N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
uvodnik
kriza in mediji
družinsko nasilje v medijih
medijske reprezentacije
odgovornost in odzivnost medijev
oglaševanje in mediji
evropska direktiva o av medijskih storitvah
novinarji
splet
samoregulacija v medijih
konvencija sveta evrope o dostopu do uradnih dokumentov
svet
politika
ekskrementi
fotografija
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Če hočejo mediji opozoriti na družbeni problem, to lahko storijo, ne da bi pri tem posegli v zasebnost posameznika – S čim pa je gledalec prikrajšan, če ne ve, za koga gre? In zakaj bi anonimnost vpletenih medijem onemogočila, da opozorijo na problem? – Razlikovati je treba med interesom javnosti in njeno radovednostjo
Kje so meje novinarskega preiskovanja in kakšna je odgovornost medijev do javnosti? Ali je napadanje institucij vedno v njenem interesu? Se novinarji dovolj poglabljajo v teme, ki jih obdelujejo, da jih potem lahko tudi primerno in nepristransko predstavijo? Kakšna je družbena vloga novinarjev, ki poročajo o primerih nasilja v družini ali drugačnih zlorab? Je smisel prispevkov pomagati žrtvam in ali so žrtve vedno res žrtve? Na vprašanja bom poskusila odgovoriti s pomočjo analize poročanja o izbranih primerih nasilja v družini oziroma institucionalnih zlorab iz zadnjih let.

Naloga novinarjev je, da bralcem pomagajo razumeti svet, v katerem živijo. Nekateri to počnejo bolj profesionalno, drugi manj, nekateri imajo večji občutek za etiko, drugi manjšega. Eni sledijo pravilom resnega tiska, drugi senzacionalističnega. Toda v prispevkih o nasilju v družini je senzacionalizem odveč.

Denar odloča o marsičem. Na primer o tem, v katere zgodbe se bodo poglobili novinarji, ki se radi ponašajo s pridevnikom preiskovalni. Blizu so jim tiste, ki so populistične, hkrati pa novinarsko nezahtevne. Podrobne predvsem pa samostojne preiskave zapletov okoli gradnje onkološkega inštituta se, na primer, niso lotili. Bi taka zgodba medijske hiše preveč stala? Bi jim prinesla premalo denarja?

Nič bolj poglobljeno se novinarji ne lotevajo poročanja o nasilju v družini. To se v medijih večinoma znajde, ko pride do tragičnega dogodka, na primer umora. Takrat se mnogi novinarji »zgroženo« sprašujejo, katera od institucij je zatajila? Pri tem »spraševanju« se pogosto ne ozirajo na vpletene in poročajo o najmanjših podrobnostih tragičnega dogodka, kar opravičujejo kot početje, ki je v interesu javnosti.

Analitičnim prispevkom o nasilju v družini, njegovem preprečevanju in družbenih posledicah namenjajo mediji bistveno manj prostora. Redko se znajdejo na časopisnih naslovnicah, čeprav bi tja sodili, saj po podatkih sociologinje dr. Mateje Sedmak iz znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem nasilje zadeva vsako četrto družino. Na vprašanje, ali ste osebno doživeli nasilje v družini, je pritrdilno odgovorilo 23,7 odstotka vseh odgovarjajočih, in sicer 24,2 odstotka izprašanih moških in 23,2 odstotka izprašanih žensk.(1) Pušča fizične, psihične in finančne posledice. Zdravljenje trpinčenih žensk družbo veliko stane, poleg tega pa travmatizirane ženske težje dobro opravljajo svoje delo. Toda o njem je neprijetno, če ne celo sramotno govoriti. Tudi zato ga marsikdo ignorira; če pa ga je že prisiljen videti, ga relativizira (tudi ženske so nasilne, mar ne) in banalizira (si je že s čim zaslužila).

Primer Zdenska vas
Največ umorov žensk v zahodnem svetu se zgodi takrat, ko te naznanijo, da se bodo ločile ali pa se uradno ločijo. Slovenke, ki umrejo nasilne smrti, najpogosteje umrejo doma.

Dogodek v Zdenski vasi – marca 2007 je mož ubil ženo in njene starše, potem pa še sebe – je sprožil številne odzive v javnosti. Strokovnjaki so spregovorili o različnih vidikih zločina. Psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje, na primer, je med drugim govoril o tem, kako v eskalaciji nasilja nekdo impulzivno ustreli partnerko in kako potem pogosto pride do obrata agresije, zato ustreli še sebe. Pa tudi, kako pri mnogih umorih obstaja predzgodovina; kako žrtve pogosto nimajo možnosti, da bi se izmaknile nasilju; in kako nekatere tega zaradi izkušenj iz otroštva niti ne znajo narediti.(2) Red. prof. dr. Darja Zaviršek s fakultete za socialno delo na Univerzi v Ljubljani je omenila, da je zakonska zveza pogosto institucionalizirana oblika zavarovanja nasilnežev. Z njo se formalizira opravičevanje brezbrižnosti do žrtev in sodeluje pri zmanjševanju pomena nasilja. Še danes zakonski možje legitimirajo nasilje nad ženo kot posledico ženinega zanemarjanja zakonskih dolžnosti, kot so gospodinjstvo, spolnost, biološka in socialna reprodukcija. Dodala je, da iz feministične perspektive nasilje ni individualizirano in nanj ne moremo gledati kot na problem posamezne družine, temveč gre za to, da močnejši uveljavlja svojo moč nad šibkejšim. Moški, ki udari žensko, v njej vidi manjvredno človeško bitje. In manjvredna bitja ubijejo, če hočejo oditi.(3)

Po umoru v Zdenski vasi pa se je, na primer, razplamtela še ena razprava, in sicer o tem, kako strokovnjaki in mediji potencirajo informacije o nasilju nad ženskami in zanemarjajo tiste o nasilju nad moškimi. V pismih bralcev so se pojavila mnenja, da je stereotip o ženski kot žrtvi in moškem kot storilcu zmoten; da, na primer, dr. Mateja Sedmak, ki je predstavila izsledke prve vseslovenske raziskave o nasilju v družini, po kateri je med odraslimi žrtvami bistveno več žensk kot moških, opisuje percepcijo sveta, ki demonizira moške; da vzpodbuja vojno med spoloma; ter razglaša končno sodbo, da je nasilje v družini izključno domena moškega spola.(4) Dogodek v Zdenski vasi so razpravljajoči kljub nepoznavanju družinskih razmer (in nekateri tudi zaradi osebne prizadetosti) izkoristili v podkrepitev vsak svojih argumentov. Besedna vojna pa je prikrila bistveni problem nasilja v družini: da pravzaprav nihče ne zna, nekateri pa tudi nočejo preprečiti takšnih tragedij.

Umor v Zdenski vasi je bil posebej pretresljiv zaradi poznejšega dogajanja. Zaradi tragedije sta namreč sama ostala mladoletna otroka. Najprej je zanju skrbel stric z družino, ki pa je sčasoma ugotovil, da ne zmore več. In po medijih, celo na cesti, se je razplamtela razprava, kam z otroki in kdo naj o tem odloči.

O mladoletnih osebah mediji sicer ne smejo govoriti z imenom in priimkom, niti ne smejo kazati njihovih fotografij, saj je zakon glede tega prav jasen. Toda – kdor hoče, lahko zlahka ugotovi, za koga gre, če le malo polista po starih časopisih v najbližji knjižnici. Zato niso potrebna imena niti fotografije. Kasnejšo radovednost javnosti lahko spodbudi že vnovična omemba dogodka in že se znova najde kdo, ki poskuša ugotoviti, za katere otroke gre. Skrb zbujajoče je tudi dejstvo, da tisti, ki so v posamezen primer zgolj posredno vpleteni, ne uvidijo, da bi bilo najbolje, če bi žrtve pustili pri miru in jim tako omogočili, da poskušajo kolikor toliko ponovno zaživeti.

Pogosto omenjanje posameznih tragičnih dogodkov (ali iskanje stikov z žrtvami), na primer ob razpravi o drugih, podobnih temah, vsakič znova prikliče spomine – javnosti, predvsem pa žrtvam. V medijih je takšno omenjanje sicer pogosto utemeljeno s skrbjo za interese otrok: širša javnost je namreč vse bolj prepričana, da strokovnjaki ne znajo opravljati svojega dela, zato da jih je treba nadzirati. In čeprav se lahko kdaj izkaže, da kateri od strokovnjakov ni dobro opravil svojega dela in da je bila zaskrbljenost javnosti v konkretnem primeru upravičena, o delu strokovnjakov vse pogosteje in vse raje presojajo laiki, ki ponavadi za kaj takšnega nimajo niti znanja niti ustreznih podatkov. Včasih celo na cesti, kot se je zgodilo prav v primeru Zdenske vasi.

In kdo zagotavlja, da so laični presojevalci nezmotljivi? Da imajo prav? Da je njihova skrb upravičena? Da jih pri njej ne vodijo lastni interesi?

Primer Anja
V Prekmurju živi deklica, ki bi raje naredila samomor, kot šla živet k očetu. To je večkrat sporočila sama. Izhodišče je privlačno. Mediji se mu težko uprejo. Pri tem včasih pozabijo, da so zgodbe s časopisnih strani tudi osebne zgodbe vpletenih posameznikov.

V omenjenem primeru sta jih marca 2008 na to opozorila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik in ljubljansko okrožno sodišče, ki je izdalo začasno odredbo zaradi kratenja otrokovih in človekovih pravic, zaradi česar so morali ustvarjalci Trenj spremeniti zasnovo oddaje.

Primer omenjenega dekleta je javnosti znan že več kot leto dni, vse odkar je bila njena zgodba objavljena v Slovenskih novicah januarja 2007: s fotografijami, z imenom in priimkom dvanajstletne deklice. Do oddaje Trenja so bili njeni osebni podatki ponovljeni v vsakem novinarskem prispevku o njeni zgodbi.

Varuhinja se je oglasila še pred začetkom oddaje Trenja, v kateri so po napovedniku na podlagi primera deklice iz Prekmurja hoteli predstaviti (ne)delovanje služb, ki naj bi skrbele za korist otrok. Opozorila je, da je pri pripravi medijskih prispevkov, ki govorijo o otrocih, treba biti posebej previden, saj se v želji po zvišanju naklade in gledanosti prepogosto pozablja na spoštovanje otrokovih pravic in se posega celo v njihovo zasebnost, kar je opredelila kot eno od oblik nasilja nad otroki.

»Javno izrečena opozorila varuha človekovih pravic pa tudi varuha novinarske poklicne etike so dostopna in znana vsem novinarjem in urednikom. Kodeks novinarjev Slovenije namreč zavezuje, da novinarji in uredniki spoštujejo pravico posameznika do zasebnosti in se izogibajo senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Posebno obzirnost morajo pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih. Tedaj mora pomembno vlogo odigrati predvsem razmislek o varstvu koristi otrok. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Ponovno opozarjam, da medijskega razkrivanja podrobnosti iz najožje osebne sfere otrok in njihovih staršev nikakor ni mogoče enačiti z javnim interesom po obveščenosti,« je varuhinja zapisala v svoji izjavi.(5)

Podobno je bilo tudi sporočilo začasne odredbe: z njo je sodišče producentom oddaje Trenja prepovedalo objavo dekličine identitete, fotografij ali posnetkov, podatkov, komentarjev in mnenj o njenem dodeljevanju v varstvo, vzgojo oziroma oskrbo očeta oziroma vsega, s čimer bi posegali v njeno zasebnost. Odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki jo je pooblastil dekličin oče, je napovedala enak postopek tudi proti oddaji Svet na Kanalu A in Slovenskim novicam.

Na opozorilo in sodbo so se odzvali novinarji oziroma njihovi pravni zastopniki in tudi širša javnost, ki je svoje mnenje izrazila s komentarji na medijskih spletnih straneh in v blogih. Ti so bila večinoma žolčni in na meji dobrega okusa, hkrati pa tudi zaradi površnega poznavanja primera očitno pristranski.

Voditelj Trenj Uroš Slak je novinarki Večera Damjani Žist takrat dejal: »V začasni odredbi nas je najbolj presenetilo to, da nam je sodišče prepovedalo govoriti o tem, kaj je konkretni CSD v Prekmurju naredil v primeru deklice, o kateri smo tudi govorili v oddaji. To namreč pomeni, da javnost ne bo več imela pravice izvedeti, kaj delajo CSD, čeprav so to javni zavodi. Absurdno se mi zdi tudi to, da se je varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik oglasila s protestom še pred oddajo, čeprav ni vedela, kaj se bo v njej zgodilo. Od nje bi veliko bolj pričakoval, da se na terenu bolj zavzame za te otroke, kot pa da nam, medijem, soli pamet.«(6)

Večina novinarjev dela večino časa pošteno in etično, v skladu s kodeksom in svojo vestjo, tako kot velja za druge strokovnjake. Toda njihovo delo je take narave, da kdaj trči ob pravice drugih, na primer pravico do zasebnosti. In takrat ni nič narobe, če jih kdo opozori, da je treba pretehtati, katera od pravic bo prevladala. Če hočejo mediji opozoriti na družbeni problem, to lahko storijo, ne da bi pri tem posegli v zasebnost posameznika. Poseg v medijsko svobodo ni poseg v svobodo medijev, ampak v svobodo javnosti. S čim pa je gledalec prikrajšan, če ne ve, za koga gre? In zakaj bi anonimnost vpletenih medijem onemogočila, da opozorijo na problem?

Razlikovati je treba med interesom javnosti in njeno radovednostjo.

Radovednost tešijo senzacionalistični prispevki. Bralci se ob njih razburijo, udarijo po mizi, rečejo, to je pa res grozno, potem pa odložijo časopis in živijo naprej svoje vsakdanje življenje. Že naslednji dan jih v časopisu pričaka nova zgodba, zaradi katere lahko spet malo pobentijo in pozabijo na svoje težave. Anjin primer je za mnoge le ena od njih.

Nazadnje se je njena zgodba v medijih pojavila konec leta 2008, ko je odvetnik matere Franci Matoz novinarje pozival, naj poročajo o novih informacijah. Taisti odvetnik je nekaj tednov pozneje kot odvetnik družine deklice iz Ptuja, ki je zanosila z očetom, medijem prepovedal, da bi o tem primeru še kaj napisali.

Primer dekleta, ki so mu »pomagali« mediji
Zgodi se, da se katera od zgodb, ki so jih mediji razkrili v imenu skrbi za prizadete in z namenom, da opozorijo na nedelovanje ustreznih strokovnjakov, razplete drugače, kot bi pričakovali. Novinarji si pripišejo zasluge za njen srečen konec, a se zgodba že čez teden dni prelevi v svoje nasprotje. Tega javnost ne izve, sag njenega nadaljevanja novinarji ne spremljajo, strokovnjaki, ki morajo reševati nastalo zmedo, pa so zavezani, da o zadevi molčijo. O takšnem primeru si javnost ponavadi ustvari mnenje na podlagi informacij iz medijev, ki so pogosto delne in netočne zaradi nepoznavanja ozadja; utrdi jo v prepričanju, da je večina strokovnjakov nesposobnih, naj bodo to socialni delavci, policisti ali sodniki.

Novinarji, ki bi želeli delati v interesu javnosti, bi morali v takšnih primerih raziskati ključni problem in potem o njem tako dolgo poročati, dokler se ta ne razplete.

V primeru dekleta iz Prekmurja je, na primer, temeljno vprašanje, kako je mogoče, da se je sojenje vleklo sedem let, in ne to, ali je prav, da so deklico dodelili očetu in ne materi. Še posebej ker malokdo ve, kaj se je v resnici dogajalo v družini, še manj pa, kateri od staršev je resnično primernejši za skrbništvo. Morda bi se bilo smiselno vprašati kvečjemu še, ali bi tudi drugi starši tako hitro in učinkovito dosegli začasno odredbo. Ali pa tudi v pravosodju velja podobno kot pri zdravnikih, obrtnikih in še kje: da je na boljšem tisti, ki nekoga pozna?

Sodni postopki v Sloveniji so nedopustno dolgi. To vsi vemo, kljub temu se nič kaj veliko ne spremeni. Pa bi se moralo, in to najprej v primerih, v katere so vpleteni otroci. Mediji bi ob primerih, kot je Anjin, morali spraševati, kje so razlogi za take razmere. So problem ljudje, ki delajo na sodiščih? So ti slabo kvalificirani za svoje delo? So nesamozavestni? Ne razmišljajo samostojno? Nimajo avtoritete? Ustreznih osebnostnih lastnosti? Se bojijo svojih odločitev? Odgovornosti? So zgolj uradniki, ki prekladajo papirje? Je problem v organizaciji dela na sodiščih? Bi se to dalo spremeniti? Kako?

Nedelovanje sodstva je temeljni problem demokracije.

Pravosodni sistem je eden temeljnih stebrov za delovanje sodobne države, je pred časom v prispevku v Sobotni prilogi Dela zapisal dr. France Bučar. »Zaradi velikih sodnih zaostankov v reševanju zadev, o katerih mora odločiti, prihajamo v veliki meri do položaja, kot da sodnega sistema sploh nimamo. Zato tudi država ne more ustrezno delovati.«(7)

Če želijo novinarji delovati v interesu javnosti, bodo za vodilo pri iskanju zgodb vzeli Bučarjeve besede; preiskovali bodo vzroke za nedelovanje pravosodnega sistema in izpostavljali posledice tega nedelovanja. Če želijo tešiti njeno radovednost, bodo z izgovorom, da skrbijo za koristi otrok ali malega človeka, posredno ali celo neposredno posegali v njihovo zasebnost, pisali zgodbe na podlagi delnih informacij in brez ustreznega konteksta ter s tem še tretjič viktimizirali žrtve.

Primer Koroška
Novinarji pogosto v isti sapi predstavijo različne primere, ki so si podobni zgolj na površini: primer Zdenske vasi je bil, na primer, v Trenjih predstavljen sočasno s primerom Koroška.

Natalija Markač – pozneje je na podlagi svoje izkušnje napisala knjigo Zlorabljen otrok v sistemu države(8) – se je 15. marca 1999 ob pol osmih zvečer iz večerne šole, kjer je kot vsako popoldne v tednu poslušala predavanja na ekonomsko-komercialnem programu, vrnila v prazno stanovanje. Njenih hčera ni bilo nikjer. Vso noč ju je iskala in šele naslednje jutro ji je policist dejal, naj se obrne na center za socialno delo. Tam pa so ji pojasnili, da tisti dan ni uradnih ur in naj pride drugič.

Poskušala je ugotoviti, kaj se je zgodilo. Izkazalo se je, da jo je mož dan prej prijavil, da zanemarja otroke. Strokovne delavke centra za socialno delo Ravne na Koroškem so ukrepale še isti dan in otroke dale v rejo.

Natalija Markač je potrebovala sedem let, da jih je dobila nazaj. Osem let pa je iskala odgovor, zakaj se ji je to zgodilo in zakaj je trajalo tako dolgo, da jih je dobila nazaj. Svojo izkušnjo je novembra 2007 predstavila javnosti. Najprej se je obrnila na Slovenske novice, nato je nastopila še v oddaji Trenja. Njeno zaletavanje v zidove institucije, ki se ji reče CSD Ravne na Koroškem, še po izpostavitvi v javnosti ni bilo končano.

Direktorica tega centra Sonja Tiršek je namreč najprej časopisu Slovenske novice sporočila: »Glede celotnega postopka lahko povem, da je v letu 2007 socialna inšpekcija v opisani zadevi opravila izreden inšpekcijski nadzor in ugotovila, da je center pravilno in strokovno utemeljeno sledil zmožnosti roditeljskega sistema. V inšpekcijskem nadzoru v nadzirani zadevi je bila ugotovljena manjša postopkovna pomanjkljivost.«(9)

Šele po nastopu v oddaji Trenja, v kateri sta sodelovala socialni inšpektor in predsednik sindikata socialnih delavcev Matic Munc, so se ji začela odpirati vrata pristojnih nadzornih organov. Njena odločitev, da se obrne na medije, se je izkazala za pravilno, pa čeprav je pri tem tvegala očitek, da s tem izpostavlja svoje otroke, ki ga je pozneje v pismu, objavljenem v rubriki Odprti stolpci v Slovenskih novicah, Sonja Tiršek tudi izrazila.(10)

Socialna inšpekcija je po oddaji Trenja v tem primeru opravila še en izredni nadzor in izkazalo se je, da inšpektor ni imel vseh podatkov, ko je prvič obravnaval primer.

Primer Mihovci
Državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Goran Klemenčič je po umoru v Mihovcih, ko je sredi noči storilec ubil nekdanjo partnerico, izjavil, da je prepričan, da strokovnih napak v tem primeru ni bilo ter da ni mogoče s prstom pokazati na krivca.(11)

Osumljenca so policisti večkrat obravnavali zaradi kršitev javnega reda in miru, pa tudi zaradi nasilja v družini. Izrekli so mu več glob, maja 2008 pa so zaradi družinskega nasilja vložili kazensko ovadbo, ki se je končala na ptujskem okrožnem sodišču z obsodilno sodbo in pogojno zaporno kaznijo. Zaradi suma, da ima v posesti orožje, so pri njemu doma opravili tudi hišno preiskavo, vendar orožja niso našli. Obravnavali so ga tudi 2. novembra 2008, ko so mu zaradi groženj nekdanji partnerici izrekli globo in še istega dne popoldne, ker je ponovno grozil, tudi ukrep o prepovedi približevanja. Ukrep je osumljenec prekršil kar trikrat, in sicer 3. in 11. novembra, potem pa še 7. decembra 2008. Vsakokrat so ga kaznovali z globo in o tem obvestili tožilstvo, sodelovali pa so tudi s centrom za socialno delo. Policisti so pozneje priznali, da bi osumljenca lahko 2. novembra 2008 tudi pridržali in odpeljali pred preiskovalnega sodnika, vendar so se, kot so povedali, odločili za prepoved približevanja, ki je bil eden od obeh možnih ukrepov, na podlagi takratnih informacij pa se je takrat zdel bolj ustrezen.(12)

Po umoru se je v javnosti vnela razprava, ali je policija ravnala strokovno? Kako bi se novinarji in javnost odzvali, če bi policisti ob vsakem primeru nasilja v družini osum

ljenca priprli? Osumljenci marsikdaj v družbi veljajo za zgledne meščane ali vaščane. Bi komentirali, da jim je bilo vse skupaj podtaknjeno in, da dokler ni dokazov nasilja, niso krivi? Bi govorili o pretirani moči represivnega aparata? Ali pa bi dejali, da je policija ravna strokovno in ustrezno?

In kako bi se odzvali, če bi kateri od nasilnežev po izpustitvi iz pripora umoril partnerico? Bi komentirali, da so za njeno smrt krivi policija, tožilstvo in sodniki, ker ga niso zaprli za nedoločen čas? Ali lahko preprečimo vsako prometno nesrečo?

Nenehne kritike lahko vplivajo tudi na delo strokovnjakov. Mnogi med njimi delo jemljejo resno in delajo s srcem. Vseh podrobnosti svojega dela ne morejo in niso dolžni razkriti javnosti, pa čeprav ta potem razsoja o tem, kako ga opravljajo; pogosto tudi v primeru, ko nima dovolj informacij. Kako dolgo bodo tisti, ki jim je mar, zdržali pod pritiski? Kdaj bodo rekli, k vragu vse skupaj, ne grem se več?

Naloga novinarjev je, da silijo ustanove, da še bolje in pregledno delajo, ne pa, da na podlagi pomanjkljivih informacij razsojajo, kateri strokovnjaki dobro delajo in kateri ne. Kaj so novinarji s poročanjem o primerih Zdenska vas, Anja, dekle, ki so mu »pomagali«, Koroška in Mihovci dosegli? Otroci iz Zdenske vasi so morali zapustiti rejniško družino v Kamniku, ker je bil pritisk radovednežev v tistem kraju nanje prevelik. Zaradi zapletov okoli Anje so nekateri strokovnjaki nazadnje spoznali, da vsem otrokom očitno ne morejo pomagati.

Zaradi zgodbe o dekletu, ki so mu »pomagali« šele mediji, je javnost še bolj občutila, kako da so strokovnjaki nesposobni, pa čeprav se je pozneje izkazalo, da je medijsko vmešavanje povzročilo škodo. Zaradi očitkov nestrokovnega delovanja v primeru Mihovci so nekateri strokovnjaki občutili simptome izgorelosti. Vseh nesreč se ne da preprečiti, vseh nasilnežev se ne da za vedno pripreti ali za vedno zapreti.

Koroški primer je edini, ki je z mediji dosegel srečen konec zgodbe. Toda primerjanje tega z drugimi na koncu škoduje predvsem žrtvam.

Novinarji in pogosto celo posamezne nevladne organizacije nimajo vedno vseh podatkov o posameznem primeru, zato njihovo delo včasih bolj škodi kot koristi. Podpisniki raznih peticij včasih sploh ne vedo, kaj podpisujejo, saj zaupajo nevladni organizaciji, ki je sestavila besedilo. Bralci se zaradi senzacionalističnih prispevkov zgolj razburjajo in bentijo, žrtve pa ostajajo še naprej same. Novinarji bi lahko – podobno kot bi to lahko storili v primeru onkološkega inštituta, pa niso – svojo moč usmerili v preiskovanje ozadja tovrstnih zgodb (celo v primeru Koroške tega niso storili sami, ampak se jim je zadeva po naključju razpletla pred očmi), toda za takšno ravnanje pogosto ni denarja niti zanimanja.

V novinarstvu sicer velja, da je slaba novica dobra novica, zato novinarji pogosteje poročajo o nesrečah in katastrofah kot o dobrih delih. Zaradi tega se zdi, da je svet, v katerem živimo, slab. A če bi bil svet, v katerem živimo, tako slab, kot se zdi, na njem ne bi živelo šest milijard ljudi, je leta 2002 na predavanju na pravni fakulteti v Ljubljani izjavil dalajlama.

Tega bi se morali bolj zavedati tudi novinarji. V interesu javnosti namreč je, da ji novinarji pomagajo razumeti svet, v katerem živi. S senzacionalističnim spodbujanjem instantnih čustvenih odzivov pa tešijo njeno radovednost in predvsem bogatijo korporacije, ki si prizadevajo za visoke ratinge in naklade.

1 Mateja Sedmak, Ko nas ogrožajo najbližji, Sobotna priloga Dela 18. novembra 2006, str. 12.
2 Sonja Merljak, Kako umirajo manjvredna človeška bitja, Sobotna priloga Dela, 2. junija 2008, str. 2.
3 Ibid.
4 Glej na primer Roman Kolar, Poštni predal 29: Nujne spremembe v družbenih percepcijah spola, Sobotna priloga Dela, 10. marca 2007, str. 39.
5 V: Sonja Merljak, Interes javnosti ali njena radovednost, Sobotna priloga Dela, 29. marca 2008, str. 8.
6 Damjana Žist, Sodišče izda začasno odredbo v nekaj urah, Večer, 22. marca 2008, str. 2.
7 France Bučar, Zlom pravosodnega sistema?, Sobotna priloga Dela, 12. julija 2003, str. 10.
8 Natalija Markač, Zlorabljen otrok v sistemu države, Prevalje, samozal., 2008.
9 Aleš Andlovič, Hčerki dobila po sedmih letih, Slovenske novice, 17. novembra 2007, str. 3.
10 Sonja Tiršek, Odprti stolpci: Hčerki dobila po sedmih letih, Slovenske novice, 26. novembra 2007, str. 4.
11 Jure Predanič, »Policija ravnala strokovno,« pritrjuje tudi ministrstvo, Delo, 8. januarja 2009, str. 8.
12 Ibid.

izpis

Matic Munc

Na dnu se srečata sociala in mediji
Ko se združita osebna stiska posameznika, po nareku pišoči žurnalist in še premalo strokoven delavec v sociali, potem je kriza. Nastane zgodba, ki nima ne repa in glave, po kateri so vsi akterji poraženci – posameznik ni rešil svoje težave, do sebe vsaj malo kritičen novinar spozna, da je opravil slabo delo, in delavec v sociali se zave, da sta ga pohodila čas in lastna neaktivnost
Postavil bom dve tezi, s katerimi vas želim spraviti iz miselnega ravnotežja, mogoče koga ujeziti, predvsem pa pripraviti do razmišljanja o mojem vsakodnevnem delu. Občutek namreč imam, da redko dobim priložnost, da lahko na skoraj neomejenem obsegu širši javnosti pišem o svojih delovnih dilemah in izzivih. Skozi luč medijev? Tudi prav. Torej tezi.

Prva teza. V Sloveniji lahko skoraj vsakdo postane strokovnjak za vsako področje. Če se mu tako zahoče. Potem lahko soli pamet drugim. Pravzaprav, tudi če ni strokovnjak, lahko soli pamet vsem. Baje se temu reče demokracija. Mene bolj spominja na pomanjkanje samokontrole in realističnega pogleda na sebe. K prvi tezi se bom še vrnil, saj mi bo služila kot ena izmed dveh rdečih niti. Evo, prihaja druga! V Sloveniji lahko skoraj vsakdo postane novinar. Res je. Kakšne šole! Ambicija, mogoče videz, očka z vplivom in kakšna dobra VIP-zveza je dovolj. Tudi o tem bo še tekla beseda, brez skrbi.

Svoj osebni stik z mediji in prve izkušnje mi je dal Radio Študent, kjer sem nekega novembra začel kot »vajenec«. Ja, v stari kleti bloka VIII v Rožni dolini je vladal star cehovski sistem mojstrov in vajencev in za vsakogar se je vedelo, kje mu je mesto. Vajenec je bil skoraj manj kot človek. Pa se ni nihče pritoževal. Njegova beseda ni bila vredna počenega ovitka za cede, v trgovino je hodil po sendviče in pivo za mojstre in poslušal njihova modrovanja. Odprtih ust in odprtih ušes, saj se bo, mogoče in po nesreči, kaj prijelo. In je tudi vajenec po prestani dobi uka postal mladi mojster. Se sliši srednjeveško? Se sliši ko kršenje kakih pravic? Ne vem. Vem pa, da s tem ni bilo nič narobe. Iz tega sistema vajeniške torture se je naredilo nekaj ducatov najboljših slovenskih novinarskih fac, radijskih in televizijskih voditeljev in drugih medijskih magov. Ostali so odpadli nekje po poti. Verjetno kar upravičeno, ker kratko malo niso bili dovolj kvalitetni, vztrajni ali debelokožni. Nekaj od tega.

Hitrost in neinformiranost
Sam sem trenutno relativno medijsko hendikepiran. Doma nimam televizije in je ne gledam skoraj nikoli. Kot medij me je povsem razočarala. Zelo redko berem revije in časopise, zelo pogosto sem na internetu, kjer preberem in tudi pogledam vse, kar me zanima. Kljub temu da aktivno ne spremljam omenjenih medijev, jih opazujem od daleč in vem, kaj producirajo. Poskušam pa iz medijskega preobilja izstopiti, saj cele kopice nepreverjenih, tračarskih in »vročih« informacij za svoje vsakodnevno življenje ne potrebujem. Mogoče sploh nisem kvalificiran, da torej pišem o medijih? Hja, vseeno se z njimi tako ali drugače srečujem, pogosto na liniji pro et contra. Zato bom tale članek vseeno nadaljeval, vi pa boste presodili, ali je vse skupaj golo nakladanje ali ne.

Dva elementa slovenskih medijev v tem času in prostoru, ki visita kot tisti meč nad glavo novinarskega kolega, sta čas in hitrost. Ob sedmih zvečer mora biti vse zmontirano in sproducirano. Včasih ob šestih, tudi ob petih. Mediji tekmujejo za ekskluzivnost in hitrost. Kdo bo prej vrgel v lačno žrelo tako zainteresiranih javnosti večji kos surovega mesa. In seveda čim prej. Pri tem novinarjev in še bolj njihovih urednikov pogosto ne moti, če je končni medijski izdelek pomanjkljiv, pavšalen ali celo grobo netočen. Novica je carica. Mogoče bodo kdaj v prihodnosti mediji prosili akterje dogodkov, naj se vendar kaj zgodi, če se že ima kaj zgoditi, med 7. in 8. uro zjutraj, ker je ob 9. uri prime time. Najbolj udarni slovenski mediji rumenijo hitreje kot narcise. To velja tako za najbolj brane dnevnike kot za tisti dve televiziji, ki se borita za primat v deželici. Cinizem krepi organizem.

Potem je še na pohodu epidemija kronične bolezni, ki ji lahko damo začasno generično ime neinformiranost. Bom pojasnil s primerom. Na tiskovno konferenco našega sindikata je lepega dne prišla novinarčica, mlado bitje, ki ni vedelo, kam je prišlo. Poslal jo je urednik. Vendar je mlada novinarska ptičica pisala in napisala članek, ki so ga pozneje povzeli kar nekateri. Zato, ker jih poleg nje ni bilo kaj veliko. V resnici sta bili samo dve, druga resna in strokovna novinarska tipkovnica. Le da je bila prva predstavnica medijske tržnice, ki svoje sproducirane informacije trži dalje vsem tistim, ki niso imeli časa ali volje, da bi v resnici prišli na kraj dogodka. Še fotografa ima seboj. Potem beremo iste zgrešene stavke povsod, iste metafore, iste povzetke. Pravi medijski dejà vu. Dekle me je dejansko vprašalo, kaj mi delamo v sindikatu tam na tiskovni konferenci. Koga zanimajo tiskovne konference sindikata centrov za socialno delo, če ta ne misli štrajkati? Žal praktično nikogar. Počasi moram sprejeti dejstvo, da se ukvarjam z dejavnostjo, ki resno zanima le redke. Izkušnje so me izučile, da je najbolje pripraviti famozno »sporočilo za javnost«, moj povzetek stanja, moj članek. Razumljiv in najraje na eni strani A4. Kmalu jim bomo dali zraven še USB-ključek, da jim ne bo treba pretipkavati ali skenirati. Ali pa po mailu, še bolje. Zakaj potrebujemo potem novinarja? Novinarje dojemam kot kritični del civilne družbe, kot komentatorje in kot družbeni korektiv vseh zablod našega sedanjika. Nikoli pa kot gole prepisovalce misli drugih, kot informatorje, ki v duhu grobega realizma samo povzamejo dogajanje. Če ga seveda razumejo. In če vedo, kje so sploh bili.

Smešne in žalostne napake medijev
Ja, nadaljujem. Dogajajo se žalostne in včasih smešne napake. Smešne napake nekaterih začetniških slovenskih novinarjev so dokaz kronične neinformiranosti tistih, ki naj bi trgovali z informacijami. Pa je kovačeva kobila spet enkrat brez obuvala! Povsem specializiranih novinarjev skoraj nimamo več, oziroma to lahko nekdo postane šele čez čas, če sploh. Na začetku kariere pokrivaš vse od študentskih demonstracij do odprtja novega vrtca. Kadra je manj, dela je veliko. Nedopustno pa je, da novinar ne posveti niti pol ure pregledovanja interneta, da bi vsaj vedel prava imena in nazive svojih gostov. Da ne klikne vsaj prvih treh povezav, ki jih ven pljune Google. Želel bi si, da bi imeli uredniki dovolj svobode, jajc in denarja, da bi lahko Roka Praprotnika poslali na enomesečno misijo odkrivanja samo ene zadeve, kjer bi svoje bralstvo sproti obveščal o napredkih in novih odkritjih. Tako nekako je ven prišel Watergate. Slogate se skoraj ne more zgoditi, saj mora sposoben in pronicljiv novinar že naslednji dan narediti še dva članka iz čisto šestnajstih tem, ki ga mogoče niti toliko ne zanimajo.

Nazaj k prvi tezi. Da ne boste mislili, da samo iz svojega gneva nad novinarji, ki ga dejansko niti ni tako veliko, izkoriščam tale medijski prostor. Dobro sem spomnim prvega letnika na oddelku za psihologijo filofaksa, ko je takratni predstojnik ponosno nagovoril cvetober prvega letnika bodočih dušeslovcev, da nikoli, ampak res nikoli ne bo mogoče študirati psihologije v Ljubljani drugače kot redno, saj izredni študij ni možen zaradi množice obveznih vaj. Počutili smo se elitno, rumenokljunci na začetku študija. Povzdignjeno. Nekaj let pozneje pod vladavino drugega možakarja, bolj tržno usmerjenega, je začela fakulteta v dvoletnih razmakih ob delu producirati psihologe, ki jih je sedaj kot listja in trave. Tudi na sedanji fakulteti za socialno delo je podobno. Prava inflacija nazivov in diplom ter deflacija znanja. Univerzitetni naziv je posledica štiriletnega guljenja fakultetnih klopi, opravljenih kolokvijev in izpitov, nič pa ne govori o pravi usposobljenosti za realno delo, recimo z ljudmi v stiski. Opozarjanje, da bi bilo treba kot eno izmed obvez pri vstopu na fakultete, ki se ukvarjajo z ljudmi v neposrednem stiku, narediti podroben osebnostni pregled kandidata, naleti na zgražanje. Predlagajte to na oddelku za psihologijo FF, Fakulteti za socialno delo, Pedagoški fakulteti ali na medicinski in boste videli odziv. Z obstoječo tehnično »izdelavo« kvazistrokovnjakov delamo grozljivo medvedjo uslugo samim strokom in še bolj našim strankam v najširšem pomenu besede – ljudem.

Socialno delo – preklop iz pomoči v birokracijo
Zdaj je čas, da vzamem malo večjo metlo in začnem pometati pred lastnim pragom. Sistem socialnega varstva, ljudje mu pogosto rečejo samo »Sistem« in takrat imajo v mislih še kaj drugega zraven, recimo temu celotno državno upravljavsko organizacijo, torej to nesrečno socialno varstvo, bom predstavil na delu centrov za socialno delo (CSD), saj jih poznam bolj kot kaj drugega. Ideja pred desetletji je bila dobra. Gre za krajevne izpostave socialnega skrbstva, kjer so na enem mestu povezani strokovnjaki različnih profilov in vam pomagajo dejansko od rojstva (priznanje očetovstva) do smrti (ureditev pogrebnine) in vedno vmes, ko potrebujete pomoč. Izhodišče v davnini CSD je bila pomoč posamezniku ali družini, torej podpora nekomu, ki prostovoljno pristopi do strokovnjaka in reče: »Hej, meni nekaj ne gre, prosim za pomoč!« Naj bo to denarno-socialna pomoč ali osebna pomoč pri vzgoji, partnerskih težavah itd. V gnilem socializmu je bilo evidentiranih težav manj kot danes, samo ne vemo, ali zaradi vnetega pometanja pod preprogo ali pa zato, ker smo dejansko živeli bolje in z manj problemi. Nikoli ne bomo izvedeli, teoretiki bodo lahko samo teoretizirali o tem. Tiste najbolj izstopajoče posameznike, ki so s svojim motečim vedenjem preveč kazili družbo, pa je država tudi prek CSD pospravila na varno.

Potem so se nekje našli pametni gospodi in gospe, ki so v teh lokalnih izpostavah, kjer je sedel kader, izobražen za psihosocialno pomoč, videli odlično priložnost, da tem ljudem naložijo še kako delo. Dobili smo otroške dodatke, v zadnjem času državne štipendije, predvsem pa javno pooblastilo zaščite otrok in obravnavo nasilja v družini. V vseh teh primerih pa ne gre več za pomoč posameznikom ali družini na prostovoljni osnovi, temveč za interese države, ki poskuša uveljaviti svoja zakonska pravila in tudi represijo prek svoje podaljšane roke – CSD. V teh točkah je zaupanje med ljudmi in CSD šlo žvižgat jastogom, saj smo postali socialni birokrati, ki med navadnimi ljudmi nismo vredni zaupanja, saj nikoli ne veste, kdaj bo prišel kak Munc naokoli in vam »upravno ukradel« otroka z žigom države. Da se razumemo, nepopularen ukrep odvzema otroka, ki ga zaradi kratkovidnosti države še vedno izvaja CSD, je žal včasih nujno potreben za zaščito mladoletne osebe. Napaka je v tem, da se to izvaja v instituciji, ki naj bi bila namenjena pomoči in zaščiti. Grob poseg v roditeljsko pravico bodo ljudje, ki so v tej zgodbi akterji, težko videli kot pomoč njim samim, ampak predvsem kot represivno dejanje države proti njim.

Ta preklop iz pomoči v birokracijo je najbolj viden pri denarno-socialnih pomočeh. Še ne tako dolgo tega so imeli kolegi in kolegice možnost, da z diskrecijsko pravico suvereno odločajo o vsaki družini, koliko denarja potrebuje. Vzeli so zadevo v roke in naredili tudi načrt denarne sanacije družine. Danes imamo cenzuse in računalniške programe, kjer ni prostora za socialno delo. Tudi zato, ker zunaj čaka še 10 prosilcev in ni časa za terenske obiske, za malo bolj poglobljene pogovore. Petnajst minut za izpolnjevanje obrazcev in potem … naslednji! Je to socialno delo? Ne.

Socialno delo je delo na ulici, med ljudmi
Kdo je za to kriv? Nikakor moji sodelavci, ki se trudijo po svojih močeh. Krivci so oblastniki, ki so še danes, leta 2009 prepričani, da bo 1025 delavcev 62 slovenskih CSD lahko pod preprogo družbe pometlo vso bedo, žalost in jezo socialnega dna. Na Švedskem je za isto število prebivalcev na voljo trikratna številka strokovnih delavcev s področja sociale. Govorim za vsa področja. To, kar mora v Sloveniji narediti eden, na Švedskem postorijo trije.

Večkrat sem že povedal in tudi napisal, vendar ne bom odnehal, dokler ne bodo svete krave slovenske sociale, ki oblačijo in vedrijo zadnjih 20 let, sprevidele sistemsko pomankljivost. Če sploh kdaj. Evropsko sodišče za človekove pravice namreč jasno in glasno sporoča, da nikakor ne sme ista institucija, ki odloča o posegih v roditeljsko pravico, hkrati tudi poskrbeti za namestitev in nadzor nad mladoletnimi otroci. Takšne zadeve morajo biti ločene! To opozarjajo naši pravni strokovnjaki, ki nekaj veljajo tudi po svetu – Boštjan M. Zupančič, Karel Zupančič ... Prvi v obliki ločenih mnenj ESČP v Strasbourgu, drugi skozi neštete komentarje zakonov in samostojne publikacije s področja družinskega prava. Že leta 1999 in 2000, da ne bo pomote. Pred desetimi leti! Vendar se okorele strukture sociale v RS ne premaknejo in ne premaknejo. Delamo še vedno po starem in imamo možnost, da vam odvzamemo otroka v upravnem postopku in ne v pravdnem postopku. Sveta pomagavka! Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki je namenjen izdaji gradbenih dovoljenj in osebnih izkaznic, smo posilili še v postopke odvzema otrok, kar je radikalen poseg v družino. Če že pride do takšne situacije, da vam gre za nohte glede vaše vzgoje in skrbi za otroka, koga si želite, da bi o tem odločal? Strokovni delavec humanističnega profila, ki ima narejen izpit iz poznavanja ZUP, ali sodnik z izkušnjami družinskega prava? Ni mi treba odgovoriti …

Zgodilo se je še veliko. Duh časa je takšen, da nas ekstremi človeških perverzij in sadizma presenečajo, kapital melje vse pred sabo in pušča za sabo človeško kolateralno škodo zlomljenih, jeznih in žalostnih ljudi. Otroci danes pri 12 letih kadijo, seksajo in staršem odkrito kažejo sredince ob kriku: »Kaj mi pa moreš!!!« Človekove in otrokove pravice, baje zatirane v prejšnjih časih, glorificiramo čez vsako mejo. Učitelji ne smejo gledati v šolske torbe, če se slučajno kje skriva kak Walter PPK ali dva grama trave, kaj šele, da bi za roko prijeli divjaka na hodnikih. Starši, utrujeni od vsakodnevnega služenja kapitalu, vzgojo prepuščajo računalniku, medijem in ulici. Včasih mulcu stisnejo kakih 50 evrov, za katere nikoli ne vedo, ali res končajo za kino ali gredo po grlu ter skozi nosnice. Ljudje, res imamo krizo! To ni finančna in bančna kriza, imamo globoko krizo vrednot. In v teh kritičnih časih je stroka socialnega varstva naredila kaj? Nič.

Na fakultetah predavajo isto snov kot pred 15 leti, delajo projekte in pilotske eksperimente, ki se lepo berejo in jih po evalvaciji pospravijo na police znanstvenega dela. Vsaka čast izjemam. Pedagoška fakulteta v Ljubljani, kamor sem hodil v svoji študentskih časih samo ne telovadbo, je zadnjih nekaj let na oddelku socialne pedagogike v špici teoretičnega in predvsem praktičnega dela na področju sociale. Ostali spijo spanec kralja Matjaža, brada se jim ovija okoli katedrov, iz njihovih fakultet pa prihaja tako kronično neizobražen in nerazgledan kader, da je za zjokat. Socialno delo je delo na ulici, med ljudmi. Potem šele tudi v pisarnah. To je delo z bolnimi, revnimi, socialno neopremljenimi, zanemarjenimi, diskriminiranimi, drugačnimi, če hočete. To ni lepo salonsko delo v pomoč ljudem, ko si lahko bo 15. uri umiješ roke in greš na zasluženo kosilo z mislijo, da si danes v svoji vzvišenosti naredil nekaj »dobrega za ljudi«. To je tudi delo smetarjev družbe. Delo, ki veliko jemlje in ogromno daje, kadar je opravljeno s srcem.

Premalo nas je, problemov pa preveč
Veste, kako je bilo menda pred 20 leti na CSD? Žig je bil svet in če ga je socialna delavka pritisnila na kako odločbo, je navadni človek sklonil glavo in klecnil. Sveta beseda socialne službe. Beseda države. Tako je bilo. Nikjer nobenih medijev, ki so bili vsi državni in so pisali po nareku oblasti. Danes so ljudje na srečo vedno bolj izobraženi in orientirani. Na CSD prihajajo s svojimi kopijami zakonov in od nas zahtevajo, da delamo po zakonu. Prav je tako. Pritožujejo se veliko več, poznajo svoje pravice. Pogosto jih tudi zlorabljajo – te pravice, tudi to je res. A to je ta demokracija, ki smo jo hoteli imeti. Danes novinarji spet pišejo po nareku, nareku kapitala; in to ni dobro. Ko se združita osebna stiska posameznika, po nareku pišoči žurnalist in še premalo strokoven delavec v sociali, potem je kriza. Nastane zgodba, ki nima ne repa in glave, po kateri so vsi akterji poraženci – posameznik ni rešil svoje težave, do sebe vsaj malo kritičen novinar spozna, da je opravil slabo delo, in delavec v sociali se zave, da sta ga pohodila čas in lastna neaktivnost.

Kaj je z izkušenim kadrom? Mnogi se učijo dalje, ne puščajo, da jih duh časa povozi, in se izobražujejo. Drugi so se vdali v usodo kronične kadrovske podhranjenosti in zato posledične preobremenjosti ter čakajo na penzijo. Premalo nas je, problemov pa preveč. Država nam nalaga nove in nove naloge, da ji lahko služimo kot zvesti uradniki, ljudi s težavami je vedno več. Rdeča alarmna luč gori že vsaj nekaj let. Ne gre več. Sistem ne zdrži. Sistem je luknjast in dela napake. Ljudje delamo napake. Prosimo, grozimo, zahtevamo od tistih, ki imajo škarje in platno, da naj že za vraga nekaj naredijo. V tem sklicu vlade, ki je sedaj na stolčkih, so si najdalj časa podajali vroč kostanj resorja za delo, družino in socialne zadeve. Kako tipično! Veliko dela za malo slave. Minister Svetlik ima težko nalogo; želim mu veliko uspeha in živcev. Če pa tudi on ni pripravljen narediti velikih sprememb, potem bo še eden v vrsti kantovskih lepih duš, ki so pomagale potapljati čoln sociale. Upam, da ni takšen. Ima tople in prijazne oči, za katerimi se lahko čuti notranjo moč. Trdno stisne roko in je človeški v kontaktu.

Preventiva!
Moram zapisati nekaj stavkov o temi, ki me žge. Preventiva. Osovražena beseda pri tistih, ki dajejo denar. Nikoli ne veš, ali si denar zmetal skozi okno in bi bilo isto, če ga ne bi namenjal preventivnemu programu. Pri kurativi je jasno. Vedenjsko motečega mladostnika namesti CSD v zavod in država plača za njegovo varstvo iz proračuna približno 3000 evrov na mesec. Vemo, kam gre denar. Koliko denarja bi morali dati, da tak otrok ne bi končal vedenjsko moteč, pa ne zna izračunati nihče. Ni mogoče. Preventivo na področju socialne varnosti v Sloveniji sistematično opuščamo in zanemarjamo in smo jo na tiho povsem prepustili nevladnemu sektorju. Kaj pa ustavna zaveza, da so naši otroci pod posebnim varstvom države? To velja šele takrat, ko se zgodi kaj hudega? Smo se temu zavezali v ustavi? Takšne razlage ne podpišem nikoli. Razvojni in preventivni programi tisočih obrazov bi morali biti najbolj aktivni del socialnega varstva v Sloveniji. Pa niso. Otroci, mladostniki, starostniki, hendikepirani, socialno izključeni in drugi so šibki del naše družbe. Morali bi jih varovati in spodbujati na državni ravni. V teh projektih, ki se z živalsko močjo posameznikov v vladnem in nevladnem sektorju držijo nad gladino bankrota, so skrite dobre zgodbe. Pozitivne zgodbe. Zgodbe dobre prakse. Tiste zgodbe, ki bi v teh časih dajale upanje za naprej. Če gre skupina vedenjsko motenih mladostnikov peš iz Ljubljane na Reko pod vodstvom strokovnih delavcev, je to zanimivo. Če se skupina podobnih mladostnikov uči avtonomnega potapljanja v namen terapevtskega dela na sebi pod budnim vodstvom inštruktorjev/terapevtov, je to svetovni unikat drugačnega socialnega dela. Pa se te zgodbe pojavljajo v medijih? Premalo. Pa se je v resnici oboje dogajalo in se še dogaja pri nas, na CSD Ljubljana Moste-Polje.

Smetarji družbe
In kje v to zgodbo vstopijo mediji? Povsod in vedno. Kadar pridejo žejni in lačni senzacij, jih lahko pri nas najdemo na kupe, ko nas cukajo za rokave. Mi smo namreč res, ponavljam, smetarji te družbe. Mladoletni samomorilci, spolni zlorabitelji, 16-letni odvisniki od heroina, družinski sadisti, grozljivo vzgojno zanemarjeni otroci … Vsi ti najbolj pogosto končajo pri nas, saj smo vstopna točka socialnega varstva v RS. Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo novinarji, je, ali bi lahko to in to preprečili. Ti, ki bereš tale članek z zanimanjem, vsaj tako upam, že poznaš odgovor. Lahko bi preprečili več, s preventivo, ki je ni.

Gremo še malo k novinarjem. Moji kolegi ne marajo Uroša Slaka in njegovih Trenj. Mislijo, da je aroganten, površen in brezvezen. Sam ne mislim tako. Uroš je točno takšen, kot ga slovenska družba potrebuje in želi slišati. Postavlja prava vprašanja s pozicije aktivne radovednosti. Običajno s svojo ekipo zgledno opravi raziskovalno delo pred oddajo in ima dovolj informacij. Seveda ni edini, je pa zelo opazen zaradi svojega prime time termina na komercialki. Ekipi Odmevov in Tednika svoje delo opravljajo visoko profesionalno in operirajo s pravimi informacijami. V zgodbe se zakopljejo s pravim raziskovalnim pristopom in so nadležni. Takšni pa dobri novinarji tudi morajo biti. Tečen je tudi Marcel in še dobro, da ga imamo. Opazujem razvoj One, ki je že prerasla okvir priloge časnika. Ostale priloge so videti zraven One kot nedorasli smrkavci, Ona pa je revija, in to dobra. Sabina Obolnar je z uredniško presojo zbrala okoli sebe trdno jedro novinark, ki vedo, kaj počnejo. In če bi Denis Sarkić pustil politiko in se lotil samo socialnih tematik, bi bil odličen. V resnici imam rad novinarje in jih spoštujem, če so strokovnjaki svojega področja. Če so. Letošnji viktor za posebne dosežke gospodu Travnu in oddaji Svet na Kanalu A je cinična klofuta vsem kolegom novinarjem, ki opravljajo svoje delo visoko profesionalno. Tisto je otroški vrtec nesposobnih, a visoko ambicioznih mladih karieristov, ki dela škodo vsem. Kapital to podpira, gledanost diktira. Skozi vajeniško dobo na Radiu Študent mojega časa ne bi šel niti eden od njih.

In če sklenem sintetično. Kje je rešitev? Po mojem mnenju samo v sodelovanju in razumevanju eden drugega. »Socialci« moramo sprejeti dejstvo, da so mediji med nami, da so kreatorji javnega mnenja. Sprejeti jih moramo z željo, da jim pokažemo svoje delo, svoje težave. Sprejeti tudi dejstvo, da smo v javni službi. Kadar se do njih obnašamo vzvišeno ali preplašeno, potem jih dobimo po glavi. Medijski ljudje, kreatorji javnega mnenja, morajo sprejeti svoje delo z maksimalno odgovornostjo, ob upoštevanju etičnih pravil. Morajo se informirati in izobraziti o temah, ki jih obdelujejo. Z roko v roki se lahko javnosti predstavi marsikatero zgodbo, tako zgodbo dobre prakse kot tudi zgodbo napačnih odločitev in zakonskih lukenj. Vendar ob spoštovanju obeh plati.

Pri delu z ljudmi moraš pričakovati odzive. Na njih moraš biti pripravljen. Napak, ki jih boš mogoče storil, bodo napake, ki bodo lahko imele posledice. Nastop v javnosti zahteva trening in izkušnje. Tega v sociali ni. Zadnje leto nastopam na vsaki okrogli mizi, kamor me povabijo, saj očitno želim spregovoriti o mnogih temah samo jaz. Še več, kolegi me dobesedno porivajo, daj ti povej, ker znaš. Kje so vsi moji izkušeni kolegi in kolegice, ki delajo že dolga leta, imajo najvišje strokovne nazive? Sam delam štiri leta v socialnem varstvu. Kje so piarovske službe, da pripravijo nosilce javnih funkcij na nastop? Ni jih. Kadar vodja neke piarovske službe visoki uslužbenki države svetuje, naj zvečer za na televizijo obleče kaj svetlega, potem vemo, da je to pogreb. Kaj bo ta uslužbenka povedala, kako bo predstavila argumente države in kako se bo branila pred retoričnimi napadi voditelja oddaje, je očitno v drugem planu. Samo da bo svetlo zasijala na ekranu in bodo ljudje zadovoljni. Pa vam povem, ne bodo. Ljudje zahtevajo jasne odgovore in do njih so upravičeni. Stvari ne smejo biti v omarah, ampak moramo o njih ob omejitvah etike in zaščite osebnih podatkov govoriti javno. Smo del javne službe. Strokovni delavci socialnega varstva in novinarji. Službe za ljudi.

izpis

Goran Novković

Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Razkritje identitete med javnim interesom in absolutnostjo varovanja zasebnosti: kdo bolj potrebuje samoregulacijo: mediji ali pristojne službe? In zakaj mediji poročamo tako različno, včasih na prvi pogled celo zmedeno?
V Mariboru še vedno poučuje profesor, ki je bil konec lanskega leta obsojen spolnega napada, ne še pravnomočno, vendar javno, s polnim imenom in priimkom. Pred leti se je moški, pred tem obsojen pedofilije na Primorskem, po prestani kazni preselil na drugi konec države, v Posavje, in tam – ponovil dejanje. To sta samo dva primera. V zadnjih petih letih je bilo v Sloveniji 940 primerov spolnih zlorab otrok, ki so jih obravnavali kriminalisti. Največ jih je v krogu ožje ali širše družine. Koliko je zamolčanih, lahko samo domnevamo. Molk je stoletja pomagal storilcem in dodatno ogrožal žrtve.

Kaj lahko storimo? Nekateri se zavzemajo za registre pedofilov, drugi za njihovo kemično kastracijo, tretji skrajno zaščitniško opozarjajo na varovanje žrtve, mnogi seveda tudi na pravice storilcev. A odgovorov na izzive pedofilije je v sodobnem svetu približno toliko, kot je odprtih vprašanj o splavu ali evtanaziji. Kje so meje pravice? In kje so meje molka?

Tehtanje med javnim interesom in pravico do zasebnosti je zato tudi na področju spolnih deliktov eno od najbolj občutljivih in pogosto tudi najtežjih odločitev novinarjev in urednikov. Kje je meja med javnim interesom in varovanjem zasebnosti, ko gre za poročanje o dogodkih, v katere so vključene najbolj ranljive skupine, kot so, na primer, otroci? Kako se mediji odločamo in poročamo? Ali se odločamo samo na podlagi informacije ali tudi na podlagi širših okoliščin? Ali se vidimo le v vlogi poročevalca ali želimo tudi spreminjati vedenje in odločanje akterjev, strokovnih ustanov, pa tudi širše javnosti? Je sploh mogoče postaviti standarde in pravila, ki bi jih lahko samodejno uporabili v vseh primerih poročanja o tako občutljivih zgodbah? Kdaj poročati o polnih imenih, kdaj pa ne?

To so vprašanja, s katerimi smo se tudi v časniku Žurnal24 in sobotnem Žurnalu v zadnjem letu in pol velikokrat soočali. Osnovni izhodišči pri odločanju sta bili dve:

  • kodeks uredništva (www.zurnal24.si/kodeks), ki že v prvi točki pravi, da se zavzemamo za spoštovanje človekovih pravic in da smo pri tem zlasti pozorni na kršenje pravic in dostojanstvo najbolj ranljivih posameznikov in skupin, seveda tudi vseh drugih. V kodeksu je pod poglavjem o poštenosti tudi zaveza, da morajo člani uredništva spoštovati pravico do zasebnosti, razen ko gre za javno osebnost in/ali javni interes;
  • praviloma izrazito konservativno poročamo o identiteti mladoletnikov, k čemur smo se zavezali tudi z javno objavljenimi članki (Manca Borko: Pravica odločanja tudi otrokom, Žurnal24, 16. septembra 2008).
Toda odločitve so v različnih, celo podobnih primerih, lahko celo nasprotne, zlasti ko ne presojamo več le informacij, temveč tudi širše poslanstvo medija, kot so nadzor in kritika državnih ustanov, kritika predsodkov, razkrivanje tabujev.

V našem uredništvu zato praviloma povsem zakrivamo identiteto mladoletnikov. So pa bile tudi izjeme. Poglejmo si tri primere različnih odločitev: Kalvarija mladoletnika (Manca Borko, Andraž Sodja, Žurnal24, 16. septembra 2008), Sosedje o hiši groze (Mojca Marot, Andraž Sodja, Žurnal, 31. januarja 2009) ter Kompleksen umor (Suzana Kos, Gordana Stojiljković in Borut Hočevar, Žurnal24, 31. marca 2009) in Matoz eno, Mrevlje drugo (Suzana Kos, Borut Hočevar, Žurnal24, 2. aprila 2009). Gre za tri različne zgodbe: (1) o trpljenju otroka kot posledici odločitve sodišča o skrbništvu, s katero se mladoletnik ni strinjal, (2) o incestu na Ptuju, (3) o dvojnem umoru otrok v Sežani (zadnja dva članka).

Kalvarija mladostnika
V uredništvo smo septembra lani prejeli novico, da je bil mladoletnik, ki želi živeti pri materi, dodeljen očetu. Sodišče je odredilo prisilno izvršbo, mladostnik pa je zaradi šoka moral v več zdravstvenih ustanov.

Presodili smo, da tako kot v večini takšnih primerov ni nobenega javnega interesa za objavo imen ali drugih identifikacijskih podatkov o mladoletniku in drugih osebah v članku. Osredotočili smo se na preverjanje dela in odziva ustanov, katerih pristojnost je ukrepati v takšnih primerih, od centra za socialno delo do varuhinje človekovih pravic. V tistem času širši javnosti tudi ni bila znana identiteta oseb, vključenih v to zgodbo, kar je bistveno olajšalo zakrivanje identitete. Uredniško stališče je bilo: tudi otrokom je treba priznati pravico do odločanja. Naš namen je bil osveščati javnost, predvsem starše, kakšne tragedije se lahko zgodijo pri ločitvah najbolj ranljivim, to je otrokom.

Sosedje o hiši groze
Januarja letos smo se soočili z doslej najtežjo odločitvijo, ko gre za poročanje o tragičnih dogodkih, ki prizadenejo mladoletnike. Šlo je za incest na Ptuju, kjer naj bi oče spolno zlorabil svojo hči, pri čemer je hči z njim tudi zanosila in rodila otroka. V času nosečnosti jo je izpisal iz šole in zaprl v hišo.

Na prvi pogled bi bilo najlažje, da bi se odločili sporočiti zgodbo javnosti brez objave priimka domnevnega storilca. Zavedali smo se namreč, da bi objava imena osumljenca lahko prizadela tudi žrtev.

Presodili smo drugače, ne le zaradi vsebine članka, ampak predvsem zaradi okoliščin, ki so bile bistveno drugačne od običajnih, tudi od tistih v primeru članka Kalvarija mladostnika.

Prva okoliščina, ki ni bila odločilna, pa vendar pomembna za odločitev o (ne)objavi imena, so bile že objavljene informacije, ki so razkrivale identiteto oseb, osumljencev ali žrtev tega tragičnega dogajanja. Te informacije so bile naslednje: (1) družino so zaradi neurejenih razmer obravnavali že pred 17 leti, zatem so se odselili v tujino, (2) žrtev nasilja je tudi zunajzakonska partnerica in osumljenčevih sedem otrok, (3) doma so na Ptuju, (4) hči je v mariborski porodnišnici, stara je 15 let, je še osnovnošolka, (5) deklica je že nekaj časa manjkala v šoli, je učenka 9. razreda, oče jo je izpisal iz šole (6), eden od medijev je že primerjal ptujski incest s primerom Josefa Fritzla v Avstriji.

Vsi ti podatki so bili objavljeni še pred objavo članka v Žurnalu.

Sočasno s pripravo članka, ki je bil objavljen v Žurnalu, so postajale javne še druge informacije, ki so jih objavili nekateri drugi mediji v istih dneh kot Žurnal: (1) uradna izjava nekdanjega ravnatelja osnovne šole o izpisu hčere s polnim imenom ravnatelja, poleg tega tudi ime sedanje ravnateljice osnovne šole in ime upokojene učiteljice nekdanje gimnazije, ki je učila osumljenca, (2) nekateri podatki o biografiji osumljenca (kje je bil zaposlen), (3) fotografije omenjenih šol, (4) številne podrobnosti o družini, (5) navsezadnje tudi fotografija hiše osumljenca, ne da bi jo kakor koli zakrili ali zatemnili (opomba: v Žurnalu smo hišo zatemnili, da je širša javnost ne more prepoznati, pri čemer smo presodili, da jo ožja, primarna javnost – sosedje in sokrajani – že pozna oziroma bo zanjo izvedela zelo kmalu).

Na voljo je bilo toliko informacij, da bi tudi brez imena brez težav določili osebo, na katero se podatek nanaša. To je, kot pravi eden od slovenskih medijskih pravnih strokovnjakov Jurij Žurej, pogoj, da je podatek že lahko opredeljen kot osebni podatek. Podatki, ki so bili navedeni že prej, so v celoti razkrili vse osebe, o katerih se je pisalo. Če ne bi bili ti podatki že javni, zagotovo ne bi niti razmišljali o objavi imena in priimka osumljenca. Ker pa so bile te informacije objavljene, smo predvidevali, da bodo tudi drugi mediji poročali tako, kot smo mi, zgledujoč se po poročanju o primeru Fritzl v Avstrji.

Druga, pomembnejša okoliščina, je bil prav primer Fritzl v Avstriji. Mediji, ne samo tako imenovani rumeni, so pisali o tem primeru s polnim imenom. Poročanje o primeru Fritzl je po naši takratni oceni postal mednarodni standard poročanja ob tako sprevrženih dejanjih, vendar le izjemoma in na način, kot so to v primeru Fritzl storili netabloidni mediji. Nikakor ne soglašamo s tabloidnim poročanjem o podrobnostih in z motenjem življenja Fritzlove družine, kakšno je bilo fotografsko obleganje hiše paparacev v Amstettnu ali poročanje o podrobnostih življenja Frizlove družine, kakršno so si privoščili tabloidi, celo o družinskih članih, ki so bili žrtve Fritzlovih dejanj, in to s polnimi imeni. Menili smo, da je način, na katerega smo poročali mi, maksimum razkritja. Predvsem pa je bilo že ob odločitvi jasno, da gre za izrazito izjemo od običajnega pristopa. Namen je bil s konkretizacijo javnost soočiti s hudim problemom v družbi in tako vplivati na vedenje posameznikov, ki so dolžni prijaviti sume pristojnim službam, ne pa molčati, če opazijo v okolju kar koli sumljivega.

Tretja, dokaj pomembna okoliščina so bila naša spoznanja iz preteklih člankov o nasilju v družini, ki smo jih dobili tako z uradnimi izjavami kot tudi z neuradnimi pogovori s poznavalci. Odzivi na članke s podobno vsebino na spletnih portalih so jasno pričali o tem, da so takšna dejanja pri nas še vedno pogosto tabu, obremenjena s predsodki. Tako smo po primerih Nataše Kampusch, Josefa Fritzla in duhovnikov lahko na slovenskih spletnih forumih velikokrat zasledili komentarje, obtežene s predsodki o tem, da se to lahko dogaja predvsem v Avstriji ali da so storilci predvsem duhovniki (razkritje: to opažanje nima nobene zveze z dejstvom, da je Žurnal media članica avstrijske skupine Styrie Medien, ki je last dveh katoliških združenj, ker je bila odločitev o objavi izključno uredniška; uprava in lastniki pred objavo o odločitvi niso bili seznanjeni, ker gre za pristojnost uredništva).

Najbrž je takšno dojemanje posledica tega, da so slovenski mediji z imeni odmevno poročali o pedofilih med duhovniki in da sta bila avstrijska primera obelodanjena z imeni. A ne glede na to: slovenski mediji so poročali o Fritzlu in žrtvah ter objavljali ogromno identitetnih podatkov. Ali so njihove osebnostne pravice manj varovane kot pravice slovenskih državljanov? In ali res ni nobene dodane vrednosti, če se imena objavijo, seveda izjemoma in v posebnih okoliščinah?

S takšno konkretno objavo v primeru ptujskega incesta in ob omenjenih že znanih identitetnih podatkih smo želeli izraziteje opozoriti, da se takšne tragedije dogajajo tudi za zidovi slovenskih družin, in to zelo velikokrat. Prepričani smo, da ne bi bilo tako odmevne razprave niti pozitivnega vpliva na odnos družbe do tako akutnih kaznih dejanj, če mediji ne bi tako konkretno poročali o Josefu Fritzlu. Če ne bi bilo poročanja s konkretnim imenom, ne bi bilo toliko okroglih miz, diskusij itn. tudi v slovenskih medijih. Tudi ena od izvedenk nam je zaupala, da se je število prijav sumljivega obnašanja po poročanju o družinskem umoru pred očmi otrok v Ormožu lani bistveno povečalo.

Ob vsem tem je bila pomembna še ena ugotovitev. Ta pa je, da ima slovenska javnost zelo različno kritično distanco do primerov spolnih zlorab ali napadov. V enem primeru smo se nad tem zamislili tudi v uredništvu, ko smo decembra lani objavili članek o mariborskem profesorju, obsojenem spolnega nadlegovanja. Kljub sodbi, z objavo polnega imena in priimka obsojenca, so se med komentarji na spletni strani našega portala pojavili številni predsodki o krivdi žrtve pri tem kaznivem dejanju. Del javnosti pogosto simpatizira s storilcem kaznivega dejanja spolnega delikta in viktimizira žrtev.

Odločitev o objavi imena osumljenca incesta na Ptuju ob vsem tem ni bila preprosta, predvsem pa ne tako preprosta, kot so jo pozneje presojali številni kritiki v javnosti. Ključni dejstvi sta bili dve: (1) imena ne bi objavili, če ne bi bila že tako zelo razkrita identiteta osumljenca in žrtev, (2) zgledovali smo se po mednarodnih standardih netabloidnih medijev pri poročanju v primeru Fritzl. Namen in javni interes, ki smo ga zasledovali, pa je bil ob najmanjši možni škodi zbuditi slovensko javnost in jo opozoriti na šokantne tragedije, ki se dogajajo v slovenskih družinah. Poleg tega pa s tem izjemnim primerom tudi pomagati žrtvam. Pedofili se namreč najbolj bojijo objave imena, svojega razgaljenja.

Kompleksen umor – Matoz eno, Mrevlje drugo
Tretji primer tehtanja med varovanjem zasebnosti in javnim interesom je bil tragični umor dveh otrok v Sežani. V Žurnalu24 smo prvi in drugi dan poročali brez imen, četrti dan pa smo nekatera imena objavili. Zakaj takšna odločitev?

Ključno vprašanje je bilo, kako zanesljive so ključne informacije, ki smo jih pridobili, in katere informacije so že objavili uradni zastopniki posameznikov in predstavniki pristojnih ustanov. V prvih dneh smo neuradno izvedeli veliko informacij, ki pa smo jih želeli še preveriti. Vedeli smo za imena oseb, nismo pa bili še povsem prepričani, ali zadosti držijo informacije o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ključne pri odločanju o objavi imen so bile informacije o zdravju domnevne storilke, in sicer v povezavi z informacijami, ki so jih o tem domnevno že pred tragedijo imele pristojne ustanove. Ključno vprašanje pa, ali bi morali pristojni pred tragičnim dogodkom ukrepati. Ker informacije niso bile še dovolj preverjene, smo se v prvih dveh dneh odločili za članek brez objave vseh imen.

Dva dneva pozneje so bile razmere povsem drugačne, saj se je poročanje izrazito osredotočilo prav na vprašanje pravilnega delovanja pristojnih ustanov, predvsem centra za socialno delo. Tudi zastopniki so že javno omenjali imena. Zdravje domnevne storilke je bilo tesno povezano z morebitnimi dejavniki, ki so privedli do umora (v tem primeru je bilo naše mnenje, da so informacije o zdravju v javnem interesu, v primeru incesta na Ptuju pa menimo, da informacija o zdravju žrtve ni prav nič v javnem interesu, kar so zagovarjali nekateri drugi novinarji). Vse osebe, ki so bile tesno povezane z osumljenko (bivši mož in oče umorjenih otrok, ime očeta osumljenke in njenega terapevta), so bile v sežanskem primeru dva dneva po tragediji javnosti znane.

Zanimivo pa je bilo poročanje medijev. Nekateri so že drugi dan po tragediji objavili imena, drugi jih niso niti četrti dan neposredno objavili, temveč so sami uporabljali besedno zvezo 36-letna mati, obenem pa so v prispevkih objavili citate odvetnika Matoza, ki je omenil njeno ime. Torej so objavili ime osumljenke, na prvi pogled posredno, pravzaprav pa de facto. Še bolj zanimivo pa je bilo, da že drugi dan ni bilo povsem jasne delitve med standardi tabloidnih in netabloidnih medijev. Vsaj eden od tradicionalnih časnikov je objavil polna imena. Očitno je, da so bili standardi poročanja zelo različni, celo nasprotni od pričakovanj.

Samoregulacija
Ali bi v Žurnalu in Žurnalu24 ponovno ravnali enako? Omenjene tri primere sem opisal, ker so zelo različni. Največ primerov pri objavah v Žurnalu in Žurnalu24 je bilo in bo podobnih objavi zgodbe o kalvariji mladostnika. Pa vendar so nas izkušnje naučile, da se o identifikaciji storilca in žrtve odločamo od primera do primera. Vsekakor bi se enako odločili v prvem primeru. Ob nekoliko trdnejših informacijah in jasnejši povezavi med zdravjem osumljenke in ravnanjem pristojnih ustanov bi se za objavo imen v tretjem primeru (dvojni umor v Sežani) morda odločili že prej, v nasprotnem primeru pa pozneje ali celo sploh ne.

V javnosti, predvsem strokovni, je najbolj odmeval drugi primer (incest na Ptuju). Ob vseh informacijah in spoznanjih, ki smo se jih naučili ob tem primeru, se verjetno za objavo v enaki obliki ne bi odločili. Predvsem zato ne, ker smo vsaj v dobršni meri zgrešili cilj, ki smo ga zasledovali, to pa je s takšno objavo opozoriti javnost na zamolčane tragedije. Javna razprava se je namreč v slovenskem izvedenskem okrožju osredotočila na vprašanje objave imena osumljenca. Bila je povsem drugačna kot ob poročanju o primeru Fritzl.

V prihodnje bomo na vsak način še naprej tehtali med interesom javnosti do obveščenosti (zlasti glede na zavrženost ali druge posebne okoliščine dejanja) ter interesom žrtev do anonimnosti in zasebnosti (če je ta v danem primeru mogoča). Na vsak način bomo še nadalje izpolnjevali svoje poslanstvo medija, ki je med drugim tudi javni nadzor nad delovanjem oblasti in vseh njenih ustanov.

Tudi zato smo v uredništvu potegnili nekatere poteze, ki nam bodo v pomoč pri presoji o poročanju v takšnih primerih. Te poteze so pomemben element dodatne samoregulacije pri poročanju o tovrstnih temah:

  1. Po objavi članka o incestu na Ptuju sem se sam posvetoval z več odvetniki in izvedenci. Moja ključna ugotovitev je bila, da v uredništvu potrebujemo v takšnih primerih več posvetovanj in drugih mnenj o okoliščinah in ocenah posledic objave, zato od takrat ob tovrstnih temah sodelujemo s še več odvetniki in pravniki. Predvsem pa smo pridobili za posvet pred objavo dve poznavalki in izvedenki s področja spolnih deliktov, Vlasto Nussdorfer in Olgo Dečman Dobrnjič. Obe tudi sodelujeta med seboj, a pogosto imata različni mnenji, kar je logično in dobro. Vlasta Nussdorfer, kot je znano, zelo zagovarja izjemno pazljivo in zadržano ravnanje pri objavi podatkov, ki bi lahko razkrili identiteto žrtev. Olga Dečman Dobrnjič, tudi avtorica knjige V objemu pedofila, ki se je z izkušnjami številnih spolno zlorabljenih otrok soočala kot ravnateljica dijaškega doma, pa, denimo, na primer incesta na Ptuju in odziva dela javnosti na naše poročanje gleda drugače. Opozarja na dolgotrajne postopke na sodiščih, mučno podoživljanje dogodkov, ki ga ob tem preživljajo žrtve, premilo in prepočasno zakonodajo. Poudarja pa tudi, da javnost pogosto celo simpatizira s storilcem, kar dodatno obremenjuje žrtev. Ob takšnih izkušnjah ocenjuje sklicevanje na zavarovanje žrtve v primeru objave osumljenca na Ptuju tudi kot sprenevedanje dela javnosti (izjava je avtorizirana). Zanimivo: takšna mnenja po naši objavi članka o ptujskem incestu niso bila zelo znana v javnosti.

    Nasprotna odvetniška in izvedenska mnenja nam lahko v prihodnosti bistveno bolj osvetlijo vse razsežnosti objave ali neobjave določenih podatkov. Uredniki se zato držijo tudi protokola, po katerem se v takšnih primerih posvetujemo z več pravniki in obema izvedenkama.

  2. Po objavi članka o incestu na Ptuju sem se odločil za javno objavljeno mnenje in opravičilo žrtvam, če so se ob našem poročanju čutile prizadete. Menim, da je vsak medij dolžan biti tako (samo)odgovoren pred javnostjo, kot je kritičen do tem, o katerih poroča.
  3. Nadaljujemo z objavljanjem izvedenskih mnenj ob takšnih dogodkih, kar je naše poslanstvo že od avgusta 2007, ko je bila uredništvu predstavljena nova uredniška politika. Njen sestavni del je sistematska objava izvedenskih mnenj ob poročanju o takšnih tragičnih dogodkih, pa tudi spremljanje in uveljavljanje sistemskih sprememb (zato tolikokrat pišemo o takšnih temah in ob tem objavljamo številna izvedenska mnenja; po naši oceni je namreč ta tema v Sloveniji v dobršnem delu še vedno tabu). Nazadnje smo v temi dneva, na primer, pisali o protokolih ravnanja, ki se pripravljajo za ključne poklice, ki se soočajo z nasiljem v družini.
  4. Interakcija z bralci. Po tragediji v Sežani smo objavili elektronski poštni naslov (sos@zurnal24.si), na katerega lahko kdor koli pošlje informacijo o delu s pristojnimi socialnimi službami, ki jo naši novinarji pred objavo seveda preverijo. Na ta način želimo še okrepiti družbeno odgovorno vlogo naših medijev.
Odziv javnosti, predvsem strokovne
Poleg tega da smo spoznali, kako se v takšnih primerih, kot je bilo poročanje o incestu na Ptuju, odziva pretežni del strokovne javnosti, smo zasledili tudi zmotne predstave in klišeje o medijih in poročanju o takšnih dogodkih.

  1. Eden od osnovnih zmotnih poenostavljenih klišejev, ki so se pojavljali pri odzivih na naše poročanje o incestu na Ptuju, je bilo večkrat izraženo mnenje, da gre za posledico delovanja komercialnih medijev, ki zasledujejo le svoje dobičkonosne cilje. Ob tem se je pojavil še kliše, da to velja posebej za brezplačne časopise, ki se financirajo le z oglasi.

    Res je, da je branost zelo pomembna zaradi zanimanja oglaševalcev. Vendar se oglaševalci hkrati neradi pojavljajo v tabloidnih medijih, ki večinoma poročajo le o senzacijah in kroniki. Takšno klišejsko mnenje v dokajšnji meri lahko velja za tabloidne medije, ki se pretežno financirajo s prodano naklado, medtem ko za takšne brezplačnike, kot sta Žurnal in Žurnal24, velja prav nasprotno. Zgodbe iz črne kronike so prej izjema kot pravilo na naših naslovnicah. Zato je bil tudi pri odločitvi o objavi članka o incestu na Ptuju ključen novinarski vzgib, ne pa dobičkonosni interes.
  2. Reintegracija in resocializacija. To je zelo pomembno vprašanje, ki ga nihče ni zastavil. Tako storilci kot žrtve imajo pravico do resocializacije in reintegracije v družbo. To je bila ena od kritik, ko gre za žrtev na Ptuju, ki smo jih bili zaradi objave imena osumljenca deležni tudi mi. Ni pa nihče postavil drugega vprašanja: zakaj je v javnem interesu pisati o imenih storilcev, ki so zagrešili kazniva dejanja v preteklosti in že odslužili kazen. To se pogosto dogaja ob tragičnih dogodkih, ko mediji pišejo o podobnih dejanjih v preteklosti. Takšna objava bistveno bolj lahko ogrozi reintegracijo in resocializacijo oseb kot objava takoj po tragičnem dogodku, saj po dolgem času, ko je oseba že vključena v družbo, obudi njen spomin in spomin javnosti.

    Posebna kategorija so v tem primeru tisti storilci, pri katerih obstaja nevarnost, da kaznivo dejanje ponovijo. Prav pedofili pogosto sodijo v to kategorijo. Zato se postavlja vprašanje, ali je pozitivno vztrajati pri absolutnem zagovarjanju varovanja zasebnosti. Ali pa nas takšna absolutnost pahne v okoliščine, podobne tistim v stoletjih molka, ki je molk še bolj ogrožal žrtve?
  3. Ko sem spremljal odzive na našo objavo v primeru incesta na Ptuju, sem v odzivih in komentarjih zaznal še dvoje: (1) strah pred tem, da bi takšno poročanje postalo stalna medijska praksa, kar bi bilo seveda nedopustno, (2) nekritično poklicno solidarnost v pristojnih ustanovah. V prvem primeru je bil po mojem mnenju tak strah, ob izkušnjah poročanja nekaterih medijev v zadnjih letih, upravičen. A vendar je šlo v našem primeru za zmotno presojo tudi zato, ker nas razen redkih izjem (TV Slovenija) nihče ni vprašal o razlogih in namenih. Še manj slišal. Zato še enkrat: ob navedenih okoliščinah je bila to izjema, ne pa pravilo.
Nekritična poklicna solidarnost pa je bila vidna predvsem pri socialnih delavcih. V eni od marčevskih oddaj Odmevov je eden od predstavnikov centra za socialno delo (CSD) opravičeval molk kolega direktorja enega od centrov pred javnostjo z izgovorom, da je slednji imel slabe izkušnje z mediji.

Direktorji CDS bi najbrž morali vedeti o pravilnem informiranju vsaj toliko kot novinarji, verjetno pa celo še precej več. Morda ne bi bilo slabo, da bi bili bolj samokritični in bi bolje poskrbeli za samoregulacijo tudi v teh službah. Odgovornost za boljšo izobrazbo zaposlenih sloni predvsem na vodstvih CSD.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
zaščita vira
Medijska preža
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Ian Mayes
Po navedbah vira
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih