V Evropi obstaja široko soglasje o tem, da države morajo razviti posebne mehanizme, ki zagotavljajo varstvo pravic manjšin. To potrjuje tudi dejstvo, da je 34 držav ratificiralo in še 8 podpisalo konvencijo Sveta Evrope o varstvu narodnostnih manjšin. Med pravicami narodnostnih manjšin imajo pomembno mesto tudi pravice, ki zadevajo medije. V medijih se realizira svoboda izražanja, prepoved rastne, etnične in verske diskriminacije velja tudi v smislu prepovedi napeljevanja k diskriminaciji in uporabe sovražnega govora v medijih. Mediji so tudi zelo pomembno sredstvo za varovanje in promocijo manjšinskih jezikov, kultur in identitet.

Mogoče je s pomočjo nekaterih kazalcev ugotoviti raven varstva pravic manjšin na medijskem področju.1 Ti kazalci so dostop manjšin do osrednjih medijev (tako javnih kakor tistih v zasebni lasti), delovanje manjšinskih medijev in poročanje medijev o temah, ki zadevajo manjšine.

Zato je potrebno, ko govorimo o medijih in manjšinah v posamezni državi, osredotočiti se na te kazalce.

Dostop do medijev vključuje razne oblike dostopa, kot na primer, koliko je v osrednjih medijih programov in rubrik, ki obravnavajo teme, pomembne za manjšine, ki so namenjene manjšinam in jih ustvarjajo pripadniki manjšin. Zelo pomemben je dostop do radijskih in televizijskih programov in ne le do tiskanih medijev. Zato države morajo sprožati pozitivne ukrepe, kakršni so tisti, ki zagotavljajo državne subvencije za programe in rubrike, namenjene etničnim manjšinam in tudi prednosti pri podelitvi frekvenc. Raziskave evropskih praks kažejo, da zelo pogosto sploh ni jasnih pravil glede obsega in trajanja programov za manjšine na javnih radiotelevizijah, zato se pogosto ti programi predvajajo neredno, v najslabših terminih in podobno. In, kar je tudi značilno, pogostejši so na radijskih kot na televizijskih postajah. Ni vseeno, kdo pripravlja programe za manjšine v osrednjih radiodifuznih medijih in koliko so manjšinski novinarji vključeni v proces produkcije teh programov. V nekaterih državah so programi za manjšine na osrednjih radijskih in televizijskih postajah le prevodi osrednjih poročil v manjšinski jezik.

Zato je potrebno razviti kompleksno medijsko politiko, ki bo upoštevala, da radijski in televizijski programi ali časopisne rubrike o manjšinah niso nujno tudi programi in rubrike za manjšine, kakor tudi obstoj programov in rubrik za manjšine še ne pomeni, da so te programe in rubrike pripravili pripadniki manjšin.

Dostop do osrednjih medijev vključuje tudi udeležbo predstavnikov manjšin v upravnih odborih in uredništvih javnih medijev tj. participacijo v instancah odločanja.

Dostop manjšin do medijev vključuje dostop pripadnikov manjšin do zaposlitve v osrednjih medijih in v tem kontekstu tudi razvoj ukrepov, ki pripomorejo k temu, da pripadniki manjšin dosežejo potrebna znanja za delo v osrednjih medijih in enakopravno konkurirajo pri iskanju zaposlitve v teh medijih. Pomanjkljivo znanje uradnega jezika je lahko pomembna ovira za novinarje, pripadnike etničnih manjšin, zato so potrebni ukrepi, ki tem novinarjem pomagajo doseči potrebno raven znanja jezika. Zato so programi usposabljanja novinarjev iz manjšinskih skupnosti zelo pomemben dejavnik izboljšanja njihovega dostopa do zaposlitve v osrednjih medijih.

Kriterij dostopa manjšin do medijev vključuje tudi pravice manjšin do neoviranega dostopa do medijev iz matičnih držav, kar pomeni da države ne smejo ovirati distribucije tiska in predvajanje radijskih in televizijskih programov iz matičnih držav narodnostnih manjšin.

Na področju radiodifuznih medijev poznavalci evropskih razmer priporočajo nekaj ukrepov, s pomočjo katerih lahko države izboljšajo položaj manjšin na medijskem področju. Ti ukrepi vključujejo programe za manjšine, ki jih pripravljajo pripadniki manjšin v okviru javnih radiotelevizijskih hiš. Vključujejo tudi podporo za nastajanje manjšinskih radijskih in televizijskih postaj in podporo za kritje stroškov redne programske produkcije na teh postajah. Prav tako tudi podporo produkciji avdio-vizualnih del, ki jih ustvarijo pripadniki manjšin in tudi razvoj programov usposabljanja za manjšinske novinarje in druge medijske delavce, če je potrebno tudi v manjšinskih jezikih.

Manjšinski mediji - tiskani in elektronski - pogosto slonijo na prostovoljnem ali poceni delu manjšinskih novinarjev in drugih medijskih delavcev, in so v največji meri odvisni od državnih subvencij ali donacij človekoljubnih agencij. Iskanje zaslomb v lokalnem gospodarstvu (pri oglaševalcih) in v prispevkih lokalne skupnosti bi po oceni strokovnjakov bili boljša in trajnejša rešitev za finančne težave manjšinskih medijev. Kot v svoji raziskavi o državnih subvencijah manjšinskim medijem v nekaterih državah vzhodne Evrope ugotavlja Beata Klimkiewicz2, pogosto ni jasnih meril pri podeljevanju subvencij iz državnega proračuna in v komisijah, ki odločajo o subvencijah za manjšinske medije ponekod, kot na primer na Poljskem, sploh ni predstavnikov manjšin. Na Češkem je pogoj za dodelitev subvencije, da je manjšinski tiskani medij dostopen na kioskih (torej bilteni niso deležni subvencij). Ko pa v komisijah, ki odločajo o tem, kateri manjšinski medij bo prejel subvencijo, sedijo le predstavniki manjšin - in na Češkem o tem odloča svet za narodnostne manjšine, ki ga sestavljajo le predstavniki manjšin -, to pogosto onemogoča neodvisnost manjšinskih medijev od manjšinskih funkcionarjev in ravno tako onemogoča nastajanje novih manjšinskih medijev, ker so razmerja pri delitvi razpoložljivih subvencijskih sredstev med obstoječe manjšinske medije že ustaljena in zavirajo razvoj novih medijskih izdaj.

Ko gre za zadnji kazalec položaja manjšin na medijskem področju - poročanje medijev o manjšinah, pomembno vlogo ima zakonodaja in tudi etični kodeksi, ki prepovedujejo razširjanje rasne, etnične in verske nestrpnosti in bi njihovo uresničevanje moralo zagotavljati eliminacijo diskrimatornega diskurza in sovražnega govora iz medijev. Na žalost analize medijskih praks kažejo, da primerov razširjanja rasnega, etničnega in verskega sovraštva v medijih ni malo. Tudi analize primerov iz jugovzhodne Evrope, ki jih objavljamo v tej številki Medijske preže, govorijo temu v prid.

V nekaterih državah, kot je na primer Grčija, nekatere manjšine in njihovi jeziki niso priznani in jim tako niso priznane niti pravice, ki pripadajo priznanim manjšinam, vključno s pravicami na medijskem področju. V določenem smislu bi v skupino teh držav lahko uvrstili tudi Slovenijo in neurejen položaj etničnih manjšin iz nekdanje Jugoslavije.

Poglejmo torej, kako je s kazalci položaja manjšin na medijskem področju v Sloveniji. Dostop do osrednjih medijev je zagotovljen italijanski in madžarski manjšini, ki ju kot avtohtoni manjšini priznava ustava. Na javni RTV Slovenija imata obe manjšini radijski in televizijski program v manjšinskih jezikih, delujejo tudi posebna uredništva, ki jih vodijo pripadniki manjšin. Zanimivo bi bilo preučiti doseg in obseg teh programov, kakor tudi obseg sredstev, ki je na voljo za produkcijo radijskih in televizijskih programov v manjšinskih jezikih. Ko to pišemo, je objavljena novica, da je generalni direktor RTV Slovenija svetu predlagal rebalans proračuna in navedel, da bodo v primeru, da vlada ne odobri zvišanje rtv prispevka, najprej na udaru finančnih krčenj manjšinski programi na RTV Slovenija.

Dostop do medijev v smislu posebnih manjšinskih programov in rubrik je sicer posredno omogočen tudi romski manjšini, za katero dve lokalni radijski postaji v krajih, kjer Romi živijo - v Murski Soboti Murski val in v Novem mestu Studio D - predvajata tedensko oddajo za Rome. Tudi lokalna televizija v Murski Soboti pripravlja televizijske oddaje o Romih.

Ustava priznava Romom v Sloveniji posebni status, vendar ga država in lokalne skupnosti šele po enajstih letih od sprejetja ustave začenjajo sistemsko urejati. Tako medijski zakon, sprejet pred letom dni, določa, da država podpira medije pri razširjanju programskih vsebin za uresničevanje pravic romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti. Obstoječa radijska programa v Murski Soboti in Novem mestu ter televizijska produkcija oddaj o Romih v Murski Soboti so financirani s strani vladnega urada za narodnosti (v letu 2002 je urad za ta namen porabil skupaj 7,8 milijonov tolarjev). V romski skupnosti pa se pojavljajo začetne pobude za ustanovitev lastnega radijskega programa oziroma radijske ali televizijske produkcije, ker zgoraj omenjene programe za Rome ustvarjajo radijske postaje, katerih ustanovitelji niso pripadniki romske manjšine ali romske organizacije, pa tudi v največji meri jih ustvarjajo novinarji, ki niso Romi. V zadnjih mesecih so bolj izražena prizadevanja Murskega vala, da v produkcijo romske oddaje vključijo čim več romskih novinarjev in jih zato pospešeno usposabljajo za novinarsko delo.

Italijanska manjšina v Sloveniji skupaj z italijansko manjšino na Hrvaškem izdaja dnevnik La Voce del Popolo, ki ga finančno podpirata tako slovenska kot hrvaška vlada. Kot je v poročilu za omizje o medijih in manjšinah v jugovzhodni Evropi napisala Alenka Kotnik, slovenska vlada za ta namen porabi letno 23,5 milijonov tolarjev, kar krije okrog 20 odstotkov stroškov časopisa.

Tudi madžarska manjšina v Sloveniji ima tiskani medij - tednik Nepujsag, ki ga financira urad za narodnosti pri slovenski vladi in mu letno namenja 51,3 milijonov tolarjev. Romska skupnost občasno izdaja biltene, ki jih distribuira izven prodajne mreže in za njih prejme podporo pri ministrstvu za kulturo ter pri občini Murska Sobota. Druge, nepriznane manjšine v Sloveniji ravno tako izdajajo le občasne biltene, nekateri med njimi za ta namen prejmejo finančno podporo ministrstva za kulturo oziroma mednarodnih organizacij.

Po analizah, ki smo jih v zadnjih petih letih objavili v knjižni zbirki Media Watch, reviji Medijska preža in Poročilu skupine za spremljanje nestrpnosti, poročanje medijev v Sloveniji o etničnih manjšinah pogosto vsebuje elemente sovražnega govora in diskriminatornega diskurza. To je še posebej značilno za poročanje o Romih in o etničnih manjšinah iz nekdanje Jugoslavije, ki se jih opisuje kot manj vredne, razglaša za kriminalce in se njihovo drugačnost obravnava kot grožnjo slovenskemu narodu. V zadnjem času pa se ti medijski prijemi uporabljajo tudi pri poročanju o prebežnikih in prosilcih azila. Kot v krajši analizi, ki jo objavljamo v tej številki Medijske preže, pokaže novinarka Lea Širok, mediji v Sloveniji pri poročanju o italijanski manjšini in Italijanih ravno tako dostikrat razširjajo govorico nestrpnosti.

Z analizo manjšinskih pravic na področju medijev v Sloveniji se bomo pri Mirovnem inštitutu v prihodnje ukvarjali še bolj intenzivno in izsledke raziskav objavljali v publikacijah Media Watch. Po dosedanjih analizah dostopa manjšin do osrednjih medijev, delovanja manjšinskih medijev in poročanja medijev o manjšinah lahko rečemo, da je položaj italijanske in madžarske manjšine na videz vzorno urejen, čeprav gre za rtv programe in tiskane medije, ki delujejo v skromnih finančnih, kadrovskih in tehničnih pogojih, kar je znamenje nezainteresiranosti države in lokalnih skupnosti za njihov razvoj in dejansko poslanstvo.

Maloštevilnost radijskih in televizijskih programov in tiskanih medijev, katerih izdajatelji bi bile manjšinske skupnosti, tudi romska in manjšine iz nekdanje Jugoslavije, in bi ti mediji bili stičišča kulturnega delovanja teh skupnosti in varuhi manjšinskih kultur in jezikov, je znamenje odsotnosti jasne politike na tem področju. Hkrati s ponavljajoči se primeri odkritega razširjanja nestrpnosti do etničnih manjšin, posebej Romov in manjšin iz nekdanje Jugoslavije, ki so prisotni v osrednjih medijih v Sloveniji (najpogosteje v Delu), predstavlja ta odsotnost jasne in dolgoročne politike na področju manjšin in medijev odraz nezavedanja potreb, pomena in možnih posledic. Ustvarjalci radijske oddaje za Rome na Murskem valu se že vrsto let srečujejo s problemom, da Romi ne želijo v eter, torej javno, govoriti romski jezik. Raje govorijo slovensko. Strokovnjaki Sveta Evrope, ki so na začetku leta obiskali Slovenijo in raziskovali položaj manjšin tudi na medijskem področju, so bili presenečeni, da jim je večina predstavnikov nepriznanih manjšin iz nekdanje Jugoslavije povedala, da ne želijo zahtevati več pravic glede varovanja identitete, kulture in jezika, torej priznanje statusa manjšine, da ne bi izzivali nejevoljo pri Slovencih in slovenski državi. Torej, raje bi bili Slovenci, čeprav drugorazredni. Takšna stališča in prakse bi, kot znamenje potrebe po prikrivanju etničnih identitet, morale začeti skrbeti kreatorje kulturne politike v Sloveniji.

Mnogi prispevki o vsem, kar je italijanskega in kar se neposredno ali posredno dotika tudi italijanske manjšine pri nas, so obremenjeni z nestrpnostjo, podkrepljeno z vzbujanjem strahu, izhajajočim iz »zgodovinskega spomina« o tem, kaj se nam na Primorskem in seveda tudi v Sloveniji lahko ponovno zgodi, če bomo »preveč« prijazni do Italije, če bomo navezovali »preveč« stikov z Italijani, če bomo zaradi prisotnosti italijanske manjšine »preveč« dvojezični. Takšna mnenja izražajo »desni in levi« mnenjski voditelji, intelektualci, politiki vladnih strank in opozicije. Pogosta so namigovanja na nelojalnost italijanske manjšine. Negativno ozračje se posredno zrcali v odnosih med večino in manjšino. Zdi se, da so sožitje različnih kultur, plurinacionalnost, dvojezičnost vse bolj le še pojmi in vse manj stvarnost, ki bi jo živeli kot, recimo, dodano vrednost, kot nekaj, kar nas bogati, nam odpira obzorja, možnosti.

O tem se lahko prepričamo že, če preletimo poročanje v časopisih in drugih medijih. V prispevku navajam le nekaj najočitnejših primerov iz dnevnega časopisja, pa tudi iz drugih medijev, ki sem jih zasledila v letošnjem, delno pa tudi v lanskem letu.

Razprava o prodaji Banke Koper italijanskemu kupcu je le zadnji, vendar zelo značilen primer nacionalistično obarvanega diskurza. V časopisnih prispevkih so bili skorajda odsotni argumenti, utemeljeni na zakonitostih ekonomije, prevladovale so vesti, polne namigovanj in svarjenja pred »nevarnimi Italijani«.

Veliko prostora jim je namenjalo Delo.

»Italijani zelo dobro vedo, kaj so njihovi nacionalni interesi.« Tako je Delo (25. 2. 2002) naslovilo poročanje o okrogli mizi o slovenskem nacionalnem interesu.

Argumenti proti prodaji banke so bili: »/.../ po Starčevem mnenju pozabljamo, da interes italijanskega kapitala ni le nakup koprske banke, ampak podreditev celotne Primorske.« Nevarnost, ki naj bi nam s prodajo koprske banke grozila iz Italije, je bila v prispevku podkrepljena s podnaslovi, recimo s podnaslovom »Iredentistične težnje«, ki je uokviril izjavo zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, v kateri je svojo nacionalistično držo poskušal prikriti z »zgodovinskimi dokazi« o škodljivosti prodaje Banke Koper Italijanom. V ta namen je navedel »propad tržaške kreditne banke, zaradi katerega so Slovenci v Italiji postali neprepoznavni«, in trditev, da »so tudi danes v Italiji še vedno precej močne iredentistične težnje, v tem kontekstu pa je prodaja bank Italijanom precej nevarna«. Od tu je Pirjevec izpeljal »logičen« zaključek: »Slovenska vlada sedaj ni naredila ničesar, da bi zavarovala Banko Koper ali državno mejo.« S prodajo banke italijanskemu lastniku naj bi bila torej ogrožena celo zahodna slovenska meja! Za utemeljitev ogroženosti je v prispevku vestno zapisan še naslednji del Pirjevčevega podajanja: »/.../ da so Italijani začeli podeljevati dvojno državljanstvo ljudem v Istri, Slovence pa v svojih publicističnih izdajah prikazovati kot genocidni narod. Nazoren primer za to so fojbe. Te so namreč novost zadnjih deset let, odkar je Slovenija samostojna.«

Zanimivo je, da je Delo (2. 2. 2002) namenilo veliko manj prostora prispevku, v katerem nekdanji lastniki koprske banke pojasnjujejo, da »niso izdajalci nacionalnega interesa, ker je tuji kapital lahko dober spodbujevalec gospodarskega razvoja«.

Bralci so tako dobili na voljo predvsem informacije, s pomočjo katerih so lahko utrdili prepričanje - saj je pisalo v časopisih! -, da nam Italijani strežejo po samostojnosti in da je vse, kar počnejo, namenjeno samo temu cilju.

Sintagma »Zakaj naj bomo torej Slovenci strpni do njih« je vzpostavljena. Od tu do nestrpnosti, ki neposredno ali posredno pritiska na italijansko manjšino, pa je le majhen korak.

»Naj obrambo prepustimo Italiji,« se v Sobotni prilogi Dela (16. 2. 2002) - v prispevku o nujnosti vključitve Slovenije v Nato - sprašuje dr. Anton Bebler. Eden od argumentov proti nevtralnosti Slovenije je po njegovem mnenju dejstvo, da je »naša največja soseda Italija nedvomno najbolj usposobljena prevzeti breme naše zunanje obrambe, zraven pa še del notranje varnosti«. Italija bi torej prevzela celo del naše notranje varnosti, svari Bebler in nadaljuje: »Ta soseda ima glede tega bogate zgodovinske izkušnje (dobra polovica Slovencev, tudi moji sorodniki, so kar nekaj let ali celo desetletij živeli z italijanskimi osebnimi izkaznicami)  Sedanja italijanska vlada z Berlusconijem in Finijem bi seveda z naklonjenostjo sprejela tovrstno prošnjo naše vlade, če bi do nje prišlo. /.../ Prihranili bi na proračunu, to bi omogočilo alternativno gradnjo socialističnih stanovanj, za katero se zavzema del naših pacifistov. V tej pobudi bi navdušeno sodelovali turistični delavci, dvomim pa, da bi v to privolila katerakoli politična stranka. Te opcije zagotovo ne bi podprla velikanska večina Slovencev, ki jih kolektivni zgodovinski spomin še ni zapustil.« Po drugi strani pa Bebler trdi, da so naše zgodovinske izkušnje z Natom dobre, seveda pa zamolči, da je bila med ustanovitelji Severnoatlantskega zavezništva tudi sosednja država, pred katero ves čas svari.

Pisec zlorablja kolektivni spomin v zvezi z Italijo le za netenje negativnih čustev.

Mediji največkrat sploh ne poročajo o izražanju nestrpnosti. Niti takrat ne, ko jo izkazujejo poslanci državnega zbora, poroki demokracije. Dogodek gre mimo, kot da se ni zgodil, ali kot nekaj, kar ni vredno omembe. Težko bi ocenila, ali gre pri tem le za nekakšno neobčutljivost ali sprenevedanje ali pa celo za cinično strinjanje z izrečenim. Med obravnavo spremembe Pomorskega zakonika v državnem zboru, s katero je Slovenija dovolila vplutje vojaških ladij na jedrski pogon v koprsko pristanišče, je poslanec LDS in predsednik Odbora za mednarodne odnose Jelko Kacin odgovoril na protiargumente poslanca ZLSD Aurelia Jurija: »Zato se mi zdi malo hecno, da bi državljani Slovenije hodili v Trst gledat plovila na jedrski pogon, ker pri nas le-ta ne smejo pristajati. To se mi zdi izrazito dvolično. Zdi se mi kontraproduktivno, zdi se mi neresno in predvsem se mi zdi nedržavotvorno. Preden zaključim, zdi se mi pa najbolj neresno, da pripadnik italijanske manjšine razpravlja o tem. To se mi zdi pa res izven vseh okvirov.«

Poudariti je treba, da Aurelio Juri v državnem zboru ne nastopa kot pripadnik manjšine, temveč kot poslanec Združene liste. Pa tudi če bi bil poslanec italijanske manjšine, ima ustavno pravico povedati svoje mnenje pred poslanci. Kacin Juriju namreč najprej očita nedržavotvornost, ki jo v naslednjem stavku poveže z njegovo nacionalno pripadnostjo. Namiguje torej na nelojalnost pripadnikov italijanske manjšine in izrazi nezaupanje vanje, ko se mora Slovenija odločati o pomembnih zadevah.

O Kacinovem izgredu sta poročala le italijanski informativni program koprske televizije in Primorske novice.

V Delovem komentarju (20. 5. 2002) z naslovom Kolonializem po italijansko je prostor za strpnost popolnoma izbrisan.

Komentar govori o tem, da Gorica in Nova Gorica ne bi smeli preveč sodelovati, ker imajo Italijani pri tem svoje interese (kot da bi Slovenci vse počeli le iz altruizma) in da bo Slovenija, če bo še naprej skupno z Italijo (tu komentator zamolči, da gre za sredstva Evropske unije, namenjena čezmejnim projektom) gradila vodovode, kanalizacijo in prometno infrastrukturo, postala le »preddverje, predpražnik« velike sosede. Komentator Dela v nadaljevanju pravi, da se ne le italijanski desnici, temveč tudi »najbolje mislečim« na italijanski strani zdi samo po sebi razumljivo, da bi po integraciji obeh urbanih »polovic« Gorizzia (tu avtor napačno zapiše italijansko ime »Gorizia«) postala središče, Nova Gorica pa naj bi bila nekakšno veliko predmestje. Potem avtor sklene, da so Slovenci pod fašizmom smeli živeti v okoliških vaseh, v eri evropskih regij pa bi jim »dopustili« tudi v predmestja!?

Prispevek je v celoti napisan v tem duhu: vsekakor bo treba z Italijani tudi v prihodnje ravnati previdno, če bomo skupaj v »evropski družini«, ker se sodelovanje lahko »izkaže kot enosmerna cesta po kateri se bodo oni vozili, mi pa ne. // Slovenski živelj pa bi v svoji intelektualni inferiornosti stregel vsakodnevnim potrebam. In vse bi bilo tako lepo kot v času dobrega starega Mussolinija: Italijani bi bili oficirji in umetniki, Slovenke pa bi prodajale jajca in prale perilo.«

V ta okvir vpelje komentator problem vračanja umetnin, »ki jih je Italija 'na reverz' zasegla pravnim in fizičnim osebam, ki imajo o tem tudi dokumente«. In nadaljuje, »čeprav gre pri podobnih primerih drugod po svetu bolj za 'moralno obveznost', /.../ pa je pri umetninah Veneziana, Bellinija, Tiepola, Carpaccia in drugih 'evakuiranih' iz obalnih cerkva in samostanov stvar povsem jasna - ve se, komu pripadajo, in ve se, kdo jih je odnesel. « V tem kontekstu avtor komentarja v Delu opozori bralca, da italijanska manjšina še kar molči, po njegovi presoji pa bi se očitno morala izreči: »tudi italijanska manjšina se ni še oglasila, čeprav vse to pripada prav njim?!«

Italijanska manjšina bi se torej smela in celo morala oglasiti. Vendar pa le, če se večina zanjo odloči, da je prav, da spregovori.

V vodilnih slovenskih medijih je italijanska manjšina največkrat omenjena v zvezi z recipročnostjo.

Kot tipičen primer lahko navedem intervju v Magu (13. 2. 2002) z deželnim tajnikom Slovenske skupnosti v Trstu Damjanom Terpinom.

Na vprašanje o tem, kako je z recipročnostjo varstva manjšin v obeh državah, Terpin odgovarja: »Recipročnost je eno od temeljnih pravil v mednarodnih odnosih in mednarodnem pravu. /.../ Verjetno se nikjer drugje ne more zgoditi, da bi bil manjšinski poslanec z enim samim glasom izvoljen v 90-članski parlament, ne pa v 900-članskega. /.../ Sploh pa ne, da bi dva manjšinska poslanca odločila, ali bo vlada levo ali desnosredinska, kot se je to zgodilo v Sloveniji leta 1996. Pri vas imajo pripadniki manjšin celo dvojno volilno pravico - volijo predstavnika manjšine in še strankarsko listo.« Izjava implicira, da imajo pripadniki italijanske manjšine preveč pravic, še posebej takrat, ko smejo odločati o pomembnih vprašanjih, kot je izvolitev vlade. Misel, da naj bi bilo pravic res preveč, je v prispevku celo podčrtana. »Čeprav jih je (Slovencev) desetkrat več kot je Italijanov v Sloveniji, še vedno nimajo zagotovljenega predstavnika niti v deželnem zboru FJK.«

In tu navajam še primer nacionalistične drže akademika dr. Jožeta Toporišiča. V Primorskih novicah (24. 11. 2001) je v intervjuju o novem Slovenskem pravopisu izjavil, kako je sicer prav, da naši vodilni sloji, znanstveniki in tehniki s kateregakoli področja, obvladajo še kakšen svetovni jezik, ker smo pač majhni, vendar pa »nikakor ne bi smeli proglašati Primorsko za dvojezično in siliti ljudi v dvojezičnost. Tu je Slovenija, tu se govori slovensko. Če kdo pride na obisk, mu naredimo uslugo in govorimo v njegovem jeziku; če ostane tu in živi z nami, pa naj se nauči našega jezika, kakor se naši ljudje v tujini naučijo jezikov svojega prebivanja in delovanja.«

Toporišič izkrivlja zgodovinska dejstva - dvomim, da jih ne pozna, ko namiguje, da so pripadniki italijanske manjšine le doseljenci in da je njihov jezik tuj jezik. Italijanska manjšina je v tem prostoru, skupaj s Slovenci in Hrvati, doma že od nekdaj in njen jezik je dejansko jezik okolja, pravica do njegove uporabe pa je zapisana v ustavi. Tudi v tem primeru je novinarka - hote ali nehote - spregledala Toporišičev nacionalistični diskurz.

Nekakšno nepripravljenost za komuniciranje v italijanščini, za dvojezičnost, je čutiti tudi med prebivalci Obale. V tedenski informativni oddaji italijanskega programa koprske televizije Tuttoggiattualita je pesnik Ciril Zlobec sicer poudaril, da prebivalci slovenske obale spontano uporabljajo oba jezika, slovenščino in italijanščino, in da je sedanji trenutek ugoden za dvojezičnost, ker preteklih sovražnosti ni več zaznati. Kljub temu naj bi to spontano, živo uporabo obeh jezikov oviralo neprestano izmenjavanje političnih barv vladajočih koalicij v eni ali drugi državi. Sovraštvo, odpor do določene politike in njenega ravnanja se nato prezrcali v vsakodnevno življenje, v odnose med posamezniki različnih kultur, ker njihov materni jezik postane simbol politike. Zato, je še rekel Ciril Zlobec, se ljudje bojijo, da bi bili odrinjeni na rob, da bi postali ljudje druge kategorije  Po Zlobčevo gre torej predvsem za strah. Za strah pred izgubo lastne identitete.

Prav ta strah, ki je velikokrat v sami osnovi nestrpnosti, je bilo mogoče zaznati tudi v nekaterih izjavah prebivalcev Pirana, Izole in Kopra, ko so odgovarjali na vprašanji (postavljeni sta bili v italijanskem jeziku), če govorijo italijansko in če je dvojezičnost živa na območju, kjer je uzakonjena. Najpogostejši odgovori so bili »ne, ne«, »ne vem« in »razumem italijansko, govorim pa bolj slabo«. Precej vprašanih je menilo, da dvojezičnost na našem območju umira, da je vse manj ljudi, ki govorijo tudi italijansko. Naleteli pa smo tudi na odgovore (domačinov, da ne bo pomote) »ne, ne govorim italijansko, slovensko, slovensko«. To, da je dvojezičnost lahko tudi »bogastvo«, so menili le redki.

Eden od razlogov bi lahko bil prav zrcaljenje negativnih čustev, ki ga je omenjal Zlobec: če slovenska manjšina v Italiji nima zagotovljenih pravic, potem naj to vsaj v vsakdanjem življenju (češ, saj so zakonsko zaščiteni) čutijo tudi pripadniki italijanske manjšine pri nas.

Nenehno podpihovanje »sovražnosti« je lahko nevarno, še posebej če identiteto posameznika enačimo le z njegovo nacionalno pripadnostjo, njegove interese pa le z nacionalnimi interesi. Kot piše libanonski pisatelj Amin Maalouf1, ki kot svoj knjižni jezik uporablja francoščino, se konflikti porajajo tam, kjer ljudje čutijo, da je njihova identiteta ogrožena. In »če se vsakovrstni fanatiki lahko na tako preprost način okličejo za čuvaje identitete, je to zato, ker v svetu še vedno prevladuje plemensko pojmovanje identitete, pojmovanje, ki smo ga podedovali iz preteklih konfliktov in ki bi ga mnogi od nas zavrnili, če bi o njem le podrobneje razmislili, vendar pa ga iz navade, zaradi pomanjkanja domišljije, ali zaradi vdanosti v usodo še vedno sprejemamo kot svojega in tako nehote prispevamo k tragedijam, zaradi katerih bomo jutri čutili iskreno osuplost.«

Pišem o temi, ki ne polni prvih strani dnevnih medijev. Je precej bolj prikrita in zdi se, da ni veliko interesa ter poguma po njenem odstiranju. Od samega nastanka t. i. novih manjšin (po letu 1991) so le-te zakrite v dnevni politiki, posledično pa tudi v javnih medijskih reprezentacijah. Strategije zakritosti so nove manjšine naredile tihe skupine, neprepoznavne zunaj intimnih domačijskih mrež, brez artikuliranih želja in zahtev v prostorih javnega.

V tem procesu so pomembno vlogo odigrali nekateri že tradicionalni in drugi novi pomeni etničnih in kulturnih identitet, izvirajočih iz nekdanje skupne države. Poglejmo za primer ambivalentni odnos do bošnjaške in kosovske etnične manjšine, ki se je odigral od prvotne solidarnosti do povsem nedorečenih in nazadnje nasprotujočih si stališč, ko je postavljeno tako enostavno vprašanje, kot je: najdimo prostor za sakralni objekt. Zdi se, da je vprašanje multikulturalizma tukaj razumljeno v ozkih okvirih, ki ne prenesejo sožitja z islamom. Drugačen je denimo primer hrvaške etnične manjšine, ki je tudi najštevilčnejša v Sloveniji. Tukaj ni v ospredju verska identiteta, ampak so prisotne druge majhne razlike, večinoma vpete v izračune političnega in ekonomskega vsakdana: meje, nuklearke, avtocestnega križa, bančnih vlog itd. In nenazadnje skrbi, da bi bilo izrečeno vprašanje recipročnosti priznavanja manjšin, ko pa je jasno, da državi uporabljata dva različna pristopa manjšinskega varstva in predvsem trpita primanjkljaj politične volje po urejanju tega vprašanja. Usklajeni pristop pri bilateralnem urejanju vprašanja (novih) etničnih manjšin je videti skorajda kakor utopičen projekt, zlasti v kontekstu, ko državi ne zmoreta rešiti tako rekoč nobenega eksistencialnega problema, izvirajočega iz skupne zgodovinske tradicije oziroma pridobljene suverenosti. Bi pa bil tak projekt vsekakor politično ohrabrujoč, če pa pogledamo iz tako prioritetne EU perspektive, pa celo ugleden!

Po dobrem desetletju »odtrganosti z Balkana« se zdi nujno o teh vprašanjih spregovoriti v novi terminologiji, ki nikakor ne more temeljiti na stigmatiziranju katere od identitet, pa naj bo to srbska, hrvaška, makedonska, kosovska itd. Iz dosedanjega zapisa je jasno, da v opusu novih etničnih manjšin izhajam iz dediščine bivše Jugoslavije in tako puščam ob strani vprašanja drugih potencialnih novih etničnih manjšin, na primer Kitajcev, ki - sodeč po raziskavah na Madžarskem - predstavljajo eno kontinuiranih migracijskih gibanj tako v države EU kakor na področje Schengenske periferije. V slovenskem prostoru pa o tem fenomenu vemo kaj bore malo.

O vprašanju novih etničnih manjšin smo razpravljali na zadnjem Forumu Mirovnega inštituta v Cankarjevem domu, prav tako na znanstvenem srečanju v organizaciji ISCOMET-a v Mariboru. Vsaj dva javna dogodka odstirata pomembne probleme in tudi kontroverznosti tako o novih etničnih skupinah kot o procesih znotraj njih samih. Želje zagovornikov multikulturnega modela tega vidika naj ne bi spregledale.

S pojmom (nove) etnične manjšine poimenujemo torej tiste etnične manjšine, ki so v slovenskem prostoru nastale po letu 1991. Seveda ne gre za pojav, ki bi bil vezan samo na Slovenijo, prav nasprotno, v veliki meri zadeva celotno območje tranzicijskih držav, tako balkanskih kot denimo baltskih ali bivše Sovjetske zveze. Ne bi pa izključila niti prostora, ki mu rečemo zahodna Evropa, kjer se problem novih etničnih manjšin manifestira skozi tematiko migracij oz. priseljenskih manjšin.

Le da v slovenskem primeru referiramo na specifičnost situacije, ko vsaj dobri dve tretjini migrantov prihaja s področja bivše Jugoslavije. Slednje se kaže kot zadrega ob vprašanju socialne integracije migrantov ali po drugi strani pravic novih etničnih manjšin. Kot se je velikokrat že izkazalo, je težava uvrščanja v eno ali drugo kategorijo priročen izgovor, da nisi nikjer. Določene pravice, ki jih štejem kot širše pridobitve celotne družbe, so namreč lahko naslovljene na migrante in nove etnične manjšine. Slednje pa so tako ali tako imigrantske manjšine.

Nove etnične manjšine - in kljub pridevniku »nove« - niso tukaj od včeraj niti po naključju. Pomembni mejniki v nastajanju etničnih manjšin segajo v obdobje po prvi svetovni vojni, ko je bil zemljevid Evrope na novo zarisan, in to prvič po nacionalnem načelu, pa nadalje v obdobje po drugi svetovni vojni ter nenazadnje vključujejo sodobne politične procese tranzicije v postsocialističnih državah. Slednje obdobje - poimenovano tudi kot zapoznelo državotvorje konec 20. stoletja -, v katerem so nastale nove države in številne nove etnične manjšine, se je zgodilo v bližnji preteklosti oziroma v marsičem še traja.

Procesi državotvorja vezani na tranzicijsko obdobje prinašajo številne preizkušnje tudi v obravnavi etničnih manjšin. V tem zapisu se mi zdi pomembno izpostaviti nekaj najosnovnejših, slednji pa naj bodo predvsem v funkciji odpiranja nekaterih socioloških premislekov o etnični različnosti, s katero bo v prihodnosti vse bolj soočena tudi slovenska družba.

Najprej odpiram vprašanje poimenovanja t. i. novih etničnih manjšin. V naslovu sem pridevnik nove postavila v oklepaj, celotno poimenovanje pa pod vprašaj, s čimer nakazujem dilemo o samem poimenovanju teh družbenih skupin.

Pojavljajo se vsaj naslednji termini: novodobne narodnostne skupnosti, nove manjšine, nove etnične skupine, imigrantske manjšine, manjšine v nastajanju ipd. Izbira termina ni nepomembna, predvsem pa se gre izogniti vnaprejšnjim negativnim oznakam. Iz tega razloga nekateri avtorji ne podpirajo imena imigrantske manjšine, ker je imigracija povezana z negativnim javnimi percepcijami. V terminološki zagati naj omenim, da je po mojem mnenju vrednostno najmanj obremenjen pojem etnične manjšine, brez predznaka novih. Z njim namreč razumem različne provenience oseb glede na njihovo etnično poreklo, pri čemer je najpomembnejša kategorija etnična samoopredelitev, sekundarnega pomena pa časovni ali prostorski kriteriji. Na enak način kot etnične manjšine sociološka literatura navaja tudi druge manjšine, na primer verske, jezikovne ali pa manjšine po spolu, starosti, statusni ali kaki drugi pripadnosti.

Ker je že v pojmu nakazan časovni kriterij, je smiselno nadaljevati na tej točki. Vsekakor se postavlja vprašanje: Kdaj nekdo postane nova manjšina in ali je beseda nova sploh smiselna? In kako bomo torej ravnali z novimi manjšinami, ki se bodo pojavile čez deset, trideset, petdeset let ali pa samo že čez nekaj let, z vstopom Slovenije v EU? Slednje se sicer zdi manj verjetno kot družbeni proces, ki bi generiral nove etnične manjšine, predvsem pa bi take manjšine iz prostora EU bile najbrž manj sporne. Pogojno, če se ne bi vmešala kakšno manj želena pigmentacijska ali verska identiteta.

Sociološko gledanje na manjšine izhaja iz širše perspektive, ki tematizira zlasti družbeni odnos depriviligiranosti oziroma primanjkljaja moči manjšinske skupine v primerjavi z večinsko. Sodobna družbena dinamika postmoderne omrežene družbe nedvomno gre v prid nenehnega nastajanja novih manjšin - v najširšem smislu, ne le etničnih manjšin -, kar je vezano na spremembe življenjskih slogov, večjo mobilnost, številne virtualne realnosti, globalizacijo, pa tudi na razlike med revnimi in bogatimi, med maloštevilno bogato elito in množico vseh ostalih. V tej perspektivi, ko bomo vsekakor soočeni z vedno novimi manjšinami, se zdi neproduktivno govoriti o novih in starih. Četudi pa na tako posplošeno delitev pristajamo, se zdi, da si kaj kmalu z njo ne bomo mogli veliko pomagati.

Zdi se smiselno zavzemati za pojem etnične manjšine, ki tudi v prihodnosti ne bo nikogar vnaprej izključeval. Za potencialne nove manjšine ne bi smeli ponovno iskati primernega poimenovanja. Kaj lahko se namreč zapletemo v zanko hierarhizacije manjšin, kar se nam morda deloma že dogaja s sedanjimi starimi in novimi manjšinami. Pri tem pa določeni kriteriji zunaj lokalnega slovenskega okolja niso vedno tako enoznačno razumljeni in sprejeti brez dvoma.

Razen osebnega mnenja, da so določene manjšine na področju današnje slovenske države predolgo, da bi naenkrat postale nove, je treba spomniti še na povezovanje kriterija »novodobnosti« z verskimi skupnostmi, pri čemer kaj lahko pride do logičnega paradoksa, ko se bo naenkrat pokazalo, da je islam novodobna religija. Pa čeprav le v Sloveniji.

Mislim, da je vprašanje, koliko različnosti »premore« slovenska družba oziroma ali si lahko v prihodnosti zares privoščimo izbiranje med priznanimi in nepriznanimi manjšinami, še kako aktualno, pa tudi dolgoročno neizogibno. Ne podpiram pogleda, da mora država nastopati kot arbiter med etničnimi skupinami, posamezniki in njihovimi kombinacijami. To namreč prinaša vsakokratno izbiranje, celo mu pridaja način zagovora in razlage. Osebno mi je veliko bližje stališče, da mora država nastopati kot etnično nevtralna agencija, ki v nobenem primeru ne more zapasti v polje diskriminacijskih praks. Slednje bi pomenilo, da se je v specifičnem slovenskem položaju potrebno resno ukvarjati z vprašanjem etničnih manjšin po letu 1991, zlasti tistih, ki izvirajo iz nekdanje skupne države. In nujno je že enkrat premagati nelagodje in občutke negotovosti, ki so (menda) pri tem prisotni (o tem smo slišali celo na razpravi o slovenski integracijski politiki v državnem zboru, ko je oseba na izjemno uglednem javnem položaju izpostavila občutke negotovosti, ki so v zadnjem desetletju navdajali slovensko družbo do - posplošeno - bivše Jugoslavije). Z etničnimi manjšinami v Sloveniji, novimi in starimi, se pač mora ukvarjati slovenska država sama. Tukaj ni izgovora, predvsem ne z opozarjanjem na preteklost.

V zaključku zapisa naj izpostavim še razmislek o modelu slovenske manjšinske politike, ki v temelju razlikuje med avtohtonimi narodnimi skupnostmi in imigrantskimi, tudi (novodobnimi) etničnimi manjšinami, neko ločeno (vmesno) vlogo pa imajo Romi kot narodna skupnost s posebnim statusom. Pa tudi ti so razdeljeni med avtohtone in alohtone.

Ne morem mimo očitne dvotirnosti slovenske manjšinske politike, ki avtohtonim manjšinam omogoča (tudi mednarodno ugleden) visok standard varovanja pravic oziroma ohranjanja etnične in kulturne identitete, medtem ko pri nepriznanih manjšinah ni jasne ideje, kaj z njimi početi. To pa je že policy vprašanje, ki ga na tem mestu samo nakazujemo kot tisto vsebino, v kateri se bodo v prihodnje odvijala vprašanja dejanskega definiranja in izvajanja določenih pravic. Takih v življenjskem vsakdanu.

Za položaj, v katerem se trenutno nahajajo vse manjšine v Grčiji, na žalost ne moremo reči, da je zadovoljiv, čeprav je v zadnjih 10-15 letih opaziti precejšen napredek. Kot članica Evropske unije je Grčija bila (in še vedno je) neredko prisiljena spremeniti svoj odnos do manjšin in tako je danes manjšinam bolj naklonjena. Vendar problem kljub vsemu ostaja še naprej isti: država nenehno zavrača obstoj kakršnekoli manjšine na svojem ozemlju. Edina manjšina, ki je uradno priznana, so Turki v zahodni Trakiji. Kakorkoli že, Grčija manjšinam pripisuje čisto religiozen značaj, kar je razvidno tudi iz dejstva, da jih ne označuje kot »Turke« ali »grške državljane turškega porekla«, temveč jih ima za »muslimane«.

Mnenje velike večine grškega prebivalstva je podobno stališču, ki ga zavzema njihova država. Odrasli so v sistemu, ki jih uči, da živijo v homogeni družbi, zato moderni Grki ne dopuščajo drugačnih stališč. Večina medijev takšno predstavo z zavračanjem kakršnegakoli drugačnega stališča še dodatno utrjuje. Novinarji ali znanstveniki, ki so izrazili nasprotno mnenje, so bili nemudoma označeni za (naj omenim le nekaj izrazov) »lažnivce«, »nevarne«, »sodrgo«, »mešetarje«, njihova dejanja pa za »državno izdajstvo«. Nekaterim od njih je bilo zagroženo z odpustitvijo z dela ali celo s smrtjo. Tudi še danes, ne glede na spremembe, nastale v preteklih letih, le malo grških medijev daje na razpolago brezplačni čas in prostor ljudem, ki bi želeli izraziti svoja drugačna prepričanja ali identiteto. Političnih ali kulturnih aktivnosti manjšin mediji večinoma ne objavljajo, poleg tega pa so tudi zavrnili prikazovanje sojenj, ki so se vršila proti predstavnikom manjšin (le-ti so se večinoma znašli v vlogi obtožencev). Prav tako mediji niso prikazovali procesov proti Grčiji, ko je bila na Evropskem sodišču obtožena kršenja pravic manjšin.

Primerov vodenja takšne politike je več, toda naj omenim le zadnje tri, ki so tudi najbolj zgovorni. Prvi govori o Sotirisu Bletsasu, pripadniku vlaške (aromanske) jezikovne manjšine, ki je leta 1995 razdelil letak oziroma brošuro EBLUL-a (pol uradna organizacija Evropske unije za manjšinske jezike). Letak je navajal šest jezikovnih manjšin, ki bivajo na ozemlju države Grčije: turška, pomaška, makedonska, vlaška, arvanitska in romska jezikovna manjšina. Parlamentarni predstavnik Nove demokratske stranke (konservativna stranka) Evgenios Haitidis je gospoda Bletsasa nato tožil. Sodišče ga je spoznalo za prvostopenjskega krivca »razširjanja neresničnih informacij v škodo državi Grčiji« ter ga obsodilo na 15 mesecev zapora in visoko denarno kazen. Blesas se je pritožil na višje sodišče in na Evropsko sodišče ter končno decembra lani, po šestih letih in pol borbe in trpljenja, prejel razrešitev sodbe v svojo korist. Žal njegova zgodba v grških medijih ni bila deležna skorajda nobene pozornosti.

Drugi primer prihaja iz turške manjšine v Trakiji. Novinarja in založnika neodvisnega tedenskega časopisa Trakyanin Sesi Abdulhalima Dedeja so v zadnjih šestih mesecih zaradi obtožnic zoper članke, ki jih je napisal in objavil v svojem časopisu, pred sodišče privedli kar štirikrat. Sodišče ga je najprej spoznalo za krivega v vseh štirih primerih ter ga obsodilo na skupno 20 mesecev zapora. Gospod Dede se je nato pritožil na vrhovno sodišče glede prvih dveh obsodb, češ da je nedolžen. Zdaj na istem sodišču čaka na razrešitev preostalih dveh primerov. Njegov zadnji primer (zaslišanje je bilo predvidoma 22. 5. 2002) je povzročil reakcijo v vrstah mednarodnih organizacij, kot sta Organizacija za varovanje človekovih pravic in Federalna skupnost evropskih narodov (FEUN). FEUN je grškemu ministrskemu predsedniku Simitiu poslala pismo, v katerem je izrazila najglobljo zaskrbljenost zaradi položaja in neupoštevanja pravic predstavnikov manjšin v državi. Grški mediji se na dogodek spet niso odzvali.

Zadnji problem prihaja iz vrst makedonske manjšine v Grčiji. Kot že rečeno, Grčija zanika obstoj vsakršnih etničnih ali jezikovnih manjšin na svojem ozemlju. Pa ne le to; zaradi konflikta glede imena bivše jugoslovanske republike Makedonije (Former Yugoslav Republic of Macedonia - FYROM), ki še zmeraj tli, je etničnim Makedoncem, ki danes bivajo na grškem področju Makedonije, onemogočeno kakršnokoli javno izražanje. Vsakršen poskus v to smer je bil zatrt s silo. Leta 1995 so grški prebivalci uničili pisarne etnične makedonske politične stranke Vinozhito-Rainbow. Večina grških medijev je o dogodku poročala kot o dejanju iz »jeze« in zahtevala »pravico«, obtožbe so namerili proti majhni skupini ljudi, ki naj bi jih FYROM plačal, da bi umetno ustvarjali težavne situacije in tako škodili državi Grčiji. Ljudje, ki so uničili pisarne makedonske stranke, so oblastem dobro znani, vendar do danes še nihče izmed njih ni bil pripeljan pred sodišče. Po drugi strani pa so bili pripadniki stranke Vinozhito-Rainbow pogosto pred sodiščem zaradi obtožnic »razširjanja neresničnih informacij, ki bi lahko škodile javnemu miru in redu«. Šele po treh tednih zasliševanj in pravnih postopkov jim je uspelo dokazati svojo nedolžnost. Grški mediji, ki pripadnikom makedonske stranke niso prizanesli z besedami zaničevanja in prezira, o procesih seveda niso niti črhnili. Pripadnikom te etnične manjšine so v Grčiji zelo nenaklonjeni tudi nacionalisti, ki obtožbe zoper manjšino vrstijo eno za drugo, pa čeprav brez vsakršnega razloga. Morda zato, ker želijo pripadniki jezikovne manjšine govoriti v svojem materinem jeziku. Grški mediji prisostvujejo takšnim sojenjem le, kadar hočejo podpreti obtožbe zoper manjšinske pripadnike, drugače pa jim ne namenjajo niti vrstice prostora. Enako je veljalo za poskus nekaj pripadnikov etničnih Makedoncev, ki so v Florini (Lerin) hoteli osnovati Dom makedonske kulture (HMC). Grška sodišča in njihovi odvetniki so dvanajst let z vsemi razpoložljivimi sredstvi poskušali makedonski manjšini onemogočiti pravico do takšne kulturne ustanove. Vendar so morali pod pritiskom ombudsmana in Evropske unije popustiti, tako da je Dom kulture skorajda že ustanovljen. Prav tako sta prej omenjeni ustanovi etničnim Makedoncem omogočili, da lahko danes plešejo in pojejo v svojem materinem jeziku. Storjen je bil še en velik korak na poti k priznanju in osvobajanju ne le makedonske etnične manjšine, temveč tudi ostalih jezikovnih manjšin na ozemlju Grčije: EBLUL-u (poluradni organizaciji Evropske unije za manjšinske jezike) je uspelo ustanoviti svoj urad oziroma predstavništvo. Žal sta o tem pomembnem dogodku poročala le dva dnevna časopisa v Atenah (Eleftherotypia in Express), kar kaže, da bo potrebno še veliko dela, preden bo celotno grško prebivalstvo dovolj dobro obveščeno tudi o takih dogajanjih. To dejstvo vsekakor ni presenetljivo, saj so med zadnjimi volitvami vse televizijske hiše, z izjemo TV Seven, stranki Vinozhito-Rainbow odvzele ustavno pravico do predstavitve njenega programa in načel javnosti. V Zakonu o manjših političnih strankah je jasno navedeno, da morajo vsi TV kanali z nacionalno pokritostjo mesec dni ali manj pred začetkom volitev nujno nameniti najmanj pet minut brezplačnega časa manjšim političnim strankam. Ta zakon je bil nedvomno kršen, pa vendar se ni nihče odzval, kaj šele, da bi proti komu uvedli kazenski postopek.

Takšno protimanjšinsko stališče, ki so ga zavzeli mediji, in seveda velika potreba manjšin po izražanju, sta imela za posledico rojstvo časopisov, revij in radijskih postaj. Turška manjšina v Trakiji je bila pri tem v privilegiranem položaju, saj jo je Grčija edino uradno priznala, zato ji je bilo lažje osnovati svoja sredstva obveščanja. Prvi tedenski časopis v turškem jeziku je bil osnovan leta 1975 (ILERI), sledili so mu še štirje časopisi, pet revij in pet radijskih postaj. Glavni problem teh medijev je bil (in še zmeraj ostaja), da jih je le malo povsem neodvisnih. Čeprav so danes odnosi precej umirjeni, pa je bilo v preteklosti med Grčijo in Turčijo čutiti precejšnjo napetost, zato so bili tudi mediji mnogo bolj občutljivi za politične in etnične vplive z obeh strani. Nekateri glede manjšin podpirajo uradno politiko Turčije, kakršno vodi Turški konzulat v Komotini, drugi so bolj osredotočeni na religiozni vidik manjšine ter tako pripadajo strani, ki jo je zavzela država Grčija. Izolacija in odsotnost vsakršnega pisnega izročila, v katero je Grčija potisnila Pomake iz Trakije, sta le-te privedli do zaključka, da so po svojem izvoru Turki, čeprav je religija edino, kar imajo skupnega s turško manjšino. Jezik Pomakov ima nedvomno več podobnosti s slovanskimi kot s turškim jezikom. Zaradi vseh naštetih razlogov Pomaki do danes razen amaterskega grško-pomaškega slovarja niso osnovali nobenega svojega sredstva obveščanja.

Etnični Makedonci, ki živijo v grškem delu Makedonije, pa so v popolnoma drugačnem položaju, saj grška država njihovega obstoja ne priznava. Svojega materinega jezika se nimajo pravice učiti, zato se ga na mlade Makedonce prenaša le ustno. Nekateri poskušajo svoje nazore izraziti v grščini ali makedonščini, ki jo zapisujejo z grško pisavo. Čeprav je to protizakonito, se je prvi tak poskus pojavil v poznih 80. letih v tedniku Moglena (Sabotsko Aridea). Po ustanovitvi stranke Vinozhito-Rainbow je bila Moglena preurejena, članki so se objavljali v cirilici, nato so časopis preimenovali v Zora in je postal uradni glasnik stranke. Zaradi finančnih težav Zora ni mogla izhajati redno. Po nekajkratnih prekinitvah so jo znova preimenovali - tokrat v Nova Zora, ki je izšla le štirikrat. Danes ta časopis izhaja mesečno v obliki biltena pod imenom Info Zora. Še en ganljivi poskus za ohranitev življenja makedonske kulture je bil časopis Loza, ki je prvič izšel leta 2000 in je do sedaj, spet zaradi finančnih težav, doživel le štiri izdaje (v grškem in makedonskem jeziku, zapisanem z grško pisavo). Na novo osnovani in sedaj že priznani Dom makedonske kulture (DMC) želi v prihodnosti dobiti še svojo revijo in radijsko postajo. S takšno medijsko pokritostjo se ne more pohvaliti nobena od treh manjšinskih skupnosti na ozemlju Grčije. K razvoju manjšinskih medijev bo nedvomno pripomogel sedež EBLUL-a ter verjetno tudi primer gospoda Bletsasa. Makedonci imajo tudi zelo bogato in dobro ohranjeno kulturno tradicijo, s katero se čutijo zelo povezani, čeprav v grških medijih ni predstavljena.

Romi se na ozemlju Grčije danes soočajo s precejšnjo mero diskriminacije, bodisi s strani države bodisi s strani medijev, v katerih se pojavijo vsakokrat, ko gre kaj narobe. Zgodba se je ponovila pred kratkim, ko je policija v Zefyri (Atene) ubila nekega Roma, čemur so sledili nekajdnevni nemiri, ki jih je pospremilo streljanje. To se dogaja tudi, ko na podlagi pritožb občanov lokalne oblasti prisilijo Rome, da zapustijo svoja prebivališča, češ da so za sosesko preglasni, preveč umazani, nagnjeni h kriminalnim dejanjem in zlorabljanju otrok. Kljub temu pa Romi do sedaj niso poskusili osnovati svojih sredstev obveščanja, saj so večinoma prerevni ali/in nepismeni.

Tudi Arvaniti nimajo svojih sredstev obveščanja, toda videti je, da za to niti nimajo interesa. Čeprav precej številna in razseljena po celotni kontinentalni Grčiji, je ta jezikovna manjšina med seboj zelo slabo povezana. Še več, zdi se, da prej želijo prikriti svoje korenine, kakor pa osnovati sredstva obveščanja.

V Moldovi je 65 odstotkov prebivalstva moldovskega porekla, 13,8 odstotkov je etničnih Ukrajincev, 13 odstotkov je Rusov, 3,5 odstotkov etničnih Gagauzov (ki pripadajo turški manjšini), 2 odstotka Bolgarov, 1,5 odstotka Židov, preostalih 1,7 odstotka pa pripada ostalim etničnim skupinam (Belorusom, Poljakom, Nemcem, Romom). Od razpada Sovjetske zveze je preteklo že več kot sedem let, Moldova pa še zmeraj ni povsem našla svoje identitete, niti svojega prostora pod soncem v novo nastali Evropi. Oboje seveda vpliva na to, kako té med seboj tako različne etnične skupine razumejo same sebe in druga drugo.

Aprila letos je bila izvedena anketa za raziskavo javnega mnenja, ki je pokazala, da je Moldova enakomerno razdeljena na tiste, ki stremijo po močnejši povezavi z Romunijo ter na druge, ki si želijo utrditi odnos z Rusijo. Obe nasprotujoči si stališči predstavniki zagovarjajo tako brezkompromisno, da pogosto zagovorniki enega nočejo niti slišati za mnenje drugega. V novinarstvu se to mnogokrat kaže kot podžigujoče poročanje brez pravega ravnovesja informacij.

Tudi mediji so močno razdeljeni glede na etnično pripadnost, tako da se poročanje z večjih političnih, družbenih in ekonomskih dogodkov lahko precej razlikuje, odvisno od poročevalcev ( bodisi gre za medije, ki govorijo jezik manjšine bodisi za tiste, ki govorijo jezik večine). Še več, v zadnjih desetih letih so bili moldovski mediji aktivni udeleženci v med-etničnih spopadih/prepirih, s čimer so dodobra pripomogli k ustvarjanju podobe sovražnega »drugega«. S prenašanjem zavednih in nezavednih predsodkov, s poenostavljanjem kompleksnih vprašanj oziroma tem in s prikazovanjem le ene plati zgodbe so mediji pogosto zaostrili že obstoječe napetosti in povzročili še dodatne. Najbolj zgovoren primer te vrste je poročanje o dogodkih o ločitvi regije Trans-Djester1 med letoma 1991-1992. Med prepiri vladnih sil s Trans-Djestrom so leta 1992 izbruhnili upori/nemiri in mediji so brez oklevanja uporabili tisto politiko poročanja, ki tako uspešno deluje v času vojne. Podobe, ki so jih podajali skozi zmeraj enako uporabljene metafore in gesla, so rodile stereotip »sovražnika«, hkrati pa je pomanjkanje poznavanja zgodovinskega ozadja in analize imelo za posledico poenostavljeno, črno-belo perspektivo poročanja o dogodkih. Žaljivke, med katerimi bi bila izraza »kriminalci« in »podleži« še najmanj skrajna, so mediji vsevprek uporabljali, da bi nazorno opisali sovražnega »drugega«.

Danes, deset let pozneje, se je vojna retorika polegla in ton medijskega poročanja je precej utišan. Številni problemi pa vendarle ostajajo isti, med drugim tudi pri poročanju o odnosu manjšine - večina še nadalje primanjkuje ravnovesja, doslednosti in globine. V resnici je med mediji v moldovskem (romunskem)2 in ne-moldovskem (ne-romunskem) jeziku zazijala globoka razpoka. Nezadovoljstvo povzroča ne le »kaj« se piše ali predvaja, temveč tudi »koliko« je tega. Med ne-moldovskimi (ne-romunskimi) »odhodnimi informacijami« prevladujejo tiste v ruščini. Dejansko ga težko poimenujemo »manjšinski« medij, saj ima presenetljivo veliko naklado in obsežen obseg delovanja. Omeniti velja, da se danes v Moldovi izdaja skupno 76 časopisov, od tega jih je 21 v ruščini. Slednji imajo naklado med 3000 in 50.000 ali več izvodov. Najbolj popularni med njimi so moldovske izdaje znanih ruskih izdaj Komsomolskaya Pravda, Argumenty i Fakty, Trud itd. (Naklada Komsomolskaya Pravda v Moldove mnogokrat preseže 50.000 izvodov - za primerjavo naj povemo, da povprečni moldovski časnik le redko preseže naklado 10.000 izvodov). Omenjene publikacije z zagotavljanjem oglaševalskega prostora ali z najemanjem strokovnih sodelavcev nimajo nikakršnih teav.

Tudi na radijskih in televizijskih programih prevladuje ruski jezik. ORT - ruski državni kanal pokriva v Moldovi enak delež kakor njena lastna državna televizija. Večina moldovskih oddajnikov predvaja programe v ruščini. Od skupno 20 radijskih postaj v glavnem mestu Chisinau, na enajstih uporabljajo večinoma ali izključno le ruski jezik. Že leta je omenjena situacija glavna tema žgočih debat in akutnih napetosti v Moldovi. Leta 2000 je mladinska nevladna organizacija zadevo pripeljala pred sodišče z obtožnico, da državni svet za radiodifuzijo »ni zaščitil državnega informacijskega prostora pred tujim vdorom«. Pripadniki nevladne organizacije so oblasti tudi pozvali, naj ukinejo nekatere postaje, ki oddajajo v ruščini. Sodišče je razsodilo v njihovo korist in odredilo, da morajo postaje spoštovati zakon, ki določa razporeditev jezikovne zastopanosti. Po zakonu iz leta 1995 mora biti na radiu in televiziji najmanj 65 odstotkov predvajalnega časa namenjenega v korist predvajanja v uradnem jeziku. Odločitev sodišča je med rusko govorečimi prebivalci Moldove povzročila razburjenje in Visoki komisionar za državne manjšine OSCE-ja je izrazil nestrinjanje z restrikcijami. Temu so sledili še dodatni mednarodni pritiski in moldovski parlament je moral omenjeni zakon dopolniti. Sedaj prejšnjih 65 odstotkov predvajalnega časa v uradnem jeziku vključuje satelitske in kabelske programe, predvajanje tujih postaj, pa tudi oddajnike, ki delujejo na področjih etničnih manjšin. Večina oddajnikov, ki predvajajo v ruščini, je priključenih k postajam iz Rusije in še naprej delujejo brez kakršnihkoli sprememb. Pomembnost ne-ruskih manjšinskih medijev v Moldovi je skorajda minimalna. Moldovski državni operater predvaja programe v ukrajinščini, bolgarščini, gagauščini, jidišu in romskem jeziku le pol ure tedensko ali na vsakih 14 dni. Kulturne skupnosti predstavnikov iz Azerbajdžana, Bolgarije, Gagauza, Židov, Poljakov in Ukrajincev izdajajo tudi svoje publikacije. V administrativni enoti Gagauz imajo na voljo številne publikacije v gagauškem jeziku in tudi oddajnike, ki predvajajo v svojem jeziku3. Vendar sta obseg in razširjenost teh medijev še zmeraj neznatno majhna. Naklada publikacij ponavadi ne preseže 500 izvodov in večina jih izhaja neredno. Z izjemo državnega oddajnika, radijski in televizijski programi v manjšinskih jezikih pokrivajo le področje 50 kilometrov.

Pa vendarle se tudi dogodki o manjšinah kdaj pa kdaj pojavijo tudi v večinskih medijih. Večinoma so to zgodbe, povezane z etničnimi praznovanji, poročanje pa je omejeno na koncerte, knjižne predstavitve ali religiozne običaje. Mediji, ki govorijo jezik večine, se večkrat tudi osredotočijo na posredovanje o kriminalnih dejanjih (pri čemer se etnična pripadnost osumljencev, še posebej če gre za pripadnike Romov, pogosto omenja) ali pa poročajo o lokalnih političnih konfliktih (pred kratkim so, na primer, večinski mediji na široko poročali o oddaljevanju med dvema strankama lokalnih državnih oblasti iz avtonomne regije Gagauz).

Po drugi strani pa se manjšinski mediji pogosto omejijo na enostransko perspektivo pri podajanju informacij o problemih »večine«. Primer, ki to nazorno prikazuje, je bilo poročanje manjšinskih medijev s protestov v začetku letošnjega leta, ki jih je zanetila vlada, ko je sprejela sklep o spremembi zgodovinskega učbenika. Mnogo etničnih Moldovčanov (Romunov) je to odločitev videlo kot poskus, da bi se jim odvzel del njihove zgodovine, medtem ko so manjšinski mediji sklep glasno pozdravili. Nekatere publikacije v ruskem jeziku so šle še dlje in tiste, ki so odločitvi nasprotovali, poimenovale »čiste nacionaliste«. (Vlada je kasneje svoj sklep preklicala, minister za šolstvo pa je odstopil.) Pretirano zanimanje moldovskih medijev za nepomembne podrobnosti političnih elit in nezainteresiranost za človeka - je prisotno vsepovsod v njihovem poročanju o problemih na relaciji manjšine/večina. Prioriteto dajejo intervjujem z voditelji etničnih skupnosti in nepomembnim političnim pričkanjem, medtem ko njihovemu poročanju kronično primanjkuje strpnosti, rahločutnosti in včasih celo odgovornosti. Podajajo sodbe in napovedi brez potrebne natančne analize vseh dejavnikov, mnenj itn. Jezik, ki ga v takih izjavah uporabljajo, je poln pridevnikov in metafor vprašljivega izvora, včasih celo žaljiv.

Na žalost se mnogi novinarji takih vprašanj premalo zavedajo. Medijske organizacije nimajo »ombudsmanov«, ki bi bdeli nad interesi javnosti, medijske skupine niso izvršile še nobenega večjega nadzora vsebin. Do nedavnega je bil pojem »podpihovanje sovražnosti« novinarjem Moldove popolnoma neznan (kljub temu da so imeli pred svojimi očmi kar nekaj kričečih primerov). Šele leta 1999 so, po tistem, ko so sprejeli moldovski novinarski etični kodeks, v manjšem obsegu začeli s strokovnimi razpravami. V kodeksu se od novinarjev zahteva, da »nasprotujejo nasilju, podpihovanju sovražnosti in konfrontacijam ali kakršnikoli diskriminaciji na podlagi kulture, spola ali veroizpovedi«. Od takrat naprej je že bilo nekaj konferenc in delavnic na temo raznolikosti in strpnosti v poročanju. Aprila lani je Mladinski helsinški odbor (Youth Helsinki Committee) iz Moldove organiziral pogovor o boju zoper podpihovanje sovražnosti, kjer so sodelovali tudi predstavniki medijev in različnih etničnih skupnosti. Oktobra 2001 je Neodvisni novinarski center (Independent Journalistic Center) pripravil konferenco o vlogi medijev pri promoviranju raznolikosti in multikulturalizma (to je bilo prvič, da so se novinarji iz trans-dnjestrske in gagauške regije pogovarjali z moldovskimi kolegi o državnih in meddržavnih modelih reguliranja in samo-reguliranja ter o metodah poročanja prek etničnih meja). O regionalni dimenziji teh vprašanj se je razpravljalo na konferenci z naslovom Gradimo mostove med etnokulturnimi skupnostmi: z izkušnjami moldovskih, ukrajinskih in romunskih operaterjev, ki jo je aprila letos organiziralo Združenje moldovskih operaterjev APEL (Moldovan Broadcasters' Association).

Kljub vsemu moldovska novinarska skupnost ostaja še naprej ločena po etničnih mejah, kar jo močno ovira pri doseganju profesionalnih ciljev, kakor tudi pri promoviranju svojih medijev kot demokratičnih. Prav to se je pokazalo tudi med protesti več kot 500 uslužbencev Tele-Radia-Moldova. Čeprav so protestniki zahtevali konec cenzure in več svobode tiska, je večina manjšinskih medijev njihove namere razumela kot poskus moldovsko (romunsko) govorečih novinarjev, da hočejo »pridobiti več zase«.

Moldovski novinarji bodo morali prehoditi še dolgo pot, preden bo njihovo delo zares upoštevalo potrebe manjšin po spoštovanju njihove raznolikosti in senzibilnosti. Krajevni in državni poskusi, da bi med medijskimi strokovnjaki razvili »kulturo strpnosti«, bodo zagotovo učinkovitejši, če bodo podprti z aktivnostmi regijskih razsežnosti. Vanje bi lahko vključili publikacijo regijskega elektronskega informativnega pisma, ki bi se osredotočilo na »pozitivne izkušnje« (ali »dobre zglede«) in regijske delavnice oziroma konference, kjer bi predstavili izkušnje (primere) raznolikega poročanja iz regije. Moldovskim medijem bi pri izpopolnjevanju metodologije za nadzorovanje medijev zelo pomagala tudi podpora in sodelovanje s pomembnimi institucijami centralne in jugovzhodne Evrope. Ter končno, nujna in dokončna je tudi potreba po sodelovanju in izmenjavi informacij s kolegi iz regije o tem, kako bi strokovna združenja doprinesla k razvoju raznovrstnega in strpnega novinarskega poročanja.

V tem članku bom poskusila osvetliti zelo specifičen, vendar tudi zelo zanimiv problem, ki zadeva poročanje medijev o glavnih manjšinah v Bolgariji - turški in romski.1 Gre za situacijo, ko se je na turško manjšino pred desetimi leti gledalo kot na najbolj problematično manjšino in so mediji o njej tudi veliko negativno poročali. Danes v medijih uživa nadvse pozitivno podobo. Romska manjšina, ki so jo pred desetimi leti ignorirali, pa zdaj uživa veliko medijsko pozornost in dobiva tudi otežujočo negativno podobo. Kratka predstavitev ozadja nas vrača v leta 1984-1989, ko je bila Bolgarija na robu etničnega propada in državljanske vojne. To obdobje je v Bolgariji znano kot »proces regeneracije«, torej proces nasilne spremembe imen bolgarskih državljanov turškega porekla in njihova nasilna deportacija v Turčijo. Ta proces je vodil k zelo napetemu položaju, ki je ogrozil etničen soobstoj večine in največje manjšine - Turkov. Dejansko je v tistem času soobstoj, ki je veljal že stoletja, postal nemogoč za obe strani (povedati je še treba, da so poleg vladne politike nasilne asimilacije v seriji bombnih napadov umirali tudi nedolžni ljudje).

Zato so se v tistem času Turki kot manjšina, Turčija kot matična dežela in islam kot religija soočali z najbolj negativnim izgledom ter včasih tudi z ekstremističnimi nazori medijev v smislu podpihovanja sovraštva, političnih ovrednotenj itd.

Hkrati pa Romi, ki so jih takrat klicali »Tsigani« (Cigani), v tem obdobju (1984-1989) niso imeli težav z mediji. Slednje je bilo v glavnem posledica sistematičnega truda totalitarne države, da bi jih integrirali - naselili v mestih, prekinili njihovo tradicijo itd.

Sedaj, deset let po začetku tranzicije, je v medijih mogoče videti obraten položaj. Kritičnega poročanja o Turkih ni in pri medijih uživajo pozitiven ugled tudi s sociološkega vidika, predvsem zaradi njihove pripravljenosti do soobstoja; pri tem pa je potrebno poudariti, da do tega prihaja kljub brezpogojno sprejetemu dejstvu, da so v nezavidljivem ekonomskem položaju. Na drugi strani je Romom posvečeno več medijskega prostora kakor vsem ostalim manjšinam skupaj. To pa je zelo zanimiv fenomen, če upoštevamo dejstvo, da je v družbi, kot je bolgarska, pojavljanje v medijih glavni znak, da obstaja »problem«. Sedaj Rome razumejo kot največji manjšinski problem v procesih integracije Bolgarije v evroatlantske strukture, zato je sčasoma vprašanje manjšin postalo skoraj izključno povezano z Romi.

Za ta pojav obstajajo vsaj tri razlage. Akademska, ki ponavadi uporablja opisni pristop in poskuša razkriti značilnosti tega pojava ter zabeležiti podpihovanje sovraštva v medijih, dejansko pa ne daje razlag in jasnega odgovora na vprašanje, »zakaj« se to dogaja. Ta pristop prav tako sledi tradicionalnim predstavam o Romih kot deprivilegirani skupini. Kljub temu pa Romi v medijih niso več le ubogi Cigani - obstaja tudi nekaj bogatih Romov. Presenetljivo pa to dejstvo ne izboljšuje zaznavne podobe Romov kot skupine. Nasprotno - incident z romsko punco, ki je kradla brisače v hotelu visoke kategorije, v katerem je bivala, je izzval čisto rasistična sporočila. Ta sporočila so bila ostrejša kakor ponavadi, namreč natanko zaradi dejstva, ker je bil storilec zločina že bogat. Poleg tega pa nekateri podatki potrjujejo, da revščina med Romi po mnenju Bolgarov ne velja več za nekaj tipično romskega.

Vsaj v Bolgariji je mogoče pristop skupin za zaščito človeških pravic označiti za posamičen pristop, ki cilja v glavnem na stil pisanja medijev in jezik. V zadnjih sedmih ali osmih letih so se nekatere skupine za zaščito človekovih pravic močno trudile, da bi spremenile poimenovanje - Ciganov v Rome. To velja še posebno za tiste skupine, ki so se posvečale romskim vprašanjem. Ime je bilo spremenjeno in mediji sedaj uporabljajo »Romi«, vendar se percepcija ni spremenila. Ta razvoj dogodkov je bil predvidljiv, vendar so te organizacije preprosto verjele v magično moč imena, ki naj bi spremenilo zaznavno podobo, kar pa je zelo preprost zgodovinski koncept.

Tretji pristop je poiskati razmerja (odnose), v katerih prihaja do združljivosti ali nezdružljivosti, a ni preveč popularen, še posebej ne med skupinami za zaščito človekovih pravic. Ta pristop, ki temelji na sistemu vrednot, razkriva zelo zanimive stvari, zadevajoče zaznavno podobo in jih je mogoče dokazati z medijskimi dejstvi. Vendar pa je takšen pristop mogoče celo označiti za rasističen, saj oblikuje (ali izraža) značilnosti skupin. Toda takšna označevanja, ko se nanašajo na etnopsihologijo, niso politično korektna, saj mejijo na označbe zaznavne podobe, ki merijo na »ti so slabi fantje« in »ti so dobri fantje«. In zato večina ljudi, ki raziskujejo ali preučujejo medskupinske odnose v Bolgariji ali medijske podobe manjšin, tak pristop zavračajo. To velja še posebno za skupine za varstvo človekovih pravic. Kljub temu pa moramo priznati, da je negativna podoba Romov konstanten trend in mediji še vedno niso našli primerne rešitve tega problema (in vemo, da etnopsihologijo ponavadi kličejo na pomoč, ko ni mogoče najti nobene druge primerne razlage).

Ta pristop, če vanj dvomijo ali ne, nudi zanimive ugotovitve, zato mu bom posvetila nekoliko več prostora. Navajam dve raziskavi. Prva (edina svoje vrste do sedaj) se ukvarja z razmerji (odnosi), pri katerih prihaja do združljivosti ali nezdružljivosti med kristjani in muslimani v Bolgariji in jo je leta 1994 izvedel Mednarodni center za preučevanje manjšin v Bolgariji in druga. Druga je sociološka raziskava iz leta 1998 o glavnih stereotipih o etničnih skupina v Bolgariji.

Raziskava Razmerja združljivosti in nezdružljivosti med kristjani in muslimani v Bolgariji razkriva, da ostale velike skupine v Bolgariji v večini sprejemajo bolgarske kristjane na vseh ravneh - od državljanstva do vsakdanje družine. To dejstvo je bistveno, saj imajo sociologi odnos do bolgarskih kristjanov za najpomembnejši etnični kazalec stopnje socializacije v bolgarski državi. Zato je razvidno, da so Romi najbolj zavračana skupina, tako s strani Bolgarov kot tudi Turkov. Večina vseh skupin jih sprejema v državi, na njihovem območju bivanja in celo na delovnem mestu, vendar jih ne želijo v soseščini, med prijatelji in še posebno ne v družini. Kljub temu pa ta slika ponavlja pozitivne trende v premagovanju razlik, še posebej med Bolgari in Turki.

Raziskava Glavni stereotipi o etničnih skupinah v Bolgariji navaja deset značilnosti v obliki najbolj jasnih predstav, ki jih imajo etnične skupine druga o drugi in so predstavljene v spodnji preglednici.

Glavni stereotipi o etničnih skupinah v Bolgariji

Bolgari verjamejo, da so Romi:	Turki verjamejo, da so Romi:
1. kradljivi	1. kradljivi
2. brezskrbni	2. leni
3. leni	3. brezskrbni
4. nedisciplinirani	4. nedisciplinirani
5. glasbeno nadarjeni	5. glasbeno nadarjeni
6. izdajalski	6. nehvaležni
7. enotni	7. promiskuitetni
8. promiskuitetni	8. kruti
9. nehvaležni	9. izdajalski
10. revni!	10. revni!

Obe raziskavi - kot tudi druge - razkrivata dve zanimivi dejstvi. Prvič, da je prisoten negativen odnos do Romov kot kolektivne podobe (njihova slika je v celoti črna - so leni, neodgovorni, nagnjeni h kriminalu, ni jim mogoče zaupati ali se nanje zanašati, vsi so enaki). In drugič, da je odnos Bolgarov, Turkov in bolgarskih muslimanov do Romov enak. Bolgari se od ostali skupin razlikujejo le po tem, kar zadeva vrednotenje organizacijskega potenciala Romov. Bolgari verjamejo, da so Romi organizacijsko šibki in nepripravljeni za napore integracije. Vendar pa prava romska skupnost to zadnjo hipotezo priznava.

Verjamem, da te raziskave razkrivajo, da podpihovanje sovražnosti ni glavni problem v medijski podobi Romov. Glavni problem je mogoče označiti kot »zid nepremostljivih razlik«. To zadeva splošni odnos medijev in ne njihove usmeritve in odtenkov, kot so simpatija, žrtvovanje, pomilovanje ali kaj drugega. Ta pristop v Bolgariji ni popularna perspektiva, še posebej med skupinami za človekove pravice. Kot sem omenila, se je ta problem pojavil pred sedmimi ali osmimi leti, vmešavanje skupin za varovanje človekovih pravic in številni poskusov vlade, da bi kaj storila, pa so ga še poslabšali. Šele v zadnjem letu ali dveh so skupine za varovanje človekovih pravic začele preusmerjati svoje napore. Navedla bom članek, ki je bil objavljen januarja 1999 in je odlična ilustracija takšne teze. »Praviloma Bolgari niso agresiven narod, vendar pa lahko manjšine obkrožijo z nekakšno nepremostljivo brezbrižnostjo. Mogoče je to največji problem v splošnem odnosu Bolgarov do Ciganov /.../ nepremostljiva brezbrižnost, prepad, ki ga ne zanima in ne želi vedeti, kaj se dogaja na drugi strani.« (dnevnik Continent, 23. 1. 1999) To dokazuje slog in način, s katerim mediji poročajo o Romih: subtilni prizvoki indiference v člankih, v katerih ni nobenega posebnega odnosa (užaljenosti, pomilovanja ...); hkrati je to povezano tudi z novinarskim žanrom in težko najdemo obe strani v člankih o Romih, v intervjujih ... Pri tem je potrebno opomniti, da to »je« objektivno poročanje. Čutiti ga je mogoče v »nevtralnih« poročilih kot »100 Petričevih ciganov se je zapletlo v pretep« (dnevnik Dneven Troud, 6. 11. 1998). Ti članki kažejo odnos popolne indiference do tega, kar se pravzaprav dogaja na »drugi strani prepada«. Zapletli so se v pretep, in kaj potem. Kruta resnica o odnosu do romske manjšine je odnos do objekta. Kljub temu pa mediji sami ne morejo razrešiti problema, tako da vprašanje »kaj storiti« ostaja odprto.

Po mojem mnenju se stvari v bližnji prihodnosti ne bodo izboljšale, kar bom poskušala tudi na kratko pojasniti. Tuje izkušnje, ki so se dobro prijele v drugih situacijah in državah in na katere se je bolgarska demokracija v prvih letih tranzicije v veliki meri zanašala, se niso obnesle iz dveh razlogov. Ne obstajajo primerni finančni instrumenti. Od leta 1997 je Bolgarija na valutnem seznamu, na katerem ima od vseh kandidatk za vstop v EU najnižji GDP, kar pomeni, da za takšno rešitev finančnih sredstev ni.

Ne obstaja primerni pravni mehanizem za izvajanje koncepta kolektivnih pravic. Ta sistem je imel izvrstne rezultate v mnogih državah (v Romuniji, na Madžarskem, v ZDA itd.). Takšnega sistema pa v Bolgariji ne bi mogli uporabiti, ker je 1) bolgarska pravna misel v zadnjih 150 letih zgrajena na konceptu individualnih pravic in 2) posledično je tudi ustava zgrajena na konceptu individualnih pravic. V tem smislu praktični ukrepi, kot je pozitivna diskriminacija, niso mogoči 1) zaradi ustave in 2) zaradi splošnega negativnega odnosa do takšnih ukrepov, saj so bili le-ti (uvajanje kvot na univerzah itd.) izvajani v času komunistov za Turke in so se izkazali za napačne.

Največji izum bolgarske tranzicije, t. i. »bolgarski etnični model«, za katerega je nekoč neki nemški časopis zapisal, da je zlomil »balkansko prekletstvo«, prav tako ni uporaben v primeru Romov. »Bolgarski etnični model« je bil ustvarjen kot sporazum, ki bi MRF (gibanju za pravice in svobodo), ki je nedvomno etnična stranka (stranka bolgarskih Turkov), dovolil sodelovanje med glavnimi akterji na bolgarski politični sceni (dejansko je MRF, odkar so bile prve demokratične volitve leta 1990, tretja stranka v parlamentu, včasih je bila del vladajočih koalicij, igrala je ravnotežno vlogo in sedaj sodeluje v vladi). Novo pa je, da je to dejstvo - ker gre za politični argument - omogočilo postopanje proti ustavi.

Vendar pa tega modela ni mogoče uporabiti na primeru Romov, saj romska manjšina nima niti ene strukture, ki bi jo zastopala. Obstaja 7-8 strank, ki se pretvarjajo, da zastopajo romsko manjšino, vendar se ne morejo zediniti, kdo je glavni zastopnik. Romska skupnost to dejstvo priznava, kar medijem ne ostaja skrito.

V zaključku razprave o organizacijskem potencialu romske skupnosti bi želela predstaviti še dva primera. Assen Hristov, edini romski poslanec takrat vladajoče stranke, je odšel v London in leta 2001 zaprosil za politični azil. Neverjetno?! Od medijev ne moremo zahtevati, da ne bi poročali o takšnih primerih! Kako lahko mediji skrijejo golo dejstvo, da je ta oseba Rom, eden izmed redkih, ki je dosegel najvišjo raven politične hierarhije? Še več, pripomniti je treba, da so bili mediji pri poročanju o tem primeru profesionalni in objektivni - ni bilo podpihovanja sovraštva ali kakšne druge ofenzivne stilistike. To je bila le zelo dobra zgodba!

Tsvelinu Kanchevu, še enemu »prominentnemu« Romu, vodji ene od romskih strank - Evroroma, dejansko edinemu drugemu romskemu poslancu, je bila leta 1999 odvzeta poslanska imuniteta in mu je bilo sojeno zaradi ugrabitve, pretepanja, ropanja in izsiljevanja oseb v njegovem okrožju v osrednji Bolgariji.

Posledično je medijska praksa pokazala, da noben intervju ali osebna zgodba o Romih, ki kaže pomilovanje, simpatijo ali druga čustva do Romov, ne more preseči takšne skupinske podobe. Na koncu lahko rečem, da ima bolgarska družba resen problem, ki ga ne zna razrešiti, mediji pa o njem le poročajo.

Razprave o etiki v medijih na Hrvaškem potekajo že več kakor desetletje in vsi soglašajo, da je stanje na tem področju slabo. A skrbni medijski analitiki ugotavljajo, da so razmere vseeno boljše od tistih v devetdesetih letih, v času »ne vojne ne mira«. Tedaj so bila jasna sporočila medijskega spodbujanja nacionalne nestrpnosti povsem običajna. V tistem času današnje velike borce za novinarsko etiko ni preveč obremenjevalo, da so bile cele strani časopisov napisane kakor obtožnice in pozivi k javnemu odstrelu. Sicer pa tudi sedanji sodni procesi nedvoumno kažejo, da pozivi k javnemu odstrelu »nacionalno neposlušnih« niso bili samo slogovne figure, ampak tudi rezultat načrtnega neetičnega in neprofesionalnega obnašanja medijev, ki niso spoštovali osnovnih človekovih pravic. Na kratko povedano: devetdeseta leta bodo ostala v spominu po sovražnem govoru, ki je takrat dosegel vrhunec, danes pa se ga dojema kot oddaljeno preteklost, na katero počasi vsi pozabljajo. Zaradi težav z vsakodnevnim preživljanjem velike večine ljudi ter z življenjem s kreditnimi karticami in v okviru dovoljenega negativnega stanja na bančnih računih (če imamo srečo, da smo zaposleni) so se življenjske prioritete ljudi spremenile. Takšno je tudi splošno stanje duha v medijih. Etični incidenti se seveda dogajajo še naprej, vendar so pojavi rasne in nacionalne nestrpnosti redki, vsaj v glavnih dnevnih in tedenskih časopisih, ki so dostopni manjšinam. Tudi odzivi na pojave neetičnosti niso omejeni samo na poročanje in izjave Hrvaškega helsinškega odbora, Državljanskega odbora za človekove pravice ter časopisov Feral Tribune in Novi list. Danes je namreč mogoče tudi iz ust najvišjih političnih funkcionarjev slišati kritične odzive na občasne poskuse spodbujanja nacionalne nestrpnosti, kar je bilo še do nedavnega nepredstavljivo. Sedaj se uporablja drugačen politični jezik, zato so tudi odzivi na primere novinarskega neprofesionalizma, površnosti, pretiravanja in slabih uredniških potez pogostejši in prepričljivejši.

Če bi hoteli dobiti celostno analizo o etičnosti poročanja o manjšinah, bi morali narediti temeljito analizo vsebine tiskanih medijev na Hrvaškem in na tej osnovi bi lahko kaj ugotovili. Toda tudi samo z natančno analizo dnevnih časopisov v zadnjih nekaj mesecih je mogoče ugotoviti, da so razmere v primerjavi s preteklim desetletjem neprimerljive. Vendar je res, da se o manjšinah piše malo, poročila pa nastajajo na podlagi aktualnih problemov in protokolarnih dogodkov.

Od vseh manjšin so v dnevnikih najbolj zastopani Romi (problem segregacije in diskriminacije v šolah in vrtcih, selitev iz enega v drugi del mesta, neizdaje potrdil o državljanstvu; tu so še problemi pri uveljavljanju statusnih pravic, neenakopravnost z drugimi manjšinami pri zaposlovanju, napadi skinhedov in podobno). Poročanje o pripadnikih romske skupnosti je zelo pogosto obremenjeno s predsodki.

Na to kaže povsem banalen primer. V zadnjem času je opaziti, da se v časopisih redno zakriva obraze otrok, ki so samo ilustracija za opis nekega dogajanja iz sveta odraslih (zastrupitev s hrano v otroških vrtcih, ločitev staršev, otroci z AIDS-om, otroci s težavami v razvoju in drugi bolni otroci). Medtem pa je povsem običajno, da kot ilustracijo življenja v romskih naseljih najdemo fotografije neurejenih, umazanih, a nasmejanih romskih otrok. Nobenemu od urednikov ali novinarjev ni padlo na pamet, da bi zakril obraz malega Roma ali pa izbral kakšne druge fotografije za prikaz težkega življenja v romskih naseljih.

Čemu, se je spraševala neka mlada novinarka, »saj ti otroci skačejo pred novinarje in njihove fotoaparate in se hočejo slikati«. Verjetno je to res, toda kako pričakovati izboljšanje stanja, če pa se novinarsko delo začne s predpostavko, da so Romi vendarle drugačni od drugih manjšin. Res je tudi, da mediji z veliko več pozornosti analizirajo probleme Romov in hočejo biti odvetniki svojih bralcev (Večernji list, 13. 1.in 16 .2. 2002) ali pa pojasniti statusne probleme Romov (Novi list, 9. 2. 2002) in Jutarnji list (2. 2. 2002), ki je pisal o eksperimentalnem programu v šolah v Međimurja, kjer je večje število romskih naselij.

V omenjenih tekstih so ti časniki poskušali osvetliti probleme v skladu z vsemi standardi profesionalnega novinarstva, novinarji pa pri tem niso samo prenašalci sporočil v smislu »oni so umazani in poredni«, ampak sodelujejo pri zaščiti te manjšine in analizirajo splošni družbeni kontekst. Izraz »Cigan« je danes v hrvaških časopisih težko najti, kar je velik napredek glede na čase, ko je uslužbenec v Saboru Liović brez problema sporočal, koga bi in koga ne bi pustil v svojo klet (?), trener nogometnega kluba Hrvatski dobrovoljac Spajić pa koga ne bi pustil igrati v svojem klubu.

Pri tem pa nekoliko preseneča del teksta v neobjavljeni oddaji Latinica (gre za eno od najbolj gledanih televizijskih oddaj, ki jo vodi voditelj in urednik Denis Latin, v njej pa najvažnejše družbene ter politične probleme in fenomene prikazujejo večplastno, s tem da so gledalcem na voljo stališča za in proti), ki jo je objavil Večernji list (20 .2. 2002) in v katerem novinar pojasnjuje sporni prispevek z naslovom Mi nismo angeli. Preberemo lahko, da je avtorica prispevka navedla, »da je razlika med Pavelićem in Tuđmanom samo v tem, da si je Tuđman BiH delil s Srbi, da je Srbe zamenjal z Miloševićem in da je iz Ciganov nameraval narediti ljudi«(?). Težko je ugotoviti, ali je ta izraz uporabila avtorica prispevka ali pa je to napako naredil avtor teksta v Večernjem listu, toda v vsakem primeru je jasno, da pri pravilnem poimenovanju neke etnične skupine ni senzibilnosti tudi pri takšni »malenkosti«.

Takšno pisanje na žalost pomeni rušenje temeljne etičnosti pri poročanju o manjšinah, širjenje nestrpnosti do pripadnikov etničnih skupin in kršenje človekovih pravic. Morda bo nekdo pripomnil, da je to nepotrebno dlakocepstvo v primerjavi s pomembnejšim vprašanjem, kakšna škoda je bila narejena, ker Latinica ni bila predvajana. Vendar če novinarji in uredniki nimajo občutka za poročanje o manjšinah v najbolj vplivnih medijih večinskega naroda, potem škodijo predvsem svojemu narodu.

Kako pa je z ostalimi manjšinami? Te imajo svojih pet minut v elektronskih medijih v posebnih oddajah, ki nimajo večjega vpliva na večinski narod. Praviloma so takšne specializirane oddaje profesionalno dobro narejene, prikazujejo aktivnosti manjšin, redko pa so obremenjene z etičnimi dilemami.

Včasih problemi nastanejo, ko se (najpogosteje nesrečni) dogodek v zvezi s pripadniki nacionalnih manjšin zaradi svoje vsebine znajde kot »šlager« naslovnice ali neke strani. Takrat pride tudi do etičnih izpadov. Teksti so korektno napisani, uravnoteženi in brez namena manipulacije z dejstvi, toda uredniška oprema teksta daje na prvi pogled popolnoma drugačno sliko o dogajanju in akterjih.

Takšen primer je tekst z naslovom Zaradi Slobe »je šel klat Srbe« in premlatil policaja (Večernji list, 13. 2. 2002.) ali pa Pijan si je zaželel klati Srbe (Novi list, 14. 2. 2002.). To je zgodba o človeku, ki je živčen zaradi neposrednega prenosa Miloševičevega sojenja v Haagu poklical policijo in povedal, da gre »v Otišić klat Srbe«. Na policiji so takoj reagirali in policijska patrulja ga je ustavila s 3,08 promila alkohola v krvi, pri tem pa je bil eden od policajev težje poškodovan. Morda te zgodbe ne bi nikoli prebrali, če naslov ne bi bil tako močan. Novinarji Večernjega lista so v tekstu pojasnili, da je Otišić mesto, kjer so nekoč živeli Srbi, in dodali, da »so od tedanjih 1000 prebivalcev skoraj vsi zapustili Hrvaško, tako da je tukaj ostalo le nekaj ljudi«. Vse je napisano korektno in točno, v skladu z vsemi zahtevami dobrega novinarstva.

Kaj pa naslov? Ta je po eni strani v novinarskem smislu dober, ker je bralce uspel prepričati k branju teksta, po drugi strani pa lahko da povsem izkrivljeno sliko vsebine članka in tako po nepotrebnem vznemiri javnost. Še en primer: Srbski virus izsiljuje hrvaški denar je naslov vesti o virusu, ki so ga iz Republike srbske poslali na različne elektronske naslove na Hrvaškem. V tekstu je opisana še zahteva po plačilu 12,9 EUR (oziroma 30,9 EUR) na račun določene banke, s tem pa naj bi kupili program, s katerim je mogoče virus odstraniti. Je komentar naslova potreben?

Novi list je večkrat pisal o segregaciji v šolah v Vukovarju, kjer »v gimnaziji, ki so jo porušili Srbi, srbski razredi ne morejo obstajati« in ti članki so primer novinarske korektnosti, čeprav obdelujejo težko vprašanje sožitja na področju Podonavja. Naslov natančno odslikava vsebino novinarjevega pogovora z vukovarskim županom, ki odgovarja na novinarsko vprašanje o razlogih, zaradi katerih otroci, »ki so imeli leta 1991 pet let, trpijo zaradi tistega, kar so naredili njihovi starši«. »To drži, toda če se govori, da v osnovni šoli srbski otroci hrvaškim še danes govorijo, da jih bodo klali še huje kot njihovi očetje, potem je to treba raziskati, četudi je to rekel samo en otrok. A ni bil samo eden.« Morda bi kakšen urednik za naslov izbral ta županov odgovor, s čimer bi nepotrebno dodatno obremenil razdeljeno mesto Vukovar.

Če sodimo po analizi teh nekaj primerov iz uglednih hrvaških dnevnikov, v člankih ne gre za namerno manipuliranje z informacijami, širjenje nestrpnosti ali pa za očitno neetičnost. Ne glede na to, kako dobro so napisani članki, ki temeljijo na dejstvih in resnici, pa ne morejo razrešiti problemov, s katerimi se srečujejo nacionalne manjšine na Hrvaškem, lahko pa spodbudijo k reševanju problemov. Novinarji, ki poročajo o dogodku, bi morali o njem pisati na pošten in uravnotežen način. Toda zaradi čim hitrejšega posredovanja informacij, kar je imperativ novinarstva, ali s spretnim poigravanjem z delom teksta, lahko uredniška oprema teksta škodi njegovi vsebini. V državi, v kateri so vojne rane še zelo sveže, je mogoče javnost senzibilizirati tudi z uredniško politiko, kar pa ne pomeni, da so s tem ogroženi novinarski standardi, predsodke in mednacionalno strpnost pa je mogoče okrepiti ali pa oslabiti. Zaradi otrok, ki so imeli leta 1991 pet let ali pa so se šele rodili, se je potrebno zavedati, kako škodljivi so naslovi, kot je na primer »Klali bomo še huje kot naši očetje«, pa čeprav še tako natančno odslikavajo vsebino članka.

Novi, marca sprejeti zakon o etničnih manjšinah v Srbiji ne omenja manjšin, ki živijo v Vojvodini. Nekateri to dejstvo razlagajo tako, da država ne ve toźno, katere etniźne skupine živijo na njenem ozemlju. V osemdesetih letih je bilo v Vojvodini prisotnih 26 'narodov in narodnosti', kot smo temu rekli, kajti izraz 'manjšina' je veljal skorajda za žalitev.

V tem obdobju je v Vojvodini bila več kot polovica prebivalstva Srbov, ostali pa so si sledili po naslednjem zaporedju: Madžari, Hrvati, Slovaki, Romuni, Črnogorci, Romi, Ruteni, Makedonci, Bunjevci, Ukrajinci, po nekaj tisoč Muslimanov, Albancev, Nemcev, Slovencev, Bolgarov in Čehov, in nekaj sto Rusov, Poljakov, Grkov, Židov, Šokcev, Turkov, Italijanov ter nekaj malega Avstrijcev in Vlahov. Takrat se je veliko ljudi razglasilo za pripadnike jugoslovanske narodnosti.

Pred mesecem dni se je začel popis prebivalstva, zato bomo kmalu dobili podatke o tem, koliko ljudi je zapustilo Vojvodino v zadnjih enajstih letih (od zadnjega popisa), koliko se jih je priselilo ter pripadniki katerih narodnosti živijo danes na tem ozemlju. Res pa je, da ob popisu prebivalstva ni bilo potrebno obvezno navesti narodne pripadnosti, veroizpovedi ali materinega jezika. Sedanji popis bo s seboj verjetno prinesel tudi kakšno zanimivost: namesto Jugoslovanov bomo zdaj imeli »Vojvodince«. Kakorkoli že, pravice narodne manjšine se dodeljujejo glede na številčnost manjšine na določenem področju; narodna manjšina mora predstavljati vsaj 15 odstotkov prebivalstva, da bi lahko uveljavljala svoje pravice in se sklicevala na svoje zakone.

Ker pa etnične manjšine na ozemlju Vojvodine ne živijo dovolj strnjeno, jih večina ne bo imela možnosti uživanja svojih pravic o npr. uporabi materinščine svojih šolah. Zaradi te odredbe o izvajanju zakona so se odločili, da že obstoječega zakona o t. i. dednih/podedovanih oz. pridobljenih pravicah ne bodo mogli razveljaviti. Posledično je bila Miloševićeva zakonodaja za narodne manjšine ugodnejša kot pa novi zakon (seveda pa je bilo Miloševićevo težje izvajati v praksi). Z dnem, ko je novi zakon stopil v veljavo, so imeli Albanci v južni Srbiji nekaj posebnih pravic več kot ostale manjšine v Vojvodini. Dejstvo, da Romi, Hrvati in Nemci nimajo nobenih »podedovanih/dednih pravic«, ker do sedaj še niso bili priznani kot narodna manjšina, pa govori samo zase.

Po drugi svetovni vojni je bilo v Vojvodini priznanih pet jezikov: srbski, madžarski, slovaški, romunski in rutenski. Po ustanovitvi nekaterih časopisov (Hlas l'udu in Szabat Vajdasá leta 1944, Libertate in Ruske slovo leta 1945) je radijska postaja Novi Sad leta 1949 pričela predvajati svoj program v petih jezikih, TV Novi Sad pa leta 1975. V devetdesetih letih smo bili priča uničenju ali odstranitvi znakov, na katerih so bili napisi v petih jezikih.

Večina medijev, namenjenih narodnim manjšinam, je vendarle preživela tiste čase. Sedaj bi vam rada predstavila problematiko našega časopisa. Magyar Szó, ki je nastal iz Szabad Vajdaság, katerega ime v prevodu pomeni »Madžarska beseda«, je edini madžarski dnevnik in edini dnevnik namenjen narodni manjšini sploh. Leta 1991 smo imeli 186 zaposlenih in naklado med 30.000 (ob delavnikih) in 50.000 (ob nedeljah in četrtkih, ko je bil priložen še televizijski spored) izvodi. V naslednjih letih je časopis izgubil ne le mnogo bralcev (veliko se jih je izselilo ali pa niso imeli dovolj denarja za kupovanje dnevnega časopisa), temveč tudi mnogo zaposlenih. Zaradi ukinitve finančne podpore države in zaradi reorganizacije založništva, kateremu Magyar Szó pripada, smo izgubili svoj proračun. Ker pa ima tiskarna velike izgube, ki so se nakopičile tekom let, so nam ukinili edini vir finančnih sredstev. Magyár Szó ima sedaj 91 zaposlenih, celotno podjetje Forum pa le nekaj več kot 400 (od prejšnjih skupno 1600 zaposlenih). Težko pa je razumeti, zakaj nova oblast ni naredila ničesar glede statusa našega časopisa in drugih časopisov, saj je bil Magyár Szó tej nekdanji demokratični opoziciji zmeraj naklonjen. Obstali smo v glavnem zaradi podpore z Madžarske, pa tudi z Norveške in ZDA. Slednja nam je poslala opremo in omogočila sodelovanje z različnimi tiskovnimi agencijami.

Mediji, namenjeni narodnim manjšinam, predvsem časopisi, ki niso služili Miloševićevi propagandi (zaradi jezika namreč niso bili nevarni režimu), so skupaj z radiom in televizijo izgubili svoj ugled in skrčili svoj program. Na TV Novi Sad lahko samo ob prikazovanjih folklore in podobnih dogodkov opazimo, da gre za program, ki je namenjen narodnim manjšinam. Danes so mediji zelo lojalni novi oblasti. Ni sovražnega govora ali antisemitizma. Predstavljajo se kot demokratični. Medtem pa so nekatere narodne manjšine dobile nekaj privatnih medijev, na primer televizijski kanal v slovaščini v Bačkem Petrovcu, radijske postaje ter tedenske ali mesečne časopise za otroke. Vendar manjšine ne živijo v homogenih skupnostih in prav ta razdeljenost se kaže tudi v njihovih medijih. Denimo Madžari: več kot polovica jih živi v severnem delu Vojvodine, kjer imajo tudi močno politično stranko, ki sodeluje tudi v oblasti. Ta stranka si želi skoncentrirati svojo oblast in vpliv, zaradi tega upravlja s svojo radijsko postajo v Subotici, ki ima bolj sodobno tehnološko opremo; prejšnji teden pa so začeli s predvajanjem na dveh kanalih in v dveh jezikih. Istočasno je bilo pokrivanje Radia Novi Sad zmanjšano.

V Vojvodini je 75 radijskih in televizijskih postaj, večina predvaja program v več jezikih, zadnje čase pa tudi v romskem jeziku. Prava posebnost pa je Multiradio s privatne postaje Radia 021 v Novem Sadu, saj predvaja program (predvsem poročila in druge informativne oddaje) v kar šestih jezikih. S tem se torej počasi približujemo situaciji, ki je vladala v času monarhije, ko so ljudje spoštovali in govorili jezik svojih sosedov. Nedavno sem prebrala odlomek iz popisa prebivalstva iz leta 1884, s področja Kanizsa, ki je napisan v štirih jezikih: madžarskem, romunskem, nemškem in srbskem. Perspektiva medijev, namenjenih etničnim manjšinam je takšna, da bodo vedno odvisni od podpore države, saj je število njihovih bralcev in poslušalcev omejeno. Ti mediji so morda v breme državi, vendar se oblast rada širokousti z njimi, še posebej pred tujci in diplomati z Zahoda. Kot v času Miloševića.