Tom Watson: »Vi ste prvi mafijski šef v zgodovini, ki ni vedel, da vodi kriminalno združbo.«

James Murdoch: »Gospod Watson, prosim vas, to je popolnoma neprimerna trditev«.[1]

Vse je začelo januarja 2011, ko je Andy Coulson, nekdanji urednik pri News International (NI), britanske veje News Corporation Ruperta Murdocha, odstopil s položaja tiskovnega predstavnika britanskega predsednika vlade. Kmalu zatem je Coulsona aretirala policija zaradi suma storitve kaznivega dejanja korupcije in nezakonitega prisluškovanja telefonskih odzivnikov velikega števila ljudi, med katerimi je bila tudi mladoletna umorjena Milly Dower. Tej aretaciji je sledila še vrsta drugih, med katerimi so bili vodilni ljudi NI, nekdanji uredniki in novinarji tabloida News of the World, vključno z vodilnimi v policiji. Afera je tako iz tedna v teden postajala vse bolj neprijetna za vladajočo konservativno stranko. Predsednik britanske vlade David Cameron je imenoval posebno preiskovalno komisijo pod vodstvom sodnika lorda Levesona; njena naloga je v celoti razsvetliti vse potencialne zlorabe medijev.

Poslanec opozicijske laburistične stranke Tom Watson pa je v knjigi, ki jo je napisal s preiskovalnim novinarjem časnika Independent Martinom Hickmanom in je izšla pred kratkim, predstavil razsežnost načinov, kako je močna in vplivna medijska korporacija korumpirala britansko družbo in politiko. Knjiga Dial M for Murdoch: News Corporation and the Corruption of Britain (2012), napisana kot kriminalka, polna anekdot in zgodb iz novinarskega vsakdana, kaže, kako je Murdoch sistematično zlorabljal medije v svoji lasti za pridobivanje osebnih materialnih koristi. Murdoch ni pretirano maral dejstev. Za njega so bili mediji predvsem prenosniki njegovih političnih stališč, ki jih je skoraj vsakodnevno nalagal svojim urednikom in novinarjem. Murdochov imperij je tako postal »država v senci«, politiki, ki so vodili državo, pa prijatelji, katerih naloga je bila skrbeti za izpolnitev njegovih zasebnih interesov. Kot v knjigi dokazujeta Watson in Hickman, afera ni bila delo »enega pokvarjenega novinarja«, ki ni spoštoval zakon, tudi ne enega »pokvarjenega časopisa«, ampak je celotna korporacija delovala »pokvarjeno«. Najnovejši dogodki dokazujejo prav to.

Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«. Svetovalec ministra za kulturo, ki je neposredno nadzoroval medijski posel stoletja – nakup večinskega deleža BSkyB, ki ga je nameravala opraviti Murdochova korporacija – je bil v neposrednem stiku s lobistom, ki je zastopal interese korporacije. Pridobljena elektronska komunikacija med njima dokazuje, da je svetovalec ministra Murdochovem lobistu pošiljal zaupne notranje informacije o ponudbi drugega zainteresiranega kupca. Čeprav minister zagotavlja, da o tem ni bil seznanjen in da je celoten postopek vodil korektno in v javnem interesu, dokazi, ki jih je zbrala Levesonova komisija, govorijo nasprotno. Časopis Guardian je v svojem Datablogu[2] o tej temi objavil sto dokumentov, ki dokazujejo obstoj sistemske korupcije in vpletenost številnih vplivnih britanskih politikov (nekdanjih in sedanjih).

Roy Greenslade, novinar in urednik v številnih britanskih tiskanih medijih, v svoji odlični knjigi o zgodovini britanskih časopisov[3] opisuje, kako je Murdoch uporabljal svojo medijsko moč. Številne priče opisujejo, kako so Murdoch in nekdanja predsednica britanske vlade Margaret Thatcher bili v rednih stikih oziroma kako je Murdoch osebno diktiral ekonomsko politiko njene stranke. »Gospod predsednik vlade«, kot so ga imenovali, je bil za svoje storitve bogato nagrajen s spremembo zakonodaje na področju omejevanja medijskega lastništva in varstva konkurence, ki mu je zagotovila pravno podlago za gradnjo medijskega imperija.[4] Številni starejši britanski novinarji se spominjajo skrajno nasilnih spopadov med sindikati in policijo v tem obdobju[5], načina, kako so servilni Murdochovi novinarji sistematično demonizirali sindikalne voditelje in leve stranke nasploh, številnih laži in izmišljenih propagandnih zgodb, ki so ohranjali na oblasti Thatcherjevo in uničevali opozicijo. Murdochovi mediji, med katerimi je imel pretorijansko vlogo tabloid Sun, so bili znani po zvestobi konservativni stranki, njegovi novinarji pa po številnim nelegalnim metodam pridobivanja informacij, vdiranju v zasebnost ljudi, izsiljevanju z objavo ali pa neobjavo določenih zgodb ter po brutalnem kaznovanju vseh, ki bi nasprotovali takšni politiki.

Murdochov »primer« nazorno kaže, kako delujejo »vrtljiva vrata«, ki poganjajo visoko politiko in medije. Temeljno vprašanje razumevanja, kako korupcija deluje, je njen vpliv na vladanje – bolj natančno slabo vladanje, ki uničuje demokracijo. Demokracija zahteva, da tisti ki vladajo, to počnejo v korist (ne interesu) vseh. Demokracija temelji na svobodi izražanja, svobodi govora in svobodi medijev. Koruptivni mediji pa so smrt demokracije. Takšni mediji so globoko nedemokratična inštitucija, ki državo spreminja v zasebno podjetje.

Kot ugotavlja Lawrence Lessig v knjigi Republic, Lost, je temeljno vprašanje današnjega časa učinkovitost nadzora nadzornikov in boj proti korupciji.[6] Korupcija odvisnosti (dependence corruption), pravi Lessig, označuje proces (stanje), v katerem se zakonodajna in izvršna veja oblasti spreminjata v institute za legalizacijo in legitimizacijo koruptivnih odnosov. Pri razumevanju tega pomena korupcije se moramo osredotočiti na procese, ki so pripeljali do ugrabitve države (state capture) in samega procesa vladanja, in ne toliko na konkretne koruptivne prakse.[7] Čeprav Lessig pravi, da je temeljni problem korupcije »denar na napačnem mestu« in ustvari razliko med podkupovanjem (quid pro quo) in »ekonomijo uslug« (gift economy), je ključno vprašanje razumevanja, kako korupcija deluje, osredotočanje na stanje korupcije v posamezni družbi.[8]

V tem pomenu je za našo analizo pomembno razumevanje demokracije kot način vladanja, reprezentativne demokracije pa kot republike – res publica – kot načina upravljanja javnih zadev. Vezivno tkivo tega načina vladanja je javni interes, ki se ne nanaša samo na razlikovanje med zasebnim oziroma posebnim interesom in splošnim dobrim, temveč zajema tudi njegovo »materialno« razsežnost. Temeljna funkcija republike je, da to razliko prepozna in ji pri vladanju sledi. Pomen (ali vsebino) javnega interesa ni mogoče določiti vnaprej, ampak se njegova vsebina definirana šele skozi javno razpravo, v kateri se soočajo partikularni interesi vseh sodelujočih. Javni interes ne označuje soglasja v družbi okrog določenega (javnega) vprašanja, ampak je smernica, ki določa konkreten način vladanja. V tem pomenu je javni interes dejansko javna korist, ki jo ima družba kot celota, ne glede na to, kakšni so trenutni interesi posameznikov. Če dobro vladanje sledi temu razlikovanju, potem je treba dodati, da mora biti podobna razsežnost tudi vodilo delovanja državljanov.

Državljanstvo (in ne medijsko delovanje) moramo predvsem razumeti kot javno službo. Državljan kot nosilec javne službe je na enak način dolžen pri svojem delovanju zasledovati javno korist in ne slediti le svojemu zasebnemu interesu. Kot pravi Zephyr Teachout, tudi državljani so lahko koruptivni, če svojo javno službo uporabljajo za sledenje zasebnemu in ne javnemu interesu. Oni so tudi odgovorni za integriteto vlad, ki jim vladajo.[9] Podobnega mnenja je tudi Guillermo O’Donnell.[10] Pomemben prispevek krepitvi principa horizontalne odvisnosti je domneva, da politična avtoriteta izhaja iz vsakega posameznega člana demosa. Demokracija zahteva, pravi O’Donnell, da morajo tisti, ki upravljajo javne zadeve, delovati v imenu dobrega za vse. Če moč prihaja iz ljudstva (njegovega vsakega posameznega člana), je ljudstvo dolžno sodelovati pri sprejemanju kolektivnih odločitev in zagotoviti javnosti tako vsebine teh odločitev kakor tudi način njihovega prejemanja.[11] Če idejo politične transparentnosti povežemo s pojmom korupcije odvisnosti, je dobro vladanje (tisto, na katerem temelji republika) odvisnost od demosa in samo od demosa.

Za potrebe tega prispevka želimo samo postaviti pod vprašaj samoumevnost ideje, da so mediji neodvisni od centrov moči (čeprav dokazujemo, da so zaradi lastniške strukture del le-teh) in da je ključni argument zagotavljanje njihove avtonomije prav ta tip neodvisnosti. Naša teza je, da je v kontekstu korupcije treba opozoriti na njihovo odvisnost od javnosti, ki jo ne moremo in ne smemo zamenjati s pojmom, ki ga mediji enako samoumevno izpostavljajo, delovanja v javnem interesu.

Če je tradicionalna merila krepostnega vedenja težko doseči, je interese težko definirati, pravi Hirschman.[12] In prav v tem je del problema. Čeprav je javni interes temeljno vodilo novinarskega delovanja (lahko bi rekli temeljno merilo krepostnega vedenja), je njegova definicija daleč od tega, da bi bila jasna. Javni interes, tako definiran, zajema ne samo interese javnosti, temveč tudi interese novinarjev in medijskih lastnikov. Očitno pa je, da takšno sožitje interesov v nobenem primeru ne prinaša enake koristi za vse.

Produkt ekonomije vplivanja je, da preusmerja delovanje tistih, ki imajo moč, od odvisnosti od ljudstva. Rezultat tega procesa je, da nam vlada korupcija.[13] To bomo poskušali pokazati na treh problemih, ki jih proizvaja taka škodljiva oblika vladavine: odvračanje pozornosti, izkrivljanje (ugrabitev regulacije) in izguba zaupanja.[14] Vse tri probleme lahko analiziramo na primeru delovanja dveh »vej« oblasti, ki naj bi delovanje v interesu ljudstva (javnem interesu) – parlamenta in medijev. Odvračanje pozornosti obeh institucij[15] lahko ugotavljamo glede na to, katera vprašanja dominirajo njihovih kazalom javnih razprav – o čem razpravlja in odloča parlament in o čem poročajo in razpravljajo mediji.

Hacker in Pierson v knjigi Winner-Take-All Politics opozarjata na dejstvo, da so vlade neobčutljive na javne preference in potrebe tistih brez moči in da živimo v dveh društvih – deželi večine (broadland) in domovini bogate manjšine (richistan).[16] Pri poglabljanju prepada med deželo večine in domovino manjšine ni pomembna ugotovitev o naraščajoči neenakosti, temveč vzroki, zakaj in kako ta neenakost narašča. Skratka, ni problem (le) v tem, da nekateri postajajo bogati (bogatejši) in drugi ne, ampak da tisti, ki postajajo bogatejši, ustvarjajo svoje bogastvo s pomočjo države in njenih regulativnih ukrepov. V tem primeru se pojem korupcije odvisnosti nanaša na dejstvo, da se bogastvo ustvarja tako, da finančna moč ugrabi politiko in s pomočjo ugrabljene politične moči vpliva na sprejemanje zakonodaje, ki jo bo naredila za še bogatejšo. Vpliv na politične odločitve je danes zagotovljen tistim državljanom, ki imajo denar.[17] In to je prav tisto, kar Lessig označuje s pojmom odvisne korupcije.

Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) za leto 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011) opozarja na podobna vprašanja sicer pod skupno definicijo »sistemske korupcije«. Od trinajst ključnih dejavnikov za razcvet sistemske korupcije jih ima, po mnenju KPK, Slovenija dvanajst. Neposredno povezavo s medijskim področjem imata dva: politizacija ali netransparentnost privatizacije medijskega prostora in vpliv lobijev na zakonodajni proces.[18]

Privatizacija slovenskih medijev je tipičen primer razlaščanja javnega interesa na področju medijev v korist majhnega števila politično močnih posameznikov; njihova naloga v tem procesu je bila, da varujejo medije v svoji lasti od možnega vpliva nasprotne politične opcije in za to delo dobijo ustrezno plačilo v obliki ugodnih bančnih posojil in priložnosti za privatizacijo ostalega premoženja v državni lasti. Proces ugrabitve medijev od politično in ekonomsko močnih skupin je omogočala pomanjkljiva regulacija in neobstoj medijske politike, ki bi jasno definirala cilje razvoja medijskega sektorja v daljšem časovnem obdobju.

Eden glavnih indikatorjev korupcije odvisnosti je povezan s sprejemanjem medijske zakonodaje in vplivom interesov posebnih skupin. Če se pri ostalih zakonodajnih postopkih, lobisti in interesne skupine trudijo zadevo opraviti daleč od oči javnosti (občasno razkritje kakšnega posamičnega primera služi samo za moralno zgražanje ne pa za sistemske ukrepe), so bila pri sprejemanju medijske zakonodaje medijskim lastnikom vrata parlamenta na stežaj odprta. Leta 2006 je rigorozno in škodljivo spremembo Zakona o medijih glede pravice do odgovora in popravka opravil na matičnem odboru DZ v imenu pristojnega ministrstva kar lastnik medija sam. V zameno za te spremembe je isti lastnik dobil za »plačilo« ustrezne zakonske člene, ki so dobesedno legalizirali njegove lastniške akrobacije. Dogodki ob rušenju predloga novega Zakona o medijih in avdiovizualnih storitvah leta 2011 kažejo, da je v Sloveniji mogoče spremeniti medijsko zakonodajo izključno s podporo medijskih lastnikov.

Ne gre spregledati, da je na seznamu lobistov, ki delujejo v Sloveniji, med 59 lobisti celo 39 kot primarno področje svojega delovanja navedlo avdiovizualno politiko in medije. Obstaja samo en način, kako lahko sprejmeš zakon in milijon (evrov?) načinov, kako lahko preprečiš njegovo sprejemanje.

Procesu privatizacije ali bolj natančno ugrabitve zakonodajne veje oblasti je treba še dodati podatke, ki jih je KPK objavila na koncu svojega poročila in se nanašajo na korelacije finančnih prihodkov posameznih podjetij s spremembami oblasti na lokalni in državni ravni. Kljub temu da v poročilu gre za podjetji »A« in »B«, je iz zbranih podatkov možno ugotoviti, da za njimi stojita dva največja zakupnika medijskega prostora, ki nadzorujeta praktično večino oglaševanja v Sloveniji in s tem ne samo neposredno vplivata na razporeditev oglaševanja v medijih, ampak odločate tudi o tem, kateri medij bo preživel in kateri ne. Iz podatkov je razvidno, da pri navedenih podjetjih obstaja visoka korelacija med spremembami vlade na oblasti in izplačili proračunskih uporabnikov.[19]

Iz podatkov je mogoče razbrati, kako se priliv finančnih sredstev, ki sta jih podjetja dobila, časovno ujema s spremembami vlade – eno podjetje je prevladovalo (ali pa imelo skorajda vse) pri pridobivanju sredstev v obdobju 2004–2008, drugo pa v obdobju 2008 do vključno maja 2011. Po podatkih Ajpesa (5. 11. 2011) je podjetje finančno favorizirano v tekočem vladnem obdobju (ne vidimo nobenega razloga, zakaj KPK ne govori o konkretnih podjetjih in konkretnih lastnikih), podjetje Media Pool v lastništvu pet oglaševalskih agencij: Pristop skupina (lastniško povezana s podjetjem DZS, lastnikom časnika Dnevnik, eden od lastnikov podjetja je registrirani lobist), Studio 3S (eden od lastnikov je registrirani lobist in nekdanji član delovne skupine za pripravo nove medijske zakonodaje), Agencija Imelda (lastnik registrirani lobist), Luna TBWA in Futura FMLY. To so očitni znaki sistemske korupcije, ki pa se dogajajo v institucijah (medijih), ki bi morale kritično nadzorovati tiste, ki imajo denar in moč.

Zagotavljanje pluralizma in podeljevanje državnih pomoči je očiten primer tega, kar bi lahko imenovali »institucionalna korupcija«.[20] Kljub izdatnemu, več kot desetletje trajajočemu državnemu sofinanciranju medijev, ni nobene raziskave, ki bi pokazala, da je ta pomoč prispevala k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijev ali pa državljanom zagotovila raznolikost vsebin, ki jih trg ni zagotavljal. Leta 2009 je država prek ministrstva za kulturo razdelila 3,4 milijonov evrov sredstev državnih pomoči. Glede na obseg sredstev in majhno število enih in istih prejemnikov gre za eno najbolj subvencioniranih dejavnosti. Pri tem pa ne smemo spregledati, da so med največjimi dolgoletnimi prejemniki te pomoči medijski lastniki, ki že leta in leta uspešno lobirajo v državnem zboru za svoje lastne interese. Gre za lokalne in regionalne medije, katerih župani sedijo v državnem zboru in brezpogojno sledijo interesom svojih lokalnih medijskih baronov in barones. Pogosto pa so ti župani/poslanci še lastniško povezani s temi mediji, saj imajo občine v njih lastniške deleže. Tako nastopajo v treh vlogah hkrati: kot poslanci nastopajo v vlogi zakonodajalca, kot župani v vlogi lokalnega oblastnika in hkrati še samega lastnika medija-prejemnika državnih sredstev. Nadzor je popoln, koncentracija moči pa neomejena.

Koruptivna tveganja obstajajo tudi na področju lokalnih občinskih medijih. Veljavna medijska zakonodaja glasila lokalnih skupnosti sploh ne definira kot medije. V praksi to pomeni, da za izdajanje ne veljajo nobena zakonska določila, ki zagotavljajo novinarsko in uredniško avtonomijo. Lokalna glasila, za katerih financiranje se po naših ocenah uporabi približno dva milijona evrov, običajno nimajo urednika in zaposlenih novinarjev ter ne zagotavljajo minimalnih standardov ustreznega informiranja državljanov na lokalni ravni.

Uradne analize, ki bi poglobljeno ugotavljanje obstoj koruptivnih praks v medijih, skoraj ni. Prvi korak je lahko osredotočanje analize na tri ključna področja: transparentnost lastništva v medijih, prerazporejanje oglaševalskega denarja in državnega oglaševanja v medijih in privatizacija javnega servisa skozi različne oblike zagotavljanja zasebnih interesov. Poglejmo dva različna pristopa ugotavljanju korupcije na medijskem področju – na Hrvaškem in v Srbiji.

Kronološki povzetek vseh koruptivnih afer na Hrvaškem v času, ko je bil predsednik vlade Ivo Sanader, je opisan v knjigi Dražena Rajkovića Kako je Ivo Sanader ukradel Hrvaško.[21] Knjiga je tipičen primer žurnalističnega opisovanja korupcijske hobotnice predvsem skozi analizo številnih novinarskih prispevkov, ki so o določenih »aferah« poročali leta in leta, preden so se državne inštitucije, zadolžene za nadzor in pregon kriminala, dejansko odzvale. Za našo analizo je pomembno, da je avtor večino gradiva pridobil iz objavljenih novinarskih prispevkov. Kronološka analiza poročanja o korupciji ima za moto izjavo, da je Hrvaška pred Sanaderjem živela v »državi z mafijo«, po Sanaderju pa v »državi, ki ji vlada mafija«.[22] V knjigi – razen posebej obdelane afere Hypo Banke, ki je po svojih finančnih dimenzijah predstavlja največjo korupcijsko afero ne samo na Hrvaškem, ampak tudi v Evropi – je obdelanih pet glavnih modelov »kleptokratskega obnašanja Sanaderjeve korupcijsko vodene vladavine«: nespoštovanje procedur in pravil javnega naročanja, politično vodena privatizacija, v kateri je dostop do lastninjenja imela majhna klika posameznikov, črpanje denarja iz javnih podjetij za zasebne ali strankarske koristi, velike špekulacije z gradbenimi zemljišči ter politična korupcija. Znotraj teh pet modelov avtor kronološko obdela šestdeset največjih afer nekdanjega predsednika vlade Ive Sanaderja in pri tem opozori na mehanizme, ki so jih omogočili, opiše vlogo posameznih udeležencev, oceni škodo, ki je bila narejena državnemu proračunu, in opozori na »materialne, moralne in psihološke posledice, ki jih je vsaka od teh afer pustila na nacijo, pripeljano do roba gospodarskega prepada«.[23]

Pomembna ugotovitev knjige je, da Sanader nikoli ne bi mogel zgraditi tako celovit koruptivni mehanizem upravljanja s stranko in državo, če mu pri tem ne bi pomagali tako državni kakor tudi zasebni mediji, katerih lastnike je zadovoljil tako, da so imeli neposreden dostop do državnega denarja oz. do finančnih tokov prek bank, ki jih je imel neposredno pod svojim nadzorom (npr. Hypo Banko). Za vzdrževanje Sanaderjeve javne podobe in njene nedotakljivosti je poskrbela trda kontrola nad javno televizijo z imenovanjem strankarsko podobnih članov sveta HRT in posredno z imenovanjem odgovornih urednikov in novinarjev. Drugi veliki izdajatelj v Sanaderjevem medijskem imperiju je bilo podjetje Europapress Holding (EPH), katerih lastnika sta bila hrvaški novodobni tajkun Ninoslav Pavić in nemška medijska korporacija WAZ iz Essna. Za ustrezno medijsko podobo in medijsko »tišino« je Sanader Paviću omogočil nakup dnevnika Slobodna Dalmacija, ki je bil takrat še v državnem lastništvu. Posledice? Popolno opustošenje medijskega sektorja, številne nove korupcijske afere, ki kažejo na zlorabo javnega denarja na HRT, in poskus nove koalicije, da bi zaradi nespoštovanja javnega interesa vzpostavila politični nadzor nad HRT.

Na temelju analize Poročila, ki ga je pripravil srbski Svet za boj proti korupciji (v nadaljevanju Svet)[24], bomo poskušali predstaviti nekaj ključnih ugotovitev za ugotavljanje koruptivnih tveganj v medijskem prostoru. Ker je svoboda medijev postavljena pod vprašaj in ker brez svobodnih medijev ni boja proti korupciji, tako Poročilo, je Svet od 50 najpomembnejših državnih organov v Srb­iji zahteval dokumentacijo o vseh oblikah sodelovanja s mediji, agencijama za odnose s javnostmi, marketinškimi agencijami, produkcijskimi hišami in drugimi medijskimi subjekti med januarjem 2008 in junijem 2010, da bi ugotovili, kako državni organi izvajajo svoj vpliv na medije.[25]

Analiza obsežne dokumentacije je pokazala, da je koruptivna dejanja in koruptivna tveganja, ki se nanašajo na medije, možno ugotavljati na treh področjih: netransparentnost medijskega lastništva; ekonomski (finančni) vpliv državnih institucij na delovanje medijev skozi različne oblike nenadzorovanega prerazporejanja in podeljevanja proračunskih sredstev; in delovanje javnega radiotelevizijskega servisa (RTS), ki je »namesto izvajanja javne službe postal servis političnih strank in vladajočih elit«.[26]

Osredotočili se bomo na drugi, izjemno močni dejavnik korupcijskega tveganja na medijskem področju – razporejanje državnega oglaševanja in drugih oblik državne pomoči. Vpliv na poslovanje medijev s politično motivirano razporeditvijo državnega oglaševalskega denarja ima za posledico, da se mediji (zlo)uporabljajo kot sredstvo za oblikovanje javnega mnenja glede nekaterih vprašanj, za dvigovanje političnih ratingov (tako strank kot tudi posameznih politikov) ali pa zaradi osebnega bogatenja posameznikov. Trendi so zelo jasni. Stranke in politiki s sredstvi iz državnega proračuna vzdržujejo mrežo politično profiliranih in motiviranih agencij, katerih lastniki skozi mrežo majhnega števila politično močnih ljudi v celoti obvladujejo medijski prostor.

Zaradi takšne ugrabitve finančnih tokov v večini medijev ni nobenega kritičnega odnosa do delovanja državnih organov, razen ko to ustreza določenim političnim strankam ali pa delu politične elite.[27] Finančni vpliv državnih inštitucij na medije, v katerih imajo ključno vlogo oglaševalske agencije, je najmočnejše korupcijsko tveganje oz. najbolj problematična oblika vplivanja in izvajanja pritiska na medije, ki ruši vse mehanizme zunanjega nadzora nad delovanjem državnih organov.

Poročilo Sveta za boj proti korupciji v Srbiji ponuja vpogled v sistem, po katerem potekajo finančne transakcije med državo in mediji s posredovanjem oglaševalskih agencij.

Podeljevanje neposrednih državnih pomoči za subvencioniranje programskih vsebin, ki jih država definira kot programske vsebine v javnem interesu. Ker država nima medijske politike in jasno definiranega javnega interesa, v medijih poteka subvencioniranje programskih vsebin in posameznih medijev po političnih kriterijih.

Najemanje oglaševalskih agencij in agencij za odnose z javnostjo (običajno gre za paketno ponudbo), za obveščanje javnosti o delovanju državnih institucij, ki običajno pomeni »banalno ponujane promotivnih informacij o delovanju funkcionarjev, ki vodijo določene resorje, po sistemu kdo plača več, dobi več prostora«.[28]

Ponujanje storitev v obliki že narejenih medijskih vsebin (»vsebine na ključ«). Najemanje produkcijskih hiš, ki posnamejo videomaterial o delu posameznega ministra oz. o temah, ki ga njegov resor pokriva, na uporabo drugim medijem. Kljub temu, da gre za propagandno gradivo, ki ga neposredno financirajo državne institucije, se te plačane vsebine v medijih pojavljajo kot uredniško oblikovane vsebine.

Javna naročila, namenjena zakupu medijskega prostora za objavo plačanih oglasov. Zakup običajno poteka prek velikih medijskih zakupnikov, ki so navadno v lasti oglaševalskih agencij. Plačane informacije tako obsegajo različne oblike državnega oglaševanja od informacij, ki naj bi bile pomembne za javnost (različne kampanje ozaveščanja ali informiranja javnosti), objave za razpis novih delovnih mest, objave podjetij v državni lasti ali pa pozivi za prijavo na različne projekte, ki jih financira država.

Specializirane storitve informiranja javnosti, ki vklju­ču­je­jo financiranje različnih kampanj ali pa najemanje strokovnjakov in svetovalcev za odnose z javnostjo.

Različne kratkoročne in dolgoročne pogodbe za svetovalna dela, s katerimi se poskuša vplivati na oblikovanje javnega mnenja okrog določenih javnih vprašanj.

Naročanje posameznih medijskih storitev in servisov, kot je recimo kliping. Tako oglaševalske agencije merijo učinek »svojih« kampanj na javno mnenje. Nekateri mediji so tako dobili sredstva za dodatno spremljanje posameznih državnih institucij, kar pomeni, da so mediji postali servis državnih organov in ne njihovi kritični nadzorniki.

Neposreden nakup velikega števila izvodov določenega medija za potrebe državne uprave in državnih institucij (nanaša se predvsem na tiskane medije).

Sofinanciranje različnih civilnodružbenih projektov, ki naj bi nadzirali (in deloma tudi izvajali) javne politike.

Financiranje različnih raziskav in analiz, ki bi jih lahko izvajale za to že plačane in strokovno usposobljene državne ustanove.

Odvisnost medijev od politično pogojenega državnega oglaševanja je najbolj vidna v primeru največjega srbskega telekomunikacijskega operaterja. Delež finančnih prihodkov medijev od sredstev, ki jih oglaševanju namenja Telekom Srbije, znaša od 1,5 do 17,7 odstotka celotnih prihodkov. Za nekatere medije je odvisnost od tega denarja tako velika, da bi prekinitev pogodbe pomenilo tudi njegovo ukinitev. Zato ne preseneča, da je v večini medijev nemogoče prebrati kakršenkoli kritični novinarski prispevek, ki bi se nanašal na delovanje državnega telekomunikacijskega operaterja.

Prav na tem mestu pa je treba opozoriti na vprašanje cene oglaševalskega prostora, ki ga v popolnoma netransparentnem postopku določajo veliki medijski zakupniki. In prav te podatke je skoraj nemogoče dobiti. O njih ne govorijo ne oglaševalci in ne mediji. Stanje na oglaševalskem trgu pa ima zelo velik (če ne odločujoči) na delovanje medijev.

Zakupniki kot novodobni »cenzorji« dejansko določajo, kateremu mediju, pod kakšnimi pogoji plačila in za kakšno plačilo bodo prodali oglase. Zakupniki medijskega prostora (ki so običajno pravne osebe v lasti največjih oglaševalskih agencij) na veliko odkupujejo oglaševalski prostor od posameznih medijev in ga potem prodajajo klientom oziroma oglaševalcem po višjih zakupnih cenah od tistih, ki so bile dogovorjene z mediji. Ti »popusti« pa se lahko gibljejo od 10 pa tudi do 70 odstotkov od dejanske vrednosti zakupljenega oglaševalskega prostora. Pogostokrat se zgodi, in to je v Poročilu ugotovil tudi Svet, da agencije medijem plačajo samo manjši delež dogovorjene vsote, ostanek pa je se lahko uporablja kot pomemben instrument nadzora nad poročanjem medijev.

Če izhajamo iz najbolj enostavne definicije, po kateri je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobivanja koristi zase ali za drugega, je vsako novinarsko delovanje, ki ni v interesu javnosti, koruptivno. O obstoju »incestuoznega razmerja med mediji in oblastjo« je v knjigi Novi psi čuvaji pisal Serge Halimi.[29] To Halimijevo tezo ne jemljemo kot metaforo, kot so jo razumeli novinarji oziroma bralci njegove knjige, ampak kot dejstvo. To »incestuozno razmerje« lahko opišemo tudi s pojmi korupcije odvisnosti in institucionalne korupcije. V primeru korupcije odvisnosti gre za premikanje odvisnosti od javnosti k različnim centrom moči, pri čemer gre za nesprejemljivo obliko »trgovanja s interesi«. Institucionalna korupcija na medijskem področju pa povzroča še hujše posledice. Po eni strani gre za slabljenje moči različnih institucij, katerih temeljna naloga je nadzor nad spoštovanjem zakonodaje, na drugi pa za slabljenje zaupanja javnosti v delo vseh državnih institucij.

Korupcija medijev je tema, o kateri je zelo malo raziskav. Poročilo srbskega Sveta za boj proti korupciji temelji na podatkih, ki jih je lahko zbrala pooblaščena institucija. Kljub temu da so v poročilu navedene številne kršitve obstoječe zakonodaje in popisane konkretne oblike ugrabitve javnih finančnih tokov, uradnih ukrepov politike ni bilo. Tudi hrvaška zgodba pokaže, kako deluje koruptivna povezava med mediji in politiko. V Sloveniji je ocena stopnje korupcije v medijski sferi v Sloveniji dokaj visoka in so detektirani ključni dejavniki tveganja, vendar slovenskemu primeru v delovanju pristojnih institucij manjka tisto, kar je temelj vsake novinarske informacije – kdo?, kdaj?, kje?, kako? in zakaj? Dokler vse ostaja pri oceni in na ravni splošnega opisovanja razmer v medijih, se koruptivna razmerja in njihove katastrofalne posledice neovirano nadaljujejo.

Britanski primer z začetka tega prispevka kaže na nekaj ključnih stvari, na katere treba biti pozoren pri raziskovanju medijske korupcije. Prvič, gre za sistemski pojav in ne za posamezne »pokvarjene« novinarje in medije. Drugič, gre za kompleksne mehanizme »trgovanja s interesi«, pri katerih lastniki »mnenjske moči« trgujejo z nosilci politične moči v družbi. In tretjič, gre za sposobnost določenega dela novinarjev in medijev, da se lotijo pojavov medijske korupcije, kljub pravilu, da »pes ne grize drugega psa«.

Analiza in ocena Nacionalni sistem integritete, ki smo jo v Društvu Integriteta – Transparency International Slovenija objavili februarja 2012, potrjuje, da so mediji ključen del sistema integritete. Nizka ocena integritete medijev (ocena 25 na skali od 0 do sto) je rezultat ogrožene neodvisnosti, s tem pa je ogroženo tudi korektno, objektivno in nepristransko obveščanje javnosti o korupciji, delovanju vlade, zasebnega sektorja in nosilcev moči. Neodvisnost in svoboda medijev sta zaradi političnih in ekonomskih pritiskov, netransparentnosti in vplivov lastništva ter količine oglaševanja resno ogroženi.

Razmere na področju delovnih razmerij v medijih ogrožajo razvoj kakovostnega novinarstva. Preiskovalno novinarstvo je še vedno premalo razvito. Kar tri četrtine novinarjev čuti pritiske politike, gospodarstva, oglaševanja in lastnikov medijev, kot ugotavljam v raziskavi Pojav korupcije med novinarji (KPK). Zaradi vseh razmer so tako vedno bolj tudi sami novinarji izpostavljeni korupciji. V pogojih, v katerih v praksi niso v zadostni meri vzpostavljeni mehanizmi za zagotavljanje integritete medijev, hkrati pa se slabšajo razmere, v katerih delujejo, se lahko vprašamo o njihovi zmožnosti, da delujejo kot ključni vir informacij o korupciji in zlorabah v politiki in gospodarstvu.

Lastniki medijev v Sloveniji svojega medija ne vidijo kot vir informacij za javnost, temveč kot sredstvo za vpliv na odločevalce. Oglaševalci v primeru kritičnega poročanja lastnike medijev izsiljujejo s prekinitvami oglaševalskih pogodb. Ti pa urednikom in novinarjem preprečujejo obravnavanje tem, o katerih izdajatelji menijo, da bi »škodovale njihovim interesom«. Novinarji so kaznovani z znižanjem plače, premestitvami v druga uredništva, disciplinskimi postopki, grožnjami z izgubo službe. Osrednja pozornost je namenjena hitri produkciji novic, posledica pa je nižja kvaliteta novinarskega dela, zlasti ko gre za raziskovanje.

Kjer so mediji odvisni in se ne ravnajo po pravilih stroke, kjer je prost pretok informacij osiromašen ali omejen, je korupcije v novinarstvu več. Pojavlja se tudi strah pred negativnimi odzivi na prispevke, imenovanimi »flak«[1]. Gre za discipliniranje medijev, tudi s podkupovanjem in sponzoriranjem. Nagnjenost novinarjev k podkupljivosti ter moč gospodarskih interesov in kapitala sta pripeljala do novega tipa novinarstva, ki povzroča krizo novinarstva in spodkopava legitimnost poklica. S tem je ogrožena pravica javnosti do verodostojne informacije in neizkrivljenega poročanja. Novinarstvo s pojavom korupcije v svojih vrstah podleže manipulativnemu cilju posredovanih informacij.

Kot glavni razlog za korupcijo v lastnih vrstah so novinarji navedli neprofesionalnost, sledi ji slaba plača. Kar v 22 odstotkih ob novinarskem delu opravljajo še delo v marketingu, v službah za odnose z javnostjo ali v gospodarskih službah. V nekaterih primerih celo sledimo vzorec, po katerem je lastnik medija, tržnik, oglaševalec, uredniki in samooklicani novinar v eni osebi. Vse to postavlja pod vprašaj profesionalno raven novinarstva. Ko prejme darilo, denar, pozornost ali kaj drugega, novinar odpira vrata za vpliv na njegovo delo Tudi če postavimo omejitve vrednosti daril, stoji za tem načelo recipročnosti. Ne glede na višino zneska ali vrednost darila govorimo o korupciji, ko ima nekdo od tega korist.

Novinarji so v službi javnosti. Profesionalno so zavezani cilju, da javnosti zagotovijo kakovostne, nepristranske in verodostojne informacije, ne glede na to, ali delajo v javnem ali v komercialnem mediju. Ker je korupcija zloraba javnega za zasebno korist, je zloraba medijskega prostora za zasebno korist bodisi novinarja ali medija lahko predmet razprave o korupciji. Po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega. Če si sposodim Noackovo definicijo, da je korupcija zloraba privilegijev, bi lahko rekli, da novinarji ravnajo koruptivno, ko zavestno ali nezavedno zlorabijo privilegij posredovalca »objektivnih« informacij za svojo ali korist lastnika medija. Novinarji so zaradi slabega ekonomskega položaja, ki ga potrjujejo raziskave in ga zdaj z varčevalnimi ukrepi vlada še poslabšuje, vedno bolj izpostavljeni pritiskom in razmerjem odvisnosti. Ekonomski status je ključen pri pojavu korupcije med novinarji in uredniki.

V Sloveniji je podkupovanje v medijih na več ravneh med samimi novinarji in uredniki sicer splošno znano. Trdim, da je to proces, v katerega so vpleteni trije, in je vedno namenski. Tisti, ki daje, tisti, ki prejema in tisti, ki so oškodovani – javnost. Ker je podkupovanje novinarjev splošno sprejeto, ne pomeni resnejšega odklona tudi v sistemu. Če imajo vsi vpleteni korist od določene dejavnosti, je tako dejanje težko odkriti in inkriminirati, ne glede na regulacijo.

Podkupovanje v novinarstvu pa poteka tudi v drugi smeri. Novinar »plača« (darilo, usluga, storitev) viru, da bi od njega pridobil uporabno informacijo. Novinarji zahtevajo spodbude za objavo novic, v zameno za plačan oglas se pojavljajo novice o organizaciji drugod v časopisu, oglasi so zakriti kot prispevki, pojavljajo se novice s podkupovanjem tretjega, novinarji ali uredniki in medijske hiše pa zahtevajo plačilo, da določenih zgodb ne objavijo. Obstaja tudi previsoka toleranca do dela in obnašanja podkupljenih novinarjev ter posledično upravičen strah, da bodo ti še poglobili ta dejanja. Tako se nezaupanje v novinarje povečuje.

Vpliv lobistov in pritiski podjetij in oglaševalcev je ključen – ko se na novinarja vpliva in prek njega poskuša v eter ali tisk pripeljati vsebino, ki promovira osebo ali organizacijo. Oglaševalci dajejo v precep lastnike medijev tako, da grozijo s prekinitvijo oglaševanja, izsiljujejo in s prepričevanjem poskušajo vplivati na medij. Lastniki pa posledično vplivajo na delo urednikov in novinarjev. Poleg neposrednega ali posrednega podkupovanja je eden od načinov vplivanja na medijsko vsebino tudi prikrito oglaševanje oziroma advertorial (pri nas je prepovedano), ko podjetja v novinarski obliki sporočajo oglasno sporočilo sebi v prid.

Novinarji in uredniki se z objavami v medijih jasno in seveda javno opredelijo. Z analizo medijskih vsebin ugotovimo, kdaj gre za novinarsko verodostojno poročanje in kdaj za materialno korupcijo. Zelo dobrodošla bi bila konkretna analiza poročanja medijev pri nas, tudi o korupcijskih aferah. Smiselno bi bilo preveriti načine poročanja, če vzamemo primer TEŠ6, in jih povezati z interesi in koristjo medijskih hiš ter poslovnih povezav.

Dejstva, da ima urednik (ali novinar) več nepremičnin (tudi v tujini) ali avtomobilov, da živi na veliki nogi, ob prijavi dohodnine pa ne izkazuje tako visokih zakonitih virov dohodkov, so indici, da je do premoženja prišel s prepovedano dejavnostjo (lahko tudi s korupcijo). Potem se pokaže erozija odgovornosti. Pretirane življenjske stroške opravičuje s splošnimi frazami in zamegljenimi odgovori. Kritike svojega dela kaznuje z oteževanjem pogojev dela tistim, ki kritizirajo, lahko pa tudi z zamenjavo teh oseb z ljudmi, ki so pripravljeni izvajati navodila. V tretji fazi začne neomejeno izrabljati moč in pooblastila, ki so mu zaupana, za zasebno korist. Za takšno delo potrebuje ekipo ljudi, ki so mu brezmejno vdani in izvršujejo njegova navodila ter ne dajejo pripomb. Novi novinarji se zaposlijo le po poznanstvu urednikov ali lastnikov medijev, ne pa po strokovnih merilih, prav tako se po merilih lojalnosti odreja višina plač, kar vodi v nepotizem in kronizem. Institucija s tem prestopi še zadnji prag korupcije, saj ni znotraj institucije nikogar več, ki bi prijavil korupcijo. Omenjeni razvoj korupcije se širi z vrha navzdol.

Novinar kot prejemnik podkupnine, darila, storitve ali informacij stori dejanje, ki ga sicer ne bi smel (je v službi javnosti, zavezujejo ga etična pravila) in poroča pristransko. Oblike korupcije v novinarstvu se ne razlikujejo veliko od pojavnih oblik v drugih sistemih. Tudi korupcija v novinarstvu se pojavlja na mikro, srednji in makro ravni, kot je razvidno iz tabele z indikatorji po Janar Jandosovi:

Temelje za korupcijo v novinarstvu vidim predvsem v korupciji z informacijami. Problematiziram predvsem »trgovanje« z informacijami, ki pripeljejo do vseh teh ugodnosti. Izrazito problematične se mi zdijo informacije, ki jih politiki izkoriščajo, da novinarji ali uredniki vede ali nevede poročajo v prid ali proti nekomu zaradi političnih interesov.

Skupno vsem tem primerom je, da obstaja dvostranska korist in seveda dvostranska volja za sodelovanje v koruptivnem odnosu. Najbolj razširjena modela korupcije v novinarstvu sta: odnos »gospodarski subjekt – novinar« v smislu pridobitve pozitivne medijske pozornosti na eni in premoženjske koristi na drugi strani ter odnos »politik – novinar« v smislu pridobitve pozitivne medijske pozornosti na eni in eksistenčni ranljivosti na drugi strani (grožnja z izgubo službe ali položaja).

Možni ukrepi za uspešno odpravljanje korupcije so krepitev ustreznega pravnega okvirja za zaščito pluralnosti in raznolikosti medijskih vsebin, nadzor nad financami, profesionalizacija dela, odgovornost nosilcev, vzpostavitev mehanizma transparentnosti, decentralizacija odločanja in upravljanja, omejevanje diskrecijskih pristojnosti, krepitev zunanjega in notranjega nadzora in javnost dela. Jasnejši predpisi in merila odločanja bi lahko pripomogli k odpravi ali zmanjševanju korupcije med novinarji, seveda pa je treba tudi urediti plače in plačna razmerja. Lastniki in država morajo čim prej vzpostaviti mehanizme za zagotovitev pogojev in sredstev za profesionalizacijo poklica. Pri svojem delu morajo novinarji biti zaščiteni pred grožnjami in pritiski. Novinarji in uredniki pa morajo poskrbeti za notranjo sistemsko ureditev lastne integritete.

Pojem integritete v medijih izpostavljam kot način poštenega, nepristranskega, transparentnega in kakovostnega vedenja novinarjev, urednikov in lastnikov medijev, ki jih kot take ocenjuje javnost, da delujejo v okviru splošno priznanih moralnih standardov in predpisov, z visoko stopnjo integritete.

Na korupcijo oziroma podkupovanje v medijih bi morali opozarjati tako novinarsko častno razsodišče, komisija za preprečevanje korupcije, mediji sami, policija, inšpektor za medije, poklicna združenja novinarjev in sami gledalci, bralci, poslušalci. Največja možna kazen za novinarje bi verjetno bilo javno razkritje njihovega delovanja, objava njihovih imen in prepoved nadaljnjega dela. Ključno pri tem je osveščanje javnosti in novinarjev in spoštovanje kodeksov etike. Sploh pa novinarska etika velja za vse, ki opravljalo ta poklic in ne le za poklicne novinarje.

Etični kodeksi na papirju sicer obstajajo, vendar regulacija ni utečena. Slabost teh mehanizmov je, da ne predvidevajo kazenskih sankcij za kršitve, še posebej zato, ker korupcija med novinarji ni družbeno prepoznana. Doslej smo o ravnanju novinarja, ki je ustrezalo definiciji korupcije, in sicer kršitvi dolžnega ravnanja v okviru dajanja in sprejemanja daril, dobili le eno načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije v letu 2004. Urad za preprečevanje korupcije je objavil nekaj mnenj, ki povezujejo medije s korupcijo. Po javno dostopni dokumentaciji Inšpektorata RS za kulturo in medije število obravnav oziroma prijav v zvezi z morebitnim nakazovanjem na korupcijo ne preseže enega primera na leto, pa še tu ne gre neposredno za koruptivno dejanje. Policija konkretnih podatkov prijav zoper novinarje v primerih korupcije ne navaja, pravnomočne obsodbe pri nas še nimamo. Jasno je, da organi pregona nimajo ustreznega aparata ali strukturiranega sistema, po katerem bi učinkoviteje odkrivali korupcijo v novinarstvu.

Kot ugotavljamo v raziskavi Nacionalni sistem integritete, so mediji ključni za odkrivanje korupcije in gospodarskega kriminala, še posebej pri poročanju o politično občutljivih zadevah. Vzemimo primer Patria: tu so izpostavljeni neposrednim grožnjam in posegom v njihovo delo, kar vodi k samocenzuri in odsotnosti kritične analize oblasti. To pa je za učinkovito delovanje nacionalnega sistema integritete ogrožajoče. Problem vidim tudi v zanašanju medijev na uradne vire informiranja, ki jih po navadi uspešno zagotavljajo državne institucije in velike korporacije zgolj zaradi interesa in promocije ter s tem odstopanje od načela check, check and double check.

Dobovšek, B. (2001): Indici korupcije. V: Dnevi varstvoslovja. Visoka policijska in varnostna šola, str. 333–341.

Dobovšek, B. (2005): Korupcija kot vir ogrožanja sodobne družbe. V: Korupcija in politika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

Habič, S. (2007): »Korupcija v novinarstvu: primeri podkupovanja novinarjev kot indici usmerjanja preiskave«. Varstvoslovje, letnik 9, št. 3/4, str. 156–171, Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Habič, S. (2008): Pojav korupcije med novinarji. Raziskava Komisije za preprečevanje korupcije. Ljubljana, maj 2008. Dostopno na: www.kpk-rs.si/sl/korupcija-integriteta-in-etika/analize-raziskave-in-statistika/raziskave-in-statistika (20. 4. 2012).

Kos, D. (2004): Kako preprečevati korupcijo v gospodarstvu? V: Zbornik Korupcija v gospodarstvu. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

Kos, D. (2001): Mediji in korupcija. Predavanje na VI. Konferenci specializiranih služb za boj proti korupciji v organizaciji Sveta Evrope in MNZ RS v Portorožu, 28. 9. 2001.

Komisija za preprečevanje korupcije, Načelno mnenje št. 10, 30. 12. 2004. Dostopno na: http://www.kpk- rs.si (5. 4. 2007).

Kruckeberg, D., Tsetsura K. (2003): International Index of Bribery for News Coverage. Dostopno na: www.instituteforpr.org/topics/bribery-news-coverage-2003/. (14. 6. 2012).

Nacionalni sistem integritete – ocena in analiza (2012). Ljubljana: Društvo Integriteta - Transparency International. Dostopno na: nis.integriteta.si (20. 4. 2012).

Hrvaški mediji so v preteklih letih, posebej po odstopu premiera Iva Sanaderja, verjetno regionalni rekorderji, ko gre za število objav prispevkov o korupcijskih aferah, v katerih so bili vpleteni tako vodilni politiki, ministri, poslanci in direktorji javnih podjetjih kot tudi profesorji, zdravniki, menedžerji, športniki, gradbeniki, glasbeniki, bankirji, vojaški in policijski uradniki in mnogi drugi. V inflaciji korupcijskih zgodb bi ena afera zasenčila drugo, sicer pa so bile tudi medijske hiše del korupcijske spirale že zaradi tega, ker so zgodbe pogosto spremljali selektivno in v dogovoru s politiki in pravosodnimi uradniki, zato pa tudi senzacionalistično in ne preveč poglobljeno. Čeprav se je zdelo, da so hrvaški mediji zadnja obrambna črta pred divjim galopom korupcije, je večina medijskih hiš padla v tem frontalnem spopadu. Korupcija je očitno vseprisotna, saj v najširšem pomenu pomeni vsako obliko zlorabe pooblastil zaradi osebne ali skupinske koristi, ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor. V korupcijskih škandalih na Hrvaškem naj bi le v šestih letih Sanaderjeve vladavine izginilo najmanj 100 milijard kun (13,5 milijarde evrov), je ocenil novinar in publicist Dražen Rajković v knjigi Kako je Sanader ukradel Hrvaško. Letošnji hrvaški državni proračun pa temelji na 109 milijard kun prihodkov. Letni stroški korupcije v Evropski uniji so ocenjeni na 100 milijard evrov, na svetovni ravni pa gre za približno pet odstotkov bruto družbenega proizvoda.

Nikomur more biti ne tolažba niti izgovor, da je korupcija globalna pošast, navzoča že od nekdaj. Hkrati ima Hrvaška nekatere endemske značilnosti, ko gre za korupcijo v medijih. Nekdanji premier se ni zadovoljil le z nadzorom javnih medijev (HRT, Hina, Vjesnik), temveč je v dogovoru z lastniki medijev brenkal na strune tudi v večini zasebnih medijskih družb, tako v vodilnih, kot je EuropaPress Holding (EPH) ali Novi list (po prihodu tajkuna in njegovega prijatelja Roberta Ježića), kot v lokalnih v Zagrebu, Zadru in Osijeku. Le redki so kritično poročali o njem. Po izbruhu prvih afer, na primer o srečanju v Veroni, na katerem je bila dogovorjena netransparentna prodaja farmacevtske družbe Pliva ameriškemu Barru, pa so izbrani novinarji Jutarnjega lista in Slobodne Dalmacije, ki sta v lasti EuropaPress Holdinga, tekmovali, da bi zmanjšali škodo za Sanaderja ali dokazali upravičenost prodaje Barru in ne islandskemu Actavisu leta 2006. Leta 2008 je bilo letni skupščini Hrvaškega novinarskega društva mogoče slišati, da so za nagrado preživeli teden dni v luksuznih hotelih v Indiji na račun Plive. Medtem ko so bili žarometi usmerjeni v korupcijo v javnem medijskem servisu, Hrvaško televizijo (HTV), so prve obtožnice za korupcijo v medijih prišle proti njihovem nekdanjem uredniku, ki je kariero nadaljeval na komercialni Novi TV (gre za članico skupine CME, tako kot POP TV v Sloveniji). Tožilstvo je aprila letos bremenilo programskega direktorja Nove TV Sinišo Svilana, da je za predvajanje štirih televizijskih projektov Core Medie na med letoma 2004 in 2007 prejel 262.000 evrov podkupnine ali po tisoč evrov za vsako oddajo Core Media projektov – 1 na 1, U sridu, Istraga in Interijeri. Svilan pa je ob tem sodeloval s kolegi in kolegicami z nacionalke.

Največji sovražnik korupcije je transparentnost, ravno mediji pa naj bi imeli ključno vlogo v transparentnosti delovanja družbe in javnega življenja. Težava hrvaških medijev je v tem, da niti njihovi novinarji pogosto ne vedo, kdo je resnični lastnik medijskih hiš, v katerih delajo. »Tudi ko lastniki prijavijo lastniško strukturo pristojnim agencijam, je resnično stanje prikrito, verjetno zaradi skrivnostnih pogodb in neformalnih dogovorov velikih razsežnosti,« je ocenilo Hrvaško novinarsko društvo (HND) v enem izmed svojih letošnjih sporočil, v katerih so pozivali k nujnim spremembam Zakona o medijih, ki je iz Gutenbergove galaksije. Medijski mrk glede lastništva se je začel z netransparentno prodajo Večernjega lista, ki je leta 2000 končal v rokah avstrijske Styrie, potem ko je pokojni hrvaški predsednik Franjo Tuđman »požegnil« prodajo Večernjega lista trgovcu z avtomobili Zdravku Zubaku; ta pa naj bi bil le fiktivni lastnik, saj je denar prišel z Deviških otokov. To je bilo leta 1997, ko se je zasebni medijski trg na Hrvaškem šele začel razvijati. V svežem spominu je tudi afera Gruppo iz leta 2001, ko je skupina politikov in poslovnežev nameravala obvladati večino hrvaških medijev. Lisice na rokah je takrat imel tudi predsednik uprave EPH Ninoslav Pavić.

Privatizacija medijev se je nadaljevala z netransparentno prodajo Slobodne Dalmacije EPH in Novega lista tajkunu Robertu Ježiću, za katerim sta stala Sanader in HDZ. V obtožnici za eno izmed največjih korupcijskih primerov na Hrvaškem, Fimi-media, Sanaderja bremenijo, da je pred parlamentarnimi volitvami leta 2007 za HDZ »kupil« najmanj tri lokalna medije. Prek svojih posrednikov je menda plačal 400.000 za lojalnost tednika Hrvaški list iz Zadra, 300.000 evrov pa naj bi nakazal Osiješki televiziji. V obtožnici je zapisano, da sta imela posebni dogovor z zagrebškim županom Milanom Bandićem o prevzemu večinskega deleža na lokalni televizijski postaji Z1, na kateri je ekskluzivno pravico oglaševanja dobila agencija Fimi-media. »Črne torbe«, s katerimi so določali uredniško politiko medijskih hiš, pa je večkrat omenjal tudi hrvaški predsednik Ivo Josipović.

Sistemska korupcija je poglobila gospodarsko krizo na Hrvaškem, ker je spodrivala nacionalno bogastvo in zamajala institucionalne temelje za ekonomski dvig. Obenem je slabila zaupanje državljanov v politični sistem. Korupcijske afere so le dokaz, da zasebni sektor ni sposoben uspešno poslovati na prostem trgu brez podpore političnih elit oziroma brez javnega denarja. Potemtakem je težko govoriti o demokratizaciji medijev in novinarski svobodi v hrvaških medijih.

Hrvaški mediji so – poleg nekaterih političnih strank – ostali eden redkih nedemokratiziranih delov hrvaške družbe. So deklarativno svobodni, saj lahko o vsem poročajo brez državne cenzure, sicer pa so slabi čuvaji demokracije, ker so ujetniki interesov svojih lastnikov in pogosto žrtve avtocenzure. Interesi lastnikov medijev so močno prepleteni z interesi politike in velikih družb, v nekaterih primerih tudi z interesi navadnih kriminalcev. Za javne medije je bilo jasno, da so pod nadzorom politike; to se ni spremenilo še od časov bivše države. Politiki tega niso niti skrivali, saj je nekdanji visoki uradnik vlade in HDZ Andrija Hebrang celo javno predlagal, naj prvi program HTV ureja oblast, drugi program pa opozicija.

Tudi v zasebnem sektorju ministri in visoki pravosodni uradniki vsak dan komunicirajo s predstavniki založnikov oziroma s člani uprav medijskih družb. Njihove se želje nato predstavljajo urednikom, ti novinarjem naložijo delo. Poleg politikov tudi podjetniki zlorabljajo neposreden ali posreden (oglaševanje) nadzor nad mediji in na tak način pritiskajo na oblast, da bi izboljšali svoj položaj. Jutarnji list je, na primer, aprila objavil prispevek o tem, da namerava Agrokor kupiti zasebno kliniko ter razširiti poslovanje tudi na zdravstvene storitve, z odpiranjem ambulant v trgovskih centrih. Na koncu prispevka so opozorili, da ima podjetniška ideja zakonsko oviro, ker na Hrvaškem tega ni mogoče storiti. Zanimivo bo videti prihodnje zakonske predloge med zdravstveno reformo na Hrvaškem.

Novinarji na Hrvaškem, posebej tisti, ki v svojih hišah še lahko vztrajajo pri raziskovalnem novinarstvu, so pričali tudi o tem, da so jim ponujali denar, da le ne bi poročali o primerih korupcije. Sicer pa se korupcija v medijih začne že v primerih, ko novinarji za prispevek prejmejo darilo, ki je nad mejo, določen z novinarskim kodeksom (500 kun ali približno 67 evrov). Na HTV je bilo še posebej razširjeno »prikrito« oglaševanje, ko so uredniki in novinarji predvajali »slučajne« posnetke določenih podjetij, trgovin in podobno, ali pa so pred kamerami nosili obleke z jasno vidno blagovno znamko. Razširjeno je bilo tudi navzkrižje interesov, ker so zaposleni na HTV delali tudi za konkurenčne medije ali posredovali pri zunanji produkciji, kot je to počel Svilan na Novi TV.

Po najbolj primitivnih oblikah korupcije, v katerih so novinarji in njihovi uredniki poceni ponudniki storitev, so na bolj sofisticirani korupcijski stopnji založniki. Zadeva se zaplete pri odnosu založnikov in oglaševalcev – bolj ko so močni oglaševalci, več denarja prinesejo založnikom; sicer jih lahko tudi izsiljujejo, saj založniki brez velikih oglaševalcev ne morejo preživeti. Zato v hrvaških mainstreamovskih medijih ni zaslediti nobenega kritičnega teksta o Agrokorju, Hrvaškem telekomu (T-HT), VIP-u ali kakšnem drugem velikem oglaševalcu. Ker mastno plačajo, o sebi ne želijo brati slabo. To je navadno izsiljevanje, ki je podobno mafijskemu reketarjenju. Umor solastnika in urednika Iva Pukanića povezujejo ravno z omenjeno obliko korupcije. Neformalne tarife, ki omogočajo, da v hrvaških medijih naročite prispevek po želji, niso več le javna tajna.

Na Hrvaškem imajo tradicijo tudi mediji, ki so na trgu zgolj kot sredstvo obračuna določenih finančnih in političnih krogov s konkurenco ali z javnimi osebami, ki niso del njihovega pogleda na svet. Ne gre za relikt iz 90. let, ko so imele paraobveščevalne službe svoje sicer marginalne medije za difamiranje nasprotnikov, saj so se tudi v zadnjih nekaj let pojavili mediji, kot so tednik Vrime (medtem je ugasnil) in tednik Objektiv, ali pa portal Dnevno.hr, ki nas »raketirajo« s svojimi naročenimi prispevki. V hrvaškem tisku pogosto ne označijo prispevkov, ki so jih naročile PR-agencije, tudi iz Slovenije, kot je bil primer v Jutarnjem listu po lanskih slovenskih parlamentarnih volitvah[1]. Za povrh pa posamezni oglaševalci tudi brez težav lahko kupijo deleže v hrvaških medijih. Agrokor in Atlantic skupina sta ne glede na varstvo konkurence več let imeli 10-odstotna deleža v komercialni RTL Televiziji. Medtem pa sta deleža vendar morali prodati. Posebna kasta so velike oglaševalske agencije, kot sta skupina Digital komunikacije in Agrokorjev Unex, ki je v lasti Agrokorja. Oni pogosto obvestijo urednike o zgodbah, ki se jim zdijo zanimive, uredniki pa nato pošljejo novinarje, da bi jih raziskali. Uradno gre za lobiranje, neuradno pa za kupovanje prispevkov. Unex ima več kot 50 velikih strank, kot so zavarovalnica Generali, Prviredna banka Zagreb, Pliva, Podravka, mesto Zagreb, Finančna agencija, Belupo, Hrvaška turistična skupnost, Benetton, Air France, Citroen, AutoZubak ... Digitel komunukacije imajo sicer imajo največji portfolio klientov na Hrvaškem – T-HT, Adris, Zagrebačka banka, INA, Karlovačka pivovara, Allianz, AZ fond, Kraš, Hewlett-Packard, Končar in druge, sem pa sodita tudi Delegacija Evropske komisije in UNICEF. Oba seznama nakazujeta medijem, kako naj se obnašajo, če želijo obstati na trgu. Zato se na Hrvaškem vrtijo ujeti v »specifično omrežje« poslovnežev.

Na Hrvaškem so za korupcijo obtoženi mnogi državni uradniki, na čelu z bivšim premierom Ivom Sanaderjem. Na Hrvaški televiziji (HTV) pa nihče ni odgovorajal za korupcijo, zlorabo položaja in pooblastili ali navzkrižje interesov ne glede na številne medsebojne obtožbe zaposlenih niti na odprta priznanja za podkupovanje novinarjev in urednik. Namreč, župan Slavonskega Broda Mirko Duspara je decembra 2008 priznal, da je vzel 58.000 kun (7.700 evrov) iz mestne blagajne in plačal za nastopa v oddajah HTV Brisani prostor, avtorja Gorana Milića in Otvoreno, urednice Dijane Čuljak, v katerih bi lahko govoril o stečaju, ki je grozil mestu. Duspara je naknadno izjavil, da je denar plačal agenciji za stiske z javnostjo Moire PR, ki naj bi mu zagotovila tudi daljša prispevka v tednikih Globus in Nacional. Dijana Čuljak, ki so jo pogosto omenjali v kontekstu navzkrižja interesov, je za novičarski portal Index.hr takrat dejala, da je pripravljena na preiskavo, vključno s poligrafskim zaslišanjem, da bi „enkrat za vedno» zaprla usta vsem tistim, ki je povezujejo s korupcijo. Obenem je poudarila, da nekateri izmed njenih kolegov prejemajo denar od svojih televizijskih gostov.

Dijana Čuljak je sicer bila poročena z poslovnežem, ki je bil lani obtožen podkupovanja programskega direktorja Nove TV Siniše Svilana. Dijana Čuljak je bila solastnica družinske produkcijske hiše Core Media, znane so tudi njene prejšnje povezave z vodilnimi osebami iz agencije Moire PR. Po objavi zgodbe s Core Medio je lani najprej odšla na bolniško, nato pa tudi sporazumno zapustila nacionalno televizijsko hišo in se posvetila novemu zasebnemu medijskemu podjetju. Jutarnji list je poročal, da so bili na plačilnem seznamu Core Medie tudi dolgoletna urednica na HTV Hloverka Novak Srzić, saj je kot avtorica in scenaristka sodelovala pri eni izmed spornih oddaj, in še nekatere osebe s HTV. Dijano Čuljak in Hloverko Novak Srzić, ki sta imeli sloves zvezdnic informativnega programa HTV, so njuni kolegi večkrat javno obtožili korupcije na nacionalni televiziji. Nekatere izmed njih naj bi med preiskavo za Core Medio že zaslišali kot priče. Obtožbe za navzkrižje interesov se proti Dijani Čuljak in Hloverki Novak Srzić vrstijo od leta 2004. Novak Srzićeva medtem nemoteno opravlja novinarsko delo. V preteklih letih si je privoščila tudi kratek prestop na komercialno televizijo Nova TV, vendar se je čez nekaj mesecev vrnila na uredniški položaj na HTV. Vruhnec cinizma je bil, ko je leta 2008 novinarjem informativne redakcije HTV prepovedala stike s predstavniki agencij za odnose z javnostmi, čeprav so hrvaški mediji večkrat objavili fotografije, na katerih sta Dijana Čuljak in ona v različnih lokalih v družbi predstavnikov oglaševalskih agencij.

Javna skrivnost je tudi to, da za nastope v posameznih televizijskih oddajah obstaja neformalni tarifni sistem, kar ne velja zgolj v informativnem temveč tudi v zabavnem programu, v katerem so glasbeniki in založniki morali plačati urednikom za predvajanje video spotov. Na HTV je pogosto možno videti številne »ničim izazvane« prispevke, še posebej v mozaičnih oddajah, ko se pred kamerami vrstijo različne osebe, ki nastopajo pred svojimi restavracijami, lokali ali podjetji, četudi nimajo kaj veliko povedati o temi oddaje. Tema pa je pogosto zgolj izgovor, da bi pripeljali »svoje« ljudi. Nastopajo tudi gosti, ki jih predstavljajo kot neodvisne strokovnjake, v resnici pa so predstavniki ene izmed vpletenih strani. Prikrito oglaševanje kar cveti na HTV. Če bi davkoplačevalci še nekako razumeli, ko se reporter postavi pred bencinsko črpalko državne energetske družbe Ina, veliko dvomov vzbuja posnetek reporterja, ki poroča o spremembah cen bencina, v kadru pa je jasno razvidno ime črpalke kakšne izmed zasebnih naftnih družb.

Kljub številnim primerom internih ovadb za korupcijo, notranja preiskava na HTV nikoli ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Začasno so v primeru Duspara suspendirali le urednika Joza Kapovića. Na koncu nihče ni bil kaznovan zaradi korupcije ali navzkrižja interesov, ne v tem primeru ne v katerem koli drugem, ki so kričali z naslovnic tiska. Tudi tožilstvo ni ugotovilo nobene zlorabe denarja v primeru Duspara. Potrdili so, da je imel pravico porabiti do 70.000 kun (9300 evrov) za oglaševanje, iz Moire PR pa so zatrdili, da niso plačali novinarjem niti urednikom, temveč so le »lobirali« pri njih. Zakaj Dusparavo zgodba ni bila zanimiva urednikom in novinarjem, preden je angažiral PR agencijo, je zgodba zase. Sicer pa je za škandalozno že samo dejstvo, da so agencije za odnose z javnostmi določale goste in teme posameznim televizijskim urednikom, kar nikako ni osamljen primer v hrvaških medijih. Preiskovalci državnega tožilca so dokaj pogosto preverjali poslovanje nacionalke, ki ima približno 200 milijonov evrov letnega proračuna, večino, 160 milijonov, pa dobi iz prispevka državljanov.

Zaradi denarja, ki ga obrača, je bila HTV vedno zanimiva zasebnim privatnim produkcijskim hišam, ki niso zgolj prodajale gotove projekte, temveč so za njihovo pripravo uporabljali tehnično opremo in ostale resurse nacionalke ter so celo angažirali njene zaposlene. Hrvaški mediji so poročali tudi o tem, da so resurse nacionalne uporabljali celo za snemanja programov za konkurenčne televizije. Nekateri izmed lastnikov zasebnih produkcij pa so bili bivši novinarji in uredniki na HTV. Uprava Hrvaške radio-televizije (HRT) je obvezna storitve zunanje produkcije kupiti na javnem razpisu, sicer pa večino omenjenih poslov opravljajo preko svojega sestrskega podjetja Orfej, ki je zasebno podjetje in mu ni treba spoštovati zakona o javni nabavi. Na ta način Orfej neposredno dogovarja posle z zunanjo produkcijo za HRT, ki naročeno plača, to pa na stežaj odpira vrata za korupcijo. Iz uredništva dokumetarnega programa HTV so letos opozorili, da je več kot polovico letošnjega proračuna za dokumentarne programe uprava namenila zunanjim produkcijam, kar močno hromi proizvodnjo lastnega dokumentarnega programa, ki je bil dolga leta razpoznavni izdelek zagrebške televizije. Znana je tudi afera z lažnimi honorarji, ki so jih plačali za fiktivne storitve, glavni osumljenec pa naj bi nekaj mesecev po razkritju afere najprej pobegnil v tujino, nato pa umrl. Na plačilnih seznamih nacionalke vsak mesec več kot 3000 oseb, med njimi so tudi številni znani in neznani, redni in občasni honorarni sodelavci in očitno tudi navidezni »sodelavci«.

V poslovanje HTV se vmešavajo različne interesne skup­ine, od politikov do gospodarstvenikov, vsi pa imajo svoje klane med zaposlenimi na HRT. Skupaj s HDZ naj bi svoje ljudi v preteklih letih na javno televizijo uspela postaviti Hrvaška-socialno liberalne stranka (HSLS). Obe ste izgubili na volitvah, HSLS je postala celo zunajparlamentarna stranka. Vajeti naj bi zato, po razpravah opozicijskih strank v parlamentu, počasi začela prevzela Hrvaška narodna stranka (HNS) in vladajoče levosredinske koalicije. Vplivne stranke so sicer večkrat ponujale novinarjem HTV, da opravijo pogovor z nekaterim izmed njihovih članov v zameno za hitro napredovanje v službi, kar je možno sklepati tudi iz izbora novih obrazov za vodenje prestižnih informativnih oddaj. Stanje na HRT je sicer vedno ena izmed najbolj razburljivih razprav med poslanci. O tesnih povezavah HRT z močnimi gospodarstveniki priča tudi lansko srečanje izbranih urednikov in članov uprave HRT s sinom lastnika koncerna Agrokor Ivanom Todorićem, medtem ko je bila vroča zadeva poskus prevzema slovenskega Mercatorja. Udeleženci srečanja niso želeli govoriti o podrobnostih, sicer pa so dejali, da je šlo za »poslovno srečanje« in »brifing«. Todorićev Konzum ima ekskluzivno trgovino z živili v poslopju HRT, uprava javne medijske hiše pa zaposlene redno ob priložnostih kot je Božič obdari z boni za nakup v Konzumovih trgovinah.

Hrvaški politiki radi poudarjajo, da v boju proti korupciji v državi ni nedotakljivih, vendar pa je očitno, da to ne velja za HTV. Tudi iz levosredinske vlade je bilo slišati, da je HTV »leglo korupcije«, ki ga treba urediti, ker nikomer niso odgovorni. Vlada premiera Zorana Milanovića je napovedala nove zakone, ki naj bi zagotovili spremembe na javni televiziji, v prvi vrsti novo kompetentno upravo in programski svet, nato pa še bolj profesionalno in kakovostno novinarstvo, saj ima HRT številne sposobne kadre, ki so padli v ozadje. Za odpravljanje korupcije so potrebne radikalne strukturne spremembe, o katerih se govori več kot desetletje; na zalogi so celo že plačani načrti za prestrukturiranje. Vendar se je med tem stanje na HTV zaradi brezglave tekme s komercialnimi televizijami zgolj poslabšalo. Nekoč ugledna hiša je v upravljavski, profesionalni in programski krizi, zaradi katere poceni razprodaja ugled in krepko izgublja tudi najbolj zveste gledalce, četudi ima vrsto zaposlenih, ki ob vsem tem pošteno in pogumno opravljajo svoje delo.

Prevod: Anamarija Urbanija

Konec septembra leta 2011 sta bila v Srbiji skoraj hkrati sprejeta dva pomembna medijska dokumenta – Strategija razvoja sistema javnega informiranja do leta 2016 in Poročilo o pritiskih in nadzoru nad mediji. Kratka zgodovina obeh dokumentov je zelo poučna. Prevega so pripravljali dve leti, sodelovalo je veliko ustanov in organizacij (ministrstvo za kulturo, medijska združenja, mednarodne organizacije, strokovna javnost in nevladne organizacije), v njegovo pripravo je bilo vloženega veliko denarja (200.000 evrov, kar je bila evropska donacija za pripravo študije mednarodnih strokovnjakov, 40.000 dolarjev za svetovalno družbo PricewaterhouseCoopers, ki je izdelala ekspertni povzetek, vrstile so se okrogle mize z domačimi in tujimi udeleženci, ki sta jih organizirala Ovse in veleposlaništvo Velike Britanije ter za delovno skupino ministrstva za kulturo za pripravo predloga). Drugi dokument je na podlagi večmesečnega raziskovanja samostojno pripravil Svet za boj proti korupciji. Čeprav gre za poročilo institucije, je v njem mogoče prepoznati strokovni in človeški »rokopis« Verice Barać, predsednice sveta, ki je bila neutrudna pri razpletanju velikih korupcijskih afer.

Veliko pozornost medijev je pritegnila izjava v Strategiji, da se bo država »najpozneje v 24 mesecih po sprejetju zakonske osnove« umaknila iz lastništva v medijih. To pomeni, da je glavni dosežek dolgo pričakovanega dokumenta zaveza, da se v precej daljni prihodnosti opravi tisto, kar je bilo v zakonu o javnem informiranju predpisano že leta 2003, a ni bilo nikoli uresničeno. Približevanje EU je povzročilo, da je bilo sprejetih še nekaj zavez, predvsem projektno financiranje in nadzor nad državno pomočjo, a tudi to v enaki ohlapni obliki. Čeprav je Strategijo sprejela vlada Republike Srbije, ni mogoče napovedati, kdo se bo zares zavzemal za njeno izvajanje. Gre za precej nedosledno besedilo, v katerem je veliko med seboj neskladnih načel. Za zdaj se večinoma vsi hvalijo, da so sodelovali pri njegovi pripravi (»član delovne skupine«), nihče pa z odgovornostjo za njegovo vsebino, zlasti pa ne za njene posledice (»s tem predlogom se nismo strinjali, a ga je vlada kljub temu sprejela«). Tako se je bilo tudi z vsemi doslej sprejetimi medijskimi zakoni od začetka boleče, dolgotrajne in neučinkovite tranzicije. Po kuloarjih se vedno znova pripoveduje o bitkah za vsako vejico in formulacijo. Tako nastajajo običajne pravljice o tem, da so se »skupine strokovnjakov« in »delovne skupine« zavzemale za najvišje standarde, oblast pa jih ni sprejela. Posledica tega je bila, da so vedno nastajali »neizvedljivi zakoni«, ki so bili sprejeti samo zato, da se Evropi pokaže dobra volja, ki pa niso veliko spremenili.

V Strategiji je zapisano, da ni znano, kolikšno je lastništvo države v medijih, koliko denarja država namenja za njihovo financiranje, koliko denarja dobi javni servis (RTS) od naročnine, koliko pa iz komercialnih virov, je pa zagotovljeno, da bo država vse to uredila skladno z evropskimi standardi. Čeprav ni nadzora nad sedanjim sistemom financiranja medijev iz javnih virov niti ni učinkovite zaščite pred nedovoljeno koncentracijo lastništva, je zapisano, da bo to v prihodnje v veliko bolj zapletenih okoliščinah prav gotovo zagotovljeno. Skoraj žaljivo je, da je po vseh teh prizadevanjih za izdelavo Strategije v njej tako malo podatkov o medijih v Srbiji, še bolj žaljivo pa je, da v njej ni nobene razvojne vizije na področju, ki se tako hitro spreminja.

Drugi dokument so ob njegovi objavi večinoma napovedali s kratkimi novicami, zelo malo pa se je pisalo o njegovi vsebini. Gre za Poročilo, ki ni podobno nobenemu tekstu o medijih, ki je doslej nastal v kateri od državnih institucij. Poročilo o pritiskih in nadzoru nad mediji je napisano jasno, pogumno analizira denarne tokove, povezane z mediji, in mehanizme trgovanja z medijskim vplivom. Obilica podatkov, ki so javnosti večinoma neznani, je med seboj povezana, iz njih pa so izvedena spoznanja o korupciji in klientelizmu v medijih. Poročilo se bere kot kriminalka, saj spremlja sledi denarja, ki kroži med off-shore podjetji, tajkuni, mediji in državami in se seli po vsem svetu. Še pomembneje pa je, da jasno prikazuje, kako se denar seli zato, da bi se prikrili pravi lastniki in preprečil nadzor nad nedovoljeno koncentracijo lastništva in kritično pisanje medijev. Pričakovali bi, da bodo tako dokumentirano analizo mediji nestrpno pričakali, poskušali dopolniti podrobnosti, ki manjkajo, in raziskali, zakaj se to dogaja srbskim medijem.

Namesto tega so se mediji pogreznili v popoln molk.

Zakaj je v času, ko imamo toliko raziskav, okroglih miz in člankov o Strategiji, najnatančnejšo analizo pritiskov in nadzora nad mediji izdelal Svet za boj proti korupciji? Svet je izhajal iz domneve, da so mediji v boju proti korupciji pomembni, a se proti njej ne morejo bojevati, če so tudi sami korumpirani. Zato je raziskal sodelovanje z mediji v približno 50 državnih ustanovah. Na podlagi zbranih podatkov je ugotovil, da so trije največji problemi medijev v Srbiji: nepreglednost lastništva medijev; gospodarski vpliv države na delo medijev z različnimi oblikami proračunskih izdatkov in problem RTS, ki nima vloge javnega servisa, temveč je servis političnih strank in vladajočih elit.

V analizi Sveta je zapisano, da se mediji ne ukvarjajo s težavami, s katerimi se država spopada, ker so izpostavljeni političnim pritiskom in ker je »nad njimi vzpostavljen popoln nadzor. Ni več nobenega medija, ki bi državljanom posredoval popolne in objektivne informacije, saj zaradi močnega pritiska iz političnih krogov mediji dogodke zamolčijo ali pa o njih obveščajo selektivno.«

Od 30 najpomembnejših medijev, ki jih je Svet analiziral (12 dnevnikov, sedem tednikov, šest televizijskih in pet radijskih postaj) jih ima 18 nepregledno lastništvo. Njihovi pravi lastniki najpogosteje niso znani zato, ker je lastništvo preneseno na off-shore podjetja v tujini z namenom, da se pravi lastniki skrijejo pred javnostjo. Raziskovalna prizadevanja Sveta, da bi ugotovil nekatere lastniške strukture, se res berejo kot kriminalka. Nacionalni elektronski mediji, na primer TV Prva, RTV B92, Radio Indeks in Radio Roadstar imajo za lastnike podjetja, ki so registrirana na Cipru, TV Avala in tednik Standard pa imata neznane lastnike v Avstriji. Off-shore podjetja so v lastniški strukturi problematična zato, »ker so ta podjetja najpogosteje uporabljena za slepilo in v državi, iz katere prihajajo, nimajo klasične infrastrukture. Lastnik je včasih fizična oseba v Srbiji, včasih pa se lastnik podjetja na Cipru skriva v omrežju drugih podjetij, ustanovljenih po vsem svetu.«

Veliko je primerov, ki dokazujejo, da ima Svet prav. Ko je jeseni leta 2010 Milan Beko, eden najbogatejših ljudi v Srbiji, v televizijski oddaji javno izjavil, da je lastnik Večernjih novosti, v zvezi s katerimi sicer poteka veliko sodnih sporov, to ni bilo jasno razvidno iz domnevno urejene dokumentacije Agencije za gospodarske registre, »komisija za vrednostne papirje pa je pozneje potrebovala sedem mesecev, da je to dejstvo tudi uradno ugotovila«. Večernje novosti so uradno last dveh avstrijskih podjetij, družbe Trimax Investments (24,99 odstotka) in Ardos Holdinga (24,90 odstotka) in ciprskega podjetja (Karamat – 12,55 odstotka). Spori glede njihovega lastništva so prišli na dan, ko je po neuspelih poskusih, da bi Večernje novosti kupila, nanje opozorila nemška družba WAZ.

Drugi primer je TV Avala, na kateri so novinarji konec leta 2011 začeli stavkati, ker več mesecev niso dobili plače. Po podatkih Agencije za radiodifuzijo so večinski lastniki TV Avale avstrijska družba Greenberg Invest (48,4 odstotka), domači poslovnež Danko Đunić (46,65 odstotka), Ekonomski inštitut (0,99 odstotka; v njem delata Danko Đunić, minister v času Miloševića in šef svetovalne družbe Deloitte v Srbiji, in Aleksandar Vlahović, nekdanji minister za privatizacijo) ter Željko Mitrović (4,95 odstotka). Stavka je trajala 65 dni, med katero se večinski lastniki niso prikazali, stavkajoči pa niso nikoli zahtevali pogovora z njimi. V imenu lastnikov se je oglašal Željko Mitrović, ki je hkrati edini lastnik TV Pink, največje komercialne televizije v Srbiji. Ves ta čas se Agencija za radiodifuzijo niti enkrat ni odzvala zaradi nespoštovanja programskih obveznosti, čeprav je TV Avala dva meseca namesto rednega programa predvajala samo filme, TV-serije in ponovitve oddaj. Pol leta pozneje je Željko Mitrović tudi javno spregovoril o načrtih za prodajo TV Avale družbi CMI ali Al Džeziri.

Poročilo opozarja tudi na morebitno povezanost lastnikov TV Prve in TV B92, katerih lastniške povezave vodijo do grške medijske skupine Antena. Ko so lani grški lastniki kupili TV B92, je agencija prodajo dovolila, javnost pa sumi, da gre za istega lastnika, ki je prej kupil TV Prvo. Sumi so se okrepili zaradi programskih konceptov, ki se dopolnjujejo, in sprememb vsebin, ki so nastale po lastniških spremembah na obeh televizijah.

Po trditvah Sveta je od enajstih radijskih in televizijskih postaj, ki imajo dovoljenje za oddajanje na državni ravni, kar devet z nepreglednim lastništvom, zato se v Poročilu zastavlja logično vprašanje: ali so mediji, ki svoje prave lastnike skrivajo kot največjo skrivnost, res pripravljeni objavljati objektivne in resnične informacije?

Drugi problem, na katerega opozarja Poročilo, so različne oblike financiranja in vpliva države na medije. Država je še vedno velika lastnica medijev, a niti njeno niti zasebno lastništvo ni pregledno. Financiranje državnih medijev iz proračuna je še manj pregledno in brez učinkovitega javnega nadzora. Srbska vlada je, na primer, konec marca po hitrem postopku odobrila posojilo državni tiskovni agenciji Tanjug za poročanje o volitvah 6. maja 2012. Posojilo je brezobrestno in znaša 17,5 milijona dinarjev (170.000 evrov). Vlada je o posojilu odločala na isti seji, na kateri je sprejela ukrepe, s katerimi bo prihranila 15,7 milijona dinarjev. Država Tanjug iz proračuna financira z 216,715.000 dinarjev (približno 2,1 milijona evrov) na leto, za izredna posojila in financiranje pa javnost navadno nikoli ne izve. Sicer pa natančen znesek državne pomoči medijem ni znan. Odvisno od vira gre za 21 ali 25 milijonov evrov na leto. Del tega denarja se že več let dodeljuje na javnih razpisih za sofinanciranje medijskih projektov, a država še danes nima enotne evidence porabljenih sredstev, prav tako pa tudi učinkovito ne spremlja porabe, učinkovitosti in poročil o porabi teh sredstev.

Neposredno financiranje državnih medijev iz proračuna pa ni edini način, na katere lahko država vpliva na medije. Petdeset državnih institucij namenja 15 milijonov evrov za oglaševanje in promocijo, med njimi največ Telekom Srbije, ministrstvo za okolje, Agencija za privatizacijo, ministrstvo za gospodarstvo in ministrstvo za kmetijstvo. Poročilo ugotavlja, da se tako promovirajo stranke in njihovi člani, v medijih pa ni mogoče najti analitičnega članka o delu katerekoli od zgoraj naštetih institucij. Svet navaja podatke, da so politiki, ki vodijo resorje z največ sredstvi za oglaševanje, hkrati tudi tisti, ki so se v raziskovanem obdobju najpogosteje pojavljali v medijih. Najdražje promocijske kampanje v tem obdobju so bile »Očistimo Srbijo« (ministrstvo za ekologijo), promocija posojil za mlada podjetja (ministrstvo za gospodarstvo), »Kosovo je Srbija« in kampanja za cepljenje proti gripi AX1N1.

Mediji od državnih ustanov dohodke pridobivajo na sedem različnih načinov – z oglaševanjem, na podlagi posebnih storitev informiranja, z informiranjem po sporazumu, naročnino na storitve in servise, s subvencijami kulturi, s financiranjem iz skladov, namenjenih nevladnemu sektorju, in celo za storitve raziskav. Očitno se vse to financira iz vsote 40 milijonov evrov, kolikor skupaj znašajo postavke za oglaševanje in državno financiranje. Ta denar se večinoma brez nadzora javnosti preliva v medije. Vsekakor gre za precejšnjo vsoto na medijskem trgu, ki živi od skupaj 175 milijonov evrov vrednega oglaševalskega trga.

Poročilo se posredno ukvarja tudi z vlogo agencij za odnose z javnostjo, marketinških in produkcijskih hiš. Njegova porazna ugotovitev je, da so večinoma last strankarskih aktivistov ali z njimi povezanih oseb. Med njimi je vsekakor paradigmatična vloga dveh največjih agencij – Multikom Group, v kateri ima lastniški delež Dragan Djilas, župan Beograda in namestnik predsednika Demokratske stranke (DS), in Meken Erikson, last Srđana Šapera, vplivnega člana DS in tesnega prijatelja predsednika Srbije Borisa Tadića. Obe agenciji imata zelo razvite posle na področju oglaševanja, odnosov z javnostjo in proizvodnje programov, med njimi tudi večino komercialnih licenčnih programov, na primer Veliki brat, Menjam ženu, 48 sati svadba, Operacija Trijumf, Karaoke obračun in Ja imam talent. V javnosti je mogoče pogosto slišati, da nadzorujeta oglaševalski trg in posredujeta med oglaševalci in mediji. Agencije od medijev odkupujejo oglasni prostor, ki ga pozneje prodajajo posameznim klientom. V tej transakciji služijo denar, hkrati pa vplivajo na celotno financiranje medijev in ga nadzorujejo.

Ta zapleten preplet denarja in vpliva priča o visoki stopnji korupcije v komercialnih in javnih medijih in o visoki stopnji političnega paralelizma, oziroma o preslikavanju političnega in finančnega vpliva centrov moči na medije. V takšnem frontalnem napadu finančno izčrpani mediji drug za drugim popuščajo. Kljub visoko polarizirani družbi in razdeljeni javnosti v času devetdesetih let in nedemokratičnega režima je bilo v Srbiji nekaj medijev, ki so širili slavo neodvisnega novinarstva in bili stebri kritične javnosti. Poročilo o nadzoru nad mediji je pokazalo, da gre za davno medijsko preteklost in da skoraj ni več medijev, ki bi bili pripravljeni na to vlogo in bi celo začeli javno razpravo o medijih.

Tretjino vseh člankov o Poročilu je objavil dnevnik Danas, večina iz nekdanje družine neodvisnih medijev pa ga je pretežno zamolčala. Ker o njem niti vlada Republike Srbije ni nikoli razpravljala, čeprav gre za dokument njenega Sveta za boj proti korupciji, je bilo na dobri poti, da bi bilo pozabljeno. Dva meseca pozneje pa mu je tednik Vreme nenadoma posvetil Dosije. Korupcija v medijih je bila na vrsti v dveh zaporednih številkah. Poleg članka, s katerim je novinarka predstavila Poročilo, je bilo objavljenih tudi sedem člankov vplivnih medijskih delavcev.

Iz tega majhnega vzorca medijskega sveta je mogoče razbrati odnos do teme in Sveta. Vukašin Obradović (NUNS) in Ljiljana Smajlović (UNS), predsednika obeh novinarskih združenj, ki imata o mnogih stvareh različna mnenja, sta bila tokrat edina, ki sta Poročilo pohvalila in opozorila na njegov pomen za razumevanje razmer tako v medijih kot v novinarstvu. Vsi direktorji in glavni uredniki pa mislijo drugače. Strinjajo se, da je v medijih korupcija, a seveda v drugih medijskih hišah, ne pa v njihovih. Poleg tega je Veselin Simonović, glavni urednik Blica (Ringier Axel-Springer), prepričan, da Poročilo napada pošteno panogo in dela za državo, oziroma oblast. Aleksandar Tijanić, direktor RTV Srbija, pa meni, da se v njem pod okriljem »interesa javnosti« zahteva poslovno uničenje javnega servisa, kar je lahko samo v interesu medijskih in drugih tajkunov. Dragan Bujošević, glavni urednik Politike, o kateri je vse znano, a se ne ve, kdo je njen lastnik, se o tem ne izreka, temveč se hvali z neodvisnostjo, ki jo želi tudi Svetu.

V naslednji številki Darko Brocić, direktor komercialne raziskovalne agencije AGB Nilsen, brani ugled oglaševalske panoge, ki da tukaj deluje kot povsod v civiliziranem svetu. Pojasnjuje, da Svet napačno domneva, da sta denar, ki ga državne ustanove ali podjetja dajejo za oglaševanje, in denar, ki ga država kako drugače usmerja v medije, na kakršenkoli način povezana. Zaključni tekst Dragoljuba Žarkovića, glavnega urednika tednika Vreme, z naslovom »Očrniti na strošek države« se začenja s stavkom: »O čem Verica Barać, o korupciji …« in pojasnjuje, da je »z udarniškim delom ustvarila podobo družbe, v kateri je percepcija korupcije večja, kot je korupcija sama po sebi«. Kot dober poznavalec medijskih in drugih razmer v Srbiji Žarković ve, tako kot Aleksandar Tijanić, ki v svojem tekstu družbo tudi opozarja na razdiralne posledice, ki jih povzroča »baraćizem«. Cilj njegovih napadov niso niti tajkuni, niti oblast, niti korupcija, niti Svet za boj proti korupciji, temveč Verica Barać. Ni pomembno, o čem govori Poročilo, kdo blokira ali hromi medije, ali kaj Svet more ali ne more zvedeti o korupciji. Pomembno je diskreditirati Verico Barać, katere integriteta in osebni ugled v javnosti v tistem trenutku nista bila povezana z ustanovo niti z delom, s katerim se je ukvarjala.

Skoraj simbolično je, da je prvo tukajšnje poročilo o korupciji v medijih hkrati tudi zadnje, ki ga je napisala Verica Barać. Ko je pred kratkim umrla, je tudi v tem pogledu postavila merila in pokazala, da je javno mogoče spregovoriti o zadevah, za katere se celo mediji prizadevajo, da bi jih prikrili.

Poročilo o pritiskih in nadzoru nad mediji Svéta za boj proti korupciji, dostopno na: www.antikorupcija-savet.gov.rs.