N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
uvodnik
mediji po 11. septembru
poročanje medijev v sloveniji
medijski trg
skupnosti radijski programi
mediji in pravo
tiskovni svet
medijski pregled
mediji v jugovzhodni evropi
študijski obiski
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Praksa ameriških medijev po septembrskih dogodkih razkriva njihov hujskaški diskurz, pokorno lojalnost uradnim virom in utemeljitvam, odsotnost kritičnega spraševanja in preiskovalnih novinarskih prijemov, ter onemogočanje opozicijskih in disidentskih stališč
Napadi na Washington in New York 11. septembra so utrli pot bombardiranju Afganistana in morebitnim nadaljnjim uničevalnim napadom tam ali morda celo kje drugje. Močna podpora nadaljnjim nasilnim ukrepom ZDA ima podlago v delovanju ameriških medijev, ki javno mnenje usmerja v maščevanje in vojno.

V članku poskušam pregledno predstaviti delovanje medijev od 11. septembra do začetka oktobra letos. Vidik je kritičen, zato ta razprava ni niti splošna niti objektivna. Kritizira najbolj nezaslišane ekscese pri poročanju medijev in jemlje pod drobnogled močno prisotne pomanjkljivosti tokratnega medijskega delovanja. Bistvo razprave je ugotoviti, ali mediji zagotavljajo neizkrivljene informacije v pravem kontekstu, in ali predstavljajo mnoštvo pogledov v družbi ter s tem omogočajo potrebno podlago za javno razumevanje, odgovornost in delovanje.

Kljub izjavam, da Amerika po napadih 11. septembra ne bo nikoli več takšna, kot je bila, praksa ameriških medijev po septembrskih dogodkih razkriva njihov hujskaški diskurz, pokorno lojalnost uradnim virom in utemeljitvam, odsotnost kritičnega spraševanja in preiskovalnih novinarskih prijemov, ter onemogočanje opozicijskih in disidentskih stališč. Najbolj očitna oblika mobilizacije, predvsem na televiziji, je očitno hujskaško prikazovanje ameriške zastave. Takoj po septembrskih dogodkih so ameriške televizijske združbe v vizualno podobo svojih programov uvedle zastavo, animirano ali takšno, ki nenehno plapola. Fox News Channel je začel prikazovati kar dve zastavici, CNN eno, MSNBC pa rdeče-belo-modro ozadje.1 Zastavice so se kar naenkrat začele pojavljati na oblačilih televizijskih voditeljev in novinarjev.2 Takšni prijemi so vpeljani tudi v redni program: NBC-jev logotip je opremljen z ameriškimi zvezdicami in črtami.3 Nesodelovanje v takšnih mobilizacijskih prijemih ima lahko nezaželene posledice. Prepoved študentom novinarstva Univerze v Missouriju, da nosijo pripete zastavice, ko gre oddaja v živo, je spodbudila zakonodajalce, da so zagrozili z ukinitvijo državne podpore.4

Javnosti dajejo, kar sama hoče
Kritiki so se začeli spraševati, kolikšen vpliv ima lahko takšno hujskanje na medijsko verodostojnost, toda odgovor je že znan. "Seveda mi je to mnogo bolj všeč kot srp in kladivo," je dejal podpredsednik Fox News Channela John Moody. "Mislim, da je patriotizem v medijih zdaj prisoten. Razpoloženje Amerike se je odražalo v medijih tudi že prej, zagotovo pa se to najbolj dogaja prav sedaj."5 Nasprotno očitkom, da neodločeni javnosti vsiljujejo stališča in moralne razsodbe, ameriški mediji trdijo, da javnosti dajejo le to, kar sama želi. Takšno politiko pogosto podprejo z anketami in raziskavami javnega mnenja.

Ameriški mediji se nemalokrat poslužujejo anket in javnomnenjskih raziskav, ki s kvaziznanstvenimi metodami pripeljejo do lažnega sijaja demokracije. Ankete dejansko pokažejo javnosti, kakšno je njeno mnenje, kakšne so njene vrednote in celo psihološka stanja, toda pogosto se jih uporablja za vsiljevanje želenega izida (v tokratnem primeru vojaških akcij), za onemogočanje drugače mislečih in opozicije ter za krepitev dominantnih stališč. Poudariti je treba, da ankete izvajajo elitne medijske organizacije, ki izkoriščajo rezultate anket za to, da bi krepile enotnost in militarizem ter tako zakrile informacije, ki bi temu nasprotovale. Na primer podatek, da 90 odstotkov Američanov podpira vojaško maščevanje, je bil uporabljen v članku o mirovnih demonstracijah v Washingtonu 30. septembra, ki se jih je udeležilo okoli 10 tisoč ljudi, zato da bi posredno marginalizirali njihova prizadevanja za mir.6

Ankete uporabljajo tudi za sporočanje o mednarodni podpori voditeljev, ki podpirajo Ameriko, čeprav mednarodni medijski prispevki kažejo, da ni tako. Recimo, rezultati ene takšnih anket so pokazali, da imata menda mehiški predsednik Vincente Fox in britanski premier Tony Blair močno podporo svojih ljudi, če bi prišlo do morebitnih združenih akcij z ZDA.7 Ankete igrajo pomembno vlogo pri uvajanju kolektivnega "mi", ki se bori proti nedoločenim "njim", saj termin "mi" razumemo kot večinsko mnenje. Hujskaškemu prikazovanju in anketam, ki se sklicujejo le same nase, močno primanjkuje smiselne objektivnosti. Raje, kakor da bi se ukvarjala z motivi, politiko ali dejanji države na abstrakten ali nevtralen način, je javnost vedno bolj razdeljena na "mi" in "oni".

Osemnajstega septembra je voditelj na Fox News Channelu Jon Scott dejal nemškemu veleposlaniku Wolfgangu Ischingerju: "Veselimo se sodelovanja z vašo državo, da bomo s skupnimi močmi opravili s temi teroristi."8 Ni redkost, da novinarji v javnosti izražajo podporo na tak način. Voditelj poročil na CBS Dan Rather je izjavil: "George Bush je predsednik, on odloča, in tudi jaz sem samo eden izmed Američanov, ki se bo po njegovem ukazu združil z ostalimi v boju, vedeti moram le, kje."

Izpuščanje informacij in konteksta
Ameriški mediji pogosto izpuščajo pomembne informacije o ozadju, kar pripelje do zavajanj glede konteksta in podrobnosti, ki so bistvene, če želimo, da bi javnost dogajanja zares razumela. Maja letos so LA Times, New York Times in Washington Post objavili zgodbo o denarni pomoči ZDA talibom, ki je znašala 43 milijonov USD in je bila namenjena uničevanju opija.9 Od 11. septembra dalje New York Times teh pomembnih informacij, ki bi prispevale k razumevanju konteksta, ni objavljal, čeprav je avtor tega članka napisal ali sodeloval pri pisanju več kot 18 člankov o talibih. Denarna pomoč je bila omenjena le v pismu bralcev v LA Timesu in v Washington Postu v rubriki Style. Izpustitev teh informacij jasno kaže, da gre za samocenzuro in namerno prezrtje povezav in podpore, ki jo ZDA še zmeraj namenjajo represivnim režimom.

Ker želijo ZDA okrepiti mednarodno koalicijo v vojni proti terorizmu, Združenim narodom plačujejo dolgove, rekoč, da zdaj razumejo rusko stališče do Čečenije, s Pakistanom pa želijo skleniti zavezništvo - pri čemer jih očitno pakistansko nuklearno orožje nič več ne skrbi. Le redko so ti dogodki v ameriških medijih predstavljeni v potrebnem kontekstu in z razsvetljevanjem ozadja, kar bi omogočilo kritično razumevanje obratov v ameriški zunanji politiki in dejstva, da so nekatere države ali organizacije označene za teroristične bolj na podlagi političnih manevriranj kot neomajnih dejstev. Dejstvo, da so ameriški novinarji pred državnimi viri hlapčevski in le redko podvomijo v besede državnih predstavnikov ali povezujejo preteklo politiko države s sedanjo politično dinamiko, pomeni, da nosijo del krivde za površnost mnogih prispevkov.

Viri, na katere se sklicujejo pri poročanju, so v veliki večini državni viri, gre za člane t. i. obveščevalne skupnosti (CIA, FBI, NSA), desničarske in neokonservativne stratege, za sedanje in nekdanje vojaške uradnike, zagovornike obrambnih organizacij, kakršna je Rand Corporation. V skupni radijski oddaji, ki sta jo izvedla National Public Radio (NPR) in BBC, sta ZDA zastopala novinar NPR in upokojeni vojaški uslužbenec, medtem ko sta britansko stran zastopala voditelj BBC in strokovnjak za etnične študije. Večina britanskih poslušalcev je izrazila nestrinjanje z zunanjo politiko ZDA. Voditeljeva očitna prizadevanja izogniti se kritičnim komentarjem so neko Britanko pripeljala do tega, da ga je obsodila cenzure.

Onemogočanje izražanja mnenj opozicije
Pereč problem delovanja ameriških medijev je onemogočanje opozicije in disidentov, kar kaže na povezavo med mediji, državo in konservativnimi političnimi oblastmi. Opozicija je odmaknjena na rob tako, da se ji najprej da svobodo govora, nato se njene izjave označijo kot negativne, potem pa se jih učinkovito nevtralizira. Na videz se ohranja demokratičnost razpravljanja in predstavljanja, toda hkrati opozicija postane obroben in neučinkovit delček širšega ameriškega medijskega delovanja.

Od 11. septembra dalje so se vsepovsod po ZDA razrasla mirovna gibanja. Prisotnost medijev na velikih mirovnih demonstracijah 30. septembra je zgovorni primer nevtralizacije oporečnikov. Zgodba v New York Timesu 1. oktobra na relativno nevtralen način opravi s protestom, toda zraven objavljena fotografija, skoraj tako velika kot sam članek, sporoča nekaj povsem drugega. Skoraj polovico fotografije zavzemajo demonstranti, ki korakajo v ozadju, s komaj vidnimi zastavami miru v rokah. V ospredju fotografije vidimo napis: "Osama se strahopetnim tovarišem zahvaljuje za podporo." V nasprotju z mirovniki v ozadju je ta napis jasen in dobro viden. Njegovo sporočilo pa močnejše od slike same.10

Prisotnost medijev na protestnih shodih na več kot 140 univerzitetnih središčih povsod po državi prav tako kaže na taktiko nevtralizacije. Prizore in sporočila protestov iz raznih središč mediji takoj postavijo v nasprotje z ustvarjeno prevladujočo podporo vojaškim akcijam, toda slednjo se z retoričnimi sredstvi in vrstnim redom pojavljanj favorizira in publiki sugerira kot pravilno.11 Kot dopolnitev marginalizacije in nevtralizacije je tukaj še maščevanje, naperjeno proti novinarjem in komentatorjem, ki izražajo opozicijsko stališče.

Prepovedana politična nekorektnost
Najbolj opazen primer napada na novinarja je bil primer Billa Maherja. Maher je voditelj ABC nočnega talk šova Politically Incorrect (Politično nepravilno; op.p.). Sedemnajstega septembra je vojaške akcije ZDA označil za "strahopetne" in dejal: "Smo strahopetci, ki upravljamo s križarjenjem izstrelkov 2000 milj stran."12 Zaradi te izjave sta Sears in Federal Express šovu nemudoma odtegnila denarno podporo, trije družabniki NBC so takoj preklicali vse nadaljnje oddaje. Predstavnik Bele hiše Ari Fleischer je napadel Maherja in mu izrekel strog opomin: "Američani morajo paziti kaj govorijo, paziti kaj delajo. V tem trenutku so takšne pripombe povsem neumestne; zmeraj so." Maher se je moral večkrat javno opravičiti. Dva časnikarja sta bila odpuščena - prvi zaradi tega, ker je podvomil v Bushevo vodstvo, drugi zaradi kritiziranja Busha, ki se 11. septembra ni nemudoma vrnil v Washington.13 Od države financirani Voice of America je bil napaden zaradi objave poročila, ki je vsebovalo dele intervjuja s talibskim voditeljem Mullahom Mohammadom Omarjem.ii Razpoloženje, ki vlada med mediji, se prav tako odraža tudi v množični kulturi. Radijska združba z več kot 1100 radijskimi postajami po vsej državi je izdala in razposlala seznam, na katerem je 150 skladb, za katere zahteva, da jih postaje ne predvajajo. Čeprav nekatere od skladb vsebujejo besede bombardiranje ali uničenje, mnoge izmed njih opevajo mir, na primer Imagine Johna Lennona in Peace Train Cata Stevensa.iii

Delovanje ameriških medijev je tako slabo prikrit poskus usmerjanja javnega mnenja, da bi podpiralo vojaške akcije in da bi soglašalo z zmanjšanjem državljanskih svoboščin, vse to za fasado nacionalne in mednarodne enotnosti. To delovanje se odraža v medijih in v množični kulturi, kar govori o izjemni prodornosti mobilizacije. Preden so ljudje sploh lahko začeli žalovati, razmišljati ali razpravljati o septembrskih dogodkih, so ZDA že izkoristile žalost, strah in jezo za nasilje in vojno. Povezani z zakonodajnim in predsedniškim izkoriščanjem, ameriški mediji še naprej spodbujajo javnost k vojni, zagotavljajoč ji, da je to edina možnost in da je edina pravilna.

1 Shales, Tom: The Networks Show Their Competitive Stripes, Washington Post, 20. 9. 2001, str. C1.
2 Rutenberg, Jim & Carter, Bill: Draping Newscasts With the Flag, NY Times, 20. 9 2001, str. C8.
3 Rich, Frank: Journal; The End of the Beginning, NY Times, 29. 9. 2001, str. A19.
4 Schmidt, Peter: The Chronicle of Higher Education, Draws Fire for Policy on Patriotic Displays, TV Station at U. of Missouri, 1. 10. 2001.
5 Rich, Frank: Journal; The End of the Beginning, NY Times, 29. 9. 2001, str. A19.
6 After the Attack; The Fallout; Protest Agenda Makes Antiwar Switch, LA Times, 25. 9. 2001, str. A17.
7 Smith, F. James: Response to Terror; Trouble Spots; Mexico City Outlines Joint Effort With U.S., LA Times, 28. 9. 2001, str. A5,
Ferguson, Niall: The War on Terror is Not New, NY Times, 20. 9. 2001, str. A31.
8 Rutenberg, Jim & Carter, Bill Draping: Newscasts With the Flag, NY Times, 20. 9. 2001, str. C8.
9 Bearak, Barry: At Heroin's Source, Taliban Do What 'Just Say No' Could Not, NY Times, 24. 5. 2001, str. A1.
10 Becker, Elizabeth: The Protest; Marchers Oppose Waging War Against Terrorists, NY Times, 1. 10. 2001, str. B7.
11 Zernike, Kate & Nieves, Evelyn: Campuses; New Generation Confronts Notions of War and Peace As Their World Changes, NY Times, 21. 9. 2001, str. B7.
12 No author: Resisting the Censor's Impulse, Washington Post, 26. 9. 2001, str. A24.
13 Reeves, Richard: Patriotism Calls Out the Censor, NY Times, 1. 10. 2001, str. A25.
ii Carter, Bill & Barringer, Felicity: Speech and Expression; In Patriotic Tie, Dissent is Muted, NY Times, 28. 9. 2001, str. A1.
iii Strauss, Neill: Radio Stations Pull Some Songs, NY Times, 18. 9. 2001, str. E3.

izpis

Sonja Merljak

Si Američan ali novinar
Ameriški novinarji so se znašli pred hudo dilemo: odločiti se morajo ali so najprej Američani ali novinarji - "Svoboda govora je prav toliko ameriška, kot so rdeče-belo-modri trakovi."
Ameriški novinarji so se znašli pred hudo dilemo: odločiti se morajo ali so najprej Američani ali novinarji. Kako težka je ta odločitev, se je pokazalo pred kratkim, ko je direktor lokalne televizijske postaje KOMU v mestu Columbija v zvezni državi Missouri Stacey Woefel novinarjem prepovedal, da bi na oblačilih imeli pripete drobne pisane rdeče-belo-modre trakove. Trakovi naj bi namreč izražali njihovo pripadnost ZDA, novinarji pa morajo biti po njegovem objektivni in nepristranski zapisovalci dogodkov. Njegova odločitev je razburila javnost in zgodba lokalne televizijske postaje iz Missourija se je znašla celo v nacionalnih dnevnikih, kot sta New York Times in Seattle Times. Woefel je v svoji elektronski pošti zapisal, da televizijska poročila niso prostor za izražanje osebne podpore katerikoli stvari in to velja tudi za patriotizem. KOMU je v lasti Univerze Missouri, vendar od nje ni odvisna, saj se financira z oglasi. Ker pa nekaj denarja posredno prispeva tudi država, je republikanski politik Matt Bartle takoj, ko je izvedel za sporno elektronsko pošto, zagrozil, da bo dal pod drobnogled državna sredstva, ki jih namenjajo fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri. Večina novinarjev postaje KOMU je študentov te fakultete.

Je narobe, če novinarji izražajo patriotizem?
V dneh po sporni elektronski pošti in po grožnji republikanskega politika o odtegnitvi sredstev za novinarsko fakulteto se je v Columbiji razvila burna razprava o tem, ali so novinarji najprej Američani ali novinarji. Študenti so na predavanjih spraševali profesorje, kaj je narobe s tem, če kot novinarji izražajo svojo ameriškost. Mnogi od njih dobro poznajo medijsko etiko in nekaterim se denimo zdi popolnoma sprejemljivo, da lahko v ZDA izgubi službo fotoreporter, ki poseže v "resničnost" dogodka, ki ga fotografira (na predavanjih denimo razpravljajo ali sme fotoreproter prositi fotografiranca, naj vzame slušalko v roke ali odpre okno). Pravila medijske etike pač določajo, da fotoreporter ne sme "nastaviti" dogodka, ampak ga mora le zabeležiti.

Toda v Kodeksu združenja profesionalnih novinarjev (SPJ) tudi piše, da se morajo novinarji zavedati svojih kulturnih vrednot in se izogibati, da bi jih vsiljevali drugim. In zato je sporno, da se študentom novinarstva ne zdi narobe, če se novinarji v javnosti opredeljujejo kot Američani. Kako bi se denimo počutil človek z Bližnjega vzhoda, ko bi ga intervjuval novinar, ki bi s priponko rdeče-belo-modre barve jasno izražal podporo ZDA, če ta država sočasno zapira "sumljive" osebe olivne polti kar po tekočem traku? Še bolj sporno pa je, da podobno razmišljajo tudi ugledni novinarji, celo profesorji, ki pravijo, da so v preteklosti natančno vedeli, kako morajo ravnati, da pa so nove razmere, torej dejstvo, da so ZDA napadli doma, postavile stvari na glavo. Nekateri celo menijo, da v tem trenutku ne bi objavili dokumentov, ki bi dokazovali, da se je recimo obrambno ministrstvo zapletlo v podkupovalno afero, ker gre pač za izjemne razmere.

Bartle je izjavil, da pomeni Woeflova zahteva cenzuro, saj od novinarjev pričakuje, da se bodo z izbiro poklica odpovedali pravici do državljanstva. Mnogi, bodisi študenti in profesorji bodisi javnost, se z njim strinjajo.

Ohraniti neodvisnost uredništva
Fakulteta za novinarstvo se je uradno postavila na stran televizijske postaje KOMU. V izjavi za javnost so zapisali, da je direktor postaje poskusil ohraniti temeljno pravilo novinarstva - neodvisnost uredništva. Dodali so, da podpirajo pravico urednikov, da sami določajo pravila v svojih uredništvih. Novinarji namreč lahko najbolje služijo svoji državi, če poročajo nevtralno in neodvisno. Toda v izjavi so tudi zapisali, da takšna pravila veljajo v večini primerov, da pa imajo novinarji in profesorji novinarstva po terorističnem napadu na ZDA težave pri podpiranju temeljnih načel novinarstva, saj gre za pestro skupino posameznikov, ki čuti podobno kot drugi Američani.

Da je množica posameznikov, ki jih druži to, da so novinarji, pestra, se kaže tudi danes. Medtem ko so nekatere postaje, kot sta denimo ABC in NBC, sledile politiki KOMU, so druge, denimo lokalne postaje v Columbiji, odločitev o razkazovanju simbolov patriotizma prepustile novinarjem, tretje, med njimi postaji CNN in FOX, pa imajo ameriško zastavo ves čas na ekranu.

Profesorji fakultete za novinarstvo Univerze Missouri v Columbiji, najstarejše na svetu in ene najboljših v ZDA, so v svoji izjavi še zapisali, da je razburjenje, ki ga je sprožila Woeflova elektronska pošta, izvrstna priložnost za debato med novinarji in javnostjo o osnovni vlogi novinarjev v državi, ki so jo napadli, o odnosu med profesionalnim novinarskim ravnanjem in državljanskimi pravicami in o pomenu novinarjev pri ustvarjanju civilne in miroljubne družbe. Po njihovem je tudi pomembno, da imajo študenti, ki se ne strinjajo s fakultetno podporo postaji KOMU, možnost, da predstavijo svoje mnenje, kot tudi, da enako storijo tuji študenti, ki so odkrito izrazili zaskrbljenost nad amerikaniziranim prikazovanjem trenutnega svetovnega problema. Fakulteta je v tem primeru ravnala v skladu s kodeksom SPJ, v katerem namreč tudi piše, da morajo biti novinarji pripravljeni na dialog z javnostjo o novinarskem obnašanju in da morajo spodbujati javnost, da izrazi svoje pritožbe, ki so povezane s poročanjem medijev.

Mahanje z zastavo menda ogroža neodvisnost novinarstva
Izjavo so sprejeli, potem ko je zanjo glasovala večina zaposlenih. Mnenja profesorjev pa ostajajo razdeljena in mnogi pravijo, da take dileme do zdaj še niso poznali. Predsednik fakultetnega Centra za svobodo informacij Charles Davis je med tistimi, ki so se postavili na stran KOMU: "Ne podpiram le Woelflove odločitve, temveč tudi idejo, ki stoji za njo. Mahanje z zastavo ogroža neodvisnost novinarstva." Tudi novinarji Seattle Timesa stojijo ob strani KOMU. Ostro so obsodili vmešavanje politike v svobodo novinarstva. "Ravnanje lokalnih politikov pomeni jasno grožnjo neodvisnosti televizijske postaje in njenem razumevanju novinarske integritete," so zapisali.

V državi, ki je tako sveto zaverovana v svobodo izražanja, da njeni državljani omenjajo prvi amandma na vsakem koraku, študenti novinarstva pa ga znajo na pamet, od prve velike začetnice do zadnje pike z vsemi vejicami vred, so odpustili novinarja, ki sta v svojih komentarjih kritizirala Bushevo administracijo po napadih na New York in Washington. Pozivala sta k strpnosti in ohranitvi življenja. Za svoj pogum sta bila kaznovana, pravzaprav ju je uničil, saj sta se iz nekdanjih uglednih članov skupnosti v trenutku prelevila v brezposelneža, in kar je še huje, v brezposelneža, ki nista patriota. Uredniki študentskih glasil v svojih komentarjih podpirajo KOMU, čeprav objavljajo tudi mnenja kolumnistov, ki ji nasprotujejo. "Ponavadi traja nekaj mesecev, da senat univerze sprejme izjavo 'nebo je modro', in pred tem porabijo veliko časa, da se sploh dogovorijo, kaj je nebo," so zapisali v študentskem glasilu The Maneater. "A ko je treba sprejeti odločitev, ki ne bo dosegla drugega, kot vplivala na podobo univerze, so vedno hitri in učinkoviti," so še dodali. V senatu so namreč soglasno menili, da ima vsakdo pravico izražati svoj patriotizem, saj naj bi se univerza od nekdaj zavzemala za svobodo izražanja misli in ohranitev posameznikovih svoboščin, akademske svobode in svobode tiska. "Ni zadostovalo, da se je Univerza Missouri javno opravičila vsem, ki jih je prizadela odločitev direktorja postaje KOMU. Zdaj se poskuša dodatno zavarovati in pri tem noče prizadeti postaje. Senat bi moral podpreti KOMU, ne pa se distancirati od nje. Postaja ne izraža ničesar slabega o Ameriki. Poskuša le biti pravična in verodostojna. Svoboda govora je prav toliko ameriška, kot so rdeče-belo-modri trakovi," še menijo v glasilu The Maneater.

Tudi v ravnanju senata se torej izraža neznosna dvoličnost Amerike, ki bi rada na vsak način zadovoljila osnovne nagone (zahteve) anonimne, a mogočne množice kupcev, volivcev, državljanov, obenem pa ohranila podobo demokratične države, kjer vsak lahko pove, kar mu leži na duši in kjer ima vsak možnost, da uresniči ameriški sen. A včasih je treba izbrati stran, je rekel Bush, ko je pozval svet na boj proti terorizmu. Tudi novinarji bodo morali ugotoviti, ali so najprej novinarji ali Američani. Nacionalne televizijske postaje so uslišale prošnjo Busheve administracije, naj ne predvajajo spornega govora Osame bin Ladna. O svoji odločitvi so javnost vsaj obvestile.

izpis

Zoran Kanduč

Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Nobena skrivnost ni, da gre za vojno, ki je tudi simbolna in interpretativna - Ideološka sporočila vojne proti terorizmu so nevarna, ker odvračajo pozornost od neprimerno pogubnejših strukturnih (predvsem ekonomskih) viktimizacij in ker onemogočajo vzpostavitev višje ravni (objektivne in subjektivne) varnosti v svetu.
"Pred kratkim sem dobil ganljivo pismo, ki veliko pove o Ameriki v teh težkih časih, pismo deklice iz četrtega razreda, ki ima očeta v vojski. 'Naj si še toliko želim, da se moj očka ne bi bojeval', je zapisala, 'sem vam ga pripravljena dati'. Dragoceno darilo je to. To dekletce se zaveda, kaj je Amerika". (George Bush)

Slišati je, da smo soočeni (morda celo soudeleženi) v vojni, ki je v marsičem "nova".1 Kakorkoli že, nobena skrivnost ni, da gre za vojno, ki je tudi (in nikakor ne nazadnje) simbolna ("reprezentacijska") in interpretativna. To pa vsekakor ni več nikakršna novost: propaganda je vselej predhodnica, spremljevalka in nadaljevalka vojaških operacij. Njen namen je dokaj stanoviten, namreč opredeliti "sovražnika", tj. kategorijo, ki je vir nevarnosti par excellence, skupino, ki ni le drugačna, ampak predvsem škodljiva (pravzaprav še več, prezira vredna, v moralnem oziru pa zunaj občestva ljudi, na katere se v splošnem nanašajo normativne prepovedi in zapovedi), in sicer do te mere, da jo je nujno ("za vsako ceno") legitimno zatreti, se pravi uničiti ali izničiti. Resda je vse to dobro znano dejstvo, vseeno pa velja spomniti, da so običajni propagandni triki osupljivo podobni "nevtralizacijskim tehnikam" (Matza in Sykes), s katerimi bolj ali manj konvencionalni prestopniki upravičujejo svoje dejanje (kršitev) kot pravno (ali vsaj "etično") sprejemljivo.

Propagandni triki
Najpogostejše tovrstne "verbalizacije" (Cressey) so: 1. zanikanje odgovornosti (storilec se prikaže kot marioneta v rokah determinističnih sil onstran voljnega nadzora, tako da njegovo dejanje ni svobodno, ampak nujno v najstrožjem pomenu); 2. zanikanje žrtve, ki je bodisi izhodiščni krivec (tj. oseba, ki je storilca poprej oškodovala, poškodovala, prizadela ali ponižala) bodisi moralno manjvredna kreatura (npr. prostitutka, gej, narkoman, alkoholik ali pripadnik etnične manjšine), ki si preprosto "zasluži", da je objekt ("pravičniškega") nasilja; 3. sklicevanje na višjo poštenost (npr. v razmerju do družine, vrstniške skupine, podjetja, politične grupacije ali celo nacije); 4. obsojanje obsojevalcev (ki so označeni kot hinavci ali prikriti pokvarjenci) in veljavnih norm (ki jih storilec vidi kot "neživljenjske", "nelegitimne" ali "irelevantne").

Protiteroristična vojna se v bistvu ni začela z napadom na falične simbole2 ameriške hegemonije (oz. imperializma), ampak tedaj, ko so jo oblasti (in njej podložni "ugledni" mediji) razglasile za vojno dejanje ("agresijo" na ZDA), na katero je mogoče (oz. celo treba) odgovoriti edinole z večplastno (in po vsej verjetnosti relativno dolgotrajno) vojno, pri čemer pa sovražnik ni le razvpiti Osama bin Laden (in "njegova" organizacija), marveč "globalni terorizem"3 (in njegovi simpatizerji in podporniki), torej skrajno ohlapno (pravzaprav a la carte) definiran "konstrukt", ki bo določljiv (če sploh) zgolj za nazaj, namreč z retrospektivnim pregledom vojaških in drugih represivnih "uspehov" (in pa kajpak ob prizanesljivem odmisleku neizbežne "kolateralne škode").

Moralne polarizacije
Že domala v prvem interpretativnem naskoku se je zgodila še "hiperbolična" identifikacija žrtve: v množici viktimiziranih se niso znašli le mrtvi, ranjeni in njihovi bližnji, ampak ameriška nacija in z njo (menda po neki "naravni" logiki) še ves civiliziran svet (omikani del človeštva), vključno z njegovimi "najsvetejšimi" vrednotami4, kot so svoboda, pravna država, človekove pravice in demokracija. Na ta način je bila tako rekoč v isti sapi izrisana neprekoračljiva ločnica med Dobrim in Zlim, in sicer na vseobsežni svetovni ravni. Na eni, mračni strani so se znašli moralno inferiorni (versko fanatični in politično ekstremistični) "bad guys", na drugi, svetli strani pa so se strumno (dasi nekateri s stisnjenimi zobmi ali vsaj z "domobransko" figo v žepu) postrojili orlovske plemenitosti, neskončne pravičnosti in trajne svobode polni "good guys", tj. spremenljiva "načelna" koalicija na čelu z ameriško "znastvenofantastično" represivno mašinerijo. Moralno polarizirani skupini se - tako se pač govori - razlikujeta kakor dan in noč, zaradi česar naj bi bila izbira članstva v njima otročje preprosto opravilo: ali si z enimi ali pa si z drugimi (tertium non datur). Zdi se, kot da je postala "zdrava" moralna drža nezdružljiva z obsodbo ameriške agresije na Afganistan (izvedene z nesebično britansko pomočjo). S čim ugovarjati nasilnemu obračunu s terorističnim sovražnikom v negotovih razmerah, ko je menda ogrožena svetovna varnost (in celo mir)? Mar Američani (in njihove najljubše priležnice) nimajo pravice maščevati nedolžnih žrtev v Pentagonu in newyorškem Svetovnem trgovinskem središču? Ali ni že naravnost samoumevno, da se z vsemi možnimi sredstvi zavarujejo nadaljnje (potencialne) žrtve? Ali se ne bi bilo v takšni situaciji nesramno spotikati ob (samo)cenzuro medijev in širjenjem pooblastil tajnih in vsem vidnih represivnih organov?

Strah se je le še poglobil
Ne glede na vsaj navidezno zamotanost5 navrženih dilem, imam ob ameriških (in njim lojanih) reakcijah na teroristične napade dva ključna pomisleka. Prvi je normativne narave in izvira iz ocene, da vojaški napad na Afganistan (in na morebitne druge "malopridne"6 države) ni v skladu z mednarodnim pravom (in ga je potemtakem mogoče - podobno kot številne druge ameriške vojaške intervencije po drugi svetovni vojni - označiti kot "državni terorizem"): v tem pogledu ZDA (in njene zaveznice) ne ravnajo kot "svetovni policaj" (zakaj funkcija policista je že po definiciji, torej pojmovno, uokvirjena v veljavni normativni red), ampak kot neposredno vpletena (interesno pristranska ali celo "razkalašena") stranka, ki v primitivno pravičniškem gnevu vzame "zakon" (oz. silo) v svoje roke. Takšna "gesta" ni le, zares milo rečeno, problematična, ampak hudo nevarna, saj že v tako pajčevinasto krhko mednarodno "ureditev" vnaša skrajno negotovost (in posledično kopico bojazni) oz. nekakšno darvinistično logiko, v optiki katere je "prav" vse tisto, kar počne(jo) vojaško in/ali ekonomsko najmočnejše.7 Razlog drugega dvoma pa je "pragmatičen": ali je z vojaškim "krčenjem" dejansko mogoče zagotoviti svetovno varnost? Zaenkrat je videti, da se je strah (v zahodnem svetu) prej poglobil, kakor razpršil, pa tudi svetovna varnostna situacija je neprimerno bolj zapletena, kakor je bila neposredno po napadu. Kaj to pomeni? Se nam obeta v spopadu s - kajpada skrajno selektivno (tj. po meri njegovih zahodnih protagonistov) izbranim - terorizmom v najboljšem primeru zgolj Pirova zmaga? Morda pa nas, kar je bolj verjetno, čaka Pirov poraz, namreč protislovno uspešna neuspešnost, kakršna je npr. značilna za zloglasno ameriško "vojno zoper kriminaliteto" (in v njenem okviru za "vojno proti drogam"). Primerjava med obema vojnama ni neutemeljena. Po eni strani je med njunima "retorikama" v oči bijoča strukturna podobnost.8 Pomislimo zgolj na osrednje prvine tematike "zločina in kazni" (in z njo spetega diskurza "reda in zakonitosti"). Kazenskopravni sistem (kot moralno pozitivni akter v boju - pravzaprav v neke vrste miniaturni državljanski vojni - zoper Zlo) je predstavljen kot represivno orožje, ki varuje družbo pred "notranjim sovražnikom", in sicer z uravnavanjem konfliktov, preventivnim (odvračevalnim ali zastraševalnim) učinkovanjem, odstranjevanjem (tudi nadzorovanjem) nevarnih posameznikov iz normalnega družbenega življenja in pravično razdelitev kazni, tj. oblika legitimne socialne izključitve. Kaznovalni aparat meri na "kriminalce" (zločince), se pravi na tiste posameznike, ki so dozdevno vir najresnejših groženj za "moralno" (lojalno) večino, zakaj njihova dejanja (zločini) so družbeno škodljiva in nevarna par excellence. Ampak pozor!

Neznatni rezultati vojne proti kriminaliteti
Čeprav je za ameriško družbo značilen enormen obseg kazenskopravne represije, so rezultati zdaj že razmeroma dolgotrajne vojne proti kriminaliteti praktično neznatni (in navzlic nenehnemu povečevanju človeških in materialnih "resursov"). Leta 1979 je bilo v ZDA 230 zapornikov na 100.000 prebivalcev, trenutno pa jih je že več kakor 700, kar pomeni, da je približno dvema milijonoma ljudi odvzeta prostost (poudariti kaže, da ni imela v človeški zgodovini nobena primerljiva družba tolikšnega deleža odraslih oseb v zaporih). V zadnjem desetletju so sicer zaznali manjši upad stopnje "kriminalitete" (ki pa še vedno ostaja - v primerjavi z drugimi zahodnimi državami - zelo visoka), česar pa ne gre, vsaj po mnenju kritičnih kriminologov, pripisati izključno uspešnosti represivne politike, ampak je bolj "zasluga" stabilizacije/rutinizacije trgovanja s prepovedanimi drogami in zmanjšanja mlade ("kriminalno" najbolj rizične) populacije. Zakaj se potem očitno neuspešna, draga in celo krivična kriminalitetna politika ne spremeni? Očitno je, da za kaj takega ni politične "volje". Še več, v tej zvezi ne gre prezreti koristnih ideoloških učinkov kazenskopravnega sistema, ki je usmerjen predvsem zoper "tipične kriminalce" (mlade in revne - pogosto temnopolte - osebe v mestnih okoljih), tj. storilce pretežno "konvencionalnih" premoženjskih kaznivih dejanj (ki tvorijo glavnino formalno obravnavane in sankcionirane kriminalitete). Na ta način se (po)ustvarja vtis,9 da grozi lojalni večini ključna nevarnost predvsem "od spodaj", namreč iz revnih slojev ("underclass")10, ne pa "od zgoraj" (tj. od nosilcev družbene - ekonomske, politične in vojaške - moči): potencialni in dejanski vir viktimizacije so "tisti na dnu" - namreč moralno vprašljivi posamezniki (katerih osebnostni "primanjkljaji" niso le vzrok kriminalnega vedenja, ampak tudi njihovega nizkega položaja v hierarhičnem/stratifikacijskem sistemu oz. nezmožnosti, da bi realizirali "ameriške sanje" po zakoniti poti) -, ne pa "oni na vrhu" (oz. njihove škodljive dejavnosti) ali natančneje rečeno, prevladujoče ekonomske in pravno-politične "strukture".

Ideološko sporočilo vojne proti terorizmu
Zdajšnja vojna proti terorizmu ima dokaj podobno, dasi globalizirano ideološko sporočilo: najhujša nevarnost ne le za ZDA (in njihov zahodni entourage), ampak za "civilizirano" (večinsko?) človeštvo je "terorizem", semantično in faktično zmuzljiv sovražnik, ki se (lahko) geografsko nahaja "nikjer in povsod", ki je časovno lociran v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, socialno-antropološko pa se rekrutira predvsem iz osiromašenih in sfanatiziranih množic (islamskega) "tretjega" sveta. Skratka, vsi dobronamerni in zdravomisleči (tudi moralnopolitično superiorni) zahodnjaki naj se v prihodnje bojijo predvsem bradatih, temnopoltih (ne od solarija!), rahlo bizarno oblečenih in kulturno "bistveno" drugačnih možakarjev, ki v zanje nerazumljivem jeziku pozivajo k boju zoper "najboljšega" (najbolj učinkovitega, najbolj pravičnega, najbolj svobodnega, najbolj razvitega, najbolj demokratičnega in človekove pravice najbolj ljubečega) izmed vseh možnih svetov. Njihovi strahovi so videti racionalni: kdo ve, kdaj, kje in s čim (morda z biološkim, kemičnim ali celo jedrskim orožjem) bo fundamentalistični sovrag ponovno pokazal svoje barbarsko krvoločne zobe? Toda njihove demokratično prosvetljene politične elite jih - skozi ideološko (pravzaprav že patriotsko) korektna11 medijska trobila - prepričujejo, da lahko vendarle še vedno marljivo delajo in preudarno nakupujejo naprej: nobenega razloga ni na vidiku, zaradi katerega ne bi zaupali njihovi trezni modrosti oz. (kajpada nujno tajni) učinkovitosti tajnih služb, kirurški natančnosti bomb in izstrelkov, rambovski zagrizenosti "posebnih" vojaških enot, minuciozni natančnosti birokratskih služb (predvsem tistih, ki bdijo nad priseljevanjem v zahodni paradiž), pregovorno neomajni policijski budnosti, diplomatski pretkanosti in neizogibni uspešnosti kopici drugih (znanih in neznanih) ukrepov v "dolgi" vojni zoper terorizem.

Odvisno, kako definiramo varnost
Zares v grobem skicirana ideološka sporočila so nevarna in - vsaj v mojih (resda že nekoliko upešanih) očeh - celo bolj srhljiva od prizorov rušečih se dvojčkov v New Yorku, in sicer ne le zato, ker odvračajo pozornost od neprimerno pogubnejših strukturnih (predvsem ekonomskih) viktimizacij, ki so vpete v normalno delovanje kapitalističnega sistema, ampak tudi zato, ker onemogočajo vzpostavitev višje ravni (objektivne in subjektivne) varnosti v svetu. Predpostavimo, da bodo Američani (ob solidarni asistenci svojih vdanih oprod) s pravičniškim "ognjem in mečem" (se pravi s terorjem) nekega dne zares zbezali "teroriste" iz njihovih zatohlih votlin in jih za vselej odstranili12 z zemeljske oble: bomo tedaj naposled varno zadihali? Odvisno, kako definiramo varnost. Če to nesporno vrednoto razumemo kot stanje, v katerem vsakdo (tj. vsak človek) efektivno uživa svoje človekove pravice, potem je odgovor nujno nikalen. Škoda, ki so jo doslej povzročili raznovrstni "teroristi", je pravzaprav neznatna ne le v primerjavi s škodo, ki je posledica ("legitimnega") nasilja "v imenu države", ampak še bolj v primerjavi s škodo, ki je ideološko prikazana in praviloma tudi (objektivno) iluzorično dojeta kot "naravna", "normalna" ali "neizogibna". V mislih imam človeško, socialno in ekološko (ločnice so kajpak zgolj analitične) škodo, ki je spremljevalka obstoječe organizacije ekonomskih dejavnosti, tj. škodo, ki je posledica pretiranega heteronomnega dela (ki večini ljudi - glede na aktualno tehnološko razvitost in obseg "delovne sile" - scela po nepotrebnem in nepovrnljivo "ukrade" glavnino življenjskega časa in energije, poleg tega pa je še glavni kvarilec zdravja in povzročevalec smrti), absolutne in "relativne" revščine, moralno in pravno (pa tudi politično) neupravičljivih (po mnenju nekaterih pa celo ekonomsko negativnih) razlik v dohodkih in gmotnem bogastvu, uničevanja in ropanja naravnih "virov" … Tudi če bo aktualna "protiteroristična" koalicija polovila in pobila nekaj "bad guys", bomo še naprej ostali (prostovoljni!) talci globaliziranega kapitalističnega "terorizma" (in obstoječe lastninske strukture). Morda se bo zaradi (proti)terorističnih uspehov zmanjšala verjetnost, da se bomo kdaj v prihodnosti (neprostovoljno!) zaleteli z avionom v katerega od (zopet) arogantno nabreklih ameriških (ali zahodnih) falusov, prav gotovo pa se zgolj zaradi tega v splošnem ne bo zmanjšala verjetnost, da bodo ljudje še vedno ostajali v pretežni meri groteskne žrtve heteronomnega dela, ekonomskih neenakosti in drugih negativnih odbojev kapitalistične produkcije in potrošništva.

Katera smrt je boljša?
Naj sklenem s peščico naivnih vprašanj. Katera smrt je "boljša": tista, ki jo povzroči teroristična "bomba", ali ona, ki je posledica poklicne bolezni (oz. z delom pogojene okvare zdravja), "nesreče" pri delu ali nemara avtomobilske "nezgode" na poti v službo, iz "delovnega taborišča" ali na kraj, kjer bi se želeli "skulirati" od dela? Kateri strah (oz. tesnobna negotovost) je bolj sprejemljiv: tisti, ki izvira iz možnosti terorističnega napada, ali oni (hrbetenico kriveči), ki ga ustvarja misel na odsotnost ali izgubo zaposlitve (oz. iz nje izhajajočih ugodnosti), tj. ekonomske varnosti? Katero pisemce bi bilo bolj ganljivo: tisto, ki se nanj v uvodnem citatu sklicuje - na (ne pozabimo) groteskno zrežiranih volitvah izvoljeni - ameriški predsednik (ki se je zdaj transubstancializiral v samooklicanega mesijo, odrešenika vsega civiliziranega človeštva), ali ono, v katerem bi se namesto glagola "bojeval" znašla besedna zveza "zaposlen s heteronomnim delom po osem ur in več dnevno"? Navržena vprašanja so bolj ali manj retorične narave, saj bi bilo cinično trditi, da je določena smrt (oz. strah ali samožrtvovanje) "boljša" od kake druge. Aktualnih dilem namreč ne bi smeli reducirati na izbor manjšega (ali najmanj nesmiselnega) zla, ampak na iskanje možnosti za efektivno omejevanje masovnih viktimizacij (tj. napadov na najbolj vitalne človekove dobrine), predvsem tistih, ki so vtkane v "bistvo" globaliziranega kapitalističnega "nereda". V tem oziru ne gre pravzaprav za nikakršen "trk med civilizacijami", saj je zahodni kapitalistični režim v radikalnem nasprotju že s "postmodernimi" (ali "postmaterialističnimi") vrednotnimi orientacijami znotraj samega sebe. Grobo ("teroristično") rečeno: v kulturnem pogledu je kapitalizem že mrtev, le da se dela (pretvarja ali spakuje), kot da tega (še) ne ve.

1 Ta pridevnik zazveni v ušesih že skoraj kot nekaj docela samoumevnega, saj nam nenehno dopovedujejo, da živimo v času (že tako obsedenim z vsakovrstnimi "novitetami"), ko se takorekoč sleherni dan izkristalizira v stanje, v katerem "ni nič več tako, kot je bilo prej". Kaj je v aktualni vojni resnično novega? To, da vojaška letala ne odmetavajo le bomb, ampak tudi "humanitarno pomoč"? V tem primeru bi bilo najbrž ustrezneje govoriti o cinizmu, ne pa o "novostih". Vsaj meni se ameriško-britanski napad na Afganistan ne zdi ravno omembe vredna novost. Američani pač ponovno - kot že tolikokrat v "polpretekli" zgodovini - retorično branijo interese "nacije", faktično pa predvsem strateške koristi svojih (in drugih zahodnih) elit. Zgovarjajo se na pravico do "samoobrambe", čeprav niso svetovni javnosti predložili nobenih prepričljivih dokazov, da jih je vojaško napadel Afganistan (še več, vsaj doslej niso javno razgrnili nikakršnega empiričnega gradiva, ki bi nedvoumno pokazalo, da je napade v New Yorku in Washingtonu organiziral Osama bin Laden oz. njegovi sodelovci na območju trenutno napadene države). Vnovič se je torej pokazalo, da o skrajno pomembnih političnih zadevah (relevantnih pravzaprav za vse človeštvo) odloča zgolj peščica "posvečenih": v nesramen posmeh demokratičnemu idealu in koncepciji človekovih pravic. Aktualni "gospodarji vojne" so na ta način ponižali svoje podložnike (na žalost ob njihovi večinski privolitvi) na raven otroka (še več, bebca), nezmožnega samostojnega razmišljanja in odgovornega ravnanja, zaradi česar mu je "treba" (kakopak v imenu njegovih "najboljših koristi") skrbno dozirati informacije o tem, kaj se "v resnici" dogaja, in se mu po potrebi tudi (z)lagati.
2 Ne strinjam se z oceno, da so napadalci udarili v "srce" ameriške družbe: sistem, katerega "metonimija" sta ameriško obrambno ministrstvo in sedež globaliziranega kapitala, pač nima tega plemenitega organa.
3 Ko steče beseda o "terorizmu" (in njegovih izpeljankah), so navednice praviloma neizbežne, zakaj tisto, kar je za eno (npr. oblastveno) stran "terorizem", utegne biti za druge nekaj bistveno drugega (npr. boj za takšno ali drugačno svobodo), včasih celo "boj proti terorizmu". Objektivne opredelitve teororizma ni (in je niti ne more biti), zakaj opraviti imamo s pojavom, ki je tako rekoč po definiciji predvsem kontroverzen. Ne nazadnje bi tudi ameriške (vojaške, obveščevalne, politične, finančne ali ekonomske) intervencije v drugih suverenih državah (npr. v obdobju "hladne" vojne, katere konec so zmotno razglasili ob zlomu sovjetskega imperija) zlahka označili za "terorizem". To krvavo dejstvo je v zdajšnji "kampanji" (kar je evfemističen, "piarovski" izraz za vojno) zoper terorizem nonšalantno (ali, če hočete, arogantno) prezrto. Ne ZDA ne njene zahodne zaveznice pač niso povsem "nedolžne žrtve" sovraštva (in nasilnih napadov) v "tretjem" svetu: količina masla (beri: kolonialističnega in imperialističnega zatiranja in izkoriščanja) na njihovih glavah je enormna.
4 V tej zvezi ni dovolj pripomniti, da so (bile) prav omenjene vrednote prve žrtve "paranoičnega", hujskaškega ali "histeričnega" vzdušja post delictum, saj jim trda prede tudi sicer, namreč v mirnih ("neizrednih") razmerah. V kapitalistničnem sistemu ima posameznik (oz. večina ljudi) svobodo predvsem v tem, da prostovoljno izbere kraj svojega prostituiranja, tj. službo, v kateri bo večino svojega budnega časa žrtvoval heteronomno organiziranemu prisilnemu delu (in seveda odgovorno, ubogljivo in celo kreativno izpolnjeval ukaze/pričakovanja nadrejenih).
5 Ne pozabimo, da je maščevanje morda "človeško razumljivo" (pojasnljivo), ni pa pravno dopustno: protipravno povzročena škoda, ki jo utrpim kot posamični državljan, mi ne daje nikakršne pravice, da se individualno maščujem storilcu (oz. njegovim podpornikom ali simpatizerjem).
6 Oznaka "malopridna" je v sodobnem političnem "novoreku" pomensko zelo blizu pridevniku "nedemokratična", v kolikor opredelimo kot demokratično tisto vlado, ki priznava in spoštuje ameriško hegemonijo oz. ekonomski "red", ki ga ideološko, pravno, politično in po potrebi vojaško branijo zahodne kapitalistične sile ("vladajoči razredi").
7 Tovrstno logiko bi lahko poimenovali tudi "zgodovinska", saj veljavni zakoni v doslej znanih človeških družbah branijo predvsem gmotne (in "moralne") interese vladajočih, tj. ekonomsko najmočnejših. Edina zares omembe vredna izjema je pravzaprav "pravo človekovih pravic", ki pa ima ravno iz tega razloga danes še vedno nekakšen virtualni status in je nenehna tarča vsakršnih ideološko motiviranih interpretativnih "čarovnij", kot je npr. delitev teoretsko sicer nujno enovite (celostne) koncepcije človekovih pravic (tj. pravic, ki jih ima posameznik ne le do "svoje" države, ampak do VSEH ljudi na svetu) na "pravice prve generacije" (ki so načeloma veljavne in zavezujoče) in "pravice druge generacije", tj. socialnoekonomske (in podobne) pravice, ki so (kakopak zaenkrat še) zgolj "ideal", ki je sicer prekrasen, a ga tu in zdaj nikakor ni mogoče uresničiti (ob tem pa tovrstni interpreti "pozabijo" dodati, da so socialnoekonomske pravice v splošnem neuresničljive zgolj zato, ker vlade nočejo - ne pa ne morejo! - spremeniti obstoječih lastninskih struktur oz. izrazito neenake distribucije dohodka, bogastva in "virov", ki omogočajo človeško preživetje ali samodoločeno življenje).
8 Pravzaprav je med njima več kot zgolj podobnost. Tematika "zločina in kazni", ki sicer zbuja precejšnjo pozornost in zanimanje ljudi (in je skrajno hvaležno hranilo za industrijo zabave za množice), v mirnih časih vzdržuje ideološki imaginarij, ki ga je mogoče v kriznih razmerah zlahka mobilizirati v funkcijo vojne propagande.
9 Opozoriti velja, da domneva o ideološki koristnosti normalnega delovanja kazenskopravne mašinerije (ki sankcionira predvsem škodljiva dejanja pripadnikov deprivilegiranih družbenih skupin) za vladajoče sloje ne implicira nikakršne "teorije zarote" (ne pozabimo, da uživa kazenskopravna represija trdno podporo javnosti, katere pomisleki so osredotočeni kvečjemu na očitek, da so kazenske sankcije še vedno premile).
10 Ideološko povezovanje "kriminalnosti" in revščine ima za sabo kajpak že spoštljivo tradicijo. Angleška beseda villain, ki pomeni "lopov", "malopridnež" ali "ničvrednež", izvira iz latinskega izraza villanus, ki je označeval delavca (sužnja) na kmetiji, medtem ko se je oznaka villein v fevdalni Angliji nanašala na tlačana.
11 Nekako hinavsko bi se bilo zdaj zgražati nad (samo)cenzuro, ki se je "zgodila" ameriškim (in številnim drugim "uglednim" zahodnim) medijem, saj slednji praviloma niso politično "korektni" (oz. ideološko neoporečni) le v vojnih razmerah, ampak tudi sicer, kolikor se pač v splošnem skrbno izogibajo vsakršni resni problematizaciji obstoječega ekonomskega (in političnega) sistema in njegovih ključnih institucij. To seveda ne implicira, da osrednji mediji niso kritični. Gre predvsem za to, da je njihova kritičnost v glavnem varno umeščena v ideološke koordinate, ki strukturni status quo ohranjajo deviško nedotaknjenega.
12 V tem primeru bi "teroristično čista" (oz. uspešno očiščena) družba spominjala na skupnost, katere pripadniki se hvalijo s tem, da niso več ljudožerci, ker so vse ljudožerce ravnokar pojedli.
13 Nekako hinavsko bi se bilo zdaj zgražati nad (samo)cenzuro, ki se je "zgodila" ameriškim (in številnim drugim "uglednim" zahodnim) medijem, saj slednji praviloma niso politično "korektni" (oz. ideološko neoporečni) le v vojnih razmerah, ampak tudi sicer, kolikor se pač v splošnem skrbno izogibajo vsakršni resni problematizaciji obstoječega ekonomskega (in političnega) sistema in njegovih ključnih institucij. To seveda ne implicira, da osrednji mediji niso kritični. Gre predvsem za to, da je njihova kritičnost v glavnem varno umeščena v ideološke koordinate, ki strukturni status quo ohranjajo deviško nedotaknjenega.

izpis

Rastko Močnik

Posredna propaganda
Prepričevalni postopki v člankih v Delu
Pri uporabi občil najlaže opazimo "neposredne" prepričevalne postopke: tiste, ki z izrecnostjo, celo prostodušnostjo "pritegnejo pozornost". Kakor, denimo, tale odlomek iz poročila o kraljevskem obisku v Ljubljani:

"Nekakšno drgetanje čakajočih posameznikov in otroških skupin je bilo deset minut pred dvanajsto čutiti tudi na Prešernovem trgu v Ljubljani, kamor je vozeči se sprevod prispel s polurno zamudo." (Delo, 13. 10. 2001)

Te obrazce: čakajoče ljudstvo, drget, deca v skupinah, monarhična zamuda - bi lahko brali ob vsakem kronanem obisku, naj ga je naklonil Franc Jožef, Aleksander, Pavel ali enkratni Josip Broz. A ker deželi ne grozi monarhističen udar in so tudi sicer kronane glave zdaj bolj zadeva rumenega tiska kakor politična kategorija, ti sicer brez dvoma propagandni obrazci nimajo prepričevalne moči, beremo jih kvečjemu kot nostalgično izpoved uredništva.

Bolj zahrbtna sta fotografija, ki prikazuje pilota, kako leze v kabino vojaškega letala, in podpis: "Še ena misija - Ameriški pilot se pred nedeljskim napadom na Afganistan vzpenja v lovsko letalo F-18, pripravljeno na vzletni ploščadi letalonosilke Enterprise, ki pluje v Arabskem morju." (Delo, 15. 10. 2002)

Ni treba biti posebej izurjen, da v zadevi prepoznamo propagando. A tudi popolnoma naivni ne smemo biti: ta propaganda resda ni prikrita, a tudi ni čisto neposredna. Nemara bi lahko rekli, da je "pobočna". Prvine, ki opozarjajo na propagandistično naravo tega slikovno-besedilnega kompleksa, je namreč mogoče prepoznati le na "podlagi", ki jo morata priskrbeti bralka in bralec sama: fetišizem tehnike, zorni kot od spodaj navzgor, estetizacija … Zadevo lahko razkrinkamo tudi zato, ker nam daje preveč informacij, vse pa so nepomembne: tip letala, ime letalonosilke, manjka samo še ime pilota ... Še zlasti pa je propagandizem viden na podlagi tistega, česar ni: namesto učinka "misije" nam ponujajo uvod vanjo; namesto stroja za razbijanje in ubijanje - mistiko človeka in tehnologije; ne povedo nam, da gre ta človek razbijat in pobijat - temveč govore o "misiji", t.j. poslanstvu; in naposled - ne kažejo nam Afgank in Afgancev, njihovih podrtih domov, uničenih cest in tovarn, še begunk in beguncev nam ne pokažejo, pač pa to pogledu prijetno, duha pomirjajočo kompozicijo svetlega nebesa, zeleno-sinje kovine in malone škratovskega človečka … Če bralka in bralec ne zmoreta priskrbeti teh "podlag", če nimata nekakšne "bralne kulture", sta bržkone precej brez obrambe pred "pobočno" propagando.

Čez slovensko mejo v ZDA
Najteže pa se je braniti pred "posredno" propagando. Za zgled: "Na mejnem prehodu Obrežje - Do akcije High Impact, namenjene poostrenemu varovanju zunanjih meja EU in spoznavanju kandidatk za njeno članstvo s sistemom in načinom dela, ki ga prevzemajo s podpisom sporazuma o priključitvi, ni prišlo po naključju po terorističnem napadu na ZDA. Najverjetneje pa v okviru akcije ni naključen niti obisk belgijskega notranjega ministra /…/ v Sloveniji, saj je njena južna meja eden od najpomembnejših koridorjev za prebežnike iz velikega dela muslimanskega sveta, ki iz zbirališča v Sarajevu iščejo pot v Evropo in preko nje tudi v Ameriko." (Delo, 1. 10. 2001 - napis pod fotografijo)

Za nas sta pomembni dve podrobnosti: prvič, ugibanje o "naključjih". Pisec napisa bi se zlahka informiral kar neposredno pri državnih organih, ki so ga tudi sicer obvestili o akciji in ga povabili nanjo. S spakljivim "ugibanjem" sta dosežena dva učinka: vzpostavlja se nekakšna "skrivnost države", normalizira se neko določeno umevanje države in oblasti (ta oblast govori celo tuj, "hieratičen" jezik: "High Impact"); hkrati pa se na neko že tako skrajno zideologizirano "akcijo" lepi še dodaten ideološki namaz. Ta dodatni premaz zadeva na eni strani kompleks "terorizem in ZDA", na drugi strani pa sicer priljubljeno obsedenost tukajšnje politične kaste - "Evropa nas opazuje". Oboje je plasirano s sredstvi, ki bi jih lahko uvrstili v zvrst "posredne propagande".

Druga, še pomembnejša podrobnost, ki sodi k "posredni propagandi", je tale: zakaj se med prebežniškimi izhodišči posebej in edini omenja "muslimanski svet"? Brž ko postavimo vprašanje, vemo že tudi odgovor: ta nam pove tudi, zakaj se med zaželenimi destinacijami posebej omenja "Amerika". A vprašanje si je treba znati postaviti. Kdor si ga ne postavi, ta se bo le težko ubranil sugestije, da naj bi med prebežniki bili tudi domnevni "muslimani", ki da čez naše meje hite v ZDA opravljat hudodelska dejanja.

To potezo, ki nekako samoumevno navrže zavajajoči "podatek", lahko občudujemo tudi v temle stavku: "Leta 1942 so partizani požgali grad, zato da bi iz njega izgnali nasprotnike svoje revolucije, vaške stražarje." (Delo, priloga "Vikend", 12. 10. 2001)

Njihova revolucija
Ključen je izraz "svoje revolucije": partizani so dvojno zmanjšani - najprej na praktikante "revolucije", nato pa še na izvrševalce revolucije, ki da je bila zgolj "njihova". Srečno naključje, da je na tem kraju treba uporabiti povratno-svojilni zaimek, še okrepi učinek domnevnega partizanskega "sektaštva". A "zmanjšani" so tudi vaški stražarji: v tem stavku so samo "nasprotniki" sektaške partizanske revolucije. Stavek gladko in ekonomično podtakne uradno ideologijo slovenskega kolaboracionizma: da naj bi se bojeval le proti komunističnemu prekucuštvu.

Pridevniške besede so pomembno sredstvo za oblikovanje osebnih naravnanosti, so pa tudi sredstvo, ki ga je težko uporabljati, saj je pogosto še preveč očitno, da izražajo subjektivne ocene in vrednotenja. Če je mogoče na kraju pridevniške besede uporabiti zaimek, kakor pri zgornjem zgledu, je mogoče tudi prikriti "subjektivnost" perspektive.

Zmerna italijanska opozicija
A tudi vrednostno bolj obremenjene izraze je z nekaj spretnosti mogoče vpreči v posredno propagando: "V parlamentu se je izkazalo, da zmerni del opozicijske koalicije sicer ne ploska ameriškemu bombardiranju, podpira pa odgovor teroristom kot nujno in potrebno dejanje /…/ s tem posredno podpira tudi vladno odločitev o italijanski podpori ZDA." (Delo, 15. 10. 2001)

"Zmerni del" opozicije: "zmeren" je pozitivna vrednostna določitev; nasprotje je "nezmeren", kar je nekaj problematičnega, če ne že kar obsojanja vrednega. Izraz potemtakem sugerira simpatijo do predmeta, o katerem govori - to pa je že samo na sebi simpatično. A pomembno je nadaljevanje: ena izmed sestavin "zmernosti" ali ena izmed njenih praktičnih posledic je, da "zmerni del" podpira vlado. A če neodvisno od članka v Delu pomislimo, da je sedanja italijanska vlada ekstremistična, prav nič "zmerna", da jo sestavljajo neofašisti in postfašisti - tedaj se nam lahko zazdi nenavadno, da naj bi bila "zmernost" nekaj, kar podpira nezmernost. A prav to bizarno mnenje nam poskuša stavek podtakniti. Iz širše okolice navedenega stavka izhaja tale podoba: "zmerni" so tisti, ki podpirajo "ameriško bombardiranje" in so na oblasti; v opoziciji je "koalicija", ki je "levo sredinska", "leva" ali "levičarska" (članek brez razločka uporablja vse te izraze), je razbita (izraz se ne pojavlja, pač pa ga sugerirajo razni opisi) in "menda še nikoli ni bila tako posušena", a v njej so vendarle tudi bolj simpatični deli, to pa so tisti, ki "posredno podpirajo vlado" in so "zmerni". Podoba je eksotična - a članek jo normalizira, med drugim s pridevniško strategijo iz navedenega odlomka.

"Premetenec" bin Laden
Za konec še tale biser: "Američani in Britanci so čedalje bolj pozorni in občutljivi, kako o vojni proti bin Ladnu poročajo njihovi mediji, da ne bi premetenec tudi z njihovo posredno pomočjo razpošiljal kodirana sporočila svojim somišljenikom in prek njih usklajeval teroristične napade. Zdaj je tudi britanska vlada povabila svoje največje in najpomembnejše medijske obveščevalce na pogovor o tem, kako naj bi med ameriškimi vojaškimi operacijami ravnali s sporočili, ki jih prek novinarjev in njihovih medijev v svet pošiljata bin Laden in teroristična organizacija Al Kaida." (Delo, 15. 10. 2001)

O tej apologiji cenzure bi bilo mogoče napisati cel doktorat. A tu naj opozorimo le na izraz "premetenec". Dosedanji zgledi posredne propagande so zadevali ogibanje vrednostnim oznakam (kot pri uporabi zaimka "svoj"); uporabo pozitivnih oznak za posredno degradacijo (kot pri izrazu "zmerni del"). Tu pa nastopa neposredno slabšalni izraz - vendar pa je beseda knjižna, ni ne iz vsakdanje časnikarske govorice ne iz vsakdanjega govora. To rabo je mogoče povezati z "malopridnimi državami" in z "malopridnim svetom". Izražanje je neposredno slabšalno - besedišče pa je visoko knjižno. Če se je pri prejšnjih zgledih posredne propagande prikrivalo "subjektivno naravnanost", ki so jo poskušali podtakniti - se tu, prav narobe, vrednostna naravnanost neposredno reklamira. Tisto, kar se prikriva, je premik v, če lahko tako rečem, "horizontu javnega govora": prikriva se prav to, da je nekatere ljudi, nekatere države in nekatere "svetove" mogoče neposredno sramotiti. Prikriva se, da je možen rasizem - če še ne v besedah, pa nespodbitno že v govornih dejanjih.

Tisto, kar se prikriva, je premik v, če lahko tako rečem, "horizontu javnega govora": prikriva se prav to, da je nekatere ljudi, nekatere države in nekatere "svetove" mogoče neposredno sramotiti. Prikriva se, da je možen rasizem - če še ne v besedah, pa nespodbitno že v govornih dejanjih.

izpis

Saša Bojc

Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Bolj kot šte­vil­ni vroče­krv­no na­rav­na­ni stro­kov­nja­ki so po mne­nju Fai­ra ne­var­ni poroče­val­ci, ki pod no­vi­nar­sko krin­ko po­dži­ga­jo sta­liš­ča urad­nih vi­rov in tako po­sta­ja­jo PR služ­ba stri­cu Samu
Po 11. sep­tem­bru so na splet­nih stra­neh www.fair.org (Fair­nesss & Ac­cu­racy In Re­por­ting/Ne­pri­stra­nost in točnost pri po­ro­ča­nju) vze­li pod drob­no­gled po­ro­ča­nje ame­riš­kih me­di­jev. Ne­ka­te­re ugo­to­vi­tve in mne­nja pov­ze­ma­mo v tem pris­pev­ku, ki je svo­je­vr­sten ko­laž iz­bra­nih tek­stov s te splet­nih stra­ni, kjer si­cer že od leta 1986 kri­tič­no sprem­lja­jo de­lo­va­nje me­di­jev. Nor­man So­lo­mon, av­tor, ki red­no ob­jav­lja na splet­nih stra­neh Fai­ra, je v svo­jem član­ku z na­slo­vom Te­le­vi­zij­ske no­vi­ce - vo­jaš­ko po­droč­je (TV News: A Mi­li­ta­ri­zed Zone) za­pi­sal, da upo­ko­je­ni ge­ne­ra­li pod ref­lek­tor­ji v stu­diu niso ka­za­li utru­je­nih obra­zov, ko se je v ne­de­ljo, 7. ok­to­bra zvečer, za­če­lo bom­bar­di­ra­nje Af­ga­ni­sta­na. Nek­da­nji vr­hov­ni po­velj­nik Nata We­sley Clark in sta­rej­ši ge­ne­ral Don Shep­perd sta na te­le­vi­zij­ski po­sta­ji CNN raz­la­ga­la o vo­jaš­kih stra­te­gi­jah, med­tem ko so daleč stran ame­riš­ka vo­jaš­ka le­ta­la pre­le­ta­va­la nebo in me­ta­la bom­be. V te­le­lan­du je vla­da­lo rav­no­težje, raz­po­lože­nje je bilo umir­je­no, tako so de­lo­va­li tudi do­pi­sni­ki. Na spod­njem robu ekra­na so se iz­pi­so­va­le naj­no­vej­še in­for­ma­ci­je in po­va­bi­lo, naj si gle­dal­ci tri­di­men­zio­nal­no sli­ko ame­riš­kih le­tal og­le­da­jo še na splet­ni stra­ni CNN.com. Šti­ri dni prej (4. 10. 2001) je isti av­tor v član­ku Me­di­ji se vr­ti­jo oko­li be­se­de »te­ro­rist« (Me­dia Spin Re­vol­ves Around the Word »Te­ro­rist«) pi­sal o tem, da je bilo prva dva dne­va v me­se­cu ok­to­bru na ome­nje­ni stra­ni po­vsem od­več­no ob­ve­sti­lo: »Po­ja­vi­la so se na­pač­na po­ro­či­la, da CNN v svo­jem poroča­nju na­pa­dal­ce na WTC in Pen­ta­gon ni oz­na­če­va­la s te­ro­ri­sti. CNN je do­sled­no in po­nav­lja­joče upo­rab­lja­la izraz te­ro­ri­sti za na­pa­dal­ce in ugra­bi­te­lje le­tal in bo s tem tudi na­da­lje­va­la.«

Kot pi­še So­lo­mon, so ob tej na­vi­dez­no sprav­ni po­te­zi po­nov­no za­mol­ča­li od­go­vor na vpra­ša­nje, ki se po­stav­lja ob sprem­lja­nju ame­riš­kih me­di­jev v zad­njem ča­su - kaj oz­na­ču­je izraz te­ro­ri­zem. Iz­vr­šni ured­nik in­for­ma­tiv­ne­ga pro­gra­ma na NBC Bill Wheatly je na to od­go­vo­ril s pre­pro­stim stav­kom, da gre za sku­pi­no lju­di, ki si je za do­se­go svo­je­ga ci­lja iz­bra­la pot­niš­ka le­ta­la in z nji­mi ubi­la tisoče lju­di, s tem pa po­tr­dil pre­vla­du­joč po­gled ame­riš­kih me­di­jev na te­ro­ri­zem, ki ga ra­zu­me­jo ena­ko kot ame­riš­ka vla­da.

Pri Wall Street Jour­na­lu so po pi­sa­nju So­lo­mo­na pri­pra­vi­li pri­ročnik za za­po­sle­ne, ki pra­vi, naj be­se­do te­ro­rist upo­rab­lja­jo pre­vid­no in samo v do­lo­če­nih pri­me­rih: za opi­so­va­nje ti­stih po­sa­mez­ni­kov in ne­vlad­nih or­ga­ni­za­cij, ki si za ci­lje svo­jih na­črt­nih na­sil­nih de­janj iz­bi­ra­jo ci­vil­ne in ne­vo­jaš­ke ci­lje.

Ti­skov­no agen­ci­jo Reu­ters, ki poroča iz 160 držav, v nas­prot­ju z dru­gi­mi me­di­ji že več de­set­le­tij od­li­ku­je zna­čil­na drža. Ker se izo­gi­ba­jo čus­tve­no obar­va­nim izra­zom, be­se­do te­ro­rist ali bo­rec za svo­bo­do na­va­ja­jo samo v do­be­sed­nih po­me­nih, po­leg tega pa sto­ril­cev ne oz­na­ču­je­jo in ka­rak­te­ri­zi­ra­jo, tem­več na­va­ja­jo nji­ho­va de­ja­nja, iden­ti­te­to in ozad­je, s či­mer si bral­ci lah­ko us­tva­ri­jo last­no mne­nje, ki te­me­lji na dejs­tvih. Od sre­di­ne sep­tem­bra temu na­če­lu pos­ve­ča­jo še več po­zor­no­sti, saj te­ro­rist lah­ko po­me­ni tudi bor­ca za svo­bo­do. Držav­ni vo­di­te­lji v An­ka­ri, Je­ru­za­le­mu ali Mosk­vi bi si­cer radi vi­de­li, da si no­vi­nar­ji ne bi po­miš­lja­li pi­sa­ti o dr­žav­nih so­vraž­ni­kih kot o te­ro­ri­stih. A za­kaj bi, se spra­šu­je So­lo­mon, Kur­de v Tur­či­ji, Pa­le­stin­ce na za­se­de­nih ozem­ljih ali upor­ni­ke v Če­če­ni­ji oz­na­če­va­li s te­ro­ri­sti, saj so tudi turš­ke vo­jaš­ke sile iz­va­ja­le na­si­lje in po­bi­le mno­go kurd­skih ci­vi­li­stov, ena­ko zlo pa so Izrael­ci in Rusi pri­za­de­li Pa­le­stin­cem in Če­če­nom.

»Ne­pri­stran­sko« oz­na­ko te­ro­rist si po mne­nju So­lo­mo­na med dru­gim za­služi­jo tudi ZDA, saj so ra­ke­te pod po­veljs­tvom Pen­ta­go­na od Ira­ka in Su­da­na do Ju­go­sla­vi­je v zad­njem de­set­let­ju kon­ča­le živ­lje­nja mno­gih ne­dolž­nih žr­tev, ena­ko kot za svo­jo ne­sre­čo niso bili kri­vi ti­sti, ki so kon­ča­li v ru­še­vi­nah 11. sep­tem­bra. Ome­nje­ni pi­sec še do­da­ja, da če si no­vi­nar­ji z be­se­do te­ro­ri­zem ne upa­jo opi­sa­ti ame­riš­kih de­janj, naj ta izraz iz­gi­ne iz no­vi­nar­ske­ga be­se­diš­ča. Po­pol­no­ma pri­mer­no je, če no­vi­nar­ji za ugra­bi­te­lje le­tal, ki so 11. sep­tem­bra na­pad­li ZDA, upo­rab­lja­jo izraz te­ro­rist, ven­dar naj bo ta izraz upo­rab­ljen ena­ko­vred­no, in tudi ta­krat, ko za po­dob­ni­mi ak­ci­ja­mi sto­ji ame­riš­ka vla­da. če pa se s tem na­če­lom ne stri­nja­jo, pra­vi So­lo­mon, os­ta­ja Reu­ter­so­vo poroča­nje edi­na na­čel­na no­vi­nar­ska al­ter­na­ti­va.

Maščuj­mo se
Kot na­va­ja Nor­man So­lo­mon v član­ku Ko no­vi­nar­ji po­ro­ča­jo iz dolž­no­sti (When Jour­na­lists Re­port for Duty, 20. 9. 2001), po­gled na fo­to­gra­fi­je v po­seb­ni iz­da­ji re­vi­je Time o do­god­kih 11. sep­tem­bra vzbu­ja gro­zo.

V ko­men­tar­ju na zad­nji stra­ni je no­vi­nar Lan­ce Mor­row pod na­slo­vom »Do­go­dek, ki vzbu­ja bes in kliče po maš­če­va­nju« med dru­gim za­pi­sal: »Dan ne more ži­ve­ti v po­niža­nju in brez za­doš­če­nja. Maš­čuj­mo se.« Po pi­sa­nju Nor­ma­na So­lo­mo­na je bilo v ve­či­ni pr­vih po­ro­čil o do­god­kih za­sle­di­ti os­tri­no in hudo pri­za­de­tost. Ve­li­ko ana­li­ti­kov in stro­kov­nja­kov je po­ne­kod ka­za­lo celo nav­du­še­nje nad tem, da bi ZDA upo­ra­bi­la vo­jaš­ko silo. Ve­čer za ve­če­rom so, kot ugo­tav­lja So­lo­mon, na ka­bel­ski te­le­vi­zij­ski po­sta­ji Fox News Chan­nel brez zadržkov kli­ca­li k po­vra­čil­nim ukre­pom. Seth Ac­ker­man je že av­gu­sta v po­seb­nem po­ro­či­lu za Fair »Naj­bolj pri­stran­sko ime v sve­tu no­vic« (The Most Bia­sed Name in News) za­pi­sal, da so pri ome­nje­ni Mur­doc­ho­vi ka­bel­ski mreži pri svo­jem delu zelo pri­stran­ski, saj za­vi­ja­jo v tan­či­ce slo­ga­na »Po­šte­no in urav­no­teže­no« in »Mi po­ro­ča­mo, vi od­lo­či­te«. Ko jim oči­ta­jo kon­ser­va­tiv­nost, od­go­vo­ri­jo, da main­stream me­di­ji eno­stav­no ne po­ve­do kon­ser­va­tiv­ne stra­ni zgod­be ali pa so se vsi na­va­di­li na po­ro­ča­nje levo us­mer­je­nih me­di­jev, zato se zdi­jo ne­pri­stran­ski in urav­no­teže­ni me­di­ji naen­krat de­sni­čar­ski. Naj­bolj znan Fo­xov go­sti­telj Bill O’Reilly je 17. sep­tem­bra de­jal, o tem so 21. sep­tem­bra pi­sa­li v Fai­ru v član­ku Me­dij­ski ve­lja­ki za­go­var­ja­jo na­pad na ci­vil­ne ci­lje (Me­dia Pun­dits Ad­vo­ca­te Ci­vi­lian Tar­gets), da če af­ga­ni­stan­ska vla­da ne bo izro­či­la Osa­me bin Lad­na ZDA, »bi ZDA mo­ra­le zrav­na­ti af­ga­ni­stan­sko in­fra­struk­tu­ro z zem­ljo - med dru­gim le­ta­liš­če in elek­trar­ne, uni­či­ti za­lo­ge vode in ce­ste.« Nato je na­da­lje­val: »To je zelo pri­mi­tiv­na deže­la, zato jim živ­lje­nje iz dne­va v dan ne bo tež­ko. Na­vse­zad­nje je ljuds­tvo neke drža­ve od­go­vor­no za vla­do, ki jo ima­jo. Nem­ci so bili kri­vi za Hit­ler­ja, Af­ga­ni­stan­ci za ta­li­be. Na­ša tar­ča ne bi sme­li biti ci­vi­li­sti, toda če se ne upre­jo tej kri­mi­nal­ni ob­la­sti, bodo stra­da­li.«

O’Reilly je še do­dal, da mora biti v Ira­ku »nji­ho­va in­fra­struk­tu­ra uni­če­na, pre­bi­vals­tvo pa bo mo­ra­lo pre­tr­pe­ti še eno bo­le­či­no /.../ Tako bodo ljud­je mor­da vr­gli Sa­da­ma.« če se Ga­da­fi ne bo od­po­ve­dal ob­la­sti in šel v azil, »bomo zbom­bar­di­ra­li vse nje­go­ve naft­ne za­lo­ge in zmi­ni­ra­li pri­sta­nišče v Tri­po­li­ju. Uni­či­li bomo tudi vsa li­bij­ska le­ta­liš­ča. Pa naj jedo pe­sek.« V tak­šnem tonu je na­da­lje­val še ne­kaj ve­če­rov za­tem (19. 9. 2001). Pred­la­gal je bom­bar­di­ra­nje Af­ga­ni­sta­na »na stra­teš­ki na­čin«, zato da bi se ljud­je lah­ko upr­li in ta­li­be vr­gli iz drža­ve. Af­ga­ni­stan­ci že »tako ali tako stra­da­jo«, je pou­da­ril O’Reilly in pred­la­gal, naj ZDA po­ve­ča­jo trp­lje­nje ci­vi­li­stov, da uni­či­jo še ti­sto »skrom­no in­fra­struk­tu­ro, ki jo ima­jo«, in vrže­jo v zrak »vsak ka­mion, ki ga vi­di­jo, da jim tako res ne bo os­ta­lo nič za pod zob.« Nor­man So­lo­mon je v svo­ji ana­li­zi z na­slo­vom Ko no­vi­nar­ji po­ro­ča­jo iz dolž­no­sti (When Jour­na­lists Re­port for Duty) za­pi­sal, da je O’Reilly že prej po­zi­val, naj ZDA ob­sež­no bom­bar­di­ra­jo Irak in Li­bi­jo.

»Zrav­na­ti jih z zem­ljo«
Nek­da­nji ured­nik New York Ti­me­sa A. M. Ro­sent­hal pa je v Was­hing­ton Ti­me­su nje­go­vo li­sto do­pol­nil še z Ira­nom, Si­ri­jo in Su­da­nom. Ame­riš­ka vla­da bi po mne­nju sled­nje­ga mo­ra­la ne­mu­do­ma po­sta­vi­ti dvain­se­dem­de­se­tur­ni ul­ti­mat tem še­stim drža­vam. če le-te ne bi iz­pol­ni­le zah­tev ZDA, bi sle­di­lo bom­bar­di­ra­nje. V po­dob­nem duhu je ko­lum­nist New York Po­sta zah­te­val ocean krvi ne­dolžnih žr­tev: »Me­sta in deže­le, ki hra­ni­jo te čr­ve, na­re­di­te rav­na kot ko­šar­kar­ska igriš­ča.« Po­dob­ne mi­sli je So­lo­mon za­sle­dil tudi pri ured­ni­ku Na­tio­nal Re­vie­wa, mla­de­mu Ric­hu Lo­wr­yu, ki je de­jal, da je del re­ši­tve v tem, da zrav­na­jo z zem­ljo pol Da­ma­ska ali Te­he­ra­na ali ko­li­kor bo že zah­te­va­la ope­ra­ci­ja. Bolj kot šte­vil­ni vro­če­krv­no na­rav­na­ni stro­kov­nja­ki so po mne­nju So­lo­mo­na ne­var­ni po­ro­če­val­ci, ki pod no­vi­nar­sko krin­ko po­dži­ga­jo sta­liš­ča urad­nih vi­rov in tako po­sta­ja­jo PR služ­ba stri­cu Samu. Vo­di­telj po­ro­čil s CBS Dan Rat­her se je med svo­jim na­sto­pom 17. sep­tem­bra pri Da­vi­du Let­ter­ma­nu odre­zal kot »pra­vi Ame­ričan«, ko je de­jal: »Geor­ge Bush je pred­sed­nik in on spre­je­ma od­lo­či­tve. In ka­dar­ko­li bo že­lel, da se po­sta­vim v vr­sto, naj mi le pove, kje.«

Po­ro­ča­nje ame­riš­kih me­di­jev o vo­jaš­kih ope­ra­ci­jah je po ugo­to­vi­tvah So­lo­mo­na ved­no dvo­plast­no, saj me­di­ji moč­no sa­mo­cen­zu­ri­ra­jo no­vi­ce, hkra­ti pa se pri­tožu­je­jo, da vla­da nad ti­skom vzpo­stav­lja ome­ji­tve. če že­li­jo me­dij­ske hi­še de­lo­va­ti neod­vi­sno, so sla­be že ka­kr­šne­ko­li vlad­ne odred­be, ki ome­ju­je­jo do­stop do in­for­ma­cij in po­ro­ča­nje s kra­ja do­god­ka. Ame­riš­ko no­vi­nars­tvo poz­na­mo tudi kot če­tr­to ob­last, toda Dan Rat­her ni edi­ni no­vi­nar vi­so­ke­ga pro­fi­la, ki že­li svoj po­klic spre­me­ni­ti v če­tr­to vejo ob­la­sti.

Us­mer­ja­nje po­zor­no­sti na »kriv­ce«, ki tako po­sta­ne­jo kri­vi
Pri Fai­ru so v član­ku Me­dij­ski voj­ni po­hod (Me­dia March to War) iz­po­sta­vi­li iz­ja­vo nek­da­nje­ga držav­ne­ga se­kre­tar­ja La­wren­ca Ea­gle­bur­ger­ja, ki je na CNN 11. sep­tem­bra de­jal: »Samo na en način se lah­ko zač­ne­mo spo­pa­da­ti s tak­šni­mi ljud­mi. Tre­ba je po­bi­ti ne­ka­te­re od njih, tudi če niso ne­po­sred­no vple­te­ni v na­pad.«

Me­di­ji v kri­tič­nih si­tua­ci­jah, še zla­sti ko gre za te­ro­ri­zem, po­go­sto po­sre­du­je­jo neo­sno­va­ne in ne­po­mem­bne in­for­ma­ci­je o osum­lje­nih, naj­več­ja ne­var­nost pa je po­zi­va­nje k vo­jaš­kim pro­tiu­kre­pom. Zgod­nja po­ro­či­la so na dan na­pa­da, kot pi­še­jo v ome­nje­nem član­ku, na­va­ja­la, da naj bi De­mo­kra­tič­na fron­ta za os­vo­bo­di­tev Pa­le­sti­ne na te­le­vi­zij­ski po­sta­ji Abu Dha­bi prev­ze­la od­go­vor­nost za na­pad. Med­tem ko je bila veči­na po­ro­čil pre­vid­na z in­for­ma­ci­ja­mi, je Tom Bro­kaw z NBC, ne da bi zgod­bo po­tr­dil, na ogenj še na­lil olja: »Iro­nično se je na­pad zgo­dil na dan, ko je izrael­ski zu­na­nji mi­ni­ster Ši­mon Pe­res na­čr­to­val sre­ča­nje z Ja­ser­jem Ara­fa­tom. V zad­njih dneh sre­ča­nja v Juž­ni Afri­ki so Pa­le­stin­ci ob­so­di­li Izrael­ce ra­siz­ma.« Vse sku­paj je pri­ka­zal tako, kot da bi ti do­god­ki ned­vom­no vo­di­li v na­pad na WTC in po­me­ni­li priz­na­nje Pa­le­stin­cev. Ne­kaj ur za­tem, ko je pred­stav­nik De­mo­kra­tič­ne fron­te za os­vo­bo­di­tev Pa­le­sti­ne za­ni­kal ka­kr­šno­ko­li od­go­vor­nost za na­pad, je na splet­ni stra­ni Drud­ge Re­port še ved­no bo­del v oči na­slov »Pa­le­stin­ska sku­pi­na priz­na­va od­go­vor­nost«. če­prav se je po­ka­za­lo, da je bila grož­nja pa­le­stin­ske sku­pi­ne neu­te­me­lje­na, me­di­ji niso pre­ne­ha­li s pos­plo­še­va­njem in po­ve­zo­va­njem do­god­kov z Arab­ci in is­la­mom, ugo­tav­lja­jo pri Fair. Ko­lum­nist New York Ti­me­sa Tho­mas Fried­man se je 13. sep­tem­bra spra­še­val: »že res, da is­lam ni ni­ko­li za­gre­šil ho­lo­kav­sta pro­ti Ju­dom v tak­šni meri, kot ga je Evro­pa, je pa nje­go­va po­do­ba vsee­no po­pa­če­na, če jo obrav­na­va­mo kot pri­roč­nik za sa­mo­mo­ril­ske na­pa­de. Za­kaj tega ne bo re­kel no­ben mu­sli­man­ski vo­di­telj?«

Ko so se poi­zve­do­va­nja me­di­jev us­me­ri­la na Osa­mo bin Lad­na, je bilo v no­vi­cah še ved­no zelo malo in­for­ma­cij o tem, kaj je pov­zroči­lo nje­gov fa­na­ti­zem. Ko­men­ta­tor­ji so se po ugo­to­vi­tvah Fai­ra na­me­sto re­snih poi­zve­do­vanj o vzro­kih za pro­tia­me­riš­ka čus­tva na Sred­njem vzho­du raje po­služe­va­li last­nih hva­los­pe­vov: »WTC in Pen­ta­gon sta kot moč­no bli­ska­nje pri­ka­za­la bes so­vraž­ni­kov ci­vi­li­za­ci­je. Ti so­vraž­ni­ki so ved­no nek­je tam (...) Ame­ri­ča­ni se tež­ko raz­je­zi­jo, toda ka­dar se, so moč­ni v svo­ji jezi, ki bo zdaj zli­ta še s po­no­som. Po­sta­li so tar­ča za­ra­di svo­jih vr­lin - pred­vsem de­mo­kra­ci­je in pod­po­re na­ro­dom, kot je izrael­ski, ki je obram­bna čr­ta na­šim vr­li­nam v tem ne­var­nem sve­tu.« (Was­hing­ton Post, 12. 9. 2001) Char­les G. Boyd je is­te­ga dne v is­tem ča­so­pi­su za­pi­sal, da ame­riš­ki »na­rod sim­bo­li­zi­ra svo­bo­do, moč, strp­nost in de­mo­kra­tič­na na­če­la, pos­ve­če­na tako svo­bod­ni iz­bi­ri kot miru. Za ti­ra­ne, des­pot­ske ob­la­sti in za­pr­te druž­be ni al­ter­na­tiv­ne po­li­ti­ke, prav tako ne mo­re­mo na­re­di­ti no­be­ne po­te­ze ali izre­či be­se­de, ki bi pre­pri­ča­le ti­ste, ki vztra­ja­jo pri na­da­lje­va­nju so­vraš­tva.« Na Fox News Chan­nel (Sean Han­nity) so v če­tr­tek 13. sep­tem­bra iz­ja­vi­li: »Se Ame­ri­ča­ni bo­ji­jo soo­če­nja z re­snič­nost­jo, da zna­ten de­lež sve­tov­ne po­pu­la­ci­je, ki so­vraži ZDA, so­vraži tudi svo­bo­do, so­vraži dejs­tvo, da se bo­ri­mo za svo­bo­do po vsem sve­tu, so­vraži na­šo bla­gi­njo, so­vraži naš na­čin živ­lje­nja? Smo se upi­ra­li soo­če­nju s to tako tež­ko re­snič­nost­jo?« Edi­na iz­je­ma med tak­šnim in po­dob­nim la­ska­njem je bil, kot je raz­vid­no iz vseh na­va­janj Fai­ra, Jim Woo­ten z ABC (World News To­night, 12. 9. 2001), ki je po­sku­šal os­vet­li­ti, kaj bi na Sred­njem vzho­du lah­ko sproži­lo pro­tia­me­riš­ka čus­tva. »Arab­ci vi­di­jo ZDA kot so­kriv­ca za raz­me­re v Izrae­lu, izrael­ske­ga part­ner­ja, ki neu­smi­lje­no za­ti­ra pa­le­stin­ska pri­za­de­va­nja za ozem­lje in neod­vi­snost. Med naj­bolj spor­ne za­de­ve spa­da­jo izrael­ski nad­zor nad is­lam­ski­mi sve­ti­mi kra­ji v Je­ru­za­le­mu, ameriš­ke vr­ste, ki so na­mešče­ne bli­zu is­lam­skih sve­tih kra­jev v Saud­ski Ara­bi­ji in gos­po­dar­ske sank­ci­je pro­ti Ira­ku, za­ra­di če­sar so tam­kajš­nji otro­ci lač­ni in brez us­trez­nih zdravs­tve­nih raz­mer.«

»Po­zi­va­jo k miru za te­ro­ri­ste«
Fair je pri poroča­nju New York Ti­me­sa opa­zil zelo popače­no sli­ko o mi­rov­nem zbo­ro­va­nju in de­mon­stra­ci­jah pro­ti upo­ra­bi vo­jaš­ke sile, o če­mer so pi­sa­li 2. ok­to­bra v član­ku Ali lah­ko New York Ti­mes oce­nju­je ali na­va­ja šte­vi­lo in po­gle­de mi­rov­nih pro­test­ni­kov? (Can The New York Ti­mes Count or Quo­te Pea­ce Ac­ti­vists?). Ko se je 29. sep­tem­bra na tisoče ak­ti­vi­stov pro­ti voj­ni zbra­lo v Was­hing­to­nu D. C., je New York Ti­mes na­pi­sal de­se­tvr­stično vest z na­slo­vom »Pro­test­ni­ki v Was­hing­to­nu po­zi­va­jo k miru za te­ro­ri­ste«. Gle­de na to, da je bilo glav­no spo­ro­či­lo zbo­ro­va­nja naj s te­ro­ri­sti obra­ču­na­jo brez upo­ra­be vo­jaš­kih sred­stev, je bil ome­nje­ni na­slov po­vsem iz­kriv­lje­na sli­ka pro­test­nih pri­za­de­vanj. Dru­ga na­pa­ka je za­de­va­la šte­vilč­nost množi­ce v Was­hing­to­nu. Med­tem ko je New York Ti­mes množi­co oce­nil na ne­kaj sto pro­test­ni­kov, je urad­no po­ro­či­lo po­li­ci­je na­ved­lo se­dem­ti­soč­gla­vo množi­co (Was­hing­ton Post, 30. 9. 2001). Ti­sti, ki so sprem­lja­li pre­nos v ži­vo na C-SPAN, so se na last­ne oči lah­ko pre­pri­ča­li, da je Ti­me­so­vo poroči­lo na­pač­no.

Na­sled­nji dan je Ti­mes na stra­ni B7 si­cer ob­ja­vil ne­ko­li­ko dalj­še poroči­lo o dru­gem dne­vu pro­te­stov, med­tem ko je fo­to­gra­fi­ja ob pris­pev­ku pou­dar­ja­la trans­pa­rent v ro­kah nas­prot­ni­ka pro­te­stov z na­pi­som: »Osa­ma se ko­le­gom stra­ho­pet­cem zah­va­lju­je za pod­po­ro.« Pri New York Ti­me­su s poroča­njem o mi­rov­nih pro­te­stih tako niso pr­vič oma­lo­važe­va­li mi­rov­nih pri­za­de­vanj. 21. sep­tem­bra so po­ro­ča­li o pro­te­stih, ki so bili na oko­li sto pet­de­se­tih uni­ver­zah po vsej drža­vi, ven­dar so po­gled ti­so­čih štu­den­tov pri­ka­za­li po­vsem v svo­ji lu­či. Od enaj­stih štu­den­tov, ki so jih v pris­pev­ku na­va­ja­li, je bil ci­ti­ran le eden, ki je za­go­var­jal mir­no pot re­ši­tve, med­tem ko so os­ta­li pod­pi­ra­li voj­no. Ured­nik New York Ti­me­sa Bill Bor­ders je v od­go­vor na kri­ti­ko Fair po­slal te vr­sti­ce: »Po­da­tek o ‘ne­kaj sto pro­test­ni­kih’ se je po­ja­vil le v prvi iz­da­ji ne­delj­ske­ga ča­so­pi­sa. Ko je no­vi­nar na­pi­sal čla­nek, je bil po­da­tek to­čen, po­tem pa se je šte­vi­lo de­mon­stran­tov po­ve­ča­lo. V na­sled­njih iz­da­jah smo za­pi­sa­li, da jih je bilo ti­soč. Bilo bi pa­met­ne­je, če v zgod­nej­šo iz­da­jo ne bi uvr­sti­li tako majh­ne oce­ne, toda no­vi­nar ni ve­del, ko­li­ko lju­di bo še priš­lo.«

Po mne­nju Fai­ra od­go­vor pred­stav­ni­ka New Yor­ka Ti­me­sa ni ute­me­ljen, saj so pod drob­no­gled vze­li tret­jo iz­da­jo (poz­na iz­da­ja) in on­li­ne, na ka­te­ri tudi po treh dneh niso po­pra­vi­li na­pa­ke. Po­leg tega pri Fai­ru do­da­ja­jo, da zad­njo iz­da­jo ča­so­pi­sa kupi mno­go lju­di prav zato, da bi pre­ve­ri­li mo­re­bit­ne na­pa­ke iz ju­tra­nje iz­da­je.

Viri Norman, Solomon: Media Spin Revolves Around the Word "Terorist", Media Beat, FAIR, 4. 10. 2001, (http://www.fair.org/media-beat/011004.html).
Normam, Solomon: When Journalists Report for Duty, Media Beat, FAIR, (http://www.fair.org/media-beat/010920.html).
Media Advisory: Media March to War, FAIR,17. 9. 2001, (http://www.fair.org/press-releases/wtc-war-punditry.html).
Norman, Solomon: A Militarized Zone, TV News, Media Beat, FAIR, 8. 10. 2001, (http://www.fair.org/media-beat/011008.html).
Ackerman, Seth: The Most Biased Name in News, Fox News Channel's extraordinary right-wing tilt, FAIR, (http://www.fair.org/extra/0108/fox-main.html).
Media Pundits Advocate Civilian Targets, FAIR, 21. 9. 2001, (http://www.fair.org/activism/oreilly-war-crimes.html).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in vojna
Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev