N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Potreba po drugačnih medijih je jasna. Radikalni mediji niso dodatek obstoječim medijem, temveč nujnost za kakršnokoli politično delovanje v smeri radikalnih družbenih sprememb.

Igra zgodovine je nanesla, da je Rebellious Media Conference (RMC)[1], katere obisk je bil vzrok za ta razmislek, potekala v Londonu v Veliki Britaniji oziroma mestu in v državi, v kateri v zadnjem času protislovja neoliberalne paradigme cefrajo zaveso domnevno harmonične družbe. Množične in nenavadno odločne študenske demonstracije, poletni nemiri odtujene mladine ter inovativne intervencije v javnih prostorih so konkretizirali in izostrili potrebo po neodvisnih medijih, ki bi bili za razliko od uradnih medijev sposobni korektno poročati tudi o izrednih situacijah.

Enostranski razredni boj in nemiri

Zavrtimo kolo časa za trenutek nazaj. Po nastopu Margaret Thatcher na mesto premierke britanske vlade leta 1979 se je začela neoliberalna ofenziva na delavski razred, javni sektor, javni prostor in državo blaginje. Pri tem opozorimo na dva dogodka – rudarsko stavko leta 1984, ki je zlomila sindikate, in na način, kako je Robert Murdoch leta 1986 čez noč odpustil svoje delavce ter tisk svojih edicij prenesel v Wapping. S tem je z uradnim blagoslovom ustoličil nov način brezobzirnega in zgolj v povečevanje dobička usmerjenega managementa, vse to pa je postala tudi pomembna prelomnica v vzponu senzaciolističnega tabloidnega tiska in v nadaljnjem propadu kakovostnega množičnega novinarstva v Britaniji.

Sama širša neoliberalna ofenziva ni pojenjala niti med dolgoletno vladavino laburistov Blaira in Browna, vendar je z vladajočo koalicijo konservativne in liberalne stranke, ki vlada Veliki Britaniji od maja 2010, dobila nov obraz. V zadnjem letu je ta sprejela številne ukrepe, ki slabšajo položaj najbolj socialno ogroženemu delu družbe: ukinila je EMA[2], radikalno povišala šolnine, zaprla mnoge mladinske centre, lotila se je reforme javnega zdravstvenega sistema v smeri, ki bo okrnila dostop do zdravstvenih storitev, grozi z ukrepi, ki bodo prinesli zapiranje knjižnic in ostale javne infrastrukture. Te ukrepe opravičuje s potrebo po varčevanju, ki naj državo popeljejo iz krize, v katero jo je spravil globalni finančni sektor. Kakopak je medtem od začetka krize precej javnega denarja šlo ravno v reševanje bank in »nagrajevanje« njihovega vodilnega kadra.

Vse to mnogi radikalni komentatorji v Veliki Britaniji označujejo kot enostransko razredno vojno, katerega zaželeni rezultat naj bi bil še večje koncentriranje družbenega bogastva v rokah bogatega sloja kot sicer. Ni torej presenečenje, da se je na Otoku sprožilo novo obdobje nemirov.

Jeseni 2010 so to obdobje napovedali študentje, ki so se po dolgem času množično politizirali in odkrili nove oblike politične akcije, njim pa so se pridružili tudi delavci v javnem sektorju. Toda vlada ni klonila pod pritiski in njena politika je dosegala nove ravni hipokrizije. Britanska vojska je še nadalje in nič kaj poceni ter predvsem domačinom in domačinkam nič kaj prijazno še vedno angažirana v Afganistanu. A nova vlada je tudi sprožila – tudi izjemno drago – vojno v Libiji, s stisnjenimi zobmi podpirala arabske vstaje proti režimom, ki jih je še nedolgo tega oskrbovala z orožjem, doma pa je na enake aspiracije ljudi odgovarjala z represijo. Če tem »velikim« zgodbam dodamo dejstvo, da je velik del mladine vsak dan izpostavljen restrikcijam, ki jih omogočajo ASBO-ji (dekreti za preprečevanje antisocialnega obnašanja), in arbitrarni moči disperzije mladine na ulicah in drugemu teroriziranju s strani policije, pogosti pa so tudi policijski umori, potem je bilo že nekaj časa jasno, da se bo kmalu nekaj zgodilo.

Nihče torej ni mogel prepričljivo hliniti presenečenja, ko so sredi poletja mesta po Angliji spontano izbruhnila v upor. Povod zanje je bil še en nekaznovan policijski umor Marka Duggana, mladega temnopoltega moškega, in policijsko teroriziranje tistih, ki so od policije zahtevali odgovore in pravico. Vztrajna aroganca, laži in nedotakljivost morilcev v policijskih uniformah je ljudi končno pripravila do tega, da na svoj način rečejo dovolj!

Sostorilstvo medijev

Medijska poročila so tudi v Sloveniji nemudoma preplavile podobe gorečih stavb in avtomobilov ter ropanja trgovin s potrošniškim blagom. Govorilo se je o spopadih izgrednikov s policijo in pozivalo k ostrejšem pristopu policije. Nekateri vročekrvneži na Otoku so pozivali celo k uporabi vojske na ulicah angleških mest. Mnogi uradni mediji so povsem prevzeli to naracijo in tudi v Sloveniji smo poslušali o razgrajačih, tolpah in brezdelnežih. Z diskurzom, v katerem so odločilno vlogo igrali rasizmi, ko je, na primer, konservativni zgodovinar David Starkey za BBC izjavil, da je problem v tem, da se bela mladina obnaša in govori kot črnska; stereotipizacije in označevanje najnižjih plasti delavskega razreda kot lenega, neumnega, apriorno nasilnega in prihajočega iz disfunkcionalnih družin, je bilo povsem v skladu z mehanizmi, ki jih je v zelo odmevni knjigi Chavs: The Demonization of the Working Class popisal Owen Jones in ostale preizkušene spektakelske tehnike, zelo majhno pa preverjene informacije s terena in njihova kontekstualizacija, so mediji zapustili teren nepristranskega obveščanja o dogajanjih in stopili na teren priprave ideološkega terena za suspenz pravne države. Ta je pozneje tudi v resnici sledil: vlada je, denimo, sodiščem eksplicitno naročila, da naj izgrednike obravnavajo precej strožje kot sicer in ta se teh priporočil tudi pridno držijo.

Mainstreamovski mediji, ki jih je zaradi njihovega obnašanja v tej situaciji primerno poimenovati za »uradne«, so se po besedah Johna Pilgerja[3], veteranskega vojnega novinarja in dokumentarista, obnašali kot v vojni, kar pomeni, da resnica nenadoma ni bila več pomembna. Njihovo glavno sporočilo je bilo: »Vsi so slabi. Na delu je zlo. Napadli so nas, ker so slabi in ker so zlobni, mi pa smo dobri.« Resne analize izgredov so bile praviloma odsotne, glavno besedo so imeli policija, vodilni politiki in zagovorniki drakonskih ukrepov. Cele skupnosti, ki živijo v predelih, ki so jih prizadeli nemiri, so bile stigmatizirane. Nemiri kot da so se pojavili v nekem vakuumu. Bistvo poročanja uradnih medijev je bila produkcija strahu, moralne panike in priprave na nov krog discipliniranja ne samo delavskega razreda, temveč tudi velikega dela ostale družbe. Jasno je namreč, da varčevalni ukrepi prizadenejo tudi veliko ljudi, ki se bodisi upravičeno bodisi neupravičeno štejejo kot del srednjega sloja; jasno je, da ti ne bodo tiho.

S poročanjem o nemirih so uradni mediji potrdili, da njihova primarna vloga ni informiranje o resnično pomembnih družbenih dogajanjih in analiza v vsej njihovi kompleksnosti, temveč nenehna produkcija legitimnosti svojim gospodarjem in njihovi politiki. Izredne situacije, kot so bili v tem primeru nemiri, to jasno potrjujejo. Tako se tudi uredniška politika uradnih medijev kaže kot sestavni del politike, ki je ljudi najprej sploh pahnila v bedo, ko pa so se uprli, pa jih je zapirala in kriminalizirala ter še otežkočala dostop do družbene blaginje.

Krog je sklenjen, ko se vrnemo k Murdochu in nedavni aferi, povezani s prisluškovanjem mobilnih telefonov, t. i. hackgate. Ne samo, da se je tu razkrila koruptivnost policije, povezava Murdocha in politike, v smislu, da je bil nekdanji urednik News of the World Andy Coulson nekaj časa direktor za komuniciranje pri premieru Cameronu, Murdoch pa je tako ali tako imel prost dostop do vodilnih politikov od Thatcherjeve naprej, temveč je del medijev veselo planil po moralni spornosti Murdochovega imperija, ne da bi sami premislili o tem, kako so tudi njihovi lastni standardi novinarske verodostojnosti precej dvomljivi.[4]

Radikalni mediji ne kot dodatek, temveč nujnost

Potreba po drugačnih medijih je torej jasna. Radikalni mediji niso dodatek obstoječim medijem, temveč nujnost za kakršnokoli politično delovanje v smeri radikalnih družbenih sprememb. To vedno znova potrjujejo izredne situacije, bodisi tiste, ki ostajajo politično slabše artikulirane, bodisi tiste, ki so vseskozi jasno politično profilirane, kot so na primer študentski protesti. Precej predvidljivo je namreč, kako se bodo na takšne situacije odzvali uradni mediji. Če želimo drugačne informacije, jih moramo ustvariti sami. To ne velja zgolj za okolja, kot je Velika Britanija, temveč enako velja tudi v Sloveniji.[5]

Četudi takšni mediji vedno ostajajo na margini, tehnološke spremembe v zadnjem času obetajo novo dobo. Poplava socialnih omrežij in tehnologije postavlja nove izzive tudi radikalnim medijem, kot jih poznamo. Morda zdaj po dolgem času (vsaj od velikega razmaha delavskega tiska konec 19. stoletja) ta naracija vsaj v nekaterih okoliščinah lahko parira uradnim, saj politika in policija za razliko od družbe, v kateri popolnoma dominira televizija, nimata več tako močne kontrole nad idejami velikega dela družbe. V primeru nemirov je bilo, na primer, iz poročanja uradnih medijev skoraj nemogoče dobiti uporabne in zanesljive informacije o tem, kaj se v posameznih mestih pravzaprav dogaja. Precej ljudi je kot precej bolj uporabne vire informacij uporabljalo socialna omrežja, saj so ponujala precej bolj uporabne informacije. Fragmentiranost sodobnega spektakla lahko torej pomeni, da je v ključnih trenutkih lahko tudi ranljiv.

Ključna naloga za radikalne medije je, da se zavedajo, da živimo v družbi, ki jo kolje razredni boj in da vsake toliko protislovja nujno izbruhnejo na plan. Ko se to zgodi, je njihova vloga, da razbijajo monopol uradnih medijev nad informacijami in prek tega poskušajo nevtralizirati zgoraj opisane mehanizme reproduciranja vladajoče ideologije ter represivne ukrepe, ki so njen posamičen izraz. Nima političnega smisla obupovati nad poročanjem uradnih medijev. Treba je ustvarjati svoje, ti pa naj tudi po svojem notranjem ustroju odsevajo možnost drugačnega sveta in ki so potem lahko na uporabi širši skupnosti v situacijah, ko jih ta potrebuje. Potrebuje pa jih že zdaj.

Poplava socialnih omrežij in tehnologije postavlja nove izzive tudi radikalnim medijem, kot jih poznamo. Morda zdaj po dolgem času ta naracija vsaj v nekaterih okoliščinah lahko parira uradnim, saj politika in policija za razliko od družbe, v kateri popolnoma dominira televizija, nimata več tako močne kontrole nad idejami velikega dela družbe.

Nima političnega smisla obupovati nad poročanjem uradnih medijev. Treba je ustvarjati svoje, ti pa naj tudi po svojem notranjem ustroju odsevajo možnost drugačnega sveta in ki so potem lahko na uporabi širši skupnosti v situacijah, ko jih ta potrebuje. Potrebuje pa jih že zdaj.

1   Več o sami konferenci ter o radikalnih medijih na splošno v intervjuju z Milanom Raijem, ki je objavljen v tej številki Medijske preže. Prispevek je nastal na podlagi delavnice Unheard Voices: Youth,“The Riots” and the Media.
2   EMA – Education Maintenance Allowance je bila shema, po kateri so najstniki iz družin z nizkimi prihodki prejemali manjša finančna sredstva, ki naj bi te mlade spodbudilo, da ostanejo v izobraževalnem sistemu tudi po 16. letu starosti.
3   Nastop na RMC, 8. 10. 2011.
4   O tem glej intervju z Andrewom Williamsom v tej številki Medijske preže.
5   Poročanje o dogodkih na študentskih demonstracijah maja 2010 je bilo zelo podobno. Namesto da bi se pogovarjali o tem, kaj je mlade pripeljalo do tega, da so kamenjali parlament, smo še dolgo poslušali praktično zgolj prazna moraliziranja privilegiranih komentatorjev.

izpis

Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič

Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Mainstreamovski mediji, tudi tisti liberalne orientacije, krepijo državno in korporativno propagando, tudi če poleg tega ustvarjajo veliko dobrega poročanja in komentarjev – Ključni dejavnik, ki neki medij definira za radikalnega, je prisotnost radikalne analize družbe – Intervju: Milan Rai, urednik Peace News, glavni organizator Rebellious Media Conference, London, 8.–9. oktober 2011

Milan Rai je urednik Peace News, londonskega časopisa »za nenasilno revolucijo«, ki letos praznuje 75-letnico izhajanja. Ves čas je bil Peace News del protivojnega gibanja. V prvih letih je nasprotoval 2. svetovni vojni, v petdesetih je igral pomembno vlogo pri nastanku Kampanje za jedrsko razorožitev (CND), nato pa je vse do danes ostal aktiven del tako antimilitarističnega gibanja kot širšega gibanja za globalno pravičnost. Peace News je bil pobudnik Rebellious Media Conference, na kateri se je 8. in 9. oktobra v Londonu zbralo 1100 ljudi z vsega sveta, ki so aktivni na področju radikalnih medijev. Poleg Peace News so bili del koalicije, ki je konferenco organizirala, tudi Ceasefire Magazine, New Internationalist, Red Pepper, Undercurrents in visionOntv. Njen namen je bil povečati doseg radikalnih medijev v družbi, prežeti z diskurzi in idejami, ki jih širijo korporativni mediji. Med vidnimi udeleženci konference so bili Zahera Harb, Noam Chomsky, Taesun Kwon, John Pilger, Michael Albert, Becky Hogge, Robert McChesney, Amira Hass in številni drugi aktivisti, medijski aktivisti in zaposleni v medijih. Z Raijem smo se pogovarjali o definiciji radikalnih medijev in njihovi vlogi, se dotaknili kritike mainstreamovskh medijev in skušali misliti učinke konference.

Kaj so radikalni mediji? Kaj dela nek medij radikalen? Ali je to vsebina, medij sam ali njegova notranja organizacija?

Način, na katerega je projekt notranje organiziran, ga seveda pomembno definira. Radikalne medije, katerih notranji ustroj sam po sebi ni radikalen, bi bilo torej možno obtožiti neke vrste hipokrizije. Takšni očitki so v veliko primerih utemeljeni. Osebno pa vendarle mislim, da je ključni dejavnik, ki neki medij definira za radikalnega, prisotnost radikalne analize družbe. Če torej vsebina nekega medija izhaja iz takšne analize družbe, ki radikalno družbeno spremembo razume kot nujno, akcijo zunaj običajnih kanalov predpisanih s strani družbe in države pa za legitimno ter možno, potem lahko govorimo o radikalnem mediju.

Kako bi definirali radikalno družbeno spremembo?

Različna gibanja poudarjajo različna vprašanja. Po mojem mnenju je bistvo radikalne družbene spremembe redistribucija moči na tistih področjih, na katerih je ta trenutno zelo neenako porazdeljena, kar ustvarja velike nepravičnosti. Tu najprej seveda govorimo o bogastvu in kapitalu, nato pa še o državi, ki ima monopol nad uporabo sile in tako dalje. Tudi na drugih področjih so seveda velike neenakosti in nepravičnosti. Upoštevaje vse te vidike, menim, da lahko tudi pri nekem projektu, ki se posveča izključno, denimo, vprašanjem spola ali seksualnosti, če je umeščen znotraj nekega osvobodilnega okvirja, povsem legitimno govorimo o radikalnem mediju, tudi če njegov pristop ni nujno antikapitalističen ali antidržaven.

Zakaj mislite, da se je Rebellious Media Conference (RMC) zgodila ravno zdaj? Katero širšo družbeno potrebo poskuša zadovoljiti?

V zadnjem času prihaja do sovpadanja različnih procesov. Precej indikatorjev govori o tem, da je res napočil čas za srečanje takšne vrste in precej ljudi je čutilo, da je to treba narediti. Če opozorim na en vidik, bi to bil razvoj dogodkov v zvezi z razmerjem med radikalnim aktivizmom in internetom. Mi pri Peace News, ki je primarno tiskana publikacija, smo, na primer, zaznali, da se trenutno precej ljudi spopada z vprašanji tiskanih medijev v dobi »spletnih revolucij« in išče uporabne odgovore nanje. Na konferenci smo poskušali narediti nekaj novega: skušali smo predstaviti obstoječe radikalne medijske projekte in spodbuditi nastanek novih, omogočiti delitev znanja in usposabljanje v različnih medijskih veščinah. Vzpostavili smo tudi dialog med tistimi, ki delajo radikalne medije, in nekaterimi mainstreamovskimi novinarji, ki so se tudi udeležili konference. Poskušali smo poglobiti kritike mainstreamovskih medijev, ki so v obtoku. Skoraj vsak aktivist, na katerega naletiš, ne glede na to, ali se ima za radikalnega ali ne, razpolaga z neko kritiko mainstreamovskih medijev. Žal je moja ocena, da je veliko tega na precej plitvi ravni. Konferenca je bila tako tudi poskus, upajmo da uspešen, spodbujanja udeležencev, da poglobijo svoje razumevanje na tej točki.

Na kak način poglobilo?

V zvezi z medijsko kritiko je tu, denimo, debata, ki jo je sprožil Nick Davies s konceptom »churnalizma«, kakor ga je razdelal v svoji knjigi Zgodbe s ploščate Zemlje (Flat Earth News). Seveda pa je tu še cela zgodba okoli Murdocha in News of the World. Glede obeh tem, torej churnalizma in afere s prisluškovanjem mobilnim telefonom, mislim, da je bila večina kritik, ki so zaokrožile po medijih, na nek način omejenih. Kljub vsemu pa je pomembno, da je kritika medijev dobila prostor tudi v mainstreamovskih medijih, kar pomeni, da je celotna razprava precej pridobila na teži. V tem kontekstu je bila konferenca prostor, kjer so se lahko zbrali radikalci in rekli: tu imamo kritike, ki se pojavljajo v mainstreamovskih medijih, tu pa so kritike, ki jih razvijamo mi – in slednje gredo precej dlje.

Dodaten vidik, ki ga je treba omeniti, je, da ko smo pri Peace News leta 2009 začeli s pripravami na konferenco, seveda nismo mogli pričakovati, da bo potekala v tako dinamični situaciji. Naš osnovni namen je bil plasirati pozitivno sporočilo o radikalnih medijskih projektih, ki so v preteklosti naredili toliko inspirativnih stvari. Konferenca je nato padla v čisto nov in drugačen kontekst, kjer imamo opravka z velikim izbruhom energije v povezavi s protestnim gibanjem proti vladnim varčevalnim ukrepom, študentskimi protesti proti povišanju šolnin in še s precej drugih zadevami, ki označujejo prelom z depresijo v aktivističnih krogih, ki je vladala med leti 2003 in 2010. Kar se globalnega konteksta tiče, je konferenca padla v čas vstaj v arabskem svetu. Mislim, da RMC k temu izbruhu aktivnosti na različnih nivojih prispeva svoj del s tem, ko pravi: tu so vse te vznemirljive stvari na področju radikalnih medijev, v katere so vključeni ljudje po vsem svetu. To počnejo v Južni Koreji, v ZDA in to lahko zdaj v relaciji s porajajočimi se boji pri nas naredimo tudi mi. Med udeleženci je bilo precej mladih in na splošno novih obrazov in nek tak dogodek ob takšnem času ima lahko močan vpliv na celo novo generacijo, ki stopa na prizorišče.

Za nekatere kritike mainstreamovskih medijev je značilno zanimivo protislovje. Mnogi so na eni strani kritični do Guardiana in BBC-ja. Na drugi pa taisti kritiki pravijo, da bi bila velika izguba, če bi oba medija prenehala obstajati v svoji trenutni obliki.

Rekel bi, da sta vloga in vpliv Guardiana in BBC-ja na splošno negativna, saj proizvajata propagando. Ker predstavljata liberalno stran propagandnega sistema, sta najbolj učinkoviti orodji za nevtraliziranje pozitivne akcije za radikalno družbeno spremembo.

Hkrati pa sta oba tudi do neke mere demokratični sili in tvorita pomemben prostor. Zato kot radikalni aktivist zastopam osnovno stališče, da če sta tarči napadov s strani politične desnice, potem je tvoja dolžnost, da jih pred temi napadi braniš in jih poskušaš izboljšati. Grozljiva izguba bi bila, če bi britanska radikalna scena dopustila uničenje BBC-ja, saj bi to pomenilo, da bi imeli na voljo zgolj komercialne radijske in televizijske medije. Kljub vsemu imata tako Guardian kot BBC to lastnost, da ju je mogoče potisniti precej dlje v demokratično smer in tako odpreti več prostora, ki ljudem omogoča razvijanje in izražanje idej. V zadnjih 20 letih sta oba medija doživela spremembe na boljše, na voljo je več prostora kot kdaj prej, toda pred obema je še dolga pot.

Ko rečete, da Guardian in BBC proizvajata propagando, mislite na propagando v splošnem smislu ali bolj specifično na propagandni model, kot sta ga razvila in v knjigi Manufacturing Consent predstavila Noam Chomsky in Edward Herman?

Da, tu se sklicujem na Chomsky-Hermanov propagandni model. Mainstreamovski mediji, tudi tisti liberalne orientacije, krepijo državno in korporativno propagando, tudi če poleg tega ustvarjajo veliko dobrega poročanja in komentarjev.

Kakšno je razmerje med radikalnimi mediji in mainstreamovskimi mediji? Ali lahko prvi vplivajo na druge in na kakšen način?

V Veliki Britaniji smo imeli pred kratkim dober primer tega odnosa. Šlo je za pomembno zgodbo o policistu Marku Stoneu, ki je pod krinko leta deloval v aktivističnih krogih. Njegovo policijsko identiteto so razkrinkali aktivisti in o tem poročali na strani Indymedia. Čez nekaj mesecev je o tem začel poročati tudi Guardian, ki pa je zamolčal, da so o tem pisali že tudi drugje. Na tej točki je pomembno opozoriti, da je Guardian v tem primeru lahko naredil nekaj, česar niso mogli narediti niti aktivisti niti Indymedia. Njegovi novinarji so namreč lahko šli na policijo in zahtevali odgovore ter tako dobili potrditev, da je bil Stone v resnici policist na tajni nalogi.

Potem so tu občasni primeri, ko mainstreamovski mediji objavijo fotografije ali videoposnetke radikalnih medijskih aktivistov. Sam način, na katerega ti mediji dojemajo, kaj je vredno objave, radikalnim aktivistom tu in tam omogoča, da mainstreamovske medije uporabijo za interese gibanja in interese kampanje, v katero so vključeni. Poleg tega lahko radikalni aktivisti mainstreamovske medije na nek način pritisnejo, da popravijo svoje poročanje. Potrebno je sicer vložiti ogromno energije za zelo majhne rezultate, toda vseeno se dogaja.

Ali lahko tak posreden vpliv učinkuje na korporativno in vladno politiko?

Kar se razmerja med radikalnimi mediji in politikami korporacij ali vlad tiče, mislim, da so radikalni mediji resnično pomembni zgolj v odnosu do gibanja. Slednja so namreč tista, ki vršijo pritisk, ki potem vpliva na spremembe korporativne in državne politike. Radikalni mediji imajo pomembno vlogo: ljudi informirajo, jih mobilizirajo in gibanju nudijo prostor za diskusije, kjer lahko gibanje govori samo s sabo ter z drugimi gibanji. Poleg tega lahko radikalni mediji mesec za mesecem ohranjajo interes ljudi za neko kampanjo, čeprav v smislu akcije morda vlada zatišje. Sami po sebi radikalni mediji torej nimajo nobenega učinka na politiko, ga pa imajo prek tega, da so orodja, ki gibanjem pomagajo vzdrževati pritisk.

Za konec še nekaj besed o tem, kako vidite rezultate RMC?

Spoznanje, da nas je bilo 1100 in da smo zasedli dve pomembni stavbi v Londonu, generira ogromen presežek energije, zaupanja in je na poseben način tudi svojevrsten prikaz moči. Veliko ljudi se je naučilo precej novega o radikalnih medijih in o idejah, ki so z njimi povezane. Če sem za konec čisto konkreten, je bila zame osebno konferenca priložnost, da ideje Michaela Alberta, dolgoletnega medijskega aktivista, ki je v ZDA del projektov, kot sta na primer Z Magazine in Z Net, dosežejo širši krog ljudi. Veliko ljudi, ki na novo pridejo na sceno, pogosto pade v past, ko skušajo »ponovno izumiti kolo». Konferenca je v tem smislu pokazala, da je bilo ogromno »koles« že narejenih in da tistim, ki šele začenjajo, ni treba začeti čisto na začetku, čeprav imajo morda sami ta občutek. Prav tako spoznanje, da je tu še ogromno drugih ljudi, ki počnejo in razmišljajo o podobnih stvareh, krepi samozavest. Aktivisti, katerih kilometrina je že malo večja, pa so na konferenci poglobili določene razmisleke in prepričan sem, da bo v prihodnje kar nekaj konkretnih projektov izšlo ravno iz tega srečanja.


izpis

Andrej Pavlišič

Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Naloga takšnih medijev je jasno izbrati svojo stran v boju, afirmirati konkretno direktno akcijo in prek tega vzpostaviti nove komunikacijske kanale. Takšnega medija ne zanimajo potrošniki, temveč sostorilci. Ne toliko bralci kot bralci, ampak bralci kot potencialni sogovorniki in tovariši – O časopisu Stavka, ki je bil posvečen stavkovnemu dogajanju v luki

Boj delavcev v Luki Koper je bil najpomembnejši politični dogodek poletja 2011 – poletja, ki se je ne povsem neodvisno od tega boja izteklo v vročo zasedniško jesen.[1] Njegov pomen presega partikularno situacijo v enem podjetju, zato si zasluži pozornost širše javnosti. Kratka obnova: konec julija je sindikat žerjavistov Luke Koper razglasil stavko. Med glavnimi razlogi sta bila zagotavljanje varnosti pri delu in primerna dolžina delovnega časa. Stavka je bila formalno napovedana in je potekala znotraj zakonskih okvirjev; sama po sebi ni bila nič posebnega. Posebna pa je bila zaradi tega, kar je sprožila. Delavci v podjetjih IPS[2], ki so bili do tedaj nevidni in potisnjeni v zelo prekarne delovne odnose, so stavko kolegov delavcev prepoznali kot priložnost za spremembo svojega položaja. Spontano so zapustili delovna mesta, vzpostavili protestni tabor pred vhodom v luko in javno zahtevali pravice, ki jim kot delavcem pripadajo. Nato se je osem dni dogajalo dvoje: delavci IPS so uporno zasedali vhod v luko, žerjavisti pa so v skladu s pravili stavkali na svojih delovnih mestih. Medtem ko se je uprava vseskozi pogajala z žerjavisti, je prve dni zavračala kakršnekoli pogovore z delavci IPS in odgovornost za njihove pogoje dela s pojasnilom, da s temi delavci nima nič. Zavoljo odločnosti in vztrajnosti delavcev in pritiska podpornikov je uprava po šestih dneh vendarle privolila v neposredna pogajanja. Po osmih dneh stavke in protesta sta bila sklenjena ločena dogovora tako z žerjavisti kot z delavci IPS. Morda se na prvi pogled zdi, da se ni zgodilo nič posebnega. In vendar se je prvič po dolgem času zgodilo, da sta dve različni skupini delavcev z ločenimi zahtevami svoj boj povezali in ga artikulirali v skupnem prostoru delavske samoorganizacije, torej mimo sindikalnih central. Za razliko od običajne nemoči in obupavanja nad usodo so luški delavci nastopali suvereno in so zelo dobro vedeli, kaj hočejo in kako to doseči. To sta dve razsežnosti poletnega upora, zaradi katerih je mogoče reči, da je šlo pri tem za eno od najbolj pomembnih konfrontacij v zadnjih letih, ki je morda napovedala novo obdobje sindikalnega organiziranja pri nas.

Droben medijski eksperiment

Stavka je prinesla tudi drobnen medijski eksperiment. Na vrhuncu dogajanja je med upornimi delavci zaokrožil časopis Stavka, ki je bil posvečen izključno stavkovnemu dogajanju v luki. Izdali so tri številke, produkcija je bila tipa »naredi sam«, naklada je presegla 200 izvodov, distribucija je potekala večinoma med delavci pred vhodom v luko, v bližnjih lokalih in drugje po Kopru. Elektronska verzija[3] se je širila po socialnih omrežjih, zaradi česar je dosegla precej več ljudi. Stavka je poskušala prispevati k odpravi monopola uradnih medijev nad informacijami o uporu. Učinkov drobne publikacije ne gre precenjevati, čeprav jih je precej več na ravni kolektivne dinamike znotraj uporniške situacije kot na ravni interveniranja v medijski prostor. Kljub temu pa je pa Stavka, kljub svoji efemernosti, odprla pot za razmišljanje o možnostih nekih drugih medijev.

Stavka ni bil »uradni« časopis upora, saj je šlo za samostojen projekt skupine podpornikov iz Federacije za anarhistično organiziranje. Časopis je nastal na podlagi razmisleka o možnostih konkretne podpore, ki je sledila nekajdnevni stavkovni prisotnosti in komunikaciji s stavkajočimi in s številnimi podporniki. Glavna os refleksije je bila želja po kvalitativnem preskoku – onkraj simbolne solidarnosti v solidarnost kot prakso –, izražena pa je bila v vprašanju, kako je sploh mogoče podpreti stavko, saj nisi zaposlen v podjetju, kjer upor poteka. V iskanju odgovora na to vprašanje so podporniki sklenili, da čez noč izdajo časopis, v katerem bi povzeli in strukturirali informacije o dogodkih, ki so se zgodili čez dan, in jih postavili v širši družbeni kontekst. Tako bi tudi premostili težavo, ki je bila v tem, da prve dni ni bilo bolj strukturiranih informacij, kaj se v luki pravzaprav dogaja. Ideja je bila, da bi časopis lahko služil kot orodje za nadaljevanje in poglabljanje komunikacije med podporniki in delavci, kar bi lahko vodilo tudi k dodatnim solidarnostnim praksam.

Vsebina in produkcijski proces

Vsebina Stavke je večinoma odsevala vsebino pogovorov, ki so čez dan potekali pred vhodom v luko. Tudi najbolj radikalna stališča ali teze so največkrat izvirale od samih stavkajočih delavcev in so jih »uredniki« Stavke zgolj prevedli v pisno obliko. Res pa je, da so izjave že zgolj s tem, da so bile postavljene v drugačen kontekst, torej v kontekst stavkovnega časopisa, dobile pomen, ki ga sogovorniki niso nameravali izraziti. Tu je kljub dobri volji in želji po korektnem poročanju prišlo do odstopanj. Zato je treba opozoriti, da je bila Stavka koncipirana kot orodje za delavce, podpornike in ostalo zainteresirano javnost pri strukturiranju informacij, nikakor pa ni težila k temu, da bi bila uradna in dokončna reprezentacija dogajanja in idej o njem. Za vsebino Stavke so odgovorni izključno tisti, ki so jo uredili in natisnili. Zaradi načina nastajanjaa publikacije pa je upravičeno reči, da so vsebino prispevali stavkajoči delavci .[4] Ustvarjalci Stavke prav tako niso omahovali pri kreativni in svobodni uporabi materiala, ki je bil najprej objavljen v drugih medijih, tako uradnih, še posebej pa v tistih, ki jih ustvarjajo nekatere druge politične iniciative, recimo Njetwork in Alternativa obstaja.

Učinki in pomen

Pri ocenjevanju učinkov, ki jih je imela Stavka, je treba biti skromen in stvaren. S svojimi nekaj natisnjenimi stranmi je bila sicer precej nepomemben stranski produkt zelo resne konfrontacije med delom in kapitalom. Če odmislimo učinke, ki jih je imela na kolektivno dinamiko na sami lokaciji, kjer je spodbudila številne pogovore, od Stavke ostane v najboljšem primeru to, da se je pojavila v kakšnem televizijskem kadru ali pa je pripomogla k boljši obveščenosti nekaterih podpornikov, ki jih tam ni bilo. Ne glede na vse pa je Stavka zanimiva kot intervencija v medijski krajini, saj funkcionira tudi kot izhodišče za analizo poročanja uradnih medijev o istem dogajanju. Slednji so namreč z načinom poročanja favorizirali upravo in njeno piarovsko službo, delavce so z izborom izjav, kadriranjem in ostalimi prijemi postavili v vlogo nemih žrtev, ne pa sogovornikov ali celo subjektov. Že samo s svojim obstojem je Stavka torej pokazala, da je mogoče o delavskih bojih poročati tudi drugače.

Stavka je funkcionirala tudi kot pripomoček za dokumentiranje zgodovine. V političnem boju, kot je bil poletni upor v luki, je na delu zelo specifična kolektivna dinamika. Ves čas potekajo pogovori, sestanki, odvijajo se razburljive in napete situacije, razpirajo se dileme in razmisleki. Glavne zadeve velikokrat ostanejo na ravni ustne komunikacije. Vse skupaj se lahko tako za udeležence kot za opazovalce hitro zdi kaotično. Ko situacija mine, precej stvari ostane nezapisanih, precej dilem, ki so se zastavljale v vročici akcije, potone v pozabo. Projekti kontinuiranega strukturiranja informacij in zapisovanja v realnem času lahko pozitivno delujejo na kolektivno dinamiko, naknadno pa delujejo kot zgodovinski dokumenti, ki imajo uporabno vrednost v nadaljnjih procesih boja.

Od kod Stavka?

Stavka ni nastala na krilih spontanega navdiha. Podlaga zanjo je zdaj že dobro uveljavljena praksa ustvarjanja lastnih medijev, kar je v zadnjem času ena od glavnih aktivnosti lokalne anarhistične skupnosti. Ti mediji so revija Avtonomija, mesečna okrožnica Anarhistka in radijska oddaja Črna luknja, ki je vsak drugi torek na sporedu Radia Študent. Z ustvarjanjem teh marginalnih medijev v zadnjih dveh letih so se ljudje, ki sicer nimajo licence za opravljanje novinarskega ali uredniškega poklica, naučili nekaterih veščin (pisanja, urednikovanja, oblikovanja, pripravo za tisk), ki jih je mogoče uporabiti tudi v izrednih situacijah. S stališča njenih ustvarjalcev je tako Stavka posamičen in situacijsko-specifičen izraz zavestne in reflektirane težnje lokalnega anarhističnega gibanja po gradnji skupnega prostora komunikacije in boja, prostora, ki bi bil heterogen tako po vsebini kot po praksah. Naloga takšnih medijev je jasno izbrati svojo stran v boju, afirmirati konkretno direktno akcijo in prek tega vzpostaviti nove komunikacijske kanale. Takšnega medija ne zanimajo potrošniki, temveč sostorilci. Ne toliko bralci kot bralci, ampak bralci kot potencialni sogovorniki in tovariši.

Stavka ima torej pomen tudi za polje, iz katerega je izšla, torej za avtonomno politično skupnost.[5] Bila je konkretizacija želje po novi formi politične diskusije, ki bi presegala omejitve uveljavljenih oblik, v katerih ta diskusija običajno poteka. Tudi če ustvarjalci Stavke niso naredili nič drugega, so vsaj opozorili na eno od možnih praks, ki se jih da uresničiti v konkretnih situacijah.[6]

Sklep

Stavko zato potrebno razumeti kot predlog in kot povabilo k skupnemu razmišljanju in sodelovanju, ne pa kot nekaj, kar je že bilo realizirano v idealni obliki. V primeru stavke v Luki Koper je bil model posebnega tiskanega stavkovnega medija preizkušen prvič in v omejeni obliki. Morda bo naslednjič podobna publikacija v podobni situaciji presegla okvirje ozke anarhistične pobude in zajela širši krog podpornikov. Morda bo takšnih publikacij več in mogoče bo formo v duhu odprtokodnosti posvojila in izboljšala tudi kakšna druga iniciativa. Tudi zaradi Stavke bo to odslej nekoliko lažje. Za nova srečanja in nove boje.

1   Prispevek nastaja v času, ko je v polnem razmahu zasedba ploščadi pred ljubljansko borzo. Zasedbo so podprli tudi delavci, ki so poleti stavkali v koprski luki.
2   Podjetja IPS (izvajalci pristaniških storitev) so podizvajalska podjetja, prek katerih dela zaposlenih več sto delavcev v Luki Koper. Delavci so organizirani v SIPS (Sindikat IPS). Več informacij o tem v vseh številkah Stavke ter na spletnih straneh www.njetwork.org in a-federacija.org.
3   Vsi trije izvodi so dostopni na tej povezavi: www.a-federacija.org/2011/08/07/delavski-boj-v-luki-koper-2011.
4   O nesprejemljivosti zastavitve delavci-podporniki oziroma mi-oni bo potrebno spregovoriti ob drugi priložnosti.
5   Z avtonomno politično skupnostjo mislimo na splet iniciativ, skupin, posameznikov/ic, ki so tukaj in zdaj konkretno zavezani politiki direktne demokracije in razrednega boja. Naštevanju in identificiranju se bomo na tem mestu izognili, ker ne bi nikoli mogli našteti vseh in ker je takšno preštevanje tuje tovrstni politiki.
6   Poudariti je treba, da je bila Stavka zgolj ena izmed medijsko-aktivističnih praks, ki je nastala v času upora v Luki Koper. Podobna izhodišča in aspiracije je možno prepoznati tudi v videoprodukciji, ki je v istem kontekstu nastajala v okviru Univerze za nepodredljive vede. V tem primeru je šlo za drug medij in krog ustvarjalcev, a poganjala jo je enaka aspiracija po medijih, ki ne bi bili odtujeni od »objekta« svojega poročanja, v tem primeru od stavke luških delavcev in njihovih interesov.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih