Ljubljanski Radio Študent, zagrebški Radio 101 (Omladinski radio) in beograjski B92 so bili pionirji »neodvisnih« elektronskih medijev ne le nekdanjih republikah bivše Jugoslavije, temveč v celotnem nekdanjem etatističnem bloku, ki je živel za železno zaveso. Veljali so za svetilnike neodvisnega novinarstva, čeprav sta med nastankom »ereša« in »devedestdvojke« minili dve desetletji, v katerih se je stanje v Jugoslaviji zelo spremenilo iz ideološko močno nadziranih enostrankarskih 60. let do bolj liberalnih postitoističnih 80. let, ko vladajoča partija ni mogla preprečiti niti utemeljitev prvih opozicijskih strank, kaj šele radijske glasove z dogmami neobremenjenih mladincev. Slabosti jugoslovanskega režima in prve znake dezintegracije federativne države so v drugi polovici 80. let močno izkoriščali takrat številni mladinski mediji, kot so zagrebški Polet in Studentski list, še največ pa Radio 101. V Zagrebu so med drugim predvajali provokativni tedenski politični radijski magazin Krezubi trozubac, ki se je ukvarjal z aktualnimi dogodki v »treh srcih junaških« – Ljubljani, Beogradu in Zagrebu. Bili so hitri, pametni in zabavni. Brez cenzure in avtocenzure so razširjali meje svobode izražanja in radijskega medija. Teme, ki so jih obravnavali, kot je bil vzpon Slobodana Miloševića, so se pokazale kot zgodovinske. Iz Ljubljane je poročal Franci Zavrl, še preden je postal urednik Mladine, žrtev aretacij in prepovedi. Za poročila iz Beograda je bil zadolžen Veran Matić, ki do danes uspešno vodi B92. V intervjujih je rad poudarjal, da je ravno njegova novinarska izkušnja v Krezubem trozubcu pomagala pri nastanku B92. Oddajo v Zagrebu je vodila Hloverka Novak, ki je potem imela novinarsko in uredniško kariero na HTV in postala ena izmed najbolj protislovnih in izpostavljenih medijskih osebnosti na Hrvaškem. Kaj je ostalo od Krezubega trozubca danes, kje so »tri srca junaška«? Kaj se je zgodilo z nekdanjimi stebri neodvisnih medijev v Sloveniji, Hrvaški in Srbiji? Ali so se prilagodili okusu povprečnih poslušalcev komercialnih radijskih postaj?

Ljubljanski RŠ so zagnali 9. maja 1969, na pobudo takratne komunistične organizacije na ljubljanski univerzi. Pobudniki so bili namreč prepričani, da bodo z igračo za študente umirili akademsko mladino, ki je bila pod vplivom prelomnih svetovnih študentskih dogodkov iz leta 1968. Prvo desetletje je minilo s predvajanjem triurnega dnevnega programa brez večjih pretresov. Z uvedbo UKV-stereooddajnika leta 1978 pa so se ustvarjalci RŠ prebili do širšega občinstva, ki so ga zlahka osvajali predvsem s svežimi glasbenimi oddajami. Postopoma so razširili urnik čez vikende, v 80. letih so se ukvarjali s številnimi do takrat nedotakljivimi temami. Vrhunec poslušanosti so doživeli v času ljubljanskega procesa leta 1988, ko sta bila z Mladino najbolj iskana slovenska medija. Od leta 1991 so začeli predvajati večerne programe tudi ob delavnikih, sicer pa RŠ ni več bil edini ali eden izmed redkih, ki je lahko mislil s svojo glavo. V naslednjih letih je bilo veliko komercialnih pobud tudi znotraj radia, na RŠ pa je vedno zmagala nekomercialna radijska struja, ki je svoje delovanje končno utemeljila na konceptu community radia in open channela, ne glede na negotovost finančnih virov. Od začetka so bili usmerjeni v promocijo temeljnih civilnodružbenih vrednot, kot so človekove pravice, strpnost in spoštovanje različnosti. Ko so leta 1997 začeli predvajati program na spletu, so bili ena izmed prvih evropskih postaj, ki jim je to uspelo. O kakovosti nekomercialnega programa pričajo tudi državne nagrade za radijske oddaje, ki so jih dobili v začetku novega tisočletja. V slovenskem medijskem prostoru so bili in ostali samorastniki.

