N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
uvodnik
kultura in mediji
razredni boj v medijih
mediji in korupcija
samoregulacija medijev
splet
raziskovalno novinarstvo
socialni položaj novinarjev
sovražni govor
medijska etika
iz zgodovine medijev
mediji in pravo
mediji v svetu
regija
civilizacija
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Koruptivni mediji so smrt demokracije. Takšni mediji so globoko nedemokratična inštitucija, ki državo spreminja v zasebno podjetje.

Tom Watson: »Vi ste prvi mafijski šef v zgodovini, ki ni vedel, da vodi kriminalno združbo.«

James Murdoch: »Gospod Watson, prosim vas, to je popolnoma neprimerna trditev«.[1]

Vse je začelo januarja 2011, ko je Andy Coulson, nekdanji urednik pri News International (NI), britanske veje News Corporation Ruperta Murdocha, odstopil s položaja tiskovnega predstavnika britanskega predsednika vlade. Kmalu zatem je Coulsona aretirala policija zaradi suma storitve kaznivega dejanja korupcije in nezakonitega prisluškovanja telefonskih odzivnikov velikega števila ljudi, med katerimi je bila tudi mladoletna umorjena Milly Dower. Tej aretaciji je sledila še vrsta drugih, med katerimi so bili vodilni ljudi NI, nekdanji uredniki in novinarji tabloida News of the World, vključno z vodilnimi v policiji. Afera je tako iz tedna v teden postajala vse bolj neprijetna za vladajočo konservativno stranko. Predsednik britanske vlade David Cameron je imenoval posebno preiskovalno komisijo pod vodstvom sodnika lorda Levesona; njena naloga je v celoti razsvetliti vse potencialne zlorabe medijev.

Poslanec opozicijske laburistične stranke Tom Watson pa je v knjigi, ki jo je napisal s preiskovalnim novinarjem časnika Independent Martinom Hickmanom in je izšla pred kratkim, predstavil razsežnost načinov, kako je močna in vplivna medijska korporacija korumpirala britansko družbo in politiko. Knjiga Dial M for Murdoch: News Corporation and the Corruption of Britain (2012), napisana kot kriminalka, polna anekdot in zgodb iz novinarskega vsakdana, kaže, kako je Murdoch sistematično zlorabljal medije v svoji lasti za pridobivanje osebnih materialnih koristi. Murdoch ni pretirano maral dejstev. Za njega so bili mediji predvsem prenosniki njegovih političnih stališč, ki jih je skoraj vsakodnevno nalagal svojim urednikom in novinarjem. Murdochov imperij je tako postal »država v senci«, politiki, ki so vodili državo, pa prijatelji, katerih naloga je bila skrbeti za izpolnitev njegovih zasebnih interesov. Kot v knjigi dokazujeta Watson in Hickman, afera ni bila delo »enega pokvarjenega novinarja«, ki ni spoštoval zakon, tudi ne enega »pokvarjenega časopisa«, ampak je celotna korporacija delovala »pokvarjeno«. Najnovejši dogodki dokazujejo prav to.

Kako delujejo vrtljiva vrata«, ki poganjajo visoko politiko in medije

Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«. Svetovalec ministra za kulturo, ki je neposredno nadzoroval medijski posel stoletja – nakup večinskega deleža BSkyB, ki ga je nameravala opraviti Murdochova korporacija – je bil v neposrednem stiku s lobistom, ki je zastopal interese korporacije. Pridobljena elektronska komunikacija med njima dokazuje, da je svetovalec ministra Murdochovem lobistu pošiljal zaupne notranje informacije o ponudbi drugega zainteresiranega kupca. Čeprav minister zagotavlja, da o tem ni bil seznanjen in da je celoten postopek vodil korektno in v javnem interesu, dokazi, ki jih je zbrala Levesonova komisija, govorijo nasprotno. Časopis Guardian je v svojem Datablogu[2] o tej temi objavil sto dokumentov, ki dokazujejo obstoj sistemske korupcije in vpletenost številnih vplivnih britanskih politikov (nekdanjih in sedanjih).

Roy Greenslade, novinar in urednik v številnih britanskih tiskanih medijih, v svoji odlični knjigi o zgodovini britanskih časopisov[3] opisuje, kako je Murdoch uporabljal svojo medijsko moč. Številne priče opisujejo, kako so Murdoch in nekdanja predsednica britanske vlade Margaret Thatcher bili v rednih stikih oziroma kako je Murdoch osebno diktiral ekonomsko politiko njene stranke. »Gospod predsednik vlade«, kot so ga imenovali, je bil za svoje storitve bogato nagrajen s spremembo zakonodaje na področju omejevanja medijskega lastništva in varstva konkurence, ki mu je zagotovila pravno podlago za gradnjo medijskega imperija.[4] Številni starejši britanski novinarji se spominjajo skrajno nasilnih spopadov med sindikati in policijo v tem obdobju[5], načina, kako so servilni Murdochovi novinarji sistematično demonizirali sindikalne voditelje in leve stranke nasploh, številnih laži in izmišljenih propagandnih zgodb, ki so ohranjali na oblasti Thatcherjevo in uničevali opozicijo. Murdochovi mediji, med katerimi je imel pretorijansko vlogo tabloid Sun, so bili znani po zvestobi konservativni stranki, njegovi novinarji pa po številnim nelegalnim metodam pridobivanja informacij, vdiranju v zasebnost ljudi, izsiljevanju z objavo ali pa neobjavo določenih zgodb ter po brutalnem kaznovanju vseh, ki bi nasprotovali takšni politiki.

Murdochov »primer« nazorno kaže, kako delujejo »vrtljiva vrata«, ki poganjajo visoko politiko in medije. Temeljno vprašanje razumevanja, kako korupcija deluje, je njen vpliv na vladanje – bolj natančno slabo vladanje, ki uničuje demokracijo. Demokracija zahteva, da tisti ki vladajo, to počnejo v korist (ne interesu) vseh. Demokracija temelji na svobodi izražanja, svobodi govora in svobodi medijev. Koruptivni mediji pa so smrt demokracije. Takšni mediji so globoko nedemokratična inštitucija, ki državo spreminja v zasebno podjetje.

Ugrabitev države

Kot ugotavlja Lawrence Lessig v knjigi Republic, Lost, je temeljno vprašanje današnjega časa učinkovitost nadzora nadzornikov in boj proti korupciji.[6] Korupcija odvisnosti (dependence corruption), pravi Lessig, označuje proces (stanje), v katerem se zakonodajna in izvršna veja oblasti spreminjata v institute za legalizacijo in legitimizacijo koruptivnih odnosov. Pri razumevanju tega pomena korupcije se moramo osredotočiti na procese, ki so pripeljali do ugrabitve države (state capture) in samega procesa vladanja, in ne toliko na konkretne koruptivne prakse.[7] Čeprav Lessig pravi, da je temeljni problem korupcije »denar na napačnem mestu« in ustvari razliko med podkupovanjem (quid pro quo) in »ekonomijo uslug« (gift economy), je ključno vprašanje razumevanja, kako korupcija deluje, osredotočanje na stanje korupcije v posamezni družbi.[8]

V tem pomenu je za našo analizo pomembno razumevanje demokracije kot način vladanja, reprezentativne demokracije pa kot republike – res publica – kot načina upravljanja javnih zadev. Vezivno tkivo tega načina vladanja je javni interes, ki se ne nanaša samo na razlikovanje med zasebnim oziroma posebnim interesom in splošnim dobrim, temveč zajema tudi njegovo »materialno« razsežnost. Temeljna funkcija republike je, da to razliko prepozna in ji pri vladanju sledi. Pomen (ali vsebino) javnega interesa ni mogoče določiti vnaprej, ampak se njegova vsebina definirana šele skozi javno razpravo, v kateri se soočajo partikularni interesi vseh sodelujočih. Javni interes ne označuje soglasja v družbi okrog določenega (javnega) vprašanja, ampak je smernica, ki določa konkreten način vladanja. V tem pomenu je javni interes dejansko javna korist, ki jo ima družba kot celota, ne glede na to, kakšni so trenutni interesi posameznikov. Če dobro vladanje sledi temu razlikovanju, potem je treba dodati, da mora biti podobna razsežnost tudi vodilo delovanja državljanov.

Državljanstvo kot javna služba

Državljanstvo (in ne medijsko delovanje) moramo predvsem razumeti kot javno službo. Državljan kot nosilec javne službe je na enak način dolžen pri svojem delovanju zasledovati javno korist in ne slediti le svojemu zasebnemu interesu. Kot pravi Zephyr Teachout, tudi državljani so lahko koruptivni, če svojo javno službo uporabljajo za sledenje zasebnemu in ne javnemu interesu. Oni so tudi odgovorni za integriteto vlad, ki jim vladajo.[9] Podobnega mnenja je tudi Guillermo O’Donnell.[10] Pomemben prispevek krepitvi principa horizontalne odvisnosti je domneva, da politična avtoriteta izhaja iz vsakega posameznega člana demosa. Demokracija zahteva, pravi O’Donnell, da morajo tisti, ki upravljajo javne zadeve, delovati v imenu dobrega za vse. Če moč prihaja iz ljudstva (njegovega vsakega posameznega člana), je ljudstvo dolžno sodelovati pri sprejemanju kolektivnih odločitev in zagotoviti javnosti tako vsebine teh odločitev kakor tudi način njihovega prejemanja.[11] Če idejo politične transparentnosti povežemo s pojmom korupcije odvisnosti, je dobro vladanje (tisto, na katerem temelji republika) odvisnost od demosa in samo od demosa.

Neodvisnost medijev?

Za potrebe tega prispevka želimo samo postaviti pod vprašaj samoumevnost ideje, da so mediji neodvisni od centrov moči (čeprav dokazujemo, da so zaradi lastniške strukture del le-teh) in da je ključni argument zagotavljanje njihove avtonomije prav ta tip neodvisnosti. Naša teza je, da je v kontekstu korupcije treba opozoriti na njihovo odvisnost od javnosti, ki jo ne moremo in ne smemo zamenjati s pojmom, ki ga mediji enako samoumevno izpostavljajo, delovanja v javnem interesu.

Če je tradicionalna merila krepostnega vedenja težko doseči, je interese težko definirati, pravi Hirschman.[12] In prav v tem je del problema. Čeprav je javni interes temeljno vodilo novinarskega delovanja (lahko bi rekli temeljno merilo krepostnega vedenja), je njegova definicija daleč od tega, da bi bila jasna. Javni interes, tako definiran, zajema ne samo interese javnosti, temveč tudi interese novinarjev in medijskih lastnikov. Očitno pa je, da takšno sožitje interesov v nobenem primeru ne prinaša enake koristi za vse.

Produkt ekonomije vplivanja je, da preusmerja delovanje tistih, ki imajo moč, od odvisnosti od ljudstva. Rezultat tega procesa je, da nam vlada korupcija.[13] To bomo poskušali pokazati na treh problemih, ki jih proizvaja taka škodljiva oblika vladavine: odvračanje pozornosti, izkrivljanje (ugrabitev regulacije) in izguba zaupanja.[14] Vse tri probleme lahko analiziramo na primeru delovanja dveh »vej« oblasti, ki naj bi delovanje v interesu ljudstva (javnem interesu) – parlamenta in medijev. Odvračanje pozornosti obeh institucij[15] lahko ugotavljamo glede na to, katera vprašanja dominirajo njihovih kazalom javnih razprav – o čem razpravlja in odloča parlament in o čem poročajo in razpravljajo mediji.

Hacker in Pierson v knjigi Winner-Take-All Politics opozarjata na dejstvo, da so vlade neobčutljive na javne preference in potrebe tistih brez moči in da živimo v dveh društvih – deželi večine (broadland) in domovini bogate manjšine (richistan).[16] Pri poglabljanju prepada med deželo večine in domovino manjšine ni pomembna ugotovitev o naraščajoči neenakosti, temveč vzroki, zakaj in kako ta neenakost narašča. Skratka, ni problem (le) v tem, da nekateri postajajo bogati (bogatejši) in drugi ne, ampak da tisti, ki postajajo bogatejši, ustvarjajo svoje bogastvo s pomočjo države in njenih regulativnih ukrepov. V tem primeru se pojem korupcije odvisnosti nanaša na dejstvo, da se bogastvo ustvarja tako, da finančna moč ugrabi politiko in s pomočjo ugrabljene politične moči vpliva na sprejemanje zakonodaje, ki jo bo naredila za še bogatejšo. Vpliv na politične odločitve je danes zagotovljen tistim državljanom, ki imajo denar.[17] In to je prav tisto, kar Lessig označuje s pojmom odvisne korupcije.

Kako raziskovati korupcijo v medijih?
Primer Slovenije

Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) za leto 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011) opozarja na podobna vprašanja sicer pod skupno definicijo »sistemske korupcije«. Od trinajst ključnih dejavnikov za razcvet sistemske korupcije jih ima, po mnenju KPK, Slovenija dvanajst. Neposredno povezavo s medijskim področjem imata dva: politizacija ali netransparentnost privatizacije medijskega prostora in vpliv lobijev na zakonodajni proces.[18]

Privatizacija slovenskih medijev je tipičen primer razlaščanja javnega interesa na področju medijev v korist majhnega števila politično močnih posameznikov; njihova naloga v tem procesu je bila, da varujejo medije v svoji lasti od možnega vpliva nasprotne politične opcije in za to delo dobijo ustrezno plačilo v obliki ugodnih bančnih posojil in priložnosti za privatizacijo ostalega premoženja v državni lasti. Proces ugrabitve medijev od politično in ekonomsko močnih skupin je omogočala pomanjkljiva regulacija in neobstoj medijske politike, ki bi jasno definirala cilje razvoja medijskega sektorja v daljšem časovnem obdobju.

Indikator: vpliv na sprejemanje zakonodaje

Eden glavnih indikatorjev korupcije odvisnosti je povezan s sprejemanjem medijske zakonodaje in vplivom interesov posebnih skupin. Če se pri ostalih zakonodajnih postopkih, lobisti in interesne skupine trudijo zadevo opraviti daleč od oči javnosti (občasno razkritje kakšnega posamičnega primera služi samo za moralno zgražanje ne pa za sistemske ukrepe), so bila pri sprejemanju medijske zakonodaje medijskim lastnikom vrata parlamenta na stežaj odprta. Leta 2006 je rigorozno in škodljivo spremembo Zakona o medijih glede pravice do odgovora in popravka opravil na matičnem odboru DZ v imenu pristojnega ministrstva kar lastnik medija sam. V zameno za te spremembe je isti lastnik dobil za »plačilo« ustrezne zakonske člene, ki so dobesedno legalizirali njegove lastniške akrobacije. Dogodki ob rušenju predloga novega Zakona o medijih in avdiovizualnih storitvah leta 2011 kažejo, da je v Sloveniji mogoče spremeniti medijsko zakonodajo izključno s podporo medijskih lastnikov.

Ne gre spregledati, da je na seznamu lobistov, ki delujejo v Sloveniji, med 59 lobisti celo 39 kot primarno področje svojega delovanja navedlo avdiovizualno politiko in medije. Obstaja samo en način, kako lahko sprejmeš zakon in milijon (evrov?) načinov, kako lahko preprečiš njegovo sprejemanje.

Indikator: favoriziranje zakupnikov oglasnega prostora v medijih

Procesu privatizacije ali bolj natančno ugrabitve zakonodajne veje oblasti je treba še dodati podatke, ki jih je KPK objavila na koncu svojega poročila in se nanašajo na korelacije finančnih prihodkov posameznih podjetij s spremembami oblasti na lokalni in državni ravni. Kljub temu da v poročilu gre za podjetji »A« in »B«, je iz zbranih podatkov možno ugotoviti, da za njimi stojita dva največja zakupnika medijskega prostora, ki nadzorujeta praktično večino oglaševanja v Sloveniji in s tem ne samo neposredno vplivata na razporeditev oglaševanja v medijih, ampak odločate tudi o tem, kateri medij bo preživel in kateri ne. Iz podatkov je razvidno, da pri navedenih podjetjih obstaja visoka korelacija med spremembami vlade na oblasti in izplačili proračunskih uporabnikov.[19]

Iz podatkov je mogoče razbrati, kako se priliv finančnih sredstev, ki sta jih podjetja dobila, časovno ujema s spremembami vlade – eno podjetje je prevladovalo (ali pa imelo skorajda vse) pri pridobivanju sredstev v obdobju 2004–2008, drugo pa v obdobju 2008 do vključno maja 2011. Po podatkih Ajpesa (5. 11. 2011) je podjetje finančno favorizirano v tekočem vladnem obdobju (ne vidimo nobenega razloga, zakaj KPK ne govori o konkretnih podjetjih in konkretnih lastnikih), podjetje Media Pool v lastništvu pet oglaševalskih agencij: Pristop skupina (lastniško povezana s podjetjem DZS, lastnikom časnika Dnevnik, eden od lastnikov podjetja je registrirani lobist), Studio 3S (eden od lastnikov je registrirani lobist in nekdanji član delovne skupine za pripravo nove medijske zakonodaje), Agencija Imelda (lastnik registrirani lobist), Luna TBWA in Futura FMLY. To so očitni znaki sistemske korupcije, ki pa se dogajajo v institucijah (medijih), ki bi morale kritično nadzorovati tiste, ki imajo denar in moč.

Indikator: državne subvencije medijem

Zagotavljanje pluralizma in podeljevanje državnih pomoči je očiten primer tega, kar bi lahko imenovali »institucionalna korupcija«.[20] Kljub izdatnemu, več kot desetletje trajajočemu državnemu sofinanciranju medijev, ni nobene raziskave, ki bi pokazala, da je ta pomoč prispevala k večji pluralnosti in raznovrstnosti medijev ali pa državljanom zagotovila raznolikost vsebin, ki jih trg ni zagotavljal. Leta 2009 je država prek ministrstva za kulturo razdelila 3,4 milijonov evrov sredstev državnih pomoči. Glede na obseg sredstev in majhno število enih in istih prejemnikov gre za eno najbolj subvencioniranih dejavnosti. Pri tem pa ne smemo spregledati, da so med največjimi dolgoletnimi prejemniki te pomoči medijski lastniki, ki že leta in leta uspešno lobirajo v državnem zboru za svoje lastne interese. Gre za lokalne in regionalne medije, katerih župani sedijo v državnem zboru in brezpogojno sledijo interesom svojih lokalnih medijskih baronov in barones. Pogosto pa so ti župani/poslanci še lastniško povezani s temi mediji, saj imajo občine v njih lastniške deleže. Tako nastopajo v treh vlogah hkrati: kot poslanci nastopajo v vlogi zakonodajalca, kot župani v vlogi lokalnega oblastnika in hkrati še samega lastnika medija-prejemnika državnih sredstev. Nadzor je popoln, koncentracija moči pa neomejena.

Koruptivna tveganja obstajajo tudi na področju lokalnih občinskih medijih. Veljavna medijska zakonodaja glasila lokalnih skupnosti sploh ne definira kot medije. V praksi to pomeni, da za izdajanje ne veljajo nobena zakonska določila, ki zagotavljajo novinarsko in uredniško avtonomijo. Lokalna glasila, za katerih financiranje se po naših ocenah uporabi približno dva milijona evrov, običajno nimajo urednika in zaposlenih novinarjev ter ne zagotavljajo minimalnih standardov ustreznega informiranja državljanov na lokalni ravni.

Uradne analize, ki bi poglobljeno ugotavljanje obstoj koruptivnih praks v medijih, skoraj ni. Prvi korak je lahko osredotočanje analize na tri ključna področja: transparentnost lastništva v medijih, prerazporejanje oglaševalskega denarja in državnega oglaševanja v medijih in privatizacija javnega servisa skozi različne oblike zagotavljanja zasebnih interesov. Poglejmo dva različna pristopa ugotavljanju korupcije na medijskem področju – na Hrvaškem in v Srbiji.

Primer Hrvaške: šestdeset koruptivnih afer in vloga medijev

Kronološki povzetek vseh koruptivnih afer na Hrvaškem v času, ko je bil predsednik vlade Ivo Sanader, je opisan v knjigi Dražena Rajkovića Kako je Ivo Sanader ukradel Hrvaško.[21] Knjiga je tipičen primer žurnalističnega opisovanja korupcijske hobotnice predvsem skozi analizo številnih novinarskih prispevkov, ki so o določenih »aferah« poročali leta in leta, preden so se državne inštitucije, zadolžene za nadzor in pregon kriminala, dejansko odzvale. Za našo analizo je pomembno, da je avtor večino gradiva pridobil iz objavljenih novinarskih prispevkov. Kronološka analiza poročanja o korupciji ima za moto izjavo, da je Hrvaška pred Sanaderjem živela v »državi z mafijo«, po Sanaderju pa v »državi, ki ji vlada mafija«.[22] V knjigi – razen posebej obdelane afere Hypo Banke, ki je po svojih finančnih dimenzijah predstavlja največjo korupcijsko afero ne samo na Hrvaškem, ampak tudi v Evropi – je obdelanih pet glavnih modelov »kleptokratskega obnašanja Sanaderjeve korupcijsko vodene vladavine«: nespoštovanje procedur in pravil javnega naročanja, politično vodena privatizacija, v kateri je dostop do lastninjenja imela majhna klika posameznikov, črpanje denarja iz javnih podjetij za zasebne ali strankarske koristi, velike špekulacije z gradbenimi zemljišči ter politična korupcija. Znotraj teh pet modelov avtor kronološko obdela šestdeset največjih afer nekdanjega predsednika vlade Ive Sanaderja in pri tem opozori na mehanizme, ki so jih omogočili, opiše vlogo posameznih udeležencev, oceni škodo, ki je bila narejena državnemu proračunu, in opozori na »materialne, moralne in psihološke posledice, ki jih je vsaka od teh afer pustila na nacijo, pripeljano do roba gospodarskega prepada«.[23]

Pomembna ugotovitev knjige je, da Sanader nikoli ne bi mogel zgraditi tako celovit koruptivni mehanizem upravljanja s stranko in državo, če mu pri tem ne bi pomagali tako državni kakor tudi zasebni mediji, katerih lastnike je zadovoljil tako, da so imeli neposreden dostop do državnega denarja oz. do finančnih tokov prek bank, ki jih je imel neposredno pod svojim nadzorom (npr. Hypo Banko). Za vzdrževanje Sanaderjeve javne podobe in njene nedotakljivosti je poskrbela trda kontrola nad javno televizijo z imenovanjem strankarsko podobnih članov sveta HRT in posredno z imenovanjem odgovornih urednikov in novinarjev. Drugi veliki izdajatelj v Sanaderjevem medijskem imperiju je bilo podjetje Europapress Holding (EPH), katerih lastnika sta bila hrvaški novodobni tajkun Ninoslav Pavić in nemška medijska korporacija WAZ iz Essna. Za ustrezno medijsko podobo in medijsko »tišino« je Sanader Paviću omogočil nakup dnevnika Slobodna Dalmacija, ki je bil takrat še v državnem lastništvu. Posledice? Popolno opustošenje medijskega sektorja, številne nove korupcijske afere, ki kažejo na zlorabo javnega denarja na HRT, in poskus nove koalicije, da bi zaradi nespoštovanja javnega interesa vzpostavila politični nadzor nad HRT.

Primer Srbije: Ugrabljeni finančni tokovi med državo in mediji

Na temelju analize Poročila, ki ga je pripravil srbski Svet za boj proti korupciji (v nadaljevanju Svet)[24], bomo poskušali predstaviti nekaj ključnih ugotovitev za ugotavljanje koruptivnih tveganj v medijskem prostoru. Ker je svoboda medijev postavljena pod vprašaj in ker brez svobodnih medijev ni boja proti korupciji, tako Poročilo, je Svet od 50 najpomembnejših državnih organov v Srb­iji zahteval dokumentacijo o vseh oblikah sodelovanja s mediji, agencijama za odnose s javnostmi, marketinškimi agencijami, produkcijskimi hišami in drugimi medijskimi subjekti med januarjem 2008 in junijem 2010, da bi ugotovili, kako državni organi izvajajo svoj vpliv na medije.[25]

Analiza obsežne dokumentacije je pokazala, da je koruptivna dejanja in koruptivna tveganja, ki se nanašajo na medije, možno ugotavljati na treh področjih: netransparentnost medijskega lastništva; ekonomski (finančni) vpliv državnih institucij na delovanje medijev skozi različne oblike nenadzorovanega prerazporejanja in podeljevanja proračunskih sredstev; in delovanje javnega radiotelevizijskega servisa (RTS), ki je »namesto izvajanja javne službe postal servis političnih strank in vladajočih elit«.[26]

Osredotočili se bomo na drugi, izjemno močni dejavnik korupcijskega tveganja na medijskem področju – razporejanje državnega oglaševanja in drugih oblik državne pomoči. Vpliv na poslovanje medijev s politično motivirano razporeditvijo državnega oglaševalskega denarja ima za posledico, da se mediji (zlo)uporabljajo kot sredstvo za oblikovanje javnega mnenja glede nekaterih vprašanj, za dvigovanje političnih ratingov (tako strank kot tudi posameznih politikov) ali pa zaradi osebnega bogatenja posameznikov. Trendi so zelo jasni. Stranke in politiki s sredstvi iz državnega proračuna vzdržujejo mrežo politično profiliranih in motiviranih agencij, katerih lastniki skozi mrežo majhnega števila politično močnih ljudi v celoti obvladujejo medijski prostor.

Zaradi takšne ugrabitve finančnih tokov v večini medijev ni nobenega kritičnega odnosa do delovanja državnih organov, razen ko to ustreza določenim političnim strankam ali pa delu politične elite.[27] Finančni vpliv državnih inštitucij na medije, v katerih imajo ključno vlogo oglaševalske agencije, je najmočnejše korupcijsko tveganje oz. najbolj problematična oblika vplivanja in izvajanja pritiska na medije, ki ruši vse mehanizme zunanjega nadzora nad delovanjem državnih organov.

Finančne transakcije med državo in mediji s posredovanjem oglaševalskih agencij

Poročilo Sveta za boj proti korupciji v Srbiji ponuja vpogled v sistem, po katerem potekajo finančne transakcije med državo in mediji s posredovanjem oglaševalskih agencij.

Podeljevanje neposrednih državnih pomoči za subvencioniranje programskih vsebin, ki jih država definira kot programske vsebine v javnem interesu. Ker država nima medijske politike in jasno definiranega javnega interesa, v medijih poteka subvencioniranje programskih vsebin in posameznih medijev po političnih kriterijih.

Najemanje oglaševalskih agencij in agencij za odnose z javnostjo (običajno gre za paketno ponudbo), za obveščanje javnosti o delovanju državnih institucij, ki običajno pomeni »banalno ponujane promotivnih informacij o delovanju funkcionarjev, ki vodijo določene resorje, po sistemu kdo plača več, dobi več prostora«.[28]

Ponujanje storitev v obliki že narejenih medijskih vsebin (»vsebine na ključ«). Najemanje produkcijskih hiš, ki posnamejo videomaterial o delu posameznega ministra oz. o temah, ki ga njegov resor pokriva, na uporabo drugim medijem. Kljub temu, da gre za propagandno gradivo, ki ga neposredno financirajo državne institucije, se te plačane vsebine v medijih pojavljajo kot uredniško oblikovane vsebine.

Javna naročila, namenjena zakupu medijskega prostora za objavo plačanih oglasov. Zakup običajno poteka prek velikih medijskih zakupnikov, ki so navadno v lasti oglaševalskih agencij. Plačane informacije tako obsegajo različne oblike državnega oglaševanja od informacij, ki naj bi bile pomembne za javnost (različne kampanje ozaveščanja ali informiranja javnosti), objave za razpis novih delovnih mest, objave podjetij v državni lasti ali pa pozivi za prijavo na različne projekte, ki jih financira država.

Specializirane storitve informiranja javnosti, ki vklju­ču­je­jo financiranje različnih kampanj ali pa najemanje strokovnjakov in svetovalcev za odnose z javnostjo.

Različne kratkoročne in dolgoročne pogodbe za svetovalna dela, s katerimi se poskuša vplivati na oblikovanje javnega mnenja okrog določenih javnih vprašanj.

Naročanje posameznih medijskih storitev in servisov, kot je recimo kliping. Tako oglaševalske agencije merijo učinek »svojih« kampanj na javno mnenje. Nekateri mediji so tako dobili sredstva za dodatno spremljanje posameznih državnih institucij, kar pomeni, da so mediji postali servis državnih organov in ne njihovi kritični nadzorniki.

Neposreden nakup velikega števila izvodov določenega medija za potrebe državne uprave in državnih institucij (nanaša se predvsem na tiskane medije).

Sofinanciranje različnih civilnodružbenih projektov, ki naj bi nadzirali (in deloma tudi izvajali) javne politike.

Financiranje različnih raziskav in analiz, ki bi jih lahko izvajale za to že plačane in strokovno usposobljene državne ustanove.

Odvisnost medijev od politično pogojenega državnega oglaševanja je najbolj vidna v primeru največjega srbskega telekomunikacijskega operaterja. Delež finančnih prihodkov medijev od sredstev, ki jih oglaševanju namenja Telekom Srbije, znaša od 1,5 do 17,7 odstotka celotnih prihodkov. Za nekatere medije je odvisnost od tega denarja tako velika, da bi prekinitev pogodbe pomenilo tudi njegovo ukinitev. Zato ne preseneča, da je v večini medijev nemogoče prebrati kakršenkoli kritični novinarski prispevek, ki bi se nanašal na delovanje državnega telekomunikacijskega operaterja.

Prav na tem mestu pa je treba opozoriti na vprašanje cene oglaševalskega prostora, ki ga v popolnoma netransparentnem postopku določajo veliki medijski zakupniki. In prav te podatke je skoraj nemogoče dobiti. O njih ne govorijo ne oglaševalci in ne mediji. Stanje na oglaševalskem trgu pa ima zelo velik (če ne odločujoči) na delovanje medijev.

Zakupniki kot novodobni »cenzorji« dejansko določajo, kateremu mediju, pod kakšnimi pogoji plačila in za kakšno plačilo bodo prodali oglase. Zakupniki medijskega prostora (ki so običajno pravne osebe v lasti največjih oglaševalskih agencij) na veliko odkupujejo oglaševalski prostor od posameznih medijev in ga potem prodajajo klientom oziroma oglaševalcem po višjih zakupnih cenah od tistih, ki so bile dogovorjene z mediji. Ti »popusti« pa se lahko gibljejo od 10 pa tudi do 70 odstotkov od dejanske vrednosti zakupljenega oglaševalskega prostora. Pogostokrat se zgodi, in to je v Poročilu ugotovil tudi Svet, da agencije medijem plačajo samo manjši delež dogovorjene vsote, ostanek pa je se lahko uporablja kot pomemben instrument nadzora nad poročanjem medijev.

Ni rešitve?

Če izhajamo iz najbolj enostavne definicije, po kateri je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobivanja koristi zase ali za drugega, je vsako novinarsko delovanje, ki ni v interesu javnosti, koruptivno. O obstoju »incestuoznega razmerja med mediji in oblastjo« je v knjigi Novi psi čuvaji pisal Serge Halimi.[29] To Halimijevo tezo ne jemljemo kot metaforo, kot so jo razumeli novinarji oziroma bralci njegove knjige, ampak kot dejstvo. To »incestuozno razmerje« lahko opišemo tudi s pojmi korupcije odvisnosti in institucionalne korupcije. V primeru korupcije odvisnosti gre za premikanje odvisnosti od javnosti k različnim centrom moči, pri čemer gre za nesprejemljivo obliko »trgovanja s interesi«. Institucionalna korupcija na medijskem področju pa povzroča še hujše posledice. Po eni strani gre za slabljenje moči različnih institucij, katerih temeljna naloga je nadzor nad spoštovanjem zakonodaje, na drugi pa za slabljenje zaupanja javnosti v delo vseh državnih institucij.

Korupcija medijev je tema, o kateri je zelo malo raziskav. Poročilo srbskega Sveta za boj proti korupciji temelji na podatkih, ki jih je lahko zbrala pooblaščena institucija. Kljub temu da so v poročilu navedene številne kršitve obstoječe zakonodaje in popisane konkretne oblike ugrabitve javnih finančnih tokov, uradnih ukrepov politike ni bilo. Tudi hrvaška zgodba pokaže, kako deluje koruptivna povezava med mediji in politiko. V Sloveniji je ocena stopnje korupcije v medijski sferi v Sloveniji dokaj visoka in so detektirani ključni dejavniki tveganja, vendar slovenskemu primeru v delovanju pristojnih institucij manjka tisto, kar je temelj vsake novinarske informacije – kdo?, kdaj?, kje?, kako? in zakaj? Dokler vse ostaja pri oceni in na ravni splošnega opisovanja razmer v medijih, se koruptivna razmerja in njihove katastrofalne posledice neovirano nadaljujejo.

Britanski primer z začetka tega prispevka kaže na nekaj ključnih stvari, na katere treba biti pozoren pri raziskovanju medijske korupcije. Prvič, gre za sistemski pojav in ne za posamezne »pokvarjene« novinarje in medije. Drugič, gre za kompleksne mehanizme »trgovanja s interesi«, pri katerih lastniki »mnenjske moči« trgujejo z nosilci politične moči v družbi. In tretjič, gre za sposobnost določenega dela novinarjev in medijev, da se lotijo pojavov medijske korupcije, kljub pravilu, da »pes ne grize drugega psa«.

1 Tom Watson in Martin Hickman (2012): Dial M for Murdoch: News Corporation and the Corruption of Britain. (Izberi M za Murdoch: News Corporation in korupcija v Britaniji), Allen Lane.
2 Leveson Inquiry: all the evidence relating to Rupert Murdoch, dostopno na www.guardian.co.uk/news/datablog/2012/apr/27/rupert-murdoch-leveson-evidence (dostop 3. 5. 2012).
3 Roy Greenslade (2003): Press Gang. How Newspapers Make Profits from Propaganda. Pan Books.
4 Greenslade, prav tam, str. 384.
5 Odlično analizo poročanja medijev v tem obdobju lahko najdemo v knjigi Stuart Hall, Chas Critcher, Tony Jefferson, John N. Clark in Brian Roberts(1978): Policing the Crisis. Mugging, the State and Law,Palgrave Macmillan.
6 Lawrence Lessig (2011): Republic, Lost. How Money Corrupts Congress – and a Plan to Stop It. New York: Twelve.
7 Lessig, prav tam, 328.
8 V recenziji Lessigove knjige za The New York Review of Books Ezra Klein opozarja na pomanjkljivost njegove ocene in analize korupcije v ameriški družbi. Po njegovem mnenju problem korupcije v politiki ni (predvsem) v denarju in financiranju političnih kampanj. Problem je veliko bolj kompleksne narave, ker je vpet v zakonodajni proces oz. prepletenost med politiko in zastopniki določenih partikularnih interesov (lobisti) ter posebni »daj/dam« kulturi izmenjave uslug. Ezra Klein (2012): »Our Corrupt Politics: It's Not all Money«. V: The New York Review of Books, 33. 3. 2012.
9 Zephyr Teachout (2009): »The Anti-Corruption Principle«. V: Cornell Law Review, 94, št. 341, str. 359–360.
10 Guillermo O'Donnell (1998): »Horizontal Accountability in New Democracies«. V: Journal of Democracy, 9 (3), str. 119.
11 O'Donnell, prav tam, str. 121.
12 Albert O. Hirschman (2002): Strasti in interesi. Politični argument za kapitalizem pred njegovim zmagoslavjem. Ljubljana: Krtina, str. 41.
13 Lessig, prav tam, str. 89.
14 Lessig, prav tam, str. 125–172.
15 Zaradi lažjega razumevanja v tem delu medije označujemo kot institucije. O medijih govorimo kot o gospodarskih subjektih.
16 Jacob S. Hacker in Paul Pierson (2010): Winner-Take-All Politics. How Washington Made the Rich Richer and Turn its Back on the Middle Class, Simon and Schuster.
17 Martin Gilens (2005): »Inequality and Democratic Responsiveness«. Public Opinion Quarterly, 69, št. 5, str. 778–796.
18 Komisija za preprečevanje korupcije RS, Letno poročilo 2010 (z dodatkom do vključno maja 2011), str. 9.
19 Letno poročilo 2010, str. 49–50.
20 Lessig definira »institucionalno korupcijo« kot obliko slabljenja neodvisnosti državnih institucij zadolženih za zagotavljanje ustreznega institucionalnega okvirja in posledično kot obliko slabljenja javnega zaupanja v delo teh institucij. Lawrence Lessig, Institutional Corruption, predavanje na Rock Ethics Institute. Penn State Richard B. Lippin Lectureship in Ethics, 28. 3. 2012 (dostopno na: http://blip.tv/lessig/institutional-corruption-6057503).
21 Dražen Rajković (2011): Kako je Ivo Sanader ukrao Hrvatsku. Zagreb: Naklada Jesenski i Turk.
22 Rajković, prav tam, str. 21.
23 Rajković, prav tam, str. 22.
24 Savet za borbu protiv korupcije, Izveštaj o pritiscima i kontroli medijev v Srbiji, Beograd, 19. 9. 2011.
25 Svet, prav tam, str. 2.
26 Svet, prav tam, str. 3.
27 Svet, Poročilo, str. 4.
28 Svet, prav tam, str. 16.
29 Serge Halimi (2003): Novi psi čuvaji, Ljubljana: Maska/Mirovni inštitut, str. 19.

izpis

Simona Habič

Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
V Sloveniji je podkupovanje v medijih na več ravneh med novinarji in uredniki splošno znano – Obstaja previsoka toleranca do dela in obnašanja podkupljenih novinarjev – Kar v 22 odstotkih ob novinarskem delu opravljajo še delo v marketingu, v službah za odnose z javnostjo ali v gospodarskih službah

Analiza in ocena Nacionalni sistem integritete, ki smo jo v Društvu Integriteta – Transparency International Slovenija objavili februarja 2012, potrjuje, da so mediji ključen del sistema integritete. Nizka ocena integritete medijev (ocena 25 na skali od 0 do sto) je rezultat ogrožene neodvisnosti, s tem pa je ogroženo tudi korektno, objektivno in nepristransko obveščanje javnosti o korupciji, delovanju vlade, zasebnega sektorja in nosilcev moči. Neodvisnost in svoboda medijev sta zaradi političnih in ekonomskih pritiskov, netransparentnosti in vplivov lastništva ter količine oglaševanja resno ogroženi.

Razmere na področju delovnih razmerij v medijih ogrožajo razvoj kakovostnega novinarstva. Preiskovalno novinarstvo je še vedno premalo razvito. Kar tri četrtine novinarjev čuti pritiske politike, gospodarstva, oglaševanja in lastnikov medijev, kot ugotavljam v raziskavi Pojav korupcije med novinarji (KPK). Zaradi vseh razmer so tako vedno bolj tudi sami novinarji izpostavljeni korupciji. V pogojih, v katerih v praksi niso v zadostni meri vzpostavljeni mehanizmi za zagotavljanje integritete medijev, hkrati pa se slabšajo razmere, v katerih delujejo, se lahko vprašamo o njihovi zmožnosti, da delujejo kot ključni vir informacij o korupciji in zlorabah v politiki in gospodarstvu.

Oglaševalci izsiljujejo lastnike medijev in vplivajo na vsebino

Lastniki medijev v Sloveniji svojega medija ne vidijo kot vir informacij za javnost, temveč kot sredstvo za vpliv na odločevalce. Oglaševalci v primeru kritičnega poročanja lastnike medijev izsiljujejo s prekinitvami oglaševalskih pogodb. Ti pa urednikom in novinarjem preprečujejo obravnavanje tem, o katerih izdajatelji menijo, da bi »škodovale njihovim interesom«. Novinarji so kaznovani z znižanjem plače, premestitvami v druga uredništva, disciplinskimi postopki, grožnjami z izgubo službe. Osrednja pozornost je namenjena hitri produkciji novic, posledica pa je nižja kvaliteta novinarskega dela, zlasti ko gre za raziskovanje.

Odvisnost medijev od kapitala in političnega vpliva botruje pojavu korupcije v novinarskih vrstah

Kjer so mediji odvisni in se ne ravnajo po pravilih stroke, kjer je prost pretok informacij osiromašen ali omejen, je korupcije v novinarstvu več. Pojavlja se tudi strah pred negativnimi odzivi na prispevke, imenovanimi »flak«[1]. Gre za discipliniranje medijev, tudi s podkupovanjem in sponzoriranjem. Nagnjenost novinarjev k podkupljivosti ter moč gospodarskih interesov in kapitala sta pripeljala do novega tipa novinarstva, ki povzroča krizo novinarstva in spodkopava legitimnost poklica. S tem je ogrožena pravica javnosti do verodostojne informacije in neizkrivljenega poročanja. Novinarstvo s pojavom korupcije v svojih vrstah podleže manipulativnemu cilju posredovanih informacij.

Je slaba plača vzrok korupcije med novinarji?

Kot glavni razlog za korupcijo v lastnih vrstah so novinarji navedli neprofesionalnost, sledi ji slaba plača. Kar v 22 odstotkih ob novinarskem delu opravljajo še delo v marketingu, v službah za odnose z javnostjo ali v gospodarskih službah. V nekaterih primerih celo sledimo vzorec, po katerem je lastnik medija, tržnik, oglaševalec, uredniki in samooklicani novinar v eni osebi. Vse to postavlja pod vprašaj profesionalno raven novinarstva. Ko prejme darilo, denar, pozornost ali kaj drugega, novinar odpira vrata za vpliv na njegovo delo Tudi če postavimo omejitve vrednosti daril, stoji za tem načelo recipročnosti. Ne glede na višino zneska ali vrednost darila govorimo o korupciji, ko ima nekdo od tega korist.

Korupcija je zloraba javnega za zasebno korist, tudi pri novinarjih

Novinarji so v službi javnosti. Profesionalno so zavezani cilju, da javnosti zagotovijo kakovostne, nepristranske in verodostojne informacije, ne glede na to, ali delajo v javnem ali v komercialnem mediju. Ker je korupcija zloraba javnega za zasebno korist, je zloraba medijskega prostora za zasebno korist bodisi novinarja ali medija lahko predmet razprave o korupciji. Po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega. Če si sposodim Noackovo definicijo, da je korupcija zloraba privilegijev, bi lahko rekli, da novinarji ravnajo koruptivno, ko zavestno ali nezavedno zlorabijo privilegij posredovalca »objektivnih« informacij za svojo ali korist lastnika medija. Novinarji so zaradi slabega ekonomskega položaja, ki ga potrjujejo raziskave in ga zdaj z varčevalnimi ukrepi vlada še poslabšuje, vedno bolj izpostavljeni pritiskom in razmerjem odvisnosti. Ekonomski status je ključen pri pojavu korupcije med novinarji in uredniki.

7,1 odstotka urednikov in novinarjev je v zameno (darilo, usluga, storitev, informacija) že poročalo v prid izdelka ali osebe

V Sloveniji je podkupovanje v medijih na več ravneh med samimi novinarji in uredniki sicer splošno znano. Trdim, da je to proces, v katerega so vpleteni trije, in je vedno namenski. Tisti, ki daje, tisti, ki prejema in tisti, ki so oškodovani – javnost. Ker je podkupovanje novinarjev splošno sprejeto, ne pomeni resnejšega odklona tudi v sistemu. Če imajo vsi vpleteni korist od določene dejavnosti, je tako dejanje težko odkriti in inkriminirati, ne glede na regulacijo.

Podkupovanje v novinarstvu pa poteka tudi v drugi smeri. Novinar »plača« (darilo, usluga, storitev) viru, da bi od njega pridobil uporabno informacijo. Novinarji zahtevajo spodbude za objavo novic, v zameno za plačan oglas se pojavljajo novice o organizaciji drugod v časopisu, oglasi so zakriti kot prispevki, pojavljajo se novice s podkupovanjem tretjega, novinarji ali uredniki in medijske hiše pa zahtevajo plačilo, da določenih zgodb ne objavijo. Obstaja tudi previsoka toleranca do dela in obnašanja podkupljenih novinarjev ter posledično upravičen strah, da bodo ti še poglobili ta dejanja. Tako se nezaupanje v novinarje povečuje.

Vpliv lobistov in oglaševalcev

Vpliv lobistov in pritiski podjetij in oglaševalcev je ključen – ko se na novinarja vpliva in prek njega poskuša v eter ali tisk pripeljati vsebino, ki promovira osebo ali organizacijo. Oglaševalci dajejo v precep lastnike medijev tako, da grozijo s prekinitvijo oglaševanja, izsiljujejo in s prepričevanjem poskušajo vplivati na medij. Lastniki pa posledično vplivajo na delo urednikov in novinarjev. Poleg neposrednega ali posrednega podkupovanja je eden od načinov vplivanja na medijsko vsebino tudi prikrito oglaševanje oziroma advertorial (pri nas je prepovedano), ko podjetja v novinarski obliki sporočajo oglasno sporočilo sebi v prid.

Novinarji in uredniki se z objavami v medijih jasno in seveda javno opredelijo. Z analizo medijskih vsebin ugotovimo, kdaj gre za novinarsko verodostojno poročanje in kdaj za materialno korupcijo. Zelo dobrodošla bi bila konkretna analiza poročanja medijev pri nas, tudi o korupcijskih aferah. Smiselno bi bilo preveriti načine poročanja, če vzamemo primer TEŠ6, in jih povezati z interesi in koristjo medijskih hiš ter poslovnih povezav.

Podkupljivost novinarjev je v Sloveniji skrivnost

Dejstva, da ima urednik (ali novinar) več nepremičnin (tudi v tujini) ali avtomobilov, da živi na veliki nogi, ob prijavi dohodnine pa ne izkazuje tako visokih zakonitih virov dohodkov, so indici, da je do premoženja prišel s prepovedano dejavnostjo (lahko tudi s korupcijo). Potem se pokaže erozija odgovornosti. Pretirane življenjske stroške opravičuje s splošnimi frazami in zamegljenimi odgovori. Kritike svojega dela kaznuje z oteževanjem pogojev dela tistim, ki kritizirajo, lahko pa tudi z zamenjavo teh oseb z ljudmi, ki so pripravljeni izvajati navodila. V tretji fazi začne neomejeno izrabljati moč in pooblastila, ki so mu zaupana, za zasebno korist. Za takšno delo potrebuje ekipo ljudi, ki so mu brezmejno vdani in izvršujejo njegova navodila ter ne dajejo pripomb. Novi novinarji se zaposlijo le po poznanstvu urednikov ali lastnikov medijev, ne pa po strokovnih merilih, prav tako se po merilih lojalnosti odreja višina plač, kar vodi v nepotizem in kronizem. Institucija s tem prestopi še zadnji prag korupcije, saj ni znotraj institucije nikogar več, ki bi prijavil korupcijo. Omenjeni razvoj korupcije se širi z vrha navzdol.

Velik vpliv na novinarje imajo neformalni pogovori

Novinar kot prejemnik podkupnine, darila, storitve ali informacij stori dejanje, ki ga sicer ne bi smel (je v službi javnosti, zavezujejo ga etična pravila) in poroča pristransko. Oblike korupcije v novinarstvu se ne razlikujejo veliko od pojavnih oblik v drugih sistemih. Tudi korupcija v novinarstvu se pojavlja na mikro, srednji in makro ravni, kot je razvidno iz tabele z indikatorji po Janar Jandosovi:

Raven

Korupcija

Posledice

Mikro

  • majhna darila, denimo pisarniška oprema, nahrbtnik, mobilni telefon
  • doseganje želenih uslug
  • sprejemajo dovoljenja/dokumentacijo zunaj ustaljenih tokov
  • boljše, pozitivnejše poročanje o neki zgodbi
  • izkrivljena podoba o storitvi, izdelku (ne-novinarsko poročanje)
  • preferiranje določenih podjetij, oseb, izdelkov

Srednja

  • podjetnik uredniku ponudi določen posel, avto ali denar
  • manjši podjetniki, lokalna raven ponujajo usluge, podkupujejo novinarje
  • objava ali negacija novice
  • zahteva po brezplačnem oglasnem prostoru

Makro

  • podjetnik/funkcionar z uslugo, izdelki ali denarjem podkupi novinarja, da o zgodbi ne poroča
  • nepotizem, podjetnik/funkcionar obljubi službo novinarju in članom njegove družine ali prijateljem
  • draga potovanja za vso družino
  • zloraba informacij
  • neformalni pogovori
  • nekorektno poročanje
  • prikrivanje informacij
  • poročanje o politiku v škodo drugega
  • lastna podoba novinarja
  • pristransko poročanje

Temelje za korupcijo v novinarstvu vidim predvsem v korupciji z informacijami. Problematiziram predvsem »trgovanje« z informacijami, ki pripeljejo do vseh teh ugodnosti. Izrazito problematične se mi zdijo informacije, ki jih politiki izkoriščajo, da novinarji ali uredniki vede ali nevede poročajo v prid ali proti nekomu zaradi političnih interesov.

Politiki

Novinarji

  • vabijo novinarje na neformalna srečanja in zasebne zabave
  • po zvezah rešujejo življenjske razmere novinarja (gradbeno dovoljenje, parkirni listki, ureditev situacij)
  • priporočajo za delovno mesto v javni upravi, zasebnem sektorju ali uredijo delovno mesto za člane novinarjeve družine ali omogočijo napredovanje (nepotizem)
  • so vir informacij
  • se zbližajo s politiki na osebni ravni
  • zahtevajo ugodnosti
  • poročajo politiku v prid ali skušajo v javnost spraviti novico, ki je škodljiva za njegovega tekmeca
  • zlorabljajo informacije za lastno korist

Skupno vsem tem primerom je, da obstaja dvostranska korist in seveda dvostranska volja za sodelovanje v koruptivnem odnosu. Najbolj razširjena modela korupcije v novinarstvu sta: odnos »gospodarski subjekt – novinar« v smislu pridobitve pozitivne medijske pozornosti na eni in premoženjske koristi na drugi strani ter odnos »politik – novinar« v smislu pridobitve pozitivne medijske pozornosti na eni in eksistenčni ranljivosti na drugi strani (grožnja z izgubo službe ali položaja).

Zmanjšanje tveganja za korupcijo med novinarji

Možni ukrepi za uspešno odpravljanje korupcije so krepitev ustreznega pravnega okvirja za zaščito pluralnosti in raznolikosti medijskih vsebin, nadzor nad financami, profesionalizacija dela, odgovornost nosilcev, vzpostavitev mehanizma transparentnosti, decentralizacija odločanja in upravljanja, omejevanje diskrecijskih pristojnosti, krepitev zunanjega in notranjega nadzora in javnost dela. Jasnejši predpisi in merila odločanja bi lahko pripomogli k odpravi ali zmanjševanju korupcije med novinarji, seveda pa je treba tudi urediti plače in plačna razmerja. Lastniki in država morajo čim prej vzpostaviti mehanizme za zagotovitev pogojev in sredstev za profesionalizacijo poklica. Pri svojem delu morajo novinarji biti zaščiteni pred grožnjami in pritiski. Novinarji in uredniki pa morajo poskrbeti za notranjo sistemsko ureditev lastne integritete.

Integriteta se gradi od zgoraj navzdol

Pojem integritete v medijih izpostavljam kot način poštenega, nepristranskega, transparentnega in kakovostnega vedenja novinarjev, urednikov in lastnikov medijev, ki jih kot take ocenjuje javnost, da delujejo v okviru splošno priznanih moralnih standardov in predpisov, z visoko stopnjo integritete.

Na korupcijo oziroma podkupovanje v medijih bi morali opozarjati tako novinarsko častno razsodišče, komisija za preprečevanje korupcije, mediji sami, policija, inšpektor za medije, poklicna združenja novinarjev in sami gledalci, bralci, poslušalci. Največja možna kazen za novinarje bi verjetno bilo javno razkritje njihovega delovanja, objava njihovih imen in prepoved nadaljnjega dela. Ključno pri tem je osveščanje javnosti in novinarjev in spoštovanje kodeksov etike. Sploh pa novinarska etika velja za vse, ki opravljalo ta poklic in ne le za poklicne novinarje.

Pri nas ni učinkovitih mehanizmov za odkrivanje korupcije v medijih

Etični kodeksi na papirju sicer obstajajo, vendar regulacija ni utečena. Slabost teh mehanizmov je, da ne predvidevajo kazenskih sankcij za kršitve, še posebej zato, ker korupcija med novinarji ni družbeno prepoznana. Doslej smo o ravnanju novinarja, ki je ustrezalo definiciji korupcije, in sicer kršitvi dolžnega ravnanja v okviru dajanja in sprejemanja daril, dobili le eno načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije v letu 2004. Urad za preprečevanje korupcije je objavil nekaj mnenj, ki povezujejo medije s korupcijo. Po javno dostopni dokumentaciji Inšpektorata RS za kulturo in medije število obravnav oziroma prijav v zvezi z morebitnim nakazovanjem na korupcijo ne preseže enega primera na leto, pa še tu ne gre neposredno za koruptivno dejanje. Policija konkretnih podatkov prijav zoper novinarje v primerih korupcije ne navaja, pravnomočne obsodbe pri nas še nimamo. Jasno je, da organi pregona nimajo ustreznega aparata ali strukturiranega sistema, po katerem bi učinkoviteje odkrivali korupcijo v novinarstvu.

Grožnje novinarjem in urednikom pri odkrivanju korupcije

Kot ugotavljamo v raziskavi Nacionalni sistem integritete, so mediji ključni za odkrivanje korupcije in gospodarskega kriminala, še posebej pri poročanju o politično občutljivih zadevah. Vzemimo primer Patria: tu so izpostavljeni neposrednim grožnjam in posegom v njihovo delo, kar vodi k samocenzuri in odsotnosti kritične analize oblasti. To pa je za učinkovito delovanje nacionalnega sistema integritete ogrožajoče. Problem vidim tudi v zanašanju medijev na uradne vire informiranja, ki jih po navadi uspešno zagotavljajo državne institucije in velike korporacije zgolj zaradi interesa in promocije ter s tem odstopanje od načela check, check and double check.

Viri

Dobovšek, B. (2001): Indici korupcije. V: Dnevi varstvoslovja. Visoka policijska in varnostna šola, str. 333–341.

Dobovšek, B. (2005): Korupcija kot vir ogrožanja sodobne družbe. V: Korupcija in politika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

Habič, S. (2007): »Korupcija v novinarstvu: primeri podkupovanja novinarjev kot indici usmerjanja preiskave«. Varstvoslovje, letnik 9, št. 3/4, str. 156–171, Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Habič, S. (2008): Pojav korupcije med novinarji. Raziskava Komisije za preprečevanje korupcije. Ljubljana, maj 2008. Dostopno na: www.kpk-rs.si/sl/korupcija-integriteta-in-etika/analize-raziskave-in-statistika/raziskave-in-statistika (20. 4. 2012).

Kos, D. (2004): Kako preprečevati korupcijo v gospodarstvu? V: Zbornik Korupcija v gospodarstvu. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije.

Kos, D. (2001): Mediji in korupcija. Predavanje na VI. Konferenci specializiranih služb za boj proti korupciji v organizaciji Sveta Evrope in MNZ RS v Portorožu, 28. 9. 2001.

Komisija za preprečevanje korupcije, Načelno mnenje št. 10, 30. 12. 2004. Dostopno na: http://www.kpk- rs.si (5. 4. 2007).

Kruckeberg, D., Tsetsura K. (2003): International Index of Bribery for News Coverage. Dostopno na: www.instituteforpr.org/topics/bribery-news-coverage-2003/. (14. 6. 2012).

Nacionalni sistem integritete – ocena in analiza (2012). Ljubljana: Društvo Integriteta - Transparency International. Dostopno na: nis.integriteta.si (20. 4. 2012).

1 Flak imenujemo vpliv oziroma organiziran poskus vplivanja na medijsko vsebino. Lahko gre za pošiljanje pisem, telefoniranje, pisanje peticij, vlaganje tožb ali usmerjanje zakonodaje. Izkušenemu in spretnemu govorniku uspe kritiko na svoj račun obrniti sebi v prid in »zbombardira« kritiko. Beseda izvira iz nemške besede Fliegerabwehrkanone, kar pomeni 'protiletalski top'.

izpis

Goran Ivanović

Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Hrvaški mediji so – poleg nekaterih političnih strank – ostali eden redkih nedemokratiziranih delov hrvaške družbe.

Hrvaški mediji so v preteklih letih, posebej po odstopu premiera Iva Sanaderja, verjetno regionalni rekorderji, ko gre za število objav prispevkov o korupcijskih aferah, v katerih so bili vpleteni tako vodilni politiki, ministri, poslanci in direktorji javnih podjetjih kot tudi profesorji, zdravniki, menedžerji, športniki, gradbeniki, glasbeniki, bankirji, vojaški in policijski uradniki in mnogi drugi. V inflaciji korupcijskih zgodb bi ena afera zasenčila drugo, sicer pa so bile tudi medijske hiše del korupcijske spirale že zaradi tega, ker so zgodbe pogosto spremljali selektivno in v dogovoru s politiki in pravosodnimi uradniki, zato pa tudi senzacionalistično in ne preveč poglobljeno. Čeprav se je zdelo, da so hrvaški mediji zadnja obrambna črta pred divjim galopom korupcije, je večina medijskih hiš padla v tem frontalnem spopadu. Korupcija je očitno vseprisotna, saj v najširšem pomenu pomeni vsako obliko zlorabe pooblastil zaradi osebne ali skupinske koristi, ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni sektor. V korupcijskih škandalih na Hrvaškem naj bi le v šestih letih Sanaderjeve vladavine izginilo najmanj 100 milijard kun (13,5 milijarde evrov), je ocenil novinar in publicist Dražen Rajković v knjigi Kako je Sanader ukradel Hrvaško. Letošnji hrvaški državni proračun pa temelji na 109 milijard kun prihodkov. Letni stroški korupcije v Evropski uniji so ocenjeni na 100 milijard evrov, na svetovni ravni pa gre za približno pet odstotkov bruto družbenega proizvoda.

Začelo se je z netranparentno privatizacijo

Nikomur more biti ne tolažba niti izgovor, da je korupcija globalna pošast, navzoča že od nekdaj. Hkrati ima Hrvaška nekatere endemske značilnosti, ko gre za korupcijo v medijih. Nekdanji premier se ni zadovoljil le z nadzorom javnih medijev (HRT, Hina, Vjesnik), temveč je v dogovoru z lastniki medijev brenkal na strune tudi v večini zasebnih medijskih družb, tako v vodilnih, kot je EuropaPress Holding (EPH) ali Novi list (po prihodu tajkuna in njegovega prijatelja Roberta Ježića), kot v lokalnih v Zagrebu, Zadru in Osijeku. Le redki so kritično poročali o njem. Po izbruhu prvih afer, na primer o srečanju v Veroni, na katerem je bila dogovorjena netransparentna prodaja farmacevtske družbe Pliva ameriškemu Barru, pa so izbrani novinarji Jutarnjega lista in Slobodne Dalmacije, ki sta v lasti EuropaPress Holdinga, tekmovali, da bi zmanjšali škodo za Sanaderja ali dokazali upravičenost prodaje Barru in ne islandskemu Actavisu leta 2006. Leta 2008 je bilo letni skupščini Hrvaškega novinarskega društva mogoče slišati, da so za nagrado preživeli teden dni v luksuznih hotelih v Indiji na račun Plive. Medtem ko so bili žarometi usmerjeni v korupcijo v javnem medijskem servisu, Hrvaško televizijo (HTV), so prve obtožnice za korupcijo v medijih prišle proti njihovem nekdanjem uredniku, ki je kariero nadaljeval na komercialni Novi TV (gre za članico skupine CME, tako kot POP TV v Sloveniji). Tožilstvo je aprila letos bremenilo programskega direktorja Nove TV Sinišo Svilana, da je za predvajanje štirih televizijskih projektov Core Medie na med letoma 2004 in 2007 prejel 262.000 evrov podkupnine ali po tisoč evrov za vsako oddajo Core Media projektov – 1 na 1, U sridu, Istraga in Interijeri. Svilan pa je ob tem sodeloval s kolegi in kolegicami z nacionalke.

Največji sovražnik korupcije je transparentnost, ravno mediji pa naj bi imeli ključno vlogo v transparentnosti delovanja družbe in javnega življenja. Težava hrvaških medijev je v tem, da niti njihovi novinarji pogosto ne vedo, kdo je resnični lastnik medijskih hiš, v katerih delajo. »Tudi ko lastniki prijavijo lastniško strukturo pristojnim agencijam, je resnično stanje prikrito, verjetno zaradi skrivnostnih pogodb in neformalnih dogovorov velikih razsežnosti,« je ocenilo Hrvaško novinarsko društvo (HND) v enem izmed svojih letošnjih sporočil, v katerih so pozivali k nujnim spremembam Zakona o medijih, ki je iz Gutenbergove galaksije. Medijski mrk glede lastništva se je začel z netransparentno prodajo Večernjega lista, ki je leta 2000 končal v rokah avstrijske Styrie, potem ko je pokojni hrvaški predsednik Franjo Tuđman »požegnil« prodajo Večernjega lista trgovcu z avtomobili Zdravku Zubaku; ta pa naj bi bil le fiktivni lastnik, saj je denar prišel z Deviških otokov. To je bilo leta 1997, ko se je zasebni medijski trg na Hrvaškem šele začel razvijati. V svežem spominu je tudi afera Gruppo iz leta 2001, ko je skupina politikov in poslovnežev nameravala obvladati večino hrvaških medijev. Lisice na rokah je takrat imel tudi predsednik uprave EPH Ninoslav Pavić.

Privatizacija medijev se je nadaljevala z netransparentno prodajo Slobodne Dalmacije EPH in Novega lista tajkunu Robertu Ježiću, za katerim sta stala Sanader in HDZ. V obtožnici za eno izmed največjih korupcijskih primerov na Hrvaškem, Fimi-media, Sanaderja bremenijo, da je pred parlamentarnimi volitvami leta 2007 za HDZ »kupil« najmanj tri lokalna medije. Prek svojih posrednikov je menda plačal 400.000 za lojalnost tednika Hrvaški list iz Zadra, 300.000 evrov pa naj bi nakazal Osiješki televiziji. V obtožnici je zapisano, da sta imela posebni dogovor z zagrebškim županom Milanom Bandićem o prevzemu večinskega deleža na lokalni televizijski postaji Z1, na kateri je ekskluzivno pravico oglaševanja dobila agencija Fimi-media. »Črne torbe«, s katerimi so določali uredniško politiko medijskih hiš, pa je večkrat omenjal tudi hrvaški predsednik Ivo Josipović.

V pogojih korupcije težko govorimo o demokratizaciji in svobodi medijev

Sistemska korupcija je poglobila gospodarsko krizo na Hrvaškem, ker je spodrivala nacionalno bogastvo in zamajala institucionalne temelje za ekonomski dvig. Obenem je slabila zaupanje državljanov v politični sistem. Korupcijske afere so le dokaz, da zasebni sektor ni sposoben uspešno poslovati na prostem trgu brez podpore političnih elit oziroma brez javnega denarja. Potemtakem je težko govoriti o demokratizaciji medijev in novinarski svobodi v hrvaških medijih.

Hrvaški mediji so – poleg nekaterih političnih strank – ostali eden redkih nedemokratiziranih delov hrvaške družbe. So deklarativno svobodni, saj lahko o vsem poročajo brez državne cenzure, sicer pa so slabi čuvaji demokracije, ker so ujetniki interesov svojih lastnikov in pogosto žrtve avtocenzure. Interesi lastnikov medijev so močno prepleteni z interesi politike in velikih družb, v nekaterih primerih tudi z interesi navadnih kriminalcev. Za javne medije je bilo jasno, da so pod nadzorom politike; to se ni spremenilo še od časov bivše države. Politiki tega niso niti skrivali, saj je nekdanji visoki uradnik vlade in HDZ Andrija Hebrang celo javno predlagal, naj prvi program HTV ureja oblast, drugi program pa opozicija.

Tudi v zasebnem sektorju ministri in visoki pravosodni uradniki vsak dan komunicirajo s predstavniki založnikov oziroma s člani uprav medijskih družb. Njihove se želje nato predstavljajo urednikom, ti novinarjem naložijo delo. Poleg politikov tudi podjetniki zlorabljajo neposreden ali posreden (oglaševanje) nadzor nad mediji in na tak način pritiskajo na oblast, da bi izboljšali svoj položaj. Jutarnji list je, na primer, aprila objavil prispevek o tem, da namerava Agrokor kupiti zasebno kliniko ter razširiti poslovanje tudi na zdravstvene storitve, z odpiranjem ambulant v trgovskih centrih. Na koncu prispevka so opozorili, da ima podjetniška ideja zakonsko oviro, ker na Hrvaškem tega ni mogoče storiti. Zanimivo bo videti prihodnje zakonske predloge med zdravstveno reformo na Hrvaškem.

Denar za poročanje in za to, da mediji ne poročajo

Novinarji na Hrvaškem, posebej tisti, ki v svojih hišah še lahko vztrajajo pri raziskovalnem novinarstvu, so pričali tudi o tem, da so jim ponujali denar, da le ne bi poročali o primerih korupcije. Sicer pa se korupcija v medijih začne že v primerih, ko novinarji za prispevek prejmejo darilo, ki je nad mejo, določen z novinarskim kodeksom (500 kun ali približno 67 evrov). Na HTV je bilo še posebej razširjeno »prikrito« oglaševanje, ko so uredniki in novinarji predvajali »slučajne« posnetke določenih podjetij, trgovin in podobno, ali pa so pred kamerami nosili obleke z jasno vidno blagovno znamko. Razširjeno je bilo tudi navzkrižje interesov, ker so zaposleni na HTV delali tudi za konkurenčne medije ali posredovali pri zunanji produkciji, kot je to počel Svilan na Novi TV.

Po najbolj primitivnih oblikah korupcije, v katerih so novinarji in njihovi uredniki poceni ponudniki storitev, so na bolj sofisticirani korupcijski stopnji založniki. Zadeva se zaplete pri odnosu založnikov in oglaševalcev – bolj ko so močni oglaševalci, več denarja prinesejo založnikom; sicer jih lahko tudi izsiljujejo, saj založniki brez velikih oglaševalcev ne morejo preživeti. Zato v hrvaških mainstreamovskih medijih ni zaslediti nobenega kritičnega teksta o Agrokorju, Hrvaškem telekomu (T-HT), VIP-u ali kakšnem drugem velikem oglaševalcu. Ker mastno plačajo, o sebi ne želijo brati slabo. To je navadno izsiljevanje, ki je podobno mafijskemu reketarjenju. Umor solastnika in urednika Iva Pukanića povezujejo ravno z omenjeno obliko korupcije. Neformalne tarife, ki omogočajo, da v hrvaških medijih naročite prispevek po želji, niso več le javna tajna.

PR članki in vloga oglaševalskih agencij

Na Hrvaškem imajo tradicijo tudi mediji, ki so na trgu zgolj kot sredstvo obračuna določenih finančnih in političnih krogov s konkurenco ali z javnimi osebami, ki niso del njihovega pogleda na svet. Ne gre za relikt iz 90. let, ko so imele paraobveščevalne službe svoje sicer marginalne medije za difamiranje nasprotnikov, saj so se tudi v zadnjih nekaj let pojavili mediji, kot so tednik Vrime (medtem je ugasnil) in tednik Objektiv, ali pa portal Dnevno.hr, ki nas »raketirajo« s svojimi naročenimi prispevki. V hrvaškem tisku pogosto ne označijo prispevkov, ki so jih naročile PR-agencije, tudi iz Slovenije, kot je bil primer v Jutarnjem listu po lanskih slovenskih parlamentarnih volitvah[1]. Za povrh pa posamezni oglaševalci tudi brez težav lahko kupijo deleže v hrvaških medijih. Agrokor in Atlantic skupina sta ne glede na varstvo konkurence več let imeli 10-odstotna deleža v komercialni RTL Televiziji. Medtem pa sta deleža vendar morali prodati. Posebna kasta so velike oglaševalske agencije, kot sta skupina Digital komunikacije in Agrokorjev Unex, ki je v lasti Agrokorja. Oni pogosto obvestijo urednike o zgodbah, ki se jim zdijo zanimive, uredniki pa nato pošljejo novinarje, da bi jih raziskali. Uradno gre za lobiranje, neuradno pa za kupovanje prispevkov. Unex ima več kot 50 velikih strank, kot so zavarovalnica Generali, Prviredna banka Zagreb, Pliva, Podravka, mesto Zagreb, Finančna agencija, Belupo, Hrvaška turistična skupnost, Benetton, Air France, Citroen, AutoZubak ... Digitel komunukacije imajo sicer imajo največji portfolio klientov na Hrvaškem – T-HT, Adris, Zagrebačka banka, INA, Karlovačka pivovara, Allianz, AZ fond, Kraš, Hewlett-Packard, Končar in druge, sem pa sodita tudi Delegacija Evropske komisije in UNICEF. Oba seznama nakazujeta medijem, kako naj se obnašajo, če želijo obstati na trgu. Zato se na Hrvaškem vrtijo ujeti v »specifično omrežje« poslovnežev.


izpis

Goran Ivanović

Hrvaška televizija in očitki korupcije
V poslovanje HTV se vmešavajo različne interesne skupine, od politikov do gospodarstvenikov, vsi pa imajo svoje klane med zaposlenimi na HRT.

Na Hrvaškem so za korupcijo obtoženi mnogi državni uradniki, na čelu z bivšim premierom Ivom Sanaderjem. Na Hrvaški televiziji (HTV) pa nihče ni odgovorajal za korupcijo, zlorabo položaja in pooblastili ali navzkrižje interesov ne glede na številne medsebojne obtožbe zaposlenih niti na odprta priznanja za podkupovanje novinarjev in urednik. Namreč, župan Slavonskega Broda Mirko Duspara je decembra 2008 priznal, da je vzel 58.000 kun (7.700 evrov) iz mestne blagajne in plačal za nastopa v oddajah HTV Brisani prostor, avtorja Gorana Milića in Otvoreno, urednice Dijane Čuljak, v katerih bi lahko govoril o stečaju, ki je grozil mestu. Duspara je naknadno izjavil, da je denar plačal agenciji za stiske z javnostjo Moire PR, ki naj bi mu zagotovila tudi daljša prispevka v tednikih Globus in Nacional. Dijana Čuljak, ki so jo pogosto omenjali v kontekstu navzkrižja interesov, je za novičarski portal Index.hr takrat dejala, da je pripravljena na preiskavo, vključno s poligrafskim zaslišanjem, da bi „enkrat za vedno» zaprla usta vsem tistim, ki je povezujejo s korupcijo. Obenem je poudarila, da nekateri izmed njenih kolegov prejemajo denar od svojih televizijskih gostov.

Dijana Čuljak je sicer bila poročena z poslovnežem, ki je bil lani obtožen podkupovanja programskega direktorja Nove TV Siniše Svilana. Dijana Čuljak je bila solastnica družinske produkcijske hiše Core Media, znane so tudi njene prejšnje povezave z vodilnimi osebami iz agencije Moire PR. Po objavi zgodbe s Core Medio je lani najprej odšla na bolniško, nato pa tudi sporazumno zapustila nacionalno televizijsko hišo in se posvetila novemu zasebnemu medijskemu podjetju. Jutarnji list je poročal, da so bili na plačilnem seznamu Core Medie tudi dolgoletna urednica na HTV Hloverka Novak Srzić, saj je kot avtorica in scenaristka sodelovala pri eni izmed spornih oddaj, in še nekatere osebe s HTV. Dijano Čuljak in Hloverko Novak Srzić, ki sta imeli sloves zvezdnic informativnega programa HTV, so njuni kolegi večkrat javno obtožili korupcije na nacionalni televiziji. Nekatere izmed njih naj bi med preiskavo za Core Medio že zaslišali kot priče. Obtožbe za navzkrižje interesov se proti Dijani Čuljak in Hloverki Novak Srzić vrstijo od leta 2004. Novak Srzićeva medtem nemoteno opravlja novinarsko delo. V preteklih letih si je privoščila tudi kratek prestop na komercialno televizijo Nova TV, vendar se je čez nekaj mesecev vrnila na uredniški položaj na HTV. Vruhnec cinizma je bil, ko je leta 2008 novinarjem informativne redakcije HTV prepovedala stike s predstavniki agencij za odnose z javnostmi, čeprav so hrvaški mediji večkrat objavili fotografije, na katerih sta Dijana Čuljak in ona v različnih lokalih v družbi predstavnikov oglaševalskih agencij.

Tarifni sistem za nastope v televizijskih oddajah

Javna skrivnost je tudi to, da za nastope v posameznih televizijskih oddajah obstaja neformalni tarifni sistem, kar ne velja zgolj v informativnem temveč tudi v zabavnem programu, v katerem so glasbeniki in založniki morali plačati urednikom za predvajanje video spotov. Na HTV je pogosto možno videti številne »ničim izazvane« prispevke, še posebej v mozaičnih oddajah, ko se pred kamerami vrstijo različne osebe, ki nastopajo pred svojimi restavracijami, lokali ali podjetji, četudi nimajo kaj veliko povedati o temi oddaje. Tema pa je pogosto zgolj izgovor, da bi pripeljali »svoje« ljudi. Nastopajo tudi gosti, ki jih predstavljajo kot neodvisne strokovnjake, v resnici pa so predstavniki ene izmed vpletenih strani. Prikrito oglaševanje kar cveti na HTV. Če bi davkoplačevalci še nekako razumeli, ko se reporter postavi pred bencinsko črpalko državne energetske družbe Ina, veliko dvomov vzbuja posnetek reporterja, ki poroča o spremembah cen bencina, v kadru pa je jasno razvidno ime črpalke kakšne izmed zasebnih naftnih družb.

Kljub številnim primerom internih ovadb za korupcijo, notranja preiskava na HTV nikoli ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Začasno so v primeru Duspara suspendirali le urednika Joza Kapovića. Na koncu nihče ni bil kaznovan zaradi korupcije ali navzkrižja interesov, ne v tem primeru ne v katerem koli drugem, ki so kričali z naslovnic tiska. Tudi tožilstvo ni ugotovilo nobene zlorabe denarja v primeru Duspara. Potrdili so, da je imel pravico porabiti do 70.000 kun (9300 evrov) za oglaševanje, iz Moire PR pa so zatrdili, da niso plačali novinarjem niti urednikom, temveč so le »lobirali« pri njih. Zakaj Dusparavo zgodba ni bila zanimiva urednikom in novinarjem, preden je angažiral PR agencijo, je zgodba zase. Sicer pa je za škandalozno že samo dejstvo, da so agencije za odnose z javnostmi določale goste in teme posameznim televizijskim urednikom, kar nikako ni osamljen primer v hrvaških medijih. Preiskovalci državnega tožilca so dokaj pogosto preverjali poslovanje nacionalke, ki ima približno 200 milijonov evrov letnega proračuna, večino, 160 milijonov, pa dobi iz prispevka državljanov.

Sporna razmerja z zunanjimi producenti

Zaradi denarja, ki ga obrača, je bila HTV vedno zanimiva zasebnim privatnim produkcijskim hišam, ki niso zgolj prodajale gotove projekte, temveč so za njihovo pripravo uporabljali tehnično opremo in ostale resurse nacionalke ter so celo angažirali njene zaposlene. Hrvaški mediji so poročali tudi o tem, da so resurse nacionalne uporabljali celo za snemanja programov za konkurenčne televizije. Nekateri izmed lastnikov zasebnih produkcij pa so bili bivši novinarji in uredniki na HTV. Uprava Hrvaške radio-televizije (HRT) je obvezna storitve zunanje produkcije kupiti na javnem razpisu, sicer pa večino omenjenih poslov opravljajo preko svojega sestrskega podjetja Orfej, ki je zasebno podjetje in mu ni treba spoštovati zakona o javni nabavi. Na ta način Orfej neposredno dogovarja posle z zunanjo produkcijo za HRT, ki naročeno plača, to pa na stežaj odpira vrata za korupcijo. Iz uredništva dokumetarnega programa HTV so letos opozorili, da je več kot polovico letošnjega proračuna za dokumentarne programe uprava namenila zunanjim produkcijam, kar močno hromi proizvodnjo lastnega dokumentarnega programa, ki je bil dolga leta razpoznavni izdelek zagrebške televizije. Znana je tudi afera z lažnimi honorarji, ki so jih plačali za fiktivne storitve, glavni osumljenec pa naj bi nekaj mesecev po razkritju afere najprej pobegnil v tujino, nato pa umrl. Na plačilnih seznamih nacionalke vsak mesec več kot 3000 oseb, med njimi so tudi številni znani in neznani, redni in občasni honorarni sodelavci in očitno tudi navidezni »sodelavci«.

Tesne povezave z močnimi gospodarstveniki

V poslovanje HTV se vmešavajo različne interesne skup­ine, od politikov do gospodarstvenikov, vsi pa imajo svoje klane med zaposlenimi na HRT. Skupaj s HDZ naj bi svoje ljudi v preteklih letih na javno televizijo uspela postaviti Hrvaška-socialno liberalne stranka (HSLS). Obe ste izgubili na volitvah, HSLS je postala celo zunajparlamentarna stranka. Vajeti naj bi zato, po razpravah opozicijskih strank v parlamentu, počasi začela prevzela Hrvaška narodna stranka (HNS) in vladajoče levosredinske koalicije. Vplivne stranke so sicer večkrat ponujale novinarjem HTV, da opravijo pogovor z nekaterim izmed njihovih članov v zameno za hitro napredovanje v službi, kar je možno sklepati tudi iz izbora novih obrazov za vodenje prestižnih informativnih oddaj. Stanje na HRT je sicer vedno ena izmed najbolj razburljivih razprav med poslanci. O tesnih povezavah HRT z močnimi gospodarstveniki priča tudi lansko srečanje izbranih urednikov in članov uprave HRT s sinom lastnika koncerna Agrokor Ivanom Todorićem, medtem ko je bila vroča zadeva poskus prevzema slovenskega Mercatorja. Udeleženci srečanja niso želeli govoriti o podrobnostih, sicer pa so dejali, da je šlo za »poslovno srečanje« in »brifing«. Todorićev Konzum ima ekskluzivno trgovino z živili v poslopju HRT, uprava javne medijske hiše pa zaposlene redno ob priložnostih kot je Božič obdari z boni za nakup v Konzumovih trgovinah.

Hrvaški politiki radi poudarjajo, da v boju proti korupciji v državi ni nedotakljivih, vendar pa je očitno, da to ne velja za HTV. Tudi iz levosredinske vlade je bilo slišati, da je HTV »leglo korupcije«, ki ga treba urediti, ker nikomer niso odgovorni. Vlada premiera Zorana Milanovića je napovedala nove zakone, ki naj bi zagotovili spremembe na javni televiziji, v prvi vrsti novo kompetentno upravo in programski svet, nato pa še bolj profesionalno in kakovostno novinarstvo, saj ima HRT številne sposobne kadre, ki so padli v ozadje. Za odpravljanje korupcije so potrebne radikalne strukturne spremembe, o katerih se govori več kot desetletje; na zalogi so celo že plačani načrti za prestrukturiranje. Vendar se je med tem stanje na HTV zaradi brezglave tekme s komercialnimi televizijami zgolj poslabšalo. Nekoč ugledna hiša je v upravljavski, profesionalni in programski krizi, zaradi katere poceni razprodaja ugled in krepko izgublja tudi najbolj zveste gledalce, četudi ima vrsto zaposlenih, ki ob vsem tem pošteno in pogumno opravljajo svoje delo.


izpis

Snježana Milivojević

Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Svet za boj proti korupciji je izhajal iz domneve, da so mediji v boju proti korupciji pomembni, a se proti njej ne morejo bojevati, če so tudi sami korumpirani. Zato je raziskal sodelovanje z mediji v približno 50 državnih ustanovah.

Prevod: Anamarija Urbanija

Konec septembra leta 2011 sta bila v Srbiji skoraj hkrati sprejeta dva pomembna medijska dokumenta – Strategija razvoja sistema javnega informiranja do leta 2016 in Poročilo o pritiskih in nadzoru nad mediji. Kratka zgodovina obeh dokumentov je zelo poučna. Prevega so pripravljali dve leti, sodelovalo je veliko ustanov in organizacij (ministrstvo za kulturo, medijska združenja, mednarodne organizacije, strokovna javnost in nevladne organizacije), v njegovo pripravo je bilo vloženega veliko denarja (200.000 evrov, kar je bila evropska donacija za pripravo študije mednarodnih strokovnjakov, 40.000 dolarjev za svetovalno družbo PricewaterhouseCoopers, ki je izdelala ekspertni povzetek, vrstile so se okrogle mize z domačimi in tujimi udeleženci, ki sta jih organizirala Ovse in veleposlaništvo Velike Britanije ter za delovno skupino ministrstva za kulturo za pripravo predloga). Drugi dokument je na podlagi večmesečnega raziskovanja samostojno pripravil Svet za boj proti korupciji. Čeprav gre za poročilo institucije, je v njem mogoče prepoznati strokovni in človeški »rokopis« Verice Barać, predsednice sveta, ki je bila neutrudna pri razpletanju velikih korupcijskih afer.

Kdo naj poskrbi za uresničevanje medijske strategije?

Veliko pozornost medijev je pritegnila izjava v Strategiji, da se bo država »najpozneje v 24 mesecih po sprejetju zakonske osnove« umaknila iz lastništva v medijih. To pomeni, da je glavni dosežek dolgo pričakovanega dokumenta zaveza, da se v precej daljni prihodnosti opravi tisto, kar je bilo v zakonu o javnem informiranju predpisano že leta 2003, a ni bilo nikoli uresničeno. Približevanje EU je povzročilo, da je bilo sprejetih še nekaj zavez, predvsem projektno financiranje in nadzor nad državno pomočjo, a tudi to v enaki ohlapni obliki. Čeprav je Strategijo sprejela vlada Republike Srbije, ni mogoče napovedati, kdo se bo zares zavzemal za njeno izvajanje. Gre za precej nedosledno besedilo, v katerem je veliko med seboj neskladnih načel. Za zdaj se večinoma vsi hvalijo, da so sodelovali pri njegovi pripravi (»član delovne skupine«), nihče pa z odgovornostjo za njegovo vsebino, zlasti pa ne za njene posledice (»s tem predlogom se nismo strinjali, a ga je vlada kljub temu sprejela«). Tako se je bilo tudi z vsemi doslej sprejetimi medijskimi zakoni od začetka boleče, dolgotrajne in neučinkovite tranzicije. Po kuloarjih se vedno znova pripoveduje o bitkah za vsako vejico in formulacijo. Tako nastajajo običajne pravljice o tem, da so se »skupine strokovnjakov« in »delovne skupine« zavzemale za najvišje standarde, oblast pa jih ni sprejela. Posledica tega je bila, da so vedno nastajali »neizvedljivi zakoni«, ki so bili sprejeti samo zato, da se Evropi pokaže dobra volja, ki pa niso veliko spremenili.

V Strategiji je zapisano, da ni znano, kolikšno je lastništvo države v medijih, koliko denarja država namenja za njihovo financiranje, koliko denarja dobi javni servis (RTS) od naročnine, koliko pa iz komercialnih virov, je pa zagotovljeno, da bo država vse to uredila skladno z evropskimi standardi. Čeprav ni nadzora nad sedanjim sistemom financiranja medijev iz javnih virov niti ni učinkovite zaščite pred nedovoljeno koncentracijo lastništva, je zapisano, da bo to v prihodnje v veliko bolj zapletenih okoliščinah prav gotovo zagotovljeno. Skoraj žaljivo je, da je po vseh teh prizadevanjih za izdelavo Strategije v njej tako malo podatkov o medijih v Srbiji, še bolj žaljivo pa je, da v njej ni nobene razvojne vizije na področju, ki se tako hitro spreminja.

Drugi dokument so ob njegovi objavi večinoma napovedali s kratkimi novicami, zelo malo pa se je pisalo o njegovi vsebini. Gre za Poročilo, ki ni podobno nobenemu tekstu o medijih, ki je doslej nastal v kateri od državnih institucij. Poročilo o pritiskih in nadzoru nad mediji je napisano jasno, pogumno analizira denarne tokove, povezane z mediji, in mehanizme trgovanja z medijskim vplivom. Obilica podatkov, ki so javnosti večinoma neznani, je med seboj povezana, iz njih pa so izvedena spoznanja o korupciji in klientelizmu v medijih. Poročilo se bere kot kriminalka, saj spremlja sledi denarja, ki kroži med off-shore podjetji, tajkuni, mediji in državami in se seli po vsem svetu. Še pomembneje pa je, da jasno prikazuje, kako se denar seli zato, da bi se prikrili pravi lastniki in preprečil nadzor nad nedovoljeno koncentracijo lastništva in kritično pisanje medijev. Pričakovali bi, da bodo tako dokumentirano analizo mediji nestrpno pričakali, poskušali dopolniti podrobnosti, ki manjkajo, in raziskali, zakaj se to dogaja srbskim medijem.

Namesto tega so se mediji pogreznili v popoln molk.

Skriti lastniki medijev

Zakaj je v času, ko imamo toliko raziskav, okroglih miz in člankov o Strategiji, najnatančnejšo analizo pritiskov in nadzora nad mediji izdelal Svet za boj proti korupciji? Svet je izhajal iz domneve, da so mediji v boju proti korupciji pomembni, a se proti njej ne morejo bojevati, če so tudi sami korumpirani. Zato je raziskal sodelovanje z mediji v približno 50 državnih ustanovah. Na podlagi zbranih podatkov je ugotovil, da so trije največji problemi medijev v Srbiji: nepreglednost lastništva medijev; gospodarski vpliv države na delo medijev z različnimi oblikami proračunskih izdatkov in problem RTS, ki nima vloge javnega servisa, temveč je servis političnih strank in vladajočih elit.

V analizi Sveta je zapisano, da se mediji ne ukvarjajo s težavami, s katerimi se država spopada, ker so izpostavljeni političnim pritiskom in ker je »nad njimi vzpostavljen popoln nadzor. Ni več nobenega medija, ki bi državljanom posredoval popolne in objektivne informacije, saj zaradi močnega pritiska iz političnih krogov mediji dogodke zamolčijo ali pa o njih obveščajo selektivno.«

Od 30 najpomembnejših medijev, ki jih je Svet analiziral (12 dnevnikov, sedem tednikov, šest televizijskih in pet radijskih postaj) jih ima 18 nepregledno lastništvo. Njihovi pravi lastniki najpogosteje niso znani zato, ker je lastništvo preneseno na off-shore podjetja v tujini z namenom, da se pravi lastniki skrijejo pred javnostjo. Raziskovalna prizadevanja Sveta, da bi ugotovil nekatere lastniške strukture, se res berejo kot kriminalka. Nacionalni elektronski mediji, na primer TV Prva, RTV B92, Radio Indeks in Radio Roadstar imajo za lastnike podjetja, ki so registrirana na Cipru, TV Avala in tednik Standard pa imata neznane lastnike v Avstriji. Off-shore podjetja so v lastniški strukturi problematična zato, »ker so ta podjetja najpogosteje uporabljena za slepilo in v državi, iz katere prihajajo, nimajo klasične infrastrukture. Lastnik je včasih fizična oseba v Srbiji, včasih pa se lastnik podjetja na Cipru skriva v omrežju drugih podjetij, ustanovljenih po vsem svetu.«

Veliko je primerov, ki dokazujejo, da ima Svet prav. Ko je jeseni leta 2010 Milan Beko, eden najbogatejših ljudi v Srbiji, v televizijski oddaji javno izjavil, da je lastnik Večernjih novosti, v zvezi s katerimi sicer poteka veliko sodnih sporov, to ni bilo jasno razvidno iz domnevno urejene dokumentacije Agencije za gospodarske registre, »komisija za vrednostne papirje pa je pozneje potrebovala sedem mesecev, da je to dejstvo tudi uradno ugotovila«. Večernje novosti so uradno last dveh avstrijskih podjetij, družbe Trimax Investments (24,99 odstotka) in Ardos Holdinga (24,90 odstotka) in ciprskega podjetja (Karamat – 12,55 odstotka). Spori glede njihovega lastništva so prišli na dan, ko je po neuspelih poskusih, da bi Večernje novosti kupila, nanje opozorila nemška družba WAZ.

Drugi primer je TV Avala, na kateri so novinarji konec leta 2011 začeli stavkati, ker več mesecev niso dobili plače. Po podatkih Agencije za radiodifuzijo so večinski lastniki TV Avale avstrijska družba Greenberg Invest (48,4 odstotka), domači poslovnež Danko Đunić (46,65 odstotka), Ekonomski inštitut (0,99 odstotka; v njem delata Danko Đunić, minister v času Miloševića in šef svetovalne družbe Deloitte v Srbiji, in Aleksandar Vlahović, nekdanji minister za privatizacijo) ter Željko Mitrović (4,95 odstotka). Stavka je trajala 65 dni, med katero se večinski lastniki niso prikazali, stavkajoči pa niso nikoli zahtevali pogovora z njimi. V imenu lastnikov se je oglašal Željko Mitrović, ki je hkrati edini lastnik TV Pink, največje komercialne televizije v Srbiji. Ves ta čas se Agencija za radiodifuzijo niti enkrat ni odzvala zaradi nespoštovanja programskih obveznosti, čeprav je TV Avala dva meseca namesto rednega programa predvajala samo filme, TV-serije in ponovitve oddaj. Pol leta pozneje je Željko Mitrović tudi javno spregovoril o načrtih za prodajo TV Avale družbi CMI ali Al Džeziri.

Poročilo opozarja tudi na morebitno povezanost lastnikov TV Prve in TV B92, katerih lastniške povezave vodijo do grške medijske skupine Antena. Ko so lani grški lastniki kupili TV B92, je agencija prodajo dovolila, javnost pa sumi, da gre za istega lastnika, ki je prej kupil TV Prvo. Sumi so se okrepili zaradi programskih konceptov, ki se dopolnjujejo, in sprememb vsebin, ki so nastale po lastniških spremembah na obeh televizijah.

Po trditvah Sveta je od enajstih radijskih in televizijskih postaj, ki imajo dovoljenje za oddajanje na državni ravni, kar devet z nepreglednim lastništvom, zato se v Poročilu zastavlja logično vprašanje: ali so mediji, ki svoje prave lastnike skrivajo kot največjo skrivnost, res pripravljeni objavljati objektivne in resnične informacije?

Kako vpliva država?

Drugi problem, na katerega opozarja Poročilo, so različne oblike financiranja in vpliva države na medije. Država je še vedno velika lastnica medijev, a niti njeno niti zasebno lastništvo ni pregledno. Financiranje državnih medijev iz proračuna je še manj pregledno in brez učinkovitega javnega nadzora. Srbska vlada je, na primer, konec marca po hitrem postopku odobrila posojilo državni tiskovni agenciji Tanjug za poročanje o volitvah 6. maja 2012. Posojilo je brezobrestno in znaša 17,5 milijona dinarjev (170.000 evrov). Vlada je o posojilu odločala na isti seji, na kateri je sprejela ukrepe, s katerimi bo prihranila 15,7 milijona dinarjev. Država Tanjug iz proračuna financira z 216,715.000 dinarjev (približno 2,1 milijona evrov) na leto, za izredna posojila in financiranje pa javnost navadno nikoli ne izve. Sicer pa natančen znesek državne pomoči medijem ni znan. Odvisno od vira gre za 21 ali 25 milijonov evrov na leto. Del tega denarja se že več let dodeljuje na javnih razpisih za sofinanciranje medijskih projektov, a država še danes nima enotne evidence porabljenih sredstev, prav tako pa tudi učinkovito ne spremlja porabe, učinkovitosti in poročil o porabi teh sredstev.

Neposredno financiranje državnih medijev iz proračuna pa ni edini način, na katere lahko država vpliva na medije. Petdeset državnih institucij namenja 15 milijonov evrov za oglaševanje in promocijo, med njimi največ Telekom Srbije, ministrstvo za okolje, Agencija za privatizacijo, ministrstvo za gospodarstvo in ministrstvo za kmetijstvo. Poročilo ugotavlja, da se tako promovirajo stranke in njihovi člani, v medijih pa ni mogoče najti analitičnega članka o delu katerekoli od zgoraj naštetih institucij. Svet navaja podatke, da so politiki, ki vodijo resorje z največ sredstvi za oglaševanje, hkrati tudi tisti, ki so se v raziskovanem obdobju najpogosteje pojavljali v medijih. Najdražje promocijske kampanje v tem obdobju so bile »Očistimo Srbijo« (ministrstvo za ekologijo), promocija posojil za mlada podjetja (ministrstvo za gospodarstvo), »Kosovo je Srbija« in kampanja za cepljenje proti gripi AX1N1.

40 milijonov evrov se iz državnih ustanov preliva v medije

Mediji od državnih ustanov dohodke pridobivajo na sedem različnih načinov – z oglaševanjem, na podlagi posebnih storitev informiranja, z informiranjem po sporazumu, naročnino na storitve in servise, s subvencijami kulturi, s financiranjem iz skladov, namenjenih nevladnemu sektorju, in celo za storitve raziskav. Očitno se vse to financira iz vsote 40 milijonov evrov, kolikor skupaj znašajo postavke za oglaševanje in državno financiranje. Ta denar se večinoma brez nadzora javnosti preliva v medije. Vsekakor gre za precejšnjo vsoto na medijskem trgu, ki živi od skupaj 175 milijonov evrov vrednega oglaševalskega trga.

Poročilo se posredno ukvarja tudi z vlogo agencij za odnose z javnostjo, marketinških in produkcijskih hiš. Njegova porazna ugotovitev je, da so večinoma last strankarskih aktivistov ali z njimi povezanih oseb. Med njimi je vsekakor paradigmatična vloga dveh največjih agencij – Multikom Group, v kateri ima lastniški delež Dragan Djilas, župan Beograda in namestnik predsednika Demokratske stranke (DS), in Meken Erikson, last Srđana Šapera, vplivnega člana DS in tesnega prijatelja predsednika Srbije Borisa Tadića. Obe agenciji imata zelo razvite posle na področju oglaševanja, odnosov z javnostjo in proizvodnje programov, med njimi tudi večino komercialnih licenčnih programov, na primer Veliki brat, Menjam ženu, 48 sati svadba, Operacija Trijumf, Karaoke obračun in Ja imam talent. V javnosti je mogoče pogosto slišati, da nadzorujeta oglaševalski trg in posredujeta med oglaševalci in mediji. Agencije od medijev odkupujejo oglasni prostor, ki ga pozneje prodajajo posameznim klientom. V tej transakciji služijo denar, hkrati pa vplivajo na celotno financiranje medijev in ga nadzorujejo.

Ta zapleten preplet denarja in vpliva priča o visoki stopnji korupcije v komercialnih in javnih medijih in o visoki stopnji političnega paralelizma, oziroma o preslikavanju političnega in finančnega vpliva centrov moči na medije. V takšnem frontalnem napadu finančno izčrpani mediji drug za drugim popuščajo. Kljub visoko polarizirani družbi in razdeljeni javnosti v času devetdesetih let in nedemokratičnega režima je bilo v Srbiji nekaj medijev, ki so širili slavo neodvisnega novinarstva in bili stebri kritične javnosti. Poročilo o nadzoru nad mediji je pokazalo, da gre za davno medijsko preteklost in da skoraj ni več medijev, ki bi bili pripravljeni na to vlogo in bi celo začeli javno razpravo o medijih.

Usoda poročila: molk ali napadi

Tretjino vseh člankov o Poročilu je objavil dnevnik Danas, večina iz nekdanje družine neodvisnih medijev pa ga je pretežno zamolčala. Ker o njem niti vlada Republike Srbije ni nikoli razpravljala, čeprav gre za dokument njenega Sveta za boj proti korupciji, je bilo na dobri poti, da bi bilo pozabljeno. Dva meseca pozneje pa mu je tednik Vreme nenadoma posvetil Dosije. Korupcija v medijih je bila na vrsti v dveh zaporednih številkah. Poleg članka, s katerim je novinarka predstavila Poročilo, je bilo objavljenih tudi sedem člankov vplivnih medijskih delavcev.

Iz tega majhnega vzorca medijskega sveta je mogoče razbrati odnos do teme in Sveta. Vukašin Obradović (NUNS) in Ljiljana Smajlović (UNS), predsednika obeh novinarskih združenj, ki imata o mnogih stvareh različna mnenja, sta bila tokrat edina, ki sta Poročilo pohvalila in opozorila na njegov pomen za razumevanje razmer tako v medijih kot v novinarstvu. Vsi direktorji in glavni uredniki pa mislijo drugače. Strinjajo se, da je v medijih korupcija, a seveda v drugih medijskih hišah, ne pa v njihovih. Poleg tega je Veselin Simonović, glavni urednik Blica (Ringier Axel-Springer), prepričan, da Poročilo napada pošteno panogo in dela za državo, oziroma oblast. Aleksandar Tijanić, direktor RTV Srbija, pa meni, da se v njem pod okriljem »interesa javnosti« zahteva poslovno uničenje javnega servisa, kar je lahko samo v interesu medijskih in drugih tajkunov. Dragan Bujošević, glavni urednik Politike, o kateri je vse znano, a se ne ve, kdo je njen lastnik, se o tem ne izreka, temveč se hvali z neodvisnostjo, ki jo želi tudi Svetu.

V naslednji številki Darko Brocić, direktor komercialne raziskovalne agencije AGB Nilsen, brani ugled oglaševalske panoge, ki da tukaj deluje kot povsod v civiliziranem svetu. Pojasnjuje, da Svet napačno domneva, da sta denar, ki ga državne ustanove ali podjetja dajejo za oglaševanje, in denar, ki ga država kako drugače usmerja v medije, na kakršenkoli način povezana. Zaključni tekst Dragoljuba Žarkovića, glavnega urednika tednika Vreme, z naslovom »Očrniti na strošek države« se začenja s stavkom: »O čem Verica Barać, o korupciji …« in pojasnjuje, da je »z udarniškim delom ustvarila podobo družbe, v kateri je percepcija korupcije večja, kot je korupcija sama po sebi«. Kot dober poznavalec medijskih in drugih razmer v Srbiji Žarković ve, tako kot Aleksandar Tijanić, ki v svojem tekstu družbo tudi opozarja na razdiralne posledice, ki jih povzroča »baraćizem«. Cilj njegovih napadov niso niti tajkuni, niti oblast, niti korupcija, niti Svet za boj proti korupciji, temveč Verica Barać. Ni pomembno, o čem govori Poročilo, kdo blokira ali hromi medije, ali kaj Svet more ali ne more zvedeti o korupciji. Pomembno je diskreditirati Verico Barać, katere integriteta in osebni ugled v javnosti v tistem trenutku nista bila povezana z ustanovo niti z delom, s katerim se je ukvarjala.

Skoraj simbolično je, da je prvo tukajšnje poročilo o korupciji v medijih hkrati tudi zadnje, ki ga je napisala Verica Barać. Ko je pred kratkim umrla, je tudi v tem pogledu postavila merila in pokazala, da je javno mogoče spregovoriti o zadevah, za katere se celo mediji prizadevajo, da bi jih prikrili.

Vir

Poročilo o pritiskih in nadzoru nad mediji Svéta za boj proti korupciji, dostopno na: www.antikorupcija-savet.gov.rs.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes