V črnogorskem tisku se je zgodil paradoks: v težki finančni krizi in potem, ko je v republiki več desetletij dominiral edini časnik - Pobjeda - so v kratkem času začeli izhajati še trije dnevniki - Vijesti, Dan in Glas Crnogorca.

Ta podatek še ne bi bil tako zanimiv, če ne bi imeli omenjeni časniki vsak po 60.000 izvodov naklade. Ob padcu naklade beograjskega tiska, ki je bil dolgo časa edina in zelo močna konkurenca Pobjedi, in ob dejstvu, da ima Črna gora 650.000 prebivalcev, je to zelo visoko povprečje. Verjetno se tudi najboljšim poznavalcem tukajšnjih medijskih razmer niti v sanjah ni prikazovala tako velika številka, ki prepričljivo govori o »revolucionarni« spremembi na časopisnem trgu v Črni gori.

Čeprav so razlike v stilu in uredniški politiki teh dnevnikov zelo očitne tudi laikom, je dejstvo, da je dobil državni časnik Pobjeda zelo močno konkurenco. To velja predvsem za Vijesti, tako da ni izključeno, da bo le dve leti stari časopis mogoče že v nekaj mesecih bolj bran od Pobjede. Formula uspeha je v agresivnejšem marketingu, uvajanju tržnih standardov, modernejšem (elektronskem) prelomu, hitrejšemu reagiranju na dnevne dogodke…

Novi dnevniki so začeli s težavami, značilnimi za zagon tako pomembnega projekta, vendar pa so bili brez bremena, ki ga ima klasično državno podjetje, kakršno je Pobjeda. Ta je iz časov socializma podedovala ogromen, počasen in slabo plačan aparat z nekaj sto zaposlenimi novinarji, grafiki in drugim osebjem, ki bo kmalu hudo breme tako za kolektiv kot tudi državo.

Pri elektronskih medijih je v zelo podobnem položaju Radio Črne gore, ki je dobil v majhnih in lokalnih postajah izjemno močno zasebno konkurenco. Položaj državne televizije, brez dvoma najmočnejšega in najvplivnejšega medija v Črni gori, pa bo še dolgo ostal nedotaknjen. Čeprav v Črni gori delujejo še druge televizijske hiše, je očitno, da se še ni pojavil močan vlagatelj, ki bi bil pripravljen tvegati veliko denarja in narediti resno tv postajo kot protiutež državni televiziji, hkrati pa imeti od tega tudi finančno korist.

Črnogorski zakon o javnem informiranju, sprejet je bil sredi februarja lanskega leta skupaj s predpisi s področja volilne zakonodaje, vsebuje zelo liberalne norme, ki regulirajo ustanavljanje glasil. Izdelan je bil po vzoru držav z demokratično tradicijo in dobil v tem delu najvišje ocene domačih in tujih pravnih strokovnjakov, pa tudi politikov in novinarjev. Vendar pa dobršnji del teksta zakona natančno obravnava delo državnih medijev, tako republiških (RTV in Pobjeda) kot tudi občinskih oziroma tistih, ki so jih ustanovile skupščine republike in enote lokalne samouprave (skupščine občin). Še v času priprave zakona so imeli o tem delu zakona novinarji iz državnih medijev zelo veliko pripomb, vendar jih politiki kratko malo niso hoteli poslušati. Vsi - tako oblast kot opozicija - so se strinjali, da obdržijo državne medije pod svojo popolno kontrolo. Tako so v 24. členu zakona o javnem informiranju zapisali, da določa »programsko smer, način dela, pravice, obveznosti in odgovornosti v javnem glasilu ustanovitelj javnega glasila« - se pravi skupščina preko programskih odborov. V 26. členu lahko beremo, da imenujejo programske odbore javnega glasila pristojne skupščine, in sicer tako, da v programskem odboru sedi po en predstavnik vsake stranke, zastopane v parlamentu. O tem, ali naj bi programski odbor oblikovali po paritetnem principu ali na podlagi zaupanja volilcev na volitvah, je bilo slišati maratonske razprave in na koncu so se odločili za načelo paritete, kar je bil, po mnenju mnogih, pomemben demokratičen dosežek Črne gore.

Skoraj brez razprave so se politiki iz vladajoče in opozicijskih strank odločili, da iz programskih svetov popolnoma izločijo novinarje. Še več, v njih ne samo da ni novinarjev, ampak celo glavni urednik, ki je po zakonu odgovoren za objavljeno vsebino, »sodeluje v delu programskega odbora, vendar brez pravice odločanja«.

Programski odbor po razpisu z dvotretjinsko večino voli in razrešuje glavnega in odgovornega urednika, kar je po eni strani restriktivna norma. Na drugi strani pa se lahko izbor glavnega urednika zelo zaplete, kajti od sedmih članov programskega sveta jih mora vsaj pet glasovati za urednika RTV in Pobjede. Kaj o posameznem kandidatu misli novinarska stroka v njegovi hiši, politikov ali nič ne zanima ali pa menijo, da so nepogrešljivi.

O tem, koliko je političnim strankam v Črni gori, še posebno tistim, ki imajo polna usta demokracije in neodvisnih medijev, pomembna »jeklena kontrola« državnih medijev, najbolj priča podatek, da zakon o informiranju določa obvezna pravila o tem, kako bosta RTV in Pobjeda spremljali strankarske dejavnosti. Ta pravila določajo, da se sporočila za javnost strank objavljaju brez novinarskih intervencij, predvideno pa je tudi število vrstic, ki ga mora vsebovati poročilo s strankarske tiskovne konference. Določeno je tudi, koliko prostora bo dobilo poročilo s strankarske tribune, koliko fotografij in drugega slikovnega materiala bo objavljeno, v katerem terminu, na kateri strani, kdaj na prvi, kdaj na notranji itn.

Ali je v takšnih okoliščinah sploh smiselno govoriti o novinarski svobodi, zavesti in odgovornosti, zlasti ob dejstvu, da teh pravil in paragrafov ni treba spoštovati nikomer drugemu, razen državnim medijem?

Drugo pomembno vprašanje pa je zapostavljeno tako v zakonih kot v pravosodni praksi, to pa je, kako zaščititi ljudi pred klevetanjem in žalitvami. Čeprav so, še zlasti v zadnjih nekaj mesecih, nekateri mediji tudi vsak dan, objavljali »sve i svašta«, kar bi celo laik lahko prepoznal kot prekršek ali hujšo kršitev zakona, se ni zgodilo nič. Ljudje, ki so bili napadeni - torej potencialni zasebni tožniki, kakor tudi javno tožilstvo in novinarsko častno razsodišče niso reagirali.

Zdi se, da si nihče ne želi bremena »nultega primera«, ker očitno vsi mislijo, da je bolje trpeti posledice žalitve ali očitne laži, kot pa vložiti obtožnico, zaradi katere bi se na tožnika že jutri v istih glasilih usul plaz še hujših obtožb.