N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Senzacionalizem, zakamufliran v ažurnost, pristranskost, preoblečena v zainteresiranost javnosti, voditeljska neprofesionalnost, odeta v navidezno vsiljivost in nepopustljivo drezanje v nasprotnika, neargumentiranost, žrtvovana v zameno za sočne ugotovitve in razodete podatke – našteti pristopi postavljajo pod vprašaj smiselnost oddaje, vsak zase in vsi skupaj
Po tistem, ko je prihod na RTV Slovenija napovedal novinar Vladimir Vodušek, so zanj naredili posebno oddajo oziroma si jo je novinar ustvaril po svoji meri. Vroči stol z Voduškovo ekipo (največkrat v sodelovanju z Boštjanom Veseličem in Matejem Hlebšem) je »štartal« 16. marca 2007. Marca smo torej beležili že njeno prvo obletnico, njega zgodovina pa je povedna po sebi – predvajanje je začela ob petkih, na drugem sporedu ob 20. uri, končala je ob ponedeljkih na prvem sporedu ob istem času, torej v prime timeu. Če se je odgovornim zdelo, da postaja paradna in so jo forsirali v boljše termine, se je kritičnim opazovalcem njeno napredovanje zdelo vedno bolj sporno. V strokovni in javnostni locus communis se je razvilo prepričanje, da gledamo paradigmatski primerek izdelka, ki težko skrije svojo politično pristranskost, večkrat tudi zaradi nerodnosti svojega voditelja in njegove namere. Igra mispercepcije med ustvarjalci in vodstvom TVS ter javno recepcijo, je na las spominjala na tisto iz Piramide: ta je štartala kot informativna oddaja, bila čez čas prekvalificirana v informativno-razvedrilno, predvsem zaradi javnih polemik, na koncu je kot zvrst postala tisto, kar je bila že ves čas: zgolj razvedrilna.1

Žanrska umestitev obeh oddaj je le površinski simptom, ki razgalja globoko vsebinsko, programsko in konceptualno prestrukturacijo obeh. Če je Piramidi bilo v veliki meri oproščeno, ker se je preformirala v razvedrilno oddajo in se ji zdaj očita le »rumeno« reinterpretacijo informativnih vložkov, ki služijo povabljencev za razpravo, je Vroči stol klasična pogovorna oddaja z gostom in moderatorjem (v zvrsti talk-show), kar pomeni, da ne more ubežati nekaterim slogovnim in žanrskim značilnostim, skozi katere jo lahko presojamo. Svojemu žanru nikoli ni ušla, a je po svoje v svoji neponovljivosti postala svoj lasten žanr. Zaradi prostorske omejenosti naštejmo le nekatere njene značilnosti.

Populizem
Medijski populizem oddaje: izrazito ambicijo dvigovanja gledanosti za vsako ceno (po analogiji s Piramido) nihče noče skrivati, še teže pa je verjetno prikriti, da je bila takšna verjetno to tudi ambicija najvišjega vodstva na televiziji. Populizem je za novo podobo RTVS po uvedbi novega zakona postal samoumevna sestavina. Deloma zaradi napačnega političnega vtisa, ki nam ga servira oblast in ki razume sebe kot poosebljenje končnega prehoda v »pravo« demokracijo, v »vladavino ljudstva«, deloma zaradi razloga zamejitve padanja gledanosti, verjetno pa tudi komercialnih razlogov.2 Populizmu sta lastna demagogija in demofilija, oblike medijskega populizma vključujejo usmerjenost v »zadovoljevanje« že vzpostavljenih občutij in prepričanj pri ljudeh, ne da bi jim bilo treba kar koli reflektirati, zadovoljevanje njihovih potreb po ugodju in občutka »imeti prav«, poudarjanju negativnih zgodb, ki tvorijo družbeno in politično stanje negotovosti, nasilno drezanje v gosta in senzacionalizem.

Argumentacijski larpurlartizem
Argumentacijski larpurlartizem: ideja oddaje, kot evocira že ime, naj bi bila brezkompromisno razgaliti (političnega) gosta, povečini politika, da bi mu glede vprašanj »postalo vroče« kot gladiatorju v areni, hkrati pa predstaviti žgočo aktualno temo tistega tedna. Pogovorna izpraševalna oddaja je nujno odvisna od argumentacijske prepričljivosti voditelja. Vse karte se torej stavijo na moderatorjevo spretnost preizpraševanja, ki temelji na zastavljanju jasnih in neprijetnih izhodišč, verjetno utemeljenih z dobro informacijo. Toda taktika izčrpavanja, kjer bi moral Vodušek zastaviti začetno vprašanje, običajno pade že na tem koraku – argumenta ni, zastavijo se le domneve in spekulacije, večinoma po načelu »slišali smo«, »govori se«, čemur sledi sogovornikovo relativiziranje in nato običajno brezupno vztrajanje na začetnem vprašanju. Vzpostavljena krožnost, kjer se želi slišati le tisto, kar si je zamislil moderator, ima še eno slabost – največkrat je nivo radovednosti in vztrajnosti v korelaciji s tem, kako blizu je sogovornik aktualni oblasti. Za tiste iz vlade običajno velja že dodaten popust: če je po prvotni koncepciji povabljenca čakal še skriti gost ali vsaj dodatni sogovornik, ki mu je zastavil kakšno neprijetno vprašanje, so v oddaji praviloma vedno gostili ministre v »solo« izvedbi: denimo premier Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel sta nastopila sama. Dejansko bi smeli podvomiti, kakšno diskurzivno vlogo oddaja sploh ima: odgovorni urednik Dela se je v svoji redni kolumni spraševal, kako nizko lahko servilnost novinarstva v svoji nezakriti naklonjenosti vladi in premieru sploh še sestopi.3

Da so vprašanja namenjena sama sebi, ali bolje rečeno podvržena postopkom napada, diskreditacije ali včasih tudi obrambe gosta, torej uporabljena za neke druge namene, ugotavlja tudi novinarka Ženja Leiler v svoji recepciji in analizi novinarskih medijskih prijemov na slovenski sceni za »momljajočega trdobužneža«.4 Pogovor na vročem stolu torej sploh ni pogovor, je krinka za osebni napad ali povzdigovanje. Njen smoter je politični, dosežka pa dva: namesto kvalitete profesionalnega in argumentiranega početja privabiti gledalce in zvišati gledanost oddaji (ali celotni TV Slovenija), hkrati pa oblikovati ali učvrstiti neko bolj ali manj eksplicitno politično sporočilo. Spomniti velja, da je oddaja na začetku vselej obetala skritega gosta »presenečenja«, ki ga prvi ne bi bil preveč vesel. Toda ta element so opustili (po nekaterih ekscesih, kot je bil tisti, ko je Dimitrij Rupel prepovedal, da v oddaji kot takšen gost nastopi Jožef Školč). Prav tako pa je izrazito zanihalo število gostov – nekateri ekskluzivno nimajo sogovorcev, spet drugi jih imajo več (po načelu levi in desni »tabor«), v nekaj zadnjih oddajah pa so uvedli še eksterne komentatorje, ki v drugem prostoru v živo in sproti komentirajo dogajanje.5 Tak element je povsem uničil dinamiko pogovora in zaradi vzvratnega komentiranja komentarjev postal na trenutke celo cikličen.

Politična pristranskost
Politična pristranskost: najbolj izstopajoča značilnost in čeprav je v politični pristranskosti neprofesionalnost že vsebovana, recimo skozi neobjektivnost, prikrivanje, navijaštvo, manipulacijo in druge mehanizme, navedimo le nekaj primerov.

A. Kontekstualna manipulacija: Matej Hlebš je svoj prikaz stanja medijskega lastništva (3. 12. 2007) povzel kar po grafih »hobotnic«, ki si ju je sposodil pri premieru v njegovem nastopu ob glasovanju o zaupnici vladi 19. novembra 2007 in ki domnevno dokazujeta, da največje medije pri nas obvladujeta stranki SD in LDS. Ob tem je pozabil povedati, kdo je avtor takšne »analize« stanja in ju predstavil kot objektivno stanje stvari: gledalcev je torej hote predstavil politično interpretacijo.

B. Uravnoteženost in izključevanje: v oddaji 12. 11. 2007 ni smel nastopiti predstavnik stranke Zares (njen predsednik), češ da ne gre za parlamentarno stranko, čeprav je ta že imel vabilo, a je bilo preklicano.6 Odločitev je v korelaciji z izbiro gostov in je velikokrat neuravnotežena v prid stranki SDS.7 Celo novinarka RTVS, ki velja za naklonjeno desnici in aktualni oblasti, Rosvita Pesek, oddajo razume kot podporo političnemu »špetiru«, v katerem sodeluje njena hiša.8

C. Instrumentalizacija gostov: oddaja 3. decembra 2007 je bila očitno zlorabljena v smislu prepričevanja povabljencev, da se opredelijo glede situacije na tedniku Mag in (ne)imenovanja odgovornega urednika Silvestra Šurle. Desno »uravnotežen« izbor gostov v studiu, brez posebne razlage očitno vseh odgovornih urednikov, sedanjih in bivših (Peter Frankl, Rajko Gerič, Janez Markeš, Silvester Šurla, Gregor Repovž, Peter Jančič), je imel za namen izraziti podporo Magu in v ta namen je zahteval opredeljevanje gostov, predvsem odgovornega urednika Dela, Janeza Markeša. V tem smislu je bil cilj oddaje jasno instrumentaliziran.9 Toda vzpostavila se je še dodatna, »gladiatorska« situacija, v kateri se bo vse tiste, ki se ne bodo pridružili splošni solidarizaciji z Magom, pritisnilo v kot (kot na primer Markeša). Oddaja je torej neskrito iskala podporo za novinarje Maga in politično stran, ki ji pripadajo, kasneje so se ti v njej znašli tudi kot komentatorji (Danilo Slivnik, Silvester Šurla, Igor Kršinar).

D. Sumljivi rezultati anket: v oddaji 21. 1. 2008 je na vprašanje »Koga boste podprli na volitvah?« premočno zmagal Janez Janša proti Borutu Pahorju kot politični volilni izbiri. Rezultat je bil 83 proti 17. A ne le da se ta ne ujema z dnevnimi javnomnenjskimi anketami, tudi število klicev (ali kontaktov) je bilo presenetljivo: 20.418.10 Nikoli poprej ali kasneje ni bilo takšnega odziva.11

E. Anketno navijaštvo: v oddaji o postopku v gradbeni aferi (18. 2. 2008) je bilo vprašanje za gledalce naslednje: »Kdo bo zmagal, Janša ali Zidar?« Percepcija vojne proti »tajkunom«, prezrcaljena v dilemo za gledalce, je bizarna po sebi, dokazuje pa implicitno politično »vojno« percepcijo novinarja in dejstvo, da gleda na in opazuje družbene dogodke skozi povsem politična (navijaška) očala. Spomnimo, da so na začetku snovalci zapisali, da oddaja stavi na telefonski kontakt s poslušalci, a so se mu iz neznanih razlogov hitro odpovedali.12

F. Osebna diskreditacija: v taisti oddaji je bil denimo aretirani Ivan Zidar (domnevni »tajkun«) označen za sodelavca Udbe in ljubljenca Tita, ki ga je menda klical »Mali«.13 Postopanje v iskanju tovrstnih »asociacij« je za del slovenskega novinarstva tako zelo značilen ad hominem – dejstvo, da je Tito aretiranega klical z nekim imenom, pač nima nobene neposredne smiselne povezave s pripornimi razlogi in nastalo afero, služi pa kompromitaciji. S tem je tudi odgovor na anketno vprašanje »Kdo bo zmagal?« nekaj, k čemur je jasno pristransko prispeval sam novinar.

Našteli smo le majhno število indicev za politično neobjektivnost novinarskih postopkov. Senzacionalizem, zakamufliran v ažurnost in up-to-date vsebino, pristranskost, preoblečena v zainteresiranost javnosti, voditeljska neprofesionalnost, odeta v navidezno vsiljivost in nepopustljivo drezanje v nasprotnika, neargumentiranost, žrtvovana v zameno za sočne ugotovitve in razodete podatke – našteti pristopi postavljajo pod vprašaj smiselnost oddaje, vsak zase in vsi skupaj. Slaba javna ocena in »paradigmatski« status zloveščosti pa očitno ne moti odgovornih za programsko shemo, ki morebiti prav iz slabosti, ki smo jih našteli, še dalje vztrajajo pri njej.

Pogovorna izpraševalna oddaja je nujno odvisna od argumentacijske prepričljivosti voditelja.

1 Kot piše na spletni strani RTVS: »Razvedrilni-tekmovalne oddaje«. Zvrst za oddajo Vroči stol je »Informativni – notranjepolitične oddaje«.
2 Znano je, da je npr. Dimitrij Rupel večkrat ponovil tezo, po kateri je leta 2004 v Sloveniji prišlo do političnega preobrata od »tiranije manjšine« k »vladavini večine«. Populizem RTVS je v tem političnem kontekstu zaradi politizacije zavoda, ki jo je omogočil zakon, konceptualen. Hkrati pa je verjetno takšen zaradi samorazumevanja zavoda, po katerem se želi programsko primerjati s komercialnimi izdelki in na vso silo sebe predstaviti kot uspešnega.
3 »Zato pa od Možinovega intervjuja z Janšo naprej absolutno ni mogoče zanikati dejstva, da je vodstvo televizije v orodnem odnosu do predsednika vlade. Še več, serija Vročih stolov Vladimirja Voduška sproža vprašanje, kako nizko in koliko pod minimalno profesionalno raven se nacionalna TV še lahko spusti in koliko novinarske servilnosti še prenese. Gledalec mora samo primerjati zadnji dve Voduškovi oddaji in postane mu jasno, da so direktor Jože Možina, glavni urednik Rajko Gerič in avtor oddaje podrli vse standarde profesionalizma in novinarske etike. Naveza z vlado je očitna.« Primerjaj Janez Markeš, Vroči stol Janeza Janše, Delo, 19. 1. 2008. Delo je sicer objavilo serijo člankov o Vročem stolu, predvsem ker je odgovorni urednik moral velikokrat braniti svoj časopis pred premierovimi očitki. Tako je časopis na svojem portalu objavil celoten transkript Vročega stola, ki je gostil Janšo in je bil na sporedu 21. 1. 2008. Primerjaj: www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,266492&fromsearch=1.
4 »Večja gledanost, rešen svet? Drugi primerek s svojo vročo oddajo je momljajoči trdobučnež, ki ga zmanjka pri tretjem vprašanju. Ne le zato, ker ga najbrž ves čas skrbi ekran, na katerem mu odštevajo minutažo in seštevajo gledalce, ampak ker je to maksimalno število vprašanj, ki si jih je sposoben izmisliti, čeprav ni nujno, da jih tudi razume ali vsaj ve, kaj hoče z njimi doseči. Gostje vseh spektrov mu zato praviloma že v prvih minutah zatresejo mrežo, če si pred tem – prepričan, kako ekskluziven in provokativen, da je –, že sam ne da avtogola.« Ženja Leiler, Zanimivi so brihtni, Delo, 25. 2. 2008.
5 Izbira komentatorjev je pomenljiva po sebi: največkrat je to Delov kolumnist (kot ga podpisujejo) Danilo Slivnik, nastopili so tudi Silvester Šurla, Igor Kršinar, Milan Balažic in Boštjan M. Turk. Komentatorji so torej izključno desne idejne provenience blizu vladajoči koaliciji.
6 Vodušek se je celo naslovil na predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija in pri njem dobil alibi za odločitev, da v svojo oddajo ne povabi predstavnika stranke Zares. Primerjaj Borut Mekina, Nacionalka bo cenzurirala Zares, Mladina, 16. 11. 2007.
7 Primerjaj Vanja Pirc, Gostje presenečenja, Mladina, 7. 12. 2007.
8 »Opažam pa, da so mediji nizko politično kulturo začeli še dodatno podpirati, naša hiša s svojim »stolom« ni nobena izjema, včasih imam občutek, da celo prednjači v podpiranju političnega »špetira«. To težko sprejemam.« Objavljeno v reviji Jana, februarja 2008, povzeto po: www.njena.si/vroce/zrelo_slave/rosvita_pesek_/menu_id_40.html.
9 Markeš je govoril o »namještaljki«, v kateri se je znašel, kot je rekel, med njim in Voduškom pa je prišlo do nekaterih izrazito frontalnih napadov in obtožb, predvsem o političnem navijaštvu moderatorja. Primerjaj Boris Vezjak, Vroče da peče tudi vest novinarjev, Mladina, 7. 12. 2007. Nekaj podobnega je v oddaji ob odhodu nekaterih poslancev iz stranke SNS Vodušku očital tudi poslanec Sašo Peče s svojimi kolegi – obtožbe o politični pristranosti moderatorja so torej postale samoumeven vsebinski očitek že v sami oddaji.
10 Zgolj za primerjavo: uro kasneje se je podobna anketa Studia City končala z nekaj več kot 400 klici in kontakti. Oddaji sta enako dolgi. V prejšnji Vroči stol je kontaktiralo 4700 ljudi, tema je bila verjetno bolj zanimiva: razpad SNS. Naslednji podatek, ki smo ga našli, velja za odmevno oddajo o medijski svobodi z dne 3. 12. 2007, kjer so novinarji razpravljali o vplivu politike ali kapitala na medijev, nedvomno žgoči temi. Kontaktov v anketi je bilo 886.
11 Rezultat spominja na izbiro direktorja Urada vlade za komuniciranje kot »Imena tedna« na Valu 202 14. februarja 2008. Anže Logar je takrat zmagal, čeprav zanj javno v kontaktu ni glasoval nihče. Klicev je bilo okoli 20. Ampak vseeno je zmagal s 56 odstotki. V SMS glasovanju, nekaj manj kot 90 glasov, je bil šele tretji, za Sašom Pečetom in Anžetom Kopitarjem. Na koncu je prejel 231 od 409 skupnih glasov. Glasovanje se je zgodilo po tistem, ko je teden poprej Logar naročil tujim novinarjem v hotel dostaviti dokumentacijo z zmanipuliranimi izseki citatov nekaterih novinarjev z namenom, da jih prepriča, da medijska situacija v Sloveniji ni tako dramatična.
12 Kot piše na spletni strani, je oddaja »namenjena zlasti gledalcem, saj jim omogoča neposredno sodelovanje v oddaji. Na vročem stolu bomo gostili osebo, ki je zaznamovala tedensko dogajanje v Sloveniji. Pri izbiri gostov se ne bomo omejevali zgolj na politiko, ampak bomo zajeli najširši spekter gostov, ki jih bodo, kot rečeno, prek telefona neposredno v oddaji lahko spraševali tudi gledalci. Oddajo Vroči stol bodo ustvarjali novinarji notranjepolitičnega uredništva in dopisniki iz Slovenije glede na poznavanje področja in gostov, ki jih bomo povabili v oddajo.« Primerjaj www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=25341.
13 Avtor prispevka Matej Hlebš je povedal naslednje: »In kakšno je domnevno politično ozadje osumljencev? Črnigoj, denimo, je sodeloval v Peterletovi predsedniški kampanji. Prav tako Hilda Tovšak, ki je bila nekoč generalna sekretarka Krščanskih demokratov, zdaj pa je članica SLS-a. Ivan Zidar pa naj bi v prejšnjem režimu imel partijsko knjižico. Bil naj bi dobro zapisan pri razvpitem šefu Udbe Ivanu Mačku Matiji. Tito pa naj bi ga klical Mali.« Asociacija, tako tipična za stigmatiziranje v desnem političnem diskurzu, je neobičajna, ker se je v tistih tednih predvsem ugibalo o tem, ali Zidar spada v krog RKC ali katere od desnih strank. Asociacija na Tita je s tem »nevtralizirala« to zagato za (desno usmerjenega) komentatorja in Zidarju pripela neko drugo, bolj univerzalno, in jo našla v titoizmu in udbaštvu.

izpis

Robert Bobnič

Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Oddaja TV Slovenija deluje kot mit, ki v imenu tradicije in ohranjanja slovenstva producira moralni gnev in pohode na različne spolne, narodne, mladinske identitete ter njihove življenjske svetove – Oddaja Na zdravje! deluje simptomatsko in je videti »neškodljiva« ravno zato, ker je odraz širših kulturnih in oblastnih relacij v sodobni družbi
Oddaja Na zdravje![1] je narodnozabavna oddaja Televizije Slovenija, ki naj bi v skladu z eno izmed treh klasičnih funkcij javnega medija – izobraževalna, informativna, razvedrilna – gledalcem predstavljala bolj ali manj specifičen glasbeni žanr (narodno-zabavni) ter tradicionalne kulturne vzorce na ozemlju današnje Slovenije. Tako je že sama funkcija razvedrila oz. zabave točka, ki oddaji primarno podeli dekodiranje v smislu neresnosti, norčij, »heca«, hkrati pa na zabaven način tudi izobraževanja o pomenu slovenske kulturne tradicije. Vendar pa že bežen pogled na oddajo pokaže, da predstavlja nekakšen simptom, ki na zelo subtilen način in z nekaterimi novimi diskurzivnimi praksami[2] (re)producira mitološke sisteme, ki so konstitutivni pogoj konstrukcije narodno-kulturne identitete, hkrati pa se v različnih oblikah pojavljajo v vseh plasteh družbe.

Pričujoča analiza se tako giblje na vsakodnevni ravni pomenjanja in osmišljanja kompleksne družbene realnosti okoli nas. Vsakodnevno zato, ker je, prvič, sama oddaja presek in konsekvenca drugih diskurzivnih formacij v družbi, in drugič, zato ker dominantna razumevanja družbenih procesov še vedno posegajo po logiki »od makroinstitucij do mikrosveta«, kjer se nacionalistični, seksistični ali rasistični diskurzi zvedejo na prisotnost/odsotnost pravnih regulacij.[3] Ali kot bi rekel Michel Foucault, kraljeva glava še vedno ni padla.[4] Po drugi strani pa je ravno takšno distanciranje, ki je podprto z elementi zabave, ljudkosti, tradicije – nekateri elitistično govorijo o neumnosti – tista oporna točka, v kateri se tovrstni diskurzi opravičujejo in potrjujejo.

Kar nas torej pri sami analizi zanima, je vidik reprezentacije, se pravi, kako se oblikuje način podajanja in konstrukcije pomena v sami oddaji, kakšne diskurzivne prijeme uporablja takšna reprezentacija in kako se ti prijemi zabrišejo ter naturalizirajo. Če se navežemo na Barthesa, proučujemo konotativno, mitološko raven reprezentacije, ki znakom podeljuje ideološki pomen.[5] Mit je namreč motiviran, depolitiziran, intencionalen govor[6], ki deluje strateško, vendar naturalizirano. Lahko rečemo, da je njegova logika delovanja nezavedna, fantazmatska.[7] Zato je središčna točka diskurzivnega podajanja pomena ter izvajanja moči nekakšen pogon ter legitimacija tega delovanja. In ker je mit strateški, je tudi vsakršna analiza mita v prvi instanci analiza razmerij moči v družbi.

Analiza temelji na časovnem intervalu od marca 2007 do februarja 2008, v tem času pa smo zajeli 26 oddaj, ki so predstavljale naslednje teme: gorništvo, ljudski junaki, slovenski pregovori, narečja, podzemne jame, skavti in taborniki, martinovo, soline, nacionalni simboli, dan mladosti, ljubezen, France Prešeren, Helena Blagne, tradicija krajšanja časa, Zeleni Jurij, narodne noše, jesen in kostanj, gobe, psi, vraževerje, gregorjevo, ljudska glasbila, trgatve, slovo ansambla Slapovi, obdarovanje in izvor slovenskih priimkov.

Glede na podane determinante lahko temeljne značilnosti tukajšnjega vidika reprezentacije klasificiramo v elemente nacionalizma, seksizma in patriarhalizma.

Nacionalen diskurz: logika samokonstrukcije
Prvi diskurz, ki se izriše v analizirani oddaji, je diskurz nacionalnosti. Če smo v uvodu oddaje Na zdravje! pripisali pridevnik narodnozabavna, potem moramo razumeti, da je ravno nacionalni diskurz tisti, ki uokvirja celoten pomen oddaje. To lahko ponazorimo s primerom, ko se na začetku oddaje pojavi metavprašanje, ki hkrati odpre in tudi že zapre dekodiranje samega pomena oddaje: »Kaj pomenijo ljudski junaki za našo narodno zavest?«[8] Poglejmo si še nekaj primerov: »Danes se posvečamo še nečemu, kar je bolj slovensko kot imena, našim priimkom«,[9] »Slovenci smo taki intenzivni gobarji«[10] in »Slovenci smo hribovski narod, gremo radi v planine«.[11] Ob tlačenju grozdja z nogami pa se uresničijo tudi narodno-spolne fantazije: »Meni se zdaj uresničuje dolgoletna želja, želja vsake prave Slovenke.«[12] Prav tako tudi vsi gostje[13] zadobijo središčno vlogo v verigi samokonstrukcije narodne identitete. Na vprašanje, zakaj narod potrebuje ljudske junake in zakaj si jih je izmislil, poznavalka pravi: »Naš narod je dal marsikaj skozi, imel je zelo veliko grenkih, krutih dogodkov, zato si je moral izmisliti junake.«[14] Triglav pa je »simbol, ob katerem se Slovenci vedno radi združijo, pa če nanj mislijo v Argentini, v Kanadi, na Gorenjskem; ta gora, ki nas povezuje in nam od vekomaj daje moč biti Slovenci.«[15] Izvemo pa tudi, da se beneško-slovenska potica »gubanca« lahko kupi vsepovsod – v Melbournu, Južni Koreji – samo v Sloveniji ne. Zato voditeljica opozori na multikulturno razsežnost glavnega mesta: »Res je, v centru Ljubljane dobiš vse od turških specialitet do albanskih, samo slovensko potico težko.«[16]

Na drugi strani pa moramo upoštevati tudi samo vizualno reprezentacijo, torej konstrukcijo domačega, pristnega, slovenskega okolja. Na pogovorni mizi, kjer potekajo intervjuji, stoji simulacija vina v tradicionalnih vrčih, občinstvo je v sredini studia posedeno za podolgovate mize (nekako v stilu gasilskih veselic), dekoracije rož itn. Kot podporni element oz. označevalec nastopa tudi vzdušje: folklorne skupine in izvajanje raznih kmečkih opravil. Pomemben del vsake oddaje pa je tudi glasba. Naj omenimo samo nekaj reprezentativnih primerov za narodnotvorni diskurz: ansambel Razpotniki – Slovenci se nikogar ne bojimo, Atomik Harmonik – Skupaj za Slovenijo[17], Klara Moškon – Za Slovenijo živim.[18]

Zgoraj našteti elementi prikazujejo latenten proces, ki je primarno povezan s samo tematiko oddaje, tj. iznajdbo tradicije. Kot pravi Hobsbawm, gre za zbirko praks, ko se določene vrednote in norme »vtisnejo«, kot da avtomatično implicirajo kontinuiteto s preteklostjo.[19] Ali povedano drugače: določeni artefakti iz preteklosti se skozi sedanji diskurz konstruirajo kot inherenten del naše kulturne identitete. Iznajdba tradicije tako ni nič drugega kot ritual, ki potrjuje mit tradicije. V tem smislu je vsaka oddaja ritual, torej nekakšno obdobje nedoločenosti, ko se označevalna veriga redefinira in na novo vzpostavlja. Slovenska kulturna identiteta ali mit o univerzalnih prvinah slovenstva postane plavajoči označevalec[20], ki se potem napolni z novimi pomeni (kulturni artefakti zadobijo univerzalni pomen narodne identitete). Takšen narodnotvorni diskurz pa slovenstvo vedno znova reproducira in utrjuje.

Vesela oddaja – veseli ljudje – atribut slovenstva
Nadalje se diskurz nacionalnosti širi skozi dve dimenziji, in sicer skozi eksterno zajema različne, arbitrarne znake, ki jih potem napolni z novim pomenom in zapre navznoter, interno. Ustvarja se konstrukcija skupnosti, ki se kaže na vseh ravneh reprezentacije. Na ta način se skupnosti kot taki dodajajo različni atributi. Najbolj značilen sklop takšnih atributov je diskurz veselja; gre za implikacijo vesela oddaja – veselo vzdušje – veseli ljudje[21] – dobri ljudje – »mi« – Slovenci. Ali kot pravita voditelja: »To je oddaja dobre volje, dobrih ljudi«,[22] »Pred nami je debela ura dobre glasbe z veselimi ljudmi« in najbolj reprezentativno: »Tako vriskajoče in veselo bo celo oddajo, kajti jaz pravim: za domovino z ljudskimi junaki naprej.«[23] Poleg tega pa tudi v primeru, ko voditeljica ansambel Alpski kvintet, ki v tujino izvaža »našo« glasbo in narodno nošo, vpraša: »S čim se Slovenec najraje pohvali v tujini?« Odgovor je logičen: »Z našo domačo glasbo,« vendar mu manjka najpomembnejši člen, ki ga doda drugi član ansambla: »Pa z dobro voljo tudi.«[24]

Konstrukcijo skupnosti in diskurz veselja, dobrotnosti podpira tudi občinstvo. In sicer najprej kot videz sproščenosti, saj se občinstvo smeji, vseskozi vriska, ploska, se naturalizira, kot da je doma, na vasi, na veselici. V tem pogledu se ukinja distinkcija med voditeljem in voditeljico ter občinstvom in gosti, saj včasih celo skupaj zapojejo[25] – stopijo skupaj, torej tako kot narod – skratka, postanejo »eno«, složni. Hkrati pa je tudi že sama struktura občinstva starostno segmentirana, saj opazimo tako najstarejše starostne skupine kot tudi mladostnike in otroke. To pa znova pomeni isti imperativ složnosti in konstrukcije skupnosti. Razlike med generacijami in vrednotami so ukinjene, vsi so tukaj – kot so tukaj vedno bili –, kulturna identiteta je nadčasovna, transcendentna, hkrati pa imanentna v vsakem elementu družbe. Kot smo že omenili, je mladina pri mitologiji naroda zelo pomemben element, saj ravno ona daje vtis večnosti, nadaljevanja; mladina je tisti element, ki ga mitološki diskurz interpelira v subjekt mita. »Prava« mladina pa je tudi vesela, saj kot pravi voditelj za skavte, so to »žurerji, veseli ljudje«.[26] Ob tem pa se pojavljajo tudi moralni nauki in implikacije moralne panike, na primer, ko poznavalka ljudskega slovstva opozarja: »Naši ljudski junaki so zelo malo agresivni v odnosu na tisto, kar današnji otroci gledajo in uživajo ob njihovih dejanjih.«[27] Na koncu taiste oddaje pa sledi zaigran prizor, ko Martin Krpan odseka glavo Brdavsu!

Politika depolitizacije političnega
Skladno z narodnotvorno funkcijo pa je oddaja tudi prikladen element za legitimiranje družbene in politične moči. Tako se v oddaji o gorništvu[28] pojavi »visok obisk«, ki implicira takšno distinkcijsko točko v zgodovini oddaje, da predstavlja disrupcijski element samega poteka oddaje. Uvodni kader nam pokaže živčno voditeljico, ki ima tremo, saj je gost oddaje predsednik vlade Janez Janša. Slednji se v oddaji pojavi kot zaprisežen ljubitelj gora, saj ga voditeljica napove: »Kljub temu da opravlja kar pomembno funkcijo v naši državi, je kar nehal šteti, kolikokrat je že bil na Triglavu. Kdor koli je kdajkoli z njim šel na kakšno turo, ga zna opisati kot nesebičnega in zanesljivega partnerja. Mimogrede pa je tudi premier slovenske vlade.« Sledi prva zahvala: »Zelo smo veseli, da imamo tako pomembnega gosta.« Premier se zahvali, sama zgodba pa se osredišči okoli njega.[29] Nato kontinuiteta zahval znova oscilira na voditeljico: »naš premier« in »smo zelo veseli«. Tretja zahvala se tudi materializira, saj premierju podelijo plezalno čelado. Počaščenost se izteče po pesmi Na Roblek, ko sledi četrta finalna zahvala. Ta je sestavljena iz več sekvenc: »če imamo tako uglednega gosta«, »če to ni čudovit zaključek« in »še enkrat hvala«.

Takšna reprezentacija predsednika vlade ne pomeni nič drugega kot depolitizacijo njegove javne funkcije. Ali kot pravi Lutharjeva, gre za produkcijo lokalne slave, torej reprezentacijo, za katero je »značilno ukvarjanje z odkrivanjem osebnosti, ki je ločena od njene javne vloge (kaj rada počne televizijska voditeljica v prostem času, kako je materinstvo preoblikovalo njen pogled na kariero, ali pa, kakšen družinski mož ali oče je politik), torej s tipičnim in navadnim v javni osebnosti, z njegovo podobnostjo z običajnim človekom«.[30] V oddaji se tako ustvari diskurz, ki predsednika vlade reprezentira kot »enega izmed nas«. Vendar pa je hkrati še predsednik vlade. Zabrišejo se meje med javnim in zasebnim ter se ustvari zamišljena skupnost, kjer vsi subjekti posedujejo isti vrednotni sistem, ista zanimanja in vsakdanje tegobe. Gledalec se poistoveti z depolitizirano osebo, le-ta pa se legitimira kot državljan, vreden zaupanja. Zdi se celo, kot da je predsednik vlade kot gost v oddaji popolnoma zamenljiv s katerim koli subjektom, saj se njegova depolitizarana vsakdanjost (zasebnost) ne razlikuje od večine državljanov, takšnih, kot jih pozicionira diskurz slovenstva v oddaji. Vendar pa je prav ta element ključen, saj se ravno z vsakdanjosto – zasebnostjo, ki je hkrati javnost, kolikor so tu meje popolnoma zabrisane – vzpostavi legitimacijsko funkcijo njegovega vladajočega položaja v družbi. Takšna depolitizacija s specifičnim političnim učinkom, ki gnezdi v opisani reprezentaciji, pa popolnoma zabriše relacije družbene moči, ki so v ozadju, saj premier in gledalec, ki se poistovetita v diskurzu »enega izmed nas«, nimata iste družbene moči in funkcije: »Razlike v statusu ali pa v simbolni oz. definicijski moči osebnosti izginejo v takih trenutkih mitologizacije in obenem postanejo legitimne s tem, ko najdejo navadnost v izrednosti«.[31] Torej gre tu predvsem za proces naturalizacije in konsolidacije družbene moči.

»Ti pa sam na packarije misliš«[32] ali seks po domače
Nemara najbolj ekspliciten od diskurzov, ki se pojavljajo v oddaji, je izrazit seksualizem. Predstavlja se kot norčija, kot da je v takšnem okolju naraven in »neškodljiv«. Kot prvo se seksualizem kaže v obsceni retoriki med voditeljico in voditeljem. Na primer: »Romih, zakaj me nisi danes še niti enkrat pogledal?« – »Ker sem trd« – »Pa se ja nisi napil pred oddajo?« – »Ne, drugače sem mislil, da sem trd« – »Si pa direkten!« – »Ne to, heksenšus me je prijel.« Ali: »Jasna, veš, ko bomo prišli nazaj čez nekaj trenutkov, bo pa Helena govorila o nečem, česar ti še nisi doživela« – »Orgazem?« – »Ne, jaz sem mislil poroko. Mi je pa vroče ratal!«[33]; »A maš robčke?« – »A si mokra?«.[34] Docela absurdno pa v naslednjem primeru[35], ko sta voditelj in voditeljica posneta samo po zgornjem delu telesa, voditeljica pa gleda voditelju med noge in začne dialog: »Lep tič« – »Seveda, najlepši!« – »Pa velik« – »Kako da ne!« – »Pa tudi kaj kljune?« – »To bi ga moral pa že vprašati«. Nato sledi posnetek petelina, ki ga je voditelj držal v rokah in o katerem je tekel dialog. Takšen diskurz pa se potrdi in nadgradi še v vizualni reprezentaciji. Gre za t. i. »skeče«, ki kažejo na voditeljičino nesposobnost[36] opravljanja vozniškega izpita. Ko opravlja zdravniški pregled, ji zdravnik gleda v prsi, pri poslušanju pljuč mora vzdihovati, zdravnik pa vzdihuje nazaj in pravi, da ima pljuča »zelo lepo razvita«. Pri pregledu vida ob tablici s podobo ptiča, voditeljica pravi, da je to pa že velik »tič«, nakar zdravnik odgovori: »To je pa že orenk velik ... Vidim, da gre pregled v pravo smer.«[37]

Vidimo, da seksistični diskurz, ki se na ta način producira, opravlja funkcijo normalizacije, saj upravlja in konstruira stereotipne podobe ter mitološke obrazce o identiteti ženskosti, moškosti ter normativni spolnosti. Moramo namreč vedeti, da tako voditelj kot voditeljica poosebljata podobo za družbeno konstrukcijo spolov. Vse lastnosti, ki so jima pripisane, niso njune lastnosti, ampak generalizirane konstrukcije ženskosti in moškosti v družbi. Voditeljica je reprezentirana kot seksualni objekt, voditelj ali igralci v skečih pa kot »pravi moški«, mačisti, ki jo zalezujejo. Na primer v epizodi o avtoštopu[38] voditeljica (ženska) svojo seksualnost izrabi, da čimprej dobi prevoz (konotacija, da lahko ženska uspe samo s seksualnostjo in da to s pridom izkorišča, torej kot goljufivka, zapeljevalka). Vse skupaj pa kaže na še eno lastnost, in sicer politizacijo užitka. Se pravi, kako se sam užitek, ugodje kot nekaj imanentno seksualnega prenese v družbeno pojavno obliko, v dosego družbenega, političnega cilja. V užitek se vpiše politično, torej teleološkost, preudarnost in racionalnost.

Spajanje politizacije užitka s politizacijo narodnosti pa se kaže v naslednji epizodi[39], v kateri gre voditeljica v zabaviščni park, ker je ugotovila, da »ker ji ne gre z velikimi, ji gre z majhnimi«. Skratka, takšna obscena retorika s seksualno konotacijo se nanaša na avtomobile. Zato se po zabaviščnem parku vozi z električnimi avtomobili, katerih lastnik je od »tam dole«, ki ne zna slovensko, jo udarja po zadnjici, tlači žetone v dekolte itn., vmes pa pristavi: »Tako ti je to mala moja, kad voziš Bosanca.« Relacije ženske pasivnosti in moške aktivnosti pa se kažejo tudi v voditeljevih pogledih na nastopajoče pevke[40], patriarhalni diskurz pa se reproducira v naslednji sekvenci: »Kdor govori, kaj ve, ta ženo hval' al tož', kdor govoriti nič ne sme, je baba bolj kot mož.«[41]

»Črnci« in »cigani«
Poleg vseh opisanih značilnosti pa smo v oddaji zapazili tudi rasistične eksplikacije. V oddaji o podzemnih jamah[42] profesor Andrej Kranjc razlaga, da so odkrili tudi črno človeško ribico in da ni razloga za poimenovanje »človeška«,[43] zato ga voditeljica popravi in potolaži: »Saj imamo tudi črnce.« Takšnim podobam pa se ob bok postavljajo tudi reprezentacije nekaterih marginaliziranih družbenih skupin. Ko v oddaji odkrivajo izvor slovenskih priimkov[44], se že v uvodnem kadru voditeljica ponorčuje iz priimka sovoditelja: »Romih, Rom – ih, ti si pa Strojanov!« Etimološko enigmatičnost priimka Romih pa razreši strokovnjak za priimke profesor Janez Keber: »Priimek Romih je nastal iz pomenske podstave Rom, ki je lahko nastala po krajšanju iz imena Roman, ne kakšen Cigan.« Poleg negativne konotacije besede »Cigan« za drugačnost, neciviliziranost ali neevropskost pa vidimo tukaj tudi proces drugačenja, ko se meje mi-skupnosti konstruirajo na drugačnosti in inferiornosti drugega. Namreč voditelj v narodni oddaji, ki odkriva izvor slovenskih priimkov – torej same izvore naroda –, ne sme imeti priimka, ki izvira iz drugačnega, neciviliziranega kulturnega okolja.

Sklep
Naj na podlagi opisanih konstrukcij in podob v tv-oddaji Na zdravje! opozorimo na dva vidika. Najprej na oblastne implikacije, ki jih takšna reprezentacija reproducira v polja vsakodnevnih praks in relacij v družbi in ki se kažejo v razumevanju ter odnosih do raznih subkultur znotraj družbe. Se pravi, kako sama oddaja deluje kot mit, kako nabira arbitrarne znakovne sklope in jih reprezentira na način, kot smo videli. S tem pa vzpostavlja legitimacijo za dekultiviranje, dehumanizacijo in družbeni nadzor pogosto taistih znakovnih sklopov znotraj drugih kontekstov.[45] Ali poenostavljeno: kako se v imenu tradicije, ohranjanja slovenstva producirajo moralni gnev in pohodi na različne spolne, narodne, mladinske identitete ter njihove življenjske svetove itn. Kako so na podlagi binarne strukture mita vsi elementi, ki segajo prek roba te oddaje, drugačni, tuji, destruktivni in »škodljivi«. Pozitivnost in sociocentrizem »naše« skupnosti se namreč lahko konstruira le v relaciji do negativnosti drugih skupnosti. Še enkrat pa moramo poudariti, da oddaja Na zdravje! deluje simptomatsko in da je, če uporabimo logiko moralnih eksekutorjev, videti »neškodljiva« ravno zato, ker je odraz širših kulturnih in oblastnih relacij v sodobni družbi.

Glede na ugotovljene značilnosti, še posebej izrazit seksualizem, pa je smiselno vzpostaviti relacijo tudi do zakonsko-cenzorskih regulacij, ki upravljajo z usodo eksplicitno erotičnih vsebin v medijskih diskurzih, predvsem v fiktivnih žanrih. S tem se namreč avtomatsko določuje ločnico med »zdravim« in »škodljivim«. Onkraj teh meja ostajajo implicitne podobe, zakrinkane bodisi z masko zabave bodisi informiranosti ali česa drugega. V tem primeru seksizem ni v »škodljivi« pornografiji, ampak tudi in predvsem (!) v »zdravi« zabavi, zabavi, ki poteka na javnem servisu, v najbolj gledanem terminu, v neposredni prisotnosti otrok. Ideologija nas torej še vedno grabi tam, kjer je nočemo videti. Kraljeva glava pa še kar stoji.

1 Oddaja poteka vsak petek zvečer, v t. i. prime timu na prvem programu TV Slovenija.
2 Seveda je oznaka novo lahko tudi zavajajoča, saj se podoben režim reprezentacije že kar nekaj časa kaže v kulturnem fenomenu slovenskega turbofolka.
3 Tu lahko potegnemo vzporednico s politično samoreprezentacijo in samorazumevanjem pravnih regulacij kot demokracijo par excellence, namesto razumevanja demokracije v kulturnem smislu.
4 Foucault, Michel (1991: 66): Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina. S to metaforo Foucault označuje (napačno) razumevanje oblasti kot zatiralne, suverene, skratka oblasti, ki za svojo osnovo jemlje pravo.
5 Glej Barthes, Roland (1971: 269): Književnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit.
6 Ibid.: 269–282, 297–300.
7 Za primerjavo strukturalističnega mita in psihoanalitske fantazme glej npr. Hrženjak, Majda (1999): Elementi družboslovne analize mita: ali je mogoča celovita analiza mita. Časopis za kritiko znanosti 27 (194), 45–64.
8 7. december 2007.
9 22. februar 2008.
10 Oboje 12. oktober 2007.
11 27. april 2007.
12 24. september 2007.
13 Pojavljajo se tako akademiki, antropologi, poznavalci kot kvazistrokovnjaki.
14 7. december 2007.
15 21. december 2007.
16 21. december 2007.
17 Refren pesmi: »Ponosni smo na vse to, kar imamo, dušo, srce in pogum, za vedno srečni, če složni bomo skupaj, skupaj za Slovenijo.«
18 Gre za mlado pevko, ki je skupaj s še nekaterimi fanti in dekleti reprezentirana kot prava slovenska mladina, na kar nakazuje tudi refren pesmi: »Za Slovenijo živimo, njena smo mladina.« Nasploh je element složne, prave, narodnopožrtvovalne mladine signifikanten za vsako mitologijo naroda. Namreč, moramo vedeti, da mit deluje skozi reprezentacijo včeraj – danes – jutri: je iz preteklosti (večen) in hkrati deluje akcijsko, torej konstitutivno za prihodnost.
19 Hobsbawm, Eric (1997: 1): The invention of tradition. Cambridge: Cambridge University Press.
20 Glej Laclau, Ernesto (2000: 305): Constructing Universality. V: Judith Butler, Ernesto Laclau in Slavoj Žižek (ur.): Contingency, Hegemony, Universality: Contemporary Dialogues of the Left, 281–307. London: Verso.
21 Tukaj lahko omenimo še značilnost narodnozabavne glasbe, in sicer diskurz smejanja. Narodnozabavni ansambli – tako v oddaji kot nasploh – se pri svojem igranju in nastopanju smejijo ter poudarjajo videz zadovoljstva, veselja. S tem se predstavljajo kot veseli in dobri ljudje, hkrati pa implicirajo, da je to le odraz slovenskega naroda, ki je narod veselja, dobrote, složnosti.
22 16. november 2007.
23 7. december 2007.
24 21. december 2007.
25 Glej npr. 5. oktober.
26 5. oktober 2007.
27 7. december 2007.
28 27. april 2007.
29 Janez Janša se v oddaji pojavi šele v zadnji tretjini, vendar sama naracija oddaje vseskozi temelji na tej točki, ki je tudi zaplet (plot) in vrh zgodbe.
30 Luthar, Breda (2003: 297): Produkcija lokalne slave. V: Teorija in praksa 40 (2), 287–299.
31 Ibid., 310.
32 Voditeljičina izjava iz dialoga z voditeljem. 14. september 2007.
33 Oboje 25. januar 2008. Takšne dialoge lahko označimo kot nekakšen latenten podton vodenja oddaje.
34 30. marec 2007.
35 16. marec 2007.
36 Patriarhalni mit o nesposobnosti ženskih voznic. Poleg tega pa te epizode vseskozi temeljijo na takšnih ali drugačnih porno/erotičnih konotacijah okoli voditeljice oddaje.
37 16. marec 2007.
38 9. marec 2007.
39 1. junij 2007.
40 Npr. 5. maj.
41 8. februar 2008. Gre za šale, ki jih zlagata humorista Strašna Jožeta. Poglavitna tematika njunih šal je stereotipna obravnava žensk in relacij med možem in ženo.
42 26. oktober 2007.
43 Človeška ribica ima ime »človeška« zato, ker ima podobno polt kot človek, kar že v osnovi konotira, da temnopolta barva kože ni človeška in da temnopolti ljudje niso ljudje. Tukaj vidimo, kako globoko in široko so pomeni zasidrani v raznih diskurzivnih formacijah in kako delujejo kot podlaga za eksplikacijo primera, kot ga bomo videli tukaj.
44 22. februar 2008.
45 Kot smo dejali, deluje mit strateško, zato so njegove posledice realne, praktične. Ali kot pravi Mitja Velikonja, je mitologija usmerjena k praktičnemu cilju: »gre za zainteresirani pogled na določeno stvar«. Glej Velikonja, Mitja (2003: 9): Mitografije sedanjosti: študije primerov sodobnih političnih mitologij. Ljubljana: Študentska založba.

izpis

Roman Kuhar

»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov, takšno sodelovanje je naša prednost
»Voditelj oddaje pa ni Rom,« je na predstavitvi romske oddaje Naše poti dejala Tatjana Pirc, odgovorna urednica prvega programa Radia Slovenija, »ampak je Roman.« Tako je na simpatičen način opravila z dilemo, o kateri sem tudi sam veliko razmišljal: je primerno, da romsko oddajo vodi nerom?

K sodelovanju pri Naših poteh sem bil povabljen zgolj kot glas – kot tisti, ki bere napovedi prispevkov, ki jih pripravljajo romski novinarji. Romski voditelj, ki je že imel opravljeno govorno šolo za samostojno nastopanje pred mikrofonom, je namreč nekaj tednov pred začetkom oddajanja Naših poti odpovedal sodelovanje. Nekateri so menili, naj romski novinarji, ki trenutno obiskujejo govorno šolo, vseeno vodijo oddajo, češ da predvsem na televiziji in tudi na radiu dela nekaj ljudi, ki so govorno šolo preskočili. S tovrstno »pozitivno diskriminacijo« ne bi kršili samo profesionalnih standardov, ampak bi oddaji in novinarjem naredili medvedjo uslugo. Na radiu se namreč še kako sliši neizšolan glas.

Priprava radijske oddaje je skupinsko delo. Glavnino naloge opravi novinar ali novinarka, nič manj pomembno vlogo pa nima bralec, ki tekst bere, montažer, ki prispevek montira, in tehnik na programu, ki posnetek emitira v eter. Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu zato nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov – in ker sem povabilo k oddaji sprejel, lahko po petnajstih posnetih oddajah rečem, da je takšno sodelovanje naša prednost.

Naše poti se po radijskem formatu ne razlikujejo od drugih informativnih oddaj. Zanjo veljajo enaki profesionalni novinarski standardi kot za vsako drugo oddajo. V kontekstu romski radijskih programov in oddaj, ki obstajajo v Sloveniji, je to njena specifika in prednost. Naše poti namreč niso zgolj oddaja za Rome, ampak so hkrati tudi oddaja o Romih, vredna posluha širšega poslušalstva. V državi, kjer je socialna distanca do Romov konstantno visoka, je slednje za Rome morda celo pomembnejše kot prvo. Romi so namreč – kot je pokazala zadnja raziskava Dela Stik (marec 2008) – v Sloveniji poleg nacistov, narkomanov in satanistov najmanj zaželeni sosedje. Triinštirideset odstotkov vprašanih jih ne bi želelo za svoje sosede.

Čeprav so novinarji, ki sodelujejo pri nastajanju oddaje – Monika Sandreli, Bogdan Miklič, Romeo Horvat Popo in še nekaj občasnih sodelavcev, predvsem pa Enisa Brizani, ki poleg novinarskega dela opravlja tudi redaktorsko delo –, novinarji-začetniki v radijskem mediju, so bili tako rekoč vrženi v vodo in so morali splavati v zelo kratkem času. Medtem ko sem sam ob svojih radijskih začetkih pred več kot petnajstimi leti dobro leto snemal zgolj ankete na cesti – kar velja za najbolj enostaven radijski format –, so morali novinarke in novinarji Naših poti že od samega začetka pripravljati »odrasle« radijske prispevke – problemske, informativne, preiskovalne, portretne. Kako dobro jim to uspeva, bodo ocenili tisti, ki nas poslušajo – sam si bom dovolil izpostaviti le odlično redaktorsko delo Enise Brizani, ki s pomočjo Cirile Štuber, urednice večernega in nočnega programa, bdi nad vsemi prispevki, jih dodatno izpili, če so brušenja še potrebni, in poskrbi za to, da so Naše poti to, kar so – dobra romska oddaja z veliko potenciala za rast in nadgradnjo. Meni na koncu ostane samo še to, da sem in tja kakšen stavek naredim še malo bolj radijski in da vse skupaj zavijem s primernim glasovnim celofanom. Pri slednjem mi je v veliko pomoč Enisa, ki mi pomaga pri izgovorjavi in naglasih številnih romskih besed, ki jih je v oddaji treba prebrati. In skozi tovrstno sodelovanje in izmenjavo znanj in izkušenj se kristalizirajo Naše poti. Ker je Enisa pred kratkim opravila vmesno avdicijo – kar je pravzaprav kolokvij na polovici semestra v radijski Šoli za kulturo govora –, se v zadnjih oddajah glasovno pojavljava oba, s tem pa oddaji dajemo novo dinamiko.

Naše poti seveda niso oddaja brez napak, ki nima nobenega potenciala za rast. Prva stvar, ki pade v … uho, je količinsko prevladovanje slovenščine nad romščino. Radijski medij že sam po sebi težko prenaša prevajanje – televizija je s podnapisi v bistveni prednosti. Tiste prispevke, ki so posneti v romščini – predvsem gre za intervjuje z romsko govorečimi sogovorniki –, na kratko povzemamo v slovenščini in obratno: prispevke v slovenščini povzemamo v romščini. Slednjih je seveda več in če se – malo zares in malo tudi ne – strinjamo s tezo, da oddajo o Romih bolj potrebujejo Slovenci kot Romi, potem je to razmerje primerno. Sam bi si vseeno prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti.

Potencial oddaje
Drug potencial vidim v še boljši izrabi radijskega medija za prenos predvsem portretnih prispevkov. Ti namreč zahtevajo nekaj več patosa, za katerega pa v oddaji pogosto zmanjka prostora in časa.

Ključno vprašanje, ki se zastavi ob koncu vsakega novinarskega dela, je efekt, ki ga to delo doseže. Nas sploh kdo posluša? Nekaj odzivov smo prejeli, oglasili so se nam tudi Romi sami. Nekaterim je oddaja všeč, eden od njih pa je rekel, da je oddaja dolgočasna. Boljša bi bila, pravi, če bi vrteli glasbene želje. Tako kot to počnejo na komercialnih radijskih postajah.

In tako na koncu spet pristanemo pri klasični zgodbi o razmerju med resnimi in problemskimi novinarskimi prispevki in lahkotno vsebino, s katero komercialni programi grabijo množice. Vse to zastavlja še pomembnejše vprašanje – enotenje romske skupnosti, s katero zabrišemo razlike znotraj nje … Pa čeprav gre za nekaj na videz tako nepomembnega, kot je okus za radijski program. Seveda, Romi bi potrebovali tudi komercialno radijsko postajo. V množici copy paste radijskih postaj v Sloveniji bi bila to prava osvežitev, pa čeprav bi cel dan vrteli glasbene želje. Na Radiu Slovenija pa bomo medtem v oddaji Naše poti še naprej trmasto vztrajali pri profesionalnem in nekomercialnem pristopu k romski tematiki. In nenazadnje tudi k romski glasbi. Peter Barbarič, dober poznavalec te glasbe, v Naših poteh s preciznim izborom najraznovrstnejše romske glasbe iz različnih koncev sveta odlično razbija stereotip Balaševićeve podobe romskega ansambla na ohceti, ki ga ima večina izmed nas v glavi, ko pomislimo na romsko glasbo.

Sam bi si prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti.

izpis

Enisa Brizani

Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Pred začetkom »moje poti« se nisem kaj dosti ukvarjala z Romi in s tem, da je tudi v meni romska kri, saj sem na svoji poti uspeha nekako pozabila na to – Ali je sinonim za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? – O ustvarjanju oddaje za in o Romih na Radiu Slovenija
RTV Slovenija je v skladu z določbami Zakona o radioteleviziji Slovenija jeseni 2006 začela z izobraževanjem, katerega rezultat naj bi bili za samostojno delo usposobljeni novinarji. O samem izobraževanju v tokratnem prispevku ne bom izgubljala besed, namen je bil sicer dober, rezultat malo manj. Kasneje se je izkazalo, da ni bilo dovolj, da smo obvladali teorijo, manjkala nam je praksa. Ne glede na to je bilo samo izobraževanje koristno, vsaj zame – izvedela in naučila sem se veliko novih stvari, ki mi bodo prav prišle tudi v vsakdanjem življenju. Priznam, da po končanem izobraževanju nisem pričakovala ničesar. Veliko je bilo nedorečenih stvari, nismo niti vedeli ali oddaje bodo ali ne. Usoda je verjetno hotela, da sem danes redaktorica romske radijske oddaje.

Radovednost, odprtost, samoiniciativnost
Po pogovoru z odgovorno urednico prvega programa Radia Slovenija Tatjano Pirc sem kljub pomislekom sprejela izziv in 1. oktobra 2007 začela delati na prvem programu Radia Slovenija. Vedela sem, da me čaka ogromno dela in predvsem še učenja. Šele takrat se je zame začelo izobraževanje v pravem pomenu besede. Vsakodnevna novinarska dela, snemanja na terenu, vnašanje posnetkov v za to namenjen program, montiranje prispevkov in anket. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem prišla s terena, želela narediti prispevek in ugotovila, da ni posnetka. Na vse te stvari smo bili opozorjeni že na izobraževanju, a kot sem omenila, je bolj kot teorija pomembna praksa. Poleg mojega novinarskega izobraževanja je bilo treba določiti vsebine oddaj, se dogovoriti, kdo bo sodeloval pri oddaji in kdo jo bo vodil, saj sami še nismo imeli ustreznih licenc za nastopanje na radiu. Vse to je bilo na nek način prepuščeno meni. V prvih mesecih sem se počutila, kot da so me vrgli v vodo in da ne znam plavati. Občutek utapljanja je hitro minil, saj mi je ogromno pomagala urednica nočnega in večernega programa na Radiu Slovenija Cirila Štuber in me naučila držanja na gladini. Ko je bila ekipa sodelavcev nekako formirana in ko smo začrtali smer Naših poti, smo bili skeptični glede tem za oddaje in se spraševali, kje jih bomo našli in ali jih bo dovolj? Danes lahko rečem da se ni treba bati, da ne bi imeli o čem poročati, saj se teme ponujajo same od sebe. Novinar mora biti radoveden in spremljati dogajanje ne samo v bližnji okolici, temveč tudi širše, navezovati stike z različnimi ljudmi in se z njimi pogovarjati. Izobrazba pri opravljanju tega poklica ni tako zelo pomembna, pomembna je odprtost, samoiniciativnost, želja in veselje za opravljanje tega poklica.

V romščini ali slovenščini
Prišli smo tudi do ovire – kako delati oddajo? V katerem jeziku, romskem ali slovenskem? Prav bi bilo, da so oddaje v romskem jeziku, saj so namenjene Romom, toda ali bi s tem dosegli širši namen oddaje – predstaviti Rome v Sloveniji drugače od splošno znanega slabega mnenja večinskega naroda, s katerim se srečujejo Romi ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Ali bodo potem ljudje v Sloveniji gledali na nas drugače? Cigani (namenoma uporabljen slabšalni izraz) so umazani, kradejo, lažejo ... »Če ne boš priden, te bo odnesel Cigan,« strašijo mame svoje otroke ... Ali nas bodo potem bolje razumeli, ali bodo potem več vedeli o nas, naši zgodovini, kulturi in jeziku? Mojemu osemletnemu sinu se je zgodilo, da so ga imenovali »ciganski model« in da se je »rodil med Cigani«? Ne vem, ali sta bili ti zbadljivki povezani z mojim pojavljanjem v medijih ali z mojim priimkom (stric in oče sta v jazz in etno krogih znana glasbenika), dejstvo pa je, da sta se verjetno zaradi predsodkov staršev teh dveh otrok prenesli tudi na njihove otroke in s tem na mojega sina.

Zastavljalo se je tudi vprašanje, v katerem »narečju« romščine govoriti? V Sloveniji sta najbolj razširjeni t. i. »prekmurska« različica in »dolenjska« različica romščine, sledi ji narečje »gorenjskih« Sintov in narečja pozneje priseljenih Romov iz republik nekdanje skupne države. Če bi se odločali in govorili o televizijski oddaji, te dileme ne bi bilo, saj se da to »težavo« elegantno rešiti s podnapisi. Kako naj ravnamo na radiu, ki je popolnoma drugačen in zahtevnejši medij? Kako naj pristopimo in pritegnemo ne samo Rome, temveč tudi »Gadže« (beseda, ki v romščini pomeni nerome). Ubrali smo srednjo pot in se odločili, da bomo prispevke opremljali s povzetki oziroma prevodi. To pomeni, da novinar, ki naredi prispevek, povzame in prevede bistvo v romščino ali obratno, odvisno od sogovornika. S takim načinom dela se sicer porabi več časa, a smo uspeli združiti oba namena – oddaja za Rome in o Romih v Sloveniji. Razumejo nas Romi in Gadže. Če smo ali bomo z Našo potjo pritegnili k poslušanju Rome, jim pokazali, da je Naša pot njihova oddaja, v kateri lahko veliko izvejo in se tudi česa naučijo, in če bomo z Našimi potmi vsaj malo pripomogli k strpnejšemu odnosu Gadžev do Romov, če nas bodo ti spoznavali tudi v drugačni luči in potem mogoče na nas gledali drugače, potem je to za Naše poti in zame uspeh. Zame zato, ker s svojim delom prispevam kamenček na dolgi poti boljšega položaja romske skupnosti v Sloveniji. Vsi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjamo z Romi, zlagamo ta pisan mozaik. V Sloveniji se zadnje čase dosti, a vseeno premalo pozornosti namenja Romom. Vesela sem, da v medijih lahko zasledimo tudi pozitivne novice o Romih in ne samo zapisov v črnih kronikah.

Ali je uspeh, če živimo po pričakovanjih večine?
Položaj romske skupnosti v Sloveniji se počasi izboljšuje, predvsem pa sem vesela, da se za boljši položaj ne trudijo več samo Gadže – nevladne organizacije, profesorji z nekaterih fakultet, antropologi in jezikoslovci, temveč tudi Romi sami. Pred začetkom »moje poti« se nisem kaj dosti ukvarjala z Romi in s tem, da je tudi v meni romska kri, saj sem na svoji poti uspeha nekako pozabila na to, kar se pričakuje tudi od ostalih. Spraševala sem se, zakaj se ne trudijo »uspeti« tudi oni, tako kot recimo moj dedek, ki ni želel več živeti tako, kot so živeli včasih. A sem v tem času spoznala, kako trnova je pot iz tega začaranega kroga bede, revščine, nemogočih življenjskih pogojev in predvsem zaničevanja in nestrpnosti Gadžev. Ali je sinonim za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? Sama sem imela srečo in znam romsko, čeprav jezika v mladosti nisem uporabljala, vem, kakšno je življenje v romskem naselju, in vem, da sem bila tam kot otrok srečna. A vendar vem da sem vse to pozabila, dokler mi Naše poti niso obudile teh prijetnih spominov brezskrbnega potepanja po romani mahali – romskem naselju. Vem tudi, da moj otrok tega ne bo doživel in poznal. Njegovi otroci prav tako ne. Razen če mu vse to povem in če mene ali njega ne bo »sram« o tem govoriti, temveč bova ponosna na to, da imava v sebi romsko kri. Tako kot sem bila ponosna na moji prvi novinarski zadolžitvi na javni tribuni v Novem mestu. Ko je cela dvorana pljuvala čez Cigane, je moje srce kričalo od jeze in žalosti. Takrat sem začutila pripadnost in ponos, da je v meni tudi romska kri in hkrati žalost in sram, da se narod moje slovenske krvi obnaša tako poniževalno, slabšalno in kruto. Zato delam radijske oddaje za Rome in o Romih v Sloveniji. Zato si želim, da bi naše oddaje poslušali Romi in Gadže. Zato si želim, da bi čim več Romov sodelovalo pri izboljšanju položaja romske skupnosti. Zato si želim, da bi romski otroci lahko hodili v vrtec čisti, siti in brez skrbi, in da bi jih na tej poti spodbujali njihovi starši in učitelji. Da bi se ohranila in uredila obstoječa romska naselja. Da bi živeli drugače, a ne pozabili, kako smo živeli prej. Da bi Gadže začeli gledati na nas drugače in naučili svoje otroke, da v Sloveniji ne živijo samo Slovenci in naj sprejemajo tudi drugačne. Zato si želim, da bodo nekoč romski otroci uspešni zdravniki ali odvetniki in ne samo zaposleni prek javnih del. Da jih ne bo sram povedati da so Romi. Zato si želim, da bi uspeli, a hkrati ne pozabili, kdo smo.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost