Mediji poročajo o kriminaliteti na senzacionalističen način. V skladu s povpraševanjem občinstva se osredotočajo na najbolj spektakularne izraze nasilja, poleg tega pa se jim posvečajo v obsegu, ki je povsem nesorazmeren z dejansko količino storjenih nasilnih dejanj. Po drugi strani mediji včasih sploh ne poročajo o najbolj skrajnem nasilju, da bi ohranili vtis o poštenosti posameznikov ali družbenih sistemov.

Čezmerna količina nasilja v medijih v povezavi z ogorčenimi novinarskimi komentarji o neučinkovitosti in prizanesljivosti pravosodja, ko le-to obravnava nasilna dejanja, zbuja v javnosti občutek, da je kaznovalna politika preblaga in da je treba zaostriti vse, kar je povezano s preprečevanjem kaznivih dejanj. Ker se javnost počuti ogroţeno in ker ima vtis, da je sistem odpovedal, postane dovzetnejša za vigilantske pobude in druge zahteve po samopomoči.

V luči teh ugotovitev raziskuje študija poročanje o nasilju v slovenskih tiskanih medijih in v programih televizijskih postaj. Rezultati so med drugim pokazali, da POP TV predvaja znatno večji delež nasilnih vsebin in vsebin, ki predstavljajo nesreče, kot TV SLO 1, in to kaže očitno razliko v uredniški politiki. V Slovenskih novicah, najbolje prodajanem slovenskem dnevniku, znašajo prispevki z nasilno vsebino 19-odstoten delež celotne vsebine. Če ne upoštevamo prilog, ki so skoraj v vseh primerih nevtralno ali tematsko nenasilno opredeljene, znaša nasilna vsebina v Slovenskih novicah celo 29 odstotkov celotne vsebine. Na naslovnicah Slovenskih novic pa tvori nasilje kar 66,7 odstotka celotne vsebine. Za primerjavo rabita podatka, da je nasilne vsebine v Dnevniku 8,6 odstotka, v Delu pa zgolj 3,1 odstotka.

Kljub temu da je raziskava v slovenskih medijih zasledila obilico nasilja, avtor misli, da se ne bi bilo smiselno zatekati k cenzuri, ker da je v današnjem svetu, ki je prepreden z najrazličnejšimi elektronskimi sistemi in mrežami, nemogoče omejevati dostop do informacij. Treba je ustvarjati kulturo, v okviru katere bo medijsko občinstvo znalo razlikovati med dobrim in slabim. Avtor se zaveda, da bo tak proces izjemno težaven, saj mu stojijo na poti tako voajersko zanimanje občinstva za nasilno vsebino kot ekonomski interesi ponudnikov take vsebine.

Na koncu avtor ponudi delno rešitev, in sicer uvedbo strokovnih teles v televizijskih in časopisnih hišah, ki bi se ukvarjala s predstavljanjem nasilja v medijih.