Ko je februarja letos novinarska ekipa zasebne makedonske televizije A1 preverjala informacije nekaterih medijev o urjenju albanskih gverilcev v Tanuševcih na severu Makedonije, so jo pripadniki Osvobodilne narodne vojske ugrabili in kasneje izpustili. Vlada v Skopju je pred tem zanikala poročanje medijev o urjenjih, po incidentu pa so tja poslali policijske enote in vojna se je začela. Na "sodelovanje" novinarjev v zadnji balkanski vojni je opozoril tudi skopski komunikolog Klime Babunski, ki je na mednarodni konferenci z naslovom Mediji in konflikt v Makedoniji - potekala je sredi septembra v Skopju - predstavil analizo poročanja med šestmesečnimi spopadi v Makedoniji.

Babunski je v študiji dveh oboroženih incidentov dokazoval, da so makedonski mediji profesionalizem zamenjali z etnično lojalnostjo. Tako je bilo naprimer poročanju medijev v makedonskem in albanskem jeziku o incidentu, ko je v akciji makedonske policije umrlo pet Albancev, edino skupno le število mrtvih in to, da je dogodek pristal na prvih straneh časopisov ter v prvih minutah televizijskih in radijskih poročil. Medtem ko so mediji v makedonskem jeziku poročali o teroristih, so albanski mediji govorili o nedolžnih civilistih. Makedonski mediji so poročali o skritem orožju v napadeni hiši, albanski pa tega niso omenjali. Slednji so poročali, da so policisti iz hiše vzeli zlato in denar, makedonski pa, da so prvi streljali Albanci.

Odgovorni urednik najbolj gledane televizije v Makedoniji (A1 TV) Aco Kabranov je makedonske medije razdelil na državne, kamor naj bi sodili Makedonska radiotelevizija (MRTV), dnevnika Nova Makedonija in Večer ter vsi mediji v albanskem jeziku, in na neodvisne medije. Medtem ko so neodvisni mediji pred izbruhom spopadov poročali o latentnem konfliktu med Albanci in Makedonci in o tem, da se "nekaj dogaja", državni mediji v skladu s politiko vladne koalicije, sestavljene iz največje makedonske (VMRO-DPMNE) in albanske stranke (DPA), v odnosih med narodoma niso videli (ali niso želeli videti) problemov. Kabranov je menil, da se je to spremenilo kmalu po začetku oboroženih incidentov, ko sta se razšla tudi makedonski premier Ljubčo Georgievski in njegov koalicijski partner Arben Xhaferi.

Takrat se je začel krvavi ples govorice sovraštva, tako značilen za državne medije v vseh balkanskih vojnah. Konflikt v Makedoniji je bil sicer specifičen, saj se ni nikoli razvil v pravo vojno velikih razsežnosti, ampak je šlo za posamezne oborožene incidente na določenih območjih. Makedonija pa je tudi država, v kateri je bilo po vojni na Kosovu veliko število tujih vojakov in mednarodnih organizacij držav, ki niso bile zainteresirane za novo balkansko vojno. Druga značilnost, po kateri se razmere v Makedoniji razlikujejo od ostalih balkanskih spopadov, pa je ta, da so državni mediji veliko manj vplivni kot zasebni in ima oblast zato tudi manj nadzora nad medijsko sfero.

Sicer pa so po Kabranovih besedah tudi neodvisni mediji med konfliktom hodili po "tankem ledu" med profesionalizmom in navijaštvom. Pri tem je zanimivo, da je bilo mogoče na državni MRTV slišati in videti obe različici govorice sovraštva, makedonsko in albansko. Albanska redakcija na MRTV je po besedah odgovornega urednika A1 med drugim prikazovala dokumentarce o Osvobodilni vojski Kosova in predvajala patriotske pesmi, medtem ko se je makedonska redakcija "izkazala" s prispevkom o makedonski paravojski, ki je pozivala Albance, naj zapustijo državo.

Kabranov je na konferenci zavrnil koncept "uravnoteženega poročanja", pri katerem sta vedno prisotni obe strani konflikta, ki sta lepo "zapakirani v zgodbo". Po njegovem mnenju šteje le profesionalno novinarstvo, pri katerem enostavno podaš informacijo o tistem, kar se je zgodilo. Zato je A1 izgubila tudi nekaj gledalcev, saj jim niso ponudili tistega, kar so hoteli videti, ampak tisto, kar se je zgodilo.

Mnogo bolj kritičen do makedonskih medijev, tudi do A1, je bil urednik makedonskega dnevnika v albanščini Fakti Lirim Dulovi, ki pravi, da so mediji v makedonskem jeziku v zadnjih desetih letih, še posebej pa v času oboroženega konflikta, Albance predstavljali popačeno in stereotipno, kot kriminalce ali preprodajalce z drogo. Makedonski mediji so med vojno ustvarjali ozračje, v katerem je nasilje nad Albanci postalo samoumevno, je povedal Dulovi in navedel nekaj primerov poročanja le-teh o incidentih. S trditvijo, da so makedonski mediji najbolj odgovorni za izbruh vojne, je Dulovi povzročil negodovanje občinstva, ki se je sprevrglo v ostro polemiko med makedonskimi in albanskimi novinarji. Razpravo je presekal sarajevski novinar Zlatko Dizdarević, nekdanji novinar in urednik Oslobodjenja in tednika Svijet. Makedonske kolege je s svojo, bosansko izkušnjo, opozoril, da bo možnost za mir in spravo prišla šele takrat, ko bodo vsi pometli pred svojim pragom. Dizdarević je namreč upanje, da bo Bosna in Hercegovina postala normalna država, dobil takrat, ko je časnik Nezavisne novine v Republiki srbski začel pisati o zločinih srbske vojske in ko je sarajevski Dani začel pisati o zločinih, ki jih je nad srbskimi civilisti v Sarajevu zagrešila Vojska BiH. Dizdarević je svojo razpravo zaključil z odgovorom, ki ga ponavadi da, če ga sprašujejo po nacionalnosti. Novinar sem, odgovarja.

Upoštevajoč trenutno situacijo v Črni gori in v skrbi za njene elektronske medije, je združenje neodvisnih elektronskih medijev (Unem) letos pričelo z dejavnostmi, ki naj bi pripomogle k pravnem urejanju medijskega sistema v Črni gori. Črna gora namreč še nima zakona o elektronskih medijih, medtem ko morajo zakon o medijih prilagoditi evropskim standardom.

Pragmatična, a nekritična podpora tujih vlad in večjega dela mednarodne skupnosti črnogorskim državnim medijem je v obdobju od leta 1998 do leta 2000 ustvarila močno medijsko fronto proti Miloševiau ter hkrati povzročila, da so polemiko o vlogi državnih in privatnih medijev v državi spregledali. Vse to je še dodatno okrepilo monopolen položaj državnih medijev in nadzor političnih strank nad njimi, kar je za zasebne elektronske medije ustvarilo izjemno težak položaj.

Zadnjih nekaj mesecev se je Unem ukvarjal z medijsko zakonodajo, kar je izjemnega pomena za razvoj medijev v državi, še posebej v novo nastalem političnem okolju. Zadnja razvojna stopnja v tem procesu je bila predstavitev zakonskega osnutka zakona o elektronskih medijih, ki ga je Unem predložil maja letos.

Mnogo razlogov je govorilo temu v prid. Zakonodaja o elektronskih medijih je precej občutljivo vprašanje, ki potrebuje veliko pozornosti, morda celo več kakor ostali zakoni. V tem trenutku je to za našo državo in situacijo, v kakršni se nahaja, zelo pomembno. Pet mesecev po zadnjih volitvah se zdi, kakor da je Črna gora še zmeraj neodločena. Morda prav zaradi nove razporeditve političnih moči črnogorska družba v tem trenutku ne najde oprijemljive smeri, v katero bi se razvijala. Enako velja za njene medije. Izgleda, kot da čakajo na razrešitev situacije ali na soglasje politike.

Zdi se tudi, da so se črnogorski mediji v tem trenutku znašli na prelomnici. Država ne bo več dovolj močna, da bi lahko nadzorovala njihovo delovanje - bodisi državnih bodisi privatnih medijev. Medijem se ponuja priložnost za objektivno objavljanje informacij ter s tem višanje dosegov in verodostojnosti. Prvič lahko postanejo služba za javnost in državljane, ne pa za politično elito. Eden izmed ciljev je tudi neodvisno financiranje medijev.

Mediji in družba se končno soočajo z dejansko problematiko: profesionalnost in objektivno poročanje, ki sta njuna resnična notranja problema. Zadnje parlamentarne volitve so pomembne še iz enega razloga: na nek način so opravile s političnim monopolom, ki se je vlekel še iz časa komunizma. Nova razporeditev političnih moči v parlamentu, ko nima nobena stranka absolutne večine, odpira nov prostor za svobodo celotne družbe in s tem tudi za medije.

Po priporočilih Sveta Evrope je Unem predložil osnutek zakona o elektronskih medijih, katerega vodilna ideja je prilagoditev celotnega medijskega prostora v skladu z zakonom, ki omogoča oblikovanje neodvisnega urejevalnega telesa za delovanje v korist razvoja svobodnih medijev. Najpomembnejši cilj neodvisnega regulacijskega in nadzornega telesa je promoviranje raznolikosti in pluralizma znotraj medijskega prostora. Poleg tega je edino telo, ki bo po zakonu pristojno za podeljevanje frekvenc na pregleden in zakonom predpisan način.

Unem je predlagal, da se celotni medijski prostor po novem zakonu o elektronskih medijih razdeli na štiri skupine radijskih in televizijskih postaj, in da se tudi finančna pomoč medijem uredi z zakonom.

Prav tako smo pri Unemu začeli z delovanjem, povezanim s spremembami zakona o telekomunikacijah. Gre za neodvisno regulacijsko telo, ki naj bi skrbelo za podeljevanje licenc in frekvenc radijskim in televizijskim postajam. Trenutno je to področje urejeno z zakonom o telekomunikacijah in je popolnoma v rokah države.

Osnutek zakona o elektronskih medijih, ki ga je predlagala Unem, vsebuje tudi predpis o prehodu državnega radia in televizije v javno rtv službo. V skladu s tem zakonom mediji ne bodo dobili le pravnega okvira, temveč bodo tudi pripravljeni na t. i. prehod na evropske in mednarodne standarde. V teh okoliščinah Unem vidi svojo nalogo kot pomoč medijem pri njihovi preobrazbi in približevanju k njihovi pravi in primarni vlogi v družbi - objektivnem in celostnem obveščanju javnosti.

Bistveni del vsakega zakona o elektronskih medijih je ustanovitev sveta za radiodifuzijo, ki je prvi korak k demonopolizaciji državne oblasti nad elektronskimi mediji, zato je izbor ljudi za delo v tem telesu izjemnega pomena. Tudi v primeru državnega radia in televizije gre v sklopu preobrazbe medijev za velik pomen vzpostavljanja novega upravnega telesa. Za izbor članov sveta za radiodifuzijo je Unem predlagal demokratičen postopek, pri čem bi izbor vključeval predstavnike vseh segmentov družbe.

Z demokratičnim izborom članov sveta bi črnogorski elektronski mediji dobili možnost za demokratičen postopek izdajanja licenc in frekvenc. Tako bi onemogočili monopol države na tem področju. Da bi zavarovali neodvisnost sveta, bi morali biti njegovi člani izbrani po strokovnosti, izkušnjah in objektivnih kriterijih, ne pa po ključu politične pripadnosti. Postopek izbora članov mora biti demokratičen in transparenten. Posebna parlamentarna komisija, sestavljena iz enakega števila predstavnikov vladajočih strank in strank opozicije, bo organizirala javno predstavitev prijavljenih kandidatov in predložila seznam članov, ki jih bo predlagal parlament.

Svet bo izdajal licence in dodeljeval frekvence radijskim in televizijskim postajam v Črni gori po načrtu o frekvencah, nove licence pa v skladu s permanentno odprto ponudbo. To, da bo z zakonom o elektronskih medijih izdajanje licenc in frekvenc odvzeto vladi, bo pomagalo pri procesu demonopolizacije političnih strank. Enako velja za ustanovitev neodvisnega regulacijskega telesa. Prehod državnega radia in televizije v javno službo je ključni premik, s katerim se bo prisluhnilo potrebam državljanov.

Mediji so eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri oblikovanju družbeno-kritičnega mišljenja in objektivnega informiranja. Sprejetje tega zakona bi ustvarilo pogoje za doseganje teh ciljev.

To poletje je sekretariat za informiranje v vladi Črne gore ustanovil delovno skupino za reformiranje zakonodaje o medijih v Črni gori, ki jo sestavljajo predstavniki vlade, nevladnih organizacij in medijev.

Med javnimi tribunami, ki jih je organizirala Unem, in med pripravo osnutka zakona so se razvile nove pobude in ideje glede medijske zakonodaje, ki bi lahko koristile tudi drugim državam v jugovzhodni Evropi. Hkrati pa je potrebno model ureditve, ki jo določa osnutek zakona o elektronskih medijih, še izpopolniti. Zaradi tega je Unem v začetku oktobra v Budvi organiziral regionalno konferenco, katere namen je bila izmenjava izkušenj s sosednjimi državami in s strokovnjaki tega področja. Po dvodnevni konferenci je približno 70 udeležencev iz JV Evrope sprejelo deklaracijo, ki pri regionalni medijski zakonodaji upošteva razvoj demokratičnih načel.

Budvanska deklaracija o medijih v jugovzhodni Evropi je orisala nekatera načela medijske zakonodaje v tej regiji, ki naj bi pripomogla elektronskim medijem pri njihovih zahtevah vladam za uresničevanje demokratične medijske politike.

Potem ko je HTV v enem izmed najbolj popularnih političnih "talk showov" na Hrvaškem predstavil dokumentarec Nevihta nad Krajino avtorja Boža Kneževića, ki govori o zločinih v času vojaške akcije Nevihta in po njej, je hrvaška desnica, vse od opozicijske HDZ prek različnih društev za zaščito časti in vrednosti domovinske vojne do marginalnih posameznikov, udarila po novinarjih. "Politični cilj oddaje je namerno poenotenje krivde - srbskega napadalca in hrvaške žrtve - kar vodi do končnega rezultata: izničevanja odgovornosti tistih, ki so začeli vojno. Takšna stališča so "ponižujoča za hrvaške branilce, zato HDZ zahteva odstop ravnatelja HRT Mirka Galića ter urednika oddaje Denisa Latina", je v izjavi zapisal HDZ. Stranka je obenem pozvala gledalce, naj ne plačujejo naročnine, dokler "odgovorni za širjenje laži, sovraštva in poniževanja ne odstopijo".

Pravovernim "udrugam" in "stožerjem" tudi ni bilo tako pomembno, če je zmagoslavna vojska zločine resnično zagrešila - kar se v filmu, sicer neeksplicitno tudi pokaže, temveč je poudarek padel predvsem na dejstvo, da je tudi "druga stran" odgovorna za vojne zločine ("600 ubitih Hrvatov v UNPA conah"), zaradi česar pa storilci ("20.000 Srbov so zaradi podobnih zločinov pomilostili") še niso odgovarjali. Pričevanja starih mam, ki so preživele Nevihto in se pred kamerami spominjajo pobojev svojcev, sovrstnikov in bolnih someščanov, ki so se zgodili 15 dni po koncu Nevihte, za branilce prve črte verbalne bojne linije niso dovolj resnična, čeprav nimajo trdnih protiargumentov, razen tistega že famoznega, da "zmagovita vojska ne more delati zločinov". Po podatkih hrvaškega Helsinškega odbora je bilo v času med in po Nevihti ubitih približno 400 civilistov, požganih pa nekaj tisoč hiš, kar ni težko preveriti, če se peljete od Splita proti Zagrebu ali obratno.

Društvo za zaščito vrednot domovinske vojne (HONOS) ocenjuje, da gre za "sramotno potvarjanje resnice o domovinski vojni, tako v vsebini, kot v intenci". Po drugi strani pa "HTV ne snema filmov in ne dela oddaj, ki govorijo o srbskih zločinih, ker se ne vklapljajo v haaško matrico t. i. individualizacije krivde", pravijo v HONOS-u, ki ga vodi glavni in odgovorni urednik provladnega Vjesnika iz Tu?manovega časa Nenad Ivankovia. Predsednik številčne HVIDRE (Hrvaških vojnih invalidov domovinske vojne) Marinko Liovia, ki je znan po izjavi za hrvaške medije, da "Srbi in psi nimajo kaj iskati v njegovi kleti", meni, da je sramota, ker so film predstavili na državni televiziji ter se sprašuje, v kakšni meri je takšna televizija resnično "hrvaška".

Zaradi podobnih mnenj so v dneh po Latinici, ki je bila na sporedu 1. oktobra, napenjali glasilke skorajda vsi bolj ali manj znani jastrebi hrvaške politike. Vendar je verjetno tudi njih presenetil podatek redne ankete med oddajo, da več kot dve tretjini gledalcev - od 7500 klicev, kar je tudi rekord Latinice - podpira sprožanje sodnih postopkov za vse zločine, skupaj s tistimi, pod katere se je krvavo podpisala hrvaška stran. To se je zgodilo kljub prevladujočemu prepričanju zmernih politikov in komentatorjev, da je širša hrvaška javnost presenečena nad prikazovanjem zločinov nad Srbi, ker je bila v dolgih letih tu?manizma vajena zgolj hvalospeva in nedolžnosti akterjev domovinske vojne. Hudi kritiki se niso preveč ozirali niti na dejstvo, da so bila v oddaji goreče zastopana različna mnenja. Med drugimi tudi mnenja nekdanje režimske novinarke, sicer podpredsednice HDZ Maje Freundlich. V enostranskih pogledih na dogodke polpretekle zgodovine ni bila osamljena. Skupaj z odvetnikom Željkom Olujićem sta bila deležna nasprotovanj, predvsem novinarjev Vedrane Rudan (Feral Tribune) in Drage Pilsela (Hrvaško novinarsko društvo, Novi list). Sodelovanje v "takšni" oddaji je zavrnil edino general Janko Bobetko, član Društva domovinskega ponosa in časti "Viribus Unitis", vendar je urednik in voditelj Latin prebral njegovo pismo, v katerem govori o "naročenem filmu o t. i. trpljenju srbskih civilistov". Ravno zaradi omogočanja, da se slišijo raznolična stališča v razpravi v Latinici je komisija za uresničevanje kodeksa zaposlenih na HRT kot neutemeljene zavrgla obtožbe proti uredniku oddaje Latinu in direktorju HRT Galiću.

Film, ki vsekakor ni vrhunec televizijske dokumentaristike, je kolaž neobjavljenega slikovnega gradiva HTV ter hrvaški javnosti do sedaj neprikazanih posnetkov Unproforjevih in drugih mednarodnih televizijskih hiš in snemalcev. Avtor Božo Knežević, ki se je sicer udeležil oddaje, vendar večinoma ostal tiho, je v drugi polovici 80. let delal za HTV. Potem je bil kratek čas na Jutelu, danes pa je svobodni novinar in sodelavec številnih tujih televizijskih hiš. Grožnje uredniku oddaje Denisu Latinu so se vrstile, tako da se je 10 dni po oddaji zaradi nekega drugega primera na sodišču pojavil celo z dvema varnostnikoma.

Film, ki mu je hrvaško ministrstvo za kulturo namenilo 92.000 kun ali nekaj manj kot tri milijone tolarjev, je samo razsvetlil temo, ki je bila doslej v senci mitov in legend o "hrvaških vitezih", del katerih se nikoli ni vedel viteško. Zato je spodbudno dejstvo, da se hrvaška javnost odpira za prepuščanje hipoteke zločinov odgovornim posameznikom in njim nadrejenim politikom.