N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
uvodnik
analize medijskega poročanja
kleveta v medijih
javna radiotelevizija
medijska vzgoja
medijska politika
medijski pregled
radijske postaje v sloveniji
delovno pravo in mediji
medijsko lastništvo
vojna v iraku
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Tudi slovenski kazenski zakonik v poglavju Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime določa kazensko odgovornost za razžalitev, obrekovanje, žaljivo obdolžitev in opravljanje
Leta 1999 je bivši albanski notranji minister in funkcionar Socialistične stranke Petro Koçi na sodišču začel kazensko in civilno pravdo zoper glavnega urednika časopisa Rilindja Demokratike Astrita Patozija. V članku pisec, skrit za psevdonimom, bivšega ministra imenuje »bandit Koçi« in navaja, da je leta 1997 sodeloval na strani upornikov v vsesplošnih oboroženih nemirih, ki so sledili padcu denarnih piramidnih sistemov. »Bandit« torej, ker je deloval proti ustavnemu redu in ker je, kot pravi članek, »sodeloval pri požigu nekaj javnih ustanov«. Besedilo, ki ugotavlja, da je s tedaj naropanim denarjem postavil tudi nekaj bencinskih črpalk, je tudi opremljeno s Koçijevo fotografijo na čelu razjarjene množice. Sodnik Tiranskega okrožnega sodišča je najprej sicer pravilno ugotovil, da leži teža dokazovanja morebitne neresnice v članku na tožniku in da članek, ki ga je predložil, še ni dovolj za kazenski pregon. Kljub vsemu pa je Patozija obsodil na 30.000 lekov denarne kazni (220 USD), saj naj bi bil izraz »bandit« neupravičen napad na Koçijevo čast in dostojanstvo. Kljub ekstremnemu izražanju v članku pa je treba povedati, da v določenih primerih, še posebno, ko gre za prevladujoč javni interes, tako albanska ustava kot evropska konvencija človekovih pravic ne le dopuščata, ampak tudi ščitita tudi govor, ki bi sicer lahko »žalil, šokiral ali motil«. V podobnem primeru v Španiji, denimo, ko je pred sodniki stal novinar, ki je kralja imenoval fašist, je špansko ustavno sodišče obsodbo ovrglo. Primer Koçi proti Patoziju se je nato nadaljeval še v civilni tožbi, ki pa je glavnega urednika obsodilo na plačilo 750.000 lekov (približno 5300 USD) odškodnine. To je več kot petdeset povprečnih albanskih mesečnih plač - in vsekakor v velikanskem nesorazmerju s težo morebitne žalitve. Zelo pomenljivo je, da politik Koçi ni niti poskušal ugleda ubraniti z zahtevo, naj časopis objavi opravičilo - vse, kar ga je zanimalo, je bila čim večja materialna škoda, ki naj jo utrpi založnik in ki bi časopis spravila na kolena. Sodni procesi zaradi obrekovanja, žalitev ali dejanj zoper čast in dobro ime so posebno v državah v tranziciji postali pogost ovinek k discipliniranju medijev. Ne gre toliko za dejstvo, ali je medij kakšnemu od javnih osebnosti zares prizadejal moralno škodo, pomembneje je s serijo tožb neprijetne medije spraviti na rob bankrota in jih v primernem trenutku z zadnjo še potisniti preko njega. Če seveda v tem času med politiko in lastnikom medija morda ne nastane kakšen drugačen podmizni dogovor o spremembi zavezništva, kar v teh državah ni tako redka praksa.

Džungla v medijih
Medijska scena v državah v tranziciji v mnogih od njih zares spominja na džunglo. Mediji ne le da niso neodvisni, ampak sami iščejo politične in denarne zaščitnike, se prostovoljno vključujejo v njihove bitke in so za to zaščito praviloma pripravljeni pozabiti tudi na temeljna etična, kaj šele poklicna merila. Črna gora, Bosna in Hercegovina, Albanija, Armenija, Romunija, Azerbajdžan - povsod je zveza med mediji in političnimi ter finančnimi moguli tesna, v njeno krepitev pa se s prilagojenim sistemom vključuje tudi država in njena oblast. Za na začetku omenjena albanska sodišča bi človek pričakoval, da se bodo njihovi sodniki zaradi neomejenega mandata čutili dovolj močne, da delo opravijo zares v skladu s temeljnimi načeli pravne stroke, toda kljub tako zagotovljeni sodnikovi socialni in statusni varnosti se v njihovih razsodbah čuti izrazit politični vpliv in uklanjanje politiki na oblasti.

Svet Evrope poskuša pomagati
Oktobra lani je Svet Evrope v okviru programa Stabilizacijskega pakta za jugovzhodno Evropo pripravil poseben posvet o tem, kako zakonska ureditev na področju dejanj zoper čast in dobro ime (žaljiva obdolžitev, kleveta, žalitev itd.) vpliva na svobodo medijev. Povzetek posveta je pokazal, da se prav na tem področju dogajajo radikalni pritiski na svobodo izražanja, da je zakonodaja slaba, kjer pa je zadovoljiva, jo ne uresničujejo tako kot bi bilo treba. Ugotovili so tudi, da pravni sistem ne upošteva primerjalne zakonodaje Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi, da mediji svoje vloge pogosto ne opravljajo v skladu s poklicnimi načeli. Oblastem članic Sveta Evrope so s tega sestanka poslali nekaj priporočil, predvsem to, da je treba nemudoma uvesti moratorij na zakonodajo, ki za kleveto predvideva zaporne kazni. Poleg tega pa še to, da naj sodišča mnogo bolj upoštevajo sorazmernost kaznovanja s storjenim dejanjem in ne izrekajo nenormalno visokih kazni, pa tudi, da je v razsodbi treba upoštevati, ko je novinar ravnal odgovorno in v dobri veri. Med opozorili so tudi taka, da teža dokazovanja vselej leži na tožniku, da ob takih primerih ne more biti posebnega položaja uradnih osebnosti (vključno s šefi držav) in da je v sodbah zaradi klevete treba iskati tudi alternativne možnosti, kot je mediacija, opravičilo, pravica do odgovora.

Člen 19 - v boju za svobodo medijev
Na tem področju je še posebno aktivna organizacija Člen 19 (Article XIX), ki je ime in celotni načrt delovanja prevzela po 19. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: »Vsak ima pravico do svobode mišljenja in izražanja; ta pravica pa vključuje svobodo ohranjanja prepričanja brez vmešavanja, pravico zahtevanja in dajanja informacij ter stališč prek katerih koli medijev in ne glede na meje.« Pri Členu 19 opozarjajo, da je obstoj kriminalizacije klevete eden od najresnejših problemov ne le medijev v tranzicijskem območju, temveč tudi v državah članicah Evropske unije, kjer se sicer le redko dogaja, da bi novinarja obsodili na zaporno kazen. Obstoj takega določila v zakonodaji lahko prav povsod meče dolge sence. Ta organizacija se je postavila na stališče, da je kriminalizacija klevete v nasprotju z zagotovili o svobodi izražanja, da jo je treba opustiti in nadomestiti, kjer je to morda vendarle potrebno, z ustrezno ureditvijo v civilnem zakoniku. Po njihovem je treba uveljaviti naslednja načela:
  • nihče ne more biti obsojen za kaznivo dejanje klevetanja, če tožnik zunaj vsakršnega razumnega dvoma ne dokaže navzočnosti vseh prvin žalitve;
  • dokler ni dokazano, da so objavljena stališča napačna in da so bila predstavljena kljub zavesti, da so lažna, pa da so ob tem namenoma hoteli škodovati žaljeni stranki, ne more biti obsodbe zaradi klevete;
  • uslužbenci javnosti, vključno s policijo, javnimi tožilci ne morejo tožiti v kazenskih procesih zoper klevetanje, četudi gre za osebnosti, ki so na visokih položajih;
  • med kaznimi zaradi kršitve zakonodaje o kleveti ne smejo biti nikoli uporabljene zaporne kazni, omejitve pravice do izražanja v katerem koli mediju ali omejevanje novinarskega delovanja.


Izvirni greh je pri razvitih
Dejstvo, da imajo mnoge evropske države v kazenskih zakonikih še vedno pregon nekaterih dejanj zoper čast in dobro ime, je skorajda redni izgovor tranzicijskih vlad, ko z enako ali celo bolj domišljeno zakonodajo izvajajo pritisk na medije. V Armeniji ali Romuniji seveda nihče od oblastnikov ne poudarja, da so v razviti Evropi kazenski postopki na tem področju izjemoma redki, izgovor je praviloma ta, da so se pri oblikovanju zakonodaje pač zgledovali po zahodu. Spreten uradnik pravosodnega ministrstva bo iz množice evropskih kazenskih zakonikov že znal najti cvetober določil, ki omogočajo vsaj zastraševanje medijev, če ne represijo nad njimi. Sicer pa je tudi v državah razvite demokracije kaj najti. Avstrijski kazenski zakonik kaznuje žalitev države in njenih simbolov, pa tudi če je žaljena ali zlonamerno prikazana kakšna od njenih zveznih dežel. Kakšno čudovito polje represije se odpira spretnemu politiku, če to prenese v neke zakavkaške ali balkanske razmere. Decembra 2001 je, denimo, romunski državni tožilec objavil, da razmišlja, ali ni morda prepevanje madžarske narodne himne na zasebnih srečanjih (v Romuniji namreč živi močna madžarska narodna skupnost) kršitev 236. člena romunskega kazenska zakonika, ki govori o žalitvi nacionalnih simbolov. Če bi se odločil za pregon, je pevcem grozila kazen do treh let zapora. Če se vrnemo k avstrijski zakonodaji: človek se vpraša, kako hudo morajo biti užaljena avstrijska zastava, himna ali njen grb, da odidejo na sodišče in tožijo sramotitelja. Avstrijska kazenska zakonodaja ščiti tudi nekatere oblastne institucije - zvezni parlament, na primer, in armado, pa tudi določene javne osebnosti. Avstrijska sodišča praviloma tudi ne priznavajo obrambe, da je v pisanju o javni osebnosti šlo za javni interes (na primer, da je nekdanja obsodba politika zaradi povzročitve smrtne nesreče med vožnjo v pijanosti pomembna za kredibilnost pri opravljanju njegove politične funkcije). Tudi Nemčija varuje čast ugleda predsednika države, ob njem pa še zveznih in deželnih zakonodajnih organov, vlade, ustavnega sodišča in njihovih članov. Pred žalitvami, obrekovanjem so zakonsko zaščiteni tudi diplomatski predstavniki tujih držav ter njihove zastave in grbi. Kljub temu pa so nemški politiki zaradi teh določil prav tako dotakljivi in kritika njihovega početja je pogosto nadvse ostra - pa se ob tem sodišča še zganejo ne, saj upoštevajo prednost javnega interesa. Celo liberalna Danska pozna zaporno kazen za žalitev, poskus diskreditacije ali napad na človekovo čast - vendar ta ne sme presegati šest mesecev.

Slovenska ureditev
Tudi slovenski kazenski zakonik v 18. poglavju Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime uvaja kazensko odgovornost za razžalitev, obrekovanje, žaljivo obdolžitev, opravljanje, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, sramotitev Republike Slovenije, sramotitev tuje države ali mednarodne organizacije ter sramotitev slovenskega naroda in narodnih skupnosti. Kot država bi padli na testu organizacije Člen 19, saj za ta dejanja - sicer alternativno - ob denarni - predpisujemo tudi zaporno kazen. Ta se najpogosteje podvoji, če je kaznivo dejanje storjeno v medijih. V najhujšem primeru je zagrožen zapor do enega leta. Pregon se, ko gre za zasebnike, začne na zasebno tožbo, če pa gre za dejanja proti državnemu organu, se pregon začne po uradni dolžnosti, le za pregon sramotitve tuje države ali organizacije mora najprej priti dovoljenje z ministrstva za pravosodje. Tako oblikovana zakonodaja bi v drugačnem demokratičnem okolju ponujala oblasti neverjetne možnosti pritiskov. Vsak uradniček bi praktično lahko od tožilca zahteval sodni pregon proti medijem, ki bi pisali neprijetne stvari o uradnikovem opravljanju dolžnosti in ob za oblast kooperativnih sodiščih bi slovenske medije v ne prav dolgem času, podobno kot v drugih tranzicijskih državah, uspeli spraviti na kolena. K sreči je slovensko sodstvo v zadnjih trinajstih letih, ki so se začela z eksplozijo tožb proti medijem, oblikovalo prakso, ki je porezala prevelike politične pa tudi odškodninske apetite in v mnogočem upoštevalo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravnanje v drobi veri, dotakljivost javnih osebnosti, odgovorno ravnanje (upoštevanje profesionalnih meril) so denarne kazni - ali celo morebitnega zapora - obvarovale marsikaterega novinarja. To pa seveda ne pomeni, da ni bilo kakšnih izstopajočih primerov, v katerih sodišča ne bi ubirala inovativnih poti mimo sicer dokaj uveljavljene prakse. Eden najbolj razvpitih, ob katerem se je dvignila slovenska intelektualna srenja, je bila obsodba kolumnista Mladine dr. Bernarda Nežmaha, ker je o dvojnem funkcionarju - poslancu in ljubljanskem županu dr. Dimitriju Ruplu - v rubriki Pamflet zapisal tudi tole: »Prava blaznost pa je izgleda udarila po enem najvišjih funkcionarjev LDS, gospodu Dimitriju Ruplu. Po časopisih pripoveduje o prividih, ko se vidi izrezanega iz TV posnetkov. Potem zapada v shizofrenijo, ko najprej trdi, kako lahko hkrati opravlja župansko, poslansko in bogvekatero funkcijo še, potem pa v isti sapi zaključi, kako bi te funkcije najraje predal komu drugemu.« Sodišče na prvi stopnji je Nežmaha obsodilo na mesec dni zapora, pogojno za eno leto, višje sodišče pa je sodbo potrdilo. Na zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vrhovno sodišče podvomilo, da je Nežmah članek pisal z namenom zaničevanja, čeprav je menilo, da so uporabljeni izrazi zares žaljivi in razveljavilo pravnomočno obsodbo, primer pa vrnili v določanje drugemu senatu. Mimogrede - celo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki sicer dopušča »močnejše« izražanje, ko je to v funkciji prepričevanja bralca, je v enem od romunskih primerov, ko je takšno izrazje uporabil novinar v kritiki treh učiteljev, menilo, da je besednjak preveč zaničevalen in mediju ni pritrdilo. Primer Rupel proti Nežmahu je doživel še eno obravnavo pred okrožnimi sodniki, ki so kolumnista Mladine to pot oprostili. Dr. Rupel, ki je medtem že odšel na mesto veleposlanika v ZDA, se je sicer na novo sodbo pritožil - višje sodišče jo je razveljavilo, toda preden je prišlo do nove obravnave, je tožnik tožbo umaknil - verjetno tudi zato, ker je bil protest iz njemu bližnje intelektualne javnosti premočan in za prihodnjo politično kariero potencialno škodljiv.

Kaj storiti?
Tako kot ugotavlja organizacija Člen 19, da so namreč signali, ki jih z ohranjanjem kriminalizacije klevete v zakonodaji za demokratični razvoj tranzicijskih držav, pa tudi trdnost sistema v državah razvite demokracije, škodljivi, bi morala sprožati naša ureditev vsaj pri demokratičnih politikih v Sloveniji podobna vprašanja. Še posebno, ker je vojna v Iraku pokazala, kako zlahka je mogoče suspendirati nekatera demokratična načela in to s podporo javnosti - če si le dovolj prepričljiv, ko volivcem dopoveduješ, da je država v stalni nevarnosti - od zunaj in od znotraj. Tako kot so stvari postavljene v Sloveniji danes, predstavljajo zaradi dovolj demokratične prakse slovenskih sodišč samo spečo nevarnost. A tudi speči se enkrat prebudijo. Volitve v večstrankarskem sistemu naplavijo pač politike vseh vrst, prepričanj in demokratičnih opredelitev. Naj z enim (romunskim) primerom pokažem, da demokratičnost volitev še ne pomeni nujno izbiro najbolj demokratičnih politikov. Ko so maja 2002 romunski novinarji povzeli pisanje Wall Street Journala, ki je opozarjal, da so romunske varnostne službe prepletene z nekdanjimi agenti zloglasne Securitate, je tamkajšnji obrambni minister možem iz medijev, ki so o tem pisali, dejal: »Življenje je prekratko in vaše zdravje preveč pomembno, da bi tako zlahka razpravljali o čustveno visoko obremenjenih temah.« Teden dni pozneje, ko je videl, da se je zaletel, se je zaradi te izjave sicer javno pokesal in dejal, da so ga razumeli napačno, saj se je poskušal samo pošaliti. Hec pa tak!

izpis

Gojko Bervar

Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Mislim, da je lahko na medijskem področju preventivni, strah zbujajoči občutek, ki ga nosi v sebi predpisana kazen zapora za dejanja zoper čast in dobro ime, res lahko sporen. Če nič drugega, lahko sproži samocenzuro. Ali bi lahko prišli do izrekanja zares strogih kazni, si težko predstavljam, pravi dr. Alenka Šelih.
Poglavje o dejanjih zoper čast in dobro ime je treba videti v širšem zgodovinskem okviru nastajanja današnjega kazenskega zakonika. Redna profesorica za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in izredna članica slovenske akademije in znanosti dr. Alenka Šelih je bila v skupini, ki je pripravljala zasnovo slovenskega kazenskega zakonika. Pravi, da je ta začel nastajati okoli leta 1990. Pred tem pa so strokovnjaki iz Slovenije predlagali že nekatere spremembe tedanjega jugoslovanskega zveznega kazenskega zakona. Takole pravi: »Elemente v njem smo želeli opredeliti bolj natančno, lahko bi rekli bolj v skladu s človekovimi pravicami. Nekaj podobnih predlogov smo imeli tudi za poglavje Kazniva dejanja zoper oborožene sile. Predlogov seveda niso sprejeli. Zato se je rodila zamisel, da bi sami pripravili kazenski zakonik. Tega smo, če se prav spomnim, začeli oblikovati sredi devetdesetega leta, delo pa končali 1992, je pa potem trajalo zelo dolgo, da ga je parlament tudi sprejel. Za temelj je bil pri pripravi resda tedaj veljavni zakon zvezni zakon s splošnim in posebnim delom in slovenski zakon, ki je obsegal posebni del. Vendar pa sta bili ob tem najmočnejši spodbudi in usmeritvi, ki sta tedaj vladali v družbenem vzdušju nasploh, pa tudi v strokovni skupini, ki je bila sestavljena zelo raznoliko, dve: da se dezideologizira kazensko pravo, da se odpravijo vse tiste inkriminacije, ki so bile povezane z ideološkimi vprašanji politične ureditve; in drugič, da se zagotovi varstvo človekovih pravic in da se zagotovi vladavina prava oziroma pravna država, na področju kazenskega prava. Zato je prišlo do pomembnih sprememb. Ne toliko v splošnem delu zakonika, zares velike spremembe so bile v posebnem delu, kjer smo spremenili že sistematiko zakona, tako da so zdaj na prvem mestu kazniva dejanja zoper posameznika in njegove pravice, v drugem delu pa so kazniva dejanja zoper družbene vrednote, kazniva dejanja zoper, denimo, državo. Precej pa so bila spremenjena poglavja o kaznivih dejanjih zoper pravice in svoboščine, nekaj sprememb je tudi v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, zlasti pa pri kaznivih dejanjih zoper premoženje, kjer se je spremenila celotna zasnova zaradi neobstoja družbene lastnine, pa tudi kazniva dejanja zoper gospodarstvo, zoper oborožene sile in seveda zoper ustavno ureditev.«
Medijski prostor najbolj zadeva 18. poglavje tega zakonika - dejanja zoper čast in dobro ime. Zakaj ste ga sploh ohranili v kazenskem zakoniku in stvari niste prepustili civilnemu?
Morda je prav, da pogledamo malo v preteklost. Kazenski zakonik, ki ga je dobila Kraljevina Jugoslavija, je bil sprejet leta 1929. Kljub temu da so bili posamezni deli po letu 1945 precej spremenjeni, smo prvi zares novi kazenski zakonik dobili leta 1953, obilnejša novela pa je prišla še leta 1960. Prvi zakon iz leta 1929 je bil precej naslonjen na nemški kulturni in pravni krog in na švicarski zakonik, ki je bil zelo moderen in za takega velja še danes. Tej usmeritvi smo ostali zvesti tudi pri pripravi novega kazenskega zakona. Kazenski zakoniki iz te skupine držav, Avstrije, Nemčije, Švice (pa tudi nekateri drugi) imajo - kot tudi sicer kontinentalno pravo - kazenska dejanja zoper čast in dobro ime vključena v kazenski zakonik. V njih so tudi kazniva dejanja storjena s tiskom, s tem da so v zakoniku tudi merila o tem, kdaj tako dejanje ni kaznivo. Ta koncept smo ohranili tudi mi.
V razviti demokraciji takšna ureditev večidel ne prinaša velikih problemov, ker sodišča sama izločajo pretirane zahteve, upoštevajo nekatera posebna merila. Pač pa nastane problem, ko ta model preneseš v države na pragu tranzicije, v katerih se pogosto hitro povampiri. Te države, v katerih so demokratični standardi bistveno nižji, pa se potem sklicujejo prav na dejstvo, da so pravzaprav samo prepisovali zakonike razvitih demokracij.
Tudi pri nas se je pokazalo, da so bila dejanja zoper čast in dobro ime v prvih letih po osamosvojitvi pogostejša. Pozneje pa je njihovo število upadlo, prizadetosti na tem področju so se preusmerile v področje, ki ga zajema civilno pravo. Nimam vtisa, da bi bila v Sloveniji stopnja demokratičnosti, pa tudi neodvisnosti sodstva, tako nizka, da bi se lahko bali, da bi lahko prišlo do povampirjenosti na tem področju, oziroma do kakšne zares hude kršitve medijske svobode, prav zaradi obstoja teh kaznivih dejanj.
Sodišča v razviti demokraciji predvsem upoštevajo nekatera načela: da breme dokazovanja leži vselej na tožniku, da je treba upoštevati, ko je novinar ravnal v dobri veri, da so informacije, ki jih je dobil, resnične, da je novinar ravnal odgovorno in profesionalno, ko je podatke preverjal pri več virih. Pa čeprav bi se na koncu izkazalo, da je resnica drugačna, so novinarji navadno, če upoštevajo ta načela, oproščeni krivde. Tudi slovenska sodišča večinoma že uveljavljajo tako prakso.
Ta praksa se je, mislim, v zadnjem desetletju res že oblikovala. Naj pa vendarle dodam: govorite o razvitih demokracijah. Za takšno nedvomno velja Velika Britanija, pa je prav za njo značilno, da ima kar veliko omejitev in nadzora nad svobodo tiska. Njen sistem potemtakem še zdaleč ni brez urejenosti, kot se posplošeno misli, res pa je, da so žalitve v anglo-ameriškem sistemu civilne kršitve, ne pa kazniva dejanja. Naša sodišča so začela resneje in z demokratičnimi merili in merili pravne države presojati kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (zlasti, kadar je šlo za žalitve javnih oseb) sredi osemdesetih let. Spominjam se, da sem leta 1986 objavila članek o kazenskopravnem varstvu ugleda in časti oseb iz javnega življenja. Že takrat so bili nekateri sodni judikati, ki so kazali na to, da mora oseba iz javnega življenja dopustiti večji poseg v svojo zasebnost, prav zato, ker je na mestu, na katerem je. Že takrat se je družbena klima v Sloveniji zelo odprla, bilo je nekaj primerov, ko tožilci sploh niso vložili zahteve za pregon in ko so tudi sodišča tu in tam izrekla oprostilno sodbo. Res pa sta v našem zakoniku rešitvi, ki bi lahko bili sporni. Prva je ravno prav vprašanje dokaznega bremena pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve. Pri nas še imamo rešitev, da mora obdolženi dokazati resničnost svoje trditve ali pa, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost tega, kar je trdil (t. i. dobra vera). Podobno je to urejeno v Avstriji. Avstrije sicer ravno ne jemljem za kakšen posebno svetel zgled, njihova praksa pa je pomembna zato, ker je bila vrsta odločb Evropskega sodišča za človekove pravice povezana z novinarji, ki so bili tam obsojeni. Evropsko sodišče je pri njih ugotovilo, da je šlo pri obsodbi za kršitev človekovih pravic - to je, denimo, znameniti primer Lingens. Prav pri teh primerih govori Evropsko sodišče o tem, da ni dopustno, da bi obdolženi moral dokazovati dejstva, saj je to naloga tožilca in da je zato naše pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v nasprotju s prakso tega sodišča. To je ena od stvari, ki bi jo morali v naši zakonodaji nedvomno tudi spremeniti. Druga rešitev, potrebna spremembe, je omogočanje prakse, da žalitev javne osebe preganjamo po uradni dolžnosti, pa čeprav mora - da se to zgodi - obstajati predlog prizadetega. Ko smo pripravljali zakon, je bila temeljna zamisel te rešitve, naj tisti, ki se čuti oškodovanega, sam sproži postopek, ne pa, da se ta samodejno sproži po uradni dolžnosti. Eden od motivov za to je bil najbrž tudi to, da je pri državnih funkcionarjih primerneje, da v vlogi tožnika ne nastopajo sami, ampak naj to naredi državni organ - državni tožilec. Omenili ste tudi druga dodatna merila. Naša sodišča so v tem času že kar oblikovala nekatera merila. Zlasti, da je treba razlikovati med dejstvi in mnenji, da mnenja ne morejo biti niti žaljiva niti resnična niti neresnična, da je neresničnost vezana na dejstva. Kar zadeva ravnanje v dobri veri - pri nas res še nimamo take judikature kot druge države -, ko gre tam za dokaz resničnosti, zadošča ugotovitev resničnosti same, ali pa, da je novinar verjel, da gre za dejstvo, ki je resnično. Temelji za to, da takšna merila oblikujemo tudi v naši sodni praksi, torej že obstajajo.
Slovenska zakonodaja - pa ni edina, poznajo jo tudi države z razvito demokracijo - dopušča za dejanja, storjena zoper čast in dobro ime, tudi zaporne kazni. Organizacija Člen XIX, priporočilo pa so sprejeli tudi v Svetu Evrope, predlaga, naj bi na tem pravnem področju vse države sprejele moratorij na dosojanje zaporne kazni. Se vam zdi, da je v slovenskem kazenskem zakonu zaporna kazen, ko gre za tovrstna dejanja, zares še upravičena, čeprav je določena samo kot alternativa denarni kazni?
Najprej: nisem človek, ki bi zagovarjal zaporno kazen in po mojem bi denarna kazen povsem zadoščala. Res pa je delež izrečenih denarnih kazni v petnajstih letih padel z 31 odstotkov v vseh primerih na približno 8 odstotkov. To je popoln zasuk in povsem v nasprotju s siceršnjimi evropskimi tendencami izrekanja kazni.
V državah zgodnje tranzicije - bolje poznam razmere v Albaniji - tožniki sprožijo postopek na obeh sodiščih, kazenskem in civilnem. Dobljena pravda v kazenskem postopku (pri politikih je to skorajda pravilo) skorajda nujno prinese tudi zmago v civilni pravdi.
To pa v Sloveniji še zdaleč ni tako.
Sicer pa, ko govorimo o zaporni kazni: ne spomnim se veliko primerov, da bi slovenska sodišča v kazenskih postopkih dosojala zaporne kazni. Natančneje: spomnim se samo enega - dr. Dimitrij Rupel proti kolumnistu Mladine dr. Bernardu Nežmahu, kjer je sodišče na prvi stopnji obsodilo Nežmaha, resda pogojno, na mesec dni zapora. Pozneje je razvoj dogodkov pripeljal do umika tožbe. Mislim pa, da bi bile obsodbe z zapornimi kaznimi v takih primerih v slovenski javnosti tudi sicer pričakane na nož.
Upoštevati velja, da je pogojna obsodba samostojna sankcija in ne kazen zapora. Z javnostjo je pa takole: na njene opredelitve močno vplivajo mediji, njihovo poročanje o kriminaliteti, z načinom, ki ga pri tem uporabljajo, pa med ljudmi pogosto vzbujajo strah. Normalna reakcija človeka na tak strah je zahteva: »Dajte jih v zapor.« Združene države Amerike, ki imajo v zaporih daleč največje število ljudi, so to dosegle z oblikovanjem javnega mnenja, da je treba take ljudi pač onemogočiti in izločiti iz skupnosti, da bomo MI na varnem. Po mojem mnenju za kazniva dejanja te vrste res ni upravičeno izrekati kazni zapora.
Če lahko za države z razvito demokracijo rečemo, da sodna praksa izniči zlorabo na videz preveč represivne zakonodaje (skandinavska Danska, denimo, ko gre za dejanja zoper čast in dobro ime tudi pozna zaporno kazen), pa to še ne pomeni, da smo pred zlorabami take zakonodaje varni za vedno. Spomnimo se samo hitrih izrednih ameriških zakonov po 11. septembru, pa če hkrati upoštevamo, da se v ljudeh še vedno skriva »majhen represivni diktator«, je obstoj take zakonodaje vendarle vsaj deloma nevaren.
Nedvomno. Mislim, da je lahko na medijskem področju ta splošno preventivni, strah zbujajoči občutek, ki ga nosi v sebi predpisana kazen zapora, res lahko sporen. Če nič drugega, lahko sproži samocenzuro. Ali bi lahko prišli do izrekanja zares strogih kazni, si težko predstavljam. Toda danes smo priča splošnemu vzdušju, da je treba kazni poostriti (značilnost predlaganih novih sprememb kazenskega zakonika je predpisovanje strožjih kazni), a to rabi samo za pridobivanje simpatij dela prebivalstva za potrebe določene politične skupine. Znano in dokazano je, da visoka predpisana kazen nima takšnega splošnega preventivnega učinka, kot jo ima hiter izrek kazni. Hitra izvedba postopka in čim večja gotovost, da bo do postopka in do ugotovitve storilca prišlo, in čimprejšnji izrek kazni. Res pa je zviševanje kazni najpreprostejše dejanje.
Ali se vam res zdi smiselno, da so v našem kazenskem zakoniku posebno zaščiteni državni simboli: zastava, grb, himna? Dobro, lahko govorimo o žalitvi domoljubnih čustev, a s tem vstopamo v nevarno široko polje, kjer je za premajhno domoljubje mogoče obsoditi vse, ki mislijo drugače in je prostor za ribarjenje v kalnem skoraj neomejen.
Ta dejanja so prevzeta ne le iz prejšnjega, ampak iz zakonika, ki je veljal še pred šestdesetimi, sedemdesetimi leti. In pri tem nismo sami. Ali je to smiselno, je drugo vprašanje. Morda se boste spomnili, da so imeli v Združenih državah tak primer, kjer je šlo za sramotitev državne zastave, pa je sodišče obtoženca oprostilo. Ne spomnim se, da bi kakšen tovrstni primer imeli pri nas. Seveda: lahko je sporno in lahko prihaja tudi do manipulacij. Okvir prepovedanega je tukaj gotovo zelo odprt, saj imamo danes modne obleke, na katerih so državni simboli - to vse bi potem sodilo v okvire kazenskega zakona.
Ali sem vas torej prav razumel, da je slovenski kazenski zakon v poglavju, ki zadeva čast in dobro ime, vendarle potreben prenove.
Je. Zlasti ko gre za vprašanje dokazovanja resničnosti, ki za današnje standarde ni več dobro urejeno. Pa tudi vprašanje pregona po uradni dolžnosti bo potrebno drugače premisliti. Nisem prepričana, da je to sploh še v skladu s sedanjo stopnjo demokratičnosti v naši družbi.

izpis

Rok Kajzer

Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Praksa odločanja in primerov na častem razsodišču pokaže, da novinarji namenov žaljenja večinoma nimajo, tega jim tudi pritožniki večinoma neposredno ne očitajo
Novinarsko častno razsodišče (NČR) v preteklih dvanajstih mesecih ni obravnavalo veliko pritožb, povezanih z obrekovanjem, klevetanjem, žaljivo obdolžitvijo in podobnim. Namerno in zavestno žaljenje in klevetanje je namreč izredno težko dokazati. NČR največkrat obravnava pritožbe, v katerih je novinarjeva napaka posledica malomarnosti ali nezadostnega preverjanja informacij, včasih pa tudi prevelikega zaupanja v samo en vir informacij. Razsodniki zelo redko ocenijo, da gre za zavesten namen novinarja, da v svojem prispevku nekoga javno razžali ali oblati. Častno razsodišče sicer skrbi, da bi člani slovenskih novinarskih organizacij in novinarska skupnost spoštovali profesionalna pravila in novinarske etične norme. Na razsodišče, ki ga sestavlja devet izvoljenih novinarjev, se lahko pritoži kdor koli, ki je prepričan ali ocenjuje, da je bil kršen Kodeks slovenskih novinarjev. Na tak način poskušajo pritožniki zaščititi svoje pravice in doseči, da bi novinarji in njihova uredništva ravnali bolj profesionalno. Sproženi postopki pred razsodiščem - ti potekajo javno - zahtevajo razmislek, ali je bilo ravnanje in delo novinarjev in uredništev medijskih hiš pravilno, prav tako pa razsodbe sprožijo odmev in razprave predvsem v novinarski javnosti. Novinarska skupnost je lansko leto sprejela nov kodeks novinarske etike, ki za razliko od starega, katerega deveti člen se je nanašal neposredno na prepoved klevetanja (objavljanje neosnovanih obtožb, napadov, laži, razžalitev in klevet, je v nasprotju z novinarskim kodeksom), nima eksplicitne določbe, ki bi se nanašala na klevetanje, vendar takšno vedenje novinarjev v mnogih drugih točkah opredeljuje kot nedopustno. Področje klevetanja, blatenja in razžalitev sicer pokriva tudi medijska zakonodaja. Praksa odločanja in primerov na častem razsodišču tudi pokaže, da novinarji (kot rečeno težko dokazljivih) namenov žaljenja večinoma nimajo, tega jim tudi pritožniki večinoma neposredno ne očitajo. Prva trditev, ki jo v pritožbah navajajo pritožniki, je prepričanje, da so novinarji in njihovi mediji objavili neresnico. Šele v nadaljevanju nekaterih pritožb je zaznati prepričanje, da je v primeru teh novinarskih prispevkov šlo tudi za klevetanje. Sicer pa se novinarsko razsodišče pri razsojanju ne osredotoča na iskanje resnice, temveč na iskanje profesionalnih napak novinarjev. Iskanje resnice tudi ni naloga razsodnikov. Ti poskušajo ugotoviti, ali so imeli novinarji dokaze, ali so informacije preverjali in ali so poiskali tudi stališče druge strani. Presojajo torej, ali se je avtor novinarskega dela držal etičnih meril, ki jih določa kodeks, in ali je postopek ustvarjanja svojega prispevka opravil korektno. Glavni predmet presojanja častnega razsodišča torej niso klevetanje, razžalitve ali obdolžitve. Verjetno najbolj odmeven primer v zadnjih dvanajstih mesecih, v katerem je bilo v ospredju prav klevetanje, je bil primer Pesek zoper Požar. V ostalih primerih neposredne obtožbe, da bi šlo za takšno dejanje, večinoma ni bilo. Čeprav je bilo moč elemente oziroma obtožbe klevetanja zaslediti, razsodišče ni našlo zadostnega dokaza, da bi lahko novinarja nedvoumno obsodilo tovrstnega ravnanja. Razsodbe in prakso NČR, povezano s tem področjem, najdete na spletni strani NČR http://www.razsodisce.org.

Primer Rosvita Pesek proti Bojanu Požarju
Peskova, novinarka TV Slovenija, je na NČR naslovila pritožbo zoper Požarjev zapis Afera Pesek ali pesek v oči. Ta je v članku zapisal domnevo, da je Peskova zaradi prejete podkupnine na konspirativnem sestanku v nekem lokalu z Alfredom Killerjem (članom Sveta RTV) in Markom Pogorevcem (generalnim direktorjem policije) preprečila predvajanje prispevka o aferi Metalka avtorice Pike Simič v oddaji Tednik. Uredništvo Slovenskih novic je v podnaslovu v trdilni obliki tudi zapisalo, da se je sestanek dejansko zgodil. Požar se je skliceval na govorice, ki jih je preverjal na uradu za preprečevanje korupcije, in na vir informiranja, ki ga ne želi razkriti. Razsodniki so odločili, da je Požar kršil kodeks. Obrazložili so, da je, ker je izpustil bistvene in znane informacije, nepopolno obveščal javnost in tako prekršil kodeks, ki ga zavezuje k resničnemu in neponarejenemu obveščanju javnosti. Novinar mora pri objavi informacij, ki vsebujejo hude obtožbe na račun posameznikov, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Ker je novinar dolžan takšno informacijo, zlasti če gre za govorice, ki so lahko le vir za nadaljnjo raziskavo, pred objavo skrbno preveriti, je avtor kršil tudi druga določila kodeksa. Za zgodbo, v kateri novinar dopušča možnost, da je nekdo prejel podkupnino, odgovor prizadetega ni irelevanten, pri čemer ne vzdrži Požarjevo pojasnilo, so zapisali razsodniki, da je bila druga plat zgodbe objavljena že v časniku Delo, ker vsi bralci ne berejo obeh dnevnikov. Čeprav Požar trdi, da uredništvo razpolaga z izjavo enega od udeležencev, ki potrjuje, da je sestanek bil, se v primeru, če informacije ni mogel pridobiti drugače, kot da se je dogovoril o anonimnosti vira, ne bi smel zadovoljiti le z objavo govoric. NČR je Peskovi pritrdilo tudi, da bi bil kršen kodeks z objavo neosnovanih obtožb, napadov, laži, razžalitev in klevet. Da gre za klevetanje in ne zgolj za nepopolno in neresnično obveščanje javnosti, dokazuje dvoje: avtor spornega prispevka je lahko štiri dni pred objavo svojega prispevka v Delu prebral, da Peskova zagotavlja, da na odločitev, da prispevek ne bo objavljen, ni vplivala, in da je to Delovemu novinarju potrdila tudi urednica Tednika Barbara Jerman. Na podlagi tega bi lahko Požar (enako) utemeljeno domneval, da govorice o podkupnini niso točne, saj ni bilo motiva za podkupovanje. Kljub temu je neosnovano obtožbo objavil, navedeno pa zamolčal. Da je Peskovo zavestno blatil (klevetal), dokazuje tudi to, da je potvoril vsebino pisnega odgovora vodje vladnega urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka. V tem odgovoru, ki si ga je lahko ogledalo tudi NČR, je ta pojasnil, da so spomladi prejeli anonimno prijavo zoper Peskovo, da pa so jo nemudoma odstopili policiji. Požar ve ali bi moral vedeti, so zapisali razsodniki, da mora omenjeni urad tako ravnati pri vsaki takšni prijavi. Iz odgovora vodje urada torej nikakor ni bilo mogoče sklepati, da obstaja podlaga za sum očitane storitve kaznivega dejanja korupcije, kar v omenjenem prispevku namiguje, v prispevku Novinarka jadikuje, policija preiskuje pa eksplicitno trdi Požar. Ob informacijah, ki jih je Bojan Požar imel in zamolčal, ni mogoče sklepati drugega, kot da je to storil zavestno - zato, da bi od neprepričljive novinarske zgodbe še kaj ostalo. Da je s tem Peskovo javno oklevetal kot koruptivno novinarko, ga od te namere žal ni odvrnilo, so v razsodbi zapisali novinarji.

izpis

Neva Nahtigal

»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Mediji so »javni psi čuvaji«, zato Evropsko sodišče dopušča tudi pretiravanje in provociranje - »Pravica do žaljenja« je pri politikih širša kot pri zasebnikih - Od novinarja ni mogoče zahtevati, da dokazuje resničnost vrednostnih sodb - Pri navajanju »obrekljivih« dejstev je pomembno, ali jih je novinar zapisal v »dobri veri«, da so resnična
Ne mine leto, ne da bi Evropsko sodišče razsojalo o vsaj enem primeru obsodbe novinarja zaradi žalitev, klevet ali obrekovanja. V vsaki razsodbi sodišče najprej ugotovi, da je bila obsodba novinarja na nacionalnih sodiščih poseg v svobodo izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ta namreč ne razlikuje med »zaščitenimi« in »nezaščitenimi« oblikami izražanja. Evropsko sodišče tako ne presoja o obstoju posega v svobodo izražanja, ampak o njegovi dopustnosti glede na pogoje oziroma omejitve, ki jih vsebuje drugi odstavek 10. člena Konvencije. Ta določa, da mora biti poseg predpisan z zakonom, slediti mora vsaj enemu izmed legitimnih ciljev (med njimi je tudi zaščita pravice do ugleda) in biti mora nujen v demokratični družbi (za izpolnjevanje legitimnega cilja). Sodišče pogosto poudari, da mora biti dopustnost omejitev svobode izražanja zelo ozko interpretirana, njihova nujnost pa zelo dobro utemeljena.

Vloga medijev in »pravica do žaljenja«
Deseti člen Konvencije novinarjev in medijev posebej ne omenja, a so se v dolgoletni sodni praksi oblikovala nekatera temeljna načela, ki jih sodišče upošteva ob vseh nadaljnjih presojah pritožb novinarjev, obsojenih zaradi njihovih novinarskih izdelkov. Sodišče medijem priznava vlogo »javnih psov čuvajev« (npr. Lingens proti Avstriji, 1986), s čimer pojasnjuje dopustnost določene stopnje pretiravanja ali celo provociranja (npr. Prager in Oberschlick proti Avstriji, 26. april 1995). Mediji imajo vlogo posrednika, njihova naloga pa je prenašanje informacij in idej (do katerih ima javnost - kot je sodišče tudi večkrat poudarilo - pravico). Svoboda izražanja obsega tako posredovanje dejstev kot vrednostnih sodb; obstoj prvih je mogoče dokazati, resničnosti slednjih pa ne. V primeru Dalban proti Romuniji (1999) je sodišče zapisalo, da »bi bilo nesprejemljivo, če bi novinarju prepovedali izražanje kritičnih vrednostnih sodb, razen če lahko dokaže njihovo resničnost«. Mediji niso namenjeni le prenašanju vsebin, ki so sprejete z naklonjenostjo ali ocenjene kot nežaljive ali nepomembne. Deseti člen ščiti tudi informacije in ideje, »ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe.« (Handyside proti Veliki Britaniji, 1976). Predsednik sodišča Luzius Wildhaber je pojasnil, da je »pravica do žaljenja« namenjena »zagotavljanju udeležbe v demokratičnem procesu skozi javno diskusijo o vprašanjih splošnega pomena. Obseg zaščite je odvisen od stopnje, do katere je tako izražanje povezano z neposrednim funkcioniranjem demokratične družbe.« Svoboda politične diskusije je v samem jedru koncepta demokratične družbe, svoboda tiska pa je bistvena za oblikovanje mnenj o stališčih in ravnanju političnih voditeljev, zato sodišče že od leta 1986 (Lingens proti Avstriji) sledi tudi načelu, da so meje sprejemljive kritike širše za politike kot »navadne državljane« oziroma zasebnike. »Sodišče se zelo zaveda potencialno zastraševalnega učinka pravnih postopkov v zvezi z dejanji zoper čast in dobro ime, storjenimi s tiskom, kar je posebno očitno, ko so domnevne žrtve obrekovanja politiki,« je povedal Wildhaber.

»Butelj« in »neprimerna mati« pred Evropskim sodiščem
Avstrijski novinar Oberschlick se je na Evropsko sodišče (drugič) pritožil, ker so ga avstrijska sodišča obsodila zaradi uporabe besede »butelj« (trottel) za vodjo avstrijske svobodnjaške stranke Jörga Haiderja. Oberschlick je v spornem članku pisal o Haiderjevem govoru, v katerem je ta izjavil, da so se vsi vojaki v 2. svetovni vojni borili za mir in svobodo, ne glede na to, na kateri strani so bili, in da so vsi prispevali k osnovanju današnje demokratične družbe. Avstrijska sodišča so menila, da je že sama uporaba oznake »butelj« dovolj za obsodbo zaradi žalitve, Evropsko sodišče pa se s tem ni strinjalo. O Oberschlickovem članku je menilo, da je bil res polemičen, vendar ni šlo za oseben napad na Haiderja, saj je avtor svojo (žaljivo) vrednostno sodbo oblikoval na podlagi govora, ki je bil tudi sam polemičen. Ob upoštevanju širšega konteksta politične razprave, v kateri je Oberschlick oblikoval izraženo mnenje o Haiderju, je Evropsko sodišče presodilo, da je obsodba zaradi žalitve posegla v Oberschlickovo svobodo izražanja (Oberschlick proti Avstriji, 1997). Žaljivi izrazi pa niso dopustni v vseh okoliščinah, kar je pokazal primer izpred dveh let. Estonski novinar Tammer je bil obsojen zaradi intervjuja z drugim novinarjem, ki je pisal biografijo žene pomembnega politika in nekdanje državne uradnice. Gospa Laanaru je Tammerja tožila, ker je med zastavljanjem svojega vprašanja o njej dejal, da je razdrla zakon (nekega politika) in da je neprimerna in neskrbna mati. Evropsko sodišče je presodilo, da so se Tammerjeve opazke nanašale na njeno zasebno življenje, in da bi svojo kritiko njenega ravnanja lahko ubesedil brez uporabe žaljivih izrazov. Za sodišče je bil pomemben dejavnik tudi to, da Laanarujeva v času objave intervjuja ni bila tako pomembna oseba na političnem prizorišču, da bi njeno zasebno življenje zadevalo javnost. Estonska sodišča so po mnenju Evropskega ustrezno pretehtala (Tammerjevo) pravico do širjenja informacij in pravico do zaščite ugleda gospe Laanaru. Tammer tako s svojo pritožbo zaradi kršenja njegove svobode izražanja na Evropskem sodišču ni uspel (Tammer proti Estoniji, 2001). Predsednik sodišča Wildhaber je ob tem primeru izpostavil, da »predmet javnega zanimanja ne more biti zasebno življenje prav vsake osebe, ki je kdaj bila na očeh javnosti«.

Zaščita ugleda predstavnikov sodstva
Poleg politikov so poseben primer, ko gre za konflikt med svobodnim izražanjem in zaščito ugleda, tudi predstavniki sodstva. Tem Evropsko sodišče priznava večjo stopnjo zaščite in se nagiba k dopuščanju večjih omejitev kritičnega, žaljivega in drugače spornega izražanja. »Medtem ko je delovanje sodnega sistema nedvomno stvar javnega interesa, mora sodstvo uživati zaupanje javnosti; to zaupanje je včasih nujno treba zaščiti pred neosnovanimi destruktivnimi napadi,« je povedal Wildhaber v zvezi s primerom obsodbe novinarja (in založnika) zaradi obrekovanja sodnika, ki po mnenju Evropskega sodišča ni pomenila kršitve 10. člena Konvencije (Prager in Oberschlick proti Avstriji, 1995). Evropsko sodišče vztraja na načelu, da morajo biti morebitne kritične vrednostne sodbe predstavnikov sodstva podprte s trdnim ozadjem dokazano resničnih dejstev, zato večja zaščita ugleda predstavnikov sodstva ne pomeni njihove nedotakljivosti. To dokazuje primer De Haesa in Gijselsa iz leta 1997. Belgijska novinarja sta štiri člane sodišča obtožila pristranosti, strahopetnosti in desničarskih nagibov. Ker sta svojo kritiko dobro utemeljila, se Evropsko sodišče z obsodbo novinarjev zaradi obrekovanja in žalitev ni strinjalo in je razsodilo, da je bila ta v nasprotju z 10. členom Konvencije.

Pomembno je »delovanje v dobri veri«
Za spoznavanje prakse Evropskega sodišča, ko gre za primere obsodb novinarjev zaradi dejanj zoper čast in dobro ime, je ilustrativen tudi primer Bladet Tromsř in Stensaas proti Norveški iz leta 1999. Takrat »žrtev« obrekovanja ni bila javna osebnost, ampak skupina posameznikov, Evropsko sodišče pa se je moralo opredeliti do obveznosti novinarjev pri navajanju dejstev (za katera je v nasprotju z vrednostnimi sodbami mogoče zahtevati dokazovanje resničnosti). Časopis Bladet Tromsř je objavil Stensaasov članek, v katerem je ta povzemal poročilo inšpektorja za lov na tjulnje. Zaradi zapisanih dejstev (na primer, da živali žive odirajo) so člani posadke ladje, o kateri je bil govor (v članku niso bili imenovani), na nacionalnih sodiščih dobili tožbo zaradi obrekovanja. Časnik ni preveril resničnosti navedb v inšpektorjevem poročilu, za večino pa se je pozneje izkazalo, da niso držale. Kljub temu je Evropsko sodišče razsodilo, da je bila obsodba zaradi obrekovanja poseg v svobodo izražanja. Časnik se je zanašal na uradno poročilo, zato je bilo po mnenju sodišča dopustno, da ni iskal dodatne potrditve navedb. Kot je sodišče zapisalo v (sicer ne povsem enotni) razsodbi, je bilo bistveno, da je časnik v skladu z novinarsko etiko zapis objavil »v dobri veri«, da so informacije resnične in zanesljive. Glede na okoliščine je sodišče menilo, da nedvomno upravičen interes članov posadke ladje po zaščiti njihove časti in dobrega imena ni mogel odtehtati izpolnjevanja vitalnega javnega interesa po informirani javni razpravi o zadevah lokalnega, nacionalnega, pa tudi mednarodnega pomena. »Sodišče se je moralo postaviti v položaj novinarjev v času objave in oceniti upravičenost objave glede na to, kar so takrat vedeli ali bi morali vedeti. Na tej podlagi sodišče presoja sorazmernost posega (v svobodo izražanja, op. a.) z njegovim legitimnim ciljem. Kot kaže ta primer, se tehtnica močno nagiba v korist svobode tiska,« je razsodbo komentiral Wildhaber. Stopnja zaščite svobode izražanja, ko je ta v konfliktu z drugimi pravicami (na primer s pravico do zaščite časti in dobrega imena), je odvisna od doprinosa zapisanega k javni razpravi v demokratični družbi. »Pravica do žaljenja, šokiranja in vznemirjanja je v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v funkciji demokratične družbe. Prispevek k javni razpravi o zadevah javnega pomena /…/ je deležen zaščite, tudi v primerih, ko je kritično, žaljivo ali obrekljivo izražanje naperjeno proti posameznikom, ki niso del javnega življenja,« je načela razsojanja Evropskega sodišča povzel njegov predsednik.

Vira:
spletna stran Evropskega sodišča za človekove pravice; http://www.echr.coe.int
predavanje Luziusa Wildhaberja The right to offend, shock or disturb: aspects of freedom of expression under the European Convention on Human Rights; http://www.ucd.ie/law/bsl/wilecture.html

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji