Za razliko od drugih področij ustvarjanja so avtorske pravice v novinarstvu precej težaven in velikokrat tudi kršen institut, ki je menda eden od vrhov vsake civilizirane družbe. Takim razmeram botruje deloma za pišočega novinarja neugodna avtorskopravna zakonodaja, deloma dejstvo, da si delodajalci in lastniki velikokrat lastijo več, kot jim dejansko gre, deloma pa tudi zato, ker ustvarjalci ne poznajo svojih pravic. In novinarji niso nobene izjeme.

Že precej časa je minilo od takrat, ko so slovenske časopise in revije polnili različni »izposojeni« članki, vendar pa je mogoče občasno še vedno zaslediti primere (na primer) »izposojenega intervjuja«, kjer besedica »izposojeni« navadno pomeni, da je bil članek prvotno objavljen v neki drugi reviji ali časopisu, ne pa da so bile za »izposojeno« objavo prenesene potrebne avtorske pravice ali dano dovoljenje. Na splošno bi lahko rekli, da so se razmere glede »izposojanja« uredile, kar še ne pomeni, da so novinarji in mediji uredili medsebojna avtorskopravna vprašanja.

Za seznanitev z materialnimi novinarskimi pravicami, moramo snov razdeliti na več skupin, ki jih bomo podrobneje obdelali v nadaljevanju. Najprej je treba novinarje razdeliti v kategorijo zaposlenih in svobodnih. Nato je potrebno ločiti novinarska avtorska dela, objavljena v časnikih, revijah in drugem periodičnem tisku, ter novinarske prispevke v drugih, netiskanih medijih. Čisto na koncu pa se bomo dotaknili še vprašanja naročenih in nenaročenih novinarskih avtorskih stvaritev.

Kot sem omenil že v uvodu, vsakemu avtorju pripadajo na podlagi njegove stvaritve med drugim tudi določena materialna avtorskopravna upravičenja – po domače denar. Vendar so avtorjeve materialne avtorske pravice drugačne, če je z medijem, za katerega dela, v delovnem razmerju, kot pa če je svobodnjak ali honorarni sodelavec.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah namreč določa, da so materialne avtorske in druge pravice avtorja na delu, ki je bilo ustvarjeno na podlagi avtorjevega izpolnjevanja delovnih obveznosti ali navodil delodajalca, izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo določeno drugače. To pomeni, da novinar, ki je v delovnem razmerju, nima brez ustreznega pogodbenega določila nikakršnih dodatnih materialnih pravic, saj z njimi že zgolj na podlagi sklenjenega delovnega razmerja deset let v celoti razpolaga delodajalec.

Morda se zdi pri tem vse lepo in prav, saj novinar vendar prejema plačo, vendar pa isti zakon določa, da naročnik na naročenem avtorskem delu pridobi le pravico razpečevanja, vse druge pravice pa obdrži avtor. Če želi avtor obdržati katero od svojih pravic na avtorskem delu, nastalem v delovnem razmerju, se mora o tem z delodajalcem posebej dogovoriti, medtem ko se mora pri naročenem avtorskem delu za dodatne pravice dogovarjati naročnik.

In če pri tem primerjamo naročena avtorska dela od del, ustvarjenih v delovnem razmerju, ugotovimo, da gre za razlikovanje le v teoretičnem pomenu. Ni namreč razlike, če urednik naroči zaposlenemu novinarju, naj opravi intervju z neko določeno osebo, ali pa če urednik pokliče svobodnega novinarja in mu predlaga isto.

Rezultat bo za bralce enak. V vsakem primeru bodo lahko prebrali intervju z določeno osebo, zaposleni novinar in svobodnjak pa se lahko znajdeta v različnih položajih, v katerih bo njun avtorskopravni položaj povsem različen.

Na primer: medij proda novinarsko avtorsko delo drugemu mediju. V primeru, da je bilo novinarsko avtorsko delo ustvarjeno v delovnem razmerju, novinar (avtor) ne dobi nikakršnega dodatnega denarja, čeprav je medij s prodajo drugemu mediju zagotovo nekaj zaslužil ali pa si je pridobil kakšno drugo premoženjsko korist. Če pa je novinarsko avtorsko delo ustvaril svobodnjak, je zadeva že drugačna, saj je odvisno, katere avtorske pravice je prenesel na medij in kakšne so bile omejitve prenosa, o čemer bom nekaj več napisal v nadaljevanju.

Plačilo enega medija drugemu pa ni edini položaj, v kateri bo zaposleni novinar »na izgubi«. Zakonodaja pri nas in po svetu namreč predvideva, da v primeru priobčevanja avtorskih del javnosti (torej uporabe avtorskih del v javnosti, pri čemer velja za javnost vsako večje število oseb zunaj običajnega kroga družine ali osebnih znancev) različne skupine avtorjev ustanovijo in pooblastijo posebne kolektivne organizacije, ki v njihovem imenu uveljavljajo avtorske pravice pri uporabnikih. V primeru prodaje drugemu mediju lahko prvotni medij zahteva določen del avtorskopravnega kolača tudi od ustrezne kolektivne organizacije. Pri tem pa zaposleni novinar spet ne bo dobil ničesar, saj večina pogodb o sklenitvi delovnega razmerja ureja le delovnopravne elemente tega razmerja, avtorskopravnih pa ne. Ker v pogodbi ni določila o prenosu avtorske pravice, velja, da je novinar s sklenitvijo delovnega razmerja prenesel na svojega delodajalca vse materialne avtorske pravice, in to za deset let od stvaritve posameznega novinarskega avtorskega dela. Naslednja neenakost na področju novinarstva, ki jo uvaja naš zakon, je neenako obravnavanje različnih novinarskih avtorskih del.

Avtorske pravice se lahko v skladu z zakonom o avtorski in sorodnih pravicah prenašajo le v pisni obliki, torej s pisno pogodbo, s katero je mogoče določiti vsebino prenosa, ter njegove teritorialne in časovne omejitve. Za objavo člankov, risb, zapiskov v časnikih, revijah in drugem periodičnem tisku pa zakon izključuje obveznost prenosa avtorskih pravic v pisni obliki.

S tem je zakonodajalec sicer želel poenostaviti poslovanje tiskanih medijev, vendar je v želji po poenostavitvi v zakon nehote vnesel potencialno jedro spora med avtorjem in medijem. Izkoriščanje in uporaba avtorskih del se namreč z razvojem tehnike in elektronskih oblik komuniciranja nenehno spreminja in širi. In prav nič ni rečeno, da bo brez pisne pogodbe, s katero bi bilo mogoče določiti morebitne omejitve prenosa, ki bi bile v avtorjevem interesu, zastavljeni avtorskopravni sistem vedno deloval v prid avtorja. Vzemimo na primer samostojnega novinarja, svobodnjaka, ki napiše reportažo o svoji poti po Južni Ameriki in besedilo s slikovitim fotografskim gradivom objavi v slovenski poljudnoznanstveni reviji. Revija mu za objavo članka izplača honorar in zadeva je zaključena brez vsake pogodbe, ki bi posebej opredeljevala obseg prenosa novinarjevih avtorskih pravic. Potem pa se ista revija odloči in članek objavi na svoji spletni strani. Tukaj nastopi problem, saj novinar ni vedel, da bo revija objavljala »svoje« članke tudi na internetu. Morda je želel novinar prodati zadevo tudi eni od vodilnih svetovnih poljudnoznanstvenih revij, ki pa je objavo zavrnila zaradi tega, ker je članek z enako vsebino in slikovnim materialom že objavljen na internetu. Novinar bo v tem primeru trdil, da je slovenski reviji »prodal« le pravico do tiskane objave, ne pa tudi pravico za objavljanje na spletu, slovenska revija pa se bo izgovarjala, da je članek kupila in lahko zato prosto razpolaga z njim.

Druga možnost je primer, da se revija odloči, da bo svoje pretekle publikacije objavila na kakšnem računalniškem mediju in zbirko prodajala. V tem primeru bo revija dosegla dodatno premoženjsko korist, od katere pa avtorji brez ustreznih pogodb ne bodo dobili ničesar, pa čeprav bi bili upravičeni do dodatnega honorarja.

O tretjem problemu, ki je v resničnem življenju navadno skoraj vedno povsem napačno razrešen, je avtorskopravna problematika naročenih avtorskih del, o čemer sem nekaj že napisal na začetku. Priznati je treba, da se isti problem v enaki obliki pojavlja v več različnih avtorskih panogah in ne samo v novinarstvu, in tudi tam si naročnik navadno lasti več, kakor mu pripada, avtorji pa zaradi nepoznavanja svojih pravic, včasih pa tudi zaradi ljubega miru, svojih avtorskih pravic niti ne uveljavljajo.

V primeru naročenih avtorskih del (na primer naročenega članka) namreč naročnik, tudi če je financiral stvaritev (v našem primeru torej nastanek novinarskega avtorskega dela), ne postane nosilec vseh avtorskih pravic, ampak pridobi le pravico do distribucije. V primeru, da želi pridobiti še kakšno drugo pravico (pri tem je potrebno posebej omeniti določilo, da lahko avtor prenese samo pravice za tiste oblike izkoriščanja svojega avtorskega dela, ki obstajajo v času sklenitve pogodbe, pri čemer ni povsem jasno, kako je s pravicami, ki jih lahko delodajalec za deset let (kar je ob današnji stopnji tehničnega napredka zelo dolga doba) pridobi na podlagi sklenjenega delovnega razmerja) mora o tem z avtorjem skleniti pogodbo.

Kljub temu, da zakon izključuje obličnost (pisnost) pogodbe v primeru objave člankov v periodičnih publikacijah in da sklenjeno delovno razmerje predvideva prenos vseh materialnih avtorskih pravic na delodajalca (če ni sklenjene posebne pogodbe ali pa pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določil glede avtorskih pravic), mislim, da bi bilo avtorske pogodbe vseeno potrebno sklepati – vedno, kadar je to mogoče. S tem bodo mediji pridobili pravice, ki jih potrebujejo za želeni način izkoriščanja avtorskega dela, novinarji pa bodo že vnaprej vedeli, katere pravice so »prodali« in kaj lahko od tega pričakujejo. Le tako se bo mogoče izogniti slabi volji in nezadovoljstvu na eni in drugi strani (da o sodnih sporih niti ne govorimo), poleg tega pa bodo le tako obstajali pogoji za dobro ustvarjanje. Ni namreč vsak novinar Prešeren, da bi ustvarjal mojstrovine zaradi duševnih bolečin in potrtosti …