N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
etika oglaševanja v medijih
medijski trg
ekspanzija medijske korporacije WAZ
dostop do medijev
samostojni novinarji in sindikati
medijski pregled
mediji in pravo
mediji v mariboru
mediji v svetu
zakaj nisem več novinar
recenzije in prikazi
konference seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Oglaševanje "vročih linij" na Kanalu A in POP TV smo spremljali v intervalih od lanske jeseni do konca februarja letos - V nekaterih oglasih za "vroče linije" lahko utemeljeno trdimo, da gre za pornografijo in ne za erotiko - Ker pa zakon nikjer eksplicitno ne definira teh dveh pojmov, oglaševalci in mediji mejo določajo sami
Oglaševanje "vročih linij" na Kanalu A in POP TV poteka v nočnih urah, začne se opolnoči in se zaključi v zgodnjih jutranjih urah. V časovnem smislu je torej oglaševanje "vročih linij" v mejah zakonsko dovoljenega. Je pa v nasprotju z 84. členom (zaščita otrok in mladoletnikov) zakona o medijih, ki v svoji četrti alineji določa, da morajo biti te vsebine "jasno in razumljivo označene z vizualnim simbolom" - kar niso, in naprej, "pred začetkom njihovega predvajanja pa mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti" - kar se ne objavlja oziroma oglasi za "vroče linije" se začnejo tik po koncu programa na Kanalu A in po reprizi dnevne informativne oddaje 24 ur na POP TV. Prav tako bi v nekaterih primerih zelo težko govorili o "erotiki", kajti vsaj v določenih primerih oglaševanja "vročih linij" lahko utemeljeno trdimo, da imamo opravka s pornografijo in ne z erotiko.1

Nejasna zakonska določila
Zakon je glede razmerja med pornografijo in erotiko izjemno nejasen, kajti v prvi alineji 84. člena govori o "pornografiji", toda že v tretji alineji besedo pornografija nadomesti beseda "erotika", ki naj bi jo v okviru zakona predvajali v predpisanem terminu. Načeloma bi se dalo besedo "erotika" iz tretje alineje interpretirati širše, to je v luči besede "pornografija" iz prve alinee. Oglaševalci in mediji bi hipotetično lahko interpretirali uporabo tega izraza kot jezikovni spodrsljaj ali pa terminološko nedoslednost pri zadnji redakciji zakonskega besedila. Toda zakone moramo brati dobesedno in to v našem primeru pomeni, da (1) televizijski programi ne smejo predavajati pornografskih prizorov in (2) v zakonsko dovoljenem nočnem terminu lahko predvajajo samo erotične prizore, kar z drugimi besedami pomeni, da (3) niti v nočnih urah ne smejo predvajati pornografskih prizorov. Ker pa zakon nikjer eksplicitno ne definira teh dveh pojmov, so oglaševalci in mediji prepuščeni sami sebi oziroma mejo, ki loči erotiko od pornografije, lahko postavijo na kraj, ki ga sami določijo (in se pri tem lahko sklicujejo na to ali ono definicijo spornih pojmov). V tem smislu je bilo izjemno zanimivo spremljati, kako se je ta fluidna meja premikala na eno in na drugo stran v primeru oglaševanja "vročih linij" na Kanalu A in POP TV.

Eksplicitna penetracija v televizijskih oglasih
Oglaševanje "vročih linij" na obeh televizijskih postajah smo spremljali v poljubno določenih intervalih od lanske jeseni do konca februarja letos. Ugotovili smo, da so se v začetnem obdobju oglaševalci še nekako "držali nazaj" in so večinoma uporabljali standardne prijeme za propagiranje "razvedrilnih" pogovorov: povabilo na telefonski klepet so propagirale skoraj izključno ženske, ki so bile razgaljene, toda prevladovali so nekoliko bolj "zapeti", le retko izrazito "eksplicitni" položaji. Tudi besednjak, ki so ga oglaševalci uporabljali, ni pretirano odstopal od diskurza tipične časopisne reklame za "vročo linijo".

Proti koncu leta (analizirana dneva: 5. december - POP TV, 7. december - Kanal A) se je oglaševanje že dokaj radikaliziralo. Začeli so se pojavljati oglasi, v katerih so oglaševalci že kar eksplicitno prikazovali spolni akt: eksplicitno penetracijo z napisom čez penis v "C‹mon boy"2, skupinski seks v "Nepotešene" in "Razuzdane orgije", lezbične prizore v "Lesbo Show", "Daj naju (v rit)! - Biseksualka čaka batino" in "Perverzne, potrebne, pohotne", eksplicitno penetracijo z umetnim penisom v "Vsaj en prstek!", "Imaš kaj večjega?" in "Rada sedem na trdo!", penetracijo s prstom v "Direkt punca v živo" in "Posodi mi kumaro", penetracijo z bičem v "Nepotešena domina", penetracijo s cevjo sesalca v "Lahko tudi tebi posesam?" ter izrazito eksplicitni pissing v "Zlati tuš za zlate fante". Prikazovanje ginekološko eksplicitnih vagin je medtem že postalo stebrišče propagiranja "razvedrilne" dejavnosti, moško orodje je sramežljivo pokukalo v zanemarljivem številu reklam, pa tudi sicer moški nastopajo le kot pomožno osebje pri skupinskih prigodah in sado/mazo prizorih. Navdušenje nad uvrstitvijo slovenske nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo je prišlo do svojega pojma v reklami "Kdor ne kliče, ni Slovenc", v kateri vidimo zadnjice in spolovila sedmih deklet, ki so si nogometne žoge namestile med kolena, se blago vpognile naprej in v tem položaju potrpežljivo in ustrežljivo čakajo na klice nogometnih navdušencev. Figuralika oglasa nekoliko spominja na slavno jumbo-reklamo "Vsaka ima svoj faktor", le da so tokrat odpadle tangice in se tako zadnjično-vaginalne odprtine ponujajo v vsej svoji ginekološki razvidnosti. Za športno udejstvovanje svojih strank poskrbi tudi oglas "Hej, potelovadiva skupaj, potem boš pa lizal mojo prepoteno muco", kjer je glede na nazornost prizora nemara mogoče ugotoviti, ali je izrazito izpostavljena vagina res "prepotena". Če se s klicanjem sedmih "nogometašic" interpeliramo v Slovence, bomo, po drugi strani, v eni izmed reklam prisluhnili "orgazmom" izključno "slovenskih deklet", pri drugi pa nam oglaševalec z besedno igro "Slovenke pri telefonu" zagotavlja, da bomo deležni ljubezni (love) klenih slovenskih deklet.

Diskurzivna analiza oglasov
Analiza diskurza oglasov, ki sta jih televizijski postaji predvajali v teh terminih, je pokazala, da se za žensko seksualno delovno silo večinoma uporabljajo izrazi: mrha, packa, najstnica, obdarjena, prasica, maca. Izrazi, ki opisujejo seksualne prakse, so bili: vpiči, napiči, fafanje, lulanje v usta, zlati tuš, jezik v ritko. Za vagino, prsi in penis se običajno uporabijo izrazi: žemljica, kumara, dirigentska palica, muca, miss-siss, joški, vrag, dragulj. Nekaj oglaševalcev se je zateklo v ljudsko poezijo, na primer "Pridem naga, mi zaupaš vraga?", "Kdor se meni preda, ga iz mene vzeti ne zna!" in "Navzven se kažem kot svetnica, v postelji pa prava sem p...". Nekateri so poskusili privabiti stranke z duhovičenjem in odkrivanjem globljih resnic, tako denimo: "Pravimo, da ni važna dolžina dirigentske palice, temveč magija v njej. Pri nas boš imel eno in drugo" ali pa: "Rada bi še ... en korenček ..." (na fotografiji je naga ženska s sneženim možem). Ker so pač "vroče linije" predvsem gospodarska dejavnost, se ponudniki storitev obračajo na morebitne stranke kot na ozaveščene, racionalne potrošnike, ki si želijo za manj denarja dobiti več: "Dobiš nas lahko več hkrati za isto ceno!!!" Nek oglaševalec je pokazal pretanjeni čut za morebitne nravstvene zadržke svojih potrošnikov in jih takole svari pred morebitno osuplostjo pred ponujeno storitvijo audio-pissinga: "Samo za perverzne! Če boš hotel, se ti bo polulala v usta. Bil si opozorjen!"

Obrati: do čiste pornografije in nazaj
V naslednjem obdobju so se začeli pojavljati oglasi s čisto pornografsko vsebino: skupinski seks ali v paru, pri čemer so bili spolni organi v transparentni akciji - penetracije, felaciji, celo ejakulacije so prikazane brez zadržkov. Vizualna vsebina nekaterih oglasov, ki sta jih predvajala POP TV in Kanal A v jesenskih mesecih 2001, nedvomno sodita v pornografske prizore in se v ničemer ne razlikujejo od običajnega vizualnega gradiva specializiranih pornografskih revij, iz katerih so bile te fotografije po vsej verjetnosti tudi "izposojene" 3, kar z drugimi besedami pomeni, da so le "simbolična slika"4 ponujenega "izdelka" oziroma storitve. To razpoznavno "pornografizacijo" vizualnega gradiva je "podpiral" tudi ustrezno radikalizirani izbor besed, ki niso ravno značilne za "javno komuniciranje". V začetku leta 2002 je sledil ponovni obrat: nekatere oglase z najbolj pornografsko vsebino (na primer prej opisani eksplicitni prizori spolnega občevanja) sta postaji najprej omilili z uporabo prekrivajočih napisov, zvezdic oz. bolj pogosto belih lis, s katerimi so zabrisali (skrili) spolne organe, potem pa postopoma (in do konca februarja v celoti) izločili iz programa. Delni "samoregulaciji" pri izboru vizualnega gradiva je sledila tudi "korekcija" diskurza, kar smo ugotovili, ko smo primerjali oglase, ki sta jih postaji predvajali 13. in 24. februarja.

Radikalna besedila oglasov
Navajamo nekaj najbolj radikalnih besedil iz oglasov, ki smo jih spremljali 13. februarja na obeh postajah: "Vroče cimre. Željka ima pobrito muco in rada kuha gola. Ulovi punce, ko si ližejo pičke. Metka rada liže Katjino ritko." "Črni brat z ogromnim kurcem jo je sedemkrat pošteno nategnil v rit." "Kliči za resnične perverzne zgodbe (drkala je konju, fafanje zamorskega kurca, fuk v operi, lizanje riti ...). Pijano pičko je prijelo lulat in poscala se je kar na tla." Poleg tega so se pojavljali oglasi, ki so ponujali "ljubljansko prasičko" oziroma "potrebno prasičko". Oglas "Poscala ga je" je ponujal "erotične fetiš zgodbe: mučenje, usnje, scanje, noge, debeluhinje, bičanje" (na fotografiji je prizor pissinga v stoječem položaju), "Lorena in klitoris" pa je prodajal zgodbo o dekletu, ki ima "izredno dolg klitoris, ki ji omogoča vsaj sedem orgazmov zapored" (na fotografiji je dekle v eksplicitnem položaju, iz odprte vagine štrli reklamirani organ).

Ob naslednjem preverjanju (24. februarja) smo opazili, da so "ostri robovi" po radikalnosti najbolj izstopajočih oglasov že porezani. Oglas "Vroče cimre" se poslej glasi: "Željka kuha gola. Ulovi punce, ko so poredne. Metka in Katja se zabavata po svoje." Prejšnji "Črni brat" je postal "Črni prijatelj" ("...z ogromnim orodjem jo je sedemkrat pošteno od zadaj"), oglas "Kliči za resnične perverzne zgodbe" ne našteva več za kakšne "perverznosti" gre, "pičko" so zamenjali z "dekle", ta pa ni več "scala" ampak "lulala". In če smo že pri tem opravilu: oglas "Poscala ga je" so spremenili v "Fetiš prigode" ("...usnje, noge, latex, verige, debeluške, bič"), vagina v stoječi pissing-akciji pa je sedaj skrita pod napisom. Tudi Lorena še vedno ponuja svoj "izredno dolg klitoris", ki je poslej skrit pod črnim trakcem. Kotiček za bolj gospodarne stranke še vedno obstaja, toda namesto "dveh mrh za ceno ene" sedaj lahko kupimo "dve dekleti hkrati za ceno ene".

Ni oznake, da je program neprimeren za mladoletnike
Primeri oglasov, ki smo jih predstavili v predhodnih odstavkih, so facti bruti "nočne" oglaševalske politike Kanala A in POP TV, pri čemer nismo sledili morebitnim moralnim ali čustvenim vzgibom, temveč pozitivni zakonodaji, ki določa minimalna pravila obnašanja pri posredovanju tovrstnih vsebin v množičnih medijih. Kljub temu, da sta se diskurz in vizualna podoba v zadnjem času le nekoliko "samoregulirala", je splošna raven analiziranih oglasov še vedno hudo problematična glede na določbe 47. člena zakona o medijih, predvsem prvih dveh alinej tretjega odstavka, ki zapovedujeta, da se z oglaševanjem v medijih ne sme "prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva" ter "vzpodbujati rasne, spolne ali narodnostne diskriminacije". V skladu z 129. členom istega zakona televizijskima postajama grozi visoka denarna kazen, ker oglase z eksplicitnimi pornografskimi vsebinami, ki jih predvajata v sicer dovoljenem (nočnem) terminu, ne opremljata s predpisanim "vizualnim simbolom" oziroma pred začetkom njihovega predvajanja ne objavljata "akustičnega in vizualnega opozorila, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti". Prav tako bi bil skrajni čas, da zakonitost tovrstnega oglaševanja pretehtata urada za varstvo intelektualne lastnine in varstvo potrošnikov.

Če pa "razvedrilne" oglase na POP TV in Kanalu A primerjamo s sorodnimi oglasi v Slovenskih novicah, v Vikendu (tedenski prilogi Dela in Slovenskih novic), Salomonovem oglasniku, sporadično tudi v Mladini in morda še kje, bomo ugotovili, da so tiskani mediji nekoliko bolj umirjeni. Nekaj televizijskih oglasov, na katere smo zaradi njihove eksplicitnosti in paradigmatično vulgarnega diskurza opozorili v prvem delu tega prispevka, srečujemo tudi v tiskanih medijih, toda v teh primerih so - z redkimi izjemami - najbolj intimni deli telesa fotomodelov pokriti z napisi, zvezdicami in drugimi grafičnimi pripomočki, besedila pa občutno blažja. Ta ugotovitev še posebej velja za Vikend po radikalnem januarskem "samoregulacijskem" zasuku, nekoliko manj pa za Salomonov oglasnik in Slovenske novice. Kar je bržkone presenetljiva ugotovitev, če imamo v mislih povsem "banalno" dejstvo, da v primerjavi s tiskanimi mediji televizijski programi pritegnejo bistveno širše občinstvo.

1 Čeprav je meja med erotiko in pornografijo dokaj zabrisana in relativna, običajno prvo razumemo kot stilizirano, estetizirano prikazovanje seksualnosti (npr. delno ali v celoti razgaljeno telo, ki ni "vulgarno", nameščeno v eksplicitni, "ginekološki" položaj, penis ni v erekciji, vagina ni penetrirana ipd.), medtem ko s pornografijo navadno označujemo prikazovanje eksplicitnih spolnih aktov (penetriranje v telesne odprtine s penisom ali pa drugimi "pripomočki", felacio, cuninlinguis in druge spolne prakse), pa tudi pasivno prikazovanje nagega telesa, ki je "eksplicitno", nestilizirano in neposredno oz. enoznačno referira na spolni akt (npr. penis v erekciji ali ejakulaciji, "odprta" vagina, razgaljanje anusa ipd.). Če pa v razpravo o razmejitvi teh načinov prikazovanja spolnosti vključimo estetiko oz. teorijo umetnosti, se že tako in tako fluidna, relativno nestabilna meja med konceptoma še dodatno zabriše. Spomnimo se samo fotografij ameriškega umetniškega fotografa Roberta Mapplethorpa, ki je fotografiral svoje modele (tudi) v izrazito "eksplicitnih" položajih, skupaj z erektiranimi penisi in felaciji. Zaradi tega so bile njegove razstave celo prepovedane v bolj tradicionalnih in konservativnih krajih ZDA. Kakor koli že, brez večje zadrege lahko trdimo, da so njegove fotografije erotične in ne pornografske, kajti seksualni motivi na njegovih stvaritvah so vselej stilizirani, izrazito estetizirani in niso instrumentalizirani za propagandne namene, česar seveda ne moremo trditi za ilustracije v oglasih za "vroče linije".
2 Oglase smo zaradi lažje identifikacije poimenovali z najbolj izrazitimi (posebej poudarjenimi) besedami v oglasu.
3 Nerodno "obstransko" vprašanje, ki ga odpira oglaševanje vročih linij, je nemara morebitna kršitev avtorskih pravic zaradi nepooblaščene reprodukcije intelektualne lastnine. Koliko oglaševalcev "vročih linij" bi lahko dokumentirano dokazalo, da so za reprodukcijo vizualnega gradiva, ki so ga uporabili za ilustriranje oglasov, pridobili dovoljenje lastnikov (materialnih in moralnih) avtorskih pravic?
4 Glede na to, da bi lahko utemeljeno podvomili v pristnost objavljenih posnetkov, ali z drugimi besedami, bi lahko utemeljeno domnevali, da osebe, ki so prikazane v oglasih, niso osebe, ki opravljajo storitve "razvedrilnih" pogovorov na oglaševanih "vročih linijah", in glede na to, da pri analiziranih oglasih nismo opazili običajnega reklamnega trika z navedbo sintagme "simbolična slika" v drobnem tisku, bi se lahko (razočarane?) stranke obrnile na Urad za zaščito potrošnikov zaradi zavajanja potrošnikov.

izpis

Nika Deu

Spoštujemo zakonodajo
Pri ustvarjanju programske sheme za televizijska programa POP TV in Kanal A se dosledno držimo zakonodaje (zakona o medijih)
Zakon o medijih v oddelku o programskih zahtevah in omejitvah v 84. členu (zaščita otrok in mladoletnikov) določa:
  1. Televizijski programi ne smejo predvajati prizorov neupravičenega oziroma pretiranega nasilja, pornografije ali drugih oddaj, ki bi lahko resno škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov.
  2. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, se lahko ob upoštevanju osnovnih estetskih in moralnih kriterijev, ki jih sprejme izdajatelj v skladu z načelom objektivnega poročanja o resničnih dogodkih, prikazujejo prizori nasilja v poročilih in aktualno-informativnih oddajah.
  3. Ob upoštevanju kriterijev iz prejšnjih odstavkov lahko televizijski programi od 24 do 5 ure predvajajo tudi programske vsebine, ki vsebujejo prizore nasilja in erotike.
  4. Programske vsebine iz prejšnjega odstavka morajo biti jasno in razumljivo označene z vizualnim simbolom, pred začetkom njihovega predvajanja pa mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti.
  5. Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za radijske programe.
  6. Pristojni minister lahko prepiše dodatne ukrepe za varstvo otrok in mladoletnikov v skladu s tem zakonom.
  7. Ukrepi iz prejšnjega odstavka se lahko nanašajo tudi na varstvo otrok in mladoletnikov pred razširjanjem vsebin iz tega člena prek tiskanih medijev in elektronskih publikacij.
Zakon nam nalaga, da erotične vsebine predvajamo med 24. in 5. uro zjutraj, kar dosledno izvajamo. Primerjava s tiskanimi mediji ni primerna, saj je dostop otrok in mladoletnikov do časopisov in revij in s tem do erotičnih vsebin enostaven: ni ga mogoče časovno omejiti. Zatorej ne gre za "spreminjanje politike", temveč za izvajanje zakonskih obveznosti in za spoštovanje moralnih ter etičnih norm pri obravnavanju otrok in mladoletnikov.

izpis

Karina Cunder

Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Po dolgotrajnih pogajanjih se je politika objavljanja oglasov za seksifone v Vikendu, prilogi Dela in Slovenskih novic, spremenila decembra, ko je urednica lahko začela sama pregledovati oglase in neprimerne zavračati - Družba Delo d. d. je napovedala, da bo še naprej restriktivna pri zunanji podobi teh oglasov in tudi pri njihovih besedilih
Sredi februarja je oglaševalsko razsodišce pri Slovenski oglaševalski zbornici razpravljalo o pritožbi potrošnika, ki ga je motilo oglaševanje vročih linij na oglasni strani Vikenda. Gre za tedensko prilogo Dela in Slovenskih novic, ki objavlja predvsem televizijske programe, hkrati pa tudi članke o filmih, glasbi in o industriji zabave kot širšega pojma. Potrošnik, ki se je pritožil, je ocenil, da je šlo pri oglasih za kaznivo pornografijo. Za ponazoritev naj navedem nekaj naslovov: Ujeti trenutki naslade, Grešnice, Poklici veselo Heleno, Vročce tangice, V živo do konca, Čutna erotična zgodba prelestne Carmen, Porednice v prozorni hiši, Zgodba mlade Sonje (Bila je gola na ulici). Dekleta na oglasih niso gola: oblečene imajo tangice, prsi si ponavadi zakrivajo z rokami, vendar pa gre v večcini primerov za eksplicitne položaje. Oglaševalsko razsodišce je menilo, da je pritožba zoper Vikend utemeljena v delu, ki se nanaša na objavljanje eksplicitnih erotičnih vsebin, nekateri oglasi pa kršijo določila 3. člena slovenskega oglaševalskega kodeksa, saj so oblikovani tako, da bi lahko žalili posameznike v javnosti glede splošno prevladujočih načel o dostojnosti. Hkrati pa je razsodišče sklenilo, da ne bo ukrepalo, ker je Delo medtem že sprejelo sklep o restriktivnejšem oglaševanju vročih linij. Pogled v arhiv Vikenda (včasih Vikend magazina) kaže, da so bili oglasi za vroče linije v tej prilogi prisotni vsaj od leta 1998 naprej, vendar jih količinsko ni bilo vedno enako; če bi iskali trend, je njihovo število počasi naraščcalo, dokler niso zasedli ne le stran, označeno kot Ali ste vedeli, ampak jih je bilo uredništvo zaradi njihovega števila prisiljeno vsaj nekaj "spustiti" tudi med članke. Glede načcina objavljanja in podobe, ki naj bi bila dovoljena, so se v preteklosti pogosto kresala stališča med oglasnim oddelkom Dela in Stikom na eni strani - oddelek je po svoji naravi gledal predvsem na prihodek - ter uredniškim kolegijem dnevnika Delo in tedanjo urednico Bogi Pretnar na drugi strani. Po njenem prepričanju bi si moral Vikend prizadevati za podobo družinske revije, ki je ves teden v rokah dejansko vsakega člana-potrošnika televizijskih sporedov, in da oglasi za seksifone ne sodijo v to shemo. Spričco nezanemarljivega dohodka, ki ga oglasi prinašajo zaradi letnih pogodb, nikoli ni prišlo do de facto sklepa, da se takšne dejavnosti v Vikendu ne bi več oglaševale. Zato so oglasi ostali.

Pritožbe bralcev in potem samoregulacija
V uredništvo so redno prihajale pritožbe bralcev, ki se jim je zdela vsebina omenjenih oglasov neprimerna, argumenti, ki so jih navajali, pa so imeli za najpogostejši skupni imenovalec dejstvo, da Vikend listajo tudi otroci. Po dolgotrajnih pogajanjih se je politika objavljanja oglasov za seksifone spremenila decembra, ko je urednica lahko začela sama pregledovati oglase in neprimerne zavračati, kar so bralci opazili v prelomni božični številki. Delove priloge so se namrec tudi preoblikovale znotraj Delove strukture in pridobile status samostojnih profitnih centrov, uredniki pa so postali odgovorni uredniki. Poenostavljeno rečeno: po novi shemi so se oglasi spremenili v obeh dimenzijah, torej v slikah žensk in v spremljajočem tekstu.

Ta omejitev praktično gledano pomeni, da se kot sprejemljivi obravnavajo oglasi, na katerih se ženske pojavljajo po možnosti le kot portreti ali oblečene, nikakor ne v erotičnem perilu, lateksu ali v obscenih pozah; prav tako se preverja besedilo oglasa, kjer se ne smejo pojavljati besede, kot je seks, ali namigovanje na obscenosti, preverja pa se tudi vsebinska konotacija posameznih stavkov, saj je tudi iz povsem nedolžnih besed mogoče ustvariti namigujoč in s tem za del bralstva žaljiv pomen.

"Ni dvoma, da je to plovba med Scilo in Karibdo. Zavedamo se, da je kljub vsemu objavljena telefonska številka in bralec ob še tako neproblematičnem besedilu natanko ve, za kaj gre, in lahko oglas tudi uporabi. Vendar ta del že zadeva zasebno sfero posameznika. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je delniška družba vedno ustvarjena za pridobivanje in si zato popolne prepovedi oglaševanja 090 zaradi višine prihodkov preprosto ne more privoščiti. Kljub temu se je Delo d. d. zavestno odločilo, da tvega in z novo politiko morebiti ›odžene‹ te vrste oglaševalce, če ne bo šlo drugače," pravi Bogi Pretnar, po novem svetovalka predsednika uprave Dela za odnose z javnostmi.

Zdaj se pritožujejo oglaševalci
Posamezni oglaševalci, ki so ob možnosti, da vročih linij v Vikendu sploh ne bi bilo več, najprej celo sami predlagali, kakšni naj bi bili videti spodobnejši oglasi, so se po prvem mesecu začeli pritoževati, češ da je bilo januarja veliko manj klicev, predvsem pa so poudarjali, da zaradi restriktivnejših meril v oglasu ne morejo več pokazati, kaj pravzaprav ponujajo. Gre predvsem za štiri tipe dejavnosti: pogovore v živo, odzivnik s posnetki spolnih aktov, prisluškovanje v študentskem stanovanju (nekakšen zvočni Veliki Brat) ter odzivnik z zgodbami, v katerih dekleta pripovedujejo o svojih pustolovščinah. "Dejstvo, da prosijo za sestanke z odgovornimi na Delu in se poskušajo pogoditi, pa vendarle kaže, da se bodo sčasoma sprijaznili z novim položajem in bodo tako prizadevanja z obeh strani morda poskrbela za malce manjšo ›polucijo‹ našega medijskega prostora," pravi Pretnarjeva.

Družba Delo d.d. je napovedala, da bo še naprej restriktivna pri zunanji podobi teh oglasov in tudi pri njihovih besedilih, izjema vsaj deloma ostajajo le Slovenske novice, ki naj bi imele, po anketah, tudi drugačen krog bralcev.

Pritožba potrošnika na oglaševalskem razsodišču
Potrošnik se je decembra 2001 pritožil v zvezi s tiskanimi oglasi za vroče linije v Vikendu, tedenski prilogi Dela in Slovenskih novic - Oglaševalsko razsodišče je razsodilo, da je pritožba utemeljena, ko gre za Vikend kot prilogo Dela - Povzemamo v celoti razsodbo oglaševalskega razsodišča z 12. februarjem 2002:

Oglaševalsko razsodišče je prejelo pritožbo potrošnika v zvezi s tiskanimi oglasi za vroče linije, ki so bili objavljeni na oglasni strani "Ali ste vedeli?" Vikenda, tedenske priloge Dela in Slovenskih novic, 7. decembra 2001.

V pritožbi potrošnik navaja, da so sporni oglasi neprimerni za objavo v Vikendu, saj prilogo pogosto listajo tudi otroci. V nadaljevanju pritožbe potrošnik ocenjuje, da gre pri predmetnih oglasih za "kaznivo pornografijo" in oglaševalsko razsodišče poziva k ukrepanju.

Odgovori oglaševalcev

Oglaševalec 3M - Gepard, d. o. o., iz Ljubljane v odgovoru na pritožbo navaja, da je ocena ali razlaga oglasa odvisna od posameznika, ki oglas gleda in zato odvisna od vzgoje, vplivov okolja, tradicije, kulture, potreb in čutenja vsakega posameznika. Otroci se v glavnem na njihove oglase ne odzivajo, peščico osamljenih otrok, pozabljenih od staršev in okolice, ki pokličejo, pa preusmerjajo na brezplačne SOS telefone. V nadaljevanju oglaševalec dodaja, da so vajeni pritiskov v predbožičnem času, zato v tem obdobju v glavnem ne oglašujejo in opozarjajo, da ima vsak pravico do svobode izražanja; vprašanje, kdo je večina oz. manjšina, je po njihovem mnenju brezpredmetno. Oglaševalec Kugler, d. o. o., iz Celja v odgovoru na pritožbo navaja, da se pritožba potrošnika ne nanaša na njihov oglas, saj so njihova dejavnost storitve vedeževanja in astrologije in zato menijo, da je pritožba potrošnika v zvezi z njihovim oglasom brezpredmetna.

Oglaševalec Tadej Flego "Full", s. p., v odgovoru na pritožbo navaja, da opravlja dejavnost razvedrilnih pogovorov prek posebne telefonske številke in v okviru le-te zaposluje le pripadnice ženskega spola - zato tudi v oglasih zasledimo le fotografije žensk, saj bi bili sicer potrošniki lahko zavedeni in bi ob klicu lahko pričakovali pogovor z moškim. Razvedrilni pogovori se izvajajo v živo in ne z odzivniki, zato je na oglasih napis "v živo", ki zgolj poudarja način opravljanja dejavnosti. Vsakega potrošnika, ki pokliče na navedeni telefonski številki, sogovornica opozori, da je pogovor časovno omejen (največ 30 minut). Zaradi te omejitve se na enem od obeh oglasov pojavlja napis "do konca". Zaradi vsega navedenega oglaševalec ocenjuje, da sporna oglasa ne kršita določil slovenskega oglaševalskega kodeksa, saj ne prikazujeta ženske na žaljiv ali podcenjujoč način (ženske so prikazane v dostojnih opravah, brez golote in z vso potrebno mero dobrega okusa).

Oglaševalec 4U, d. o. o., iz Ljubljane kljub pisnemu pozivu oglaševalskega razsodišča ni odgovoril na pritožbo potrošnika.

Odgovor Dela

Delo, d. d., v odgovoru na pritožbo navaja:

  • Sporni oglasi oglašeujejo legalno dejavnost, vsebujejo erotične vsebine, ki pa so v skladu z naravo storitve.
  • Mejo med erotiko in pornografijo je težko določiti, vendar pa sporni oglasi ne vsebujejo vulgarnih tekstov ali razkritih spolovil, kar bi lahko bil zasilni kriterij za razmejitev med erotiko in pornografijo.
  • Način objave oglasov upošteva priporočilo iz razsodbe Častnega razsodišča SOZ št. 4/1995: po vzoru za tovrstno oglaševanje v svetu so oglasi objavljeni na eni, specializirani strani.
  • Praktično vsako oglaševalsko sporočilo je bolj ali manj kontroverzno. Oglasi za vroče linije nedvomno sodijo med bolj kontroverzne (uporabniki storitev si želijo še bolj eksplicitne oglase, za neuporabnike pa je lahko "pornografski" že povsem nedolžen motiv).
  • V Delu redno spremljamo odzive na vsa oglaševalska sporočila. Glede na povečano občutljivost neuporabnikov "vročih linij", ki smo jo zaznali v zadnjem času, smo v Delu že sprejeli sklep o restriktivnejšem oglaševanju "vročih linij"; tako bo v Vikendu možno oglaševanje le brez eksplicitnih erotičnih vsebin. Vsak tovrsten oglas bo moral pred objavo pridobiti soglasje uredništva in pomočnika direktorice oglasnega trženja.


Določila slovenskega oglaševalskega kodeksa
Člen 3 - Dostojnost
Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi žalilo javnost v smislu splošno prevladujočih pravil o dostojnosti. Oglaševanje ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv oz. podcenjujoč način. Prikazovanje golote in spolnih namigovanj zgolj zaradi šokiranja ali zbujanja pozornosti ter brez smiselne povezave z izdelkom ni sprejemljivo. Kadar se golota in spolni namigi uporabljajo v povezavi s sporočilom, naj ne žalijo dobrega okusa.

Razsodba
Oglaševalsko razsodišče je primer obravnavalo 12. februarja 2002 in sprejelo razsodbo: Oglaševalsko razsodišče na podlagi zbranih informacij in ogleda oglasnih sporočil, objavljenih na oglasni strani "Ali ste vedeli?" Vikenda, priloge Dela in Slovenskih novic z dne 7. 12. 2001, ugotavlja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na objavljanje eksplicitnih erotičnih vsebin v Vikend magazinu kot tedenski prilogi časnika Delo. Nekateri oglasi na obravnavani oglasni strani kršijo določila 3. člena slovenskega oglaševalskega kodeksa, saj so oblikovani tako, da bi lahko žalili posamezne javnosti glede splošno prevladujočih načel o dostojnosti.

Ker so v medijski hiši Delo, d. d., medtem že sami sprejeli sklep o restriktivnejšem oglaševanju "vročih linij", oglaševalsko razsodišče meni, da nadaljnje ukrepanje ni potrebno.

Oglaševalsko razsodišče - po pooblastilu Slovenske oglaševalske zbornice najvišji organ samoregulative oglaševalske stroke v Sloveniji - odločitev medijske hiše Delo, d. d., pozdravlja in jo v smislu slovenskega oglaševalskega kodeksa razume kot samoregulativno dejanje.

Oglaševalsko razsodišče hkrati ponovno opozarja na razsodbo št. 4/26. 6. 1995, v kateri je zavzelo stališče glede oglaševanja storitev "vročih linij". Oglaševalsko razsodišče oglaševalce in medijske hiše poziva, da upoštevajo nekatere elemente, ki so uveljavljeni pri tovrstnem oglaševanju v državah z visoko razvito oglaševalsko stroko in samoregulativo oglaševanja, zlasti:
  • Oglas naj ne vsebuje eksplicitnih erotičnih vsebin.
  • Oglas naj vsebuje jasno vidno opozorilo, da so tovrstne storitve namenjene samo polnoletnim osebam.
  • Oglas naj vsebuje jasno vidno navedbo o ceni storitve.
  • Oglaševanje naj se izvaja samo v specializiranih medijih oziroma na specializiranih straneh tiskanih medijev, oglasi na radiu in televiziji pa naj se predvajajo izključno v nočnem terminu (od 22.00 do 5.00).
Razsodbo oglaševalskega razsodišča je podpisal predsednik Boštjan Strnad.

izpis

Borut Zajc

Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Gre za tipičen primer zavajanja bralca, poslušalca ali gledalca, ki je prepričan, da spremlja neodvisno novinarsko informacijo, ki pa je v resnici prikrito oglaševanje - Nekateri mediji si celo privoščijo izdajati cenike za prikrito oglaševanje
O prikritem oglaševanju govorimo takrat, ko se naročena in plačana vsebina, ki bi sicer morala biti predstavljena kot oglas, prikazuje kot uredniška vsebina določenega medija. Prikrita oglaševalska sporočila so torej vezana izključno na medije. Ali še natančneje: vezana so na zlorabo novinarske in uredniške neodvisnosti. Njihova neskladnost s pravnim redom je v tem, da niso predstavljena kot oglaševalska sporočila, čeprav to v resnici so. Zaradi tega jim je mogoče očitati zavajanje bralcev.

Razlog, zaradi katerega si prikrito oglaševanje zasluži "preganjanje", je preprost. Gre za tipičen primer zavajanja bralca, poslušalca ali gledalca, ki je prepričan, da spremlja neodvisno - novinarsko informacijo, ki pa je v resnici prikrito oglaševanje. Za razliko od "pravega" oglaševanja, ki ima brez vsakega dvoma svoje mesto na trgu in tudi v medijih, je prikrito oglaševanje nedopustno in neetično, saj vpliva na percepcijo bralca tako, da mu v uredniški obliki ponudi oglaševalski tekst. S tem pa novinarski poziciji odvzame njeno bistveno kakovost - neodvisnost in poklicno dolžnost preverjanja obeh plati resnice. Prikrito oglaševanje se v praksi pogosto uporablja, saj je tako na strani medijev kot na strani oglaševalcev za to precejšnji interes. Mediji na ta način večajo obseg denarja iz naslova oglaševanja, oglaševalci pa imajo za prikrito oglaševanje več razlogov:
  • Prikrito oglaševanje je lahko cenejše od pravega, korektnega oglaševanja - učinek članka v novinarski obliki (prikrito oglaševanje) je lahko ob isti ceni večji od učinka oglasa.
  • Prikrito oglaševanje lahko doseže nekatere učinke, ki jih s pravilno označenim oglaševanjem sploh ni mogoče doseči - v navidezno objektivnem novinarskem prispevku ima poudarjanje dobrih lastnosti izdelka učinek, ki ga z oglasom ni mogoče doseči.
  • Nekaterih informacij v korektnem oglaševanju sploh ni mogoče posredovati - oglaševanje nekega izdelka (alkohol) je s posebnimi predpisi prepovedano; s prikritim oglaševanjem se tej zapoved lahko izognemo. Za novinarski prispevek omenjene omejitve ne veljajo.
Tesna prepletenost medijev in gospodarstva
Če je prikrito oglaševanje resnično tako zelo škodljivo, se postavlja logično vprašanje: zakaj ga pristojni organi, ki nadzirajo medije, enostavno ne prepovejo. V nadaljevanju bomo poskušali prikazati bistvene razloge, ki omogočajo delovanje prikritega oglaševanja in so tako močni, da bo prikrito oglaševanje prav gotovo vedno obstajalo.

Prvi razlog je v tesni prepletenosti medijev z drugimi - predvsem gospodarskimi organizacijami. Mediji nenazadnje lahko običajno preživijo le, če prodajajo oglasni prostor. Mediji prav tako potrebujejo kredite, ki jih lahko dobijo le pri bankah na trgu. Mediji imajo prav tako lastnike, ki menjajo uprave … V tem smislu je kolizija interesov neizbežna, nekaj prikritega oglaševanja pa bo v imenu "trgovskih operacij" vedno obstajalo, ker jih ustvarja sistem sam.

Drugi razlog prikritega oglaševanja je v nekritični politiki nekaterih medijev, ki si celo privoščijo izdajati cenike. Temu je seveda potrebno reči neprofesionalnost, saj na tak način bralcev pač ni mogoče prodajati.

Tretji razlog za prikrito oglaševanje je v podjetjih, ki so prepričana, da je ceneje plačati objavo prikritega oglasa, kot resno komunicirati z javnostjo. Komentar take komunikacijske politike organizacij ne mora biti drugačen kot: kratkoročno, slabo. Vedno pa bodo obstajale organizacije, ki bodo z javnostjo poskušale komunicirati na ta način.

Četrta, s prikritim oglaševanjem povezana okoliščina, pa se nanaša na dejstvo, da je v praksi ogromno mejnih primerov, ko ni mogoče z gotovostjo reči, ali gre za prikrito oglaševanje ali ne. Te primere natančneje obravnavamo v nadaljevanju.

Mediji niso izolirani od oseb in stvari, ki jih obravnavajo. Pri tem ne mislimo samo na komercialne povezave v smislu zakupa medijskega prostora, ampak tudi na povezave pri nastajanju novinarskih prispevkov. Sodelovanje medijev z osebami, o katerih pišejo novinarski prispevki, je nujno, po drugi strani pa je tudi nevarno v smislu neodvisnosti medijske prakse.

Svobodna presoja ali pritiski za objavo
Ko želijo organizacije (gospodarske in negospodarske), včasih pa tudi fizične osebe, posredovati javnosti informacije prek medijev, uporabljajo različne tehnike - predvsem novinarske konference, izjave za javnost, t. i. novinarske klube, osebne stike z novinarji … Te aktivnosti same po sebi nikakor niso sporne, lahko bi celo rekli, da so v interesu obveščanja javnosti, saj povečujejo obseg in kakovost informacij v medijskem prostoru. Vendar se v praksi dogaja, da se tem aktivnostim "pridružujejo" še druge, ki pa vplivajo na svobodno novinarsko presojo, ali te informacije objaviti ali ne. Do trenutka, ko je novinar oz. urednik pri odločitvi o (ne)objavi določene informacije popolnoma neodvisen in je kriterij za to pomen informacije za bralce, poslušalce oz. gledalce, je sodelovanje medijev in tretjih oseb povsem legitimno in nesporno. Ko pa se pojavijo pritiski za objavo, pogojevanje določene objave z oglaševanjem ali podobni načini vplivanja na uredniški prostor, lahko vsekakor govorimo o mejnih oz. nedopustnih primerih izvajanja odnosov z mediji.

Vsak pritisk na objavo določenega članka, korekcijo vsebine, način objave itd., ne glede na motiv in sredstva pritiska, je protipraven. Izjema seveda velja v primerih, ko bi novinar z objavo članka posegel v osebnostne pravice osebe, o kateri prispevek govori. Toda tudi v takih primerih je pritisk dovoljen samo v okviru sredstev, ki so zakonita. Tako je na primer mediju dovoljeno posredovati določene informacije, zahtevati, da preneha s kršitvijo osebnostnih pravic posameznika, in nenazadnje medij tudi opozoriti, da bo v primeru kršitev oseba uporabila vsa zakonita pravna sredstva za sankcioniranje morebitnih protipravnih objav.

Nedopustno pogojevanje
Prav tako je nedopustno pogojevanje oglaševanja v določenem mediju z (ne)objavo določenega članka ali s korekcijo določene uredniške vsebine. Oglaševanje mora biti od uredniških vsebin popolnoma neodvisno in se ne sme v ničemer prepletati - še posebej ne tako, da bi bili oglaševalci v medijih obravnavani privilegirano.

Drugače pa je treba obravnavati primere, ko nekdo sodeluje in/ali pomaga pri nastanku določenega novinarskega prispevka. V primeru majhnega medijskega prostora in nizkih naklad bralci, poslušalci in gledalci niso sposobni in pripravljeni plačati stroškov (cena revije …), ki jih mediji sicer v obstoječi praksi pokrivajo ob sodelovanju z različnimi organizacijami. Pluralni medijski prostor zahteva sodelovanje, kar mora upoštevati tudi regulativa, ki zato ne sme čistunsko prepovedovati vsakršnega sodelovanja medijev in tretjih oseb, temveč mora s skrbnim preučevanjem mejnih primerov, tako na ravni državnih organov kakor tudi na ravni stanovskih organizacij spremljati in ločiti tiste, ki so še dopustni, od tistih, ki zaradi poseganja v novinarsko in uredniško svobodo niso več dopustni. Praksa take primere tolerira in v tem, predvsem zaradi boljše informiranosti bralcev, poslušalcev in gledalcev, ne vidimo nič slabega. Zaradi večje transparentnosti informiranja pa bi bilo smiselno od medijev zahtevati, da na primeren način razkrijejo članke, ki nastanejo z materialno podporo.

V praksi je veliko situacij, ko se delo uredništev in sodelovanje tretjih oseb močno prepletata. Te situacije so po svoji naravi zelo raznovrstne. Nekatere najbolj tipične navajamo v nadaljevanju.

Plačilo poti in podobnih stroškov novinarju
Če bo na primer gospodarska družba plačala novinarju pot, da bo poročal o odprtju nove tovarne v tuji državi, to samo po sebi še ne more pomeniti, da gre za protipravno sodelovanje ali prikrito oglaševanje. Če gre za informacijo, ki je po merilih medija pomembna za bralce, poslušalce ali gledalce, v takih primerih pač ne gre za prikrito oglaševanje. Tako sodelovanje lahko opredelimo celo kot koristno, saj mediju omogoča določeno poročanje, ki ga sicer bralcem ne bi bilo mogoče posredovati. Res pa je - in pri tem si ne gre zatiskati oči - da vsi primeri finančnih pomoči niso legitimni in legalni. Kadar je določen članek v uredniškem smislu nezanimiv (novica ni newsworthness) in je določena informacija objavljena zgolj zaradi plačila, je to po definiciji oglas. To pa je praksa, ki jo je treba preprečevati.

Testiranje naprav
Le redki mediji si privoščijo, da naprave, stroje, avtomobile itd., ki jih preizkušajo, kupijo ali najamejo za čas testiranja. V praksi velja pravilo, da jih dobijo od proizvajalcev ali zastopnikov. Taka praksa po našem mnenju ni nedopustna, ker omogoča objavo informacij, ki jih sicer v medijih zaradi velikih finančnih zahtev ne bi bilo mogoče obravnavati. Seveda pa je treba poudariti, da tovrstne prakse prinašajo tudi nevarnost vplivanja na uredniške vsebine. Prav nobenega dvoma namreč ni, da je na primer za določen avtomobil težje napisati, da je slab, grd, neuporaben ali vsaj slabši od konkurence, če ga uredništvo dobi od proizvajalca. Toda s korektno in jasno politiko uredništva je mogoče večino nevarnosti, ki se pri tem pojavljajo, ustrezno odpraviti. Če uredništvo - ne pa posamezni novinarji - postavi jasna pravila igre, tako do gospodarskih subjektov, katerih izdelki so predstavljeni, kot tudi do novinarjev, ki take izdelke testirajo, je taka praksa povsem sprejemljiva, njen vpliv na neodvisnost medijev pa v razumnih mejah.

Članek ob objavljenem oglasu
Pogosta praksa v medijih je, da se ob objavljenih oglasih pojavljajo še posebni (uredniški) članki. Ti članki so vezani na izdelek, ki se oglašuje. Tako prakso pa je že mogoče označiti kot nedopustno v smislu prikritega oglaševanja, še posebej ob upoštevanju dejstva, da gre za vezan posel, tako da naročnik za objavljen oglas dobi dodatno še "novinarski prispevek", katerega avtor je najpogosteje kar sam naročnik. Nekateri mediji gredo s to prakso celo tako daleč, da izdajajo cenike za tovrstne storitve, kar je seveda popolnoma nedopustno.

Prikrito oglaševanje v tujini
Vsaj za medijsko najbolj razviti anglosaksonski svet lahko ugotovimo, da je odnos do mešanja oglasnih vsebin z uredniškimi bistveno bolj liberalen, kot to velja za slovensko zakonodajo. Uredniški prostor, ki je povezan z oglaševanjem, ima celo svoje žanrsko ime - advertorial. Te članke običajno niti ne pišejo novinarji, temveč agencije za odnose z javnostmi in se bodisi plačujejo neposredno bodisi so del oglaševalskega proračuna. Pri tem velja poudariti, da ni nikakršnih posebnih oznak, ki bi ta prostor ločevale od uredniških vsebin.

Prikrito oglaševanje bo v medijih prav gotovo vedno prisotno. Vprašanje je le, koliko in kako bo vplivalo na javnost. Sploh pa se postavlja vprašanje smiselnosti zakonodaje, ki na regionalnem nivoju (Slovenija na področju Evrope) prepoveduje neko obliko oglaševanja, ki je zunaj te regije dopustna. Koga naj bi torej ta zakonodaja ščitila, če lahko danes kjer koli kupimo ali si izposodimo tuje revije, kjer prav tako kot v naših kar mrgoli novinarskih prispevkov, ki bolj ali manj očitno oglašujejo določen izdelek ali storitev.

izpis

Petra Šubic

Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Ko novinarji razjezijo oglaševalce
Porsche Slovenija je pred kratkim zagrozil Delu s prekinitvijo oglaševanja. Razlog je bil banalen, niti malo v skladu z ekonomsko logiko (denimo cenejše oglaševanje v drugih enako ali bolj branih časopisih). Porsche je razjezilo, da novinar Dela, ki je sodeloval v žiriji za izbor avtomobila leta, njihovemu favoritu ni dal toliko točk kot novinarji iz drugih medijskih hiš in laskavi naslov je dobil peugeot namesto passata, ki ga trži Porsche. Zaradi občutka, da se Delo ni vedlo korektno, so sklenili oglaševalski denar preliti drugam, vendar so se menda kmalu pomirili in obudili sodelovanje. Ne sodijo sicer med največje oglaševalce v Delu, niso pa niti med najmanjšimi. Nedvomno pa je Porsche, ki trži blagovne znamke Porsche, VWW, Audi in Seat, med najpomembnejšimi oglaševalci v panogi. Po podatkih Mediane IRM so lani za oglase namenili dobrih 654 milijonov tolarjev bruto, več od njih pa le Revoz in Peugeot Slovenija.

Ravno zaradi dejavne trženjske vloge Porsche Slovenija sta njihova zamera in odziv toliko bolj presenetljivi, precej manj pa njihova, že kar pregovorna zaprtost, saj nam niso razkrili svoje plati zgodbe. V Delu le še dodajajo, da so podobni pritiski oglaševalcev redki in da se nanje ne odzivajo, pač pa v ospredje postavljajo verodostojnost medija, ki skuša čim bolj neodvisno in kakovostno prenašati informacije, ni pa nosilec oglasnih sporočil.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
Medijska preža
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo