N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
uvodnik
medijska politika
medijska industrija
raziskovalno novinarstvo
medijsko pravo
medijske reprezentacije
medijska etika
zaščita otrok
splet
kliping
novinarji
mediji in življenjski slog
iz zgodovine medijev
združene države amerike
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Blaž Zgaga je danes na cesti. Dobro, bodimo natančni, je svobodni novinar, ki pa mu skoraj nihče noče objavljati, torej je de facto na cesti.
»Mafijsko ozadje tranzicijske levice Zgago že dalj časa uporablja in verjetno plačuje za umazane posle.« - Predsednik SDS Janez Janša[1]

»Nikoli se nisem spraševal, ali je novinarstvo ugleden poklic ali ne, privlačilo me je to, da si vedno sredi dogajanj, pa to kakšna so razmerja med tistimi, ki odločajo in javnostjo.« - Blaž Zgaga[2]

»Cena za novinarsko svobodo je strašna.« - Blaž Zgaga[3]

Nič ni čudnega, da ima Janez Janša Blaža Zgago v želodcu. Očitno ga ima za glavnega avtorja afere Patria, saj hkrati dodaja, da so slovenski novinarji vse izjave o kupčiji z oklepniki položili v usta Fincem. Tolikšnega spoštovanja nad močjo novinarskega dela, ki ga kaže nekdanji predsednik vlade in sedanji šef največje opozicijske stranke, doslej ni izkazal še nihče od politikov. Čeprav uvodni navedek sicer namiguje na to, da je menda Blaž Zgaga le marioneta v rokah levičarskih politikov iz ozadja, pa je predsednik SDS novinarjem pripisal zares veličasten vpliv na oblikovanje javnega mnenja, ne le doma, ampak tudi v tujini. Janša ima seveda še vrsto drugih razlogov, da je Zgago uvrstil na svoj črni spisek – zanesljivo mu je grdo zagrenil življenje s peticijo proti cenzuri, ki je v javnost prišla ravno v pravem trenutku, torej tedaj, ko je vrsta novinarjev začutila, da je njihova poklicna svoboda ogrožena, da je treba nekaj narediti. Tako hudo, da je dve tretjini svojega nastopa ob glasovanju o zaupnici, ki jo je v parlamentu izsilil sam, namenil novinarski peticiji. Logika vsakega nastopa ob glasovanju o zaupnici vlade bi namreč bila, da predsednik vlade govori o dosedanjih uspehih, napove nova bleščeča dejanja – tako pa se je Janez Janša tedaj v glavnem ukvarjal z Blažem Zgago, 571 podpisniki in njihovimi domnevnimi botri. Samo mimogrede je nekaj navrgel še o uspehih vlade.

Kdo je torej Blaž Zgaga, ki spravlja politike (in kot se bo pokazalo pozneje, tudi svoje urednike) iz tira in jim povzroča »bele noči«?

Morda bi vsi mirneje spali če ne bilo avtoštopa – načina, s katerim je ta nekdanji Medvodčan največkrat prepotoval razdaljo med domom in gimnazijo v Šentvidu. Takrat je bila v zraku še možnost, da se odloči za študij fizike s poudarkom na astronomiji, a se je kmalu premislil in se odločil za ekonomijo in sociologijo. Avtoštop je spodbudil raziskavo Avtoštop – kultura in subkultura v okviru gibanja Znanost mladini. Novinar Dela Janko Svetina, mu je predlagal naj naredi povzetek, in iz tega je nastal njegov prvi članek, ki je bil takoj objavljen v Sobotni prilogi Dela – dosežek, ki za novopečene novinarje, ki se najprej dolge mesece ukvarjajo z vestičkami in tiskovnimi konferencami, pomeni le mokre sanje. Med počitnicami po prvem letniku je na Delu vprašal, če bi jih njegovo sodelovanje zanimalo – čez dva dni je že plaval v novinarskih vodah, ne da bi ga sploh vprašali, če zna plavati. In usoda, ta večna šaljivka, ki se igra z našimi življenji, mu je za prvo opravilo (tako kot vsem začetnikom) zapisala poročanje s tiskovne konference o knjigi Janeza Švanjcerja Ubranili domovino, ki so jo ob avtorju predstavljali vsi člani generalštaba in obrambni minister Janez Janša. Počitniško sodelovanje se je nadaljevalo v jesensko, jesensko v zimsko in iz ambiciozno zastavljenega načrta o dveh študijih izrinilo ekonomijo; ostala je le sociologija. Človek, ki je na Delo vstopil skozi glavna vrata (Sobotno prilogo), je zdaj opravljal ves drobižčkasti novinarski posel vseh začetnikov. A predstave, da je novinarstvo še kaj več od tega, so seveda ostale. Zanimivo se mu je zdelo, kako preiskovalno se je kolega Igor Guzelj loteval stranpoti privatizacije. In potem je prišla tudi njegova priložnost – zgodba o nakupu 40 milijonov nemških mark vrednih radarjev za vodenje zračnega prometa, ki so zaradi političnih spopadov obležali v skladišču. Vojna in vojska ga je ves čas zanimala kot socialni fenomen. In leta 1995 je novinarsko vstopil na področje, ki zaradi nujne skrivnostnosti pri enem delu dejavnosti ponuja možnosti zlorab pri drugih delih, ki bi morali biti sicer pod nadzorom javnosti. Njihova razkritja pa povzročajo eksplozije ob katerih obležijo mnogi – akterji, pa tudi tisti močno in le rahlo povezani, včasih tudi novinarji.

Zgodba o smrti agentov
»Kljub temu, da imajo le operativno znanje, so v Sovi ob reaktiviranju prevzeli vodstvene funkcije, ki zahtevajo visoko stopnjo izobrazbe in temu primerno plačo, medtem ko mladih, ki naj bi jih nasledili, do danes, po štirih letih, niso usposobili.« (Operativci plačani kot profesorji, Delo, 2. junij 1997)

Čeprav je bil članek o ponovni zaposlitvi upokojenih uslužbencev podpisan s psevdonimom E. N., so v Sovi hitro izvedeli, kdo je pravi avtor. Urednik Sobotne priloge mu je zatem dejal, da ne bo nikoli več pisal za prilogo, kar je pripomoglo k prestopu na Večer.[4]

Leta 1998 je prestopil k Večeru, kjer je bilo, kot pravi, najprej vzdušje takemu delu še naklonjeno, potem so ga začeli vse bolj stiskati. To je bilo hkrati njegovo najbolj plodovito obdobje. Ena od eksplozij z mednarodnim ozadjem (in poznejšim odzivnim pritiskom) je bila obravnave zgodbe o tem, da je slovenska obveščevalna služba velikodušno ponudila ameriški obrambni obveščevalni agenciji (DIA) svojo obveščevalno logistiko. Objavi je sledila preiskava v stanovanju, grožnje o pregonu zaradi izdaje vojaške skrivnosti, očitki, da je povzročil smrt nekaj ameriških agentov, končalo se je pa z molkom, umikom obtožbe v predkazenskem postopku in mednarodnim novinarskim zaznavanjem te zgodbe. Zgodba o smrti agentov se je izkazala za konstrukt, ki naj obremeni avtorja, a so ga pravočasno razkrili, čeprav se je kot laž v političnem prostoru ponavljala tudi po tem.

»Vse do poznih nočnih ur in še včeraj od zgodnjega jutra do desetih dopoldne naj bi bili odgovorni čistili arhive OVS, predvsem podatke in dokumentacijo o tajni operaciji Sava.« (Izmenjava podatkov brez odobritve?, Večer, 9. junij 2000)

Razkritju ameriške obveščevalne operacije so sledile hišne preiskave, grozilo mu je do pet let zapora. Obrambni minister Janez Janša ga je javno razglasil za »nevarno osebo«.[5]

Delati z viri znotraj vojaških in obveščevalnih struktur je za novinarja veliko tveganje. Kako vedeti, da te nočejo izkoristiti za neke povsem zasebne, pa morda tudi za obveščevalne cilje. Zakaj so se obrnili ravno nate, ne na koga drugega? Blaž Zgaga pravi – zaradi zaupanja. Kot zdaj že zares izkušen novinar mora vedeti, da tudi zagotavljanje, da zaupajo prav njemu, še vedno nič ne pomeni. Kako torej odkriti, kaj je »zadaj«? Sam pravi: to rešuje čas. Včasih je pač treba čakati toliko časa, da stvari, ki bi zadovoljile neki zasebni interes, postanejo nepomembne, in ob tem tvegati, da bo obveščevalec šel k drugemu. Da ta metoda kar trdno stoji, dokazuje to, da ob vseh eksplozivnih temah, o katerih je pisal, ni doživel ne kazenskega pregona ne civilne tožbe. Preiskavo stanovanja da, zaslišanja tudi, tožbe pa ne niti pri zgodbi o Patrii, pri kateri Janez Janša sicer toži vsevprek.

»Kot smo izvedeli od dveh virov v Sloveniji, želijo finski kriminalisti zaradi vpletenosti v afero zaslišati predsednika vlade in Slovenske demokratske stranke (SDS) Janeza Janšo. Da to drži, je potrdil tudi finski vir.« (Patria podkupila Janeza Janšo?, Vest.si, 1. september 2008)

Predsednik vlade Janez Janša ga je dan zatem izpostavil kot krivca za zaroto pred volitvami. Janševim besedam še danes sledijo številni slovenski mediji, na spletu so se pojavili pozivi k fizični likvidaciji. Janšo so kriminalisti sicer zaslišali 15. oktobra 2009.[6]

Zgaga ima za sabo kar precejšnjo kilometrino: objavil je več kot 2500 člankov, vesti, poročil in komentarjev v slovenskih medijih, njegova besedila so povzeta ali objavljena v vrsti tujih medijev – Guardianu, Observerju, Prague Post, Jane's Defence Weekly, Jane's Inteligence Review, Jane's Sentinel Security Assessment; precejšnji del referenc ga navaja tudi kot prvega podpisanega pod novinarsko peticijo proti cenzuri. Človek bi rekel, da se po vsem tem zanj mediji kar tepejo. A ko se je s kritičnim člankom oktobra 2007 Dober Večer in lahko noč, v katerem je opisoval razmere v časopisu, poslovil od Večera, je, tako se zdi, za ostale medije postal kužen. Razen v neplačanih spletnih medijih vse teže objavlja, si njegovih storitev v slovenskih medijih nihče ne želi več. Zakaj se to dogaja, je pravzaprav težko ugotoviti.

Če bi si dal, kaj dopovedati
Odzive na poizvedovanje, zakaj je tako, je mogoče razdeliti v tri skupine. Njegovi novinarski kolegi najpogosteje pritrjujejo, da je Zgaga vztrajen in sposoben novinar z dobrimi viri. Mimogrede omenijo, da ga je izkušnja stigmatiziranja spremenila. Tudi sam pravi, da so napadi nanj vplivali tudi na njegove bližnje, da ti trpijo zaradi njegovega novinarskega dela. Na drugi strani ga uredniki, ki so imeli opravka z njim, najpogosteje prikazujejo kot težaškega in problematičnega tipa, polnega samega sebe, ki ne upošteva uredniških nasvetov, ki pa da bi jih krvavo potreboval. Eden od njih je celo dejal, da bi izvrstno funkcioniral, če bi si dal kaj dopovedati. Druga skrajnost med ocenami je, da je paranoik, ki povsod vidi zarote. Tretji urednik iskreno priznava, da je Zgaga problematičen – ne za uredništvo –, ampak za uprave, ki se bojijo, da bodo njegovim člankom sledile tožbe. Sam Blaž Zgaga pravi, da je bila večina sporov z uredniki pravzaprav spor o poklicnih merilih, kjer se uredniki niso znali izviti iz povezanosti z upravo in marketinškim delom hiše. Ta previdnost urednikov pa po svoje tudi pripoveduje zgodbo o sodobnem slovenskem novinarstvu.

Blaž Zgaga je danes na cesti. Dobro, bodimo natančni, je svobodni novinar, ki pa mu skoraj nihče noče objavljati, torej je de facto na cesti. Ponudi članek, pa mu kratko malo ne odgovorijo. Za razliko od mnogih drugih »svobodnjakov« je za njim precej uspešna kariera, ki bi morala pomeniti referenco uspešnosti in kvalificiranosti, pa, namesto veselja, da imajo »izdelanega avtorja«, večino urednikov spodbuja k previdnosti – njegovo delo prinaša komplikacije. Kot sta, naj se malo igramo, komplikacije povzročila razkrivalca Watergata Carl Bernstein in Bob Woodward; čeprav pri tem ne primerjamo družbene teže novinarskih prispevkov, so ju prav tako sprva gledali sumničavo. Celo mediji in njihovi lastniki, ki dobičke kujejo tudi, če ne predvsem iz afer, tehtajo med stroški z odvetniki in sodišči, pa težavami, ki jih kakšno od razkritij prinese, in na drugi strani lagodnostjo, ki jo prinaša življenje brez teh raziskovalnih projektov. In izberejo lagodnost.

1 Delo, 9. septembra 2009, str. 5.
2 Blaž Zgaga v pogovoru z avtorjem, 12. oktobra 2009.
3 Blaž Zgaga v pogovoru z avtorjem, 12. oktobra 2009.
4 Iz arhiva Blaža Zgage.
5 Iz arhiva Blaža Zgage.
6 Iz arhiva Blaža Zgage.

izpis

Sonja Merljak Zdovc

Novinarska zbornica
Vsi, ki si prizadevajo za kakovostno obveščanje javnosti, naj pišejo za tradicionalne medije ali bloge, bi morali preseči svoje predsodke, stopiti skupaj ter se pogovoriti, kako bi lahko očistili slovensko medijsko krajino »zapackanosti oziroma rumenega blata«. Morda bi bila rešitev strokovni izpit za novinarje in hitre, učinkovite sankcije za izdajatelje.
Letos se je spet enkrat, tako kot se je to v preteklosti že dogajalo, na internetu razplamtela razprava o tem, ali bi kazalo tudi v Sloveniji razmisliti o uvedbi novinarske zbornice oziroma licenc za novinarje. Novinar časopisa Dnevnik Rok Praprotnik je na blogu Medijski watch dog – ta je sicer medtem že prenehal delovati, zato je Praprotnikov izziv na voljo zgolj prek spletnih strani tistih medijskih hiš, na katere je medijski posredoval Praprotnikovo pisanje – novinarsko skupnost pozval, naj razmisli o načinu reševanja novinarstva kot profesije.

K iskanju razlogov in rešitev za stanje v slovenskem novinarstvu ga je vodil razmislek o dogajanju v novinarskem poklicu in okoli njega. In čeprav bi se/so se komentatorji njegovega predloga, tako tisti anonimni kot tisti podpisani, večinoma lahko strinjali, da razmere niso ravno zgledne, so bili odzivi – vsaj na blogu Medijski watch dog – na njegov predlog večinoma negativni, na trenutke žaljivi in celo osebni. (Tistih na drugih spletnih straneh nismo posebej pregledovali.) Zbornica in licence ne bodo rešili razmer, so se večinoma strinjali komentatorji, in najbrž imajo prav; zanimivo pa je, da je razprava bolj kot spodbudila iskanje konsenza razkrila strah številnih komentatorjev, da jih iz tega ali onega razloga ne bi šteli za novinarje. Predvsem so se zbali tisti, ki pišejo novinarske prispevke, kot sami pravijo, vendar jih, na primer, ne objavljajo v tradicionalnih splošno informativnih medijih.

Predlog Roka Praprotnika o novinarski zbornici in licenc
Kakšen je bil Praprotnikov predlog? Za boljše in lažje razumevanje je najustrezneje prebrati izvirno besedilo.

Razmislek ob dogajanjih v in okoli novinarskega poklica me je vodil k iskanju razlogov in rešitev za nastalo stanje. Razlogi so, ko govorimo o novinarstvu kot cehu, notranji in zunanji. Gredo od inertnosti in koruptivnosti v poklicu, pa vse do političnih in ekonomskih intervencij in kratkovidnosti. Kombinacija vsega skupaj je pripeljala to tega, da je novinarstvo kot profesija danes vsestransko podcenjeno in s prenizkim ugledom za poklic, brez katerega sodobna demokracija ne more obstajati. Ob nadaljevanju po trenutnem kurzu so obeti slabi.

Kako naprej, je bistveno vprašanje. Predlog, ki ga ponujam v razmislek, je ustanovitev novinarske zbornice in uvedbe obveznih novinarskih licenc za vse, ki v medijih delamo kot novinarji. V razvid medijev so torej lahko vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami. Kako si predstavljam takšno ureditev in nekatere posledice:
  1. Novinarska zbornica ima častno razsodišče, ki odloča o kršitvah novinarskega kodeksa. Končna konsekvenca kršitve kodeksa je lahko tudi odvzem licence. Posledica spoštovanja kodeksa je dvig ugleda poklica kot takšnega, saj se učinkovito samoregulira. Častno razsodišče in njegove razsodbe dobijo praktično veljavo.
  2. Licenco lahko pridobijo samo posamezniki, ki izpolnjujejo formalne (izobrazbene ...) pogoje.
  3. Študenti in ostali, ki želijo postati novinarji, smejo objavljati pod mentorstvom novinarja z licenco, ki je objavljen ob članku. Posledica – vzpostavi se sistem mentorstva in sistematične vzgoje mladih novinarjev. Danes sistemskega vzgajanja mladih novinarjev v slovenskih medijih ni.
  4. Novinar, ki ima licenco, postane dragoceno blago in zato je zanj tudi obdržanje licence dragoceno. To ga bo sililo k dobremu in etičnemu delu. Sedanji ‘tajkunski’ argument/grožnja novinarjem, da na cesti čaka 10 takšnih, ki bodo z veseljem pisali (kaj bodo pisali ni pomembno?) za 300 €, pade v vodo. Na cesti ne bo lahko najti novinarja z licenco za 300 €. To daje novinarjem ustrezno samozavest, čemur sledi zavedanje o avtonomiji ali obratno. To biciklistično držo izrine na rob poklica.
  5. Novinar s pridobljeno licenco se zaveda, da v tem poklicu obstaja profesionalna perspektiva.
  6. Novinarji z licenco so dolžni vsako leto objaviti svoje premoženjsko stanje.
  7. Propagandni izdelki, ki se predstavljajo kot novinarski izdelek (npr. Slovenski tednik, Ekspres), s podpisanimi fantomskimi avtorji ne morejo izhajati, saj ne izpolnjujejo pogojev za vpis v razvid medijev. Izdajatelj je deležen ustrezne finančne kazni.
  8. Prikrito oglaševanje in ostale slabe prakse v medijih skozi novinarske izdelke so lahko učinkovito sankcionirane.
  9. Novinarski poklic je nezdružljiv s katerokoli drugo profitabilno dejavnostjo (npr. dopoldan športni novinar, popoldan PR nogometnega kluba itd ...)
Zagotovo bomo našli še kakšen argument za. In kakšnega proti. Predlog je v tej fazi precej nestrukturiran in nedodelan. Med argumenti proti je možnost še večje inertnosti poklica. Za sprejem zakona o novinarski zbornici bi bilo treba dobiti politično podporo, kar je lahko dvorezen meč ... Potrebno bi bilo tudi prehodno obdobje, ko bi zbornica (na njihovo pobudo) vsem, ki danes delajo v medijih kot novinarji in bi svoje novinarsko delo izkazovali s prispevki v zadnjem letu, podelila licence, tudi če ne izpolnjujejo formalnih pogojev (izobrazba ...). Od te točke pa bi podeljevanje licenc potekalo po predpisanem postopku. Urediti bi bilo treba tudi prenehanje/zamrznitev veljavnosti licence, če določen čas nekdo ne objavlja novinarskih prispevkov ...

Tako. Svoj predlog dajem v javno razpravo s ciljem, da poiščemo čim boljšo rešitev.

Rok Praprotnik

Strah pred »nenovinarji« v novinarstvu?
Odzivi v komentarjih so se zelo razlikovali. Izbrala in dobesedno prepisala sem nekaj naključnih zgledov, da bi poskusila slikoviteje predstaviti diskurz komentatorjev.

Ideja je skregana s temelji moderne družbe, ki temelji na svobodi in kapitalizmu. (Finance)

Kakšna kozlarija … Moram reči, da sem izgubil vso spoštovanje do Praprotnika. Prosim, da se že enkrat zavedate, da ne živite več v 18. stoletju in da čez par let ne bo NOBENEGA tiskanega medija. A potem bodo pa lahko na spletnih straneh o dogodkih poročali samo tisti, ki imajo licenco? Raje bodite srečni, da v Indiji ne znajo preveč dobro slovensko. (Medijski blog)

Torej se mene, ki delam kot urednik medija, ki s politiko nima nobene zveze, enači z vsemi ostalimi? Da bi moral vsako leto objavljat svoje premoženjsko stanje? Saj lahko še počim od smeha! V našem mediju objavljamo ogromno potopisov, ki seveda z novinarstvom nimajo praktično nobene zveze, pišejo pa jih neprofesionalci. (Medijski blog)

Z željo in trdim delom lahko brez izobrazbe počneš skoraj vse (razen specifičnih poklicov, kot sta denimo pravo in zdravstvo). Ideja o teh licencah je očitno zrasla na zelniku nekoga, ki ga je strah pred vse večjim številom „nenovinarjev“ v novinarstvu. Prav novinarstvo je (še posebej pri pri nas) postalo področje, kjer nas dela vse več, ki nismo študirali novinarstva. „Pravi“ novinarji so zdaj zaskrbljeni, da bi ostali brez dela oz. brez vodilnih funkcij, ker v novinarstvu lahko s trdim delom uspe vsak. Očitno se ne morejo sprijazniti, da tudi „nenovinarji“ lahko pridejo(mo) do pomembnih funkcij v novinarstvu. Še več: v Sloveniji se v medijih misli, da lahko uredniki postanejo le tisti z veliko izkušnjami in izjemnimi raziskovalnimi dosežki. Napaka! Nekdo, ki je odličen raziskovalni novinar, še ne more biti odličen urednik. Prej ravno nasprotno. Nazaj k tem licencam. Novinar ni le tisti, ki piše o politiki. (Medijski blog)

Več komentatorjev se je osredotočilo na posamezne predloge (na primer na tistega o izobrazbi) in se zato negativno odzvalo na pobudo v celoti; manj je bilo tistih, ki so Praprotnikov predlog razumeli, kot je bil mišljen – kot poziv k razpravi, ki bi pomagala, da bi se razmere v slovenskem novinarstvu in medijih izboljšale (čeprav so se nekateri iz skupine prvih strinjali, da določene stvari ne delujejo in da bi jih bilo treba urediti; na primer „potegniti črto med dejanskimi mediji in PR – trobili, kot je Ekspres, Slovenski tednik,“ kot pravi komentator, ki je sicer zapisal, da se s Praprotnikovim predlogom ustvarja lažni elitizem).

Italija: razmerje pri plačah nelicenciranih in licencirah novinarjev 1:4
Na Slovenskem sicer najbolj poznamo primer italijanske novinarske zbornice, ki je mikaven predvsem zaradi razlike v plači med nelincenciranimi in licenciranimi novinarji; ta lahko doseže razmerje 1:4 (1000 evrov proti 4000 evrov za enako delo). Postopek pridobitve licence ni preprost, saj je med drugim zanjo potrebno opraviti državni izpit v Rimu. Zato pa je nagrada (plačilo), pa tudi kazen (izguba visoke plače), če slabo delo novinarja pripelje do odvzema licence, na koncu toliko večja.

Do licence lahko v Italiji bodoči novinarji pridejo po dveh poteh: tisti, ki so študirali novinarstvo (v Italiji je šest akreditiranih novinarskih fakultet, ki novinarstvo poučujejo večinoma na podiplomski ravni), lahko zanjo zaprosijo oziroma pristopijo k opravljanju ustreznega izpita takoj po končanem študiju. Vsi drugi, na primer študenti humanističnih fakultet (ki se niso odločili za podiplomski študij), pa lahko izpit opravijo po tem, ko imajo za sabo dve leti delovnih izkušenj kot redno zaposleni ali honorarni sodelavci medijskih hiš.

Toda zaradi politične situacije in številnih zlorab medijskega prostora predvsem v času Berlusconijeve vladavine je italijanska zbornica slab zgled. Še slabši so zgledi iz nekaterih afriških držav, kot sta Zimbabve, kjer so novinarske zbornice ustanovili zato, da bi država lažje nadzirala novinarje.

V drugih evropskih državah zbornične ureditve večinoma ne poznajo, toda za opravljanje novinarskega poklica je marsikje potrebno ali vsaj priporočljivo članstvo v nacionalni novinarski organizaciji. Šele novinarska izkaznica, ki jo pridobijo včlanjeni novinarji, namreč ponekod omogoča dostop na kraje, kot so, na primer, parlament ali pa kraj zločina.

Novinarstvo kot polprofesija
Sistem licenc sicer uporabljajo visoke profesije, denimo medicina in pravo, toda novinarstvo na Slovenskem, tako kot večinoma tudi v drugih državah, v klasičnem sociološkem smislu ne velja za profesijo, ampak kvečjemu za polprofesijo, predvsem zaradi odsotnosti avtonomije.[1] Novinarji se hkrati tudi razlikujejo po svoji izobrazbi, družbenem statusu, zaposlitvenih obvezah, etičnih načelih, standardih usposobljenosti, avtonomiji in odgovornosti. Profesorica novinarske etike na ljubljanski fakulteti za družbene vede Melita Poler Kovačič je v svojih raziskavah tudi ugotovila, da se novinarstvo sooča s krizo identitete, saj prihaja do razkoraka med samoopredelitvijo in dejansko prakso.[2] V svojem prispevku o krizi identitete je skozi pet dilem (interes javnosti ali njena radovednost; preiskovalno novinarstvo ali afere; služenje javnosti ali naročniku; služenje državljanom ali elitam, novinarska svoboda ali brezmejnost) predstavila zglede, s pomočjo katerih je razkrila, da novinarji sicer v kodeksu sledijo klasični paradigmi novinarstva, vendar je medijska resničnost precej drugačna.

Novinarji se krize identitete, o katerih piše Melita Poler Kovačič, do neke mere zavedajo in razmišljajo o tem, kako bi razmere izboljšali. Ranka Ivelja, komentatorka Dnevnika in predsednica novinarskega častnega razsodišča (NČR), pravi: „Slovenska medijska krajina je zapackana, rumeno blato se počasi že strjuje; navadili smo se misliti, da je nič več in nič manj kot naraven kapitalistični pojav. Pritožbe, ki se v zadnjem času kar usipljejo na Novinarsko častno razsodišče, vsaka po svoje razkrivajo, da se z novinarstvom ukvarja vse več ljudi, ki nimajo ne volje, ne časa, ne znanja – in kar je najhuje, tudi uredniške podpore ne –, da bi zadevo, o kateri so se namenili obvestiti javnost, temeljito raziskali ali preučili. Bolj kot želja, da bi se približali resnici, jih namreč vodi želja napisati (posneti) odmevno zgodbo, včasih politično, še pogosteje le komercialno motivirano. Kršitve kodeksa so največkrat kolateralna žrtev naglice in površnosti, včasih pa tudi zavestnega kršenja etičnih norm novinarskega poklica. Težava je v tem, da se zaradi kakovostnega upadanja ravni slovenskega novinarstva razburimo le še tedaj, ko 'novinarsko pero' opraska našo kožo; ko so žrtve rumene mrzlice drugi, rečemo hej-naj-jih-pač-tožijo-pisune.

Predlog kolega Roka Praprotnika (o ustanovitvi novinarske zbornice) sem dojela predvsem kot poziv k stanovskemu ukrepanju. Prepričana sem, da zdravniki ne bi nikoli dopustili, da bi bolnike zdravili z ramo ob rami s šarlatani brez znanja in referenc, za opravljanje zdravniškega poklica je zato potrebna licenca. Pravniki, ki želijo delati v pravosodju, morajo opraviti pravosodni izpit, le v novinarstvu (zadnje čase) velja, da si že takoj po šoli ali celo brez nje izvedenec za vsa področja življenja pa še za jezik in medijsko tehnologijo. Ali ne bi torej – če se zbornica ni izkazala kot najboljša ideja – razmislili vsaj o strokovnem izpitu za novinarje, na katerem bi na primeren način preverili njihovo poznavanje medijske zakonodaje, profesionalnih in etičnih norm, brez česar pač ni mogoče kvalitetno obveščati javnosti.“

Kaj torej narediti?
Vili Einspieler, nekdanji predsednik NČR, pravi, da je problem slovenskega novinarstva tudi v preveliki individualiziranosti poklica, ki se je izkazala tudi med zadnjo (neslavno) novinarsko stavko in ki jo je težko preseči: „Predlog o zborničnem organiziranju slovenskega novinarstva, ki bi lahko po mnenju njegovih zagovornikov utrdilo spoštovanje etičnih in profesionalnih meril, ni padel na plodna tudi zato, ker se je na primeru novinarske zbornice v Italiji, ki jo v Sloveniji najbolj poznamo, izkazalo, da sta kapital in politika našla poti za njeno zlorabo, Berlusconijev medijski raj ni navdušil slovenskih novinarjev, ki so imeli zadržke tudi do države, ki bi bila soustanoviteljica zbornice, kajti slovenski oblastniki so prepogosto povsem ignorirali strokovno javnost pri sprejemanju medijske zakonodaje. Če bi se znali izogniti vsem pastem, zbornice ne zavračam, kljub temu pa menim, da bi lahko slovenski novinarji dosegli več, če bi presegli nasprotujoče si interese, ki so posledica heterogene novinarske skupnosti, in podprli nacionalno kolektivno pogodbo za novinarje, ki bi delodajalce prisilila, da bi spodobno plačali novinarsko delo. Če bi novinarsko delo imelo pravo ceno, delodajalcem ne bi bilo vseeno, ali bodo zaposlili strokovno usposobljene kadre ali pa ljubitelje novinarstva, ki praviloma nimajo potrebnega znanja, temveč le voljo in čas za pisanje.“

V svojih odzivih na Praprotnikov predlog so se mnogi komentatorji sklicevali na trg oziroma bralce, poslušalce, gledalce, ki da znajo presoditi, kdo svoj poklic opravlja dobro in kdo ne. Problem je v tem, da ni vedno in povsod tako, saj bralci pogosto nimajo dovolj informacij in vpogleda v dogajanje (za zgled naj bo prispevek o družbeni odgovornosti medijev pri poročanju o nasilju v družini[3] ). Tako jih lahko, na primer, hitro zavedejo tisti novinarji in novinarke, ki na videz upravičeno terjajo odgovornost tega ali onega politika ali državnega funkcionarja, pri tem pa včasih zaradi pomanjkanja informacij in slabega vpogleda v ozadje naredijo več škode kot koristi.

Na začetku novinarske poti je težko zavrniti zahtevo urednika po piarovskem ali senzacionalističnem prispevku, saj mlad novinar ponavadi nima avtoritete, s katero bi to naredil; hkrati pa ga je strah, da si bo v tem primeru zapravil vsakršno možnost za delo v novinarstvu. Toda če se zaveda, da se bo neprofesionalno ravnanje odražalo na njegovi verodostojnosti, se morda lažje zoperstavi nesmiselnim zahtevam in lažje argumentira, zakaj bi bilo bolj smiselno ravnati drugače; še posebno če ve, da enako razmišljajo tudi vsi drugi oziroma da ga njegovi nasledniki, ki po besedah izkoriščevalskega delodajalca čakajo v vrsti za njegovo delo, ne bodo prodali za nekaj evrov honorarja.

Prav zato bi morali vsi, ki si prizadevajo za kakovostno obveščanje javnosti oziroma za delovanje v njenem interesu, pa naj pišejo za tradicionalne medije ali bloge (v Veliki Britaniji so v nacionalno novinarsko zvezo že sprejeli tudi blogerje), preseči svoje predsodke, stopiti skupaj ter se pogovoriti, kako bi lahko očistili slovensko medijsko krajino »zapackanosti oziroma rumenega blata«, kot je dejala Ranka Ivelja.

Morda bi bila rešitev strokovni izpit, kot je predlagala. Toda obenem bi kazalo nemara razmisliti tudi o neki vrsti hitrih in učinkovitih sankcij, na primer finančnih, zaradi katerih bi lastniki medijev razmislili, ali se jim še izplača hlastati po visokih nakladah in ratingih za vsako ceno. Pa tudi novinarji, tako mlajši, ki so pogosto na milost in nemilost prepuščeni urednikom in njihovim včasih prav nemogočim zahtevam in pričakovanjem (na primer brezplačnemu pisanju za spletne strani medija, ali pisanju prispevkov, ki so v bistvu piarovska sporočila), kot starejši, bi morda bolj razmislili o smiselnosti uklanjanja izkoriščevalskim zahtevam in neetičnega ravnanja, če bi vedeli, da je od njihovih odločitev dolgoročno odvisna tudi finančna prihodnost.

1 Več o tem glej Melita Poler Kovačič, Podobe (slovenskega) novinarstva: o krizi novinarske identitete. V: Poler Kovačič, Melita in Alin Golob, Monika (ur.). Poti slovenskega novinarstva - danes in jutri : znanstveni zbornik ob 40. obletnici študija novinarstva na Slovenskem, (Knjižna zbirka Media). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004, str. 85-112.
2 Prav tam.
3 Sonja Merljak Zdovc, Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju, mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/35/nasilje/, dostop 19. 10 2009.

izpis

Gordan Malić

Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Praksa v nekaterih državah vzhodne Evrope kaže, da na trgu preživijo tudi publikacije, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija. Precej raziskovalnih novinarjev se zato čuti varnejše pod zaščito zločinskih kot pa novinarskih organizacij.
Ali je bil projekt mednarodnega subvencioniranja neodvisnih medijev na območju nekdanje Jugoslavije smiseln? Njegov začetek sega na začetek devetdesetih let s financiranjem nekaj časopisov, konec devetdesetih let pa z ustanovitvijo nekaj elektronskih medijev na območju nekdanje Jugoslavije, ki so imeli kritičen odnos do oblasti. To je bil idealističen projekt, ki je celi vrsti institucij, medijev, pa tudi posameznikom pomagal preživeti težavno vojno in povojno obdobje. Po mojem mnenju je bil bolj socialne in manj politične narave, saj bi politično novinarstvo preživelo tudi brez pomoči Sorosa, kar dokazuje tudi rast naklade skoraj vseh publikacij tistega časa, čeprav nekateri posamezniki, pomembni predstavniki opozicije, zares ne bi mogli preživeti brez finančne podpore človekoljubov iz tujine.

Do leta 2000 so časopisi živeli od prodaje novic, zdaj pa se preživljajo s prodajo oglasov. Od Tuđmana oglasov nisi mogel dobiti, si pa lahko prodal 200.000 izvodov časopisa. Čeprav je Tuđmanov režim spodbujal cenzuro in preganjal svobodno mišljenje, je v njegovem času nastalo veliko več novic, kot jih je mogel prepovedati. Teatralni avtokrat, ki so ga obdajali arhaični lizuni in lopovi, pisana množica svetovalcev in čuvaji državnega pečata, je bil kot nalašč za obdelavo v novinarskih prispevkih.

Raziskovalni novinarji so v njegovem času mirno razvijali svoje kariere. Vedel je, da nobena stvar, ki bi jo lahko odkrili, ne bo imela epiloga, saj je HDZ nadzorovala pravosodje. Če nastaviš svoje sodnike, ti je vseeno, kaj novinarji raziskujejo. Tuđmanu raziskovalno novinarstvo ni šlo na živce, motilo pa ga je drugačno mišljenje. Ni prenašal nasprotnih mnenj in ideoloških delitev, zato je sovražil Ivančića, Butkovića, Banca. Iz skrajnih ideoloških razlogov se je bal oblikovalcev javnega mnenja, ki po njegovem mnenju delijo Hrvate … Nasprotno kot Tuđman pa Sanader ne zagovarja nobene znane ideologije. Formalno ne nadzoruje pravosodja ali pa tega zaradi odnosov z EU ne sme prepogosto pokazati. Zato so njegova težava raziskovalni novinarji, tisti, ki mu brskajo po Brodosplitu, javnih naročilih in premoženjskih karticah funkcionarjev.

Sanader je bil neoliberalni avtokrat. Upošteval je različna mnenja in spodbujal k ideološki strpnosti. Discipliniral je radikalce in v vlado pripeljal Srbe. Je pa bil veliko resnejši cenzor kot Tuđman in dolgoročno nevarnejši za demokratične procese. Tuđman je oviral dostop do informacij z vplivom na delo državnih institucij, Sanader pa je s sklepanjem zavezništev z založniki in oglaševalci oviral tudi izhode informacij. Sanader je navezoval osebne stike z večino založnikov, a njegova vlada je do novinarjev bila veliko bolj zaprta, kot je bila Tuđmanova, novinarji pa so bili pri tem dokazano bolj izpostavljeni nasilju.

Povezovanje političnega in poslovnega
Nikoli doslej ni bilo toliko časopisov, marketinških agencij in skrbnikov javnega ugleda in tako malo novic o vladajočih … Tuđman je ustvaril tajkune in bodoče oglaševalce, a nihče se z njimi ni tako dobro razumel kot Sanader. Tuđman je konceptualno in popolnoma neuspešno poskušal spraviti ustaše in udbaše. Sanader pa si je razmeroma zelo malo prizadeval, da bi sindikate pobotal z delodajalci (na koncu je seveda vse pokvarila recesija …).

Na trgu danes vladajo državni ali zasebni monopoli, ali duopoli, ki jih pogovorno imenujemo »uspešna podjetja«. Ta podjetja nadzorujejo tudi trg oglasov. Konzum kot največji oglaševalec ima tudi časopisno distribucijo, s popusti pa vpliva tudi na cene posameznih publikacij. Družba Unex, marketinško hčerinsko podjetje Konzuma, po zadnjih podatkih obvladuje približno 20 odstotkov oglasnega trga. Med dvema mandatoma vladanja HDZ so družbe Ivice Todorića dobile največ državnih subvencij. Strateško zavezništvo med vodilnim hrvaškim koncernom in vlado premiera Sanaderja je napovedovalo sodni dan neodvisnega založništva, v katerem novinarje čaka usoda, hujša od tiste, ki je zadela blagajničarke Konzuma. Vse to kaže, da povezovanje političnega in poslovnega področja po scenariju, ki so si ga zamislili njegovi vodilni predstavniki (v katerega spadajo tudi številne oblike korupcije in cenzure in je podoben neoliberalnemu modelu nadzora javnosti, kakršnega je na manjšem vzorcu uspešno izvajal slovenski premier Janša), neizogibno vodi v monopolizacijo, omejevanju medijske svobode in civilne družbe.

Mediji, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija
So pa tudi drugačne možnosti. Praksa v nekaterih državah vzhodne Evrope, na primer v Rusiji, Bolgariji, Srbiji ali na Hrvaškem, kaže, da na trgu preživijo tudi publikacije, na katere vlada nima vpliva, ima pa ga mafija. Njihova naloga je, da javno izsiljujejo poslovne ali politične skupine na nižjih stopnjah hierarhične lestvice. To najpogosteje počnejo pod pretvezo raziskovalnega novinarstva, povezani so z obveščevalnim podzemljem, ki za njih »raziskujejo« in nenehno pritiskajo na antikorupcijske strukture in posameznike. Precej raziskovalnih novinarjev se zato čuti varnejše pod zaščito zločinskih kot pa novinarskih organizacij … V tej perspektivi že vidim prihodnost neodvisnega založništva na Hrvaškem. Proces demokratizacije in sproščanja političnih in družbenih razmer se je končal z njihovo kriminalizacijo in odpravljanjem celo tistih svoboščin, ki so bile tudi pred vojno: svobodnega trga, svobodnih medijev, svobodnih intelektualcev in svobodnih novinarjev.

Kje je Soros zdaj, ko ga zares potrebujemo?!

Prevedla: Anamarija Urbanija

izpis

Stipe Ćurković

Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Izhodišče naših strategij je bila zavest, da mediji v postsocialistični Hrvaški niso nevtralni organi prenosa informacij, še manj pa organi javnosti ali javnega mnenja – zavračati sodelovanje v proizvodnji idiotizma pomeni prenehati svoje prejemnike nagovarjati kot idiote
Če upoštevamo dominantne parametre, znotraj katerih se formulirajo vprašanja o medijih, njihovi svobodi in družbeni funkciji, bi bila osrednja točka odnosov med plenumom Filozofske fakultete in novinarji verjetno kuloarska zgodba o obisku takratnega ministra za šolstvo Dragana Primorca v uredništvu dnevnika Jutarnji list. Ministrov večerni obisk v redakciji visokonakladnega dnevnika 5. maja 2009 je bil, kot se temu reče, uredniško motiviran. Po ministrovem neposrednem navodilu je bil iz številke, ki bi morala iziti naslednji dan, izločen pozitivno uglašen prispevek o študentski blokadi. Zamenjan je bil z »ekskluzivnim« besedilom, ki »razkriva«, da se za študentskimi protesti skriva koalicija opozicijskih parlamentarnih strank, ki jih vodita SDP in HNS.

Ne glede na to, da na tem mestu ne moremo preveriti verodostojnosti te zgodbe, ta kljub temu razkriva paradigmatske koordinate, znotraj katerih v postsocialistični Hrvaški potekajo razprave o medijih. Tako protagonisti kot dramaturgija ustrezajo merilom liberalnega »kritičnega« imaginarija. Na eni strani je visoki državni uradnik, ki preseže svoja pooblastila, na drugi pa mediji kot žrtve nelegitimne državne intervencije. S takšno razdelitvijo vlog postaja vprašanje svobode medijev privilegirano polemično izhodišče za (neo)liberalno demonizacijo države. Glede na izbrano retorično različico se usmerjenost proti nelegitimnim vmešavanjem genealoško zvede ali na socialistični ali na nacionalistični formativni greh državnega aparata. A kljub tem variacijam v načinu razpravljanja je vprašanje svobode medijev opredeljeno izključno kot svoboda pred državo. Iz takšnega poudarka sledi ali kritično zanemarjanje vprašanja svobode medijev pred nevmešavanjem kapitala ali pa odkrita apologija tržnih mehanizmov kot domnevnega jamstva za avtonomijo medijev od struktur politične moči. Zadostno jamstvo, da bodo mediji izpolnili deklarativno vlogo organov javnosti, v takšnih narativih pomeni že dejstvo, da so mediji privatizirani.

Medijska strategija študentske iniciative
Medijska strategija študentske iniciative za brezplačen študij je izšla iz kritičnega zavračanja tako zastavljenih okvirov razprave. Izhodišče naših strategij je bila zavest, da mediji v postsocialistični Hrvaški niso nevtralni organi prenosa informacij, še manj pa organi javnosti ali javnega mnenja. Če za normativno izhodišče razprav o javnosti vzamemo formulo o javni uporabi uma v zvezi z vprašanjem splošnih interesov, ugotovimo, da je o javnosti mogoče govoriti natanko v tolikšni meri, v kolikšni je ta sposobna sodelovati v kritičnem preudarjanju realnih družbenih procesov. Mediji bi torej opravljali funkcijo organa javnosti samo v primeru, ko bi večino usposabljali za kritično razmišljanje o družbeni dejanskosti. K temu pa nujno spada tudi kritična problematizacija implikacij restavracije kapitalizma za življenje delovne večine, pa tudi s tem tesno povezanih temeljnih protislovij med nominalno politično vladavino večine in procesom centralizacije gospodarske moči v zasebnih rokah. Šele znotraj tako postavljenih okvirov razprave vprašanja o medijih vodijo k dosledni problematizaciji vprašanja demokratskega deficita, namesto njegovega ideološkega krčenja na spraševanje o nelegitimnem vmešavanju predstavnikov državne moči.

Iz specifičnega izhodišča – vprašanja pravice do brezplačnega študija – je morala biti ugotovitev o vlogi medijev kot varuhov javnega interesa izrazito negativna, saj pred študentskimi akcijami v medijskem prostoru ni bilo nobene koherentne kritične analize procesa komercializacije visokega šolstva. To pomeni tudi, da vprašanje o dolgoročnih družbenih in političnih posledicah uvedbe šolnin v visoko šolstvo ni bilo zastavljeno. Ta posebni primer pa samo odraža pomanjkanje sistemskega kritičnega preizpraševanja procesov tako imenovanih »evroatlantskih integracij«, »strukturnih reform« in njihovih legitimacijskih mitov. Še več, zadeve so se začele premikati v diametralno nasprotni smeri. Postsocialistična medijska scena je namesto proti sistemski kritiki čedalje bolj hitela v smeri splošne tabloidizacije. S tabloidizacijo tu mislimo na dušenje medijskega prostora z neskončnimi nizi zasebnih ekscesov, z »zasebnim« pa mislimo na vsako obliko »informiranja«, ki ne oblikuje izhodiščne točke za razumevanje družbenih procesov na njihovi sistemski ravni. S tega stališča mediji predstavljajo le potencialne organe javnosti, oziroma prav tako potencialno prizorišče in orodje njenega formiranja. Vendar v kolikor te vloge ne izpolnjujejo, jo neposredno spodkopavajo. Mediji, ki »posredujejo« družbene procese kot vrsto razpršenih, kontingentnih dogodkov, s tem pa brišejo tudi najbolj provizorično »ontološko« razlikovanje družbenih sfer med estradnim in političnim v korist senzacionalistične fenomenologije bizarnosti brez sistemske težnje in formiranje javnosti de facto blokirajo v istem trenutku, v katerem izrekajo svoj namen služiti javnosti. Formula »javnost ima pravico vedeti« tako postaja legitimacija za psevdokritične denunciacije po zasebnih merilih tudi takrat, ko se ukvarja z domnevno kritičnim preverjanjem navideznih političnih problemov. V primeru omenjene nepotrjene intervencije nekdanjega ministra v uredniško politiko, bi to pomenilo, da tudi če bi se mediji kritično odzvali na ta dogodek (pa se niso), bi to ostalo na ravni »zasebnega«, vse dokler poročanje o ekscesu osebne intervencije ne bi bilo artikulirano v sklopu bolj temeljne problematizacije družbenih in političnih implikacij komercializacije visokega izobraževanja. Dvoumnost v izrazu »privatizacija«, ki poleg tukaj omenjenih teženj v tranzicijskem izrazju označuje predvsem procese spreminjanja v strukturah lastništva, lahko uporabimo tudi kot kritični indikator strukturne prepletenosti teh pojavov. Naloga javnih medijev bi bila to korelacijo vedno znova preizpraševati, kar jih hkrati zavezuje, da zastavljajo temeljna vprašanja o tem, v kakšni meri so mediji v zasebni lasti takšno funkcijo sploh sposobni opravljati. V tem je ves politični naboj na videz redundantne formule: zasebni mediji niso (in ne morejo biti) javni.

Medijska proizvodnja idiotizmov
V luči vsega do sedaj povedanega je tudi konvencionalno frazo o »tabloidnem poneumljanju« mogoče očistiti primesi impresionističnega moralističnega negodovanja in jo natančneje izpeljati kot formulo za politične implikacije medijev, ki v tukaj poudarjenem smislu niso javni. Mediji, ki ne pripomorejo k formiranju javnosti, bi v tem smislu po definiciji proizvajali idiotizme – v etimološkem smislu »idiota«, kot tistega, ki ni sposoben sodelovati v javnih zadevah.

V neposrednem nasprotju z logiko »realno obstoječega« medijskega polja kot sfere ukinjanja javnosti, ki jo nadomesti idiotizem zasebnega (kar pomeni enako kot depolitizacija večine), je medijska strategija študentske iniciative za brezplačen študij od začetka temeljila na dvojni politični stavi. Poziv na javni interes je moral nujno iti z roko v roki s poskusom samemu procesu konstituiranja javnosti aktivno pripomoči z načinom artikulacije poziva. To je v praksi pomenilo, da je bilo treba poleg poziva na obrambo pravice do brezplačnega študija vedno znova opozarjati tudi na konceptualni aparat in kontekst, ki sta nujna, da bi lahko problematiko komercializacije in komodifikacije izobraževanja razumeli kot vidik boja za obrambo zgodovinsko pridobljenih socialnih pravic pred usklajeno državno-medijsko neoliberalno ofenzivo. Nujno je bilo treba preprečiti, da bi zahtevo izolirali in jo prikazali kot partikularni problem interesne manjšine in jo s tem izbrisali kot politično spraševanje o javnem interesu ter jo spremenili v partikularno-administrativni problem pod izključno pristojnostjo pooblaščene državne službe. To je pomenilo tudi zavesten odklon od piarovskih strategij in vseh variant ideologije »uspešnega komuniciranja«. Ta temelji na računici čim bolj učinkovitega programiranja izoliranega, zaželenega odziva prejemnika sporočila na sprejeti informacijski dražljaj. Običajna sredstva proizvodnje soglasja so poenostavljanje (tj. brisanje sistemskih in kontekstualnih parametrov problema), poudarek na afektivni privlačnosti in dobrikanju predpostavljenemu recepcijskemu horizontu prejemnika. Pri tem so temeljni kriterij selekcije »ustrezne« komunikacijske taktike t. i. raziskave »javnega mnenja«, ki pa ne pomenijo nič več kot statistične kvantifikacije kontingentnega niza čisto zasebnih idiosinkrazij (spet v smislu, v katerem je tukaj izpeljano nasprotje med javnim in zasebnim). Ideologija uspešne komunikacije prejemnika ne obravnava kot javno, politično bitje, temveč ga poskuša zvesti na predpolitično raven in tam proizvesti njegovo soglasje (in tako so tudi nominalno politične odločitve, kot je izbira stranke na volitvah, sistemsko zreducirane na zasebne kriterije, začenši z ideologemom »karizme« kandidata). Vsaka resnično politična artikulacija določenega problema mora temeljiti na radikalnem prelomu s takšnimi komunikacijskimi postulati.

Sklicevanje na javnost pomeni sprejemanje odgovornosti za njeno formiranje
Tako je tudi temeljna strategija medijskega nastopanja študentske iniciative temeljila na odkritem nasprotovanju takšni logiki. Sklicevanje na javnost in javni interes je pomenilo sprejemanje aktivne soodgovornosti za njeno formiranje. Zavest o tem, da javnost obstaja samo kot kognitivno usposobljena za razumevanje makro ravni družbenih procesov ali pa sploh ne obstaja, se je na neposredni ravni vsakdanjih odnosov z mediji v času pettedenske zasedbe fakultete izoblikovala v vrsto specifičnih taktičnih rešitev. Izjave za medije so brali anonimni tiskovni predstavniki, ki jih je plenum dan prej potrdil za to nalogo. Študentska iniciativa ni imela stalnih »tiskovnih predstavnikov« ali »uradnih oseb«. Odpor do personalizacije je poleg drugega pomenil tudi eksplicitno zavračanje logike zvajanja političnih problemov na individualna imena in logike lova na indiskretne sledi zasebnega, na katere takšne konstelacije pozivajo. Anonimnost tiskovnega predstavnika je bila bistven taktični moment ohranjanja političnih zahtev na ravni načelnega in kolektivnega. V neposredni povezavi s tem so v izjavah poleg vsakodnevnih sporočil poskušali ohraniti tudi bistveno programski značaj in tako ubraniti umeščanje razprave na raven dejansko politične afirmacije socialnih pravic večine pred ponavljajočimi se poskusi državnih institucij in medijev, da problematiki odvzamejo to razsežnost - bodisi z njeno reartikulacijo v povsem upravni problem, bodisi tako, da so jo predstavljali kot v bistvu apolitični eksces mladostnega uporništva, ki se samo površno kiti s političnim lišpom.

Zavračati sodelovanje v proizvodnji idiotizma nujno pomeni tudi da prenehati svoje prejemnike nagovarjati kot idiote. Kot smo že poudarili, gre tu po definiciji za politično vprašanje. V skrajni konsekvenci je to tudi vprašanje o pomenu besede demokracija. Brez usposobljenosti večine, da »kognitivno mapira« svoj položaj glede na zgodovinske procese, katerih del je, je vsaka razprava o demokraciji vnaprej obsojena ali na cinizem ali manieristični nesmisel. Vloga medijev je v tem smislu strateško odločilna. Na kocki ni nič manj od tega.

Prevedla: Anamarija Urbanija

izpis

Kaja Jakopič

Hrvaška: Novinarji kot tarče
Ob koncu leta 2009 je na Hrvaškem sedem novinarjev, ki živijo pod policijsko zaščito. Eden od njih je Hrvoje Appelt, ki je nedavno ustanovil spletni portal Napadi na novinare
Organizacija Novinarji brez meja je v svojem letošnjem poročilu o medijski svobodi držav Slovenijo uvrstila na sedemintrideseto mesto, kar je kar sedem mest slabše kot lani. Še slabše se je uvrstila sosednja Hrvaška, ki je padla na 78. mesto. Mnogi dogodki, povezani z mediji pri naših sosedih, so takšen padec medijske svobode očitno »napovedovali«. V začetku letošnjega leta so hrvaški novinarji zdaj že nekdanjemu predsedniku vlade Ivu Sanaderju pisali pismo oziroma peticijo, ki jo je podpisalo 42 novinarjev iniciativnega odbora in še enkrat toliko organizacij civilne družbe, v kateri so izpostavili težave s političnimi pritiski na hrvaške novinarje.

Čeprav je seveda tudi v Sloveniji medijska svoboda »omejena« z različnimi metodami, kot so premestitve in odpovedi novinarjev ter hkrati tudi s posameznimi primeri prepovedi poročanj o določenih osebah ali zgodbah, so metode na Hrvaškem v zadnjem obdobju še bolj skrb zbujajoče, saj tam prihaja do fizičnih napadov, verbalnih groženj in tudi do umorov novinarjev. Ob koncu leta 2009 je tako samo na Hrvaškem sedem novinarjev, ki živijo pod policijsko zaščito. Eden od njih je Hrvoje Appelt, ki je, ravno zaradi prej omenjenih podatkov, nedavno ustanovil spletni portal Napadi na novinare (www.napadi-na-novinare.com). To je prvi internetni portal na območju nekdanje Jugoslavije, kjer se zbirajo podatki o napadih na novinarje, osnovni motiv projekta pa dejstvo, da kar 90 odstotkov napadov na novinarje v regiji ostaja nerešenih.

Spletna stran in nagrada, ki si jo nihče ne želi
Appelt je bil tudi sam tarča anonimnih groženj, z avtomobilom so ga porinili s ceste, policijsko varstvo pa je dobil po tem, ko je objavil tekst o tihotapljenju nafte na Hrvaškem. Sicer je tudi sam letos ostal brez matičnega uredništva, saj so ga po enajstih letih sodelovanja odpustili najprej z Jutarnjega lista, potem pa še s tednika Globus. Medtem ko je Appelt prepričan, da je izgubil službo zaradi zgodb, ki jih je raziskoval in ki jih uredniki niso želeli objaviti, so uredniki obeh medijev zatrjevali, da Appelt ni izpolnjeval delovnih obveznosti. Appelt je tako ostal brez zaposlitve, na spletu pa ustanovil portal Napadi na novinare, ki zbira podatke samo o fizičnih napadih na novinarje.

»Samo v Srbiji je bilo lani prijavljenih 138 napadov na novinarje, v BiH prek 40, na Hrvaškem 10, v Črni gori in Makedoniji pa je bila ta številka malo manjša,« je v intervjuju za Medijsko prežo povedal Appelt, ki je skozi svoje raziskovanje in pogovore s kolegi novinarji iz različnih držav ugotovil, da je takšna spletna stran, na kateri bi se zbirali podatki o fizičnih napadih, tožbah, hekerskih vdorih in umorih, še kako nujna. »Želimo izpostaviti, kaj se dogaja v naši stroki, prav tako je treba senzibilizirati javnost o teh težavah in jo poučiti, zakaj je napad na svobodo besede tako velik problem. Poskušali bomo tudi vplivati na institucije, da začnejo s svojim delom, iskati napadalce in naročnike napadov, ker seveda upamo, da se bodo razmere spremenile oziroma izboljšale.« Appelt je pri projektu sam, zato tudi poudarja, da posameznih primerov napadov na novinarje ne namerava internacionalizirati, »razen seveda, če se kdo javi, da bi mi pri tem pomagal, potem bi takoj začel z internacionalizacijo problema v tej regiji,« še dodaja Appelt, ki je v projekt vključil tudi posebno potujočo razstavo, sestavljeno iz fotografij, ki dokumentirajo različne napade na novinarje. Napadi na novinarje so vedno bolj brutalni, zavest državljanov o vlogi novinarstva v družbi pa precej na nizki ravni, pravi Appelt, ki bi s svojimi aktivnostmi želel povrniti novinarjem dostojanstvo, čeprav mu mnogi očitajo, da na takšen način skuša pridobivati le pozornost. Vendar resnost svojih namer nakazuje tudi s tem, da so na spletni strani Napadi na novinare ponudili celo denarno nagrado za podatke o napadu na hrvaškega novinarja Dušana Miljuša.

Ker na spletni strani zbirajo podatke o napadih na novinarje v celotni regiji držav nekdanje Jugoslavije, na strani spremljajo in obveščajo o dogajanju v slovenskih medijih. Trenutno sta iz Slovenije izpostavljeni dve zgodbi: nerešeni primer napada na novinarja Mira Petka in primer časnika Dnevnik, ko je ljubljansko okrajno sodišče z začasno odredbo omejilo poročanje o italijanskem poslovnežu Pierpaolu Ceraniju, potem ko je od Boška Šrota odkupil tretjino podjetja Kolonel. »Sodna odredba izkazuje institucionalni problem, nerešeni primer napada na Mira Petka pa željo po tem, da svobodno novinarstvo tudi v Sloveniji ne obstaja,« je prepričan Appelt, ki je v okviru svojega projekta na posebnem dogodku oktobra letos v Zagrebu podelil tudi nagrado gosje pero za poseben prispevek k svobodi novinarstva, ki sta jo za Slovenijo prejela prav akterja iz teh dveh zgodb, Miro Petek in časnik Dnevnik.

Nadzor nad novinarji
Nagrade gosje pero si ne želi nihče, še posebej ne v kontekstu napadov na novinarje, ki so v regiji očitno še vedno zelo pogosti. Torej, raziskovalno novinarstvo na Hrvaškem sploh še obstaja? »Raziskovalno novinarstvo obstaja, ampak je zelo pogosto nadzorovano. Z nadzorom tem, ki jih preiskujejo novinarji, pa se včasih tudi zlorablja naziv preiskovalno novinarstvo. Redko kateri novinar, ki ima še svojo zaposlitev, vam bo to priznal, zaradi strahu pred odpovedjo, ampak grenko dejstvo je, da preiskovalne teme naši uredniki vedno manj 'naročajo',« poudarja Hrvoje Appelt, ki zdaj preiskovalne zgodbe objavlja na svoji spletni strani.

Raziskovalno novinarstvo, ki je zagotovo eno od najbolj zahtevnih novinarskih del, naj bi tako vedno bolj imelo status »incidenta«, saj je v regiji vedno več novinarjev, ki so prepričani, da se s raziskovalnim novinarstvom kratko malo nima smisla več ukvarjati. Veliko prizadevanja, denarja in izpostavljanje osebne varnosti na koncu namreč prineseta zelo majhen učinek, ali pa celo nikakršen.

Učinek napadov na novinarje pa je seveda bolj očiten. Novinarji prenehajo s svojim raziskovanjem, zatečejo se k avtocenzuri, le v določenih primerih novinarji nadaljujejo s svojim delom in »prenašajo« nadaljnje napade.

Takšen primer je zgodba novinarjev v BiH, televizijske oddaje, političnega magazina 60 minuta. Oddaja, ki jo predvajajo na Televiziji federacije Bosne in Hercegovine, je bila v lanskem letu zelo kritično nastrojena proti vladajočim strankam in proti predsedniku vlade Republike Srbske, ki je uredništvo zaradi tega tudi večkrat tožil. V oddaji so namreč poročali o domnevnih povezavah kriminalnih struktur z vladajočimi političnimi strankami in najbolj vplivnimi politiki v Bosni in Hercegovini.

Urednik in voditelj oddaje 60 minuta Bakir Hadžiomerović pa je po več smrtnih grožnjah, prav tako kot Appelt, dobil policijsko spremstvo. V BiH so lani tudi uvedli posebni servis Linija za pomoč novinarjem, na kateri so samo lani zabeležili 56 primerov napadov na novinarje v BiH, na najslabšem položaju pa naj bi bili novinarji v manjših, lokalnih okoljih, ki so najmanj zaščiteni.

Tudi v Srbiji se napadi na novinarje nenehno dogajajo že zadnjih 20 let. Zaradi svojih preiskovalnih oddaj morajo novinarji tudi v zapore, ob aretaciji Radovana Karadžića – doktorja Dabića – so snemalcu RTV B92 celo zlomili nogo, in kot priznava direktor RTV B92 Veran Matić, po objavi oddaj, v katerih predstavljajo zgodbe svojih raziskovalnih novinarjev, angažirajo zasebno fizično varovanje, policija pa varuje njega in zgradbo. Najhuje pa je, kot poudarja Matić, da je to za njih že povsem običajna praksa, na katero so se privadili.

Splet – rešitev za neodvisne novinarje?
Kje torej lahko v tem trenutku neodvisni novinar na Hrvaškem objavlja svoje članke? »Na spletu,« odgovarja Hrvoje Appelt, ker naj bi bila to prihodnost, vendar hkrati opozarja, da trenutno ni možnosti, da bi lahko od tega živel.

Podobni primeri, ko se preiskovalni novinarji s svojimi članki zaradi različnih pritiskov selijo na splet, pa so se dogajali nedavno tudi zunaj območja nekdanje Jugoslavije, na primer v Franciji. Zaradi nevzdržni razmer so dolgoletni novinarji francoskega časnika Libération zapustili svoj matični tiskani medij in ustanovili svoj internetni časopis. Po zamenjavi lastnikov nekdaj izrazito levo usmerjenega časnika leta 2005 se je največji lastnik kljub nasprotnim zagotovilom začel vmešavati v neodvisnost redakcije, odpuščal novinarje, kar je vodilo tudi v stavko novinarjev. Novinarji Laurent Mauriac, Pascal Riché, Pierre Haski in drugi so se zaradi nastalih razmerij »preselili« na splet in ustvarili spletni časopis Rue89 (www.rue89.com), ki temelji na odprti družbeni razpravi, medtem ko bralci lahko s svojimi prispevki soustvarjajo vsebino.[1]

Splet kot nov »kanal« za raziskovalno novinarstvo pa so že zdavnaj odkrili tudi v ZDA, saj se je izkazalo, da je učinkovita rešitev pred vplivom velikih korporacij, ki prek svojih navzkrižnih lastniških povezav preveč vplivajo na vsebine člankov v »svojih« tiskanih medijih.

1 Susman, Nika, Francija: Mediji na Sarko pogon. Konec neodvisnega novinarstva? Medijska preža, št. 31., maj 2008.

izpis

Saša Banjanac Lubej

Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Srbsko tožilstvo za vojne zločine je pozvalo vse novinarje, medijske in pravne strokovnjake, novinarska združenja, da mu pomagajo s svojimi materiali, analizami in drugimi znanji s tega področja – zanima jih obdobje od 1991 do 1999
»Večino novinarjev, ki so podpirali režim Slobodana Miloševića, bi zaprl, obesil, postrelil ali pregnal na Hrvaško ali v Bosno in Hercegovino, od koder so leta in leta evforično poročali o srbskih žrtvah ali srbskih zmagah,« se glasi najbolj radikalna verbalna obsodba novinarjev-vojnih hujskačev in razpihovalcev sovraštva. Marca 2002 jo je izrekel beograjski novinar Petar Luković, ki je tako med vojno kot po njej kritiziral novinarje, ki so vztrajno razširjali propagando, razpihovali sovraštvo in pozabljali na osnovna pravila novinarskega poklica. Seznam 20 najbolj izpostavljenih podpornikov Miloševićeve oblasti je večkrat tudi objavil.

»Ne bom in ne morem pozabiti ljudi, kot so Milorad Komrakov, Spomenka Jović, Lidija Duvančić, Željko Avramović, Miodrag Popov, Ratko Dmitrović, Risto Kubura, Miloš Marković, Ljiljana Milanović in še tisoč kolegov, ki so za Miloševića opravili gromozanski posel,« pojasnjuje Luković. Toda, njegova izjava je naletela – pričakovano – na ostre obsodbe Združenja novinarjev Srbije (UNS), razdelila pa je tudi novinarje okrog Neodvisnega združenja novinarjev Srbije (NUNS). »Ne vem za ostale, ampak jaz ne morem pozabiti teh imen. Morda je moj spomin daljši, kot je to za Srbijo normalno,« je še pojasnil Luković, ki je takrat bil tudi predsednik častnega razsodišča NUNS. Prizadeval si je za organizacijo tribun, na katerih bi se razpravljalo o spornih – če ne kaznivih – novinarskih praksah, a je zaradi ostrine njegovih izjav v javnosti prevladal molk. Izkoristili pa so ga ravno tisti, ki jih je Luković izzval: »V 80 odstotkih primerov se je moje poročanje izkazalo za točno, proti preiskovanju odgovornosti nimam nič,« je v tedniku Nin Lukoviću odgovoril Ratko Dmitrović, ki je skupaj z Milo Štulo in mnogimi drugimi »domoljubi« v prvi polovici devetdesetih z ustreznimi komentarji »bogatil« TV Dnevnik srbske nacionalke.

Združenje novinarjev Srbije (ki je bilo do leta 2000 blizu Miloševićevi oblasti) pa je po demokratičnih (oktobrskih) spremembah v Srbiji, 5. decembra 2000, s prepovedjo opravljanja novinarskega poklica kaznovalo nekdanjega urednika informativnega programa RTV Srbija (RTS) in voditelja Dnevnika Milorada Komrakova. Izključili so ga tudi iz svojih vrst – takrat je bil celo predsednik tega združenja. Obrazložitev: »Je objektivno odgovoren za večletne medijske manipulacije državljanov Srbije v oddajah informativnega programa televizije, fabriciranje neresničnih vesti, informacij in drugih prispevkov, prirejanje dejanskih dogodkov s sovražnimi komentarji; za pozivanje k preganjanju političnih nasprotnikov in za zamolčevanje relevantnih dogajanj v državi in svetu.« Komrakov je še vedno zaposlen na RTS, a kot samostojni referent v oddelku za oddajnike, pri Obrenovcu, 45 kilometrov stran od Beograda. »Takšna je bila uredniška politika in tudi jaz sem bil njen del, za kar sprejemam odgovornost. Kazen sem še kako občutil, toda zdaj se sprašujem, ali je nujno, da izginem z obličja zemlje,« se je v enem redkih pogovorov za časopis TV Novosti odzval Komrakov, ki trdi, da je 5. oktobra (na dan ko je pod pritiskom uličnih demonstracij padel Milošević) za las ušel smrti.

Drugi korak k razčiščevanju preteklosti in odgovornosti v novinarskih vrstah v Srbiji je v juliju 2009 storil NUNS, ki je tožilstvu za vojne zločine podal ovadbo proti osebam, za katere meni, da so odgovorne za vojno hujskaško propagando in so prav tako odgovorne za vojna dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije.

Brez lustracije novinarjev ni svobode medijev
Toda za zdaj kaže, da je Komrakov edini primer lustracije novinarjev v Srbiji. Večina tistih s prve bojne linije je samo potisnjena v ozadje, veliko se jih še danes ukvarja z novinarstvom ali dela v medijih. To pa je posledica dejstva, da v nobeni od držav na območju nekdanje Jugoslavije ni bilo politične in družbene lustracije; posledično je ni niti na medijskem področju. Srbija tu ni nobena izjema. Urednica informativnega programa Hrvaške televizije Hloverka Novak Srzić se je med vojno zelo profilirala kot urednica oddaje Motrišta – v kateri so kakopak prav posebej obdelovali medijsko propagando nasprotne strani. Nič manj prizanesljiv ni bil niti njen kolega Dubravko Merlić, ki je vmes profesionalno evoluiral in svoj izum – licenco za oddajo Piramida – nemoteno prodaja na nekdaj osovraženih ozemljih. Njegovega početja v devetdesetih ni nihče problematiziral. Voditeljica oddaje Otvoreno in Dnevnika, novinarka Dijana Čuljak, pa je 1993 leta iz taborišča HVO za muslimanske ujetnike Dretelj v Hercegovini takole poročala za HRT: »Marsikdo ni hotel zapustiti te, če ne udobne, pa vsaj varne namestitve«. »Očitajo mi, da sem rasist. To pa niti slučajno ne more biti res. Raje imam črnce kot Srbe«, je, na primer, zapisala Tanja Torbarina, še danes zelo ugledna in cenjena kolumnistka Globusa. Na neobstoječem spornem seznamu hrvaških novinarjev najdemo še Obrada Kosovca (znanega tudi kot Tuđmanovega Srba); Dunjo Ujević, Silvano Menđušić (poročala o lažnem srbskem bombardiranju Šibenika), ne gre pozabiti niti prispevek Miljenka Manjkasa, ki ga je – po pisanju Nacionala – s položaja odgovornega urednika Večernjega lista na prošnjo takratnega hrvaškega premiera Sanaderja umaknil njegov tedanji kolega Schüssel. Večernji je namreč preveč podrobno poročal o ravnanju policije in pravosodja v primeru Glavaš.

Tudi v Bosni in Hercegovini ni manjkalo novinarjev, ki so se držali »prave« (nacionalistične) linije. Spomnimo se samo »legendarnega« Smiljka Šagolja, dopisnika HRT iz Mostarja, ki je Alijo Izetbegovića imenoval za »lažnivca in zločinca«, prizadevanja za državljansko BiH pa prevajal v prizadevanja za islamsko državo. Še danes dela kot novinar v Mostarju. Na srbski strani pa so si gledalci srbske nacionalke zapomnili (danes pokojnega) Rista Đoga, ki je med obstreljevanjem Sarajeva dnevnik RTV Republike Srbske začel tako, da se je mastil s pečeno svinjino, izjavil pa je tudi tole: »Poturkinje trdijo, da jih posiljujemo, a je kakšen dan nazaj v begunskem taborišču ena rodila črnca.« »Vsak Musliman mora ubiti enega Srba« pa se glasi bosenska različica novinarskega hujskaštva. Izstrelil jo je Zilhad Ključanin, ki je še danes uveljavljeni kulturni delavec, ki v Sarajevu objavlja knjige.

Hujskaštvo zastara, propaganda pa ne
Prav zaradi dejstva, da novinarji, ki so bili del vojne propagande, še naprej mirno živijo od dela v medijih, je precej burne reakcije izzvala novica o tem, da je srbsko tožilstvo za vojne zločine začelo preiskavo o poročanju srbskih medijev v primerih vojnih zločinov. Novica ni odmevala samo v Srbiji.

»Smo zelo blizu predkazenskem postopku. Ni še obtožnice, torej še ni imen oseb, proti katerim bi se lahko usmerjal postopek. Tožilstvo trenutno opravlja analizo tekstov in prispevkov v tiskanih in elektronskih medijih v kritičnih letih,« so za Medijsko prežo potrdili na tožilstvu. »Želimo ugotoviti, na kakšen način so mediji sodelovali v negativni propagandi, ki je pripeljala do krvave vojne in hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, do vojnih zločinov. Ko pridemo do trdnih pravnih temeljev, bomo šli z dokazi pred sodišče, ki bo povedalo končno besedo. Izkušnje Mednarodnega vojaškega tribunala v Nürnbergu in Mednarodnega kazenskega tribunala za Ruando so dragocene.«

Tožilstvo poudarja, da trenutno ugotavlja, ali obstajajo elementi kaznivega dejanja ali ne. Zadošča že določena stopnja utemeljenega suma, zato da bi uvedli postopek za kaznivo dejanje podpihovanja in ščuvanja k izvrševanju vojnih zločinov.

Opozarja, da je treba to kaznivo dejanje ločevati od razpihovanja rasne in verske nestrpnosti, ki je v pristojnosti drugih sodišč in je zastaralo. »Ni treba biti pravnik, da bi jasno videli, da v poročanju določenih ljudi iz tistega obdobja obstajajo elementi kaznivega dejanja. Naš cilj je, da se to ne pozabi, da se ne spregleda povezava med vojnimi zločini in angažmajem režimskih propagandistov«, razlaga Jasna Šarčević Janković iz oddelka za odnose z javnostjo Tožilstva za vojne zločine Republike Srbije.

»Noben oborožen spopad se ni začel nenadoma in brez določene politično-propagandne priprave. Slednja se pripravlja tako dolgo, dokler ne ustvari prepričanja v domači, po možnosti celo tudi tuji javnosti, o tem, da so oborožene dejavnosti upravičene. Določene oblike nedovoljene propagande po so kazniva dejanja. Kot da se pozablja, da je bilo v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije ubitih 130.000 ljudi,« še ugotavljajo na tožilstvu.

Tukaj ne gre spregledati niti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki v 20. členu pravi: Vsaka propaganda s ciljem vojne bo z zakonom prepovedana, z zakonom bo prepovedano vsako zagovarjanje nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva, ki pomeni ščuvanje k diskriminaciji, sovraštvu ali nasilju. Skratka, prepovedana je propaganda, ki lahko proizvede ali izzove agresijo ali poruši mir v nasprotju z listino ZN.

Srbsko tožilstvo za vojne zločine je pozvalo vse novinarje, medijske in pravne strokovnjake, novinarska združenja, da mu s svojimi materiali, analizami in drugimi znanji s tega področja pomagajo – zanima jih obdobje od 1991 do 1999. Ob tem poudarjajo, da sovražni govor ni ustrezno kaznivo dejanje v tem primeru, ker utegne zastarati.

Ali tudi druga tožilstva z območja nekdanje Jugoslavije premišljujejo o podobnih preiskavah, srbskemu posebnemu tožilstvu ni znano, povedali so le, da so se predstavniki vseh tožilstev s tega območja novembra 2007 v Dubrovniku udeležili regionalne konference o odgovornostih medijev za vojne zločine. »Tam smo ocenili, da so mediji aktivno sodelovali v spodbujanju vojn na območju bivše Jugoslavije v devetdesetih letih, da pa je težko pričakovati, da se jim sodi za vojne zločine ... Ker na srbskem tožilstvu menimo, da je del odgovornosti za ta proces tudi na pravosodnih institucijah, smo v dveh letih oblikovali dosje Mediji. Ukvarjamo se z dejanji, ki jih je zelo težko dokazati. Mi analiziramo elemente kazenske odgovornosti medijev v Srbiji,« so še pojasnili.

Kako članek ubije človeka
S povezovanjem konkretnih zločinov in medijskih napisov pa se že leta ukvarja hrvaški novinar Drago Hedl. »Žal obstajajo članki, ki so povzročili smrt konkretnih oseb. Na predvečer vojne na Hrvaškem je začel izhajati Slobodni tjednik, ki je hitro postal simbol in promotor sovražnega govora, vojnega hujskaštva in ščuvanja k zločinom,« razlaga Hedl in takole za Medijsko prežo opisuje umor s peresom: v eni od številk Slobodnega tjednika je bil objavljen tekst, v katerem polkovnika JLA hrvaške narodnosti Vičevića obtožuje, da je ukazal granatiranje Osijeka, med katerim je umrlo veliko število civilistov. Toda resnica je bila takšna, da je bil omenjeni častnik takrat v Nišu na prestajanju zaporne kazni, na katero ga je zaradi izdaje obsodilo vojaško sodišče v Beogradu (kontraobveščevalna služba JLA ga je aretirala v Osijeku 1. avgusta 1991). »Toda v nepreverjene in senzacionalistične informacije, objavljene v Slobodnom tjedniku, so verjeli prebivalci vasi, v kateri je živel oče omenjenega častnika. Ker ni mogel psihično zdržati napadov in obtožb svojih sokrajanov (hodili so mu pred hišo in grozili z izvodom Slobodnega tjednika!), je naredil samomor. Tako je članek, ki ga je podpisal novinar pod psevdonimom Zvonimir Trpka, neposredno zakrivil smrt ene osebe, to pa zdaleč ni edina stvar, ki jo je zakrivil. Seveda tudi za samomor Zdravka Vičevića nihče ni odgovarjal,« pravi Drago Hedl. Sam Hedl je bil do začetka vojne na Hrvaškem odgovorni urednik regionalnega dnevnika Glas Slavonije, kamor je v vojaški uniformi vkorakal Branimir Glavaš. Po »sovražnem prevzemu« lista je Hedl zapustil Osijek, nekaj časa je bil prisiljen umakniti se v tujino, saj so mu zaradi pisanja o vojnih zločinih v Osijeku večkrat grozili.

Njegovo ravnanje pa kaže, da ni bilo nujno sodelovati v vojno-hujskaški propagandi. Temu so se novinarji s profesionalno vestjo in etičnimi kodeksi postavili po robu, res pa je, da so večkrat zaradi tega tvegali eksistenco – oziroma – preživetje. Ravno v tem gre iskati razloge, zaradi katerih so novinarji-propagandisti sprejemali naročila oblastnikov – čeprav jih zdaj večina trdi, da je le opravljala svoje delo. Na različne ugodnosti, kot so visoka plača in priboljški v obliki stanovanj, pa seveda pozabljajo. Manjši del je v to verjel, starejši novinarji so bili verjetno vajeni diktata od »zgoraj«. Nekateri – pred upokojitvijo – so dopoldne delali v (takrat) režimskemu Tanjugu, popoldne pa so vest mirili v neodvisnem FoNetu. Osemnajst let po začetku vojne pa lahko z gotovostjo rečemo, da so svoje delo opravili samo tisti novinarji, ki so se vojno-hujskaški propagandi zoperstavili ali v njej niso hoteli sodelovati, četudi so zaradi tega pristali na cesti in životarili v ti. neodvisnih medijih, z majhno naklado in še manjšimi honorarji.

Novinarji, vojni hujskači skozi zgodovino
Po drugi svetovni vojni se je sodišče v Nürnbergu sodilo uredniku časopisa Der Strurmer (Jurišnik) Juliusu Streicheru za spodbujanje k zločinom in za genocid. Sodili so tudi Hansu Fritzscheu, uradniku Hitlerjevega ministrstva za propagando, in sicer za izvrševanje vojnih zločinov, zaradi česar je bil obsojen na zaporno kazen devetih let. Šef oddelka za tisk Tretjega rajha Otto Dietrich je bil obsojen za zločine proti človeštvu in sicer zaradi antisemtiske propagande. Mednarodno kazensko sodišče za Ruando je junija 2000 na 12 let zapora obsodilo belgijskega novinarja Georgesa Ruggiuja zaradi zločina proti človeštvu. Ruggiu bil novinar ruandske RTV hiše TRLM (Radio Television Libre des Milles Collines). Novinar je med trimesečno krvavo vojno v Ruandi leta 1994, v kateri so pripadniki plemena Hutu ubili več kot 800.000 pripadnikov plemena Tutsi, javno pozival k nasilju, pobijanju in genocidu. Krivdo je priznal. Ni zanikal, da je delal na »sovražnem radiju« ter da ni spoštoval ne zakonov novinarskega polica ne humanitarnega prava. Tribunal za Ruando je sodil še novinarski trojici – Ferdinandu Nahimanu, Jean-Boscou Barayagwizu in Hassanu Ngezeu –, ki so javno objavljali položaje, kamor so se zatekli begunci; pozivali so tudi k njihovi likvidaciji. Haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo pa se s primeri hujskanja ni ukvarjalo na način, da bi obtožilo koga od novinarjev za razpihovanje sovraštva oziroma propagando ali spodbujanje vojnih zločinov. »Tožilstvo ICTY ni imelo ambicij, da bi se z novinarji ukvarjalo na ta način. Mislim, da je tudi to prepuščeno nacionalnim sodiščem. Je pa za srbsko tožilstvo dragoceno poročilo francoskega profesorja Renoa de la Brosa, ki je leta 2003 pričal v procesu proti Miloševiću. Analiziral je poročila medijev, ki so bili pod njegovim nadzorom, to poročilo je tožilstvo objavilo in je predmet zanimanja tožilstva za vojne zločine Republike Srbije,« so nam sporočili iz srbskega tožilstva.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

svoboda izražanja

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost