N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
uvodnik
analize medijskega poročanja
kleveta v medijih
javna radiotelevizija
medijska vzgoja
medijska politika
medijski pregled
radijske postaje v sloveniji
delovno pravo in mediji
medijsko lastništvo
vojna v iraku
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Ni nujno, da so programi javnega dobra negledljivi in s tem nekomercialni programi - Mi poskušamo prepričati javnost in vlado, da lahko bolje delamo kot javna in ne zasebna institucija - Pogovor z Markom Thompsonom, generalnim direktorjem Channel 4, javne komercialne televizije v Veliki Britaniji
Generalnemu direktorju Channel 4 v Veliki Britaniji, Marku Thompsonu, priznavajo izjemno uspešnost v nižanju stroškov, a prav tako brezkompromisnost v vodenju. Ob vsem mu priznavajo natančno uresničevanje javnega poslanstva javne televizije. 45 letni Mark Thompson, z diplomo iz Oxforda in 20 letnimi izkušnjami na BBC, predstavlja osebo, ki ve, kaj pomeni televizijski posel, in ki priznava pomembnost javnega televizijskega servisa. Vendar drugače kot jo vidi večina drugih javnih televizij v Evropi. »Lahko smo komercialni in obenem uresničujemo javno poslanstvo televizije. Samo skozi komercialni uspeh lahko financiramo naše kulturne ambicije,« zatrjuje Thompson. Po letu dni vodenja korporacije, Channel 4 je prevzel marca, 2002, je očitno, da je uresničeval transformacijo, ki jo je napovedal. Neprogramske stroške je zmanjšal za 20 odstotkov, npr. največje znižanje je dosegel pri pri zaposlenih, kjer je število sodelavcev padlo iz 1100 na 850. Investiranje v filmsko produkcijo se je zmanjšalo, večinoma pa so ostali nedotaknjeni proračuni lastne produkcije. Javna komercialna televizija Channel 4 je specifična po svojem statusu, saj se financira le iz oglaševalskih prihodkov, obenem pa mora uresničevati javno poslanstvo. Vodenje takšne institucije predstavlja zahtevne izzive za prvega človeka korporacije.
Ali lahko potrdite hipotezo, da je management vsebin ključ do uspeha celotne televizijske korporacije?
Naš namen je poiskati izvrstne kreativne ljudi in ponuditi dober program, saj le kreativnost in kvaliteten program omogočajo delovanje dobrih televizijskih kanalov.
Programi javnega dobra in komercialni programi sledijo različnim ciljem. Ali morajo, po vašem mnenju, komercialni programi podpirati (financirati) programe javnega dobra, ki uresničujejo posebno družbeno poslanstvo televizije?
Četudi je res, da so eni programi bolj popularni kot drugi in eni omogočajo dobiček, medtem ko pri drugih ni uspeha v finančnem merilu, pa na Channel 4 ne ločujemo zvrsti na komercialne in nekomercialne vsebine. Ni nujno, da so programi javnega dobra negledljivi in s tem nekomercialni programi. Četudi nam je z zakonom določeno, da moramo ponujati določene programe, ki že po definiciji ne omogočajo velike gledanosti, vemo da na drug način prispevajo h kvaliteti in verodostojnosti korporacije.
Odločitev o dokaj ozki ciljni javnosti, ki jo Channel 4 naslavlja, je precej pogumna, še posebej v današnjem okolju z množico televizijskih kanalov. Ali menite, da Channel 4 kot »televizijski kanal za elite« lahko preživi dolgoročno? Ob fragmentaciji javnosti, ki je očitna z množico ponujenih kanalov, lahko vaši televiziji preostane le malo prostora na trgu gledalcev.
Naš cilj je ponujati pogumen, izviren in program, ki preseneča. Tovrsten program je pisan na kožo gledalcem, ki jih tudi oglaševalci zelo želijo doseči. Tako se ne trudimo toliko dosegati široke javnosti, temveč bolj skupino, ki je precej zahtevna, obenem pa precej »vredna«, saj preko oglaševalcev omogoča financirati naš televizijski model Channel 4 s kvalitetnim programom. Ne vidim razloga, da se tovrstni začarani krog z navezo kvalitetnih gledalcev in oglaševalcev ne bi obnesel tudi v prihodnje. Fragmentacija se je že zgodila, medtem ko so bili na začetku delovanja Channel 4 le štirje kanali, je danes v Veliki Britaniji 700 kanalov. Dejstvo pa je, da je gledanost ostala precej stabilna. Lani smo imeli v prime-timu večjo gledanost kot pred desetimi leti. To ne bo za zmeraj, vendar je zaenkrat šlo. Prav zato tudi upoštevamo gledalce vseh digitalnih kanalov in računamo na uspeh celotne družine televizijskih kanalov Channel 4. In še vedno, če je gledalcev številčno manj, gre za kvaliteno skupino gledalcev, ki jo želijo doseči oglaševalci.
Kako ocenjujete nevarnosti, ki prežijo s tehnološkim razvojem na klasično gledanje televizije, ter omogočajo gledalcu ločevanje televizijskih vsebin od oglasov?
Prav tu, v tehnologiji, bolj kot v ekonomiji, vidim nevarnosti, ko bo gledalec lahko gledal le televizijske vsebine in izločil oglase. Takrat bomo začeli novo obdobje televizije, če bo do njega sploh prišlo.
Financiranje televizije in oglaševalskih prihodkov ima slabosti, pogosto pa tudi prednosti, saj je televizijski izdajatelj prisiljen sproti preverjati lastno uspešnost. Ali bi Channel 4 sprejel določen del državnega financiranja, če bi mu to bilo ponujeno?
Seveda so nevarnosti tudi v komercialnem sistemu, saj lahko daješ preveč pozornosti trgu in manj kvalitetnim vsebinam. Vendarle pa oglaševanje zahteva disciplinirano delovanje in je zato pomembno vodilo v managementu. Menim, da ne bi smeli sprejeti nobenega državnega financiranja, saj Channel 4 model deluje. Še posebej, ker sem prepričan, da državno financiranje (tudi naročnina) slabi neodvisnost in svobodo televizije.
Organizacijska struktura korporacije Channel 4 je prav tako posebnost, saj išče srednjo pot med birokratsko in moderno »plosko« strukturo. Ali ste vendarle po tej plati bližje javni ali komercialni organizaciji?
Poskušamo napraviti kar se da plosko in moderno strukturo ter čim manj birokratsko organizacijo. Smo manj birokratski kot ITV. Res pa je, da smo kar naprej nekje vmes med javnim in zasebnim sektorjem. Verjamem, da je recimo naš oddelek trženja bolj učinkovit kot tisati v čisto komercialni instituciji. Posebnost modela Channel 4 je tudi v njegovi organiziranosti, saj ste izdajatelj in ne produkcijska hiša, kot ostale večje televizijske korporacije. Kakšne so prednosti tovrstne organiziranosti in ali je to ključ do boljše organiziranosti, večje učinkovitosti in uspeha organizacije?
Kot izdajatelj smo prisiljeni iskati kvalitetne ljudi in kreativne ideje. Tudi to nam omogoča, da Channel 4 ponudi možnosti različnim idejam in programom, za katere na BBC in ITV nimajo prostora. Tako nastane pestra in bogatejša izbira idej in programov, ki prihajajo od različnih producentov. Iščemo le najboljše ideje, saj nam ni treba subvencionirati velike in drage produkcije, ki jo imajo druge velike televizijske korporacije. Iščemo in dajemo možnost le najboljšim v neodvisnem sektorju. To je kreativno in kulturno zelo pozitiven pristop.
Kako ocenjujete probleme avtorskih pravic, ki jih pogosto načenjajo televizije v Evropi?
Mislim, da evropske televizije pogosto pretiravajo, ko govorijo o vrednosti avtorskih pravic. Večina vrednosti se izraža v možnosti prenosa programov, saj je smisel produkcije prav v umestitvi v program televizijskega kanala. Tukaj se tudi njegova zgodba večinoma konča. Res je, da obstaja nekaj programov, ko so avtorske pravice pomembne za prodajo na globalnem trgu (otroški programi), vendar je zaenkrat Channel 4 še vedno uspel dobiti avtorske pravice za programe in projekte, ki si jih je želel.
Kje vidite ključni vidik upravljanja in delitev vsebin med glavnim kanalom Channel 4 in njegovimi “hčerami”, digitalnimi programi? Kje bo prostor za programe, ki uresničujejo posebno družbeno poslanstvo?
Res je, da se mnogi sprašujejo, kaj se bo dogajalo na tem trgu, ko je val komercializacije preplavil televizijsko industrijo. Res je tudi, da je britanskega umetniškega programa precej manj na vseh britanskih televizijskih programih, v primerjavi s programi pred desetimi leti. Moje mnenje je, četudi je to zelo nepopularno reči, da morajo specialni programi najti prostor predvsem na specialnih kanalih. To je bil tudi namen BBC4 (o.p. ki bi naj ponujal kvalitetni umetniški program), čeprav so se mnogi upirali, saj v Veliki Britaniji velja prepričanje, da moraš ponujati umetniški program na osrednjem programu (BBC1) in tako prisiliti gledalce, da bodo gledali tovrstne programe. Po mojem mnenju je takšno razmišljanje danes zastarelo. Verjamem, da bomo lahko nadaljevali še naprej z močnim delom drage umetniške produkcije, vendar le takrat in na način, ki bo koristil celotnemu Channel 4. Sploh pa sem prepričan, da je uspeh televizijske korporacije v velikem vlaganju v kvalitetno lastno produkcijo. To in ne filmi so ključ do uspeha televizijskega kanala.
Kakšne so možnosti, da bi privatizirali Channel 4 in kakšno je vaše mnenje o tem?
Sedanja vlada nima takšnih namenom, v primeru konzervativne oblasti, pa je nevarnost za privatizacijo že večja. Trenutno na Channel 4 nismo zavezani nobenim lastnikom, da bi letno prinašali dobiček. V primeru lastnikov, ki bi želeli čim večji dobiček, bi velik del denarja lahko potegnili le iz proračunov za program. Zasebni lastnik bi bil prisiljen iskati dodatne vire dobička in tako oslabil programski del. Mi poskušamo prepričati javnost in vlado, da lahko bolje delamo kot javna in ne zasebna institucija.
Ali vidite možnost uporabe modela Channel 4 v drugih evropskih državah?
Mi živimo v zasebnem sektorju kot javna institucija in kot takšni ponujamo različnost in neodvisnost na televizijskem trgu. Menim, da je model Channel 4 lahko uporaben kot dokaz, da je mogoče brez državnega denarja (s tem seveda z manjšimi političnimi pritiski) ponuditi pester program. Mislim, da je Channel 4 lahko model. V primeru, da bi nadomestili edini javni televizijski servis, bi seveda moral dosegati širšo ciljno javnost. Vse pa je odvisno od konkurence na trgu.
Ali po vašem mnenju sploh potrebujemo javni televizijski servis?
Iz izkušnje v Veliki Britaniji je očitno, da druge televizije ne ponujajo drage britanske produkcije. Dokumentarci, informativni program s kvalitetnim mednarodnim poročanjem - vse to so programi, ki jih ne ponujajo druge televizije, razen javnih. Nekaj, zelo malo, ponuja Sky 1. Torej »večkanalno okolje« ne ponuja vseh možnosti. Ne ponuja različnosti zvrsti, različnost je po številu, a ne dobesedno po zvrsteh, kar je zelo pomembno.
Kako vidite razlike med televizijo v Evropi in v ZDA? Ali ne kaže vse bolj ohlapna in liberalna zakonodaja v Veliki Britaniji in tudi drugod po Evropi na približevanje medijskega sistema ameriškemu?
Pravkar sem prišel iz Hollywooda. V ZDA gre predvsem za zelo drugačno kulturo, ne le v medijski industriji, ampak v samem okolju. Tukaj v Evropi imamo v medijski industriji drugačne ambicije, ki vključujejo tudi našo tradicijo. Kulturna razlika med Evropo in ZDA je bila očitna pred 100 leti in bo veljala tudi čez 100 let. Prav tako pa je ob resnično liberalni regulaciji dovolj dokazov, da sta v Evropi javnost in vlada zainteresirani za javno in civilno komponento v radioteleviziji. Kljub vse bolj liberalni regulaciji povsod po Evropi je videti, da je javna komponentna še vedno zelo zelo močna in ni videti, da bi se vloga javne televizije zmanjšala. Menim, da ljudje razmišljajo o televiziji enako kot o zdravstvenih uslugah, kjer imamo ob javnih storitvah zelo močno zasebno zdravstvo.
»Konvergenca« telekomunikacij in televizije, je bila izjemno pomemben argument pri oblikovanju skupnega regulatorja, Urada za komunikacije, v Veliki Britanije. Ali vidite konvergenco na tem področju tako močno, da upravičuje določanje skupnih pravil?
Res je, da imajo danes, še posebej pa bodo imele v prihodnosti, telekomunikacije in televizija več skupnega kot so imele v preteklosti. Ne vemo pa zagotovo, kako in kolikšna bo konvergenca. Mislim, da tovrstna odločitev o skupnem regulatorji temelji na napačni predpostavki. Zame je osnovno dejstvo, da telekomunikacije povezujejo dva posameznika, televizija pa ostaja oddajanje iz enega centra mnogim sprejemnikom. Televizija je kot skupna dediščina, kot arhitektura, kot Westminsterska katedrala, saj jo vsi občudujemo in ne stane nič več zaradi te skupinske izkušnje. Ta izkušnja je zagotovo drugačna od uporabe mobilnega telefona in telefoniranja prijatelju, kjer gre za zasebno transakcijo. Mislim, da vlada precej pretirava o pomenu konvergence na tem področju. Hkrati pa je televizija zelo drugačna od drugih industrij, saj gre za kulturno institucijo, ki je tesno povezana z okoljem, v katerem deluje.

izpis

Boris Čibej

Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
V Rusiji se novinarji včasih niti ne potrudijo preveriti še drugo plat in članek že na nivoju formalnosti razkriva, da je pravzaprav »zakazukha«. In ko so me zadnjič vprašali, kateri je najbolj verodostojen časopis v Rusiji, sem odgovoril: The Moscow Times.
Biti tuji dopisnik v Rusiji ni lahek posel. V državi, ki se ne more ravno ponašati s tradicijo odprtosti ali z zakonodajo, ki bi odprtost omogočala, je težko delati celo velikim kalibrom iz internacionalnih medijskih imperijev, čeprav ti fantje spričo večje branosti oziroma poslušanosti vendarle imajo prednost. Njim so viri informacij bolj odprti in njim je laže dobiti intervju. Oni imajo tudi privilegij, da dobivajo na razpolago posebne povzetke za tisk in pa to, da lahko sodelujejo v uradnih medijskih ekipah za pokrivanje mednarodnih dogodkov na najvišji ravni. Za dopisnika časopisa, čeprav največjega, iz države, kot je Slovenija - »Je bil to del Češkoslovaške?« -, je veliko teže. Vendarle pa se z nekaterimi skupnimi težavami soočajo vsi tuji novinarji (in prepričan sem, da ruski prav tako). V svetu, kjer število ljudi, ki delajo v PR agencijah, presega število zaposlenih v tisku - kar sicer ni ravno hvalevreden razvoj -, je Rusija še vedno zakopana v staro sovjetsko mentaliteto. Tukaj je skoraj nemogoče dobiti spodobne informacije od agencij, ki skrbijo za uveljavljanje zakonodaje, državnih struktur in celo od zasebnih podjetij. Ali ti subjekti sploh nimajo predstavnikov za javnost ali pa so nedostopni, ne dvigujejo telefonov, nimajo pooblastil za izjave itd. Če povzamem: eden največjih problemov za novinarja v Rusiji je dobiti informacijo iz prve roke.

Kako do informacij?
Problem je v tem, da se inštitucije ali podjetja ne zavedajo, da bodo dolgoročno oni sami postali žrtve svoje lastne skrivnostnosti. Naj podam kronski primer takega slabega oziroma neobstoječega PR-a. V času pred prejšnjim srečanjem Busha in Putina v St. Petersburgu so bili mediji bombardirani s citati uradnih in anonimnih (kako odvratna praksa medijev povsod po svetu, da uporabljajo nepodpisane citate!) ameriških virov, Bush je med letom v »Piter« tudi klepetal z novinarji, medtem ko je bil Kremelj obdan s skoraj popolno tišino. Novinar je moral čakati na konec srečanja, da je slišal kratko Putinovo izjavo in z njo dobil bežen občutek, kakšno naj bilo rusko stališče o rusko-ameriških odnosih. Medtem pa je bilo informacijsko polje že zdavnaj zasičeno z ameriško »propagando«. Nič čudnega, da so ZDA edina preostala velesila - dobro vedo, da je realnost sestavljena kot fikcija, če uporabim star slogan dobrega starega francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana. Od ameriških uradnih virov v Moskvo dobim vse informacije, in to na dnevni bazi, medtem ko se moram, stanujoč le par sto metrov stran od Kremlja in zunanjega ministrstva, zanašati na to, kar producira Aleksander Jakovenko, ubogi revež, ki mora pojasnjevati praktično vse. Ni čudno, da se večina zahodne novinarske druščine spremeni v vse te predsednike ducatov tako imenovanih »think-tank« podjetij, mnogi izmed katerih delujejo kot one-man-band, ki na vnaprej posnetih trakovih komentirajo kar koli, kar se jim zdi, da bodo poslušalci hoteli slišati. Za mene še vedno ostaja skrivnost: ali vladne strukture resnično nimajo strokovnjakov, da bi posredovali njihovo stališče, ali pa so prebutasti, da bi to opravili. Ali pa je, se bojim, v ozadju neka druga, podjetniška logika. Ko sem poskušal raziskati, zakaj delo na nekem gradbišču v Rusiji, ki ga izvaja eno od največjih slovenskih gradbenih podjetij, že toliko let stoji, čeprav bi bilo dokončanje tega projekta zelo pomemben prispevek ne samo za lokalno skupnost, temveč tudi za vso državo, sem preko svoje veze prišel v stik z visokim uradnikom nekega zveznega ministrstva. Možakar, ki je za to, da novinarje oskrbuje z informacijami, plačan z davkoplačevalskim denarjem, mi je bil pripravljen pomagati, da pridem so uradnih informacij - ki bi tako ali tako morale biti dostopne novinarjem -, za majhno kompenzacijo 500 u.e. Seveda sem to ponudbo zavrnil, saj v vsej svoji novinarski karieri (14 let, ki vključujejo najrazličnejše naloge - od dežurnega reporterja do urednika največjega slovenskega tednika) nisem ne jaz ne moj časopis plačal za informacijo, niti bil plačan za objavo informacije. To je preprosto nedoumljivo. Videti je, da v Rusiji to ni eno izmed temeljnih načel našega poklica.

Grozni pogoji za delo novinarjev
Druga stvar, ki je bila zame nekakšen hladen tuš, so grozni pogoji za delo novinarjev. Ko se moraš ure in ure pri minus dvajsetih prerivati v vrsti pred Kremljem in iti skozi ponižujoče procedure, da prideš noter, da bi pokrival dogodek, kot je Civilnodružbeni forum ali pa kongres Združene Rusije, boš naslednjič dvakrat premislil, če vendarle ni bolje uporabiti poročilo kake agencije. Nič bolje ni ob mednarodnih srečanjih na najvišji ravni. Ko so moji kolegi prispeli iz Slovenije posebej za to, da bi poročali s srečanja med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in takratnim predsednikom slovenske vlade Janezom Drnovškom, so bili šokirani, da so jih ure in ure brez oskrbe pustili čakati na žgočem septembrskem soncu pred Putinovo rezidenco v Sočiju. Jaz, ki sem se že »porusil«, in moji ruski kolegi iz uradne ekipe smo bili ravnodušni, toda moji rojaki so že razmišljali o tem, da bi bojkotirali dogodek. Prepričan sem, da bi v Sloveniji novinarji samo enkrat pustili, da se z njimi ravna kot z drekom: naslednjič bi si predsednik moral o svojem srečanju moral poročati kar sam. In to nas vodi k virom informacij, s katerimi si mora pomagati večina tujih dopisnikov - sekundarnim informacijam oziroma masovnim medijem. Ko sem pred skoraj dvema letoma prišel v Moskvo, me je begala velika raznolikost časopisov in televizijskih kanalov. Enega svojih prvih velikih intervjujev sem imel s šefom ustanove Glasnost Defence Aleksejem Simonovom, ki sem ga z mednarodnih konferenc o novinarstvu poznal kot kritičnega opazovalca stanja, v katerem je rusko novinarstvo. Eno glavnih vprašanj, ki sem ga vseskozi zastavljal, je bilo: komu zaupati? Vedel sem, da poenostavljeno razlikovanje med državnimi in neodvisnimi mediji, ki se ga tako nekritično poslužujejo zahodni mediji in strokovnjaki, ne zdrži. Moji kolegi so to v zadnjih nekaj letih večkrat dokazali. Resnično je bilo tragikomično gledati, kako isti zahodni medijski kanal v istem letu objavlja isti naslov »Zadnja neodvisna TV postaja tik pred zaprtjem«, čeprav prispevek sploh ni govoril o isti postaji in čeprav je »zadnja postaja« iz zadnjega članka obstajala tudi že takrat, ko so zapirali »zadnjo« neodvisno postajo iz prejšnjega članka. Mimogrede: ali mogoče koga zbodejo naslovi, kot je »Putin ukinja zadnji opozicijski časopis«? Kar se mene tiče, bi bilo isto, če bi napisali: »Bush odpustil Petra Arnetta«, ali pa nedavni primer, »Vrhovni oligarh Berlusconi spet napadel tisk: prisilni odstop urednika Corriere della Sera Ferruccia De Bortolija«. Ali ne bi bilo bolj primerno zamenjati Putinovo ime v nedavnem naslovu v New York Timesu »Putinova zanesljiva roka v tujini, trebušne težave doma« (28. maj) z imenom njegovega ameriškega kolega?

Lastništvo medijskih kanalov
Da se vrnemo k ruskim medijem; lastništvo medijskih kanalov je seveda prvi kriterij, ki priča, kakšna je (politična) orientacija teh kanalov - ne samo v Rusiji. Kakor moraš vedeti, kdo je lastnik mreže Fox TV, da ti postane jasno, zakaj je ta mreža bila med vojno v Iraku tako »domoljubna«, tako je treba ob branju kritičnega članka o ruskih notranjih zadevah v Nezavisimayi Gazeti imeti v mislih, da je za tem časopisom denar Borisa Berezovskega. Kakor koli že, očitna je velika razlika med večjim delom ruskih medijev in med zahodnimi mediji. V slednjih se lastništvo medija kaže v uvodnikih in komentarjih, medtem ko se, kar se tiče novic samih - čeprav je izbor objave vrednih novic seveda odvisen od uredniške politike -, vsaj pretvarjajo, da poskušajo zagotoviti pošteno, »objektivno« sliko o poročani zadevi. V Rusiji se novinarji včasih niti ne potrudijo preveriti še drugo plat in članek že na nivoju formalnosti razkriva, da je pravzaprav »zakazukha«. In ko so me zadnjič vprašali, kateri je najbolj verodostojen časopis v Rusiji, sem odgovoril: The Moscow Times. Mogoče to niso ravno najboljši novinarji v mestu, saj se včasih opirajo na zahodne tiskovne agencije v zvezi z lokalnimi dogodki, ki bi jih morali pokrivati sami, toda, paradoksalno, za verodostojno poročanje mora biti (upam, da je še) vpleten tuj kapital ter tuj jezik in pa novinarji, ki se vsaj trudijo dobiti izjave vseh vpletenih strani. Potem ko vidiš, kako »resni« nacionalni časopisi objavljajo poneverjene intervjuje (primer: z bivšim jugoslovanskim predsednikom Slobodanom Miloševićem v njegovi zaporniški celici v Haagu) in se jim niti ne zdi vredno objaviti opravičila, potem ko se potegavščina razkrije, boš raje dvakrat premislil, preden boš v prihodnje verjel njihovemu poročanju. Nič čudnega, da medijsko poročanje v tej državi praktično nima nobenega odziva in da je tisk močan, kolikor pač je.

Kaj je vredno objave v ruskem tisku?
Še ena posebnost ruskih tiskanih medijev mi je nedoumljiva. Kaj je za njih vredno objave? Po katerem kriteriju nek dogodek dobi prostor v članku na naslovnici? Mednarodni dogodki, kot so obiski tujih šefov držav, očitno niso take vrste dogodki - z redko izjemo gospoda Busha. Kaj pa domače zadeve? Če na hitro preletimo glavne zgodbe na naslovnicah časopisov, dobimo vtis, da niso tiskani istega dne ali pa prihajajo iz različnih držav. Po svoje je to dobro, saj se kaže raznolikost in drugačnost medijskih kanalov, po drugi strani pa je nenavadno, ko kaka s kriminalom povezana »zakazukha« kraljuje na naslovnici domnevno resnega časopisa, čeprav se je prejšnji dan zgodila zadeva, ki bi se jo normalno razumelo za nacionalno pomembno. Naj dam en primer: če organizacija za pravice žensk pride na dan z informacijo, da na leto 14.000 žensk umre zaradi nasilja v družini (kar je več, kot je bilo ubitih ruskih vojakov v desetletni vojni v Afganistanu), bi to bila novica za naslovnico v večini zahodnih časopisov. V Rusiji se je ta novica pojavila le v enem časopisu. Kar zadeva elektronske medije, je moj najljubši vir informacij Radio Ekho Moskvy. Razen tega, da imam nekaj pripomb glede fokusa njihovega poročanja (uboj ameriškega novinarja v Afganistanu je glavna novica, medtem ko ne opazijo grozljivih zgodb, ki se dogajajo njihovim kolegom doma, ali pa prikrito oglaševanje v obliki talk showov, v katerih promovirajo turistične ali nepremičninske agencije, nove tehnologije ali farmacevtsko industrijo), zagotavljajo zanesljive in jasne informacije in predvsem odlične intervjuje. Ostri komentar, ki ga je s počenim glasom po dolgih urah vodenja programa izrekel odgovorni urednik postaje Aleksej Venediktov v zvezi s krizo talcev v Dubravki, pa bi moral iti v anale najboljših dosežkov svetovnega žurnalizma. Mimogrede: kljub ostrim kritikam s strani vlade, se je večina ruskih medijev izredno dobro odrezala pri poročanju o krizi v Dubravki - v nasprotju z neprofesionalnim obnašanjem vladnih struktur. Težko si je tako profesionalno poročanje in pokrivanje vseh vidikov in vzrokov dogodka zamisliti v kateri koli zahodni državi ob podobni krizni situaciji nacionalne pomembnosti. Ker je televizija že po definiciji medij, ki ga jaz nikjer na svetu ne spoštujem prav dosti, naj samo omenim, da celo nerednem opazovalcu zelo hitro jasno, kdo ima v rokah določen kanal. Kot po pravilu se na državnih kanalih pojavljajo le glasnogovorniki iz Kremlja, na NTV lahko redno gledate Borisa Nemcova, medtem ko Genadij Zjuganov praktično ne obstaja, kljub temu, da je voditelj stranke z največjo ljudsko podporo.

Alarmantno v regionalnih medijih
Z regionalnimi mediji nimam dosti izkušenj, toda kar sem uspel videti doslej, je alarmantno. Če se o kvaliteti novinarstva v nacionalnih medijih da razpravljati v nedogled, pa v nekaterih regijah sploh težko govorimo o novinarstvu v strogem pomenu besede. Ko sem več kot pred enim letom spremljal svojega dobrega prijatelja Alexandra Levya, ki je delal za novinarsko čuvajsko organizacijo Réporters sans frontieres iz Pariza in je raziskoval skrivnostno izginotje nekega novinarja v Kurganu, sva bila oba šokirana. Vsi medijski kanali so bili razdeljeni med dva politična in ekonomska rivala: guvernerja in župana, objavljali pa so najhujši »črni PR« o svojih nasprotnikih. Kot nama je razložil neki novinar, lokalni novinarji, ki delajo za arašide, težko čakajo naslednje volitve, da bodo prinesle več možnosti za dodaten zaslužek - izvajanje PR-a za kandidate na mediju za katerega delajo, ob pretvarjanju, da so le nepristranski opazovalci. Bolj ali manj identično stanje je bilo v Penzi, kjer smo lansko leto raziskovali novinarski »črni september«. Največ nam je razjasnil en majhen košček naše poti. Ko smo obiskali eno od lokalnih novinark, sicer poslanko v Dumi, ki je hkrati tudi lokalna dopisnica za nacionalni časopis, smo na steni uzrli obešeno sliko bivšega predsednika Borisa Jelcina. Na sliki je bil Jelcinov podpis in vrstica zahvale za dobro delo, ki ga je novinarka opravila s PR-om in izvajanjem propagande za njegovo ponovno izvolitev leta 1996. Če bi jaz storil kaj takega, bi dokaz skril v najgloblji predal v moji garaži. Kolegica v Kurganu pa je bila nanj zelo ponosna.

1 Članek je objavljen v časopisu Zgljad, ki ga izdaja Sklad za zaščito glasnosti v Moskvi.

izpis

Gojko Bervar

Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Državna sekretarka za kulturo je predlagala, naj tudi v Veliki Britaniji uvedejo posebnega ombudsmana, ki bi sprejemal pritožbe nad odločitvami pritožbene komisije za tisk.
Aprila je britanski Guardian objavil članek, v katerem se je spraševal, ali tamkajšnja pritožbena komisija za tisk (Press Complaint Commission - PCC) - njihova različica tiskovnega sveta - ni potrebna nujnih reform. Državna sekretarka za kulturo Tessa Jowell se je spraševala, če se komisija morda ne spreminja počasi v prostozidarsko ložo, proti katere odločitvam ni nobene pritožne instance. Predlagala je, naj bi tudi v Veliki Britaniji uvedli posebnega ombudsmana, ki bi sprejemal pritožbe nad odločitvami pritožbene komisije in tako predstavljal drugostopenjski pritožbeni organ. Dejala je tudi, da se novemu predsedniku pritožbene komisije za tisk Christopherju Meyerju zdijo njene zamisli »zelo sprejemljive« - s čemer da bi dobili zunanjega razsodnika, ki bi bil neodvisen od vlade in medijske industrije. V časnikih so idejo sprejeli različno: eni zamisel podpirajo, drugi pa menijo, da ob obstoječem samoomejevanju britanski tisk zares ne potrebuje še novih nadzornikov. Sekretarka za kulturo je k zamisli dodala še idejo, da bi lahko s podobnimi telesi javnosti nadzirali tudi morebitne spodrsljaje v hiši BBC. Pustimo ob strani, da se je že mesec dni pozneje izkazalo, da navdušenje nad to zamislijo pri novem predsedniku pritožbene komisije le ni bilo tako prepričljivo, kot je govorila sekretarka, in razčlenimo okoliščine, v katerih je zamisel nastajala. Angleška pritožbena komisija je nastala po krizi leta 1991, ko založniki niso več spoštovali odločitev neodvisnega tiskovnega sveta, ustanovljenega 1953. V primerjavi s povprečnimi evropskimi tiskovnimi sveti (če kaj takega sploh obstaja) je malce drugačna, sestavljena je dvopolno: na eni strani uredniki, na drugi, po posebnem sistemu izvoljeni predstavniki javnosti. Predstavniki javnosti imajo v šestnajstčlanski komisiji večino - 9 : 7. »Navadnih« novinarjev (za razliko od drugih evropskih samoregulacijskih teles) v tej komisiji ni. V letih po ustanovitvi je bila sorazmerno uspešna, učinkovita in s precej visoko stopnjo zadovoljstva pritožnikov, saj se jih med njimi kar 70 odstotkov strinjalo za razsodbo. Nastavek nove krize PCC se je pokazal z odstopom prejšnjega predsednika komisije lorda Johna Wakehama, ki je imel poslovne zveze z ameriškim Enronom, podjetjem, ki je danes šolski primer malverzacij v poslovnem svetu. Wakeham je, ne da bi mu sicer dokazali kakršno koli vlogo v Enronovih lumparijah, nemudoma odstopil z mesta predsednika PCC, a senca je padla tudi na to samoregulacijsko telo. Nenadna ranljivost PCC je seveda izzvala nezadovoljstvo tistih, ki so v pritožbenih postopkih pred tem telesom izgubili - poleg tega pa je novo priložnost videla tudi politika, ki ji sorazmerno visoka neodvisnost komisije ni ravno ustrezala. Na isto zgodbo je, kot je razvidno iz članka v Guardianu, vladna funkcionarka navezala tudi vprašanje nadzora na BBC, ki je zaradi neodvisne drže že dolga leta v želodcu britanskih oblasti. »Mehki napad« sekretarke za kulturo na PCC je torej treba videti tudi v tej optiki.

Ombudsman nad pritožno komisijo?
Novi predsednik komisije Christopher Meyer je na Guardianov članek odgovoril posredno - na majskem nastopu pred Časopisnim združenjem v Londonu. Še preden povzamem nekatere njegove odgovore, naj povem, da je Meyer nekdanji visoki vladni uslužbenec: diplomat v britanskem veleposlaništvu v Moskvi, nekdanji predstavnik za javnost v britanskem zunanjem ministrstvu, premierov sekretar za tisk, pa tudi to, da se je njegov nastop pred uredniki britanskih časopisov zgodil v času, ko je sedel na mestu predsednika komisije za pritožbe šele en mesec. Zamisli, ki jih je privzel kot svoje, so mešanica idej nekdanjega uradnika in instinkta človeka, ki ve, da je nerazumno poseganje v medije lahko zelo nevarna avantura. Toda ko je pojasnjeval svoja stališča do zamisli o nekakšnem supervizorju nad PCC, se to zagotovo ni slišalo kot potrditev besed sekretarke za kulturo - »o sprejemljivosti« ideje o ombudsmanu kot nadzorniku nad odločitvami pritožne komisije. Celo nasprotno: Meyer se je vprašal, ali bo ena oseba zares lahko bolje videla zapletenost vprašanj, ki jih načenja pritožba kot sedemnajst članov PCC (v istem govoru se je namreč zavzel za razširitev števila članov na sedemnajst, s tem da javnost ne bi več predstavljalo devet, temveč deset ljudi). Ni pa povsem zaprl vrat, ampak se je zavzel za možnost ponovnega preverjanja pravilnosti uporabe proceduralnih poti; torej je revizijo vsebine odločitev pritožne komisije premaknil iz vsebinskega v statutarno polje. Meyerjeva stališča o potrebnosti sprememb v pritožni komisiji se bodo z daljšim stažem v njej zagotovo še obrusila. Če je morda zdaj še poln novih zamisli, bo sčasoma ugotovil, da je na tem polju potrebna precejšnja mera stabilnosti. Tudi na področju, o katerem ima še veliko idej - namreč o stalnem dopolnjevanju kodeksa PCC. Čeprav se z razvojem informacijske tehnologije zares odpira vrsta novih etičnih problemov, pa prav za poklicne in etične kodekse mora veljati dobršna mera konservativnosti, zato so navadno (na veliko žalost razsodnikov v tiskovnih svetih, častnih razsodiščih in zbornicah, ki bi si želeli preprostih obrazcev, kaj je prav in kaj narobe) tudi dovolj splošni, da jih vsaka sprememba v medijskem prostoru ne vrže takoj iz tira.

Pot v soregulacijo?
Napad iz vladnih vrst na angleško pritožbeno komisijo ni nepričakovan. Še več: podobne lahko pričakujemo tudi v drugih evropskih državah. Nezadovoljstvo nad dejstvom, da imajo na poklicno etiko še vedno prevladujoč vpliv ljudje iz medijev, je že pred časom sprožil idejo o tem, naj samoregulacijo zamenja soregulacija - sistem, v katerem bo vpliv in nadzor nad mediji prešel na splošno javnost in v katerem bodo merila za imenovanje ljudi v tiskovne svete zunaj dosega medijskih ljudi. Če se to uresniči, bo seveda vprašanje samoregulacije zares mrtvo, kajti gre za to, da se mediji sami in ne drugi v njihovem imenu odločijo za etična in profesionalna pravila, ki jih nameravajo spoštovati, država pa oceni, koliko medijskega prostora bo regulirala sama in koliko lahko brez škode za svoj ugled poseže v medijsko svobodo. Soregulacija pomeni regulacijo, torej zakonsko ureditev, ko lahko oblast, pa čeprav samo z določitvijo meril za izbiro posebnih teles, precej bolj odločilno poseže v medijsko svobodo, vse skupaj pa zakrije s po posebnem ključu izbranimi predstavniki javnosti v soregulacijskih svetih. Britanski primer je pri tem celo malo poseben: tam ima javnost že zdaj prevladujoč vpliv. Na izvolitev članov PCC iz teh vrst mediji že nimajo več prevladujočega vpliva - pač sledeč tezi, da je bistvo samoregulacije v krepitvi kredibilnosti medijev. In več ko je predstavnikov javnosti, ki nadzirajo upoštevanje poklicnih meril, večje bo zaupanje občinstva v pisanje časopisov. Toda ali je to zares še samoregulacija? Je. Če takšno telo zares deluje neodvisno od zunanjih pritiskov in uživa tudi zaupanje medijskega telesa. Če pa kateri koli del - javnost ali mediji - meni, da je varuh meril postal navijaški, potem je o njegovi samoregulacijski vlogi treba zares znova razpravljati, pa tudi hitro ukrepati.

izpis

Lucija Bošnik

Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Nepalski mediji so se leta 1996 znašli med navzkrižnim ognjem med oblastjo in maoističnimi uporniki. Zaradi političnega položaja v Nepalu je potrebna nenehna budnost in pazljivost novinarjev ter razvoj močne komunikacijske mreže.
Ko sem lani novembra kmalu po preklicu izrednega stanja zaradi spopadov med maoističnimi uporniki in pripadniki nepalske vojske in policije ob drugi uri zjutraj na letališču v Katmanduju izpolnjevala obrazce za pridobitev turistične vize - vse seveda ročno, z indigo papirjem na sredini -, sem brez vsakršnega omahovanja v polje »poklic« zapisala novinarka. Uslužbenec je prvič po dolgem času dvignil glavo iznad izrabljene umazane mize in me začudeno pogledal. »Novinarka?« je vprašal v angleščini. »Da,« sem odvrnila, »je kaj narobe?« Potem je vzel moje dokumente in odšel. Zaradi očitajočih pogledov turistov za mano v vrsti - večinoma alpinisti in gorski zanesenjaki, ki so od izkrcanja komaj čakali, da se vkrcajo v lokalno letalo, ki jih bo peljalo pod vznožje Himalaje - in naraščajočega neugodja ob vprašanju, zakaj se je zapičil v moj poklic, mi je bilo takoj žal, da se nisem malce zlagala. Kmalu se je vrnil. »Prosim, pazite nase,« je dejal in mi vrnil dokumente. Šele pozneje, v pogovorih z nekaj nepalskimi kolegi, sem ugotovila, kaj je mislil s temi besedami. Novinarji so v Nepalu lahek plen tako za maoiste kot tudi za vlado. Preganjajo, zapirajo, ugrabljajo in grozijo jim eni in drugi. Novinarji se raje zatekajo k pisanju poročil v obliki zgodb, v katerih ne uporabljajo resničnih imen, ker je varneje. Nikoli konkretno in naravnost ne odgovorijo na vprašanje, kako posamezni nepalski mediji poročajo o problemu maoističnih upornikov. Začnejo gledati v tla, momljati, v restavraciji ali kavarni pa takoj, ko naročijo, začnejo govoriti o budizmu. Taka je bila moja izkušnja. Tudi statistični podatki in poročila iz Nepala kažejo, da je novinarstvo težak in nevaren poklic, podvržen pomanjkanju spoštovanja demokratičnih vrednot in poznavanja osnovnih zakonitosti novinarskega poklica. V Nepalu sicer raste število zasebnih medijev. Registriranih je okoli 15.000 publikacij, glavni dnevniki imajo tudi regionalne izdaje.

Kdo so maoisti in zakaj jih oblast ne mara?
Oboroženi aktivisti komunistične stranke Nepal (Communist Party of Nepal - CPN), maoisti, imenovani po kitajskem voditelju komunistične stranke Mao Zedongu, so februarja 1996 razglasili »ljudsko vojno«. Njihov glavni namen je bil ukiniti monarhijo, zrušiti oblast, jo prevzeti v svoje roke, spremeniti ustavo ter odpraviti korupcijo in nepotizem v kraljevih dvorih. Vladne sile in maoisti so začeli krvavo vojno, ki jo prekinjajo občasna premirja. Sistem notranje varnosti v državi je trenutno popolnoma nesposoben zagotoviti red in mir v državi. Nepalci, s katerimi sem se pogovarjala, pravijo, da so vladne sile pripadnike maoističnega gibanja pregnale na obrobje države (posebej zahodni del) in na podeželje, kar je izzvalo poseben efekt: na podeželju so začeli izvajati socialne reforme. Med prebivalci ruralnih območij tudi pridobivajo nove pripadnike. V glavnem mestu Katmanduju maoisti izvajajo le občasne demonstracije in pozivajo delavce k stavkam. Oblast se trudi odkriti vodje maoističnega gibanja, vendar jim to še ni uspelo, saj se skrivajo v odročnih področjih. Tudi sicer so zelo slabo oskrbovani, bivajo kar na prostem, velikokrat so lačni, zato denimo turistov ne ustavljajo zato, da bi jim stregli po življenju, temveč da prosijo za hrano. Vladne sile se z njimi največkrat spopadejo v zahodnem delu države, kjer se turistom odsvetuje potovati, predvsem zato, da ne bi padli v navzkrižni ogenj. V nepalskih časopisih je bilo mogoče opaziti le poročila o številu ubitih maoistov z velikimi naslovi. Ker je oblast precej neuspešna v boju z maoisti, je zelo občutljiva na javno mnenje o problematiki. Predvsem v tem pogledu se novinarji velikokrat znajdejo v nemilosti, saj jih oblast hitro obtoži, da so promaoistični. Podobno deluje druga stran. Oboji uporabljajo včasih zelo krute načine nasilja nad novinarji, jih skrivoma aretirajo, zapirajo po več dni in jih zaslišujejo. Ob, denimo, objavi komentarja, v katerem avtor zapiše, da ima think-tank maoistov Babu Ram Bhattarai v katerem od svojih izjav prav, tvega, da ga bo oblast označila za maoista. Kot pravi kolega novinar Jitendra Raj iz Katmanduja, zato od Nepalcev na javnem prostoru zelo težko dobiš mnenje o maoistični problematiki.

Nepalska ustava je prijazna do novinarjev
Po ustavi iz leta 1990 je zagotovljena svoboda govora, tiska in izražanja, kakor tudi pravica do informacij in druge pomembne človekove pravice. Tisk je prepoznan kot četrti organ države in ustava prepoveduje kakršno koli obliko cenzuriranja. Nepalski parlament je sprejel pravila objavljanja informacij, obravnaval pravice novinarjev kot tudi njihove socialne pravice, se zavzel za varstvo in promocijo pravice do govora in zagotavljanje varnosti novinarjev. Vlada je ratificirala kar nekaj dokumentov, ki urejajo instrumente izvajanja človekovih pravic in drugih dokumentov, ki ljudem zagotavljajo pravico do izražanja. Z razglasitvijo izrednega stanja v državi pa je oblast pozabila na temeljne človekove pravice do informacij, do izražanja mnenj, pravico do zasebnosti in drugih pomembnih pravic. Novinarji so se prvič srečali s prepovedjo gibanja v konfliktnih področjih. Vlada je izdala 13 točk, ki so opredeljevale, kaj se v novici o konfliktu sme objaviti in kaj ne. Po objavi izrednega stanja je le malo novinarjev smelo obiskati področja, kjer so delovali maoistični uporniki in kjer so potekali boji med uporniki in vladnimi silami.

Umor kraljeve družine in izredno stanje
Novinarji se kljub pravicam, ki jih zagotavlja ustava, pri vsakdanjem delu srečujejo s problemi. Še vedno obstajajo instrumenti države, ki jih oblast pogosto uporablja za nasilje nad novinarji, ki poročajo o konfliktu med maoisti in oblastjo. Umor kraljeve družine junija 2001 je sprožil prvo resno krizo med tiskom in vlado. Trije uredniki glavnega nepalskega dnevnika Kantipur so bili aretirani in obtoženi upora, ker so objavili stališča maoističnega voditelja o kraljevi smrti. Ko je princ ubil kraljevo družino, je vlada naredila vse, da bi novinarjem preprečila pokrivanje incidenta. Zavračala je vsakršno dajanje informacij o okoliščinah umora. Pričo masakra, ki je govorila z novinarji, je obtožila izdaje. Ko je mednarodni tisk objavil, da za umorom stoji princ, nepalski mediji tega niso objavili, saj so se bali posledic. Dvanajstega junija je informacijsko ministrstvo naznanilo, da morajo tuji novinarji, ki želijo poročati o umoru kralja, pridobiti posebne akreditacije. Medije so tudi prosili, naj nehajo objavljati »napačne, zavajajoče in nepotrjene informacije«. Ko je mednarodni tisk objavil vrsto zgodb, ki se niso ujemale z uradno verzijo - da se je pištola sprožila po nesreči -, je vlada postopoma razkrila, kaj se je v resnici zgodilo. Prvi namen vlade, da bi pritisniti tisk in novinarje, tako ni uspel. Podrobno stanje o delu novinarjev razkriva tudi letno poročilo organizacije Novinarji brez meja, ki je opisovalo dogajanje v letu 2001 in 2002. Novembra 2001 je namreč spet počilo: vlada in maoisti so prekinili pogajanja, vlada je razglasila izredno stanje, začela cenzurirati in sprožila vrsto aretacij novinarjev. Po podatkih organizacije Novinarji brez meja je bilo aretiranih najmanj 53 novinarjev, ki so jih tudi zadržali. Zaprli so okoli 32 novinarjev, fotoreporterja, ki je spremljal demonstracije maoistične stranke v Katmanduju, pa je napadla množica aktivistov. Novinarje promaostičnih medijev so vladne sile aretirale skrivaj. Priče navajajo, da so jih odpeljali ponoči, ne da bi njihovi bližnji vedeli kam in zakaj. Vojska je zahtevala avtorizacijo vsakega članka, preden je bil objavljen in poskušala preprečiti dostop do informacij o spopadih: tako domače kot tuje novinarje je preganjala z bojišč (spopadi med maoisti in vladnimi silami sicer potekajo večinoma na zahodu Nepala, na meji z Indijo). Nekaj dni po razglasitvi izrednega stanja je informacijski minister v svojem nagovoru prosil Nepalce »posebej tiste, ki delajo v medijih, da podprejo oblast v težkih časih, ko so narod zajeli teroristi«. Tisk je sprejel izredno stanje in »popolno vojno« proti maoističnemu gibanju brez komentarjev. Trajalo je mesec dni, preden se je pojavila kritika novinarskega poročanja o konfliktu med oblastjo in maoisti. Po podatkih INSEC-a, organizacije za človekove pravice, je bilo v času izrednega stanja v državi 50 odstotkov aretiranih novinarjev tudi mučenih in psihično zlorabljenih. Junija 2002 so maoistični uporniki mučili in nato ubili Navaraja Sharmo, urednika tednika Kadam. Promaoističnega urednika Krishno Sena je junija lani ob zasliševanju do smrti mučila policija.

