Na dvodnevni delavnici lanskega novembra v Bukarešti se je zbralo okoli 40 udeležencev – romskih in neromskih novinarjev, urednikov, strokovnjakov za medije in človekove pravice, predstavnikov nacionalnih in mednarodnih nevladnih organizacij in drugih, ki se ukvarjajo z nadzorovanjem in izboljševanjem položaja Romov.

Na začetku sestanka mednarodnega usmerjevalnega odbora Desetletja za vključitev Romov in spremljevalnih delavnic so osrednji govorci osvetlili nekaj področij in dejstev, ki so neločljivo povezana s predstavitvami in razpravami na medijski delavnici. V veliko pogledih otvoritveni govori nakazujejo vlogo medijev in nudijo ogrodje za ugotovitve in priporočila udeležencev medijske delavnice.

Romunski premier Calin Popescu Tariceanu je v svojem govoru opozoril, da moramo spremeniti staro miselnost in opozoril na konsolidiranje civilne družbe kot enega glavnih ciljev Desetletja. Predsednik Zavoda za odprto družbo George Soros je povedal, da so ga šokirali rezultati raziskave Svetovne banke o stališčih do Romov – skoraj vsa so negativna, s tem da manjšina gleda na Rome kot podrazred. Desetletje je usmerjeno v dobro za vse državljane, je dejal Soros in poudaril, da se morajo vključiti tudi sami Romi in da bi bilo treba doseči najširše možno vključevanje Romov na vseh ravneh.

Podpredsednik Svetovne banke za Evropo in osrednjo Azijo Shigeo Katsu je dejal, da moramo storiti korak naprej od dobrih namer. Kot kažejo dogodki po vsej Evropi, je skrajni čas, da se osredotočimo na vprašanja socialnega izključevanja. Katsu je poudaril, da bodo imele pri izvajanju ciljev Desetletja osrednjo vlogo lokalne vlade. Predstavnik Programa Združenih narodov za razvoj Soknan Han Jung je povedal, da so prejšnji projekti in programi, usmerjeni v izboljševanje položaja Romov, jasno pokazali, da so tisti programi, v katere so vključeni Romi, bolj uspešni. Vključevanje Romov, je dejala svetovalka romunskega predsednika Renate Weber, zadeva vse nas – vse družbene akterje, oblasti in družbo kot celoto. Vsaka vlada bi morala zagotoviti, da bi bili strukturna diskriminacija ter žalostna in tragična preteklost Romov in drugih znani širši javnosti. Vodja programov Phare (pravosodje, notranje zadeve, socialni sektor in civilna družba) pri delegaciji evropske komisije v Romuniji Anne de Ligne je opozorila na primere diskriminacije in predsodkov v medijih ter poudarila, da so mediji poseben, ključni dejavnik, ki bi lahko pomagal spremeniti stare vzorce mišljenja. Državni sekretar za romske zadeve v madžarski vladi Laszlo Teleki je spomnil, da poleg področij, ki so postavljena ko pritoritete Desetletja, obstajajo tudi druga pomembna področja, ki bi se jim morali posvetiti. Po Telekijevih besedah bi si morali prizadevati za zmanjševanje revščine, krepitev položaja žensk in socialno kohezijo ter podpirati razvoj romskih intelektualcev.

»Časopisi, radii in televizije imajo veliko odgovornost za to, kako člani družbe gledajo drug na drugega,« je dejal eden od govorcev na medijski delavnici in s tem povzel splošno ugotovitev udeležencev in udeleženk.

Udeleženci in udeleženke so se strinjali, da je medijsko poročanje o temah, povezanih z Romi, v veliki meri prežeto s predsodki. »Medijsko poročanje o Romih zaznamuje ‘protiromskost’. Večinoma je osredotočeno na nasilje in kriminal, medtem ko zgodbe o priseljevanju Romov, na primer, služijo kot podoba grožnje ali celo katastrofe,« je povedal predstavnik evropske protirasistične institucije. »Izražanje rasizma je širše od poročanja v tradicionalnih medijih,« je poudaril govorec in omenil nove medije, internet in različne diskusijske skupine, v katerih je sovražni govor pogost pojav. Proti sovražnemu govoru – prisotnemu tudi v tradicionalnih medijih – je posebno težko ukrepati, ker je treba za to poseči v svobodo izražanja. O tej so se udeleženci in udeleženke strinjali, da je eden od temeljev demokracije.

Govorec, ki se profesionalno ukvarja z zagovorništvom pravic Romov, je opozoril na medijsko »kodiranje« kot gonilo protiromskih nagnjenj in postregel z jasnimi primeri iz čeških medijev, ko so poročali o prisilni sterilizaciji romskih žensk. Rome so večinoma prikazovali, kot da postavljajo nelegitimne zahteve po odškodninah in poskušajo čimveč iztržiti, medtem ko so kršitve človekov pravic romskih žensk ostale ob strani. Govorec je pojasnil: »Kodiranje je domnevano strinjanje znotraj večinske populacije o tem, kakšni so Romi, in to se nekako posreduje bralcu, poslušalcu ali gledalcu. Ne pride do ravni rasnega sovraštva, zato je to nemogoče sodno preganjati, toda nedvomno sproža zatiranje Romov.« Drug udeleženec je povzel prevladujočo »kodo« v njegovi državi: »Družba razume, da obstajajo dobri Bolgari in slabi Bolgari, ko gre za Rome, pa takega razumevanja ni.«

Večkrat je bilo omenjeno nepotrebno (pa vendar prevladujoče) etniciziranje novinarskih poročil, ko gre za Rome. Poleg mnogih drugih primerov je eden od prisotnih medijskih praktikov omenil tudi skrajnost iz srbskega časopisa, ki je poročal, da je »romski konj ustavil promet«. Pogosto opažanje med udeleženci delavnice je bilo, da – skupaj z osredotočanjem na negativne dogodke – nenehno omenjanje romskega ozadja akterjev novinarskih zgodb pomembno prispeva k razširjenemu negativnemu odnosu do Romov znotraj večinske populacije.

Tudi drugi govorci in govorke so potrdili skrb zbujajoče dejstvo, da se malo pozornosti posveča pomenu diskurza – pomenu tega, kako novinarji in novinarke ter drugi z dostopom do produkcije medijskih vsebin povedo, kar povedo in prikazujejo, kar prikazujejo. »Vizualne kode so prav tako lahko orodje rasističnih in etnocentrističnih praks,« je povedala udeleženka s Slovaške.

Glede romskega ozadja akterjev medijskih poročil je bilo na delavnici slišati še nekaj pomembnega: Romi redko dobijo priložnost, da v novinarskih poročilih in v medijih nasploh izrazijo svoje poglede in mnenja. Tudi takrat, ko poročajo o temah, povezanih z Romi, se osrednji mediji največkrat opirajo na »uradne« vire in neromske akterje v novinarskem poročanju. To odraža splošno pomanjkanje dostopa do javnega diskurza (ki je pomemben kriterij družbene moči) za člane in članice romske skupnosti in ta problem še povečuje.

Mnogi govorci in govorke so opozorili na komercializacijo medijev kot ključen dejavnik za večinoma negativno poročanje o Romih in drugih manjšinah. »Večina medijev Rome obravnava s senzacionalističnega zornega kota,« je pripomnil udeleženec iz Romunije, slovaška urednica romskega medija pa je dodala: »Medijev ne zanima zaščita človekovih pravic, ampak le poslovni rezultati.« Podobno je romska novinarka ugotovila: »Osrednji mediji nimajo nikakršnih dilem in izzivov glede Romov; imajo le izzive v obliki dobičkov. Negativno poročanje je ‘naš’ problem.«

Kot so opozorili mnogi, negativno poročanje prinaša boljšo prodajo in višjo gledanost, zato je pomemben dejavnik v gonji za dobičkom. »Novinarske prakse, prežete s predsodki, pa veliko bolj izvirajo iz lastnih stališč posameznih novinarjev, kot bi bili novinarji pripravljeni priznati. Predsodki se regenerirajo tudi zaradi novinarskih rutin in splošne medijske ideologije. ‘Pikantno’ in ‘sočno’ prodaja naklade in dviguje gledanost. Ekstremna stališča veliko bolj verjetno dobijo televizijski čas in časopisne stolpce, ker pritegnejo pozornost več potrošnikov in se bolje prilegajo v uradno ideologijo ‘objektivnosti’ in ‘uravnoteženosti’, ki se ima za doseženo s pro in contra modelom poročanja,« je pripomnila novinarka osrednjih medijev in dodala, da so novinarji in uredniki pod pritiski založnikov, medijskih lastnikov, in da je vedno teže vztrajati pri etičnih standardih novinarskega poklica.

Prisotni so se strinjali, da je poseben problem v osrednjih medijih izjemno majhna prisotnost romskih novinarjev in novinark. Tistih nekaj, ki jim uspe najti delo v osrednjih medijih, po besedah romske novinarke izkuša neenakopraven odnos v medijskih organizacijah in širše: »Če si romski novinar ali novinarka, ni dovolj, če si dvakrat, ampak moraš biti trikrat ali štirikrat boljši, kot so neromski novinarji in novinarke, da te sprejmejo kot enakovrednega. Vsak dan se borim, da bi bila sprejeta kot novinarka ne glede na moj romski izvor, toda dogaja se to, da me ne sprejmejo zaradi mojega rodu.« V medijih je težko sprožiti takšne diskusije in nasloviti novinarje in novinarke s kritikami njihovih praks, so se strinjali udeleženci in udeleženke. Predsodki, rasizem, sovražni govor in podobni pojavi so tako v razpravah o medijskih vsebinah in praksah večinoma spregledani in ne pridejo na dnevni red uredniških sestankov.

Dodatna posledica medijskega poročanja, ki temelji na predsodkih in lovu za dobičkom, je dejstvo, da je romska skupnost prikrajšana za pomembne informacije, ki jih imajo osrednji mediji za ‘neprivlačne’ za večinsko populacijo (večino medijskih potrošnikov). Teme, ki so življenjskega pomena, da bi Romi lahko sodelovali v demokratičnih procesih in družbenem/javnem življenju, osrednji mediji prezrejo, to pa slabo vpliva na socialno vključevanje Romov in na socialno kohezijo.

V več kot eni diskusiji so udeleženci in udeleženke prišli do podobnega zaključka glede obstoječih medijskih vsebin, namenjenih manjšinam: »Osrednji mediji potiskajo programe za manjšine v neprivlačne termine.« Posledica je, da vsebina, ki bi lahko premostila nekaj prepadov v vzajemnem razumevanju večinskih in manjšinskih skupnosti, ne služi svojemu namenu. Poleg tega veliko osrednjih medijev, ki ponujajo nekaj romsko orientiranega programa, ne posveča pozornosti odločilni komponenti kulturne identitete: jeziku. Romsko usmerjene vsebine v veliko primerih pripravljajo izključno v jeziku večinske populacije, kar so mnogi udeleženci in udeleženke videli kot zamujeno priložnost.

1. Romski novinar z izkušnjami v bolgarskih medijih je navedel tri temelje za izboljšave: (1) romski mediji, (2) romski programi v osrednjih medijih, (3) romski novinarji, ki delajo za osrednje medije. »Pomembno je, da so Romi na visokih položajih. Če bodo Romi uredniki in urednice, bodo lahko preprečili zlorabe, ki jih vidimo v medijih,« je povedala druga novinarka in dodala, da je pomembno vključiti Rome ne le v velike medije, ampak tudi v lokalne.
2. »Pomembno je spremeniti mišljenje v osrednjih medijih,« je dejala govorka s Slovaške. Nekdo drug je menil, da morajo novinarji in novinarke na »potovanje samozavedanja«; ta opažanja je podprl tudi bolgarski udeleženec: »Vsakdo v poročanje integrira lastne predsodke. Pomembno bi bilo, če bi novinarji priznali sami sebi, da imajo predsodke.« »Medijska industrija mora sprejeti, da so spremembe nujne,« je dodal drug govorec. Da bi izzvali trenutne prakse ‘kodiranja’, je vodja nevladne organizacije za romske pravice priporočil: »Potreben je poglobljen angažma novinarjev in novinark osrednjih medijev. Treba jim je posredovati informacije, ki izzivajo globoko negativna stališča. Pomembno je, da se stereotipe neposredno izpostavi.« Udeleženci in udeleženke so menili, da bi morale obstajati tiskovne agencije, osredotočene na Rome, spletne strani, radijske in televizijske produkcije in drugi viri informacij za osrednje medije ter njihove novinarje in novinarke.
3. Pomembno bi bilo tudi osredotočiti se na graditev medkulturne kompetentnosti s programi usposabljanja, priročniki in podobnimi pripomočki in osveščati novinarje in novinarke, tako da bi jih pripeljali v romske skupnosti, jim omogočali sodelovanje z romskimi kolegi itd. Vseskozi si je treba prizadevati za ozaveščanje o vplivu medijskega diskurza, temelječega na predsodkih.
4. Kljub odklonilnosti medijskih profesionalcev in profesionalk do diskutiranja o teh temah je treba opozoriti na problematične prakse. Razpravljavci in razpravljavke so poudarili pomen uporabe obstoječih mehanizmov medijske odgovornosti (kot so pisma uredniku, pritožbe komisijam za etiko itd.) ter podpiranja organizacij in posameznikov, ki se posvečajo opazovanju medijev. Hkrati bi bilo treba izvajati zagovorništvo vključitve določil o poročanju, povezanem z manjšinami, v profesionalne etične kodekse. Stalni medijski monitoring bi tiste, ki odločajo (posebno urednike in založnike), usmeril k pogledu na Rome kot občinstvo in potem kot na potrošnike in potrošnice, tako da bi se bolj posvetili njihovim potrebam in pričakovanjem. To je posebej pomembno za mlade Rome, ki so potrošniki prihodnosti, pa tudi potencialni medijski profesionalci in profesionalke. Osveščanje mladih Romov skozi medijsko vzgojo ima zato dvojni pomen.
5. Udeleženci so se strinjali o posebni vlogi javnih RTV-servisov pri zagotavljanju informacij Romom, pa tudi Neromom o temah, povezanih z Romi. Javni RTV-servisi morajo upoštevati Rome kot del javnosti, ki ji služijo, in zagotavljati več informacij in drugih medijskih vsebin, ki bi služile interesom romske skupnosti. V povezavi z javnimi radiotelevizijami je bilo še enkrat poudarjeno, da bi morali kateri koli programi, usmerjeni k Romom, nastajati v romskem jeziku. V zvezi s tem je bil izpostavljen še en problem: mediji težko najdejo Rome, ki govorijo romsko in bi se lahko vključili v pripravo medijskih vsebin. To samo še podkrepi trditev, da bi bilo treba z radijskih valov slišati več romskega jezika.
6. Projekti in iniciative, ki so usmerjene k izboljšanju trenutnega poročanja o Romih v osrednjih medijih, bi morali biti zasnovani in izvedeni tako, da ne bi neupravičeno omejili svobode izražanja in svobode tiska.

Udeleženci in udeleženke pozivamo vlade in institucije, vključene v Desetletje za vključitev Romov, da aktivno podprejo programe in iniciative, ki sledijo izpostavljenim ciljem in načelom.

»Bilo bi škoda, če bi si prizadevali izboljšati položaj Romov in ne bi pri tem poudarili medijev,« je eden od romskih udeležencev izrazil skupni pogled udeležencev delavnice. Večina romskih medijev je registriranih in delujejo neprofitno, dejansko kot romske nevladne organizacije in kot del romske civilne družbe. Romski medijski profesionalec iz Romunije je povzel misli in izjave mnogih: »Zagotavljati informacije je samo en del zaveze romskih medijev. Romski medijski profesionalci delujejo kot civilnodružbeni aktivisti, ki kombinirajo aktivizem z medijsko dejavnostjo. Izobražujejo in krepijo Rome, zagotavljajo forum za diskusijo, povezujejo nevladne organizacije, lokalne in nacionalne oblasti ter romske skupnosti. Imajo pomembno vlogo pri posredovanju v konfliktih in vzpodbujanju dialoga.«

Čeprav njihove produkcije ne dosegajo vedno visokih profesionalnih standardov, imajo romski mediji med Romi pomembno občinstvo in uživajo zaupanje. Urednik romunskega romskega medije je potrdil takšna opažanja: »Gledalci nam verjamejo. Izobražujemo jih in jih spodbujamo, da se dobro počutijo v svoji koži.«

Drug govorec je pozval k razumevanju »pomembnega mesta, ki ga imajo romski mediji v sistemu institucij, ki so usmerjene k zaščiti človekovih pravic«. Udeleženci in udeleženke so se strinjali o veliki vlogi monitoringa, ki jo morajo opravljati romski mediji. Več predstavnikov in predstavnic romskih medijev je opozorilo na pomen sodelovanja z nevladnimi organizacijami (romskimi in neromskimi, ki se ukvarjajo z romskimi vprašanji). Romske medijske produkcije, ki nastajajo v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, so bile ocenjene kot uspešne. Predstavnik mednarodne romske nevladne organizacije je pripomnil, da bi bilo treba v prihodnosti vložiti več naporov v takšne projekte in iniciative, da bi okrepili zagovorniške dejavnosti tako nevladnih organizacij kot romskih medijev.

Več udeležencev in udeleženk je ugotovilo, da Desetletje med Romi ni dobro znano. »V osrednjih medijih ni informacij o Desetletju in tako Romi kot Neromi niso informirani o njenih ciljih in strategijah. Desetletje ni nekaj, kar bi morale vlade početi za Rome, ampak nekaj, v kar morajo biti vključeni sami Romi,« je dejal romski novinar iz Srbije. Poročal je o pomembnem napredku v lokalni skupnosti, odkar je bila ustanovljena radijska postaja, ki uspešno služi kot forum za diskusijo in sporazumevanje o lokalnih akcijskih načrtih v okviru Desetletja.

Romska medijska profesionalka s Slovaške je menila: »Pokazati moramo, da obstaja tudi drugačen način poročanja o temah, povezanih z Romi in vključevanja Romov v medije – ne le v zvezi z romsko orientiranimi temami, ampak na vseh področjih. Lahko prikazujemo ljudi, ki ne skrivajo svojega romskega ozadja in lahko služijo kot zgled za druge.« O zornem kotu romskih medijev ter novinarjev in novinark, ki vplivajo na poročanje o romskih temah v osrednjih medijih, je govorila tudi direktorica romske tiskovne agencije. Poudarila je, da je pri oblikovanju strategij na tem področju treba odgovoriti na dve ključni vprašanji. Najprej, kako gledati na človekove pravice kot na pomembno temo in jih povezati s položajem medijev na trgu; drugič, kako učinkovito odstraniti ovire med Romi in Neromi v medijih.

Kot eden učinkovitih načinov uvajanja sprememb v poročanje o temah, povezanih z Romi, so udeleženci in udeleženke navedli koprodukcije romskih in osrednjih medijev. Koprodukcijski fond, ki se trenutno izvaja kot pilotski projekt s podporo Zavoda za odprto družbo – Network media program, vključuje podporo za takšne projekte. Doslej je prinesel pozitivne rezultate, v letu 2006 pa ga bodo znatno razširili, tako da bo postal eden glavnih mehanizmov podpore romskim medijem.

Ob koncu diskusije o pomembnih vlogah romskih medijev so se udeleženci in udeleženke strinjali:

• romski mediji so kanal za razširjanje informacij o Desetletju za vključitev Romov med Romi in Neromi;
• romski mediji so komunikacijska vez med državnimi institucijami – na lokalni in nacionalni ravni – in romskimi skupnostmi;
• romski mediji so učni pripomoček za Rome o njihovih pravicah in o mehanizmih, ki so namenjeni zagotavljanju spoštovanja pravic;
• romski mediji so orodje za izvajanje zagovorništva in promoviranje človekovih pravic za Rome na nacionalni in evropski ravni;
• romski mediji so pomembni za izvajanje politik socialne kohezije v okviru Desetletja;
• romski mediji so forum za naslavljanje skupnih problemov znotraj romskih skupnosti in iskanje učinkovitih rešitev;
• romski mediji so orodje za stimuliranje višjega socialnega vključevanja Romov;
• romski mediji imajo pomembno funkcijo psa čuvaja pri nadzoru vlad, odgovornih v okvirih Desetletja in nasploh;
• romski mediji so se doslej izkazali za najbolj pomembne pri izboljševanju poročanja o temah, povezanih z Romi v osrednjih medijih (s koprodukcijskimi projekti ali z lastnimi – članki in radijskimi ter televizijskimi produkcijami, ki so jih umestili v osrednje medije).

»Romskega medija ni lahko voditi,« je povedal romski medijski menedžer iz Bolgarije, eden tistih govorcev, ki so ponudili globok vpogled v podrazvito romsko medijsko sfero, ki trenutno za romske skupnosti ne more zagotoviti zadostnega dostopa do informacij. Mnogi udeleženci in udeleženke so zastavili žgoče vprašanje dolgoročnega preživetja romskih medijev. Obstaja pričakovanje – ne le, ampak predvsem pri donatorjih –, da bi morali romski mediji uspevati na trgu. Toda ta pristop sledi logiki, ki jo je mogoče povezovati s komercialnimi mediji, ni pa primerna za večino manjšinskih medijev, vključno z romskimi. Produkcije romskih medijev niso komercialne in ne morejo preživeti na trgu. Oglaševalci na Rome ne gledajo kot na potrošnike in potrošnice in ne oglašujejo v romskih medijih. Donatorske podpore ni dovolj, da bi lahko zadostila potrebam romskih medijev, zato se morajo ti vedno bolj posluževati komercialnih vsebin (npr. ‘čestitk in pozdravov’, SMS-sporočil itd.), kar povečuje njihove finančne vire, vendar negativno vpliva na izpolnjevanje njihovega poslanstva v romskih skupnostih.

V nasprotju z zahodnoevropskimi državami v večini srednje in jugovzhodne Evrope ne obstajajo lokalni mehanizmi za javno in zasebno financiranje neprofitnih medijskih projektov in romski mediji so skoraj v celoti odvisni od tujih štipendij. V državah, kjer so javna sredstva na voljo, večinoma ni transparentnih pravil in objektivnih kriterijev za razdeljevanje podpore. Poleg tega v večini držav ni pravnih okvirov, ki bi spodbujali korporativno financiranje (davčne olajšave za dobiček, ki je namenjen podpori dobrodelnih in neprofitnih projektov).

Brez stabilnega in zadostnega financiranja programskih stroškov in opreme so romski mediji slabo razviti in se borijo na robu preživetja. Osebje je slabo in neredno plačano (včasih tudi s polletno zamudo). Opazno je stalno in pogosto menjavanje kadrov, ker večina najboljših novinarjev in novinark sprejme bolje plačane službe v komercialnih medijih ali različnih mednarodnih organizacijah. Večina medijev ima zastarelo opremo, kar slabo vpliva na tehnično kakovost njihovih produkcij in programov.

»Večina medijev je izvedbeno šibkih tako na novinarskem področju kot na področjih produkcije in managementa,« je povedal eden od govorcev in opozoril na pomanjkanje sredstev za usposabljanje. »Trenutni programi usposabljanja ne zadoščajo,« je dejala romska novinarka, ki je tudi ugotovila: »Če dobro delam in sem profesionalka, potem bo občinstvo zaupalo mojim besedam, zaupali pa mi bodo tudi kolegi.« Potrebe po usposabljanju so bistveno prevelike, da bi jim lahko zadostili občasni tečaji v lokalnih izobraževalnih centrih. Udeleženci in udeleženke so poudarili, da so potrebni bolj celoviti programi.

»Skupnostni mediji se vzpenjajo, toda v veliko primerih zakonodaja ne omogoča njihove formalne ustanovitve in zakonitega delovanja,« je bila še ena ugotovitev razprav. Nacionalne medijske zakonodaje pogosto niso naklonjene razvoju manjšinskih medijev, vključno z romskimi. Med drugim ni zagotovljen pošten dostop do licenc za radiodifuzne medije.

1. Udeleženci in udeleženke so se strinjali, da bi morali vsi ključni deležniki v Desetletju posvetiti posebno pozornost romskim medijem, in da bi morale vse vpletene institucije in organizacije redno zagotavljati romskim medijem relevantne informacije.
2. Obstaja velika potreba po nacionalnih strategijah glede romskih in drugih manjšinskih medijev, za katere je nesprejemljivo, da bi bili ves čas odvisni od donatorjev. Vlade morajo pokazati zavezo razvoju romskih medijev, s strukturnimi sredstvi, dostopom do pomembnih radiodifuznih podlag in podpore za različne programe izobraževanja in usposabljanja.
3. Kot je poudaril direktor romskega medija v Bolgariji, so nekateri mediji začeli razvijati zdrave dolgoročne vire lastnih prihodkov: umeščanje produkcij (člankov, radijskih in televizijskih produkcij) v osrednje medije in sklepanje dogovorov o kritju produkcijskih stroškov, dopisništvo za nacionalne osrednje medije, produkcija brezplačnih dobrodelnih in podobnih oglasov za mednarodne in lokalne organizacije itd. Da bi lahko to dosegli, morajo romski mediji izboljšati kakovost svojih produkcij. Programi usposabljanja so v tem pogledu življenjskega pomena.
4. Treba bi bilo bolj spodbujati in podpirati koprodukcijske projekte romskih in osrednjih medijev, ker je to eden najboljših načinov za doseganje bolj primernega poročanja o temah, povezanih z Romi v osrednjih medijih in za izzivanje stereotipov in predsodkov do Romov pri novinarjih osrednjih medijev.
5. Treba bi bilo okrepiti sodelovanje med romskimi mediji in romskimi nevladnimi organizacijami. Da bi povečali vključevanje Romov v zagovorništvo na evropski ravni, bi bilo treba zagotoviti tečaje angleškega jezika, da bi imel vsak medij dovolj jezikovno kompetentnega osebja.

Glede na vlogo romskih medijev in glede na izkušnje po vsej Evropi se udeleženci in udeleženke medijske delavnice strinjamo o temeljnih priporočilih vsem vladam in institucijam, vključenim v Desetletje za vključitev Romov:

1. Treba bi bilo dopolniti medijsko zakonodajo, tako da bi omogočala ustanovitev neprofitnih (skupnostnih, civilnodružbenih) medijev, tako radijskih kot televizijskih.
2. Treba je vzpostaviti transparentne mehanizme za strukturno javno financiranje romskih medijev, da bi zagotovili dostop do frekvenc, financiranje programov, usposabljanja, osnovnih stroškov delovanja in drugih, ki jih imajo romski mediji.
3. Romske medije bi morali vključiti v Desetletje za vključitev Romov kot temeljno področje in kot vezni člen med vsemi cilji Desetletja.

Cestni časopis Kralji ulice je del raziskovalne naloge, ki poteka na Pedagoški fakulteti v okviru socialne pedagogike in ima naslov Problematika brezdomstva v Ljubljani. Eden izmed namenov raziskovalne naloge je bil izvedba pilotskega akcijskega projekta skupaj z brezdomci. Špela Razpotnik, doktorica socialne pedagogike in urednica Kraljev ulice, je razložila, da se cestnega časopisa niso domislili sami. Ideja izhaja iz podobnih projektov po drugih večjih evropskih mestih in po svetu. Na področju brezdomstva se, po besedah Špele Razpotnik in Bojana Dekleve, doktorja psihologije in člana uredništva Kraljev ulice, pogosto razvijejo minimalistični pristopi. Gre za načelo »čim nižjega praga«, kar je temeljni pogoj za sodelovanje s to težko dosegljivo populacijo. Obravnavanje brezdomstva je zapleteno in ne more enostavno povzročati velikih in hitrih sprememb, če se pri tem ne spreminjajo tudi družbeni odnosi in makro razmere. Projekt cestnega časopisa, ki ga izdaja Združenje za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, že od samega začetka ni bil usmerjen le v skupnost brezdomcev samih, temveč v celotno skupnost.

Cestni oziroma ulični časopisi so v zadnjem desetletju in pol nastali v več državah. Časopise prodajajo brezdomci, del ali večino denarja od prodanega ostane njim samim, del pa gre za pripravo naslednje številke. Časopisi hkrati naslavljajo brezdomce ter širšo družbo, ki ji razodevajo različne vidike brezdomskega življenja in hkrati predstavljajo obliko ekonomske integracije brezdomcev. Brezdomci lahko zaslužijo na drugačen način kot z beračenjem, na ta način se vključijo v družbeno življenje. Leta 1991 se je kot prvi cestni časopis pojavil londonski The Big Issue, ki je najprej izhajal kot mesečnik, pozneje kot tednik. V naslednjih letih je začel izhajati še v Avstraliji, Južni Afriki in Namibiji. Po začetnem uspehu v Angliji so se cestni časopisi začeli hitro širiti. Leta 1994 je nastala mednarodna mreža cestnih časopisov (INSP), v katero je vključenih 45 časopisov iz 27 držav po svetu. Po podatkih Severnoameriške zveze cestnih časopisov (NASNA) na svetu izhaja več kot 100 cestnih časopisov v letni nakladi nad 38 milijonov. Cestne časopise izdajajo tudi naše sosednje države. V Avstriji jih izhaja pet: Apropos v Salzburgu, Augustin na Dunaju, Kupfermuckn v Linzu, Megaphon v Grazu in Zwanger v Innsbrucku. V Italiji izdajajo Terre Di Mezzo + Altreconomia, na Madžarskem pa Flaszter. Ulični časopisi izhajajo tudi na Češkem, v Pragi Novy Prostor, ki je zelo uspešen, na Slovaškem Nota Bene, v Rusiji Na Dney, na Poljskem izdajajo časopis z imenom Barka.

Brezdomci, ki sestavljajo ali posredujejo prispevke za Kralje ulice, niso novinarji v običajnem pomenu besede, zato so se v namene časopisa morale razviti različne oblike sodelovanja z njimi. V okviru vaj in različnih predmetov na Pedagoški fakulteti so študentje izvajali terensko delo med brezdomci. »Raziskovanje sveta brezdomcev in delo na tem področju je vselej povezano s ‘hojo po robu’, z negotovostjo in sprejetjem pristopa malih korakov in opustitvijo velikih pričakovanj,« sta o sodelovanju z brezdomci zapisala Špela Razpotnik in Bojan Dekleva. Večina vseh stikov je potekala na terenu v povsem neinstitucionalnem okolju, včasih celo v polju ilegalnega, na primer v zapuščenih stavbah. Delo je potekalo ob različnih urah, pretežno popoldne, zvečer, ponoči ter v povsem negotovih okoliščinah. »V prvih fazah raziskovanja je do večine stikov prišlo tako, da smo jih šli iskat, ne da bi vedeli, kdaj, kje in celo s kom bomo vzpostavili stike. V naslednjih fazah pa je začelo postajati bolj pogosto strukturirano srečevanje, torej srečevanje po dogovoru na znanem mestu in z znanimi osebami, vendar še vedno ‘izven zidov’, na cesti, ki je pravzaprav prostor, kjer so mnogi brezdomci še najbolj suvereni. Za to terensko delo sta bila seveda značilna povsem neobsojajoč odnos in ‘nizkopražna’ pripravljenost na delo s tistim, ‘kar najdeš’, ter s temami, ki so v tistem trenutku za sogovornika sprejemljive, razumljive ali zaželene.« O terenskem delu so se zbirali različni dokumenti. Terenski delavci so pisali refleksije ter oblikovali zapise življenjskih zgodb brezdomcev.

Pomembno vlogo pri vzpostavljanju stikov z brezdomci so igrale organizacije, ki jim nudijo pomoč, na primer Karitas, obe zavetišči, razdeljevalnice hrane. Ustanove so pomagale pri spoznavanju terena in pozneje pri distribuciji časopisa. Rezultat druženja z brezdomci so bili prispevki za prvo, poskusno številko časopisa in vzpostavitev odnosov med brezdomci in terenskimi delavci. Glavno vodilo raziskovalcev je bilo kontinuirano in neprekinjeno terensko delo, s katerim so vzpostavljali socialno mrežo. Najbolj intenzivno je potekalo v času zbiranja prispevkov za prvo številko in informiranjem brezdomcev o projektu od aprila do junija 2005. Nekatere brezdomce so o izidu prve številke obveščali po mobitelu, za obveščanje širše javnosti so uporabili tudi letake, ki so jih delile študentke in brezdomci sami.

Po besedah Špele Razpotnik bi bilo pri ustvarjanju časopisa pomembno ustvariti neko kontinuiteto sodelovanja z brezdomci. »S posamezniki se moraš dobivati po večkrat, šele potem navadno nastane kakšen prispevek,« je razložila Špela Razpotnik. »Redkokdaj gradivo nastane že na prvem srečanju. Idealno pri tem delu bi bilo, da bi imela čas takoj, ko bi se nekomu zdelo, da bi rad kaj povedal. Najbolje je bilo poleti, ko je bilo več časa. Velika ovira je tudi to, da še nimamo svojega prostora. Morali bi imeti pisarno za zbiranje gradiv in za distribuiranje časopisa. Tako je ogromno dela že s samim distribuiranjem.«

Prva poskusna številka cestnega časopisa za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja je izšla v nakladi 800 izvodov. Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana, ki je odkupila 300 izvodov. Pri ustvarjanju prve številke je sodelovalo okoli deset brezdomcev in brezdomk, v prodajo se jih je vključilo dvainšestdeset. Pri stojnici postavljeni na Prešernovem trgu so vodili evidenco prodajalcev in koliko časopisov so posamezniki prodali. Prodajalci so prvih deset izvodov dobili brezplačno, za naslednje izvode pa so morali plačati po 50 tolarjev na izvod. Če prodajalcu ni uspelo prodati vseh izvodov, ki jih je kupil, je lahko časopise vrnil in dobil denarni vložek nazaj. Prvi, poskusni dan prodaje, je lahko vsak prodajalec dvignil do 30 izvodov naenkrat. Brezdomci so se ob prevzemu časopisov seznanili tudi s prodajalskim kodeksom: Pravila prodajanja revije Kralji ulice – obveze in pravice prodajalca. Prodajalec se je pod pravila podpisal in prejel potrdilo, da je vključen v projekt kot ulični prodajalec, po želji je dobil še priponko s svojim imenom. S prejetimi izvodi so prodajalci zasedli različne lokacije. Nekateri so prodajali v bližini stojnice, drugi so se odpravili na svojo običajno lokacijo. Priljubljena lokacija prvega dne je bil tudi parlament. Posamezni prodajalci so prvi dan prodali od 10 do 50 časopisov. Od šestintridesetih prodajalcev, ki so se v prodajo vključili prvi dan, se je po dodatnih deset ali več izvodov vrnilo štirinajst posameznikov in posameznic. V prodajo se je vključila večina brezdomcev, ki so sodelovali pri ustvarjanju časopisa. Nekaj revij so študentje Pedagoške fakultete odnesli še na druge lokacije, kjer se zadržujejo brezdomci, in tako omogočili vključitev v prodajo še ostalim brezdomcem, ki niso bili pri stojnici. Časopisi so še istega dne pošli, zato so se na kraju samem odločili za ponatis dodatnih 1000 izvodov in o tem začeli obveščati prodajalce in kupce. Distribucija teh se je prenesla na naslednje ustanove: Zavetišče za brezdomce, Zavetišče za brezdomce, uživalce nedovoljenih drog Areal, Dnevni center za uživalce nedovoljenih drog Stigma, Socialna ambulanta Rdeči križ ter DrogArt. V vsaki od teh ustanov so se dogovorili s kontaktno osebo, ki so ji predali list za evidenco in finančne zadeve. Na dnevnem centru Stigma in v obeh zavetiščih so časopisi še isti dan pošli. Ostale lokacije se niso izkazale tako primerne za distribucijo, saj nekatere niso dnevne postaje za brezdomce. Naslednjih tisoč izvodov je hitro pošlo in ker je bilo povpraševanje še veliko, so se odločili ponatisniti še dodatnih 1000 izvodov. Razdelili so jih med prej omenjene tri lokacije, ki so se izkazale kot najprimernejše za distribucijo. Pri prodaji so se v veliki meri organizirali brezdomci iz zavetišča na Poljanski, ki veliko časa preživijo v parku na Ambroževem trgu. Skupina petih moških je prevzela večje število revij in jih skupaj uspešno prodala. Del svojega zaslužka (15.000 SIT) so podarili za izgradnjo nove pediatrične klinike.

Po zaključeni prodaji so sodelavci Kraljev ulice zbrali evidence in pobrali denar iz distribucijskih centrov, se pravi vložke prodajalcev po 50 tolarjev na časopis. S tem denarjem so lahko deloma povrnili stroške tiska. V novembru 2005 so sodelavci zbrani pri časopisu ustanovili društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki naj bi med drugim skrbelo za redno izhajanje cestnega časopisa. Zaradi velikega povpraševanja po novi številki časopisa tako s strani brezdomcev kot s strani javnosti je bila izdana druga številka. Natisnjena je bila kar v 10.000 izvodih, ki so bili v nekaj dneh razprodani. Po besedah Špele Razpotnik je število prodajalcev pri drugi številki naraslo in se približuje številu sto.

Nekaj sodelavcev Kraljev ulice si je po izidu prve številke časopisa odšlo ogledat uredništva tujih cestnih časopisov v Pragi, Bratislavi in v Grazu. Maja Vižintin, diplomirana socialna delavka in članica uredniškega odbora Kraljev ulice, je pojasnila, da imajo v vseh tujih uredništvih najete profesionalne novinarje. »Imajo ločene naloge: ljudje, ki delajo v distribucijskem centru, so ponavadi socialni delavci, ki se ukvarjajo s prodajalci. To niso osebe, ki delajo časopis. Časopis ustvarja najeta ekipa novinarjev.« Praški Novy Prostor obstaja od leta 1999 in dosega tedensko prodajo tudi v 15.000 izvodih. Izhajajo na dva tedna. Imajo tri ljudi, ki so zaposleni po polovičnem delovnem času. Delajo v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Del prihodka pridobijo z oglaševanjem, na primer Greenpeacea in drugih neprofitnih organizacij. Ne pišejo le o brezdomstvu, temveč tudi o nevladnih organizacijah, obravnavajo socialne in okoljevarstvene teme. Pri praškem cestnem časopisu uporabljajo različne oglaševalske prijeme. »Imajo intervjuje s slavnimi osebami,« je razložila Maja Vižintin. »Brezdomec obišče slavno osebo, z njim gre tudi novinar. Brezdomec se pogovarja, novinar pogovor posname in napiše članek. Zdi se mi, da precej ciljajo na slavne ljudi. Imajo tudi kampanjo, da slavni oglašujejo Novy Prostor. Gre za vzajemno reklamo. Ne vem, koliko bi bilo v Sloveniji relevantno kaj takega, koliko je pomembna ta slava nekih ljudi.« Ekipa Kraljev ulice je obiskala tudi uredništvo cestnega časopisa Nota bene v Bratislavi. Uredništvo in distribucijski center sta v isti stavbi, prvo v tretjem nadstropju, drugo v pritličju. Tudi tu so v uredništvu zaposleni profesionalni novinarji. Časopis izhaja enkrat na mesec, brezdomci obdržijo polovico od prodaje. Poudarek je zlasti na socialnih in kulturnih temah. Tudi v Gradcu cestni časopis nastaja pod rokami profesionalnih novinarjev in študentov novinarstva. Ena oseba je zadolžena za distribucijo, ena za menedžment, ena za uredništvo. Megafona pa ne prodajajo brezdomci, temveč iskalci azila. Kot je povedala Maja Vižintin, brezdomci nimajo interesa prodajati, medtem ko iskalci azila v dolgotrajnem postopku čakanja na azil nimajo nobenih delovnih pravic, tako da se je časopis razvil na osnovi njihovih potreb po delu.

Cestni časopis Kralji ulice sestavlja 32 črnobelih strani A4-formata, zapolnjenih z zgodbami s ceste, brezdomsko poezijo, intervjuji z brezdomci, njihovimi slikami, fotografijami, šalami na tematiko brezdomstva, stripi, anekdotami, intervjuji z osebami, ki se ukvarjajo z brezdomci, na zadnji strani pa je nagradna križanka. Večino časopisa predstavljajo prispevki brezdomcev samih ali pa prispevki sodelavcev časopisa oblikovanih po pogovorih z brezdomci.

Druženje z brezdomci je bilo usmerjeno v pogovore o njihovem življenju, o tem, na kakšen način bi se želeli v časopisu predstaviti, o konceptu časopisa. V večini primerov so prispevali, kar so želeli sami. Prispevki so objavljeni v čim bolj nespremenjeni obliki, spreminjajo se le v dogovoru z avtorji. Z namenom predstavljanja ulične kulture in vsakdanjika brezdomcev so nekatera besedila napisana v slengu. Poleg prispevkov brezdomcev so v časopisu tudi prispevki strokovnjakov, raziskovalcev s področja brezdomstva, ki odpirajo aktualna vprašanja brezdomske problematike. Obravnavane so tudi z brezdomstvom povezane tematike, kot na primer stanovanjska problematika, zaposlovanje, socialna izključenost, odvisnost od alkohola, drog, kriminal, nasilje v družini. Kljub temu v časopisu niso predstavljene le trde plati življenja na cesti, temveč tudi zanimive in lepe stvari, ki se godijo brezdomcem. Na prvi pogled so obravnavane predvsem teme z obrobja, v resnici pa gre tudi za širše družbene teme. Splošna usmeritev Kraljev ulice je med drugim, da odpira prostor za družbenokritične razprave tako s strani brezdomcev kot s strani strokovnjakov in širše javnosti. Špela Razpotnik je razložila, da se bo v prihodnosti trudila ohraniti sedanjo podobo časopisa, treba pa bo razločiti posamezne rubrike, morda bo postala močnejša strokovna struja. Za zdaj ima svojo rubriko humor in križanke le eden izmed brezdomcev, Gregor Hahnn. Brezdomci živijo drugačno življenje, ki ni v skladu z normami današnje družbe. Temu primerno so tudi v prispevkih predstavljeni drugačni pogledi na življenje, drugačno dojemanje časa in prostora.

Časopis Kralji ulice odpira nov prostor tako na družbeni kot medijski ravni. »Ne da se ga uvrstiti niti pod strokovni niti pod rumeni tisk,« je nadaljevala Špela Razpotnik. »Glavno je, da so brezdomci aktivno vključeni, da imajo svojo revijo, s svojimi prispevki, s katero se identificirajo. Ne gre samo za revijo, ampak tudi za to, da se jih na nov način vključi v ta socialni prostor in jim daje možnost predstavljanja takih, kot so sedaj, in ne takih, kot bi po mnenju in občutku večine morali biti.«

Odzivi brezdomcev na časopis so bili pozitivni. Preko časopisa se lahko predstavljajo ljudem, nekateri od njih so se lahko pohvalili s svojim prispevkom ali fotografijo. Tudi če niso imeli nobenega objavljenega prispevka, so se s časopisom identificirali na osnovi tega, da poznajo nekoga čigar zgodba ali slika je bila objavljena. Na časopis so ponosni, na kar kaže tudi dejstvo, da se mnogi med njimi od zdaj predstavljajo kot »Kralji ulice« oziroma so Kralji ulice postali njihov razpoznavni znak. Ponosna drža brezdomcev pa bi po mnenju Špele Razpotnik lahko v prihodnje postala za javnost problematična. »Ja, saj to pa ni bilo tako mišljeno, da bi bili oni ponosni, da bi se imeli v redu. Skrbeli bomo za brezdomce, dokler bodo oni trpeli, dokler jim bo hudo in bodo hoteli kaj spremeniti,« je Špela Razpotnik ironizirala možen odziv javnosti. »Vendar, po drugi strani, kaj je pa s tem narobe, da se imajo v redu, če jim takšen način življenja odgovarja. To se mi zdi dvoličnost s strani javnosti. To, da so ponosni in imajo neko svojo dejavnost, še ne pomeni, da ne bodo hoteli ničesar spremeniti. Nasprotno, tudi raziskave – narejene pri Big Issue – so pokazale, da se ljudje laže odločijo za kakšno spremembo, ko imajo nekaj, s čimer se lahko identificirajo in so zadovoljni. Šele kadar niso potisnjeni v kot, se jim pokaže, da obstaja neka izbira,« je še razložila Špela Razpotnik.

Uredništvo Kraljev ulice posebno skrbi, da brezdomci niso le prodajalci časopisa, temveč tudi njegovi glavni ustvarjalci. Izkušnje iz tujine pa kažejo, da je takšno usmeritev, če hočejo biti tržno uspešni, težko ohraniti. Cestni časopisi v tujini so se povečini prilagodili razmeram na trgu, obravnavajo bolj popularne teme, teme iz sveta zabave, kulture, umetnosti, intervjuje z znanimi osebami. The Big Issue, na primer, je tematsko in vizualno povsem tak kot ostale revije, razlikuje se le po načinu prodaje. Cestni časopisi sicer obravnavajo tudi socialne teme, vendar brezdomci niso v večji meri udeleženi pri njihovem ustvarjanju. V glavnem imajo vlogo kot prodajalci. Po besedah Maje Vižintin so jim na uredništvu v Pragi povedali, da so imeli na začetku več vsebin o brezdomstvu, sčasoma pa se je izkazalo, da so vse zgodbe podobne in časopis ni bil več tako zanimiv. »Imajo samo štiri do osem strani življenja na ulici pod rubriko Akce. Tu je napisano kaj o prodajalcih, kaj se godi na ulici. To so kratki, lahko berljivi članki,« je še pojasnila Maja Vižintin.

V nasprotju s tujimi cestnimi časopisi pri Kraljih ulice za zdaj ne sodelujejo profesionalni novinarji. Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika, je poudarila, da se ji ne zdi ključno, ali časopis ustvarjajo profesionalni novinarji ali ljudje iz drugih strok. »Ključno pa je, ali premorejo znanje, ki je potrebno za ustvarjanje časopisa. Povsem jasno je, da brezdomci potrebujejo pomoč pri izpovedovanju in ubeseditvi svojih zgodb. Kot bralka tega časopisa si želim, da bi v njem lahko brala čim bolj avtentične zgodbe ljudi, ki jih je odneslo na rob. Se pravi, da bi te v čim večji meri nastajale izpod peres brezdomcev in brezdomk ali pa da bi jih ustvarjalci časopisa znali brez prevelikih avtorskih posegov pripraviti za tisk po njihovem pripovedovanju,« je pojasnila Ivelja. Po njenem mnenju je ohranjanje dosedanje usmerjenosti časopisa odvisno predvsem od tega, kako dober, drugačen, berljiv časopis bodo znali narediti uredniki. »Po moje je bistven del tega časopisa tudi zavedanje, da s tem, ko ga kupimo, ponudimo brezdomcem možnost, da s pisanjem, risanjem, prodajanjem ali pripovedovanjem svoje zgodbe sami nekaj storijo za svoje preživetje. Z namenom, da bi potencialni kupci to vedeli vnaprej, se pravi, da bi jim bila znana ta drugotna, a ne zanemarljiva funkcija časopisa, pa bi avtorji morda morali oglaševati časopis bolj agresivno,« je še razmišljala Ranka Ivelja.

Prodajalci Kraljev ulice ob prejemu časopisa resda podpišejo prodajalski kodeks, vendar je za zdaj to zgolj formalnost, saj nihče ne preverja, če med prodajalci prihaja do kakšnih kršitev. To je vprašanje, ki ga bo, po besedah Špele Razpotnik, treba še dodelati. »Morali si bomo zagotoviti prostor, kjer se bomo s prodajalci lahko srečevali, se pogovarjali. Zaenkrat je vse še poskusna faza, prodajanje deluje po zakonu ulice. Ko bomo imeli enkrat distribucijski center, pa se bomo s prodajalci več ukvarjali, poskrbeli bomo tudi, da se bo kodeks prodajanja spoštoval,« je pojasnila načrte za prihodnost. Pri prodaji Kraljev ulice so že nastale nekatere težave, ki jih poznajo tudi v drugih državah. Med brezdomci prihaja do konfliktov, včasih ideološke, politične narave, včasih zaradi prostora prodaje. Nedolgo tega pa je imela skupina prodajalcev Kraljev ulice opraviti tudi s policijo, saj je prišlo do pritožbe, da so brezdomci pri prodaji preglasni. Do sporov prihaja tudi med brezdomci uživalci prepovedanih drog in drugimi brezdomci. V Pragi so iz tega razloga iz prodaje izključeni vsi uporabniki drog. Prodaja cestnih časopisov v Pragi, kakor je povedala Maja Vižintin, nasploh poteka po strogo določenih pravilih. Prodajalce učijo različnih socialnih veščin, kako naj porabljajo denar varčno, kako naj bodo odgovorni, kako naj delujejo v konfliktnih situacijah. Navada je, da kupec kupuje od ene in iste osebe, vzpostavi se odnos med prodajalcem in kupcem, potem kupec tudi pričakuje od svojega prodajalca, da bo napredoval in bo bolj urejen. Prodajalci imajo tudi točno določena mesta, kjer prodajajo, na teh mestih se jih nadzoruje. Imajo tudi določeno število ur za prodajo. Tisti, ki je pri prodaji uspešen, napreduje na boljše mesto. S tem ga spodbujajo, da več proda. Strogih pravil prodaje ne zdržijo vsi. Od desetih novih sta po dveh mesecih vključena v program le še dva ali trije. Konkurenca je velika, nekateri ne zmorejo in obupajo. Maja Vižintin meni, da so v Pragi zelo ekonomsko usmerjeni. »Vse je bilo urejeno, vse po pravilih, imel si občutek, da gre predvsem za velik biznis.« V Bratislavi, na uredništvu Nota bene, so povedali, da je bila prodaja na začetku, ko so imeli medijsko podporo, višja. Tudi pri njih nadzirajo prodajalce in sicer s sms korespondenco. Vsak prodajalec ima svojo številko, ki je tudi na časopisih, ki jih prodaja. Tako lahko vsak kupec komentira svojega prodajalca. Imajo tudi črno listo, na kateri so prodajalci, ki ne smejo več prodajati.

Cestni časopis Kralji ulice se za zdaj še ne prilagaja povsem danim tržnim zakonitostim, saj ne trži oglasnega prostora. Oglaševanje je tematika, glede katere se trenutno še najbolj krešejo nasprotujoča si uredniška mnenja. Urednica Kraljev ulice namreč zatrjuje, da bi bilo oglaševanje v nasprotju s splošno usmeritvijo časopisa. »Prej bi rada izkoristila vse druge možnosti financiranja, oglasi bi bili le izhod v sili,« je povedala. »To se mi zdi v nasprotju z idejami, ki jih imamo. Zdi se mi, da je lahko časopis prav v tem drugačen, da je neodvisen, da ni oglasov. Čudno bi bilo listati in brati družbeno kritične članke in članke o ljudeh iz obrobja in hkrati reklame za multinacionalke ali kakšne manjše firme. Zdaj so sicer notri logotipi recimo Karitasa, Areala, Stigme, vendar so oni tu v vlogi sodelavcev, ki distribuirajo revijo. Tam niso iz profitnih razlogov. Predstavljanje neprofitnih organizacij se mi ne zdi sporno.« Za zdaj bo društvo Kraljev ulice poizkusilo nadaljevati izdajanje časopisa z drugačnimi sredstvi financiranja, na primer z izkupičkom od prodaje, prijavljanjem na razpise raznih ministrstev, MOL-a, veleposlaništev. Bojan Dekleva pa je prepričan, da brez oglaševanja ne bo šlo: »Mislim, da bomo morali začeti prej ali slej oglaševati. Izkoristiti bomo morali vsa sredstva financiranja, da preživimo.« Vsi tuji cestni časopisi pridobijo del dohodka iz oglaševanja. Ostali viri financiranja so prihodki od prodaje, dotacije (od države ali dobrodelnih fundacij), prihodki od drugega trženja povezanega s časopisom, donacije in sponzorstva.

V prihodnosti namerava ekipa Kraljev ulice razširiti prodajo cestnega časopisa na vso Slovenijo. Menijo, da je območje Ljubljane morda premajhno, da bi časopis lahko preživel. Z vstopom na širše tržišče se bodo morale razvijati nove strategije ustvarjanja in distribucije časopisa. Povpraševanja in prodaja Kraljev ulice sta na začetku zelo velika, na kar je vplivala tudi visoka stopnja medijske podpore, ki je spremljala izdajo prve številke. Postavlja pa se vprašanje, če bo časopis še vedno tako uspešen, ko bo zbledel čar novosti. Ekipa Kraljev ulice se zaveda, da bo poleg spretnosti terenskega dela in organizacijsko-tehničnih kompetenc potrebno še naprej razvijati ekonomsko marketinške spretnosti, čeprav postati prodajna uspešnica ni ena izmed glavnih prioritet projekta. Dolgoročen in prednostni cilj je, kot sta zapisala Špela Razpotnik in Bojan Dekleva, k sodelovanju privabiti čim več brezdomcev; tako piscev in drugih ustvarjalcev kot tudi prodajalcev in z njimi vzpostaviti odnose, preko katerih se odpirajo možnosti za spoznavanje, medsebojno vplivanje in spreminjanje.