Zagrebško »stoenko« so pod imenom Omladinski radio zagnali 8. maja orwellovskega leta 1984 kot službeni medij takratne zveze socialistične mladine zagrebške občine Trešnjevka. Ekipa na 101 je bila neposredna, drzna in inovativna, rušila je tabuje, kmalu pa je postala verjetno edini gospodar, ki so ga v Zagrebu vsi imeli radi. Bila je namreč »gospodar vseh valov«. Privrženost radiu je bila na vrhuncu, ko je približno 100.000 ljudi novembra 1996 na Trgu bana Josipa Jelačića v Zagrebu pokazalo nezadovoljstvo z vladavino takratnega gospodarja Franje Tuđmana in so z množičnimi protesti preprečili odvzem frekvence »stoenki«. Zaradi svojih političnih oddaj, v katerih so redno tudi smešili HDZ, je bil Radio 101 na Tuđmanovem črnem seznamu, čeprav je imel prav na Omladinskem radiu prvi intervju, preden se je vzpel na državni vrh. Leta 1990 so spremenili ime v Radio 101, čeprav so socialistične oblasti tri leta pred tem radiu odvzele omenjeno frekvenco. Spet so jo dobilo 16 let pozneje. Sicer so v prvem valu privatizacije hrvaških elektronskih medijev postali podjetje v lasti mesta Zagreb, kar je pomenilo, da bojevanju z lastniki, ki so bili na oblasti, ni bilo konca. Sicer so leta 2003 dobili tudi regionalno frekvenco, pred tem pa so končali privatizacijo, in sicer tako, da so večinski paket delnic dobili tedanji in nekdanji zaposleni.

Simbol neodvisne hrvaške medijske scene do takrat ni bil zgolj uspešna zgodba o neki lokalni radijski postaji, temveč relevantni informativni medij in družbeni fenomen, ne glede na to, da so se njegovi poslušalci postarali skupaj z voditelji, mlajših pa ni bilo veliko. Kot se je pokazalo, je bil november 1996 vrhunec stoenke, po katerem je samozadovoljstvo začelo graditi lastne spomenike v etru. Sledili so ostri frakcijski boji za moč znotraj radia, ki so povzročili korupcijo, pohlep, neodgovornost, šovinizem in politično nekorektnost, torej vse tisto, proti čemur so se v prejšnjih letih bojevali. Januarja letos so končali v stečaju z več kot tri in pol milijonov evrov dolgov in negotovo usodo. Radio v zadnjem desetletju ni vlagal v tehnološki razvoj ali nove formate oddaj, temveč v novinarsko podobo izbranega dela svojih zaposlenih. Celo spletne strani so bile popolnoma zapuščene. Programska shema je bila polna anahronizmov, saj je vedno moral biti prostor za oddaje in avtorje, ki se niso spreminjali več kot desetletje. Radio je umiral dolgo in boleče, konec »stoenke«, kot jo poznamo, se nevarno bliža.

Podobno kot Radio Študent in Omladinski radio/101 so leta 1989 takratne jugoslovanske oblasti ustanovile tudi beograjski B92. V nasprotju s svojimi ljubljanskimi in zagrebškimi kolegi je najmlajši in pozneje politično najbolj brutalno zatirani B92 iz majhne mestne radijske postaje zrasel v medijsko korporacijo. Poleg priljubljenega radijskega programa ima danes tudi podobno televizijo, založniško hišo, glasbeno in filmsko produkcijo ter ne nazadnje najbolj obiskani spletni portal na jugovzhodu Evrope. Beograjski medij je vse oddelke, razen televizije, uspešno organiziral že sredi 90. let prejšnjega stoletja. Sodobni koncept medijske organizacije pa je bila nujna posledica raznovrstnega boja proti režimu Slobodana Miloševića, ki ni trpel nobenega nasprotovanja svojim nacionalističnim in nasilnim idejam; B92 pa se upiral ekstremizmu, primitivizmu in agresivnemu nacionalizmu. Ohranili so medij, kljub temu da jim je Miloševićeva oblast leta 1996 pobrala antene in za nekaj dni popolnoma prekinila program. Rešili so se z oddajanjem na spletu. V času Natovega bombardiranja Srbije je policija za krajši čas prijela Matića, ker je B92 povabil ljudi, naj se izognejo mobilizaciji. Grozili so mu menda tudi z umorom. Redno radijsko predvajanje so nadaljevali šele po koncu vojaških napadov. B92 je tudi danes zaradi svojih vsebin deležen napadov desničarskih skrajnežev, hkrati pa mu njegovi nekdanji sodelavci in privrženci očitajo tudi pomanjkanje odprtih političnih razprav o nekaterih temah in vse bolj komercialni pristop, kar se vidi v Big Brotherju ali podobnih programih na njihovi televiziji. V B92 so imeli deleže tudi ameriški vlagatelji in nekateri izmed vodilnih srbski poslovnežev, kot je Slobodan Vučićević, ki je tudi predsednik uprave Droga Kolinske. Od konca lanskega leta je večinski lastnik iz Grčije.

Radio Študent, Omladinski radio/101 in B92 so začeli kot majhne »mladinske-partijske« radijske postaje, ki so nastajale v kleteh in na asfaltu največjih republiških središč. Ne glede na razvojno pot in bistvene premike je ljubljanski Radio Študent tudi danes lokalna radijska postaja, ki je še vedno najodmevnejša, ko se odločno postavi za temeljne civilnodružbene vrednote in nasprotuje dominantnim strukturam družbe takrat, ko ostali mediji molčijo. Zaradi neodvisnosti od virov moči, ne glede na to, ali so politični ali finančni, lahko govorijo o različnih marginaliziranih temah, ki jih v drugih medijih ni, čeprav si to zaslužijo. »Ereš« ima ambicije, da bi predvajal tudi televizijski program, za katerega je tudi Zavod Radio Študent tudi registriran, sicer pa finančno stanje komaj zadostuje za redno predvajanje radijskega programa, za katerega sodelavci sprejemajo večinoma simbolično denarno nadomestilo.

Finančne težave so letos pripeljale v stečaj Radio 101. V Gajevi ulici obujajo spomine na staro slavo in čakajo na najboljšega ponudnika, ki bo kupil eno izmed najbolj znanih zagrebških medijskih znamk. Lani so se vrstile stavke zaposlenih za plače, ki jih niso dobivali več mesecev. Zaradi pomanjkanja denarja za plače in nestrinjanja z vodstvom je radio v zadnjih dveh letih zapustila večina znanih novinarjev in urednikov, med katerimi je največ prahu dvignil odhod nekdanje urednice in ene izmed solastnic radia Zrinke Vrabec Mojzeš za svetovalko pri predsedniku države Ivu Josipoviću. Program v stečaju pa ustvarja skupina novinarjev, ki je zbrana okrog dolgoletnega urednika Željka Matića; ima tudi vrsto nasprotnikov. Za nekdanjo upravo, ki je vodila radio med letoma 1997 in 2009, so ostali milijonski dolgovi, ni izključen niti razplet na sodišču, da bi ugotovili, kako je finančno propadel »gospodar vseh valov«.

Najmlajši v nekoč neodvisnem trojčku, B92, je postal ena izmed vodilnih medijskih hiš v Srbiji, ki je od konca lanskega leta v večinski lasti grškega podjetja Astonko. Ob dokapitalizaciji pričakujejo, da bodo nadaljevali svojo rast, ne pa tudi spremembe svoje uredniške politike; ta naj bi ostala v pristojnosti zaposlenih, ki so obdržali kakšnih 15 odstotkov podjetja. Nevarnost logike trga, ki medije obravnava kot navadno podjetje za ustvarjanje dobička, ne glede na to, ali proizvajajo informacije ali žeblje, je velik izziv za vrednote, ki jih je zastavil B92, kot so svoboden pretok informacij, prepričanj in prispevek k demokratičnim procesom in pluralizmu družbe z boljšim razumevanjem dogodkov in spodbujanjem strpnosti.

Vse tri radijske postaje so se od svojih začetkov borile za poslušalce v vsaki ulici, ker so imeli slabe oddajnike in so se komaj slišali nekaj blokov stran od uredništev. Vsak je na svoj način na začetku pomenil opozicijo takratnemu inertnemu javnem servisu, ker komercialnega, kot ga poznamo danes, ni bilo. Takratne javne radijske postaje so bile zanimive za poslušalce, kot je za bralce zanimiv uradni list. Po padcu režima pa so spremembe prišle čez noč, vsi mediji so lahko postali demokratični, odprti in raziskovalni, posegli so tudi v teme, ki so bile »rezervirane« za Krezubi trozubac. Trojček je znova zablestel v nemirnih obdobjih vojn in družbenih prevratov, konec tranzicije pa je v primeru Radia 101 pomenil tudi njegov zaton.

Medtem se je spremenilo vse, od radijske tehnologije prek vloge novinarjev do pogojev financiranja in ne nazadnje družbe. Mediji, ki so veliko prispevali k razvoju, se morajo razvijati še naprej. Kot je pokazal Radio Študent, ob tem niso obsojeni zgolj na komercialno tekmo. Spreminja se tudi medijska kultura, manjka pa medijska vzgoja. Uspele so radijske postaje, ki so imele jasno določene programske cilje, tiste, ki so vedele, kaj hočejo, za koga in zakaj pripravljajo program, ter kako ga narediti. Ob tem torej ni toliko pomembno, ali so se odločili za nekomercialni ali korporativni pristop, temveč da poslušalci lahko prepoznajo format, ki ga želijo poslušati. Priljubljenost radia ni več tako velika kot pred 20, 30 ali celo petimi leti, saj je apolitičnim generacijam, ki prihajajo, bolj razburljivo imeti novega prijatelja na Facebooku kot poslušati politične radijske oddaje ali prisluhniti neuveljavljeni glasbeni skupini. Radijski medij pa z novimi tehnologijami lahko odgovori tudi na takšno preizkušnjo.

Prevod: Anamarija Urbanija

Še več mesecev po operaciji Nevihta časopisi niso prenehali pisati o tej vojaški zmagi in jo analizirati. O njeni temnejši plati, ki je trajala še več mesecev po koncu, o požiganju celih vasi, vlakih, ki so vozili ljudi iz Splita, da so ropali zapuščene hiše in, kar je najhuje, o pobijanju starcev, ki so ostali po vaseh, pa se je pisalo malo ali nič (razen v nizkonakladnem in preganjanem Feral Tribunu). Od vseh teh člankov mi je ostal v spominu naslov članka Ž. Kustića: »Velika humanost vojskovanja«. Mislim, da sem ga bral za ograjo češkega bataljona Združenih narodov v Kninu, kjer je zatočišče poiskalo 744 beguncev iz Knina in okoliških vasi, večinoma prestrašene ženske in otroci, ki so čakali na dovoljenje za odhod v izgnanstvo. Celo popoldne sem se pogovarjal z njimi, jih prepričeval, naj ostanejo (kar je bilo precej neodgovorno, a takrat podatkov o številu zločinov nisem poznal), da je Hrvaška njihova domovina in podobno. Prihajale pa so novice o požganih hišah, poklani živini in pobijanju ljudi, zato se jih je samo 22 od skupaj 744 odločilo ostati. Pri večini je bila ta odločitev prav malo povezana s politiko, veliko bolj pa s strahom. Šlo je večinoma za navadne in preproste ljudi, ki se niso ukvarjali s politiko, se je pa politika kruto pošalila z njimi.

Začutil sem ogorčenost zaradi žaljive neresničnosti članka in njegove hinavščine. V Kustićevo obrambo lahko rečem, da ne verjamem, da je zavestno slepil javnost, prej bi bilo mogoče reči, da ga je zanesla evforija zmage in konca vojne, dejstev pa ni poznal.

Pisanje večine novinarjev pred in po izreku sodbe Gotovini, Čermaku in Markaču, zlasti pa poročila televizije, so me s svojo površnostjo, pomešano z namerno objavljenimi polresnicami, spomnila na ta članek. Razlika je v tem, da za njih ne velja ta vprašljiva olajševalna okoliščina – danes so dejstva znana!

Kot bi se vrnili za deset ali petnajst let, ko so bili najvplivnejši mediji podobni propagandnim biltenom, ki so namesto argumentov prinašali nestrpne obsodbe, je nekdanji predsednik države novinarje in nevladne organizacije, ki so zahtevali, naj hrvaško pravosodje razišče vse vojne zločine, označil za raznobarvne vrage, nekdanji pravosodni minister (Z. Šeparović) pa se je povzpel na semafor pred takratnim ameriškim veleposlaništvom in zavpil: »Mi bomo sodili sodnikom haaškega sodišča.«

Najprej so mediji več dni ustvarjali pričakovanje, da je oprostilna sodba zagotovljena. Glavni vir informacij so bili odvetniki obtoženih, ki po logiki svojega poklica niso objektivni. Večini ljudi, ki niso spremljali sojenja, so s temi dobrimi željami postregli kot z objektivnimi informacijami.

Zato ni čudno, da je za mnoge sodba, izrečena Gotovini in Markaču, pomenila pravi šok. Sodba namreč ni bila skladna z željami obrambe, temveč je bila izrečena zaradi njene nezmožnosti, da bi ovrgla povezavo Gotovine z naslednjimi dejstvi:

Samo v južnem sektorju, ki mu je poveljeval Gotovina, je bilo ubitih 600 civilistov, večinoma starcev, ki so ostali v svojih hišah. To je trikrat več, kot je bilo žrtev na Ovčari.

Ko so se zgodili ti zločini, ni bil skoraj nihče kaznovan. Ravno nasprotno, v večini primerov so jih državne in vojaške oblasti, ki so bile odgovorne za to, da se takšni zločini raziščejo, poskušale prikriti. Sam politični vrh je takšno ravnanje podprl. Tako je v svojem govoru v Karlovcu, na poti Vlaka svobode iz Zagreba v Split, predsednik Tuđman rekel: »Tisti, ki nam očitajo, da požigamo srbske hiše na osvobojenih ozemljih Hrvaške, naj se spomnijo, da je svetopisemsko načelo iz Stare zaveze oko za oko, zob za zob.«

Predsednik Tuđman je večkrat nedvoumno izjavil, da hoče zmanjšati število Srbov na Hrvaškem. Danes je vsem dostopna vsebina pogovorov na Brionih, na katere se sklicuje sodišče. Takih izjav je še veliko. Tuđman je avgusta leta 1995 v Karlovcu izjavil: »Srbi so neslavno izginili iz teh krajev, kot bi jih sploh nikoli ne bilo. So pa še tukaj pri vas. Od 22 sodnikov v Karlovcu je sedem Srbov.« Tej usmeritvi z nedotakljivega vrha so sledili tudi nekateri drugi politiki. Tako je podpredsednik vlade B. Mišetić izjavil: »Hrvaška noče, da bi v njej živeli ljudje, ki so pripadniki drugega naroda.«

Čeprav so te izjave za današnje čase šokantne, so jim množično ploskali, tudi tisti, ki se danes zgražajo nad ugotovitvijo haaškega sodišča, da je bila Nevihta poleg osvobodilne operacije izkoriščena za etnično čiščenje. Na Hrvaškem je bilo takrat mogoče slišati še hujše izjave, vendar od ljudi, ki niso imeli moči za njihovo izvedbo. Odgovornost hrvaškega političnega vrha je v tem, ker je imel moč in vojsko. Njena zmaga je bila zlorabljena za uresničevanje ideje, ki bi bolj spadala na prehod iz 19. v 20. stoletje.

Na čelu te vojske v južnem sektorju je bil Gotovina. Njegovih zaslug za izborjeno zmago nihče ne zanika. Sodili so mu zaradi njegove odgovornosti za zločine, ki so se zgodili na tem območju.

Ni znana nobena šovinistična izjava, ki bi jo izrekel Gotovina, skoraj nobena izjava zunaj strokovnega vojaškega konteksta nasploh. Njegovi soborci, na primer Ademi in Kotromanović, so izjavili, da se v politiko ni vmešaval, ni bil nacionalist, ni ukazal nobenih zločinov. Storilci zločinov na območju, za katerega so bili po mnenju sodišča odgovorni on in njegovi podrejeni poveljniki, pa niso bili kaznovani, pa tudi nadaljnji zločini niso bili preprečeni.

Namesto da je Gotovina iz Zadra pripeljal škofa, od katerega je bilo malo koristi, bi moral kot poveljnik, ki je imel avtoriteto in so ga ubogali, izgovoriti en sam preprost stavek: »Ubijanje civilistov in streljanje vojnih ujetnikov bosta obravnavana kot najhujši obliki kršenja vojaške discipline, tisti, ki bodo požigali in ropali, pa bodo prišli v zapor in na vojaško sodišče.« Če bi to rekel in to tudi uresničeval, zločinov verjetno ne bi bilo. Ne glede na Tuđmanove izjave o Nevihti kot priložnosti za drastično zmanjšanje števila Srbov na Hrvaškem, pa bi ne bilo tudi procesa proti Gotovini.

Primer Bliska pa najbolje dokazuje, da je zločine mogoče preprečiti. Po koncu te akcije, v kateri so življenje izgubili mnogi civilisti, zlasti takrat, ko so streljali na kolone beguncev, je Nikola Ivkanec, poveljnik policije iz Pakraca, zahteval, naj se vojska umakne v vojašnice in naj policija prevzame nadzor nad osvobojenim območjem. Tri dni po Blisku sem se z Ivkancem pogovarjal o ustanovitvi Centra za človekove pravice v Pakracu. Hodil sem po vaseh na tem območju in pogosto srečeval težko oborožene policiste, ki so obiskovali ljudi, ki so ostali, in jih spraševali, ali kaj potrebujejo in ali je vse v redu. Kolikor je meni znano, na območju, ki ga je nadzoroval N. Ivkanec, zločinov po Blisku ni bilo.

Po razglasitvi sodbe mnogi mediji s svojim poročanjem in komentarji spet dezinformirajo javnost. Čeprav v sodbi (niti v obtožnici) ni zanikana legitimnost operacije Nevihta, temveč je obsojena samo odgovornost takratnih najvišjih hrvaških politikov za zlorabo te osvobodilne akcije in dosledna odgovornost najvišjih vojaških poveljnikov, zaradi katerih je bila po mnenju sodišča ta zloraba mogoča, mediji vztrajno ponavljajo, da je to obsodba Nevihte in pravice Hrvaške, da se bojuje proti agresiji. V tem niso osamljeni, tako da je te dni težko razlikovati izjave raznih skrajnežev, polne nevarnih groženj, od izjav izpred oltarja ali visoko izobraženih ljudi, ki bi res morali vedeti, za kaj v resnici gre.

Ostrina kritike se zdaj ne usmerja proti tistim, ki so s svojimi izjavami in ravnanjem prikrivali zločine in povzročili, da je prišlo do te obsodilne sodbe, temveč proti tistim, ki so več let zahtevali, naj se ti zločini obravnavajo posamično, naj se jim sodi po možnosti na Hrvaškem in naj se z akcije, ki je bila osvobodilna, opere ta madež. Takšne kritike je mogoče prebrati ne samo v medijih, ki jim resnicoljubno informiranje ni ravno blizu, temveč tudi v sicer korektnih in resnih časopisih. Tako D. Ciglenečki, novinar Novega lista, kolumno »Brionski zločinski podvig« konča s stavkom: »Glede na to, da je S. Mesić povsem nerazumno distribuiral Tuđmanove zapisnike, je mogoče ugotoviti, da je nekdanji predsednik Gotovini in Markaču, človekoma, ki sta osvobodila svojo domovino, priskrbel vsaj polovico zaporne kazni, če ne še več. Po tem si bomo Mesića zapomnili.«

Za veliko nemoralnost te izjave, podobne izjavam, ki jih je danes mogoče slišati z mnogih govorniških odrov in prebrati na transparentih, je težko najti opravičilo. Morda popolni avtizem avtorja, da je to enačenje Hrvaške z navadno mafijsko organizacijo, v kateri za izdajalce veljajo tisti, ki na sodišču govorijo resnico.

Tukaj bom potegnil črto domoljubja. Domoljubje ni mahanje z zastavo, pozivanje k nestrpnosti in sovraštvu, tudi ni strahopetnost, ki bi nam preprečevala, da se soočimo s svojim ravnanjem. Še vedno je veliko ljudi, ki nočejo, da se Hrvaška predstavlja in vede kot mafijska organizacija, ljudi, ki so se vedno bojevali za Hrvaško, ki bi bila drugačna od tiste, »ki noče, da bi v njej živeli drugi narodi«, in od tiste, v kateri je vse v rokah 200 družin. Od tega, katere vrednote si bomo uspeli izbojevati, je odvisno, kakšno Hrvaško bomo imeli.