Izzivi za prihodnost
Da so nepalski mediji na razpotju, so ugotovili tako strokovnjaki newyorškega Komiteja za zaščito novinarjev, ki so obiskali Nepal maja in junija letos, ločeni ekipi organizacije Novinarji brez meja in Mednarodnega medijskega inštituta (International Press Institute). Čeprav so nepalski mediji deležni močne mednarodne podpore in solidarnosti, zanje pa se bojuje tudi organizacija Federacija nepalskih novinarjev (FNJ) in druge medijske organizacije v državi, pa ostaja za novinarje odprtih še veliko izzivov. Namreč: takoj ko se spet pojavijo konflikti med maoisti in uradno oblastjo, novinarji padejo pod strašen pritisk obeh strani, upornikov in vlade. Kot so ugotavljali medijski strokovnjaki, je edina rešitev v obstoječem položaju nepalskih medijev ta, da se pripravijo na vse vrste pritiska in groženj in razvijejo močno komunikacijsko mrežo med okrožji in območjem glavnega mesta. Nenehna budnost in pazljivost je cena, ki jo morajo nepalski mediji plačevati za varovanje demokracije.

izpis

Matjaž Manček

Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Mediji so v rokah nekaj korporacij, ki pod seboj dušijo poskuse svobodnega izražanja - Monopol na področju elektronskih medijev je skoraj popoln, država pa to situacijo ščiti in ohranja - Televizijski in radijski kanali občinstvo preplavljajo s kičastimi, puhlimi in nekritičnimi vsebinami, da bi zakrili resnične družbene probleme
Brazilija je kot dedinja sprevrženosti kolonializma ultimativno križišče kontrastov. Evropska civilizacija in mentaliteta je skozi stoletja nasilja nad indijansko in afriško civilizacijo v tej državi povzročila absurdno situacijo, ko v eni izmed z naravnimi viri najbogatejših regij na svetu strada 40 milijonov ljudi, prav toliko pa jih živi brez redne oskrbe z vodo. Petdeset odstotkov državnega prihodka se steka v žepe 10 odstotkov najbogatejših Brazilcev, najrevnejših 10 odstotkov pa dobiva le 1 odstotek državne pogače. Razmeram primerno funkcionirajo tudi mediji, ki so v rokah nekaj korporacij, te pa pod seboj dušijo poskuse svobodnega javnega izražanja. Še posebno je to očitno v elektronskih medijih, kjer je monopoliziranost kanalov informacij skoraj popolna, država pa to situacijo posredno in neposredno ščiti in ohranja. Televizijski in radijski signali občinstvo preplavljajo s kičastimi, puhlimi in nekritičnimi vsebinami in tako učinkovito služijo svojemu namenu - zakrivanju resničnih družbenih problemov in oblikovanju številnega občinstva v brezoblično maso politično apatičnih, nekritičnih konzumentov. Malce bolje se godi tiskanim medijem, kjer se med poplavo večjih in manjših lokalnih dnevnikov ter kopico magazinov tu in tam vendarle pretaka tudi kritično črnilo. Odsotnost javnih medijev v Braziliji daje toliko večji manevrski prostor komercialnim ter parcialnim interesom in olajšuje medijsko manipulacijo. Kljub tradicionalno močni politični levici, ki je z lansko zmago Luiza Inacia Lule da Silve in njegove Delavske stranke prišla celo na oblast, je medijski prostor nagnjen v desno, maloštevilni levo usmerjeni mediji pa dosegajo skromne naklade ter zanemarljive odstotke gledanosti/poslušanosti. Še manj populacije dosegajo mladi neodvisni mediji, ki se soočajo s hudimi političnimi pritiski, ki represivne zakone in metode vlečejo še iz časov vojaške diktature.

Zgodovina
Razlogi za takšno stanje v brazilskem medijskem prostoru koreninijo v zgodovini odnosov v kolonialni, postkolonialni in pozneje vojaško dirigirani družbi. Prve brazilske medije so zaznamovali sužnjelastniški odnosi in razmerja moči. Tisti agresivnejši in brezkompromisnejši v osvajanju donosnih ozemelj so praviloma osvojili tudi nadzor nad vplivnimi časopisi in si tako utrjevali položaje tudi na tej fronti. Dobro utrjeni položaji se po odpravi sužnjelastništva konec 19. stoletja niso kaj prida zamajali in razmerja ekonomske, politične in tudi medijske moči so se preslikala v novi brazilski republiki, prvi neposredni udarec svobodi tiska pa je zadala vladavina Getulia Vargasa (1930-1945, 1950-1954), ki je z močno podporo vojske jezdil na valovih nacionalizma, uvedel cenzuro, prepovedal stranke in protivladne časopise. Zanimivo je, da je Vargasov padec povzročil neuspešen poskus atentata na protirežimskega novinarja (pod črto: atentat na novinarja Carlosa Lacerdo je organiziral Vargasov šef straže, vendar je atentator namesto novinarja zadel majorja letalskih sil. Vojska je ponorela, Vargas pa je odstopil, napisal patriotsko pismo in se melodramatično ustrelil v srce). S preostanki in zametki medijskega pluralizma je desetletje pozneje trdo pometla naslednja, hujša in dolgotrajnejša vojaška diktatura (1964-1985). Ta je sicer v skladu z velikimi ambicijami o gospodarskem in tehnološkem napredku države pospeševala razvoj telekomunikacij, vendar jih je hkrati tudi obdržala pod popolnim nadzorom in jih izkoriščala v svoje namene. Preventivna cenzura medijev je postala uzakonjena. Režimska represija pa je po drugi strani izzvala krepitev revolucionarnih levičarskih skupin, sindikatov in drugih družbeno aktivističnih gibanj, ki so vrhunec doživela ob zatonu militaristične vladavine v začetku osemdesetih, vendar pa se bistvena prevetritev medijskega prostora vse do danes ni zgodila.

Šibek položaj levih in neodvisnih medijev
Na vprašanje zakaj Brazilija kljub dolgi in bogati zgodovini levičarskih in socialno-aktivističnih gibanj nima ustreznega medijskega prizorišča, nam je poskušal odgovoriti Pablo Ortellado, pobudnik in glavni aktivist brazilske sekcije neodvisne medijske organizacije Indymedia , ki že tretje leto s šestimi podsekcijami, razporejenimi po največjih brazilskih mestih, vse bolj opazno odstira prikrite in prezrte plati družbenega dogajanja. »V Braziliji ni močnega levičarskega medija. To je pravzaprav šokantno, če se zavedamo, kako močno levico ima naša država. Vsa zgodba o PT (Partido dos Trabalhadores - Delavska stranka) je prav neverjetna, trenutno je to zagotovo najmočnejša leva stranka na svetu. V osemdesetih smo imeli zelo močna tudi druga socialna gibanja: sindikalna gibanja, gibanja za svobodni radio, gibanja kmetov brez zemlje (MST: pod črto?), vsi pogoji so bili takrat za vzpostavitev močnega levega medija, ki bi imel nacionalni domet. Pa vendar se to ni zgodilo. Danes je stanje takšno, da naš največji levi medij, mesečni magazin Caros Amigos, izhaja z naklado okoli 50.000 izvodov. Drugi najvplivnejši levi medij, glasilo gibanja MST - tednik Brasil de Farto -, izhaja v še manjši nakladi. To za ogromno državo s 180 milijoni prebivalcev pač ni zadosti. In ravno tako ni zadosti za državo s tako močno levico. Povrh vsega so to še zelo mladi mediji: Caros Amigos izhaja kakih pet let, Brasil de Farto štiri mesece, naša Indymedia pa deluje tri leta. Nimamo levega ali alternativnega medija, ki bi imel dolgo zgodovino, čeprav smo imeli vse pogoje zato. Zdaj praktično začenjamo iz ničte točke.« K nemoči neodvisnih medijev prispeva tudi izjemno skoncetriran monopol velikih medijskih korporacij. »Večino medijev v Braziliji kontrolirajo tri skupine,« poudarja Ortellado, »skupina Abril ima magazin Veja, spletno stran, kabelsko TV, glasbeno založbo; skupina Folha ima največji časopis, kabelsko TV, največjo spletno stran; skupina Globo pa ima največjo TV mrežo, največjo radijsko mrežo, tretji najpomembnejši časopis, glasbeno založbo itd. Te tri korporacije nedvomno nadzorujejo medijsko produkcijo v Braziliji, toda mislim, da to ne pojasnjuje pomanjkanje alternativnih medijev - koncentracija medijske moči je dejstvo, s katerim se srečujejo povsod po svetu, toda večina držav z močno levico ima temu ustrezno močne tudi leve medije. Mislim, da je vzrok za stanje bolj v neizkoriščeni priložnosti v času, ko so bila gibanja najmočnejša in ne toliko v monopolizaciji medijskega trga.«

Površina
Tisk: Še največ medijske raznolikosti in pluralizma so Brazilci uspeli vzpostaviti na področju tiskanih medijev. To gre pripisati daljši in kvalitetnejši tradiciji, pa tudi manjši komercialni zanimivosti papirnatih medijev. Tudi ankete kažejo, da brazilska javnost tiskanim medijem zaupa bolj kot televiziji in radiu. Najvplivnejši dnevniki so levosredinska Folha de Sao Paulo in Jornal do Brasil (Rio de Janeiro) ter desno naravnani O Globo (Rio de Janeiro) in Estado de Sao Paulo. Ti časniki pokrivajo tako nacionalne kot internacionalne teme in so dostopni po celi državi, vsako večje mesto pa ima še po nekaj lokalnih dnevnikov, ki širše teme puščajo ob strani na račun perečih lokalnih problemov. Če primerjamo poročanje Folhe in Globa, so razlike v kritičnosti očitne. Med iraškim konfliktom je Folha vodila posebno dnevno prilogo s sugestivnim naslovom »Napad imperija«, medtem ko je Globo dosti bolj spravljivo poročal o »vojni v Iraku«. Folha je prav tako bolj ostra in prodorna pri obravnavi notranjepolitičnih tem. Med revijami je najvplivnejši tednik Veja, ki spretno meša politične in lahkotnejše, laže unovčljive teme. Če je revija Veja na začetku devetdesetih let s serijo obremenjujočih člankov odločilno pripomogla k odstavitvi korupcije obdolženega predsednika Collorja, pa ji sedaj mnogi kritiki očitajo neprofesionalnost pri pokrivanju mednarodnih tem in politični voluntarizem pri pisanju o domačih temah.

Radio in televizija: Površina morja brazilskih televizijskih in radijskih signalov je prekrita z debelo plastjo poneumljajoče, zavajajoče, komercialo usmerjene navlake. Na televizijskih programih težko ujameš kaj drugega kot telenovele, senzacionalistična, politično prikrojena poročila, talk-showe po vzoru tovrstnih ameriških grozljivk ter seveda nogometne tekme. Radijski programi skoraj enoglasno »šibajo« najbolj ceneni zahodnjaški štanc in njegovo domačo različico, poleg uniformno slabe glasbene ponudbe pa veselje do raziskovanja ponudbe radijske skale krnijo agresivni, s kičastim adrenalinom napumpani in vsebinsko prazni spikerski vpadi. Ob vsej poplavi različnih komercialnih in verskih (večinoma evangeličanskih - prav tako komercialnih) televizijskih in radijskih kanalov je presenetljivo dejstvo, da lahko levji delež odgovornosti za podobo in ponudbo današnje brazilske televizije in radia pripišemo enemu človeku: Robertu Marinhu, do pred nedavnega edinemu lastniku in šefu korporacije O Globo. Roberto Marinho je na začetku letošnjega avgusta umrl v 98. letu starosti in svojim sinovom zapustil četrti največji medijski imperij na svetu, v brazilski javnosti pa je njegova smrt sprožila plaz polemik o vlogi in moči tega mogotca v brazilski družbi ter vplivu njegove korporacije ter velikih drugih medijev na družbeno-politično dogajanje v državi.

Globo Brazilija
Vsak večer se čez 50 milijonov Brazilcev priključi na fenomen, ki ga mnogi kritiki označujejo kot največjo grožnjo nihajoči demokraciji v tej državi. Vse oči so uprte v TV Globo, monolitno televizijsko mrežo, za katero pravijo, da je sposobna fikcijo pretvoriti v resničnost. Glede na to, da pokriva kar 99 odstotkov brazilskega teritorija in da ima 70-odstotni delež gledanosti v 175-milijonski populaciji, te trditve niso ravno brez podlage. Korporacija Globo ima velik delež tudi na radijskem trgu (Radio Globo in CBN), v dnevnem časopisju (O Globo, Valor Economico, Extra, Diario de Sao Paulo), trgu revij (Epoca), kabelski TV (Globosat, Sky in Net), internetu (Globo.com), založništvu (knjižna založba Globo in glasbena Som Livre) in v kinematografiji (Globo filmes). Toda statistika ne more zadovoljivo prikazati, kako globoko v narodovo zavest posega mreža Globo in kakšne procese sproža njena produkcija. Globo je izumitelj in največji producent fenomena telenovel, lahkotnih nadaljevank, ki jih od srede sedemdesetih let neumorno producira kot po tekočem traku ter z njimi masovno zasipava domače in tuje (tudi slovensko) občinstvo. Ne samo da odločitve junakinj telenovel za to ali ono barvo ali model obleke sprožajo masovne nakupovalne histerije, telenovele so po mnenju sociologinje Marie H. Weber konec osemdesetih let, ob približevanju prvih neposrednih predsedniških volitev, odigrale pomembno vlogo tudi pri načrtni depolitizaciji naroda. S tem so pomagale antipolitičnemu, a s strani Globa favoriziranem kandidatu Collorju, hkrati pa tudi prispevale k velikemu odstotku neveljavnih in praznih glasovnic (volitve so v Braziliji obvezne). Še več, ena od takrat aktualnih novel je s scenarijem, podobnem življenjepisu favoriziranega kandidata, posredno nagovarjala svoje občinstvo, naj voli kandidata, ki ustreza profilu priljubljenega junaka telenovele. Neposredno pa je na izid teh volitev vplival zmontiran in zmanipuliran televizijski dvoboj obeh kandidatov - Collorja in Lule -, v katerem so izrezali vse kadre, kjer se je Lula odrezal bolje. Collor je zmagal, njegova zmaga pa je bil jasen prikaz vsemogočnosti medijskega stroja, ki je iz malo pomembnega guvernerja ene najmanjših zveznih držav v enem letu sistematične gradnje njegove pozitivne javne podobe in s spretnimi manipulacijami v zaključku volitev uspel ustoličiti prvega demokratično izvoljenega predsednika. Roberto Marinho je časopis Globo podedoval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja od svojega očeta in takoj odločno začel širiti imperij. Leta 1957 je dobil dovoljenje za vzpostavitev televizijske mreže, resničen vzpon pa je napravil v času vojaške diktature, ko se je najprej leta 1965 kljub prepovedi brazilske zakonodaje povezal z ameriško korporacijo Time-Life in z močnim finančnim ter političnim zaledjem suvereno zavladal medijski sceni. Med diktaturo je bil Globo tako tesno povezan z režimom, da si je prislužil neuraden naziv »ministrstvo za informiranje«. Eden izmed takratnih vojaških predsednikov, general Medici, je izjavil, da spremljanje poročil TV Globo dene kot pomirjevalo po napornem dnevu, saj kaže, da je cel svet v kaosu, medtem ko se Brazilija kopa v miru ... O Globo je s spretnim manipuliranjem prirejal predstave o zunanjem svetu, hkrati pa je v mednarodni javnosti dobila in posvojila po meri Globa oblikovano podobo Brazilije. Roberto Marinho je s svojo mrežo vplival na podaljševanje vladajoče agonije militarističnega režima in ohranil velikanski vpliv na prihodnje politične konstelacije. Sedanji predsednik Luiz Inacio Lula da Silva, čigar sindikalno gibanje je Globo v začetku osemdesetih sistematično medijsko uničeval in čigar prvi dve predsedniški kandidaturi je ista medijska mašina spretno zminirala, je ob Marinhovi smrti imel zanosen govor: imenoval ga je za »velikega Brazilca« ter razglasil tridnevno žalovanje. Na Marinhovo smrt so se odzvali tudi neodvisni mediji, ki pa mu seveda niso peli slave, ampak so objavili necenzurirane verzije Marinhove biografije z vsemi manipulacijami, okoriščanji, spletkami in drugimi nečednostmi vred. Na zgoraj navedeni internetni strani brazilske Indymedie si je moč celo ogledati dokumentarec Muito além do Cidadao Kane, ki nazorno prikazuje prikrite madeže Marinhhovega imperija. Film je angleški režiser Simon Hartog posnel leta 1993, Globo pa je dosegel prepoved prikazovanja v Braziliji ter tožil BBC, ki je film produciral.

Pod površino
Tisk: Ta boj poteka pod površjem in kot v zgornji izjavi ugotavlja Pablo Ortellado, nima zadostne razsežnosti. Najvplivnejši neodvisni tiskani medij Caros Amigos je sicer s kulturnimi in družbeno-kritičnimi vsebinami bogat mesečnik, ki pa izhaja v majhni nakladi in nima velikega dometa. Precej razširjeno glasilo gibanja MST (glej opombo 2) se sistematično posveča specifični problematiki neživljenjske razporeditve lastnine nad obdelovalno zemljo, ki je eden najbolj dolgotrajnih in perečih problemov brazilske družbe, vendar pa drugih problemov praviloma ne pokriva. V vsakem večjem mestu obstajajo še drugi neodvisni časopisi, ki pa so zaradi amaterskega pristopa in slabe distribucije obrobnega pomena.

TV: Prave alternativne televizije Brazilija nima, redke manj vplivne televizijske postaje pa v svojo ponudbo vključujejo tudi spodobno dozo kvalitetnega kulturnega programa. Najpomembnejša med temi je TV Cultura iz Sao Paula, ki ima zavidljivo raven lastne kulturne produkcije.

Radio: Najbolj razgibano neodvisno medijsko dogajanje v Braziliji se dogaja v radijskem etru. V poleg komercialnih in verskih postaj je v Braziliji sicer precej razširjen fenomen tako imenovanih »community« radijskih postaj, vendar je za pridobitev statusa potrebno pokazati veliko politične prilagodljivosti, tako da tudi na teh programih ne gre iskati prodorne ponudbe. Zgovoren je nedavni primer združenja komunitarnih radiev Ria de Janeira, ki se je s korporacijo Globo dogovorilo za predvajanje zvočnih posnetkov Globo telenovel v nočnem programu teh radijskih postaj. V takih razmerah se je razvila zelo močna tradicija piratskih oziroma svobodnih radijskih postaj, ki cvetijo po vseh koncih države, vendar pa bijejo skorajda brezupen boj z ANATEL-om, državno agencijo za telekomunikacije, ki v sodelovanju z vojno policijo kot za stavo vlamlja v prostore neregistriranih radijskih postaj, zasega opremo ter zapira ljudi. Zakonodaja s področja radiodifuzije je pač še ostanek iz časov diktature, prav tako pa so iz tistih časov privzeti načini represije. V tej nemogoči situaciji uspe dalj časa preživeti le redkim borcem za svobodno komunikacijo. Formalno sicer obstaja možnost za ustanovitev nekomercialnega radia in pridobitve statusa t. i. radia skupnosti, vendar, kot rečeno, ta status dobijo le tisti, ki so se pripravljeni odreči programski svobodi in se dovoliti nadzor, ki ga izvaja združenje tovrstnih radijskih postaj. Zato so se tisti, ki si želijo svobodne komunikacije, prisiljeni zateči k nelegalnim rešitvam, vendar pa zaradi prenasičenosti etra z vplivnimi komercialnimi in evangeličanskimi radiji, ter zaradi učinkovitosti državne inšpekcije, večina njih ne utegne priti do izraza. ANATEL, spodbujen s prijavami komercialnih postaj, namreč izvaja ostro in neusmiljeno kampanjo za izbris svobodnih radijskih postaj z obličja Brazilije. V tem času iz brazilskega etra ven štrlita dva branika svobodne radijske komunikacije, ki sta se zaradi specifičnih pogojev uspela obdržati na površini. Radio Muda je v začetku devetdesetih ustanovila skupina študentov prestižnega univerzitetnega središča Unicamp v mestu Campinas v zvezni državi Săo Paulo. Čeprav brez formalne privolitve univerzitetnih oblasti, so si v visokem vodnem stolpu sredi učilišča ustvarili studio in s popolnoma volunterskim, z entuziazmom prežetim delom uspeli uveljaviti in ubraniti svobodni radijski duh in postati pomemben dejavnik v lokalnem, pa tudi nacionalnem medijskem prostoru. Okrilje univerze jim sicer nudi določeno zaščito pred preganjalci, vendar tudi oni še zdaleč niso imuni pred represijo državnih organov. »Policija je že nekajkrat poskušala zapreti radio,« pripoveduje Thiago Novaes, eden od motorjev radia in boja za svobodni eter, ki zadnje čase čedalje bolj organizirano poteka v Braziliji, »zadnjič je do incidenta prišlo pred dvema letoma, vendar se je takoj ob prihodu policije okoli radia zbrala množica privržencev, oddajnik pa smo odnesli na varno in tako uspeli ustaviti poskus zaprtja. Zdaj pa se temperatura povečuje, imamo namreč celo informacije, da je v Campinasu en zvezni agent zadolžen prav za onemogočitev delovanja Radia Muda.« Zaenkrat Radio Muda še svobodno oddaja tako v eter kot tudi na internet, vendar kolektiv živi v nenehnem pričakovanju spopada z oblastmi. Najstarejši, največji in najbolj znan med neodvisnimi radii Brazilije pa je Radio Favela iz mesta Belo Horizonte, prestolnice dežele Minas Gerais. Iz improviziranega piratskega radia s sedežem v napol razsuti baraki je Radio Favela v dvajsetih letih zrasel v modernizirano, dobro opremljeno radijsko postajo s 120-kilometrskim dosegom in 3 milijoni potencialnih poslušalcev. Uspelo mu je postati prva piratska postaja, ki je po dvajsetletnem boju s policijo (radio so oblasti trikrat zaprle) in naravo (enkrat je barako z radijsko opremo vred odnesla povodenj) dobila avtorizacijo s strani države, ponaša se s številnimi nagradami in priznanji, domačimi in tujimi, o radiu pa so posneli tudi več filmov. Leta 1996 je ekipa uspela doseči legalizacijo radia in še okrepiti svoje delovanje in pozitiven vpliv na okolico. Večini piratskih radijskih postaj v Braziliji to ne uspe, zato jim nenehno grozi, da jih bodo zaprli. »Nam je uspelo dobiti avtorizacijo zaradi tega, ker se nismo zapisali nobeni politični in nobeni verski opciji,« pravi ustanovitelj radia Misael Avelino dos Santos. »Mi vztrajamo na nevtralni poziciji in odpiramo kanal vsem opcijam. Seveda nas najbolj zanimajo problemi naše neposredne okolice, edini tukaj vrtimo hip hop iz favel, ki je tu element boja mladine proti krutim razmeram. Možnost dajemo tako črnim kot belim, gejem in lezbijkam, politikom in verskim vsebinam. Nobenemu pa ne dajemo izključne pravice. Druge neregistrirane postaje se preveč ozko politično opredeljujejo in imajo zaradi tega probleme. Drugi razlog pa je v tem, da smo zelo tesno povezani z našo neposredno okolico, skupnostjo v faveli, ki nas podpira in nas dela močnejše.« Treba je povedati, da radio ne posreduje le informacij in možnosti radijskega izobraževanja, temveč revnim otrokom nudi tudi prostore in osnovne potrebščine za izobraževanje ter opravlja druge socialno-podporne funkcije v svoji faveli. Kljub pridobljenemu dovoljenju, pa je bilo do premirja s policijo še daleč. »9. oktobra 1997 ob 13.20,« se spominja Misael, »je v favelo vdrlo več kot 700 policajev v spremstvu dveh helikopterjev in v akciji, ki je trajala celo popoldne, paraliziralo radio. Zanimivo je bilo to, da nobeden od treh prisotnih častnikov ni hotel podpisati naloga za zaprtje, saj so vsi bili feni našega radia. No, opremo so kljub temu zasegli, mene pa zaprli. Zanimivo je tudi to, da so radijsko opremo zaprli v posebno zaščitene prostore, ki jih imajo drugače le za shranjevanje zaplenjenega orožja in droge, mene pa so prav tako strpali v celico skupaj s kriminalci najhujše sorte. Z nami so ravnali kot z dilerji. No, spričo že uveljavljenega statusa, ki ga je radio užival, in s pomočjo vez, sem bil še isti dan na prostosti in vsa stvar se je še dobro končala. Največji štos pa je v tem, da sem nekaj let pozneje od taiste policije prejel priznanje za prispevek k varnosti ...« Opisana akcija pa je v bistvu na posreden način pomagala Radiu Faveli in problematiki brazilskih favel k preboju v svetovne medije. Brazilskega režiserja Helvécia Rattona je namreč spodbudila k temu, da je zgodbo prelil v scenarij in potem na film. Igrani celovečerni film Uma onda no ar (Val v zraku) je bil na filmska platna lansiran lani in je pobral celo kopico domačih in mednarodnih nagrad od Miamia do Pariza. Uspeh tega filma je sprožil veliko publicitete, kar je še posebno pomembno zato, da se o problemih, ki so naša vsakdanja tema in resničnost, začenja govoriti tudi zunaj favel. Radio Favela skozi svoje delovanje združuje boj za izboljšanje socialnih razmer v favelah z bojem za svoboden medijski prostor in tako hkrati deluje na dveh izjemno ogroženih področjih brazilske realnosti. Radiu Favela in Radiu Muda se v prizadevanju za sprostitev brazilskega etra pridružujejo čedalje bolj številčne svobodne radijske postaje z vseh koncev države. Ravno v tem času poteka akcija za združitev sil pod neformalno povezavo »radios livres«. Združitev sil in koordinirana akcija je ravno to, kar je doslej manjkalo v boju za svobodni eter in kar bo okrepilo odpor.

Internet
Indymedia je najažurnejši, najodločnejši in najbolj odprt neodvisni medij v Braziliji, ki za svoj kanal uporablja internet. Dvajset tisoč obiskov njihove spletne strani dnevno ni malo za državo, kjer ima dostop do interneta komaj 15 odstotkov prebivalstva. Po besedah Pabla Ortellada so njihovi sodelavci medijski aktivisti in ne novinarji. To pomeni, da njihov namen ni nepristransko, brezosebno poročanje, temveč se sami aktivno udeležujejo dogodkov in se do njih jasno opredeljujejo. Kljub temu pa Indymedia sama praviloma ne organizira protestov ali drugih demonstrativnih akcij, izjemoma to načelo obidejo ob akcijah povezanih z mediji. Najbolj odmevno akcijo so izvedli letos maja, ko so s hkratno zasedbo prostorov ANATEL-a v šestih mestih opozorili na nevzdržno preganjanje neodvisnih radiev.

Projekcija
Brazilija se 18 let po koncu vojaške diktature še vedno sooča z močnimi ostanki interesov, regulacij in postopkov, ki krnijo svobodo javnega izražanja in zapirajo medijski prostor za potrebe političnih in ekonomskih elit. Tisti, ki so pričakovali, da se bodo razmere kaj spremenile pod sedanjo vlado sicer nadvse priljubljenega levičarskega predsednika Luiza Inacia Lule da Silve in njegove Delavske stranke, so se ušteli. Lula je namreč v zameno za podporo pri socialnih in ekonomskih reformah naredil politični kompromis in sektor medijev prepustil desnici. Neodvisni mediji imajo mlado zgodovino in slabotno zaledje ter neprimerljivo močnejše nasprotnike. S krepitvijo čedalje bolj množičnih družbeno-angažiranih gibanj in akcij pa se vendarle vzpostavlja podlaga za bolj strnjen in učinkovit boj za sprostitev brazilskega medijskega prostora. Kot vse kaže bo namreč boj še hud in dolgotrajen.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev