Vloga medijev pri odpravljanju kriminalitete, predvsem pa korupcije je v svetovni javnosti vse bolj poudarjena; na to opozarjajo mednarodne organizacije in številne konference. Mediji lahko opozorijo tako javnost kot tudi organe pregona na posamezne primere korupcije in jih spodbudijo k začetku preiskave. Korektno in pravočasno poročanje je večkrat bolj učinkovito kot katera koli druga oblika odpravljanja korupcije. S poročanjem povečamo občutljivost ljudi do tega pojava, da pozovejo pristojne, naj ukrepajo in se korupciji zoperstavijo. Novinarji v razvitih demokracijah pri pridobivanju informacij upoštevajo profesionalne standarde ter kodekse, ki zagotavljajo strokovnost in objektivnost. Zaradi možnih zlorab sodobne družbe vlagajo vse več sredstev v izobraževanje raziskovalnih novinarjev, da bodo z dopustnimi tehnikami zbirali kakovostne in verodostojne informacije, ki jih bodo korektno posredovali javnosti. Sodobno izobraževanje novinarjev zajema širok spekter znanj – od politologije, kriminalistike do prava, ekonomije in drugih ved. Pogoj za takšno delo je neodvisnost medijev, kajti odvisni mediji so največja ovira za razvoj kritičnega in neodvisnega novinarstva. V družbi je treba nujno zagotoviti medijski pluralizem, saj lahko samo mediji nadzirajo druge medije in državne institucije. Novinarji naj ne bi popuščali različnim pritiskom in se naslanjali zgolj na stroko.

Množični mediji so vključeni v vse segmente družbe. Imajo močan vpliv na življenje ljudi in še zlasti na javno mnenje. Ne gre samo za to, da vplivajo na naša stališča. Gre zlasti za to, da množični mediji omogočajo dostop do znanja, na katerem temelji veliko družbenih aktivnosti. Mediji odločilno vplivajo tudi na politiko, saj ji postavljajo omejitve, ki so posledica naklonjenosti javnega mnenja. Še več, v svetu, ki je zasičen z različnimi informacijami, je še posebno pomemben dostop do enostavnih informacij, ki puščajo dovolj svobode, da si lahko prejemniki ustvarijo svoje mnenje (Castells 2000). Predvsem pa imajo mediji velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja.

Vsakoletna raziskava Stališča o korupciji,(1) katere naročnik je Komisija za preprečevanje korupcije Republike Slovenije, jasno prikazuje ugotovitve (glej spodnji graf št. 1), da na ocene o razširjenosti korupcije najbolj vplivajo mediji. Skoraj 40 odstotkov anketirancev v raziskavi Stališča o korupciji iz leta 2008 ocene o razširjenosti korupcije utemeljuje na tistem, kar so prebrali v časopisih in slišali na radiu in televiziji. Delež vpliva medijev ostaja konstanten in prevladujoč v celotnem nizu šestih meritev (od leta 2002 naprej).

Graf 1: Na čem temelji vaše mnenje o razširjenosti korupcije v Sloveniji?

(Glej graf 1)

Vir: Stališča o korupciji, 2008; www.kpk-rs.si

Zaznava korupcije v Sloveniji zajema tudi predstave o tem, kdo je v Sloveniji najbolj zaslužen za boj proti korupciji. Po mnenju anketirancev iz raziskave so za boj proti korupciji najbolj zaslužni mediji in komisija za preprečevanje korupcije. Slika stališč (glej spodnji graf št. 2) ostaja dokaj konstantna in razmerja odgovorov se v času od leta 2002 niso kaj dosti spreminjala.

Graf 2: Kako so institucije pripomogle k boju proti korupciji v Sloveniji?

(Glej graf 2)

Vir: Stališča o korupciji, 2008; www.kpk-rs.si

Vprašanje, ki je bilo prav tako postavljeno vsa leta v raziskavi, meri na zaupanje institucijam, ki bi naj korupcijo preprečevale. Spodnji graf št. 3 kaže, da sta najprimernejši mesti za prijavo korupcije po mnenju anketiranih policija (35 odstotkov) in komisija za preprečevanje korupcije (31 odstotkov). Precej pa so primerjalno pridobili mediji (iz 10 na 17 odstotkov), ki imajo po teži sicer pol manj navedb kot prej omenjena prva dva »naslova«, kamor bi se anketiranci obrnili s prijavo. Zanimivo in delno pričakovano je seveda tudi, da mediji kot relevanten subjekt v zavesti javnosti v boju proti korupciji izraziteje izstopajo prav času (letu) volitev. Vidimo lahko namreč, če pogledamo prejšnje meritve, da so izraziteje izstopali tudi v letu 2004.

Graf 3: Komu bi prijavili primer korupcije, če bi zanj izvedeli?

(Glej graf 1)

Vir: Stališča o korupciji, 2008; www.kpk-rs.si

Raziskavo med slovenskimi novinarji je od meseca januarja do aprila 2008 izvajala agencija Ninamedia. Potekali sta dejansko dve raziskavi: ena je bila telefonska raziskava na splošni javnosti o pojavu korupcije med novinarji. V drugi raziskavi pa je agencija iz različnih, javno dostopnih virov informacij zbirala podatke o medijih ter novinarjih v Sloveniji in med njimi izvedla raziskavo o istem predmetu.

Kot razlog, zakaj novinarji sploh sprejemajo podkupnine, so anketiranci splošne javnosti v najvišjem deležu navedli slabe plače novinarjev, anketirani novinarji pa menijo, da je razlog sprejemanja podkupnin predvsem v neprofesionalnosti nekaterih novinarjev. Splošna javnosti meni, da bi morala korupcijo v novinarstvu v prvi vrsti odkrivati komisija za preprečevanje korupcije, novinarji pa so v najvišjem deležu navedli medije same. Če bi izvedeli za primer korupcije med novinarji, bi novinarji primer korupcije prijavili vodstvu medija, anketiranci splošne javnosti pa bi primer prijavili komisiji. Novinarjem, ki sprejmejo podkupnino, bi anketirani novinarji v najvišjem deležu prepovedali nadaljnje novinarsko delo.

Anketiranci splošne populacije se najpogosteje informirajo o primerih korupcije prek televizije, več kot polovica bolj zaupa javnim kot komercialnim medijem. Večina meni, da je za slovenske medije najbolj značilna verodostojnost, hkrati le trije odstotki anketiranih menijo, da je za slovenske medije najbolj značilna koruptivnost. Na delo novinarjev po mnenju anketirancev splošne javnosti najbolj vpliva politika. Skoraj polovica za podkupovanje med novinarji še ni slišala, sicer pa so v najvišjem deležu anketirani navedli, da so za podkupovanje med novinarji izvedeli iz medijev.

Anketiranci novinarske populacije mislijo, da višina plačila za delo še v največji meri vpliva na kakovost opravljanja novinarskega poklica in napredek. Dobra polovica meni, da so novinarske vsebine v njihovih medijih jasno ločene od oglaševalskih; tako je tudi dobra polovica navedla, da so v njihovi medijski hiši že sprejeli interni etični kodeks. Tri četrtine anketiranih novinarjev čutijo določene oblike pritiska pri svojem delu, ti pritiski so uredniške, ekonomske in politične narave. Sicer pa so bili novinarji najpogosteje deležni naslednjih spornih ponudb: darila manjših vrednosti, vstopnic za prireditve, o katerih poročajo, poslovnih kosil, priložnostnih spominkov ter informacij. Polovica anketiranih novinarjev se je že znašla v situaciji, ko so jim ponudili darilo brez kakršnih koli pogojev. Slaba desetina novinarjev je že kdaj poročala v prid izdelka ali osebe, ki jim je ponudila darilo, v večini so bile te osebe predstavniki podjetij.

Na spletni strani komisije za preprečevanje korupcije (www.kpk-rs.si) je objavljena spletna anketa »Kje je po vašem mnenju največ korupcije?«. Posamezniki se lahko odločijo med več naštetimi možnostmi, kot so: politika, sodstvo, zdravstvo, gospodarstvo, mediji in drugo. Na dan 28. 3. 2009 je bilo oddanih 3799 glasov. Največ posameznikov (1930), kar je 50,8 odstotka vseh glasov, je bilo mnenja, da je največ korupcije v politiki. Sledi gospodarstvo, za katerega se je izreklo 19,2 odstotka vseh posameznikov (729 glasov), nato zdravstvo (14,6 oziroma 554 glasov). Sledi še sodstvo s 384 glasovi oziroma 10,1 odstotka vseh posameznikov, mediji (3,6 oziroma 137 glasov) itn.

Pri opravljanju novinarskega poklica je zelo pomembno odpravljanje konfliktov interesov, ki se tesno navezujejo na korupcijo. V tej točki novinarji lahko nastopajo kot tisti, ki so sami vpleteni v koruptivna dejanja. Konflikti interesov se zgodijo, ko se posamezniki soočijo z več med seboj tekmujočimi interesi in se morajo odločiti za enega, ki prevladuje. To so lahko interesi odgovornosti do vira, lastni interesi, interesi gospodarskih potreb organizacije, v kateri deluje, in ne nazadnje informacijske potrebe javnosti (Poler 1997). Konflikt interesov je situacija, v kateri lahko ugotoviš, da lahko enega izmed svojih poslov, interesov, dejavnosti ali dolžnosti izpolnjuješ le na račun drugega izmed svojih poslov, interesov, dejavnosti ali dolžnosti. Okoliščine, ki lahko povzročijo konflikt interesov z opravljanjem novinarske dejavnosti, se lahko kažejo z vključevanjem v določene interesne dejavnosti, s članstvom v organizacijah, s sprejemanjem daril, bonitet, uslug ali prednostnih obravnav, z denarnim vlaganjem, dodatnimi zaposlitvami ipd.

Podkupovanje je pogost razlog za konflikt interesov novinarjevega delovanja. Glede na moč podkupovalca in višino podkupnine se ob zanemarjanju drugih standardov novinar lahko odloči za pristransko oblikovanje svojega prispevka. Izpostaviti je treba tudi osebne odnose novinarjev z njihovimi viri. Večkrat je težko ohraniti nepristranskost, ko se poročevalci družijo s tistimi, ki so življenjska sila njihovega obstoja ali do njih razvijejo pristna nagnjenja. Nekatera javna občila skušajo preprečiti članstvo ali sodelovanje svojih novinarjev v organizacijah znotraj družbene skupnosti (politične stranke, civilne iniciative itd.), ker s tem postanejo del sistema, o katerem morajo poročati. Drugi takšno dejavnost celo spodbujajo, ker v njej vidijo sredstvo za prilagajanje potrebam skupnosti in možnost pridobivanja virov informacij. Četudi članstvo v politični organizaciji še ne pomeni nujno novinarjeve pristranskosti, je lahko sporno že zaradi verjetnosti, da bo javnost novinarjevo članstvo v politični organizaciji dojela kot nezmožnost nepristranskega poročanja. Iz tega izhaja potreba, da se novinarji izogibajo strankarski politični dejavnosti. Če novinar prevzame vodilno funkcijo v stranki in organih oblasti, je priporočljiva jasna ločnica med poklicnim in političnim udejstvovanjem, kar pa je težko doseči. Izogibanje konfliktom interesov je novinarjeva dolžnost. Problem se pojavi takrat, ko konfliktov ni mogoče predvideti. Rešitev nastalega konflikta je v priznanju konflikta pred javnostjo, nato pa v poskusu reševanja.

Prva novinarjeva odgovornost je odgovornost do naslovnika. Ko novinar sprejme uslugo, darilo ali drugo posebno pozornost, sproži resno vprašanje o svoji objektivnosti. To pomeni, da s prejemanjem podkupnin krši predvsem svojo dolžnost do javnosti. Ohranjanje poklicne integritete in verodostojnosti mu nalaga dolžnost, da ne sme sprejemati podkupnine. Ni sporno, da je novinarjeva dolžnost zavrniti vsako podkupnino. Problem nastane, ko poskušamo opredeliti, kaj vse je podkupnina. Meje med podkupnino, darilom ter enostavnim znamenjem pozornosti in prijaznosti so pogosto nejasne. Glede na razprave v javnosti menim, da bi se novinarji morali držati ničelne tolerance pri sprejemanju daril in vseh drugih ugodnosti. Podkupovanje v novinarskem poklicu lahko včasih poteka tudi v drugi smeri. Novinar je namreč pripravljen viru plačati, da bi prejel pomembno informacijo. To velja tako za plačevanje posameznih informacij kot tudi ekskluzivnih zgodb.

Medijske informacije vplivajo na naše razmišljanje in odzive. K temu lahko pripomore novinar, ki svojemu poročanju doda del lastnega prepričanja ali usmerjenosti. Ekskluzivne novice časopisnim hišam pogosto prinesejo več bralcev, kar pomeni večji dobiček in večjo naklado. Novinarja lahko želja po uspehu pripelje do tega, da poskuša za vsako ceno pridobiti informacijo, ne glede na novinarski kodeks in zasebnost žrtve ali storilca dejanja. Ovire, ki zavirajo razvoj svobodnega preiskovalnega novinarstva na področju korupcije, se kažejo predvsem v lastništvu medijev, odvisnosti od učinkov propagande, omejenem dostopu do informacij, strahom pred negativnimi odzivi in neposredni ogroženosti novinarjev. Ker so nekatere države(2) v večini primerov lastnice medijev, niso zainteresirane, da bi mediji prikazovali negativno vlogo države v povezavi s korupcijo. Prav tako zasebna lastnina ni zagotovilo, da njihovi novinarji opravljajo delo po načelih, ki veljajo za neodvisno novinarstvo. Vodilo takšnih medijev je dobiček, kar se navezuje na velikost, razširjenost in priljubljenost medija. Prav tako naročniki oglašujejo v medijih, o katerih menijo, da ne škodujejo njihovim interesom. Posamezni prispevki povzročajo negativne odzive v javnosti ali s strani institucij, kar se lahko stopnjuje v bolj ali manj prikritih grožnjah, ki imajo lahko ekonomske in drugačne posledice. Posebej je potrebno izpostaviti zaščito novinarjev in oseb, ki so pripravljene pričati ali kritično govoriti o korupciji. Kljub deklarirani pravici dostopa do informacij, obstajajo sporni mehanizmi za uveljavitev takšne pravice.

Glede na podatke, pridobljene v raziskavah o percepciji prebivalstva in o dejanskih zaznavah korupcije, je mogoče trditi, da Republika Slovenija s tem pojavom ni preveč obremenjena, vsaj v primerjavi z velikim številom članic Evropske unije ne. Korupcija v Sloveniji ni način preživljanja, ampak sredstvo za nezakonito dodatno izboljšanje materialnega položaja posameznikov, ki se z njo ukvarjajo. Kljub temu je škoda, ki jo utrpijo državljani in država zaradi korupcije, velika, in kljub temu ostaja še kar veliko področij, kjer bi bilo možno stanje že z minimalnimi preventivnimi ukrepi izboljšati. Povečanje učinkovitosti delovanja policije na tem področju, ki je sicer nujno potrebno, bi lahko imelo za posledico večje zaupanje državljank in državljanov v delovanje pravne države, na pogoje in okoliščine za nastanek ter razvoj korupcije pa, po mnenju respondentov iz raziskave o pojavu korupcije med novinarji iz leta 2008, ne bi imelo nobenega vpliva (raziskava Pojav korupcije med novinarji 2008).

Demokratična družba mora zastavljati vprašanja, saj razvoj družbe temelji na spodbudah in spremembah. Represija kot odgovor kriminalu naj bo le izjema, prej pa je treba izkoristiti vse druge možnosti, saj z represijo dosežemo le kratkotrajne učinke. Sodobna družba mora spremljati mednarodno dogajanje, v katerem se prepletajo zunanja in notranja ogrožanja, predvsem pa se mora odzivati na spremembe organizirane kriminalitete. Tem gibanjem je treba slediti tudi na zakonodajnem področju ter sistemsko poskrbeti za varnost človeških življenj in lastnine, pri tem pa sprejemati sistemske rešitve in ukrepe, ki ne kršijo ali ogrožajo človekovih pravic. Poseben poudarek je potreben v boju zoper tako imenovani sekundarni dejavnosti organiziranega kriminala; to sta pranje denarja in korupcija. S temi dejavnostmi organizirane kriminalne skupine prehajajo v legalno sfero in tvorijo peto neodvisno vejo oblasti, ki lahko kontrolira vse ostale. S sredstvi, ki jih imajo danes na voljo kriminalne organizacije, lahko uničijo gospodarstvo države in razvrednotijo družbene vrednote. Za takšne oblike ogrožanja pa so ranljive predvsem države v tranziciji (Pojav korupcije med novinarji 2008).

Glede medijev lahko sklepamo, da je tema korupcije pogosto obravnavana. Ker tema privablja številne bralce, se glede na število člankov lahko ustvari vtis o razširjenosti korupcije v družbi, še posebej, če prevlada senzacionalistični način pisanja, na kar so opozorili izsledki raziskave. Glede na analizo člankov je razvidno, da novinarji največ pišejo o korupciji na splošno, manj pa je poglobljenih analiz in razprav, ki bi se osredotočale na določeno problematiko, na specifične probleme in pri tem prišle do podatkov in razlag, koristnih za razumevanje in odpravljanje korupcije. Zato bo treba vlagati več sredstev v izobrazbo preiskovalnih novinarjev, ki bodo lahko analitično obravnavali problem, izpostavili problematiko z več zornih kotov in se kritično opredelili do rešitev. Takšen novinar bi moral poleg vseh znanj, ki si jih je pridobil v rednem študiju, poglobiti znanja iz kriminalistike in zbiranja dokazov zaradi prikazovanja dejanskega stanja in tudi svoje varnosti. Ustvarjanje afer ne prispeva k učinkovitemu odpravljanju korupcije (Dobovšek 2005).

Nesenzacionalistična vloga medijev je vse bolj jasno začrtana v smernicah delovanja sodobnih profesionalnih medijskih hiš. Trend nekaterih medijev, da s senzacionalističnim poročanjem zvišujejo naklado, gledanost in poslušanost ter tržno uspešnost, ustvarja v javnosti predstave, ki morda niso odsev dejanskega stanja. Takšno delovanje medijev lahko škoduje prizadevanjem institucij, ki sistemsko delujejo na področju odpravljanja korupcije. Pogosto tisti, ki opazijo korupcijo pri sodelavcih ali znancih, omahujejo s prijavo takšnih dejanj iz strahu pred negativnimi posledicami, zaradi pomanjkanja pravilnega razumevanja pojava v družbi in nepravilnih predstav o škodljivosti dejanja. Zato je treba s kritičnim poročanjem opozoriti družbo na korupcijo, še posebno pa na dejstvo, da s korupcijo ne izgublja le neposredno oškodovani udeleženec, temveč družba v celoti. Opozarjanje in prijavljanje takšnih dejanj mora pritegniti celotno družbo, da bo vsakdo rekel korupciji ne in ne bo imela pogojev za širjenje (Dobovšek 2005).

Neodvisni mediji se tako postavljajo kot tista sila, ki lahko nadzoruje politiko in opozarjajo na napake. Če si politika podredi medije, še ne more delovati neomejeno, kajti na svetovnem prizorišču ostaja organizirani kriminal, ki deluje neodvisno od ostalih vej, in v boju med ostalimi vejami oblasti lahko izkoristi priložnost in – kot peta veja oblasti – prevzame oblast.

ARAGON, raziskovanje in načrtovanje, d. o. o. Stališča o korupciji. Ljubljana, 2006.

Castells, M. (2004): The Power of Identity: The information Age: Economy, Society and Culture. Oxford, Blackwell Publishing.

Dobovšek, B. (2005): Korupcija in politika. Ljubljana: Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

Jager, M. (2000): Raziskanost korupcije v Sloveniji. V: Podjetje in delo. Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, št. 6–7, str. 1013–1019.

Ninamedia d. o. o. (2008): Pojav korupcije med slovenskimi novinarji. Telefonska raziskava med splošno javnostjo in spletna raziskava med slovenskimi novinarji. Komisija za preprečevanje korupcije. Ljubljana.

Poler M. (1997): Novinarska etika. Ljubljana, Magnolija.

Sačić, Ž. (1998): Korupcija i njezino suzbijanje u svijetu i Hrvatskoj – Kriminološko-kriminalistički aspekti. V: Policija i sigurnost 7, št. 1–2., Zagreb.

Šelih, A. (2000): Poskus kriminološke razlage korupcije. V: Podjetje in delo. Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, št. 6–7, str. 1007–1013.

Škrbec, J. (2008): Analiza raziskav o korupciji. Magistrsko delo. Fakulteta za varnostne vede. Ljubljana, 2008.

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede – Inštitut za družbene vede – Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, Raziskava: Stališča o korupciji, Ljubljana 2002, 2003, 2004, 2006, 2008, 2009.

www.kpk-rs.si

Odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi Matija Grah proti Delu, d. d., je sporna predvsem zato, ker kaže popolno nepoznavanje principov novinarskega dela in kriterijev novinarskih kakovosti. Kot taka je nevaren precedenčni primer, ki lahko resno ogrozi svobodo govora, predvsem pa svobodo novinarjev v Sloveniji.

Tedanje vodstvo Dela z Danilom Slivnikom kot direktorjem in Petrom Jančičem kot odgovornim urednikom na čelu je Grahu odpovedalo pogodbo o zaposlitvi, češ da ni izpolnjeval kriterija objektivnosti pri obveščanju javnosti in da (kot je na sodišču zatrjeval Jančič) njegovi teksti »niso bili v skladu z uredniško politiko časopisne hiše. Poročanje mora biti točno, pošteno, uravnoteženo, nepristransko«. Grah naj bi po besedah Slivnika pisal članke »slabe kvalitete«, se »slabo odzival na spremljanje dogodkov« v Avstriji in »se je slabo odzival na pripombe nadrejenih«.

In zdaj nastopi ključna težava celotnega primera oziroma procesa. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani oziroma okrožna sodnica Slavica Kirn, ki se je podpisala pod sodbo, je Jančiču in Slivniku verjela na besedo. Sodišče ni preučilo niti enega Grahovega članka. In zato tudi v nobenem njegovem članku ni moglo najti in dokazati neobjektivnosti, netočnosti, nepoštenosti, neuravnoteženosti ali pristranskosti. Niti enega članka ni preučilo, analiziralo ali ga dalo preučiti oziroma analizirati strokovnjakom, ki bi lahko presodili, ali so ti članki resnično »slabe kvalitete«, neobjektivni, netočni itd. Ključnih kronskih dokazov Grahove sposobnosti ali pa nesposobnosti sodišče sploh ni preučilo in se sploh ni potrudilo preučiti. Verjelo je Slivniku in Jančiču – in ni verjelo Grahu. Povsem preprosto.

Tu se pojavi težava in nevarnost omenjenega primera za svobodo novinarstva in medijev v Sloveniji: ta primer in ta sodba odpira Pandorino skrinjico podobnih primerov, ko se bo uprava in/ali glavni urednik želel znebiti neprimernih, neprijetnih ali neposlušnih novinarjev. Dejstvo, da sodišče povsem zaupa odločitvi urednika in predsednika uprave, da je članek »slabe kvalitete« in neobjektiven in pri tem ne zahteva nobenega dodatnega, drugega mnenja, na primer stroke, ki se ukvarja z vprašanji novinarskih kriterijev, novinarske kakovosti in novinarskih žanrov, odpira možnost neštetim zlorabam in odpuščanju še tako kakovostnih novinarjev.

Vsak direktor in vsak urednik se bo namreč zdaj lahko skliceval na – v znanstveni literaturi neveljavni – kriterij objektivnosti. Vsak direktor bo zdaj lahko neposlušne novinarje odpuščal z utemeljitvijo, da so kratko malo neobjektivni in netočni, pri tem pa odločitve o odpuščanju ne bo rabil utemeljiti z niti enim primerom takšnega netočnega novinarskega prispevka (da je prispevek neobjektiven, tako ali tako po nobeni novinarski teoriji ne bo uspel dokazati). In ko bo tako odpuščeni novinar šel na sodišče, bo sodišče prisluhnilo obema stranema, potem pa eni strani verjelo na besedo. Niti enega članka ne bo zahtevalo, niti enega članka ne bo samo prebralo, glede niti enega članka ne bo zahtevalo analizo oziroma mnenje stroke. Novinarji, ki ne bodo ustrezali svojim direktorjem in interesov lastnikov ali pa politikov, bodo tako utišani. Z njimi pa bo utišana tudi svoboda govora.

Ko nepoznavanje principov novinarskega dela, predvsem njegove kritičnosti in samostojnosti, kažejo politiki, je to žalostno, a hkrati tudi razumljivo. Mnogi od njih so namreč nekoč bili v komunistični partiji (pa čeprav so lahko danes na domnevno nasprotnem političnem polu), skoraj vsi pa seveda ne marajo kritike in bi se v medijih radi pojavljali zgolj v najlepši luči. Toda ko takšno nepoznavanje principov novinarskega dela – na kateri je utemeljena tudi svoboda govora v celotni družbi – kaže sodna veja oblasti, sestavljena iz visoko izobraženih posameznikov, ki so povrhu vsega še družboslovci, se moramo zamisliti in zaskrbeti.

Čeprav bi tudi sodstvo in sodniki verjetno najbolje razumeli, v čem je težava, če bi takšne primere aplicirali na svoje delo in na svoje odločitve. Kaj bi se zgodilo, če bi sodnika njegov nadrejeni odpustil, ker naj bi bil netočen, njegove sodbe pa nekvalitetne? Ko bi se tako odpuščeni sodnik odločil za tožbo, bi sodnik, ki bi odločal o njegovem primeru, kratko malo zaslišal njega in nato njegovega nadrejenega in se odločil, da verjame nadrejenemu – v roke pa ne bi vzel niti enega procesa, ki ga je vodil odpuščeni sodnik, in tudi nobene njegove sodbe ne bi prebral. Kako bi presodil, ali je bilo odpuščanje upravičeno, če pa naj bi bilo utemeljeno prav na slabem delu? In če tega slabega dela sodnik sploh ne bi preveril oz. ovrednotil?

Če bi se tako slab in površen primer oz. razsodba zgodila v primeru sodnika, bi vsi sodniki in pravniki v Sloveniji bili plat zvona in demonstrirali pred parlamentom. Kako da teh istih kriterijev ne upoštevajo, ko gre za novinarje? Zakaj sodnica v primeru Grah ni zaslišala obe strani, potem pa (podrobno) preučila delo, ki naj bi bilo razlog za odpustitev? Se sploh zaveda, kako nevaren precedenčni primer je ustvarila?

Vse to so vprašanja, ki si jih v demokratični družbi ne bi smeli (več) zastavljati. Pa si jih še vedno moramo.