srbov, na Kosovu pa ne samo Albancev, ampak tudi Srbov, Romov, Turkov. Ideali zahodnih demokracij se seveda težko uveljavljajo na območjih, kjer je do včeraj tekla kri. Poleg velikih donacij in tujih strokovnjakov so hvalevredni tudi »lokalni« novinarji in uredniki, ki se zelo trudijo, da bi bil tisti program čim bolj podoben programom »normalne« televizije, brez govorice sovraštva, s sliko in izbrano besedo. V primerjavi s kolegi na Češkem, Poljskem, v Sloveniji, na Hrvaški in v Črni gori imajo na Kosovem smolo ali pa srečo, da tamkajšnji politiki sploh še niso dojeli, da »potrebujejo« televizijo. Direktor Radiotelevizije Kosovo (RTK) Migjen Kelmendi je povedal, da je eden od albanskih voditeljev celo zavrnil možnost poročanja RTK o njegovih aktivnostih v predvolilni kampanji, češ da je pomembnejše »delo politikov na terenu«. Morda je tudi v tem nekaj resnice, dejstvo pa je, da se televizije v srednji in jugovzhodni Evropi ravno zaradi hkrati različnih in podobnih izkušenj lahko veliko naučijo ene od drugih.

Zgodbe osmih nacionalk na koncu tisočletja pa si iz blizu lahko ogledate tudi na internetu v dokumentarnemu filmu V etru Nove Evrope na naslovu: www.rtvslo.si/html/realaudio/stran-real.html.

Tretjega januarja 2001 je skoraj 100.000 Čehov napolnilo Vaclavov trg v središču Prage; zbrali so se na največjem javnem protestu v državi po padcu komunizma leta 1989. Čez osem dni so prišli znova. Manjša, a prav tako pomembna množica ljudi se je zbrala tudi v številnih drugih mestih po državi. Na božični večer se je pred zgradbo televizije v Pragi in pred lokalnima studiema v Brnu in Ostravi pojavilo na tisoče ljudi, da bi na projekcijskem platnu gledali poročila ob 19.15. Namesto božičnih zgodb, pesmi in risank je javna televizijska postaja večini svojih gledalcev predvajala črn zaslon. Enajst let po propadu totalitarnega režima in le nekaj let pred načrtovanim članstvom v Evropski uniji je bil veliki večini javnosti onemogočen dostop do novic javne televizije zaradi ene osebe – še bolj šokantno pa je bilo dejstvo, da je ta človek zasedal položaj generalnega direktorja češke televizije. Republika Češka je tako znova prišla med glavne novice svetovnih medijev. Takšen dogodkov poln začetek novega tisočletja bi le težko načrtovali ali pričakovali. A tiste, ki so poznali razvoj češke televizije in političnih razmer v državi, kriza ni presenetila.

V Republiki Češki novinarji in zaposleni v medijih niso imeli tako jasnega stališča do medijske zakonodaje kot na primer njihovi kolegi v Sloveniji. Zato je bila glavna tarča močna javna televizija, glavni problem pa je bila njena neodvisnost. Svet Češke televizije, ki bi moral nadzirati njeno delovanje, v tem pogledu ni bil vedno pripravljen pomagati. Odkar se je leta 1993 federalna češkoslovaška televizija razdelila in sta nastali dve nacionalni RTV, je imela Češka tri svete. Svet ima eno temeljno pravico – da izvoli ali odstavi generalnega direktorja in da nadzira proračun.

Prvi svet, ki ga je vodil Jiri Grygar, svetovno znani astronom, je za direktorja izbral profesionalca znotraj hiše, nekdanjega producenta Iva Matheja. Na televiziji je delal kakih dvajset let, kar je bila njegova močna in šibka točka hkrati. Odlično je poznal televizijski sistem in ljudi v hiši. Ko se je po letu 1994 v konkurenčnem boju z novo zasebno postajo TV Nova začel velik zaton javne televizije, je Mathe uspel reformirati češko javno televizijo v moderno medijsko hišo in znova pridobiti interes javnosti. Zmanjšal je število zaposlenih, uspelo mu je povečati prispevke gledalcev. Med njegovim petletnim mandatom je bila vzpostavljena javna televizija, ki je dosegla veliko uspehov v filmski koprodukciji (film Kolja je dobil oskarja). Težava je bila v tem, da Mathe ni zmogel pretrgati stikov s svojimi starimi prijatelji na televiziji in očistiti finančnih tokov med producenti in zunanjimi podjetji. Toda nikoli ni dopustil, da bi na televizijo vdrl kakršen koli politični vpliv.

Tik pred koncem Mathejevega prvega mandata so leta 1998 izvolili nov svet, ki ga je vodil Jan Jirak, profesor novinarstva na Karlovi univerzi. To se je zgodilo takoj po propadu desničarske vlade premiera Vaclava Klausa in pol leta pred predčasnimi volitvami. Javno televizijo in njene neodvisne informativne oddaje ter politične debate so kritizirali vsi politiki. Med volitvami za novega generalnega direktorja so Jirak in njegovi kolegi zavrnili vnovično Mathejevo kandidaturo. Morda je bil preveč konzervativen; mogoče je bil premočan za njih – govorilo se je, da hoče svet sam voditi televizijo. Kakor koli že, svetniki so se odločili za mladega in neizkušenega Jakuba Puchalskyja, 28-letnega radijskega novinarja, nekdanjega vodjo oddelka BBC Radio World Service v Pragi. Puchalsky je predstavil ambiciozni načrt modernizacije češke televizije – v programski shemi, produkcijskem sistemu in informativnem programu. Po drugi strani pa ni imel dovolj izkušenj za vodenje tako velikega podjetja (2800 zaposlenih v primerjavi z nekaj deset novinarji na BBC-jevem radiu v Pragi). Še več: Puchalsky je kot svetovalce in sodelavce zaposlil svoje mlade prijatelje iz Velike Britanije, ki so poskušali sistem BBC-ja prenesti na Češko. V boju z močnim konkurentom, TV Novo, so preveč poudarjali pridobivanje deleža gledalcev in zanemarjali kakovost programa. Vse skupaj je privedlo do škandala, ko so začeli predvajati stare komunistične serije, ki so poveličevale nekdanjo tajno policijo med letoma 1950–1980. Puchalsky ni uspel ne z reformo političnih debat ne z reformo produkcijskega sistema. Po vseh napakah ter notranjem in zunanjem pritisku so ga novembra 1999 skoraj odstavili, zato je raje sam odstopil, komaj dve leti po začetku mandata.

Medtem je prišlo do nekaterih sprememb v svetu Češke televizije, ki jih je povzročil novi parlament po spremembi na političnem prizorišču (t. i. opozicijski dogovor med manjšinsko demokratično vlado premiera Miloša Zemana in najmočnejšo opozicijsko stranko, desničarsko ODS predsednika parlamenta Vaclava Klausa). Takrat so politiki sprejeli novo načelo imenovanja v medijske svete (na Češkem obstajajo trije: eden za javno televizijo, drugi za javni radio, tretji za vse javne in zasebne radijske ter televizijske postaje, ki podeljuje in nadzira frekvence). Sedeže v medijskih svetih so razdelili med vse parlamentarne stranke v skladu z rezultati parlamentarnih volitev. To načelo je pometlo z neodvisnostjo svetnikov, ki so poslej bolj skrbeli za interese svojih strank kot javnosti. Na začetku leta 2000 je svet zamenjal Puchalskega s še enim mladeničem, njegovim prijateljem in nekdanjim direktorjem pravne službe, 31-letnim Dušanom Chmeličkom, ki imel nobenega protikandidata, kar sicer ni obvezno. Chmeliček je ostal na položaju manj kot eno leto. V prvi polovici tega mandata je zagrešil tudi nekaj napak.

Njegov prvi korak je bila vzpostavitev nove funkcije, ki je bila vmes med generalnim direktorjem in vodjem informativnega programa: direktorja informativnega programa. Na to mesto je postavil še enega vodjo oddelka BBC Radio World Service Jirija Hodača. Ta človek je v dogovoru s svetom omogočil politični vplivanje na informativni program, v katerega je vstopil z jasno nalogo, da spremeni nedeljske politične debate. Toda zaradi osipa gledalcev so na koncu politične debate povsem opustili. Potem ko so nekateri časopisi začeli pisati o političnih motivacijah za ukinitev programa, je Hodač naročil uredniku, naj se odzove v informativnem programu. Ko je Zdenik Šamal ta ukaz zavrnil, mu ni ostalo drugega, kot da odstopi. Takrat so zaposleni v informativnem programu podpisali prvo peticijo v podporo Šamalovemu dejanju in neodvisnosti informativnega programa. Drugo napako je storil generalni direktor Chmeliček v primeru prispevka o najmočnejšem oglaševalcu na Češki televiziji, državnem podjetju Sazka. Po osebnem posredovanju glavnega direktorja Sazke je Chmelieček preprečil predvajanje prispevka z obrazložitvijo, da ga morajo nujno dopolniti z izjavo tega podjetja. Teden dni pozneje so prispevek predvajali v nespremenjeni obliki, podjetje Sazka pa ni odgovorilo na nobeno od predvajanih obtožb.

A korak za korakom je generalni direktor odpravil svoje šibke točke in okoli sebe zbral novo, močno moštvo. V drugi polovici leta 2000 so začeli pripravljati celovite programske spremembe, ki naj bi z novim letom poživile in posodobile javno televizijo. Kot protiutež spolitiziranemu svetu je imenoval svetovalni odbor generalnega direktorja. Med njegovimi člani so bile osebnosti iz javnega življenja, znani igralci, pisatelji, filmski režiserji, pa tudi zdravniki, odvetniki in ljudje iz drugih poklicev. Po javnih pritožbah nad delom enega od lokalnih studiev so v Brno poslali nekaj članov tega odbora, da opravijo nadzor. Rezultati so potrdili sume o prikritem oglaševanju, za katerega je bil odgovoren direktor tega studia, Drahoš. Generalni direktor Chmeliček se je obrnil na svet Češke televizije, ki je bil edini pristojen za odstavitev regionalnega direktorja, obtoženega korupcije. A namesto Drahoša je svet nagnal njegovega kritika, generalnega direktorja, in malo je manjkalo, da ga niso zamenjali kar z osumljenim direktorjem. Na koncu se je razpletlo še slabše ...

Dvanajstega decembra 2000 je svet Češke televizije odstavil generalnega direktorja televizije Dušana Chmelička in objavil razpis za novega direktorja. Po osmih dneh so svetniki razglasili, koga so izbrali med 33 kandidati. Na čelo so postavili Jirija Hodača, ki je pred nekaj meseci zapustil položaj direktorja informativnega programa, ker ni bil sposoben vzpostaviti normalnih odnosov z novinarji in ostalimi zaposlenimi. Ti so njegovo imenovanje takoj označili za politično motivirano in nekompetentno – zlasti zaradi absurdno kratkega časa, ki ga je svet porabil za preučitev 33 kandidatov. Protestirajoči novinarji so ustanovili krizni štab in razglasili, da ne priznavajo njegovega imenovanja.

Triindvajsetega decembra je Jiri Hodač za novo direktorico informativnega programa imenoval Jano Bobošikovo, nekdanjo svetovalko voditelja ODS Vaclava Klausa in voditeljico na Češki televiziji. Krizni štab jo je obvestil, da jo ne priznava za direktorico, ustvarjalci programa pa se z njo niso hoteli niti pogovarjati. Redakcija je bila tedaj že polna ljudi, ki bi v normalnih razmerah odšli na božične počitnice. Nova uprava prevzame nadzor nad zemeljskim omrežjem oddajnikov. Jana Bobošikova je najela nekaj ljudi, ki niso delali na televiziji, in na božični večer začela oddajati alternativno informativno oddajo iz prostorov zasebne televizije TV Nova. Samo deset odstotkov gledalcev, ki imajo kabelski ali satelitski sistem, je lahko gledalo poročila, ki jih pripravljajo pravi novinarji Češke televizije.

Šestindvajsetega decembra je Bobošikova poskusila odpustiti dvajset najbolj znanih novinarjev in voditeljev, ki so odločbe zavrnili. Oglasil se je predsednik republike Vaclav Havel in podprl protestnike. Vladajoča socialdemokratska stranka se je pridružila pozivom k odstopu Jirija Hodača, ki se je odločil, da bo gledalcem, ki so odvisni od zemeljskih oddajnikov, povsem odrezal sprejem televizijskega signala – več kot 23 ur je na obeh kanalih njegova ekipa predvajala zgolj črno sliko z belimi napisi. Po 23 urah so znova začeli oddajati program, toda namesto poročil so še vedno predvajali zatemnjeno sliko ali alternativne vesti, ki jih je sestavljala Bobošikova s svojo ekipo. Te so bile tako tehnično kot profesionalno izjemno slabe kakovosti.

Enaintridesetega decembra je Jiri Hodač naročil varnostni službi, ki običajno varuje prostore Češke televizije, naj v redakcijo informativnega programa ne spustijo nikogar, niti novinarjev. Okoli sto zaposlenih se je zaklenilo v prostore. Tiste, ki so morali na stranišče, varnostniki niso spustili več noter. Pred zgradbo televizije se je stopnjevalo izražanje solidarnosti s protestirajočimi novinarji. Osebju, ki se je zaklenilo v redakcijo, vsak dan na stotine ljudi prinaša hrano, vodo in ostale potrebščine (skupaj s kemičnimi stranišči).

Tretjega januarja 2001 se je na demonstracijah v središču Prage zbralo skoraj 100.000 ljudi, ki so izražali podporo upornim novinarjem. Dan pozneje v bolnišnico pripeljejo Jirija Hodača, menda zaradi popolne izčrpanosti.

Devetega januarja je Jana Bobošikova sporočila, da bo prenehala z oddajanjem svojih poročil. Enajstega januarja je Jiri Hodač odstopil s položaja generalnega direktorja zaradi težav z zdravjem (to stori v bolnišnici, od koder je pol leta pred tem tudi prvič zapustil televizijo). Dan pozneje je parlament sprejel nov zakon o televiziji in tako so 9. februarja za novega generalnega direktorja izvolili Jirija Balvina. Desetega februarja so ob 12. uri novi generalni direktor in predstavniki sindikata podpisali sporazum, s katerim so končali stavko.

Krize na Češki televiziji ni povzročil samo problem politične neodvisnosti. Zelo kmalu je prišlo do nevarnosti tudi zaradi finančnih razlogov. Hodčeva uprava je sprejela nekaj tragičnih odločitev, ki niso pripeljale zgolj do cenzure televizijskega signala, ampak so preprečile tudi predvajanje reklamnih sporočil. Kaos na malih zaslonih je tudi povzročil odločitev številnih gledalcev, da bodo prenehali plačevati televizijsko naročnino. Zadnje dejanje odhajajoče uprave je bila štiri milijone vredna oglaševalska kampanja, s katero so se javnosti opravičili v imenu češke televizije. Vsa sredstva so seveda prišla iz proračuna javne televizije. Jasno je, da je bil končni cilj uprave organizirano finančno sesutje češke televizije, zaradi česar bi morali privatizirati enega od javnih televizijskih kanalov. Čeprav je novi generalni direktor krizo ublažil, načrt ni opuščen za vselej. V parlamentu so se znova pojavile pobude, da bi oglaševanje na javni televiziji zmanjšali za polovico. Minister za kulturo je izjavil, da gre zgolj za nadaljevanje božičnega peklenskega načrta, da bi privatizirali drugi program javne televizije, in za maščevanje za upor zaposlenih.

Vendar obstajajo tudi drugi cilji. Začasni generalni direktor je na položaj generalnega sekretarja in finančnega direktorja postavil svoja prijatelja (?!). Izpolnila sta nalogo, ki jima jo je naložil parlament – zmanjšala sta televizijski proračun, zdaj pa delata na notranji reorganizaciji televizije.

Regionalni direktor Drahoš je še vedno na svojem položaju. Sredi marca je bil zadnji rok za civilnodružbene organizacije (brez političnih strank), da imenujejo svoje predstavnike v svet televizije. Parlament nima postavljenega roka, do kdaj mora izvoliti novi svet, a zgolj ta lahko imenuje novega generalnega direktorja. Kdo bo novi odrešenik in kdaj bo do njegovega imenovanja prišlo, bomo še videli ... Kakor koli že, v prihodnosti lahko pričakujemo večje zanimanje javnosti za vprašanja javne televizije. Eden od znakov, da pravi duh še ni zamrl, so nekatera javna priznanja. Prvega je za težko delo pod nemogočimi pogoji med božičnimi protesti zaposlenim v informativnem programu izrekel Odbor Ferdinanda Peroutke, uglednega češkega novinarja. Drugo priznanje je nemški sindikat IG-Medien dal neodvisnim sindikatom Češke televizije.

Ko je bil v Sloveniji kolega Kopecky´, eden od voditeljev stavke na Češki televiziji, sva kmalu našla skupni jezik. Tako češkim kolegom kot novinarjem TVS je prag potrpljenja prebila razraščajoča korupcija v zavodu. Čehi so sicer v nadaljevanju protestirali proti političnim pritiskom, vendar se je vse skupaj tudi pri njih začelo s skorumpiranim direktorjem regionalne televizije, ki je uspel odstaviti generalnega direktorja. Razlika je le v tem, da je pri nas sindikat poskušal odstaviti generalnega direktorja in direktorja programov, ki jima očitamo poslovanje v nasprotju z notranjimi akti zavoda ter zakonodajo in sume korupcije.

Privatizacija javnega zavoda se je začela z odvzemom soglasja zaposlenim pri imenovanju odgovornih urednikov, saj od takrat zaposleni pri imenovanju dajejo samo neobvezujoče mnenje, ki ga programski direktorji ne upoštevajo, zato je popolnoma neučinkovito.

Vsem, ki so prebirali zgodbe o »burleski« na RTV Slovenija, sem moral vsakič osvežiti spomin z zame najpomembnejšim podatkom – kar se dogaja danes, se je začelo že pred letom in pol.

Vsakdo, ki bi pritisku novinarjev javne televizije rad obesil kakšno politično opcijo, bi se moral ustaviti že ob tem stavku. Ko smo namreč napisali štirinajst strani dolgo pismo, s katerim smo ovadili lastna direktorja, nismo vedeli katera politična opcija bo vladala, ko bomo stvarem prišli do dna.

Takrat smo namreč mislili, da bodo naše navedbe razkrile nepravilnosti in nezakonito poslovanje javnega zavoda RTVS v nekaj tednih in tudi največji pesimisti si ne bi mislili, da bomo po letu in pol pregovarjanja pristali v državnem zboru, kjer smo morali končno instanco (ustanovitelja) prepričati, da je dosedanje vodenje javnega zavoda katastrofalno in da se ne strinjamo z vnovičnim imenovanjem direktorja, ki je po našem mnenju prvi odgovoren za pregledno in zakonito poslovanje.

Res je, da zavod po nekaj letih prvič posluje pozitivno, vendar že enostaven pregled številk pokaže, da je temu botrovala zgolj sprememba pobiranja RTV prispevka, stroški javnega zavoda pa so narasli za celih 20 %. Vodstvo ni racionaliziralo poslovanja, ampak je imelo le srečo s prilivi svežega denarja, ki pa ga letos ne bo. Javni zavod ima le 25 % lastne proizvodnje in v lanskem letu niti enega javnega razpisa za koprodukcijo. Veliko oddaj, ki so posnete v koprodukcijah, delajo zasebniki samo zato, da se izogibamo javnim razpisom in da si zasebniki od hiše, ki na leto obrne 23 milijard tolarjev, odrežejo svoj kos pogače.

Leto in pol sta si Sindikat novinarjev in Kulturno-umetniški sindikat RTVS prizadevala, da bi razpravo o očitanih nepravilnostih spravila vsaj na točko dnevnega reda Sveta RTVS ali Nadzornega odbora RTVS. Kmalu se je pokazalo, da direktor oziroma vodstvo RTV resnično obvladuje Svet RTV in nadzorni odbor, saj je večina v obeh organih vztrajno preprečevala kakršno koli razčiščevanje očitkov in preverjanje naših navedb. Vztrajali smo kljub temu, da so nas blatili svetniki RTV in člani nadzornega odbora. Vodstvo se je do sindikatov obnašalo popolnoma suvereno in ob volitvah za novega generalnega direktorja je postalo jasno zaradi česa – poskrbeli so za večinsko podporo Sveta RTVS, ki menda predstavlja civilno družbo.

Seveda je izbruhnil izvirni greh Sveta RTVS – tajno glasovanje. Sindikati so že pred letom dni predlagali spremembo statuta, da bo Svet RTV vse odločitve sprejemal javno. Rezultat: 18 glasov proti. Poskušali smo tudi doseči spremembo, po kateri bi bilo svetnikom RTVS prepovedano kakršno koli poslovno sodelovanje z javnim zavodom. Rezultat: 16 glasov proti.

Niti z eno spremembo izmed obeh, ki sta nujni za transparentno nastopanje civilne družbe, s čimer se po potrebi kiti Svet RTVS, nismo uspeli. In zaradi tega se je zgodilo tisto, česar nam niti tisti, ki nas niso podpirali v našem boju, ne bi upali napovedati. Stari generalni direktor je za vnovično izvolitev na tajnem glasovanju že v prvem krogu izločil vse protikandidate in Svet RTVS je tudi po uradnem izteku mandata generalnega direktorja vnovič potrdil istega človeka za vršilca dolžnosti. Odveč je razlaga, da tudi tokrat na tajnem glasovanju, čeprav so o vseh dosedanjih vršilcih dolžnosti generalnega direktorja na RTV svetniki odločali z javnim glasovanjem. Svet je na takšen način odrinil interese civilne družbe in se postavil za lastne – posamične interese svetnikov, ki so si v letih spletli kopico poslovnih in družinskih povezav z javno televizijo.

Tajno glasovanje »civilne družbe« je nedopustno, saj taista civilna družbe ne ve, ali njihovi predstavniki zastopajo njihove interese. V njem je zapisano celo določilo, ki omogoča odpoklic predstavnika posamezne skupine civilne družbe v Svetu RTVS. In zdaj naj mi nekdo razloži, kako naj odpokličem nekoga, če sploh ne vem, ali zastopa moje interese v svetu ali ne, saj mi je s tajnim glasovanjem to onemogočeno.

Sindikat, ki lastnega organa nadzora in upravljanja ni smel spraševati nadležnih stvari, je torej storil edino, kar je lahko; šel je stopničko naprej in svoja stališča do vodstva in vodenja javnega zavoda predstavil ustanovitelju – Državnemu zboru Republike Slovenije. In še nekaj: takoj po prihodu iz državnega zbora, kjer so Janezu Čadežu odrekli podporo, me je za rokav pocukal svetnik RTVS in mi se mi na pol opravičeval: »Saj nismo vsega vedeli.«

Moj odgovor je bil morda res nesramen, vendar ga upam povedati vsakemu svetniku v obraz: »Ne gospodje, ne morete reči da niste vedeli. Vi ste prvi dobili vse naše dokumente na mizo in žalostno je, da je moral zadevo namesto vas rešiti državni zbor, ko bi vendar lahko Vi enako storili že pred letom in pol!«

When I find myself in times of troubles, Mother Mary comes to me. Speaking words of wisdom, let it be! Prav ta, v šestdesetih tako popularna pesem Beatlesov, je v zadnjem mesecu postala ena najbolj poslušanih pesmi v Bolgariji. Čeprav ni videti, da bi se v državi pojavilo splošno zanimanje za Beatlese, pa lahko to pesem slišite večkrat na dan na Bolgarskem nacionalnem radiu (BNR), ki ima več milijonov poslušalcev. Za tiste, ki dobro poznajo Bolgarijo, ni skrivnost, da ta pesem izraža protest novinarjev, zaposlenih v elektronskih medijih.

Zgodba se je začela v zgodnjih devetdesetih letih, ko so v srednji Evropi politične in gospodarske spremembe bile v velikem zagonu in so množični mediji začeli uhajati vladnemu nadzoru. V istem obdobju, ko so v Bolgariji še vedno bili na oblasti komunisti, je bilo vloženega precej truda, da se na televiziji ne bi prikazovala nasprotujoča mnenja, saj je bila televizija takrat edini medij, ki je užival državni monopol, kajti nekateri časopisi so bili že privatizirani in komercialni radii so rasli kot gobe po dežju. Takrat je Let it be na televiziji simbolizirala protest novinarjev, ki so se trudili, da bi odstranili nadzor političnih strank.

Od tedaj so pretekla že leta, pa vendar se polemika o svobodi medijev in državnem nadzoru še nadaljuje. Vsakič, ko je vladajoči stranki grozilo, da bo izgubila tla pod nogami, je bila svoboda govora v medijih nekoliko okrnjena. Tako se je leta 1996 povečal nadzor nad tiskom in mediji zaradi slabega gospodarjenja vlade. Časopisi in privatni kanali so se bodisi morali podrediti vladajoči politiki bodisi prenehati z delovanjem, kajti niso smeli objavljati reklam, njihovega edinega vira dohodka. To je bilo zlahka doseči, saj so državni aparat uporabili kot finančni mehanizem, da so preprečili podjetjem oglaševanje v medijih. Po sprejetju zakona o radiu in televiziji je bil ustanovljen nadzorni svet – nacionalni svet radia in televizije (NSTR), ki je lahko preprečil oddajanje katere koli oddaje, ki bi ogrozila državno varnost in ponos. Let it be se je ponovno vrtela, ko so bili z Bolgarskega nacionalnega radia odpuščeni nekateri pomembni radijski voditelji, ker so se uprli tem določilom. To je imelo za posledico priziv na ustavno sodišče, ki je velik del določil zakona o radiu in televiziji razglasilo za neustavne. Medtem so odpuščeni novinarji ustanovili Civilni forum svobode govora, ki je postal jedro gibanja za spremembe v medijski zakonodaji.

V začetku leta 1997 je nemir med ljudmi naraščal zaradi velikega upadanja kupne moči denarja in izrednega osiromašenja prebivalcev. Sledil je dramatični odhod socialistične (bivše komunistične) stranke iz vlade in kot rezultat svobodnih volitev je na oblast prišla stranka desnega krila koalicije, imenovana Združene demokratske sile. Hkrati z gospodarskimi in političnimi spremembami so mediji hoteli pripraviti osnutek novega medijskega zakona. Ţe čez nekaj mesecev so ponudili osnutek zakona, oblikovan na podlagi izkušenj relevantnih tujih medijev. Presenetljivo je bilo, da ga je bolgarski parlament zavrnil. Namesto tega je izglasoval novi zakon o radiu in televiziji, po katerem so bili mediji spet v celoti podrejeni NSRT, ki ga je sestavljalo 7 članov, tri od njih je imenoval predsednik, štiri pa je izvolil parlament. Vladajoča stranka (njen predstavnik je bil predsednik) je v parlamentu uživala večino, kar ji je omogočilo, da je obvarovala absolutno večino tudi v svetu. Novi medijski zakon se ni niti dotaknil javnega financiranja nacionalnega radia in nacionalne televizije – oba sta morala denarno pomoč dobiti iz državnega proračuna. To je bilo povsem v nasprotju s pričakovanji, toda v zameno so voditeljem uporniških novinarjev ponudili visoke položaje v vodstvu elektronskih medijev. Januarja 1998 je NSRT izvolil generalne direktorje za Bolgarski nacionalni radio (BNR) in televizijo (BNT). Obe instituciji sta se takoj znašli pod pritiskom tako politikov, kakor tudi NSRT. Slednji je deloval bolj kot politično orodje, namesto da bi ščitil medije pred političnimi interesi.

Generalni direktor BNT ni prenesel velikega pritiska in je odstopil po manj kot letu dni od izvolitve, medtem pa se je direktor BNR vztrajno boril proti vmešavanju politike v uredništvo. Takrat so v zakonu o radiu in televiziji uvedli določene spremembe, s katerim so ga poskušali uskladiti z moderno evropsko prakso. Ena takih sprememb je bilo povečanje števila članov v NSRT iz 7 na 9, da bi bilo na razpolago v Svetu več različnih mnenj. Drugi je bil sklep, ki je predvideval postopno preobrazbo BNR in BNT v javni instituciji, zmanjšanje sredstev iz državnega proračuna in uvedbo plačevanja naročnine za gospodinjstva, kar bi naj vodilo v manjšo odvisnost. Te spremembe so profesionalcem vlile malo upanja. Toda praktična izvršitev teh sprememb je prinašala nove možnosti za povečanje nadzora nad elektronskimi mediji. Po eni strani so bili v NSRT izvoljeni novi člani le iz vrst gorečih privržencev vladajoče stranke, po drugi strani pa je BNT dobila novo generalno direktorico, ki je bila znana po svoji zvesti pripadnosti vladi. Nenazadnje prav nič ni bilo storjenega glede financiranja nacionalnega radia in televizije, tako da sta oba ostala še vedno povsem odvisna od državnega proračuna.

Bolgarska nacionalna televizija je postala propagandni stroj, ne pa javni medij. Med krizo na Kosovu leta 1999 je ignorirala nezadovoljstvo Bolgarov zaradi Natovih bombnih napadov na Srbijo in prenašala v živo le ljudi, ki so napade brezpogojno podpirali. K temu je delno pripomoglo dejstvo, da je bila BNT edini operater z nacionalnim obsegom delovanja.

Za razliko od Bolgarske nacionalne televizije se je Bolgarski nacionalni radio vztrajno trudil v svojih programih oddajati različna mnenja in podajati raznolika stališča. Da bi se to končalo, je NSRT poskušal na različne načine odstaviti generalnega direktorja: z uveljavljanjem kazni za domnevne kršitve zakona o radiu in televiziji, s pošiljanjem finančne komisije, da bi našli vrzeli, s povečanjem pritiska na člane Sveta Bolgarskega nacionalnega radia, da bi odstranili generalnega direktorja. Nobeden od zgoraj naštetih ukrepov se ni izkazal za učinkovitega: BNR se je uspešno ubranil vseh domnevnih kršitev, revizije finančnega poslovanja niso pokazale nobenih nepravilnosti ali zlorab sredstev, člani sveta pa so zvesto podprli uredniško delo generalnega direktorja.

Nezadovoljstvo vlade z delom Bolgarskega nacionalnega radia se je še poglobilo, ker je radio nadaljeval s povzemanjem obširnih kritik gospodarske in socialne politike iz dnevnega časopisja (ti v Bolgariji niso državni). Oddaja Tedenski pregled je padla v nemilost vladajočih politikov, ker je dala besedo tako predstavnikom vlade kakor tudi opoziciji. Vodstvo radia, še posebej pa generalnega direktorja, je NSRT obtožil krutega prikazovanja družbe, jemanja poguma ljudem in pohujševanja. Hkrati pa so sociološke raziskave pokazale porast zaupanja Bolgarskem nacionalnem radiu, kot institucija v državi se je povzpel na drugo mesto in postal radio z največjim številom poslušalcev (več kot 60 % od celotnega poslušalstva). Postalo je jasno, da je edina možnost za izhod iz teh nasprotij izvolitev novega vodstva na radiu, kar pa niti ne bi bilo tako težko storiti, upoštevajoč dejstvo, da se je generalnemu direktorju in svetu BNR iztekal mandat. V začetku decembra leta 2000 je NSRT objavil pravila in kriterije, po katerih bi določevali primernost predvidenih kandidatov za generalnega direktorja. Na primer: kandidat mora imeti tri leta izkušenj na vodilnem položaju v elektronskih medijih in pet let izkušenj v novinarstvu, ter mora pripraviti koncept razvoja BNR za prihodnja tri leta in vizijo prehoda BNR v javni servis.

Prijavilo se je veliko kandidatov, vendar so le trije ustrezali pogojem za kandidaturo: generalni direktor BNR, direktor prvega programa BNR in moskovski dopisnik BNT, ki je hkrati nekdanji direktor prvega programa BNR. Noben ni bil izvoljen. NSRT je pojasnil, da niti en izmed kandidatov ni imel celotne vizije o delu in razvoju BNR v javni servis. Nato so razpisali dodatno kandidaturo, vendar pod drugačnimi pogoji. Medtem je se je generalni direktor umaknil, saj se mu je mandat iztekel, vodenje BNR pa je prevzel Svet, čigar mandat je bil tri tedne pred iztekom. če NSRT ne bi izvolil novega generalnega direktorja in novega Sveta, bi to pomenilo resno kršenje zakona o radiu in televiziji. Tokrat so omejitve postale opravičilo, da je svet razglasil nova pravila za volitve. Vendar pravila niso imela pisne oblike. Kandidate so morale imenovati javne in profesionalne organizacije ali nevladne organizacije s področja medijev in kulture. NSRT je med samim postopkom povedal, da bosta imenovanje kandidata in volja ljudi, ki so zaposleni na BNR, resno vzeta v obzir. V dneh, ki so temu sledili, so bili nekateri ugledni bolgarski novinarji, ki so bili znani kot simpatizerji vodilne stranke, pod velikim pritiskom, da sprejmejo imenovanje. Vsi so ga zavrnili, predvsem zaradi pomanjkljivosti v medijski zakonodaji in, ker so bili mnenja, da bi – glede na prihajajoče volitve – te pomanjkljivosti lahko ogrozile neodvisnost BNR kot javnega medija.

Kandidature so prihajale iz vseh strani: od glavnega konkurenta BNR na radijskem trgu, od Zveze bolgarskih skladateljev, Zveze potrošnikov, Bolgarskega olimpijskega komiteja, od Društva pisateljev, Društva tolmačev (zadnja dva sta kandidirala Ivana Borislavova; pesnika in prevajalca, bivšega novinarja drugega programa BNR) ter Medijska koalicija, najbolj vplivna profesionalna organizacija, ki jo sestavlja 11 medijskih nevladnih organizacij in združenje radijskih postaj.

Uredniški svet drugega programa BNR je poslal opozorilno pismo Nacionalnem svetu za radio in televizijo (NSRT). V tem pismu so novinarji, ki so nekoč sodelovali z Borislavovom, izrazili svoje nezadovoljstvo zaradi njegove kanidature. Poudarili so dejstvo, da je bil Borislavov dvakrat odpuščen zaradi zlorabljanja predpisov in odredb. Nekaj dni pred volitvami direktorja je tedanji predsednik NSRT javno izrazil svojo podporo kandidatu Borislavovu in tako sprožil številne kritike. Med javno predstavitvijo kandidatov je Borislavov, v nasprotju z ostalimi kandidati, le na hitro navedel nekaj abstraktnih idej in poudaril pomen kulturnih programov, ni pa omenil ali predstavil konkretnih predlogov razvoja BNR. Toda bil je izvoljen. Podprlo ga je 7 članov NSRT, preostala dva, ki sta glasovala proti, sta bila iz vrst novinarjev. Mnenje novinarjev in tudi vse javnosti tako ostaja nespremenjeno, namreč, da je bila izvolitev novega direktorja pod močnim vplivom politike.

Vse to je izzvalo protest večine novinarjev BNR, ki so se počutili ogoljufane, saj se njihovega mnenja sploh ni upoštevalo. Nekateri novinarji so začeli celo gladovno stavkati. Po nadaljnjih proceduralnih zapletih in napetostih je Borislavov doživel srčni napad in so ga odpeljali v bolnišnico. To se je zgodilo še preden je novi svet radia dobil pooblastila od Nacionalnega sveta za radio in televizijo. Znova se je vnel prepir med pravniki o tem, kdo ima mandat, da upravlja z BNR. Medtem se protest na radiu nadaljuje z Let it be, ki je na sporedu redno večkrat na dan.

Parlamentarna opozicija se je zavzela za radijske ljudi v tem konfliktu, vendar si je pozneje premislila, češ da je protest novinarjev brez politične osnove. Obe strani vztrajata pri spremembah v medijski zakonodaji. Sklicujejo sestanke, da bi sestavili novi zakon o radiu in televiziji in spremenili sistem za izbor članov Nacionalnega sveta za radio in televizijo ter generalnih direktorjev Bolgarskega nacionalnega radia in Bolgarske nacionalne televizije.

Medtem je eden od kandidatov za direktorja vložil tožbo na višjem upravnem sodišču, ker je po njegovem mnenju volilni postopek bil kršen. Medijska koalicija se je obrnila na mednarodnega izvedenca, ki naj bi presodil, ali je bila predstavitev Borislavova najboljša ali ne. Pripravili so celotni posnetek predstavitve kandidatov in vztrajajo pri tem, da je bila predstavitev izvoljenega predsednika nezadostna.

Po uradni plati se vladajoči politiki poskušajo izogniti opredeljevanju za eno ali drugo stran, in govorijo, da to ni v njihovi pristojnosti. Medicinski viri poročajo, da se zaradi šibkega zdravstvenega stanja Borislavov še šest mesecev ne bo mogel vrniti na mesto direktorja, kar je dovolj dolga doba, da ga NSRT odstrani iz zdravstvenih razlogov. Nekateri pravniki trdijo, da bi odstop izvoljenega direktorja utegnil potegniti za sabo odstranitev celotnega sveta, kar bi pomenilo, da bi BNR ostal brez vodstva.

Zdaj je dogajanje na mrtvi točki, saj nobena od sprtih strani ni pripravljena na kompromis. Kritika na račun neuspešnega vodenja novega sveta, kakor tudi na račun protestirajočih novinarjev, je vsak dan ostrejša, saj ji BNR posveča veliko programskega časa. Kakor kažejo ocene, radio izgublja poslušalce, zato je toliko bolj nujno, da nekdo prevzame vodenje radia. Pred Bolgarijo so splošne volitve in to krizi na nacionalnem radiu daje še dodaten pomen in zagon.

Preoblikovanje državne v javno televizijo na Hrvaškem se je izkazalo kot dolgo, počasno in boleče delo. Deset let po zlomu komunističnega sistema je hrvaška televizijska krajina nedorečena. Prevelika, predraga in oblastem podložna Hrvaška radiotelevizija (HRT) je tudi danes skorajda absolutni gospodar prostora. V desetih letih vladavine je Tuđmanova HDZ pravzaprav poskušal obdržati in zaščititi monopolni položaj HRT, ki je bila pod neposrednim nadzorom vladajoče stranke. HDZ je od prejšnjega režima prevzel klasični model državne televizije, spremenil pa je samo predznak – peterokrako zvezdo je nadomestil zgodovinski hrvaški grb. Direktorja HRT ni več postavljala zveza komunistov, ampak HDZ, natančneje sam predsednik republike, čeprav mu noben zakon ni dajal takšne pravice.

O javni televiziji na Hrvaškem se je začelo razpravljati šele konec devetdesetih let. Razpravo so spodbudile opozicijske stranke, nezadovoljne s svojo zastopanostjo v programu. Namesto dejanske reforme je opozicija spomladi 1997 po vzoru takrat že opuščenega italijanskega sistema lottizzazione predlagala le strankarsko prerazporeditev političnega vpliva. Zahtevala je nadzor nad enim programom HRT. In namesto ene politično nadzirane televizije naj bi Hrvaška dobila kar dve! Skupina novinarjev, ki je bila nezadovoljna s stanjem v elektronskih medijih, je novembra 1997 ustanovila Forum 21 ter v ustanovni deklaraciji zapisala prvi celovit načrt za spremembo državne v javno televizijo, razvoj televizijskega trga in zaščito novinarjev pred samovoljo oblasti. Pobuda Foruma 21 je dobila izjemno podporo javnosti in bila razglašena za najbolj pomembno civilno pobudo od vzpostavitve hrvaške neodvisnosti, vendar je vladajoča HDZ zavrnila vsak dialog. Spomladi 1998 je Forum 21 predlagal spremembe zakona, ki bi na HRT preprečile možnosti nadzora politike nad televizijo. Opozicijske stranke so predlog sprejele in ga predložile saboru. Pod pritiskom javnosti in mednarodne skupnosti je HDZ privolil v spremembe, vendar je s pomočjo parlamentarne večine sprejel samo manjše spremembe ter ohranil mehanizem političnega nadzora nad javno televizijo.

V desetih letih se je izkazalo, da je model državne televizije nenavadno odporen na spremembe. Velika večina zaposlenih na HRT je namreč sprejela vpliv političnih oblasti na televizijo kot nekaj samoumevnega. Televizija na Hrvaškem od ustanovitve leta 1956 deluje kot podaljšek političnih oblasti. Biti zaposlen na televiziji, je vedno pomenilo imeti določen privilegij, saj je to delo omogočalo neposredno povezavo s političnim vrhom. Drugo pomembno dejstvo je, da velika večina poslancev v saboru – oni pa so tisti, ki sprejemajo zakone – pravzaprav pozna samo en model televizije: hrvaškega. Zato jim je ideja političnega nadzora javne televizije zelo blizu.

Zato ne preseneča, da po zmagi na zadnjih volitvah koalicija levega centra ni pokazala prevelike želje, da hrvaško televizijsko resničnost preuredi v skladu z evropskimi demokratičnimi standardi. Čeprav je vzpostavitev javne televizije napovedala kot eno od najpomembnejših nalog, se je zmagovalna koalicijska šesterica več kot šest mesecev mučila s sprejetjem novega zakona o HRT. Zasebnih medijev, kjer vlada popoln lastniški in programski kaos, se nova oblast še ni dotaknila. HDZ je namreč zavlačevala z legalizacijo zasebne radiodifuzije vse do junija 1994, ker je želela preprečiti pojav pravega RTV tržišča. Koncesije so bile takrat večinoma podeljene prijateljem vladajoče stranke in šele pred koncem svoje vladavine je bil objavljen razpis za zasebni nacionalni televizijski kanal. Pogoji so bili seveda takšni, da so odvrnili vse zainteresirane tuje kandidate. Ravno to je bil tudi cilj!

V desetih letih je HDZ kadrovsko popolnoma opustošila HRT. Za novinarje in urednike so pripeljali ljudi, katerih edina kvalifikacija je bila članska izkaznica vladajoče stranke. Kar šest najpomembnejših programskih urednikov je bilo hkrati tudi člani glavnega odbora HDZ. Vse direktorje in glavne urednike je izbral predsednik stranke in države Franjo Tuđman, v formalnem postopku pa so samo potrjevali njegovo odločitev.

Svet HRT, ki so ga uvedli junija 1990, naj bi bil neodvisno telo za nadzor javne radiodifuzije. Čeprav se je njegova sestava nekajkrat spremenila, so v njem poslanci sabora ostali do konca. Šele s spremembami zakona iz leta 1998 so bili poslanci prvič manjšina v (10 od 23 članov).

Sabor je po dolgi javni in parlamentarni razpravi februarja 2001 sprejel novi zakon o HRT. Čeprav je bilo med razpravo slišati številne pripombe, je novi zakon priložnost, da se HRT znebi političnega nadzorništva.

Najbolj sporen je bil prihodnji pravni status HRT. Ali naj bo javna ustanova ali gospodarska družba? Stroka je opozarjala, da je status gospodarske družbe (limited company) ustreznejši za razmere tržne tekme, ki se je že začela. Toda vlada se je, kot kažejo ideološki razlogi, odločila za status javne ustanove, ki pa HRT močneje veže na državno upravo kot pa za trg. Direktorja ne voli več sabor, ampak upravni odbor, ki šteje sedem članov. Res je, da člane upravnega odbora voli sabor, vendar ne med poslanci, ampak med finančnimi, pravnimi, ekonomskimi in medijskimi strokovnjaki. Enega člana volijo zaposleni na HRT.

Prvič v Svetu HRT ni več saborskih poslancev. Sestavljen je tako, da poskuša ustrezati dvema kriterijema: v njem sedijo predstavniki organizacij, ki so povezani z mediji, izobraževanjem in kulturo, imeti pa mora tudi predstavnike nevladnih organizacij in civilne družbe. Od skupaj 25 članov jih sedem volijo in odpokličejo različne kulturne in izobraževalne institucije, enega narodnostne manjšine, dva verske skupnosti, 12 socialno-profesionalna združenja in družbene skupine (mladina, upokojenci in podobno). Paradoks je, da so v Svet, ki mora zagotavljati neodvisnost televizije od politike, prišli tudi trije člani, ki jih imenujejo predsednik republike, predsednik sabora in predsednik vlade!

Pomembna novost, ki bo menda okrepila samostojnost javne televizije, je obvezna naročnina. Doslej je višino naročnine določala vlada, zdaj pa so uvedli avtomatični mehanizem, po katerem naročnina znaša 1,5 odstotka povprečne neto plače v preteklem letu. Ta določba omogoča, da HRT ne bo več žrtev politike (ki lahko z določanjem višine naročnine v vsakem trenutku neposredno vpliva na poslovno in uredniško politiko), vendar pa hkrati upošteva socialne razmere, kar je danes na Hrvaškem zelo pomembno.

Pomembna sprememba je tudi ločitev HRT na tri ločena podjetja. Do 31. decembra 2001 bodo oddajniki in zveze postali samostojno podjetje s statusom gospodarske družbe, do 1. julija 2002 pa se bo HRT razdelila na dve javni ustanovi – Hrvaško televizijo in Hrvaški radio.

Novi zakon je na žalost popolnoma preskočil dva dejavnika, na katerih sloni prihodnost javne televizije: nove tehnologije in regionalizacijo. Jasno je, da bo internet za televizijo enako pomemben, kot so zemeljski oddajniki in kombinacija satelit-kabel. Decentralizacija in regionalizacija javne televizije na Hrvaškem sta nujnost, ki ju ne smemo vedno znova prelagati. Sedanji sistem dopisništev in lokalnih televizijskih studiev, ki oskrbujejo centralno postajo v Zagrebu, je prevelik, predrag, nefunkcionalen in nima skoraj nikakršne avtonomije. Evropske javne televizije so se že zdavnaj usmerile v krepitev regionalnih centrov, zato ni nobenega razloga, da Hrvaška vztraja na arhaičnem modelu strogo centralizirane javne televizije.

V vsakem primeru novi zakon ne bo rešil dveh najpomembnejših težav HRT – prevelikega števila zaposlenih in neracionalne organizacije produkcije programov. Sedaj je glavna dejavnost televizije izplačevanje plač! Celo 55 % skupnih prihodkov gre za plače in honorarje, samo 30 % pa za produkcijo programa. Za uveljavitev zakona pa je potrebno tudi ustrezno družbeno okolje. V družbi, kjer je politična morala na zelo nizki ravni in v kjer je vpliv javnosti kot korektiva zanemarljiv, je težko pričakovati, da se bo politika čez noč odpovedala vsem možnostim, ki so ji na razpolago, da bi še naprej vplivala na uredniško politiko javne televizije. Graditev javne televizije je proces, ki se na Hrvaškem šele začenja.

Madžarska državna televizija (MTV) je po teh spremembah sredi nenehnih političnih konfliktov. Imela je glavno vlogo v neslavni vojni medijev zgodnjih devetdesetih let. Različne politične stranke so s silo poskušale vplivati na takrat edino nacionalno televizijo.1 Leta 1995 je bil sprejet zakon o radiu in televiziji in pričakovati je bilo, da se bo vojna medijev končala. Zakon je povzročil razkol v sistemu oddajanja (razdelil ga je na javnega in privatnega), s katerim je madžarska državna televizija izgubila monopol. Še pomembnejše pa je, da so ustanovili Svet RTV, ki naj bi vodil MTV in zagotavljal politično nevtralnost njenih informativnih programov.

Mandat prvega sveta se je končal na začetku leta 1999. Madžarska parlamentarna konzervativna večina je izvolila svet, ki je bil nepopoln, ker so bili v izvršilnem odboru samo predstavniki koalicijskih strank.2 Kmalu je svet izvolil novega provladnega predsednika MTV; to je bil Laszlo Zsolt Szabo.

Sporni sta bili legitimnost izvoljenega sveta in izbor novega predsednika. Vladni pooblaščenec Janos Ader je odklonil predstavitev kandidatov strank opozicije za volitve v parlament. Trdil je, da naj bi tri opozicijske stranke (v skladu z zakonom o radiu in televiziji) imenovale vsega skupaj štiri člane.3 Problematično je bilo, da sta dve od treh opozicijskih strank – Stranka madžarske resnice in življenja (MIEP), ki je antisemitska politična sila proti vključitvi v Evropsko unijo in NATO, ima 13 sedežev v parlamentu, ter Madžarska socialistična stranka (MSZP), največja opozicijska stranka s 135 sedeži – imenovali vsaka po dva predstavnika. Štirje predstavniki naj bi skupaj še z enim iz tretje opozicijske stranke (Liberalne demokratske zveze – SZDSZ) sestavljali članstvo sveta. Opozicijske stranke so poudarile, da so bile volitve v nasprotju z zakonom o radiu in televiziji, ki v uvodu medijem določa politično nepristranskost. Poleg tega so opozicijske stranske trdile, da niso bile – v nasprotju s koalicijo – zavezane s splošnim programom, s katerim bi našli skupni imenovalec. Po njihovem mnenju bi moralo biti predstavljenih vseh pet kandidatov, na tej podlagi pa bi se parlament lahko odločil. SZDSZ je na sodišče naslovila zahtevo, da novega sveta ne bi vpisali v register, MSZP pa se je povezala z vrhovnim sodiščem in javnim tožilcem. Problem je obravnavalo tudi ustavno sodišče. Primer je bil zelo zapleten, saj je javni tožilec ustanovitev Sveta razglasil za nezakonito (niso ga vpisali niti v register), medtem ko sta se vrhovno in ustavno sodišče izrekli za njegovo zakonitost.4

Izvolitev nepopolnega sveta je pripeljala novinarje in politike opozicijskih strank do mnenja, da zakonu o radiu in televiziji ni uspelo uveljaviti pravno veljavnega zakona na tem področju. Trdili so, da je omenjeni zakon institucionaliziral politični nadzor državne televizije, namesto da bi jo osvobodil. Znova se je napovedovala medijska vojna. Tisoč odpuščenih novinarjev MTV Med letoma 1999 in 2000 je novi predsednik MTV odpustil tisoč novinarjev in svoje dejanje utemeljil z domnevnimi finančnimi težavami: MTV je imela 20 milijonov forintov izgube na dan (tj. 7000 USD). Nekateri novinarji so bili odpuščeni zaradi protivladne drže, medtem ko so v službo sprejeli tiste sodelavce, ki so bili – čeprav brez izkušenj – lojalni vladajoči koaliciji. Od takrat nekatere informativne oddaje, še posebej nedeljski tedenski magazin, pristransko prikazujejo informacije. Po podatkih nadzorne službe nacionalnega Sveta za radio in televizijo do 95 % poročil govori o vladi in koalicijskih strankah. Vendar novemu vodstvu ni uspelo zvišati gledanosti. Pred ustanovitvijo komercialnih televizijskih kanalov je imela državna televizija (na videz) največ gledalcev, zdaj pa njena dva kanala spremlja le okrog 12 % gledalcev. MTV-ju manjka razumnejše programsko vodenje; nekateri njegovi programi so skomercializirani, ostali pa so namenjeni za zaščito oddajne tradicije državne televizije v duhu sedemdesetih. Gledalci so nezadovoljni in gledajo komercialne kanale ali pa v tisku ali doma kritizirajo neprofesionalno delo državne televizije.

Novo vodstvo tudi ni uspelo rešiti finančnih težav. Konec leta 1997 sta zaživela dva nacionalna zasebna programa, kar je za javno televizijo pomenilo dramatično znižanje prihodkov od oglaševanja. V začetku letošnjega leta je primanjkljaj znašal skoraj 10 bilijonov forintov (tj. 33 milijonov USD).5

MTV honorarnim delavcem že pol leta ni izplačala plač. Zanimivo je, da so prav v tem času bile novemu vodstvu in nekaterim neodvisnim produkcijskim oddelkom dodeljene ogromne vsote denarja.6 MTV sedaj prodaja svojo zgradbo, da bi nadomestila nastale stroške. Predsednik Laszlo Zsolt Szabo, ki je odgovoren za takšno stanje, je 27. februarja 2001 odstopil in liberalna opozicijska stranka (SZDSZ) zdaj zanj zahteva kriminalistično preiskavo.

Skratka, v zadnjih nekaj letih je MTV služila posebnim interesom bolj kakor javnim. Televizijski programi so bili za koalicijo orožje v boju s političnimi strankami, njeno premoženje pa je napolnilo žepe nekaterim poslovnežem.

Zdaj se ukvarjajo z dvema projektoma: kako reformirati sistem volitev v Svet RTV in kako pokriti velikansko izgubo. Predpogoj za politično neodvisnost državne televizije je izvolitev popolnega sveta. Finančno krizo ne bodo mogli odpraviti brez dolgoročne strategije, ki mora vsebovati tudi vizijo o novi vlogi javne televizije v okviru dualnega sistema. Vendar v skladu z zakonom o radiu in televiziji nobenega projekta ne bo mogoče izpeljati, saj prav ta zakon onemogoča politično ali finančno neodvisnost MTV-ja.

Vse parlamentarne stranke se strinjajo, da je treba zakon ustrezno spremeniti, vendar se njihova mnenja o načinu spremembe precej razlikujejo. Problem javne televizije bo mogoče rešiti takrat, ko bodo stranke glede reforme zakona enotne. Upoštevajoč intenzivnost konflikta med strankami se lahko zgodi, da bo minilo še nekaj časa do vnovične pridobitve izgubljene neodvisnosti.

Vojna v Bosni in Hercegovini, ki je razdelila njene narode in medije, predvsem pa javni RTV sistem, nekdanjo RTV Sarajevo oziroma RTV Bosne in Hercegovine s sedežem v Sarajevu. Medtem ko so Srbi ustanovili Srbsko RTV s sodelovanjem kadrov iz nekdanjega skupnega sistema, je prav tako RTV v Sarajevu vse bolj postajala enonacionalna – bošnjaška RTV. Po končani vojni in po podpisu Daytonskega sporazuma (1996) se je mednarodna skupnost dobro zavedala, da bi prav javna radio in televizija lahko imela ključno vlogo pri miritvi strasti, pomiritvi, dialogu, razumevanju in končno spravi med Bošnjaki, Srbi in Hrvati.

Vse do leta 1998 do poletja 1999 je visoki predstavnik mednarodne skupnosti za Bosno in Hercegovino oziroma njegova služba za medije v sklopu Urada visokega predstavnika (OHR) poskušal normalizirati javne elektronske medije s spreminjanjem notranjega razmerja sil, vlaganjem v tehniko in usposabljanjem programskih delavcev in novinarjev. Toda brez vidnejših učinkov na samem ekranu. RTV BiH še vedno niso priznali Srbi in Hrvati. Mejnik pri odločnejšem preseganju statusa quo je bila nedvomno odločitev visokega predstavnika (tedaj je to bil španski diplomat Carlos Westendorp), da sprejme poseben sklep z zakonsko močjo o transformaciji celotnega sistema javne RTV v Bosni in Hercegovini. Sklep je bil objavljen konec julija 1999, ob izteku Westendorpovega mandata.

Po tej odločitvi bodo menda v BiH imeli tri javne RTV servise, in sicer v obeh entitetah RTV Federacije BIH, RTV Republike Srbske (ki se je preimenovala iz Srbske RTV) ter Javni RTV servis Bosne in Hercegovine kot javni zavod, ki bi pokrival celotno ozemlje države BiH z najmanj enournim, predvsem informativnim programom. Šlo bi torej za zametek nacionalne RTV v pravem pomenu besede, ki bi bila članica EBU in drugih mednarodnih organizacij kot edina iz Bosne in Hercegovine, ki bi pripravljala satelitski program, prenašala velike mednarodne in vsedržavne športne in druge dogodke ter skupaj z obema entitetskima RTV hišama reševala skupna tehnično-tehnološka, programska, ekonomska in druga vprašanja celotnega javnega RTV sistema. Oddajnike in zveze bi upravljalo posebno podjetje Transco, v katerem bi imeli svoj delež vsi sistemi, hkrati pa možnosti tujega vlaganja.

Podoba prihodnje organiziranosti javnih RTV servisov v BiH bi bila takšna:

• Javni RTV Servis za BiH (Public Broadcasting Service for BiH – PBS) z najmanj enournim, predvsem informativnim programom v najbolj gledanem času na mreži entitetskih RTV, v prihodnosti pa na lastni mreži;
• RTV Federacije BiH, ki bi oddajala na dveh programih, tako da bi bil eden predvsem v bošnjaškem jeziku in drugi večinoma v hrvaščini. Pokrivala bi vse dele federacije, tako da bi bilo spremljanje programa omogočeno predvsem v delih federacije s hrvaško večino, ki do tedaj razen HRT in nekaterih lokalnih postaj ni imela javne RTV v pravem pomenu besede;
• RTV Republike Srbske (RT RS), ki oddaja na enem kanalu program v srbščini;
• Transco kot javno podjetje za oddajnike in zveze, ki bi združilo vse potenciale za prenos v tehnično-organizacijsko celoto, kar bi prispevalo k obnovi v vojni porušene infrastrukture, s tujim vlaganjem pa modernizacijo in prehod iz analognega v digitalni sistem emitiranja.

Ustanovitelja te korporacije bi bila dela BiH, Federacija in Republika Srbska, lastniki pa vsi trije RTV sistemi. Transco bi bil torej servis javnim RTV, hkrati pa tudi komercialnim RTV in operaterjem mobilne telefonije ter drugih telekomunikacijskih storitev.

Bistveno za takšno razdelitev bi bila ukinitev sedanje RTV BiH v Sarajevu in razdelitev njenih potencialov in lastnine med RTV Federacije BiH in PBS BiH. Prav tako bi moral novi sistem zagotoviti nacionalno enakopravnost vsaj med najodgovornejšimi kadri (Ustavno sodišče BiH je poleti 2000 odločilo, da so vsi trije narodi konstitutivni tako v Federaciji kot v Republiki Srbski); transparentnost financiranja je bila do tedaj odvisna predvsem od različnih centrov gospodarske in finančne moči z neprikritim nacionalnim in političnim ozadjem. Sistem bi določal pobiranje prispevka za Javni RTV servis od posameznikov na račun za električno energijo, kar bi bilo večji del prihodkov, ter na marketing in druge storitve predvsem na področju oddajnikov in zvez v okviru Transco. Upravno in nadzorno funkcijo bi ob pomoči mednarodne skupnosti izvajali predvsem neodvisni posamezniki iz vseh treh narodov, ki bi bili člani ustanovitvenega odbora PBS, Sveta Federalne RTV in upravnega odbora RTRS.

Z odločitvijo visokega predstavnika je bila določena posebna agentova funkcija za razdelitev premoženja RTV BiH na RTV F BiH in PBS BiH.

Odpor do takšnega koncepta je bil silovit v Sarajevu, kjer vladajoča bošnjaška stranka ni hotela slišati za izgubo privilegija obvladovanja RTV BiH; nasprotovali so tudi v Banja Luki, ker niso hoteli imeti nič skupnega s Sarajevom; proti je bila tudi hrvaška vladajoča HDZ, ki ni priznavala ne enih ne drugih in je hotela če že ne lastno javno RTV pa vsaj možnost ohranitve vseh treh programov Hrvaške RTV (HRT) na območju BiH s hrvaško večino.

V takšnem položaju se je znašel Ustanovni odbor PBS jeseni 1999, ki je po odločitvi postal tudi upravni in nadzorni organ RTV BiH. Notranji odpori v tej medijski hiši in zunanji politični pritiski so zahtevali veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. V ustanovnem odboru so bili trije predstavniki mednarodne skupnosti: predsedujoči, predstavnik EBU in predstavnik OHR, trije zastopniki članov predsedstva BiH (Bošnjak, Hrvat in Srb) ter trije neodvisni strokovnjaki treh narodnosti, ki jih je imenoval že sedanji visoki predstavnik, avstrijski diplomat Wolfgang Petrich. Operativni organ tega telesa pa je izvršna komisija na čelu s predsedujočim in tremi neodvisnimi predstavniki treh narodov.

V dobrem letu dni je ustanovnemu odboru uspelo uresničiti PBS v eksperimentalni obliki. Pod logom PBS je bil prvič po vojni na območju celotne Bosne in Hercegovine viden enoten program na primer iz olimpijskih iger v Sydneyu, ki so ga v Sarajevu in Sydneyu skupaj pripravljali novinarji in tehniki RT RS in RTV BiH. Prav tako je bil ustanovljen Svet RTV Federacije BiH, ki je imenoval vodstvo in potrdil osnovne programske usmeritve. S prihodom agenta za razdelitev premoženja stare RTV BiH se je proces upočasnil predvsem zato, ker je agent ugotovil, da je nemogoče deliti premoženje. Začel se je razvijati sistem produkcijskih celot, tako da bi bili PBS, RTV F BiH in RT RS predvsem podjetji za produkcijo programov, vsi ostali deli tehnike, arhiva itd. pa bi bili servisi teh sistemov. Takšen razvoj je vplival tudi na spremembo operativne odločitve visokega predstavnika o hitrosti transformacije javnih RTV.

Morda bi bilo bolje upoštevati izvirni princip transformacije javnih RTV sistemov v BiH, kakor ga je predvidela prva odločitev visokega predstavnika, saj je bilo na ta način mogoče zagotoviti predvsem hkraten začetek praktičnega delovanja vseh treh sistemov. Vendar se je predvsem mednarodna skupnost odločila za parcialno reševanje, ki začetek delovanja javnih RTV postavlja v prihodnost. Na žalost ne v korist javnosti v Bosni in Hercegovini.

Po podpisu Daytonskega sporazuma, s katerim je bila naposled končana za Evropo ena najbolj sramotnih vojn v zgodovini, sta bosanskohercegovski entiteti dobili svoji »državni televiziji«. V Republiki Srbski je nastala RTV Republike Srbske s sedežem na Palah, v Federaciji pa je stavba predvojne TV Sarajevo tudi po agresiji ostala RTV Bosne in Hercegovine. Tudi v zahodnem Mostarju med vojno in skoraj dve leti po njej je delovala hrvaška televizija Erotel.

Ko smo v Bosni in Hercegovini privolili, da so ljudje, ki so deželo pahnili v vojno, postali nosilci sprememb v miru, je bila narejena nepopravljiva napaka. Pričakovanje, da se bosta televiziji izognili tej usodi, je bilo iluzorno, kajti nacionalistične sile redko popuščajo. To naredijo le, kadar morajo oziroma ko jih v to nekdo prisili. Tako je RTV Republike Srbske prenehala z velikosrbsko nacionalistično retoriko šele takrat, ko je Urad visokega predstavnika (OHR) nekajkrat zagrozil z zaprtjem televizije in na koncu zamenjal rigidno vodstvo hiše. Erotel je prenehal z oddajanjem šele potem, ko so specialci mednarodnih sil SFOR vdrli v prostore televizije in kamere pokrili s plastičnimi pokrovčki. Položaju v TV BIH v Sarajevu niso pomagale niti tri kadrovske zamenjave vodilnih struktur, z mednarodnimi nadzorniki vred. Ta ladja, ki se za svoj potop lahko zahvali tudi dejstvu, da je bila štiri leta tarča topov okrog Sarajeva, je odličen primer, kako lahko slaba politika in drobni sebični interesi uničijo tudi najmanjšo možnost za ohranjanje prepotrebne družbene ustanove.

Mednarodna skupnost nikakor ni brez krivde: dragi kadri, ki jih je pripeljala na OHR, namreč niso bili kos svojih nalogam. Sanitetni oficir britanske vojske Simon Haselock, ki je s pomočjo zasebnih poznanstev postal šef oddelka za medije OHR, je verjetno najboljši primer za brezbrižnost, ki jo je mednarodna administracija pokazala v odnosu do televizije. Gospod je sedel v Sarajevu in za delo, ki ga ni opravljal, prejemal okrog 20.000 mark na mesec. Miniti sta morali dve leti, da so ga umaknili s položaja. Nato je bila za ureditev razmer na TV BIH uvedena funkcija mednarodnega nadzornika, ki jo trenutno opravlja Anglež John Shearer. Njegova predhodnika sta bila Slovenca – direktor informativnega programa POP TV Tomaž Perovič in direktor STA Tadej Labernik. Ena od anekdot, ki ilustrira njuno delo in ki je krožila med bosanskimi novinarji, je bila: »Zakaj pa nista rešila TV Slovenija, če je to tako lahko delo?«

Potem ko so z vodilnega mesta televizijskega mastodonta takoj po vojni umaknili politično podložno vodstvo z direktorico Amilo Omersoftić na čelu, so pred nekaj več kot dvema letoma za direktorja TV BIH pripeljali nekdanjega predsednika Soroseve fundacije in vodjo Sarajevskega filmskega festivala Mira Purivatro. On ima dobre stike v tujini in sorodstveno povezavo z družino Izetbegović (Purivatrova soproga in žena Izetbegovićevega sina Bakirja sta sestri). Bil je ena od redkih oseb, za katero sta se lahko dogovorili obe »zainteresirani strani«: OHR in SDA, stranka, ki je imela v tem obdobju največ bošnjaških glasov. Mnenje zaposlenih so ignorirali, nikogar pa tudi ni motilo, da prvi človek institucije nima medijskih izkušenj in da ga v ospredje ni potisnila stroka, temveč razmere in neke vrste politična korektnost.

Konec julija 1999 je nekdanji visoki predstavnik Carlos Westendorp sprejel odločitev o delitvi RTV BIH na Public Broadcast Service (PBS) in RTV Federacije (FTV). Ta odločitev je prinesla nekaj sprememb: njihov skupni imenovalec je kadrovska krepitev informativnega programa, na zahtevo hrvaških politikov pa se je nekoliko spremenila tudi nacionalna struktura novinarjev. Toda tudi novo vodstvo hiše na sarajevskem Alipašinem polju, v katerem sta Vladimir Bilić in Fahrudin Balvanović, ne napoveduje boljših dni za hišo, ki ima, vsaj se tako govori, več kot 20 milijonov dolarjev dolgov.

Za uspeh projektov PBS in FTV so potrebni pošteni ljudje. Ni potrebno, da se njihova politična prepričanja povsem ujemajo s pogosto jalovimi načrti mednarodne skupnosti ali pa voljo lokalnih in manj lokalnih politikov. Trenutno je razpis za novega direktorja še odprt, toda dokler se ne bo našlo vsaj malo politične volje in strokovnega konsenza (beri: kritične mase tistih, ki si iz pravih pobud želijo izboljšanje televizije), ne bo mogoče na noge postaviti tako velikega sistema, za katerega se gledalci že dolgo sprašujejo, ali ga sploh potrebujejo. Glede kakovosti večina programa ne bi dobila pozitivne ocene v nobeni evropski televiziji. Kaj ko tiskovni predstavnik katerega koli tujega podjetja v BIH mesečno zasluži deset povprečnih novinarskih plač na bosanski televiziji?