Medijska preža št. 14, poletje 2002

Evropsko združenje založnikov že dve leti opozarja, da v Evropski uniji pod vplivom združenj potrošnikov nastaja vse večji pritisk, da bi načela samoregulacije v medijih zamenjali s so-regulacijo (so-uravnavanjem). Zadnji primer, ki ga opisujejo v junijski številki časopisa Journalists' Newsline, ki ga izdaja Mednarodna novinarska zveza (IFJ), kaže, da postaja nevarnost zamenjave samoomejevalnih mehanizmov s so-regulacijskimi vse bližja.

Kje je pravzaprav kavelj zgodbe, zaradi katere je treba vključiti vse sirene in pokazati kremplje. Če lahko za samoomejevanje (self-regulation) rečemo, da je dandanes v medijih široko sprejeta metoda utrjevanja odgovornosti, predvsem zato, ker gre za prostovoljno odločitev njihovih lastnikov in avtorjev, pa so-regulacija ne računa več na kakršnokoli prostovoljnost, temveč na v širši javnosti dogovorjena (pogosto tudi z zakonom potrjena) pravila z določenimi nadzorniki spoštovanja teh pravil. Še drugače: samoomejevanje je dogovor založnikov in novinarjev, da bodo skupaj s predstavniki javnosti, ki jih bodo izbrali sami, oblikovali etična in poklicna merila, morebitne kršitve pa priznali in v nekaterih primerih tudi kaznovali. Ker je temeljni namen samoregulacije zaveza medijev javnosti, da bodo lastna merila spoštovali, tudi za telesa, ki to nadzirajo - novinarska častna razsodišča, tiskovni sveti ali etične komisije, kaznovanje kršitelja ni najpomembnejši instrument, ampak je to predvsem javno priznanje, da se medij zaveda, da je v določenem primeru naredil napako.

So-regulacija, ki jo njeni zagovorniki vidijo v vmesnem prostoru med zakonodajo in samoregulacijo, jemlje odločanje o morebitnih profesionalnih napakah iz rok medijskih ljudi oziroma vsaj poskuša vzpostaviti močan tretji predstavniški del, na katerega novinarji in založniki ne bi imeli nobenega vpliva. Samo stvar lobiranja in nadaljnjega razvoja razmišljanja je, kdaj bodo zagovorniki so-regulacije zahtevali, naj se obe predstavništvi (založniško-novinarsko in predstavništvo javnosti) v so-regulacijskih telesih po moči izenačita, da bi lahko ta delovala kot poseben (zunajsodni) tribunal, ki bi odločitve uveljavljal tudi s kaznimi.

Zamisel o so-regulaciji je pravzaprav sprva nastala zunaj čistega medijskega polja, z njo naj bi presegli položaj, v katerem pri nadnacionalnih podjetjih in ustanovah lokalna sodišča izgubijo moč, mednarodna pa še niso vzpostavljena. Najpogosteje se pojem so-uravnavanja zato pojavlja ob internetu, kjer so skomine po vsaj nekakšni ureditvi pravil najmočnejše. Ko se je izkazalo, da polnilci strani svetovnega spleta ne kažejo nobene vneme po samo-omejevanju, se je pojavila zamisel o so-regulaciji kot obliki, kjer je posredovanje oblasti še mogoča, a je vendarle pokrita s predstavniki javnosti vsaj do te mere, da ne postane v očeh javnosti nespodobna oziroma brez zunanjega demokratičnega videza. Potem se je nekaterim interesnim skupinam zazdelo, da bi se to dalo koristno uporabiti tudi pri nadzoru nad mediji - še posebej nad rumenim tiskom -, ki ne gre le na živce politikom in javnim osebnostim, ampak pogosto zadene tudi preproste ljudi, ki se znajdejo v nesreči. Toda uporaba so-regulacije v tem primeru zagotovo pomeni, da bi lahko z umazano vodo odplaknili tudi dojenčka.

Slovaški primer: spor med IFJ in Evropsko unijo

Časopis Mednarodne novinarske zveze Journalists' Newsline v svoji junijski številki opisuje pogovor s komisarjem za širitev Evropske unije Güntherjem Verheugenom (ki je bil, mimogrede povedano, tudi sam novinar) o problematiki medijev v državah kandidatkah. V IFJ so Verheugena opozorili na zmedo, ki jo na tem področju vnašajo nekateri »eksperti« Evropske unije, in stvar ponazorili s slovaškim primerom. Ko sta se slovaški novinarski sindikat in zveza založnikov pripravljala na ustanovitev tiskovnega sveta, jim je Evropska unija v okviru programa Phare poslala dva strokovnjaka: danskega novinarja Petra Tygesena in Portugalca Oscarja Mascarenhasa. V nasprotju z vso dotedanjo prakso pri sestavljanju tovrstnih teles sta jim predlagala, naj slovaški parlament ustanovi medijski svet, pri čemer naj bi sam v svet predlagal tudi štiri od njegovih petnajstih članov. Evropska federacija novinarjev, ki je del IFJ, je temu seveda nasprotovala. Wolfgang Mayer, ki je obiskal Slovaško, je stvar komentiral takole: »Nikakršnega sobivanja med medijskim svetom, ki ga ustanovi parlament, in tiskovnim svetom, ki nastane na temelju samo-omejevanja, ne more biti.« Dodal je tudi, da bi predlog, ki sta ga predlagala strokovnjaka EU, lahko odprl možnost zlorab in da je v bistvu nekakšen »seznam groze«, ki vodi k državnemu nadzoru nad mediji. Strokovnjaka sta na to odgovorila, da take nevarnosti ne vidita, saj bodo imeli predstavniki založnikov in novinarjev v tem telesu večino, zadnji nadzor pa bo prepuščen sodniku, ki ga bo izvolila sodniška zbornica. In za vabo - takšno telo bi imelo za razliko od tiskovnega sveta, ki je odvisen samo od sporazumevanja, vsaj nekaj moči.

Nerazumevanje prednosti samoregulacije

Tu se kaže temeljno nerazumevanje prednosti samoregulacije: ne gre niti za moč niti za kaznovanje, gre za samozavedanje medijev, da morajo javnosti ponuditi profesionalno in etično neoporečne izdelke. Poskusi, da bi pri medijih to dosegli s kaznovanjem, so doslej pripeljali predvsem do tega, da so (posebej v rumenem tisku) tehtali, kakšna je razlika med dobičkom in odškodnino, ki jim jo lahko naloži sodišče zaradi članku, ki grobo posega v človekovo zasebnost. So-regulacija se potemtakem zateka k omiljenim receptom iz preteklosti, ki jih »kamuflira« z uporabo zunaj medijskega vpliva izbranih predstavnikov javnosti.

Žal je v tranzicijskih državah, kjer so problemi medijev precej drugačni od teh, ki jih imajo mediji na Zahodu, tudi med novinarji veliko zagovornikov odločnejše vloge države ali, če hočete, javnosti, podprte z državnimi zakoni pri uravnavanju dela medijev. Pričakovanja teh novinarjev (to sem pred nekaj tedni doživel v Azerbajdžanu) so povezana predvsem s trdnejšo zakonsko zaščito novinarske neodvisnosti, a se, ko zakon vstopi v parlamentarno proceduro - logično -, izkaže, da parlament raje zaščiti politike kot novinarje. Neodvisnost medijev je tudi v državah z začetka tranzicijske poti pač še vedno predvsem stvar njihove notranje sposobnosti, da se povežejo in pritisnejo na oblast. So-regulacija ali katerekoli njene različice spuščajo v zgodbo toliko nepredvidljivih prvin, da je alarm ob vsiljevanju tega modela več kot nujen.

V Sloveniji se v tem času razhajamo v pogledih na to, ali je sedanja oblika samoregulacije - novinarsko častno razsodišče - zadosti trdna opora, da se lahko upremo so-regulacijskim pritiskom. Žal nam kljub mnogim prizadevanjem razprave med sogovorniki, ki jih to zadeva, ne uspe sprožiti.

Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Mar res novinarji v Sloveniji oz. društvo novinarjev zmorejo in znajo sami varovati svobodo tiska in sami zagotoviti odgovorno, pošteno in profesionalno ravnanje novinarjev v Sloveniji? In smo jim pri tem vsi drugi sovražniki?

Od marca 2001 pri Mirovnem inštitutu deluje skupina novinarjev, pravnikov in medijskih analitikov, ki izvaja dejavnosti za krepitev razprave o samoregulaciji v novinarstvu in medijih v Sloveniji in o tem, ali je tiskovni svet kot ena od oblik samoregulacije v Sloveniji potreben.

Te dejavnosti zajemajo organizacijo omizij, tribun, mednarodnih izmenjav, raziskav tujih modelov samoregulacije in etičnih kodeksov, objavo člankov in študij v publikacijah Media Watch, izdajo in distribucijo informativnega gradiva za medijsko skupnost in širšo javnost, sestanke s predstavniki medijske industrije, sestanke s člani novinarskega častnega razsodišča, pregled potrebnih dokumentov in izračune finančnih stroškov za morebitno ustanovitev tiskovnih svetov, udeležba na letnih srečanjih tiskovnih svetov v Evropi itn.

Ţe v okviru nekdanjega Zavoda za odprto družbo - Slovenija so se začele dejavnosti v tej smeri in so dolgo časa Društvo novinarjev Slovenije in njegovi vodilni predstavniki - kakor tudi predstavniki Novinarskega častnega razsodišča - sodelovali v teh dejavnostih ter tudi v okviru letnih študijskih dnevov Društva novinarjev Slovenije konec 2000 tematsko razpravo posvetili tem vprašanjem - koliko in kakšna samoregulacija v novinarstvu v Sloveniji, ali in kdaj tiskovni svet.