Tako kot ljubitelji nogometnega svetovnega pokala imajo tudi Američani vsake štiri leta svoj veliki medijski cirkus, ki mu pravijo predsedniške volitve. Tem predhodi jenkijevski fenomen, ki so ga ohranili še iz časov, ko so se čez lužo priselili prvi evropski pregnanci: predvolitve. Mediji jih pokrivajo na podoben športno-napovedovalski način kakor veliki nogometni spektakel, razlika je le v tem, da se pri žogobrcu napetost iz tekme v tekmo stopnjuje, pri strankarskem izbiranju predsedniškega kandidata pa ameriški predstavniki sedme sile najbolj napihnejo začetne, po rezultatu povsem nepomembne tekme. Znotrajstrankarski turnir se namreč po velikem začetnem pompu običajno konča še pred polčasom ...

O poteku strankarskih »kvalifikacij« ima vsaka zvezna država svoja pravila, ki jih vsaka zase določata tamkajšnji podružnici obeh vodilnih ameriških strank. Ti lahko svojega kandidata izbirata na »predvolitvah« (primaries), ki so podobne sodobnemu anonimnemu izrekanju ljudske volje, a se od države do države razlikujejo po tem, kdo lahko na njih glasuje in na kakšen način – proporcionalni, večinski ali mešani – si tekmeci razdelijo delegatske glasove. V nekaterih državah uporabljajo tudi bolj pretpotopni način glasovanja na »strankarskih zborovanjih« (caucuses), na katerih se volivci zberejo po gasilskih domovih, šolah in vrtcih, kjer jih agitatorji več ur prepričujejo o odličnosti svojega izbranca. Potem republikanci največkrat na prazen list papirja izpišejo svojega favorita, demokrati pa se kot pri kakem izbiranju predsednika osnovnošolskega razreda kupčkajo in preštevajo na prste. Nato pa so tu še nekatere države, v katerih so se stranke odločile za kombinirani sistem predvolitev in zborovanj, kakor so to storili demokrati v Nevadi.

Predvolitve, ki so se začele takoj po novem letu, so običajno le prvi korak pri izbiranju strankarskega predsedniškega kandidata v posamični zvezni državi; nadaljujejo se vse do poletja, ko se zvrstijo še shodi strankarskih delegatov na ravni mest, občin, regij in zvezne države. Dostikrat medijsko tako razbobnana glasovanja volivcev niti niso zavezujoča pri nadaljnjem odločanju delegatov, nekaterim delegatom pa se ni treba ozirati niti na končno odločitev svoje države, saj se lahko na nacionalni konvenciji stranke, na kateri dokončno potrdijo uradnega predsedniškega kandidata, odločajo po svobodni volji.

Ameriški predvolilni sistem ni enostaven. Ne razume ga veliko ljudi. In poročanje ameriških medijev k osveščanju javnosti ne pripomore kaj dosti. Včasih se zdi, da bi takšen, ne ravno kratek, pa čeprav zelo poenostavljeni uvod v osnovne značilnosti ameriškega predvolilnega sistema nujno potrebovali tudi številni poročevalci vodilnih ameriških medijev. Njihov »športni« način poročanja namreč napihuje rezultate glasovanj v prvih zveznih državah, čeprav ta prinašajo zanemarljivo število delegatskih glasov.

A tega njihovo občinstvo niti ne ve, saj jim novinarji po koncu glasovanj govorijo le o vrstnem redu tekmecev, ne pa tudi o tem, kako se ta odraža v številu delegatov in kaj to število pri končnem odločanju sploh pomeni. Tako so letos po glasovanjih na strankarskih zborovanjih v Iowi, kjer po tradiciji poteka prvo merjenje moči med tekmeci za predsedniška kandidata obeh strank, le pri agenciji AP pripravili sramežljivo analizo, v kateri so poskušali napovedati, kaj ti rezultati zares tudi pomenijo za končni izbor kandidata, je pred kratkim v reviji Columbia Journalism Review ugotavljal Clint Hendler.

Drugod si te številke le težko dobil, pravi Hendler. A to po njegovem mnenju ni presenetljivo, saj pokaže, kako »smo se že pred davnim odločili, da je vpliv glasovanj v Iowi precej bolj pomemben od njihovega matematičnega rezultata«. V tej zvezni državi, ki je najbolj znana po pridelovanju koruze, so se odločili, da bodo prvi glasovali, že leta 1976, od takrat pa ima tamkajšnje glasovanje po Hendlerjevih besedah status »najbolj, a hkrati tudi najmanj pomembnega dogodka v predsedniški kampanji«. Takšno zavajajoče medijsko poveličevanje je po svoje razumljivo: le kateri medij si upa privoščiti toliko samokritične distance, da bi se posmehoval iz ogromnega vika in krika, s katerim spremlja glasovanja v državici, katere delegati bodo predstavljali le en odstotek glasov na republikanski nacionalni konvenciji, ki bo konec avgusta v Tampi na Floridi, vse udeležence tamkajšnjih strankarskih zborovanj pa bi posedli na tribune enega nogometnega stadiona?

Pred štirimi leti, ko so bile volitve še bolj zanimive, saj sta svojega predsedniškega kandidata izbirali obe stranki, so v Raziskovalnem središču Pew ugotavljali, da so mediji največ pozornosti posvetili rezultatom, javnomnenjskim napovedim, nabranemu denarju za kampanjo in temu, komu so glasovanja dala največ zagona, najmanj pa temu, kakšni so politični programi različnih tekmecev. Letos so se boljše odrezali, so ugotovili isti raziskovalci, a njihovi izsledki sedme sile vseeno ne pokažejo v pretirano profesionalni luči. Kar 64 odstotkov vsega poročanja o republikanskih predvolitvah je bilo posvečenega »športnim« izidom, stavam in napovedim, le 11 odstotkov poročil pa je govorilo o tem, kakšni so pogledi in stališča političnih »športnikov«; še njihova zasebna življenja so si zaslužila en odstotek več medijskega časa in prostora.

Športno obarvana poročila mediji nujno pospremijo tudi s športnimi napovedmi, v katerih novinarji odgovarjajo na vprašanje, komu so rezultati posamičnih predvolitev dali največ zagona. A ta predvidevanja »objektivnih« dogodkov prikrivajo, da jih tudi sama »subjektivno« soustvarjajo. »Saj ni nič narobe z določeno vrsto novinarjev, ki poskušajo predvideti te premike. A s tem, ko to počnejo, nujno poveličujejo prav tisti fenomen, ki ga hočejo opisati, saj ni mogoče poročati o tem, kdo je v zagonu, ne da bi k temu tudi sami prispevali,« pravi Hendler. Drugače rečeno, novinarji bi se morali zavedati, da je »zagon« zgolj subjektivna interpretacija rezultatov, ki so jih sami pomagali ustvariti.

Eden od Američanov, ki zelo dobro pozna »globino« novinarskega poročanja, je po svojih medijskih potegavščinah tudi v Sloveniji poznani Joey Skaggs, ki si je sedmo silo izbral za svoj umetniški objekt. »Mediji imajo ogromno vpliva pri preverjanju in izbiranju kandidatov. Izumljajo in ustvarjajo polemiko, ki jo potem izrabljajo. Kandidate spreminjajo v junake ali malopridneže. Nekatere kandidate, kakor je Ron Paul, pa načrtno ignorirajo. Zdi se, da je način, kako mediji vodijo predvolitve, ogromna potrata časa in denarja. Po mojem imajo od tega koristi samo politični tržniki in televizije, ki prodajajo oglasni čas. To je čisto demokratično licemerje,« je za Medijsko prežo povedal umetnik, ki je v svoji dolgoletni karieri uspel potegniti za nos vse vodilne ameriške medije.

Ko se je pred štirimi leti zgražal nad medijskim poveličevanjem obskurnega glasovalnega sistema in korumpiranega podkupovanja volivcev v Iowi (v volilnem štabu takratnega demokratskega senatorja Baracka Obame so v času glasovanj svojim privržencem ponujali brezplačno varstvo otrok), je pred kratkim umrli novinar Christopher Hitchens zapisal, da je tradicionalna uvertura v koruzni državi »povsem grozen« način izbiranja predsedniških kandidatov, ki iz ZDA dela banana republiko tako doma kot po svetu. V komentarju za spletno revijo Slate je opozoril, da največ hrupa zganjajo prav tisti mediji, ki imajo največ dobička od predvolilnih oglasov. »Kaj pa, če gre za nek drug prikriti proces (težavne in sumljive 'denarne predvolitve'), ki ga zlasti določa nujna potreba po nakupu oglasnega časa in prostora prav v tistih medijih, ki vedé poročajo o tem lažnem procesu, kakor da bi bil pravi?« se je vprašal Hitchens.

Nič čudnega, če letos televizijski voditelji niso mogli skrivati razočaranja, ko so se iz tekme za republikanskega kandidata umaknili vsi resni tekmeci vodilnega Mitta Romneya. A v nasprotju s športnimi turnirji se finale ameriških predvolitev konča še pred polčasom, ko se politično-športni komentatorji že preusmerijo na pravi spopad, ki se bo novembra odvil med sedanjim predsednikom Obamo in Romneyem. Pred štirimi leti so analitiki ugotavljali, da so mediji o Obami lepše poročali kakor o njegovih znotrajstrankarskih tekmecih in republikanskemu rivalu Johnu McCainu. Letos tega ne morejo trditi. Čeprav so ameriški desničarji sveto prepričani, da so vodilni mediji v ZDA leglo liberalizma, so v centru Pew pred kratkim ugotovili, da Obamo že od lani novembra »četrta oblast« obravnava bolj kot predsedniškega kandidata kakor delujočega prvega človeka v državi, medtem ko je bila do Romneya precej bolj prijazna. Od vseh tekmecev, štirih republikanskih (Romney, Santorum, Gingrich in Paul) ter enega demokratskega (Obama), v letošnjem letu le sedanji predsednik ni doživel niti enega tedna, v katerem bi bilo število pozitivnih medijskih prispevkov o njem večje od negativnih. Zanimivo je, da so mediji najbolj pozitivno poročali o Ronu Paulu, a mu to ni pomagalo, saj si se hkrati tudi prizadevali, da bi ga čim bolj prezrli. Namenili so mu le osmino časa in prostora, ki ga je dobil vodilni Romney.