Medijska preža št. 20-21, november 2004

Oktobrska novinarska stavka je bila še eno znamenje nepopolno urejene medijske in novinarske dejavnosti v Sloveniji. Lukenj v medijski politiki je zdaj že toliko, da bi se v pristojnih državnih službah, medijski skupnosti in strokovni javnosti moral sprožiti alarm. Strokovna javnost že nekaj časa opozarja na problem koncentracije medijskega lastništva in visoke lastniške deleže državnih podjetij in skladov v medijih. Spremembe medijskega zakona, ki bi to področje bolj učinkovito uredile, niso obravnavane v državnem zboru pred volitvami, čeprav jih je vlada pripravila. Tako njihova usoda ostaja neznana. Položaj samostojnih in svobodnih novinarjev – menda jih je nekaj sto – je tako neurejen, da so ti novinarji pri poklicnih in socialnih pravicah popolnoma prepuščeni samovolji urednikov in delodajalcev; to najpogosteje pomeni, da poklic opravljajo za (nizek in nereden) avtorski honorar in brez socialne in pokojninske, včasih pa tudi zdravstvene varnosti. Tudi na ta problem strokovna javnost opozarja že nekaj let. Preučili smo mehanizme in ukrepe, ki na področju samostojnih in svobodnih novinarjev veljajo v drugih evropskih državah, organizirali nekaj javnih razprav, vanje vključevali delodajalce, novinarska združenja in vlado, vendar je položaj ostal slab in pravzaprav sramoten glede na raven razvitosti države. Še en vozel neizdelane medijske politike so lokalni in regionalni mediji, predvsem radijski in televizijski programi posebnega pomena. Zakonsko določeni statusi so podeljeni 17 radijskim in 7 televizijskim programom, sredstva, ki naj bi jim za sofinanciranje pripadla iz 3 odstotkov rtv-prispevka, pa so blokirana po zaslugi zakonodajalca, ki je sprejel ustavno sporno zakonsko določilo in ničesar ne naredi, da bi ga po odločbi ustavnega sodišča popravilo; pa tudi po zaslugi ministrstva za kulturo in RTV Slovenija, ki se pri ukrepanju glede sredstev za programe posebnega pomena drug do drugega vedeta kot izsiljevalca in ne instituciji, ki sodita med ključne stebre in javne službe na področju medijske politike v tej državi. Hkrati pa novinarji s Primorske opozarjajo na nespodobno priznavanje statusa rtv-programa posebnega pomena nekaterim lokalnim radijskim in televizijskim postajam, ki celo v dnevnoinformativnih oddajah objavljajo plačana oglasna sporočila in prispevke, ne da bi jih jasno ločili od novinarskih prispevkov.

V ta prikaz problemov medijske politike lahko vključimo še desetletje dolg prehod RTV Slovenija v javni servis, dramatične in včasih kontroverzne finančne razmere, ki zaznamujejo in programsko šibijo to pomembno medijsko institucijo; ni jim videti konca in rešitve. Lahko dodamo še problem sistema sofinanciranja (subvencioniranja) medijske produkcije in infrastrukture v Sloveniji, v katerega je vgrajen konflikt interesov, saj v komisiji, ki pri ministrstvu za kulturo odloča o sredstvih, sedijo predstavniki medijev, ki kandidirajo za sredstva, in v posameznih obdobjih ravno njihovi projekti dobijo največ državne pomoči..

Novinarska stavka je bila torej le ponazoritev neurejenosti razmerij na medijskem področju in znanilka novega vala tranzicije, ki se obeta področju medijske dejavnosti v Sloveniji. Pomembni nosilci te nove tranzicije morajo biti novinarji – ne le kot varuhi svojih poklicnih in socialnih pravic, ampak tudi kot tisti, ki nam, državljanom, omogočajo uresničevanje pravice do obveščenosti o pomembnih družbenih zadevah. Zato menim, da so upravičeno stavkali in si priborili pravico, da se pogajajo o nacionalni kolektivni pogodbi in dosežejo bolj dolgoročen dogovor z delodajalci glede svojih poklicnih in socialnih pravic. Druge luknje v medijski politiki pa morajo začeti odpravljati predvsem pristojni državni organi, ne nazadnje nova vlada in parlament, vendar mora biti v proces iskanja najboljših zakonskih rešitev, mehanizmov in ukrepov vključena splošna in strokovna javnost v Sloveniji, po potrebi pa tudi evropska.