Ena od strank vladne koalicije v Srbiji, Srbska radikalna stranka (SRS), je na gledani komercialni televiziji TV Palma dobila »svoje valove«. Nedeljska oddaja Radikalni valovi je logičen proizvod medijske politike v Srbiji, kjer oblast meni, da je televizija last političnih strank. Ta model politične uporabe televizije je oblast vzpostavila na državni televiziji - Radioteleviziji Srbija (RTS). Večletno popolno prevlado Socialistične stranke Srbije (SPS) pa je po vstopu Jugoslovanske levice (JUL) in SRS v vlado nacionalne enotnosti leta 1998 zamenjal »pluralizem v okviru oblasti«. Opozicijske in druge režimu nenaklonjene stranke so še naprej popolnoma izključene iz programa.

Politična razdelitev televizijske scene se v skladu z internim medstrankarskim dogovorom ni uveljavila samo na RTS. Vladajoče stranke lahko prepoznamo po medijskem rokopisu: SPS je še vedno najbolj zastopana na RTS, ki arhaično »brani ugled države«, predvsem predsednika Slobodana Miloševića in institucij, ki so njegova kulisa. Za RTS je Milošević nesporna in glavna infomativna vrednota, ki z vsemi močni podpira njegovo strategijo graditve popularnosti, ki temelji na »karizmi odsotnosti«, ko pa se pojavi na televiziji, gre predvsem za ritualne nagovore ob svečanih priložnostih. Tudi prevlada njegove stranke v programu televizije pomeni le podporo samemu Miloševiću.

jul je izbral agresivni kič TV Pink, kjer je prostora samo za »mlade, lepe, srečne in uspešne« iz države, za katero ne vemo, kje je. Nagovarjanje nove, mlade, »cool« generacije cvetno-rožnate TV Pink se sklada z arogantno politično ponudbo majhne, toda priviligirane stranke, katere visoki funkcionar je tudi lastnik televizije. Tako nesorazmerno veliko število ministrov v vladi glede na majhno podporo volilcev kot tudi velik vpliv jul v državnih medijih kaže na to, da je ta stranka »ideološko najbolj zavedni« član koalicije.

SRS je glede na svojo moč potisnjena iz državnih medijev, jasno pa jo je lahko prepoznati v agresivnem malomeščanskem radikalizmu TV Palme. To je še posebej opazno po tem, ko se je stranki medijski prostor zožil, ker so se neodvisni mediji odločili, da ne bodo spremljali aktivnosti stranke (akcija Stop terorju). Njen predsednik Vojislav Šešelj je namreč grozil novinarjem. Oddaja Radikalni valovi je le en primer medijske strategije SRS. Glavni urednik oddaje je minister za informiranje srbske vlade, ki to funkcijo opravlja kot strankarsko nalogo, saj so radikalci s koalicijskim dogovorom dobili ta ministrski resor. Minister zdaj kaže svoje novinarsko znanje, čeprav nima profesionalnih izkušenj v novinarstvu. Ponarejanje profesionalne biografije naj bi povečalo ministrov strokovni ugled, njegov podpis pod oddajo pa politično kredibilnost programa. Namesto tega je oboje razvrednoteno - odkrita osebna politična povezava kaže na to, da je »ukvarjanje z mediji« za stranko ena od napomembnejših stvari. Ker ima oblast ima vse manj ugleda, kar potrjuje tudi vse manjša podpora volilcev, je vse težje je najti ugledne novinarje - prostovoljce, zato v igro vstopajo tudi navišnji strankarski funkcionarji. Oddaja je zamišljena kot tedenski politični televizijski mozaik, v katerem o političnih temah razpravljajo na popularen način. Na nesrečo v oddaji ni tem, ampak le 90 minut žalitev, podcenjevanja, smešenja in napadanja vsega, kar naj bi bilo drugačno. Čeprav je na srbskih televizijah jezik sovraštva v zadnjih desetih letih uničil še zadnje sledi televizijske olike, je omenjena oddaja vendarle novost, saj vsakič znova sporoča, kako je možno uničevati javnost in razvrednotiti toleranco in svobodo govora. Minister, ki se podpisuje pod takšen strankarski propagandni program, dokazuje, da razume svoj resor kot ministrstvo za propagando, ne pa za informiranje. To pa tudi pomeni, da v politiki vladajo politiki, ki so popolnoma nenaklonjeni svobodnemu komuniciranju in nepripravljeni izpostaviti se izzivom svobode govora.

Kako izgleda, ko se lotijo takšne avanture, pa smo lahko videli v dveh škandalih, ki sta se zgodila na televizijah, ki se sicer razlikujeta samo po stilu poročanja. RTS je dolgo napovedovala oddajo Odprti studio z naslovom Peta kolona, v kateri naj bi o delovanju opozicije govorili trije predstavniki vladajoče koalicije in dva opozicijska politika. Odprti studio je bil sicer ponujeni nadomestek opoziciji za nikoli organizirano okroglo mizo med oblastjo in opozicijo, ki naj bi dokazala, da je dialog vseeno mogoč. Vuk Draškovič je sodelovanje odklonil z obrazložitvijo, da ne želi dati legitimnost programu RTS, Zoran Djindjić pa je povabilo sprejel. S televizije so v zadnjem trenutku odpovedali njegovo sodelovanje, češ da naj bi ga zaščitili pred neenakopravnim pogovorom. Ko pa so v oddajo prišli predstavniki oblasti, podpredsednika vlade Vojislav Šešelj in Nikola Šainovič ter minister Milovan Bojič, so gledalcem povedali, da si opozicija ne upa priti na pogovor ter na dolgo in široko govorili v še enem terminu, v katerem je javna beseda spet izgubila svoj pomen.

Negativen odziv na ta dogodek je morda spodbudil TV Palmo, da je na prvomajski večer pripravila prvega v seriji pogovorov z naslovom Obračun pod Palmo, v katerem se je en podpredsednik vlade, Vojislav Šešelj, soočil s tremi opozicionalci, Vladanom Batičem, Nenadom Čankom in Veljo Iličem. Oddajo so na veliko napovedovali, pokazala pa naj bi, kako se lahko »en naš zoperstavi trem njihovim«. V nasprotju s pričakovanji avtorjev oddaje so Šešlja, zaslužnega borca za »srbsko »stvar« in nekdanjega nenadkriljivega verbalnega jurušnika režima, trije gostje demantirali, kritizirali in celo smešili. Lastnik televizije in voditelj oddaje je miril goste, se nemirno presedal, namerno prekinjal odddajo z reklamami in se opravičeval. Kasneje je pojasnjeval, kaj se je zgodilo, pripeljal v studio goste (Borisav Mieklić), da bi zanikali kaj od povedanega in ovrgli tisto, kar so gledalci jasno videli - brezobzirnost in besedna agresija nista večni in nezaustavljivi. Spodbudila ju je oblast, ki je načrtno onemogočala pogovore med različno mislečimi, strašila svoje nasprotnike in onemogočala spremembe.

To, kar so gledalci videli na TV Palma, je bilo za oblast nevarno. Čeprav je bila napovedana serija podobnih pogovorov, se niso nadaljevali, ker se je takšnim izzivom bolje izogniti: televizije zato nadaljujejo s preizkušenim pravilom, da je najboljši pogovor tisti med enako mislečimi.