N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
uvodnik
časopisni trg
oglaševanje na tv
neurejena zakonodaja
novinarji in mediji na sodiščih
evropsko medijsko pravo
javni govor
mednarodne konference in festivali
medijski pregled
recenzije
odziv na odziv
ekskrementi
foto
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Regulacija evropskega televizijskega trga
Sodišče Evropske skupnosti je po pogodbah o Evropskih skupnostih (ESPJ, ES in ESJE *) in za nekatera področja tudi po pogodbi o Evropski uniji pristojni organ pravosodne oblasti Evropske unije.

V skladu z občim načelom Evropske unije, da so pristojnosti držav članic na naddržavni ravni prenosljive le na podlagi podelitve pristojnosti (načelo o omejenem posamičnem pooblastilu), deluje Sodišče EU le v okviru s pogodbo predvidenih postopkov. Za tu obravnavano področje pravosodja so to predvsem postopek zaradi kršitve pogodbe v skladu z 226. členom pogodbe o Evropski skupnosti (P-ES), prošnja o vnaprejšnji odločbi po 234. členu P-ES kot tudi ničnostna tožba in tožba zaradi zavlačevanja v smislu 230. člena P-ES.

Pravosodje na področju televizije
Uvrstitev televizijske dejavnosti med davka na storitev oproščene dejavnosti v skladu s členoma 49 in 50 P-ES (1974 do 1988)

Začenši s razsodbo v zadevi Sacchi leta 1974 (Evropska skupnost, Resolucija 155/73, Zbirka 1974, 409) je Sodišče večkrat ugotovilo in končno tudi podrobno obrazložilo, da se televizijska dejavnost v smislu 49. in 50. člena P-ES šteje za storitveno dejavnost (Evropska skupnost, Res. 352/85, Bond van Adverteerders, Zb. 1988, 2085). S tem je po eni strani določeno, da je Evropska unija načeloma pristojna za urejanje vprašanj televizijske dejavnosti kot temeljne svoboščine, kakor izhaja iz pogodbe, in po drugi strani, da se pri oddajanju televizijskega programa onkraj državnih meja upoštevajo uredbe o oprostitvi dajatve na storitev, tako da je na primer omejitev te svobode dopustna le v določenih, ozko zamejenih in ustreznih primerih.

Upravičilni razlogi za omejitve (1980 do 1997)
V obeh preteklih desetletjih se je odločanje osredotočalo na vprašanje, v katerih primerih so države članice upravičene uveljaviti omejitev svobodnega prometa televizijskih oddaj do druge članice. Pri tem naj bi se seveda odločalo glede na dobo pred uvedbo smernice o televiziji (89/552/EGS) v okviru smernice o spremembi (97/36/es) in odtlej veljavnega pravnega položaja.

Poleg že v pogodbi o Evropski skupnosti eksplicitno navedenih razlogov (prim. čl. 55, 46 P-ES) je treba upoštevati predvsem tako imenovane »neovrgljive zahteve občega interesa«. Sodišče Evropske unije je za področje oprostitve davka na storitev in posebej tudi za televizijsko dejavnost pripoznalo za utemeljene določene omejitve, s tem da te omejitve veljajo brez razlik za nacionalne in za tuje ponudnike in da so v skladu z načelom o sorazmernosti. Mednje sodijo, recimo, zaščita duhovne lastnine, poštenost trgovinskega prometa in zaščita potrošnika, ohranitev pluralistične in nekomercialne radiotelevizije kakor tudi zaščita gledalca pred čezmernim reklamiranjem (Sodišče Evropske unije, Res. 62/79, Coditel I, Zb. 1980, 881; c-288/89, Skisana Gavda, Zb. 1991, I-4007; c-353/89, Komisija/Nizozemska, Zb. 1991, I-4069; c-148/91, Veronica Omroep, Zb. 1993, I-487; c-23/93, TV 10, Zb. 1994, I-4795; Res. 52/79, Debauve, Zb. 1980, 833). Razlogi za obči interes ne smejo biti zgolj gospodarski. Sorazmerni so takrat, ko, prvič, ustrezajo doseganju postavljenega cilja, drugič, so za to nujno potrebni in tretjič, so najblažje sredstvo.

Opozoriti je treba, da države članice zahtev, ki so bile upoštevane pri dokončni uskladitvi na ravni Evropske skupnosti (glej smernica 93/83/EGS), ne smejo več uveljavljati. Takšni ukrepi pravnega izenačenja so tudi v smernici o televiziji, npr. za zaščito mladoletnih oseb (Sodišče EU c-34/95, Varuhi potrošnikovih pravic/De Agostini, c-35/95 in c-36/95, Varuhi potrošnikovih pravic/TV-Prodaja na Švedskem, Zb. 1997, I-3843).

Uveljavljanje suverenosti nad ponudnikom RTV programa
Osrednja točka številnih nadaljnjih odločitev Sodišča Evropskih skupnosti je bilo vprašanje, s katerimi kriteriji določiti, kateri najvišji oblasti je ponudnik programa podrejen. Sodišče je za izhodišče vzelo televizijsko smernico načela o državi ponudnici, s čimer je uvedlo uredbo, da se o zakonitosti televizijskega oddajanja presoja na podlagi pravnega položaja države članice, katere najvišji sodni oblasti se potemtakem podredi ponudnik (2. člen, 1. odstavek smernice 89/552/EGS a. f.). To načelo je izraz v pravni zakonodaji Evropske skupnosti veljavnega temeljnega načela o medsebojnem priznanju. Ta v bistvu pomeni, da se na skupnem trgu prosto trguje s storitvami in proizvodi, kadar ti ustrezajo zahtevam države porekla (temeljno načelo o nadzoru dežele proizvajalke). Za področje televizije je upoštevanje tega načela še toliko bolj pomembno, ker je bilo v skladu z 2. odstavkom 2. člena smernice o televiziji a. f. dodatno normirano temeljno načelo o prosti nadaljnji širitvi, tj. da (izvorne) države članice ne morejo izvajati nobenega dodatnega nadzora v zvezi z zakonitostjo oddajanja. Vpeljava načela o državi ponudnici je tekla v povezavi z usklajevanjem pravnih predpisov, po katerih so države članice na razne načine ovirale oz. imele možnost ovirati prosto izmenjavo televizijskih prenosov (npr. pravilnik o vstavljanju in trajanju reklam ali o prepovedih reklam za nekatere proizvode).

Sodišče EU je v večih postopkih izdelalo načela, s katerimi je bilo moč ugotoviti, v kateri državi članici ima ponudnik RTV programa svoj sedež in kje je potemtakem moč nad njim izvajati pravni nadzor (Sodišče EU, c-222/94, Komisija/Združeno kraljestvo, Zb. 1996, I-4025; c-23/93, TV 10 n.n.m.; c-412/93, Leclerc-Siplec; Zb. 1995, I-179; c-11/95, Komisija/Belgija, Zb. 1996, I-4115; c-14/96, Denuit, Zb. 1997, I-2785; c-56/96, VT 4, Zb. 1997, I-3143).

Kriteriji, ki jih je sodišče EU razvilo v omenjenih postopkih, so bili z revizijo smernice o televiziji leta 1997 vključeni v zakonodajo Evropske unije.

Nove odločitve (od 1997 dalje)
V zadnjih dveh letih se je prvostopenjsko sodišče EU bolj posredno ukvarjalo z vprašanjem financiranja javne radiotelevizije v državah članicah. Povod za to so bile pritožbe privatnih konkurentov, ki so se v tekmi s pretežno iz naročnine RTV financiranimi javnimi podjetji čutili prikrajšane. Komisija v okviru preverjanja teh očitkov ni ukrenila vsega potrebnega, kar je med tožbo o zavlačevanju ugotovilo prvostopenjsko sodišče (Prvostopenjsko sodišče EU t-95/96, Gestevision Telecinco/Evropska komisija; t-17/96, TF 1/Evropska komisija, sodba z dne 3. 6. 1999). Isto sodišče je poleg tega razsojalo tudi v primeru ničnostne tožbe privatne flamske televizijske postaje vtm proti odločbi komisije iz leta 1997. Sodišče je podprlo mnenje komisije, da na državnem dovoljenju temelječi monopol v korist privatnih ponudnikov kot edinih, ki smejo oddajati televizijski program z reklamami, krši 86. člen hkrati s 43. členom pogodbe o Evropski skupnosti (Prvostopenjsko sodišče EU, t-266/97. VTM/Evropska komisija, sodba z dne 8. 7. 1999). V obiter dictum se sodišče sklicuje na to, da tudi financiranje javne radiotelevizije s sredstvi, ki ji je v smislu pogodbe moč jemati kot dodatno podporo, ne more upravičiti dodelitve takšnega monopola na reklame.

Pred kratkim je Sodišče EU glede tega vprašanja sprejelo stališče o vzorcu za izračun dopustne količine prekinitev programa z reklamami (Sodišče EU, c-6/98, ARD/Prosieben Media AG, sodba z dne 28. 10. 1999).

Tehtanje med raznimi interesi
Odločbe Sodišča EU v okviru zagovarjanja omejitve svobodne ponudbe storitev (gl. zg. II.2.), odločitve v zvezi z manevrskim prostorom, ki preostane državam članicam pri nadzorovanju prenosa programa iz drugih držav članic, kolikor to zadeva interese, ki v zakonih EU niso bili usklajeni ali so bili usklajeni le delno (prim. zg. prav tam in II.3.), prav tako pa tudi pretežno konkurenčno pravno usmerjene sodbe prvostopenjskega sodišča bi lahko z današnjega vidika imele poseben pomen pri nadaljnjem razvoju evropskega medijskega prava (prim. II.4.). V bližnji prihodnosti lahko tudi pričakujemo, da bodo napetosti med javno radiotelevizijo in privatnimi ponudniki, predvsem pa viri financiranja prve, postali osrednja točka pravosodne prakse. Zunaj področja zakona o radioteleviziji v ožjem smislu pa bo treba razpravljati tudi o problemih, ki jih bo prinesla digitalizacija medijskih vsebin in prenosa in ki bodo posledica tehtanja med raznimi pravno zaščitenimi interesi. Tu je treba misliti na poroštvo svobode mišljenja in svobode radiotelevizije, ki se bosta uveljavili skozi državno regulativo, po eni strani in na pravnem področju do tretje osebe v obliki avtorskih pravic ali z vidika varstva podatkov po drugi strani. Raznovrstne pravne akte Evropske unije na področju telekomunikacij in tudi informacijsko družbo je treba uskladiti z orodjem zakonodaje o radioteleviziji, razvitim na podlagi tradicionalnega gospodarsko-upravnega prava in to je za demokratizacijo družbe posebnega pomena.

* ESPJ = Evropska skupnost za premog in jeklo
ES = Evropska skupnost (prej Evropska gospodarska skupnost, EGS),
ESJE = Evropska skupnost za jedrsko energijo

izpis

Simona Zatler

Pravica medijev in javnosti
Pravica do svobode izražanja in do informiranja - Primeri pred Evropskim sodiščem
Svoboda izražanja po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah je bil predmet reševanja v približno desetih odstotkih primerov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu (v nadaljevanju Sodišče). Od 517 sodb, ki sodijo v to kategorijo, se jih 47 neposredno nanaša na 10. člen Konvencije.

Kar v nekaj primerih je Sodišče izrazilo stališče, da naloga medijev ni samo objavljanje informacij in idej, ki so zanimive za javnost, pač pa, da ima javnost tudi pravico do takšnih informacij. Vodilna sodba, v kateri je sodišče obrazložilo to stališče in pomen svobode tiska po 10. členu, je primer Sunday Times proti Združenemu kraljestvu (1979), v katerem je sodišče tisku (in medijem nasploh) priznalo visoko stopnjo varstva. Odločilo je namreč, da »mediji seveda ne smejo prekoračiti meja, ki so v interesu dobrega delovanja pravosodja, je pa njihova dolžnost, da posredujejo informacije in ideje, ki zadevajo probleme, ki prihajajo pred sodišče, in probleme iz drugih področij javnega interesa. Ne samo da imajo mediji nalogo, da posredujejo takšne informacije in ideje, pač pa jih ima tudi javnost pravico dobivati.« Deseti člen Konvencije ne zagotavlja le pravice do informiranja javnosti, temveč tudi pravico javnosti, da je obveščena.

Zaščita vira novinarjevega poročanja
S pravico javnosti, da je obveščena, je tesno povezano vprašanje vira novinarjevega poročanja. V dveh novejših sodbah je sodišče zavzelo stališče, da 10. člen Konvencije varuje tudi vire novinarjevega poročanja, ker bi se sicer lahko zgodilo, da virov informacij sploh ne bi bilo.

- Primer Goodwin (1996) William Goodwin, 23-letni novinar, je kot pripravnik delal v poslovnem tedniku Engineer (London, VB). Novembra leta 1989 ga je poklicala neka oseba in mu dejala, da ima precej zanimive informacije o podjetju Tetra, ki se ukvarja z računalniškim softverjem in o katerem je Engineer v preteklosti že nekajkrat pisal. Oseba mu je posredovala podatke o finančnih težavah, ki jih ima to podjetje, in o načrtih za odpuščanje delavcev. Takoj po tem pogovoru je novinar poklical v omenjeno podjetje in vprašal, ali so dejstva o odpuščanju in finančnih težavah resnična. Sledila je sodna prepoved, ki je od novinarja zahtevala, da o tem ne napiše ničesar, z utemeljitvijo, da gre za zaupne finančne podatke zasebne korporacije in da naj novinar vodstvu podjetja takoj sporoči, kdo mu je povedal zgodbo o težavah v podjetju. Ker tega ni hotel storiti, se je kmalu nato znašel na sodišču. Odvetniki podjetja Tetra so vztrajno zahtevali, da naj jim pove ime vira in izroči tudi vse zapiske o pogovorih, ki jih je imel s svojim virom, kar je novinar tudi potem, ko je to zahtevo potrdilo sodišče, kljub grožnji z zaporno kaznijo zavrnil. Zato ga je sodišče obsodilo na globo 5.000 funtov zaradi »žalitve sodišča«. Njegovi odvetniki so se takoj pritožili na prizivno sodišče, to pa je prvo sodbo potrdilo. Preostala jim je le še pritožba na lordsko zbornico. Tudi ta je zahtevala zapiske in celo delovno kartoteko, toda delodajalec ji je ni hotel izročiti. Zahteva za razkritje vira naj bi bila v skladu z desetim členom zakona o žalitvi sodišča, ki sicer določa, »da nobena oseba ne more biti obsojena zaradi žalitve sodišča, če ne iZDA vira informacije, razen v primerih, ko sodišče ugotovi, da je takšno razkritje nujno zaradi interesov pravičnosti, državne varnosti ali iz razlogov preprečevanja neredov ali zločinov«.

Evropsko sodišče za človekove pravice pa je zavzelo stališče, da takšna zahteva sodišča po razkritju vira krši 10. člen Konvencije. Sodišče je poudarilo načelo, da je »zaščita novinarjevega vira eden od temeljnih pogojev svobode tiska« in da »bi bili viri brez takšne zaščite odvrnjeni od dajanja pomoči tisku, da lahko informira javnost o stvareh javnega interesa«. Sodišče je izreklo, da bi bila lahko »brez zaščite novinarjevega vira temeljna nadzorstvena (›public watchdog‹) vloga tiska spodkopana, kar bi lahko vplivalo na zmožnost tiska, da zagotavlja tekoče in zanesljive informacije«. V tem primeru je Evropsko sodišče menilo, da interesi zasebnega podjetja, da omeji oz. prepreči nastanek škode z razkritjem vira informacij, niso pomembnejši od temeljnega interesa javnosti za zaščito novinarjevega vira.

Na podlagi tako razsojenega primera in argumentov o pomembnosti pravice novinarjev, da ne razkrijejo svojega vira poročanja, je v sodbi 24. februarja 1997 sodišče izreklo, da je »novinarjeva skrb, da ne izpostavi oz. ne kompromitira svojih virov informacij s predložitvijo (pred sodišče) dokumentov, zakonita«.

Razkritje uradne skrivnosti in zaščita državne varnosti
Posamezne države in njihove vlade imajo veliko diskrecijsko pravico pri omejevanju in sankcioniranju svobode izražanja, ko gre za varovanje državne varnosti. Vendar pa novejše odločbe Sodišča kažejo, da se morajo omejitve ali sankcije na tem temelju opirati na test »nujnosti«, kar pomeni, da mora omejitev usrezati standardu »nujno v demokratični družbi«.

Observer/Guardian in Sunday Times (št. 2) proti Veliki Britaniji (1991)
Primera se nanašata na sodne prepovedi, s katerimi je bila britanskim časopisom prepovedana objava nekaterih delov knjige z naslovom Spycatcher, spominov Petra Wrighta, upokojenega oficirja britanske varnostne službe - MI5. Knjiga je razkrivala domnevne nepravilnosti, ki so se v tej službi dogajale (da je MI5 financirala diplomatsko konferenco v Londonu l. 1950 in l. 1960 tudi posamezne diplomate itd.). Angleški javni tožilec je zahteval prepoved prodaje knjige. V angleških časnikih Observer in Guardian sta izšla dva krajša članka, v katerih so bili predstavljeni nekateri detajli iz posameznih delov knjige. Javni tožilec je zoper časnika sprožil sodni postopek zaradi iZDAje uradne skrivnosti, hkrati je dosegel tudi prepoved nadaljnjega objavljanja člankov, ki bi se nanašali na sporno knjigo. Pozneje so nekateri drugi angleški časniki objavili članke, v katerih so bile predstavljene Wrightove obtožbe na račun obveščevalne službe. Zato sta Observer in Guardian zahtevala razveljavitev prepovedi objavljanja člankov v zvezi s knjigo. Sodišče časnikoma ni ugodilo, javni tožilec pa je sprožil tudi sodni postopek zoper Sunday Times zaradi »iZDAje skrivnosti« (›breach of confidence‹). Sodne prepovedi objavljanja izvlečkov iz knjige Spycatcher so ostale v veljavi tudi še potem, ko je bila v ZDA knjiga že objavljena in je postala prodajna uspešnica.

Evropsko sodišče za človekove pravice je na plenarnem zasedanju izreklo, da Konvencija izrecno ne prepoveduje preprečitve objave, da pa je nevarnost, ki jo takšne omejitve prinašajo, tako velika, da je potrebna kar se da skrbna presoja Sodišča. To še zlasti velja glede svobode tiska, saj je novica »minljivo oz. kratkotrajno« blago. Na podlagi presoje okoliščin je Sodišče sklenilo, da britanske oblasti pred iZDAjo knjige julija 1987 v ZDA niso storile vsega, kar bi bilo potrebno, da bi preprečile objavo informacij o varnostni službi, zapisanih v tej knjigi, ki je bila takrat še v rokopisu. Sodišče pa je upoštevalo tudi dejstvo, da zato, ker je bila knjiga v ZDA že objavljena, zaupne informacije sploh ni več. Vztrajanje pri prepovedi po juliju 1987 preprečuje časopisom uresničevati njihovo pravico in dolžnost posredovanja informacij javnega interesa, zlasti še, ker so informacije že dosegljive drugje. V takih okoliščinah po mnenju Sodišča ni bilo več zadostnega razloga za prepoved objave in je v obeh primerih sklenilo, da je šlo za kršitev 10. člena Konvencije.

Varstvo kritičnega in ofenzivnega izražanja
Deseti člen je še posebno pomemben, ko gre za varstvo kritičnega in napadalnega izražanja. Po mnenju Sodišča »10. člen ne ščiti le informacij in idej, ki so sprejete z naklonjenostjo ali so ocenjene kot nežaljive ali nepomembne, pač pa tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe« (primer Handyside). Svoboda izražanja torej vključuje tako svobodo mnenj kakor tudi vse izjave, ki izražajo sodbe o dejstvih, idejah ali osebah. Načeloma je varstvo svobode mnenj neodvisno od tega, ali jo imajo drugi za koristno, škodljivo, dragoceno ali nepomembno. Varstvo svobode izražanja ne zajema le vsebine, ampak tudi formo ali način. Ni bistveno, ali je določena izjava formulirana polemično in ostro ali spravljivo in previdno. To pomeni, da je treba 10. člen razlagati v luči visoke stopnje varstva svobode izražanja, tudi če informacija prizadene državo ali nekatere skupine, podjetja ali organizacije in javne osebe, kakršni so npr. politiki in sodniki.

Primer De Haes in Gijsels (1997)
Belgijsko civilno sodišče je obsodilo dva novinarja tednika Humo, ker da sta zlorabila svobodo tiska in prekoračila meje dovoljene kritike s tem, ko sta žalila in obrekovala štiri člane sodišča. De Haes in Gijsels sta v nekaj člankih obtožil tri sodnike in državnega tožilca strahopetnosti in pristranosti. Novinarja sta zlasti izrazila svoje mnenje o pristranosti sodnikov pri reševanju sodnega primera spolne zlorabe otrok in odločitve o njihovem skrbništvu (primer g. x).

Sodišče je menilo, da je takšna obsodba novinarjev kršitev 10. člena Konvencije, z obrazložitvijo, da »članki vsebujejo več podrobnih informacij o okoliščinah, v katerih je bila sprejeta odločitev o skrbništvu otrok g. x. Te informacije so se opirale na širšo raziskavo o obtožbah zoper g. x in na mnenja nekaterih strokovnjakov, ki so tudi apelirali na novinarja, naj informacije razkrijeta v korist otrok… Novinarjev ni moč obtožiti, da sta zanemarila svoje profesionalne obveznosti z objavo tega, kar sta izvedela o sodnem primeru. Dolžnost tiska je, da posreduje informacije in ideje javnega interesa.« Tudi razkritje novinarjev o političnem simpatizerstvu nekaterih sodnikov samo po sebi ne more biti obrekljivo. Kakor je izreklo Sodišče, »pri dejstvih, za katere novinarja verjameta, da so takšna, da bi lahko vplivala na te osebe, je politično simpatizerstvo lahko obravnavano kot mogoča potrditev ideje, da te simpatije niso nepomembne za rešitev teh vprašanj«.

Varstvo politične in javne razprave
Glede na sodno prakso Evropskega sodišča je dana tisku pomembna vloga, t. j. posredovanje informacij in nadzor javnosti nad oblastjo.

Lingens proti Avstiji (1986)
V tej zadevi je avstrijski novinar Peter Lingens v reviji Profil objavil dva članka, ki sta kritizirala takratnega avstrijskega kanclerja Kreiskega, da iz političnih razlogov ščiti nekdanje pripadnike ss in da je spremenil svoje stališče v prid nekdanjim nacistom in avstrijski politiki. Kancler je vložil dve zasebni tožbi, na podlagi katerih je bil nato Lingens obsojen zaradi obrekovanja po avstrijskem kazenskem zakoniku, predvsem zaradi nekaterih negativnih izrazov (kot so »nemoralno«, »nečastno«, »surov oportunizem«), s katerimi je opisal ravnanje Kreiskega.

Lingens se je na Evropsko sodišče pritožil z utemeljitvijo, da so odločbe avstrijskega sodstva posegle v njegovo pravico do svobodnega izražanja po 10. členu. Sodišče se je s tem strinjalo in obrazložilo, da »svoboda tiska ponuja javnosti eno od najboljših sredstev za spoznavanje stališč in delovanja političnih voditeljev in za oblikovanje mnenja o njih. Še bolj splošno povedano, svoboda političnega dialoga je jedro demokratične družbe, ki preveva celotno besedilo Konvencije.« In v nadaljevanju obrazložitve sodbe, da so »meje sprejemljive kritike širše, kadar gre za politika, kakor kadar gre za navadnega posameznika. V nasprotju z drugim se prvi neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu preverjanju vsake svoje besede in dejanja, tako časnikarjev kakor javnosti na splošno.« Sodišče je tudi izjavilo, da 2. odstavek 10. člena zagotavlja, da je ugled drugih zavarovan in da se to varstvo razteza tudi na politike, vendar pa je treba v takšnih primerih zahteve po varstvu ugleda presojati glede na interese javne razprave o političnih vprašanjih.

Po mnenju Sodišča je že sama avstrijska kazenska zakonodaja, po kateri mora novinar dokazati resničnost svojih izjav, pomenila kršitev 10. člena Konvencije. Dejstva je namreč mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne.

Sodišče je tudi menilo, da je dejstvo, da je vlada proti novinarju, ki je kritiziral politično osebnost, uporabila sankcije, podobno nekakšni cenzuri, ki bi mu zelo verjetno vzela pogum za pisanje kritik v prihodnje. V zvezi s političnimi razpravami bi takšna kazen zelo verjetno odvrnila časnikarje od prispevanja k javni razpravi o vprašanjih, ki vplivajo na življenje skupnosti.

Oberschlick proti Avstriji (1991)
Avstrijsko sodišče je svojega novinarja Oberschlicka spoznalo za krivega obrekovanja, ker je v reviji Forum v celoti objavil ovadbo, ki so jo on in nekatere druge osebe vložili zoper avstrijskega politika Graber Mayerja. Med predvolilno kampanjo je ta politik izrekel nekatere diskriminatorne izjave glede migrantskih delavk in glede družinskih dodatkov. Oberschlick je izrazil svoje mnenje o povezanosti takšnih izjav politika s filozofijo in cilji nacionalsocializma. Zato je Graber Mayer vložil zasebno tožbo proti novinarju zaradi obrekovanja. Oberschlick je bil spoznan za krivega in kaznovan z denarno kaznijo. Evropsko sodišče je razsodilo, da je Avstrija v primeru Oberschlick kršila drugi odstavek 10. člena Konvencije. V obrazložitvi sodbe je Sodišče izrazilo stališče, da svoboda izražanja ne pomeni le svobode vsebine informacij in mnenj, ampak tudi oblike, v kateri so objavljene, in zato Oberschlick s tem, da je objavil svoje mnenje v obliki ovadbe, ni prekoračil meje svobode izražanja. Nadalje je Sodišče argumentiralo enako kakor v že prejšnjem sodnem primeru Lingens proti Avstriji, da so meje sprejemljive kritike širše pri politikih kakor pa pri zasebnikih in da bi morali biti do javne kritike še posebno tolerantni tisti, ki kritične izjave tudi sami izrekajo v javnosti. »Politik vsekakor ima pravico do varstva časti in dostojanstva, tudi ko ne deluje le v svoji zasebni sferi, vendar pa je potrebno zahtevo po takšnem varstvu tehtati z interesom odkrite razprave o stvareh, ki so političnega pomena.« Sodišče je menilo, »da je besedilo ovadbe, ki je bilo objavljeno v Forumu, prispevalo k javni razpravi o političnem vprašanju splošnega pomena. Oberschlick je s svojo kritiko hotel na provokativen način pritegniti pozornost javnosti na predlog, ki ji ga je dal določen politik, in prav verjetno je, da bo šokiral ljudi. Politik, ki se na takšen način izraža, se izpostavlja močni reakciji tako novinarjev kakor tudi javnosti.« Sodišče je še menilo, da je bila objava ovadbe v Forumu le objava mnenja oziroma vrednostne sodbe avtorja o predlogih politika in da vrednostnih sodb ni mogoče niti jih ni treba dokazovati.

Primer Thorgeirson (1992)
Thorgeirson je avtor dveh člankov, objavljenih v dnevniku Morgungladid, v katerih je zapisal svoj komentar o nasilnosti policije in se zavzel za nov in učinkovitejši sistem preiskave obtožb zoper policijo. Bil je obsojen in kaznovan zaradi obrekovanja policijskih uradnikov z utemeljitvijo, da so nekatere od njegovih izjav »žaljive« in »zmerljive« (na primer oznaka policistov »nasilneži v uniformah«) in da so bile nekatere izjave neresnične. Sodišče pa je pri razsojanju primera upoštevalo okoliščine, da v člankih noben od policistov ni bil izrecno imenovan, da je bil članek javnega pomena in da je bil prvenstveni namen članka reforma in ne omalovaževanje policije.

Sodišče je zavrnilo stališče islandske vlade, da se politična razprava presoja drugače kakor razprava o drugih stvareh javnega pomena, in odločilo, da bi obsodba in sankcioniranje lahko zadušila odprto razpravo o stvareh javnega pomena.

Katera merila in načela morajo upoštevati nacionalna sodišča?
Nekatera merila in načela, ki jih je razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice in ki jih morajo upoštevati tudi nacionalna sodišča pri reševanju sodnih primerov, ki se nanašajo na vprašanje svobode izražanja in informiranja:
  • Svoboda izražanja je eden izmed bistvenih temeljev demokratične družbe, je eden izmed temeljnih pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka;
  • 10. člen Konvencije ščiti tako ideje kakor tudi informacije vseh vrst; varovani niso le mnenja, filozofske ideje ali politično izražanje, pač pa tudi dejstva, novice in ideje, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva (primer Handyside);
  • naloga medijev ni samo objavljanje informacij in idej, ki so zanimive za javnost, pač pa ima javnost tudi pravico do takšnih informacij (pravica javnosti, da je obveščena - primer Sunday Times proti Združenemu kraljestvu);
  • s pravico javnosti do obveščenosti je tesno povezano vprašanje zaščite vira novinarjevega poročanja; zaščita novinarjevega vira je eden od temeljnih pogojev svobode tiska in zato zahteva za razkritje vira ni v skladu z 10. členom Konvencije, razen če jo upravičujejo pomembnejši javni interesi (primer Goodwin);
  • tudi ko gre za omejitve svobode izražanja (državna, vojaška, uradna skrivnost) na temelju nacionalne varnosti, morajo biti takšne omejitve »nujne v demokratični družbi«, kar pa zahteva od sodišča kar se da previdno in skrbno presojo vsakega primera posebej (Konvencija izrecno ne prepoveduje preprečitve objave iz razloga zaščite nacionalne varnosti, je pa nevarnost, ki jo takšne omejitve prinašajo, tako velika, da je potrebna kar se da skrbna presoja Sodišča - primer Spycatcher; zaupni dokumenti pomenijo tako nizko stopnjo skrivnosti, da zaplemba in umik revije nista primerni rešitvi - primer Bluf);
  • mediji uživajo večjo svobodo pri komentiranju in poročanju o stvareh političnega ali drugega javnega pomena;
  • razlikovanje med politiki in zasebniki - meje sprejemljive kritike so širše, kadar kritika zadeva politične osebe in vlade kakor pa kadar se kritika nanaša na posamezne zasebnike;
  • meje sprejemljive kritike so tudi širše, kadar nobena od kritiziranih oseb ni izrecno imenovana;
  • potrebno je skrbno razlikovanje med informacijami in mnenji; med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Dejstva morajo biti podkrepljena z dokazi, obtoženi pa ni dolžan dokazati resničnostni izjav, ki so vrednostne sodbe ali ki jih ni mogoče dokazovati. Avtor prav tako ni dolžan dokazovati izjav, ki izražajo javno mnenje, ali trditev, ki temeljijo na govoricah ali izjavah drugih.


Pravica do svobode izražanja in informiranja pred slovenskimi sodišči
Po osamosvojitvi Slovenija ni imela veliko sodne prakse s tega področja, v zadnjih letih pa so pri nas pogosti predvsem kazenski postopki proti novinarjem zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime (najpogostejša kazniva dejanja so pravno kvalificirana kot razžalitev ali žaljiva obdolžitev), veliko je tudi odškodninskih zadev. Slovenska sodišča pa le s težavo oblikujejo prakso, ki bo upoštevala pravila novinarske stroke in stališča Evropskega sodišča za človekove pravice.

V enem od »zgodnejših primerov« (iz l. 1994), ki ga je moralo reševati sodišče, je bila pred prvostopenjskim sodiščem novinarka tednika 7D obsojena, da je storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ker da je s tiskom širila in trdila nekaj, kar lahko škodi tožnikovi časti in dobremu imenu. Takšna je bila odločitev sodišča prve stopnje kljub dejstvu, da je šlo za pripovedni intervju. Sodišče je spregledalo pravila novinarske stroke (in tudi določila zakona o javnih glasilih), da novinar kot zapisovalec ne odgovarja za povedano v intervjujih ali izjavah, saj gre tako po obliki kakor vsebini za novinarski zvrsti, ki prenašata mnenje nekoga drugega in da je prvi odgovoren avtor izjave. Po mnenju prvostopenjskega sodišča novinarka ni dokazala resničnosti trditve in tudi ni dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je širila. Novinarka se je nato pritožila na višje sodišče , ki je to sodbo razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje. V obrazložitvi razveljavitve je med drugim navedlo, »da je zmotna ocena temeljnega sodišča, da gre v tem primeru za raziskovalno novinarstvo, ne pa za pripovedni intervju«. Po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da je za izjave, objavljene na tak način, odgovoren tisti, ki jih je podal, »seveda če se ugotovi, da so avtentično zapisane«. V nadaljevanju so navedeni le nekateri izreki in posamezni deli obrazložitev sodb, s katerimi je vs izrazilo svoje naziranje glede vprašanj, s katerimi se najpogosteje srečujejo slovenska sodišča pri reševanju primerov v zvezi z zatrjevanimi zlorabami svobode izražanja. Omenjeni izreki so navedeni predvsem zato, ker sodijo med prve primere, v katerih se je slovensko višje sodišče sklicevalo na sodbe in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Gre predvsem za problem razmejitve med javnostjo in posameznikom, za vprašanje dovoljene kritike in razlikovanje med sporočanjem dejstev in posredovanjem vrednostnih sodb.

Med prve primere sodi pravda, v kateri je VS odločilo1, da »pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi, in da je zavarovan pred javnostjo«. In v nadaljevanju obrazložitve sodbe: «Zahteva po spoštovanju se sicer zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje in v tožnikovem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dolgoletni funkcionar, ki mora biti pripravljen na kritiko. Toda kritika mora biti objektivna in v zvezi z njegovim delom ter ne sme biti žaljiva.«

Sodna praksa se je tudi sicer večkrat izrekla o tem, da je obseg varstva pri t. i. osebah javnega življenja ožji oziroma je okvir kritike in kritične presoje njihovega dela širši kakor pri posameznikih, ki to niso. Takšno je bilo tudi mnenje vs, ko je izreklo2, da »javna glasila v demokratični družbi seveda niso namenjena le temu, da govorijo o načelnih stvareh, marveč predvsem o konkretnih početjih in konkretnih ljudeh. Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki, in če gre še za funkcionarja, kot je to primer pri tožniku, je celo nujna javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezano z njegovim statusom.« Vendar pa »pravica novinarja, da obvešča javnost in da kritizira delo oseb, ki opravljajo javne funkcije, ne obsega tudi pravice, da to stori na način, ki ga Kazenski zakon rs opredeljujej kot kaznivo dejanje«3.

V enem od primerov4 revizijsko sodišče ni imelo pomislekov proti stališču sodišča druge stopnje, »da objavljeno besedilo, ki se nanaša na tožnika, skupaj s fotografijo moškega akta pomeni poseg v zavarovano sfero njegove osebnosti... Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je bilo besedilo o tožniku objavljeno v rubriki s satirično vsebino, saj tožena stranka tudi v tej rubriki ne sme nikomur posegati v pravico do osebnega dostojanstva… Okoliščina, ali je imela tožena stranka namen žaliti tožnikovo osebno dostojanstvo, ni odločilna. Bistveno je, kakšne posledice je imela objava za tožnika samega v okolju, v katerem se nahaja.«

Več »nejasnosti« pa v slovenski medijski prostor vnašajo vprašanje zaščite vira novinarjevega poročanja in zakonska določila o varovanju državne skrivnosti. Slovensko sodišče in širša polemična javnost sta se z vprašanjem zaščite vira novinarjevega poročanja srečala v primeru slovenskega novinarja, ki je v enem od slovenskih dnevnikov na podlagi obveščevalnih dokumentov pisal o ozadju nakupa orožja in vojaške opreme v Izraelu. Kot glavnega posrednika pri nakupu topov, posodobitvi tankov in nakupu radijskih zvez je navedel znanega slovenskega poslovneža, poleg njega pa je na podlagi dokumenta navedel še imena nekaterih oseb, ki da so za sklenjene kupčije dobile provizijo. Kriminalisti so na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zoper novinarja vložilo ministrstvo za obrambo zaradi suma iZDAje vojaške skrivnosti, novinarja povabili na pogovor. Ta se je povabilu odzval, vendar na vprašanja kriminalistov ni odgovarjal in se je pri tem skliceval na določbo kodeksa novinarske etike, ki ga zavezuje k molčečnosti, kadar se sprašuje po viru informacij. Kriminalisti so zato na njegovem domu še istega dne opravili hišno preiskavo.

Primeri, kakršen je ta, so dovolj neobičajni, da zbudijo polemično razpravo znotraj novinarskega kroga kakor tudi širšo javno razpravo. Med šibke točke slovenske zakonodaje sodi ravno dejstvo, da sedanji zakon o javnih glasilih5, ki v pretežni meri določa položaj novinarjev, pravice do zaščite virov ne določa izrecno. O viru govori le 24. člen zakona o javnih glasilih, vendar ne v kontekstu zaščite: »Vir informacij je odgovoren za resničnost in točnost informacij, ki jih daje za javnost... Novinar, ki je dobil informacije od odgovorne osebe iz drugega odstavka tega člena, ni kazensko odgovoren, če je vsebinsko točno objavil informacijo v javnem glasilu.« To pa pomeni, da pravica do zaščite virov ni zakonsko opredeljena, kakor je to v večini evropskih ureditev. Namreč, novinarski zapiski so tako lahko predmet zaplembe in preiskav, novinarjev pa ne varuje državna zakonodaja, pač pa (vendar šele po izčrpanju vseh drugih pravnih sredstev v Sloveniji) samo 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.6

Vendar pa navedeni slovenski primer nikakor ni popolnoma identičen s primerom Goodwin (glej zgoraj), ki ga je reševalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Medtem ko je v tem primeru novinar pisal o domnevno »zaupnih podatkih zasebne korporacije«, je bil novinar v »slovenskem« primeru osumljen »iZDAje vojaške skrivnosti«. Tu pa je treba upoštevati naziranje Evropskega sodišča, da »zahteva po razkritju vira ni v skladu z 10. členom Konvencije, razen če jo upravičujejo pomembnejši javni interesi«.

1 Podatkovna baza STAIRS, sodba II Ips 524/95
2 Podatkovna baza STAIRS, sodba II Ips 919/94.
3 Podatkovna baza STAIRS, sodba II Ips 243/96.
4 Podatkovna baza STAIRS, sodba VSO2433, z dne 29. 8. 1996.
5 U.l. RS, št. 18-728/94, 8. april 1994.
6 Mekina, Igor. 1996. ›Discipliniranje novinarjev‹; v: Mladina, Mediji, 23/4. junij 1996, str.16.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev