N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Primer privatne in imperialistične Radio Caracas Television v Bolivarianski Republiki Venezuela – o Latinski Ameriki skozi perspektivo poročanja Simona Tecca v Dnevniku
Za socialne in politične premike v Latinski Ameriki so v zadnjih tridesetih letih odgovorne zlasti tri subjektivitet: najprej mnogotera zatirana ljudstva, ki so se uprla prva ter vztrajala vse do razpustitve kolonialnih in nato še neoliberalnih vlad oziroma režimov. V zadnjih letih je najbolj poznan argentinski primer »que se vayan todos!«, čeprav je nedavna revolucionarna zgodovina Latinske Amerike strmoglavila številne vlade še pred Argentino. Med take sodi tudi bolivarianska vstaja, poznana kot caracazo, z vrhuncem 27. februarja 1989 v Venezueli, ki se je skupaj z Brazilijo in Perujem uprla zahtevam Mednarodnega denarnega sklada. Boji proti neoliberalizmu se namreč niso začeli s Seattlom, pač pa jih gre za vsako tehtnejšo obravnavo iskati v protikolonialnih bojih ter drugih revolucionarnih in emancipatoričnih uporih že desetletja pred novembrom 1999. Analize, ki se osredotočajo na zadnje najmočnejše konfrontacije proti in onkraj neoliberalizma, pa morajo pogledati vsaj tja v začetek osemdesetih let, ko po številnih državah tako imenovanega sveta v razvoju vstajajo in prevladujejo revolucionarna gibanja (Honduras, Gvatemala, El Salvador, Nikaragva, Chiapas, Čile itn.) in v številnih tudi proti-revolucionarna gibanja (na primer Slovenija).

Med drugo subjektiviteto prištevamo alternativne, avtonomne in druge neodvisne medije, copy-left produkcije ter druge iniciative, ki promovirajo participativne procese ustvarjanja in uporabe znanja, kot na primer public-domain, free-software in open content. S tehnološko revolucijo lahko danes na internetnih straneh (edinem humanem invencijskem dosežku vojaške industrije) brezplačno in kadarkoli prikličemo neomejeno število dokumentov, vizualizacij, bogastvo avdio in video materialov, gradiv, dokumentov, ki predstavljajo najbolj prikrite in zastrte vsebine, med katere se na prvo mesto prištevajo revolucije zatiranih ljudstev, vstaje, upori, zasedbe, demonstracije, strategije in dialogi, ki aktivno zavračajo in izganjajo geopolitiko neoliberalizma.

Tretja revolucionarna subjektiviteta, ki je prav tako ne gre zanemariti, čeprav je od preostalih najbolj ujeta v strukturo upravljanja in je edina upravljana, pa so nove – dobre vlade (buen gobierno), ki so jih določile in nastavile antineoliberalne, protiimperialistične in protikapitalistične sile ljudstev na lokalnih, regionalnh in ponekod tudi nacionalnih nivojih. To je tektonika družbenih premikov, ki se politični moči ni odpovedala na račun reprezentativne demokracije, pač pa uveljavlja participativno demokracijo veliko bolj prepričljivo, kot katerakoli pretekla vlada v obravnavanih neokolnianih okoljih. To so tektonike, ki zatiranim ljudstvom prvič prinašajo politične idr. pravice, da odločajo o sedanjosti in prihodnosti.

Ukinitev nacionalnih dopisništev in nova geopolitika
S tem ko so nacionalna dopisništva zapustila pretežni del sveta (poleg Latinske Amerike so se umaknila iz vseh delov tako imenovanega tretjega, četrtega idr. sveta) sta iz medijskih vsebin popolnoma izginila »podoba« ali »predstava« o življenju večine človeštva (ali natančneje 85 % svetovne populacije)[1], ki ne pripada državam bogatega in »demokratičnega« Severa. Nacionalna dopisništva so nadomestila osiromašena, ideološko determinirana in za večino človeštva popolnoma irelevantna poročanja etnocentrističnih anglosaksonskih medijskih korporacij. Kanonika medijskih korporacij (CNN, BBC, SKY TV, New York Times, Washington post itn.) je podvržena kapitalu in vojni, zato je tudi povsem razumljivo, katere predstave o svetu in kdaj se plasirajo širši, svetovni javnosti, kako so predstavljane ter kakšne tipe interpretacij ter argumentacij vzpodbujajo. Razpravo o sterilizaciji medijev in pogubi novinarskega raziskovalnega, preizprašujočega, reflektiranega, kritičnega idr. poročanja, med katero sodi tudi dopisništvo in terensko raziskovanje, pa moramo aplicirati tudi na družboslovne znanosti, ki so – zaverovane v »zahod« in »demokracijo« – izključile revolucionarne elemente in kontinente našega skupnega Planeta. Podobno kot mediji se je tudi družboslovje zavezalo anglosaksonski retoriki, ki ima sama s sabo vse manj za početi – ta v pomanjkanju domišljije in epistemološke radovednosti med svojo terminologijo s pridom uveljavlja pojme in izrazje iz medijskega svet.

V Sloveniji se omenjena paraliza odraža v proti-emancipatoričnih teorijah in praksah, ki jih poleg prevladujočih družboslovnih znanosti in vladne politike vsiljujejo še mediji ter tako imenovana civilna družba, ki je le še preostanek vzpodbujanega in desetletja negovanega ljudskega fašizma. Proti-revolucija, ki se je na tleh Jugoslavije odvila v prepričljivi ikonografiji nacionalizma ter protihumanih kolektivnih delovanj, je razorožila tako načine in oblike družbenega delovanja, kot revolucionarno dediščino. V domačo politiko pa so dodatno in radikalno posegla še neoliberalne transnacionane korporacije, ki so podjarmile cilj osamosvojitve – suvernost – ter uspešno presukala horizont političnega odločanja oziroma določanja. Daleč najbolj precizen pokazatelj nove proti-revolucionarne paradigme so znanstveni, strokovni in medijski diskurzi. Večina sveta in družbeno relevantnih vsebin pa je iz medijskih idr. obravnav ves ta čas nevidno uhajala.

Medijska liposukcija na primeru Dnevnika
»Vetrne elektrarne«, ki jih je Janševa vlada plasirala v institucije medijev, ter prekinila dolgoletno tradicijo »mlinov na veter« preteklih neoliberalnih upravljanj, ki so bile zaverovane evropskim in severnoatlantskim integracijam in zavezništvom, so razburkale le skromno peščico delavk in delavcev v medijih. Z vetrnimi elektrarnami mislimo predvsem na zakonske spremembe v in o medijih, z mlini na veter pa na preteklo petnajstletno po-osamosvojitveno poročanje v Sloveniji, ki se je izmikalo vsem ključnim in odločujočim refleksijam polpreteklega obdobja, ter se predajalo enoumju kapitalističnih tokov. Medtem ko jim je politični establišment pokradel še zadnja zatočišča neodvisnega in svobodnega ustvarjanja (izbira medijskih vsebin, zvrsti programov in poročanj, medijske prezentacije itn.), so se nekateri borci in borke nasprotovanj lotili iz časti, spet drugi zato, ker so prepoznali razdrapano progo, na kateri divja njihov vlak – vlak preživljanja, ustvarjanja, delovanja. Brez avtokritike delovanja v institucijah in med institucijami, brez politične artikulacije (šlo je namreč za politično, ne pa strokovno ali kakšno drugo vprašanje), brez argumentiranega in kolektivnega projekta posameznih skupin ali širšega sodelovanja in solidarnosti med različnimi medijskimi institucijami, so pokopali pogoje za medijsko ustvarjanje. Brez kritike iz krogov delavk in delavcev v medijih, ki bi zagrizla in reflektirala tako mline na veter kot vetrne elektrarne, so potonili v balastu ne-medijskih, ne-informativnih, ne-kritičnih in za človeka in družbo popolnoma irelevantnih vsebin. Postali so proti-mediji – papirji, ekrani in frekvence, ki namesto poročanja, informiranja, izobraževanja, predvajanja in prevajanja, blebetajo in skovikajo.

Vsaka disciplina, tudi novinarstvo in komunikologija, sta odvisna od- in omejena na avto-kritiko in refleksije znotraj lastnih okolij, procesov, ustvarjalk in delovanj, če želita služiti namenom, zaradi katerih sta se izoblikovala in uveljavila. Čeprav si vse pogosteje zadajata veliko bolj ambiciozne ali kar apologetske cilje, pa je to hkrati argument proti njihovi kvaliteti prepoznavanja družbene in družboslovne realnosti, ki so jih potisnile v delovanje. V Sloveniji je to razhajanje med realnim življenjem in družboslovjem (kamor sodita tudi novinarstvo in komunikologija) moč ponazoriti v razhajanju med prekarnostjo življenja in dela večine populacije v državi (vključno z delavkami in delavci v novinarstvu in družboslovju) ter alegoričnim žurnalizmom in znanstvenicizmom, ki se poigravata z retoričnimi namišljenimi realnosti, fikcijami – seveda zaverovana v objektivnost in nevtralnost. Kar se je v Sloveniji zares dogodilo po zadnjih vladnih turbuletnih mešetarjenih v medijih, je, da smo dobili nekaj novih podob, prerazporeditev delavk in delavcev, medtem ko je delež vsebin (ne zgolj novičkarstva) še manjši in da je balast zapolnil še poslednje kotičke medijske komunikacije. Ker pa vedno obstaja alternativa in ker vedno obstaja neka manjšina med večino medijskega dolgočasja in razvodenelosti – se je ta, vsaj tako je slišati s strani delavk in delavcev določenega medija – stekla v nov, redek alternativni vir informacij, kritike in radikalnega poročanja. To priznanje si je v zadnjem letu zaslužil dnevnik Dnevnik.

Dnevnik je res bilo pomembno glasilo v času najmočnejših vladnih turbulenc (zlasti med leti 2000 in 2003) ter morda tudi edini berljiv ali vsaj prebavljiv dnevnik v Sloveniji, predvsem v času, ko se je na veliko oglaševalo Delo in ko se je Sobotno prilogo jemalo za edino pomembno referenco. To so bili časi, ko je Dnevnik vsake toliko ne glede na svoje siceršnjo prekarno pozicijo med mediji in navznoter, pogosto postregel s kratko vendar pomenljivo kritiko. Z novo uredniško politiko in »vsebinskimi« invencijami pa se v zadnjem letu, kot lahko ocenjujemo iz številke v številko, veliko spreminja in v glavnem v smeri nove, dodatne degradacije. Mar kvaliteta medijskih vsebin res narašča takrat, ko se ta bori za preživetje in obstoj na trgu ter upada takrat, ko se prične predstavljati za vodilni, neodvisni, kritični glas? Medtem ko se je pričel Dnevnik razmeroma agresivno oglaševati kot časopis, ki opazi margino in marginalizirane, in ko je v svojih vrstah utrdil nekatere piske in pisce, ki so desetletje gradili kritično poročanje pri drugih medijih (Mladini, Delu, RTV SLO itn.), je kvaliteta vsebine, kritike in refleksije ohromila še v zadnjem dnevnem časopisu, ki smo ga prebirali. Bralci in bralke smo tako sedaj – če ne že ves čas – primorani, da se sami informiramo (prek lastnih novinarskih spretnosti). Za potrebe osveščenosti o domači politiki moramo spremljati nekaj vladnih poročil ali izjav na straneh ministrstev in državnega zbora – pa nam je hitro jasno kaj in kako mislijo politiko politiki – za preostale svetove pa imamo bistveno večjo izbiro, ki jo najlažje prikličemo in zaživimo prek dobro izbranih internetnih strani.

Latinska Amerika, kot jo pokaže Dnevnik
Medijsko poročanje o Latinski Ameriki je v zadnjih dveh letih za Dnevnik redno prispeval Simon Tecco. Novinar pa znotraj dnevnika ni edini, katerega pisanja imajo pomembne ideološke implikacije za neoliberalne subverzije v domačem prostoru. Na njegova besedila se bomo osredotočili zlasti zato, ker se v Sloveniji o Latinski Ameriki pravilo ne poroča, razen v primeru orkanov, potresov, vulkanov ali pa, kadar ima slovenski predsednik države kakšno misijo »duhovne rasti« – kjer je v ospredju predsednik, Drnovšek, ne pa politične idr. invencije ljudstev, družboslovcev, politikov itn., ki premikajo in talijo geopolitiko; ter kot drugo zato, ker je novinar zaradi svojega preteklega poročanja postal reden vir informacij o omenjenem delu kontinenta sveta za domačo javnost. Simon Tecco se je pred tridesetimi leti iz Čila zatekel v Jugoslavijo zaradi političnega delovanja v Novi levici po umoru Salvadorja Allendeja (11. september 1973).[2] Prednosti novinarja za raziskovanje in poročanje o neoliberalnem laboratoriju ter še zlasti o gibanjih, ljudskih iniciativah in programih, vsakdanjih družbenih realnostih itn., pa se poleg njegovega izvora in političnega udejstvovanja skrivajo tudi v izobrazbi. Na javnih prestavitvah ga navadno predstavijo takole: Čilenec, v Ljubljani živeči sociolog in izvedenec za državljanske vojne in politične odnose v Južni Ameriki, ki je med drugim tudi novinar španskega časopisa ABC za nekdanjo Jugoslavijo in sedanjo Srednjo Evropo. Kdo drug, če ne Tecco, bi nam lahko predstavil real-politiko Latinske Amerike. Vsa Teccova kredibilnost in tehtnost pa se zamaje, ko preberemo katerega od njegovih prispevkov. Zakaj Teccova pisanja analiziramo šele sedaj? Pojasnimo, da prav zaradi večletnega raziskovanja in delovanja v Latinski Ameriki niti sami niti drugi raziskovalci in raziskovalke nismo spremljali domačega poročanja, saj ga večinoma ali sploh ni bilo. Če pa se je tu in tam le pojavilo, pa se je prevladujoča vsebina sporočil nanašala na kroniko, naravne in druge nesreče, predvolilne bitke ter na politično indoktrinirane stihe Chávez vs. Bush, v katerih je Bush igral osrednjo, plemeniti vlogo ustvarjalca in izvoznika »demokracij«. Mimo grede – Chávez ni Latinska Amerika in Chávez ni Venezuela. Gibanja v Sloveniji že vrsto let spremljamo alternativno in avtonomno poročanje – urili smo se na medijskih portalih, forumih in video-produkciji, na avtonomnih in alternativnih univerzah staroselcev, sledil je broadcasting piratskih radiev, množili in ustvarjali copy-left produkcijo ter jo mrežili povsod, kjer smo pohajali. Danes pa imamo na voljo že vrsto televizij, ki so postale konkurenčne, kot pravijo ekonomisti, največjim medijskim korporacijam (kot je CNN). To so bili najbrž ključni razlogi, da Teccovih pisanj nisem spremljala, ter da sem jih šla odkrivati za nazaj. Pregledala sem vsa njegova poročanja iz zadnjih 4 let za Dnevnik (natančneje pa iz zadnjih dveh let, ko je redno objavljal – v letu 2006 je objavil 24 prispevkov, do srede avgusta 2007 pa 21 prispevkov), ter prek medijske analize, izbire vsebin in diskurza pokazala domet Teccovih pisanj za implementacijo neoliberalne doktrine na slovensko javnost.

Latinska Amerika ni Chávez in Chávez ni Latinska Amerika
Analizo Teccovega poročanja pričnimo z najbolj jasnim sporočilom o Latinski Ameriki: »Tudi Hugo Chávez bi bil rad 'večen'« (Dnevnik, 24. 7. 2007), ki mu je hitro dodal novo različico istega sporočila pod naslovom »Chávez bi si omogočil dosmrtno vladanje« (17.8.2007). Kadar Tecco poroča o Latinski Ameriki, je vsebina sporočila praviloma vezana na Cháveza in bolj ali manj simptomatično tudi na »Chávezovo diktaturo 21. stoletja«, kar novinar ponavlja v taki ali drugačni različici, da bralec Cháveza zares ne more razumeti čisto nič drugače, kot za diktatorja 21. stoletja, ne le za Latinsko Ameriko, pač pa za ves svet.[3] Da je Teccova obravnava konteksta lahko tako zamejena in enoznačna, je slogan »Socializem 21. stoletja« pripisal kar svojemu diktatorju, Chávezu. Socializem 21. stoletja je terminološka invenvcija ter politični program, ki izhaja iz 500 let družbenih bojev (z idejami in pogumom Bolivarja, z Zamorovo predanostjo ljudstvu in z ljudskim izobraževanjem Rodrígueza) in so ga proti kolonializmu, imperializmu in neoliberalizmu priklicala ljudstva bolivarijanske revolucije, 27. februarja 1989 (ko Cháveza še niti ni bilo na političnem ali kakšnem drugem omembe vrednem vidiku) brez stranke, brez voditelja, brez podpore domačih ali tujih institucij ter brez odzivov s strani tujih, kvazi demokratičnih konglomeratov.

Socializem 21. stoletja so pričela uresničevati ljudstva sama. Z bolivarijansko revolucijo, brez orožja, oborožena s teorijo in prakso, so bila edina mnogotera subjektiviteta, ki je uspela vizualizirati utopijo ter odpreti pot znotraj neposredne konfrontacije z neoliberalizmom. Ni se naslonila na sovjetski, kubanski ali kakšen drug projekt preteklih komunističnih in revolucionarnih projektov (na kar namiguje Tecco, ko piše o Chávezovi vladi v nekaterih delih svojih pisanj, spet v drugih pa trdi prav nasprotno) pač pa je zarisala ostro ločnico med preteklimi anti-kapitalističnimi projekti, ter iz svojega lastnega okolja, svoje lastne revolucionarne dediščine izgradila in prepoznala vsebino in metode za realizacijo novega, anti-kapitalističnega projekta, ki ga je potrdil referendum o ustavi leta 1999. Čeprav je moral poslušni izvajalec volje ljudstva – Chávez – med leti 1998 in 2000 premagati sedem volilnih procesov in čeprav je medijski satanizem zlasti privatne Radio Caracas Television (RCTV) (poleg vseh drugih medijev) vse do leta 2002 poskušal na silo priklicati kontrarevolucijo s pomočjo ameriškega kapitala in vojske, bolivarijanska revolucija ni padla. Če pade bolivarijanska revolucija, potem se država vrne nazaj v obdobje popolne gospodarske odvisnoti, tiranije rasizmov, kapitalizmov, klientalizmov, nepotizmov… Ljudstvo je pripravljeno braniti revolucionarni proces bolj kot katerakoli plačana ali najeta vojska, zato je vsaj za sedaj prezgodaj premišljati konec bolivarianske revolcuije.

Tu pa smo že na drugi točki, ki jo Tecco vztrajno ponavlja zadnje pol leta[4] in kjer je privatno, komercialno televizijo preimenoval v »zadnjo neodvisno televizijo«; bogato elito, ki jo je desetletja podpiral zahodni kapital za potrebe doslej še neuspele kontrarevolucije pa, »kritično opozicijo«. Tecco pravi: »Med solzami zaposlenih, protesti in parolami 'Svoboda! Svoboda!' je bilo slišati zaobljube, da se bodo v kratkem vrnili.« (Fotografija pa prikazuje lično zahodno potomko s solzami v očeh.) Medtem ko Tecco »na silo« privleče Cháveza kot osrednjo ikono boja, ter ga obtožuje privatizacije (nacionalizacije) medijev, medtem ko išče tradicijo te »neodvisne televizije« … pa izpusti ključno informacijo, da je RCTV igrala temeljno vlogo pri državnem udaru 11. in 12. aprila 2002, ki ga je izvedla vojska skupaj z mediji: poročilo o 14 mrtvih je bilo objavljeno kar 2 uri preden je sploh prišlo do (naročenih) pobijanj na ulici.[5]

Zakaj je sploh prišlo do državnega udara in kdo ga je finančno in logistično podprl? Chávez je moral med novembrom 2001 in aprilom 2002 narediti pomembne korake, ki mu jih je naložilo ljudstvo: z zakonom o zemlji sta bila vzpodbujena biodiverziteta in malo kmetijstvo s strani lokalnega prebivalstva (v Venezueli je imelo 2 % najbogatejše elite v lasti 65 % zemlje, 80 % hrane je država uvažala); z ribiškim zakonom so lahko lovili le še lokalni ribiči ne pa več multinacionalne korporacije, ki so uničevale okolje in pustošile morje. Sledili pa sta še dve intervenciji, ki sta zmotili monotonost globalnega gospodarstva – Chávez je ZDA obtožila za teroristična dejanja proti Afganistanu (začetek invazije ZDA na Afganistan oktobra 2001) in 7. aprila 2002 odpusti sedem glavnih izvrševalcev državnega naftnega podjetja, ki je letno zaslužilo 40 milijonov dolarjev, in ki se nikdar niso prelili v državno blagajno na razpolago ljudstvu! To so štirje ključni dogodki, ki sprožijo bes in satanizem zlasti edine preostale elitne televizije RCTV. To je tudi edina televizija, ki je organizirala nacionalno stavko za najbolj depriviligiran sektor: to je bila zarota sektorja, ki je izgubil privilegije, ki jih je imel 50 let in ki so jih imeli za »naravne privilegije« v okviru »demokracije«. To so bili zlasti privatni mediji, mednarodna podjetja in cerkvene elite. Predsednik sindikata privatne (in ne »zadnje neodvisne televizije«, kot trdi Tecco), Carlos Ortega, je pred sklicano stavko besne elite povedal: »We don't give a fuck for what president says…or what elected power says … or even the Supreme Court!«[6] Ampak RCTV le ni uspela izsiliti proti-revolucije. Kljub temu, da je vojska Cháveza odpeljala na karibske otoke in da so ga od tam reševali predani vojaki; da so čisto vsi mediji v Venezueli poročali, da je comandante prostovoljno odstopil, in kljub temu, da ljudstvo ni vedelo niti ali je Chávez še živ ali mrtev, so vztrajali in izsilili njegovo izpustitev. To ni bilo ljudstvo »na splošno«, pač pa najrevnejše in skozi vso zgodovino marginalizirano ljudstvo. Politične stranke, mediji, večina vojske in policije, družboslovci, podjetniki idr., so se umaknili. Zarota ni uspela aprila 2002 in tudi pri kasnejših poskusih ne. Namesto kapitalističnih zarot so pričeli triumfirati alternativni programi skupnosti: kooperative (katerih število se je v sedmih letih povečalo za okrog 130-krat), ljudsko izobraževanje (po kubanski in danes mednarodni metodi »Yo si puedo!« ali »Ja, zmorem!« v okviru projektnih ciljev za izobraževanje imenovanih Robinson), pa programi brezplačnega zdravstva Bario Adentro…

Vendar Latinska Amerika ni Chávez in Chávez ni Venezuela! Kot tudi nove oblike socializma v Latinski Ameriki niso jugoslovansko samoupravljanje, in jugoslovansko samoupravljanje ni bilo nujno in edino zlo – kot se ga danes tako samoumevno in intenzivno predstavlja. Oba pristopa, iz katerih neutrudno izhaja Tecco, podpirata neoliberalne diskurze sprevračanja in redefiniranja pojmov, konceptov, vsebin in programov, da bi zastrla pogled na poskuse, ki prihajajo »od spodaj« in pri katerih politiki kot so Chávez, Morales, Correa, Ortega niso nič drugega, kot delavci, od katerih ljudstva pogosto zahtevajo večje in hitrejše spremembe, kot jim lahko predsedniki realizirajo. Vendar vsaka politična sprememba, vsak revolucionarni proces zahteva ogromno časa in ogromne napore participativne demokracije. Če pa Chávez vendarle je diktator, potem premore eno skromno vrlino, ki je doslej ni poznal niti tiran, niti demokrat: potem je prvi diktator, ki družbeni položaj izboljšuje desetletja zatirani večini revnega prebivalstva!

Kletvica 21. stoletja je: »samoupravljanje«!
Samoupravljanje je najbolj prikladna psovka za emancipatorična gibanja iz konca preteklega tisočletja, ki se vse pogosteje pojavlja tudi v slovenskem žurnalizmu in ki se bo – če bo sledila uveljavljeni praksi – kmalu prerasla v strokovno izrazje ničvredne in protihumane politike. Že Brecht je opozarjal, da je osrednja točka vsakega iztekajočega se zatiranja ravno uničenje jezika, zaničevanje vsakega inventivnega in strogega imenovanja, vladanje enostavnega in skorumpiranega jezika, kakršen je novinarski. Brechtovemu prologu je namesto epiloga o medijskem diskurzu sledila še sterilizacija medijskega poročanja (glede na vsebino, obliko, metode raziskovanja in žanr ter zvrsti poročanja, argumentacijo, tehniko itn.). Teccova dramatizacija socialističnega samoupravljanja se pojavlja kot grožnja človeštvu, čeprav nikdar ne ponudi konkretnih izhodišč za obravnavo in analizo. Socializem mu – samoumevno (ideološko) – služi za grožnjo sodobni »demokraciji« in ga postavi ob bok diktatorju, ki ga je prepričljivo ustvaril. Še več, Chávez mu služi tudi za pojasnitev propada Jugoslavije. »V komentarju na venezuelski državni radijski postaji v nedeljo zvečer je bilo rečeno, da predstavljajo tisti, ki danes solidarizirajo z RCTV, iste nedemokratične sile, ki so leta 2002 pomagale strmoglaviti Slobodana Miloševića v bivši Jugoslaviji. Potemtakem nam je lahko jasno, kakšne strune ubira Chávezov režim« (od 29. 5. 2007).[7] Slava jim – naj bi pripomnil bralec ali bralka – in premišljal, kdaj le bo nacionalizem in fašizem padel v Venezueli. Dejansko pa se je zgodilo nekaj drugega, preprostega: bolivarijansko revolucijo so v veliki meri izborili alternativni mediji, piratski radii, ki so pomagali samoorganizirati ljudstva. Radiu Caracas Television je samo potekla licenca in Chávez (oziroma ljudstvo), je pač niso podaljšali. Kateri predsednik pa bi podpiral kontrarevolucionarne sile, finančno podprte iz ZDA? Kot Tecco očitno pomotoma zapiše, so na dan poteka licence protestirali podporniki revolucije, torej Chávez pri odločitvi le ni bil diktator? Kdo je bil diktator v Venezueli Tecco napiše v podnaslovu, vendar najverjetneje mu je to iz siceršnje obravnave ušlo: »Tujci bodo morali paziti, kaj govorijo, kajti tisti, ki bi kritizirali razmere, tvegajo izgon iz Venezuele« (27.4.2007). S tem da tujci niso prebežniki, pač pa bogata elita.

Ker je Chávez razmeroma irelevantna ikona bolivarianske revolucije, in širše socialistične revolucije, ki se vse bolj jasno izrisuje tudi po drugih državah na kontinentu, in ker so gonila teh revolucij ljudstva, je treba Teccovo podpihovanje kontrarevolucionarnih, imperialističnih in neokolonialih politik jemati skrajno resno. Še bolj resno pa je treba jemati njegovo samoumevno predstavljanje jugoslovanskega samoupravljanja z diktatorskimi režimi. Vprašanje seveda ostaja, iz katere perspektive se je pisec namenil opazovati. Če gleda iz perspektive bogatih elit (kar nedvomno počne), potem seveda v nacionalizaciji in proti-privatizacijskih procesih vidi upravičen strah, kajti s tem bo pridobilo »javno in socialno dobro«, kot sam zapiše.[8]

Mediji so pomembno ideološko orodje in vrste politikov se je polotila ta slast. Skozi zgodovino so bili s pridom izrabljani, vendar nikdar bolj na Jugu kot na Severu in še zdaleč ne toliko na Jugu kot na Severu. Težko bi našli politika, tudi v Sloveniji, ki si medija ne bi želel podrediti, če tega že ni naredil. V Latinski Ameriki pa je prav prek Caracasa pričela nastajati mreža televizij, ki prvič po zelo dolgem času prinašajo televizijo z vsebino. Tele-SUR (www.tele-sur.net) je danes že izjemnega pomena. Tele-SUR (ali alternativna Venezuelska televizija, ki pokriva Jug) je v enem letu delovanja nadomestila CNN v Latinski Ameriki. Za razliko od neoliberalnih medijskih konglomeratov je program Tele-SUR poleg neposrednih prenosov vsebin, ki so jih mediji doslej ignorirali, pomembna predvsem v predvajanju dokumentarnih filmov. S tem se je že pričel kolektivni proces rekonstrukcije polpretekle revolucionarne zgodovine, kulturne dediščine in ljudskega izobraževanja ter vse tesnejše povezovanje v boju proti kapitalizmu med ljudstvi Juga. Ta projekt pa ni osamljen. V Venezueli v kratkem pričakujejo še razširitev mreže lokalnih piratskih radiev, prek katerih se je začela participativna demokracija. Okrepili jo bodo z novimi, dodatnimi mrežami neodvisnih radiev Sur. lahko še okrepila. Ampak o tem Tecco ne piše – mar zato, ker so novice škodljive in nevarne? Kar je res grozljivo pri vsem tem procesu revolucionarnih medijskih alternativ, je, da nastajajo prek sodelovanja in solidarnosti po vsem Jugu kontinenta in da se širijo na druge, prav tako zatirane kontinete.

Bush nima nasprotja, ima zavrnitev in opustitev …
Tecco Cháveza obravnava kot nasprotje Busheve »demokratične« politike ter ga postavlja v doktrino Busheve »osi zla« – skupaj s preostalo, kot ji pravi, »rdečo Latinsko Ameriko« (8.3.2007). Vendar katerakoli politika, ki bi prihodnost gradila na antagonistični politiki Busheve doktirne, bi bila obsojena na propad. Ljudstva Latinske Amerike ustvarjajo drugačno politiko, v kateri Bush ne igra prav nobene vloge in zato mu niso nasprotna, pač pa tuja. Kako razumeti politiko, ki nastaja »od spodaj« in kjer so ideje, želje, interesi in požrešnost bogatih elit opuščeni?

Poglejmo nekaj takih primerov analize Teccovih besedil, kjer je kredibilnost izjav vedno postavljena na stran bogatih, ki so najpogosteje v vlogi kapitalističnih opozicij (večinoma nekdanjih kolonialnih sil, ki jih ogrožajo nacionalizacija, kolektivizacija, komunalizacija, podržavljenje ipd. proti-privatizacijske politike): »Skratka, Chávez je po prepričanju venezuelske opozicije sredi procesa »kubanizacije«, s tem ko želi podrediti državnemu nadzoru vse gospodarske subjekte.« (17. 2. 2007) Če niso dovolj močne domače elite, Tecco podpre tuje, zahodne elite: »Sedemindvajset evropskih ministrov za zunanje zadeve ugotavlja obžalovanja vredne razmere na področju človekovih pravic na Kubi in zahteva brezpogojno izpustitev političnih zapornikov.« (20.6.2007) Pri Teccovem pisanju pa lahko najdemo še elemente satanističnega paternalizma: »Kubanski leninistični mačizem, ki je doživljal svoje najbolj sijajno revolucionarno homofobično obdobje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je tako nenadoma znašel v krizi, saj ga je celo sam režim pripravljen pokopati« (prav tam); diskreditacije demokratično izvoljenih predsednikov: ob zmagi ustavnih sprememb v ekvadorju je k fotografiji predsednika Correa pripisano: »Ekvadorski predsednik Rafael Correa med zbijanjem šal sredi referendumske kampanje v turističnem mestu Banos« (17.4.2007), besedilo pa zaključi takole: »Karkoli že, stava je velika in ne brez tveganja, saj bo tuji in domači kapital, ki je v rokah peščice ljudi in nadzoruje celotno domačo ekonomijo (ter večino javnih medijev), storil vse, da ustavi te spremembe. Toda kako? Dobili so že lekcijo v Boliviji, Argentini in Venezueli in njihov problem je, da nimajo alternativnega modela razen diktature« (prav tam). Čeprav se je ljudstvo odločilo za alternativo proti preteklim diktaturam, pa kot kaže, Tecco poroča in premišlja zlasti tegobe domačih in tujih elit, ki so izgubile politično moč. Ko Chávez obišče Putina ali Ahmadinedžad se, logično po Teccu, pogovarja izključno o orožju in nafti – o dveh sredstvih, s katerimi bi porazil Busha. Revolucionarni procesi, ki se razvijajo in elaborirajo v Latinski Ameriki, gredo daleč naprej od preprostega južnjaškega oportunizma. Vendar pa kam in kako lahko pokaže samo raziskovalno novinarstvo, redno spremljanje in analiziranje »terena«, ne pa zgolj (pred)volilnih novičk. Analiza Teccovih pisanj pokaže, da avtor premišljeno izbira vire, ki mu ne povedo skorajda nič, da potem lažje zaključuje z bušizmi, negropontenizmi, narkotrafikom ter drugimi pojavi in –izmi, ki ne izhajajo iz Latinske Amerike, pač pa jih je s Severa skupaj s svojo »demokracijo« in »drugo religijo« pripeljal na Jug.

Nove solidarnosti in povezovanje Juga sta doslej promovirali najprej Kuba in danes še Venezuela. V zadnjih letih je simbolno povezovanje preraslo v konkretne gospodarske, socialne, politične, zdravstvene, izobraževalne, medijske ter druge projekte med večino držav Latinske Amerike. Da lahko ta nova integracija resno »ogrozi« kapitalistični Sever, dokazujejo tudi odzivi in ukrepi iz Severa: medijska blokada in prenarejanje novic, blokada v poročanju, umestitev protagonistk integracije v »os zla«, gospodarske in politične restrikcije, povečevanje represije v obliki vojaških idr. posegov na Jug… Na fašistične politike Severa pa Jug odgovarja z emancipatoričnimi praksami. Med najbolj poznanimi je »projekt drugačne integracije« - ALBA (Alternativa Bolivariana para las Americas – Bolivarijanska alternativa za Amerike) med Venezuelo, Kubo, Bolivijo, Nikaragvo in Ekvadorjem ter neformalno še prek vrste avtonomnih skupnosti iz vse Latinske Amerike. Junija 2007 sta Iran in Venezuela pričela prvo večje medkontinentalno sodelovanje – »os enotnosti«. S tem sta zavrgli neoliberalno paradigmo o »nepokornih državah« (Iran, S Koreja, Venezuela in Kuba) ali »osi zla«, ki so jo po invaziji na Irak plasirale ZDA. Urad za obveščevalne dejavnosti o »osi zla« vodi kdo drug kot John Negroponte – človek, strateg, ki je po II. svetovni vojni izpeljal največ genocidov.[9] Teccove izpeljave ostajajo dosledne zgolj tej »edini tradiciji«!

Svobodo ljudstvu, za boržuazijo nam ni mar!
Ker pa alternativni mediji, avtonomni prostori in vsebine vse bolj zasedajo tudi domače prostore, revolucionarni proces v Latinski Ameriki ne bodo zlahka sprevrgla niti Teccova niti kakšna druga poročanja, niti za Dnevnik niti za kakšen drug medij. V zadnjih sedmih letih smo številni raziskovalci in raziskovalke iz Slovenije aktivno delovali v različnih državah in med različnimi kolektivi v Latinski Ameriki. Naše delo je nastajalo in se stekalo prek kolektiva Dost' je!, prek samoorganiziranja znotraj avtonomne in neodvisne skupine, kot tudi prek različnih raziskovalnih inštitutov in fakultet, v okviru doktorskih ali drugih fakultetnih raziskovanj.[10] Posluževali smo se militantnega raziskovanja, ki so ga pred slabim desetletjem v družboslovno raziskovanje vpeljali zlasti Colectivo situaciones in ki ga danes uporablja vse več angažiranih in kritičnih raziskovalcev, tudi v medijih.[11] Emancipatorični potencial militantnega raziskovanja sloni na delovanju in ne ustvarjanju konceptov (centralizacij, objektivizacij, instrumentalizacij, artikulacij, taktik, idealizacij, soglasij …). Jedro militantnega raziskovanje je osredotočeno na preizpraševanje lastnih, kolektivnih početij, delovanj oziroma refleksije-refleksij. Pojmovnik militantnega raziskovanja nastaja kot ohlapen, večpomenski, narativen. Pri svojem konstituiranju novega načina raziskovanja jemljemo avtentično izkustvo anti-utilitarizma, ki lastno spreminja v skupno. Tako militantni raziskovalec uporablja srečevanje, afinitete, kompozicije, gramatiko vprašanj, imanenco, situacije, resonance, prakse, horizontalnosti, percepcije, preizkušanje in preizpraševanje. Zelo posplošeno lahko militantno raziskovanje strnemo kot nalogo, da raziskovalec ostaja dosleden do svojega »ne vedenja«, kajti samo tako je mogoča avtentična pedagogika, kot jo je zastavil že Jacotot.[12] Militantno raziskovanje sestavljajo vprašanja in ne nasičeni ideološki pomeni in modeli sveta. Nastajati poskuša v alternativnih pogojih, ki jih vzpostavljajo sami člani kolektiva ter prek povezovanj proti-moči, v katera je vpisano ter slediti lastni produkciji vednosti, ki koristi bojem; gibanjem, ki na novo preizprašujejo svet v njegovi celotnosti. Neubogljivi in z distanco do akademskih pravil in produkcije (ki jih ne ignorira niti ne nasprotuje) lahko v dobi neoliberalizma povezujejo razdrobljene, podrejene in skrite vednosti s produkcijo praktičnih teles proti-moči (potencia). Kot tako je militantno raziskovanje umetnost snovanja kompozicij, ki vzpodbuja vprašanja in elemente alternativne družbenosti: to je iskanje vezi, da bi se lahko akademske vednosti uglasile ali sestavile s tistimi, ki jih imenujemo ljudske vednosti. Militantno raziskovanje tako spreminja propozicijo: poskuša generirati kapaciteto bojev za samo-branje in posledično, da ponovno raztrosi prednosti ter produkcije drugih družbenih praks.

Poleg raziskovanja je kolektiv Dost' je! deloval tudi kot očividec in pričevalec dogodkov, se odzivali z altenativnimi metodami medijskega poročanja ter se vse intenzivneje vključeval v delovanja ljudstev, skupnosti in gibanj na terenu – v laboratoriju uporov. S spoznavanjem bojev proti neoliberalizmu smo tudi sami krepili znanja in spretnosti, razvijali nove epistemologije ter oblike kolektivnega raziskovanja, kar smo vnašali v okostenelo evropsko družboslovje, ter prek Latinske Amerike poskušali reflektirati sedanje in pretekle politične sisteme. Za posamezne regije in/ali zvezne države, v katerih so vojaške in državne strukture izsiljevale državljanske vojne za implementacijo neoliberalnih strategij, smo koordinirali lastna delovanja, ter se, če je bilo potrebno, tudi po štirikrat letno vračali na vojne terene, ter se, podobno kot Calle y media borili z vsemi humanimi orožji, kot so kamere, fotoaparati, svinčniki, listi papirja, spletna povezovanja itn. To pa so prvine, ki bi jih morali najbolj obvladati in uporabljati delavke in delavci v medijih.

1 Odstotek predstavlja populacijo, ki ne pripada »demokratičnim« državam oziroma integracijam tako imenovanega bogatega Severa (Kanada, ZDA, EU-27, Avstralija, Japonska). Upoštevati velja tudi, da se od preostalega deleža populacije (15 %) predstavljajo predvsem ali samo interesi in projekti ultra bogate manjšine – zato pogosto govorimo o Jugu znotraj Severa, o najrevnejših mestnih četrtih in soseskah znotraj najbogatejših prestolnic sveta.
2 V Latinski Ameriki se politične aktivnosti kaznujejo na najbolj okrutne načine – najbolj je bilo uveljavljeno izginjanje prebivalstva (desaparecidos – izginuli) ali pa druge politike odstranjevanj, ki so se pogosto zaključile ali z genocidi, poboji, trpinčenji, zapiranji političnih zapornikov itn.
3 To tezo potrjujejo že naslovne sporočilnosti novinarjevih besedil: »Chávez in Ahmadinedžad hitro našla skupen jezik« (3.7.2007), »Hugo Chávez je ukinil še zadnjo neodvisno televizijo« (29. 5. 2007), »Bush in Chávez na turneji po rdeči Latinski Ameriki« (8. 3. 2007), »Hugo Chávez grozi z nacionalizacijo trgovin« (17. 2. 2007), »Chávez je pozdravil kubanskega Cezarja«« (1. 2. 2007), »Chávez izgubil volitve v Peruju«« (6. 6. 2006)…
4 Glej zlasti prispevke od 29. 5. 2007 naprej, kjer je RCTV omenjena ob vsaki priložnosti, kjer je mogoča asocialcija s Chávezom.
5 To je javnosti razkril Otto Nevstald, dopisnik iz Venezuele za CNN. Glej tudi Kralj, Gašper (2004): »Na razpotju odporov«. Večer, Sobotna priloga (25.9.2004) in dokumentarni film »The Revolution Will not be Televised«, režija Kim Bartley in Donnacha O'Briain, Radio Telifís Éireann, Ireland, 2002, 74'.
6 Glej dokumentarni film »Venezuela Bolivariana – The Fourth World War«, režija Marcelo Andrade Arreaza, Calle y Media Collective, 2004, 77'. CYMC www.calleymedia.org je neodvisen, nehierarhičen mednarodni medijskih kolektiv, ki medije jemlje kot osnovno orožje v boju proti imperializmu in kapitalizmu.
7 Pomenljivo: v originalu je bil »Slobodan Milošević« debelo označen, verjetno zato, da bi pritegnil pozornost za smer interpretacije.
8 Glej zlasti prispevek »Chávez bi si omogočil dosmrtno vladanje« (17.8.2007).
9 Glej dokumentarni film »The Ambassador«, režija Erling Borgen (junij 2005), Insights TV, Norveška: Oslo, 58'.
10 V okviru Pedagoške fakultete, Fakultete za družbene vede, Filozofska fakultete, Institutum Studiorum Humanitatis idr. Raziskovalci smo večinsko doktorji antropologije, etnologije, filozofije, sociologije, pravna, politologije ali obramboslovja. V kolektiv Dost'je! pa se je vključila tudi vrsta dodiplomskih in podiplomskih študentov. O svojem raziskovanju in delovanju v Latinski Ameriki redno objavljamo v številnih družboslovnih revijah in publikacijah, večina besedil pa je dostopna tudi na www.dostje.org. Prav tako o Latinski Ameriki redno predavamo tako na Fakultetah kot v drugih javnih prostorih.
11 Militantno raziskovanje Colectivo situaciones izpostavlja kot distinkcijo od treh drugih pedagogik ali raziskovanj: akademskih raziskovalcev, političnih aktivistov in humanitarne pedagogike nevladnih organizacij; od institucionalnih postopkov in teatokracij ter ideoloških gotovosti, raziskovanje vračajo v organiziranje življenja glede na vrsto praktičnih in teoretskih hipotez, na poti k samoemancipaciji.
12 Glej Ranciere, Jacques (2005): Nevedni učitelj. Pet lekcij o intelektualni emancipaciji. [Le Maître Ignorant]. Ljubljana: Zavod EN-KNAP.

izpis

Nina Djordjević

Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Na podlagi analiziranih prispevkov ugotavljamo, da je poročanje Dela o dogajanju na Kosovu leta 1999 reduciralo zapleteni konflikt v dvodimenzionalno naracijo in s tem kategorično pripisovalo krivdo eni strani – Povzetek diplomske naloge
Kljub globalizacijskim učinkom na področju institucionalizacije in uveljavljanja človekovih pravic, so konec 20. stoletja zaznamovale številne kršitve le-teh. Razpad socialističnih sistemov je utrl pot novi družbeni ureditvi, za katero so mnogi verjeli, da prinaša boljše čase. Proces tranzicije se je nekaterih regij milo dotaknil, v drugih pa pustil bolečo rano.

Razpad SFRJ je povzročil izgube premnogih nedolžnih življenj in kolone beguncev, ki jih težko primerjamo s katerim koli obdobjem zgodovine Balkana. Teorija o »norem vetru«, ki je zapihal v tej regiji in sprl različne etnične, verske, nacionalne in še kakšne skupine, ki so prej živele v slogi in miru, je bila pogosta razlaga zapletenega stanja, ki ni bilo racionalno, še manj razumljivo, tujcu pa nedojemljivo.

Pogost sklep številnih analiz je, da so k temu pomemben delež prispevali mediji, pri čemer je družbeno vlogo sedme sile, ki da služi obveščanju javnosti, pogosto nadomestilo nekritično delovanje v interesu vladajoče ideologije. Podpihovanje nacionalističnih teženj s strani domačih medijev vseh nekdanjih republik, poenostavljanje in selektivno pisanje o dogodkih v »balkanskem sodu smodnika« ter poskus poenostavljanja družbene stvarnosti so vsekakor zahtevali svoj davek.

Etnični konflikt na Kosovu lahko označimo kot uvodno dejanje razpada SFRJ, s katerim se danes končuje še zadnje poglavje te drame. Da bi si ustvarili uravnoteženo mnenje o dogajanjih, ki so v zadnjih letih zaznamovala južno pokrajino Srbije, je potreben celosten vpogled v dogodke, ki so se v medijih nemalokrat pojavljali zunaj družbenega in zgodovinskega konteksta. Izbrali smo majhen del zgodovine Balkana, ki ga želimo osvetliti in pokazati na segmente, ki so bili predmet izkrivljanja in pretvarjanja, kar je, menimo, pripeljalo do kategoriziranja beguncev na tiste, ki so žrtve razmer, in tiste, ki so si to »zaslužili«.

Metodološki okvir
Za teoretsko-metodološki okvir, s katerim analiziramo izbrana besedila, smo izbrali Faricloughov model KDA, o katerem številni avtorji pravijo, da je najbolj dovršen. Fairclough meni, da jezikoslovne analize izolirajo besedila od družbenih procesov in tako zanemarjajo dialektičnost odnosa med besedilom in družbo, zato v svojem modelu združuje tri pristope, ki jih označi kot tri stopnje analize: jezikoslovno analizo besedila (deskripcija), mikrosociološko analizo diskurzivne prakse (interpretacija) in makrosociološko analizo družbene prakse (eksplanacija).[1] Pri tem opozarja, da gre za metodologijo, ki preučuje precej neoprijemljive pojme in zato omogoča različne interpretacije izsledkov – tisto, kar raziskovalec »vidi« v besedilu, kar se mu zdi vredno izpostavljanja in opisovanja, je nedvomno stvar interpretacije.

Namen deskripcije je »prikazati /.../ vzorce prepričanj in vrednot, ki so zakodirani v jeziku – in so pod pragom zaznave vseh, ki sprejemajo nek diskurz kot 'naraven'«.[2] Pri tem ne želimo ustvariti vtisa, da preučevanje besedila v luči kritične lingvistike pomeni mehansko prepoznavanje odnosa med pojavom in pomenom, temveč prej subjektivno interpretacijo, ki temelji na raziskovalčevem pristopu k razumevanju konteksta in njegovi občutljivosti za analizo.[3] Interpretacija predpostavlja analizo diskurza na ravni diskurzivne prakse, to je na ravni produkcije in potrošnje besedila. Eksplanacija pa pomeni analizo družbenih okoliščin, v katerih se odvijajo diskurzivne prakse. Ravno analiza razmerja med diskurzivnimi in širšimi družbenimi praksami je točka, v kateri se realizira poslanstvo KDA. Na tem mestu se sprašujemo, kakšne so ideološke, politične in družbene strukture in prakse, ki vplivajo na nastanek nekega diskurza in kako ta diskurz povratno vpliva na ohranjanje ali spreminjanje takšnih struktur in praks.

Analiza izbranih člankov
V času eskalacije spopadov na Kosovu v letih 1998 in 1999 je FAIR[4] opozarjal na pretirana posploševanja in poenostavljanja v medijskem poročanju o etničnem konfliktu, ki je historično pogojen in večznačen.[5] Številni zahodni mediji so k problematiki pristopili z že konstruirano zgodbo, v kateri so bile vloge ''dobrih in slabih fantov'' vnaprej dodeljene in tako uresničili vse pogostejšo prakso, da novinarji pogosto »napišejo« zgodbo še pred prihodom na kraj dogodka, vse kar potrebujejo je le nekaj lokalnih podrobnosti.[6] Z uporabo orodij KDA bomo analizirali posamezne segmente in značilnosti člankov, objavljenih med 18. januarjem in 24. marcem 1999[7], podrobneje pa bomo, z vidika reprezentacije posameznih dogodkov in identitet, analizirali le tri izbrane članke. Osredotočili se bomo na dva dogodka, ki sta zaznamovala obdobje pred posegom Nata in vplivala na oblikovanje mnenja javnosti, ki je podprlo t. i. »humanitarno intervencijo«: smrt 45 ljudi v vasi Račak ter mirovna pogajanja v Rambouilletu in Parizu. Pokušali bomo pokazati, kakšne reprezentacije so bile posredovane slovenskemu občinstvu in kako so vplivale na razumevanje dogodkov v tej regiji.

Tragedija v Račku
Medtem ko je mednarodna javnost ostro obsojala srbske ofenzive, ki so povzročile številne žrtve med albanskimi civilisti, si je hkrati vztrajno zatiskala oči pred napadi OVK[8] na nealbanske civiliste in dejstvom, da so številne ofenzive odgovor na provokativne akcije albanskih borcev.[9] Osmega januarja 1999 je OVK iz zasede ubila tri srbske policiste, dva dni pozneje, približno dva kilometra od vasi Račak, je padel še četrti. To je bil povod za številne akcije na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom OVK.[10]

Članek 1 (Delo, 18. 1. 1999):
Nadnaslov: Pokol na Kosovu
Veliki Naslov: Srbi so v vasi Račak pobili več kot 40 civilistov
Podnaslov: William Walker[11]: Videl sem telesa brez obrazov – V Beogradu pravijo, da so 'razbili teroristično skupino' – Nujno srečanje sveta Nato v Bruslju

Naslov je pogosto prvi in nemalokrat tudi edini del članka, ki ga bralec prebere, zato je njegova funkcija pri usmerjanju interpretacij pomembna. Četudi se bralec odloči za nadaljnje branje, bo besedilo, ki sledi, težko razumel zunaj okvirja, v katerega ga postavlja naslovje, saj se v njem pogosto izražajo topike kot nekakšne »semantične makrostrukture«[12], ki pomembno vplivajo na oblikovanje mentalnih modelov, s katerimi bralec interpretira medijsko realnost.

V naslovju smo zasledili številne jezikovne prvine, s katerimi je bil eksplicitno izražen vršilec dejanja, zaradi česar je odgovornost za tragedijo neposredno pripisana ZRJ. Opredeljen je tudi način, na katerega je bilo dejanje izvršeno (pobili), in ne dopušča možnosti, da bi žrtve padle med bojem. Poved, ki v podnaslovu sledi Walkerjevi izjavi (V Beogradu pravijo, da so 'razbili teroristično skupino') z rabo navednic izraža avtorjevo nestrinjanje s takšno razlago, iz česar sledi logičen sklep, da je pravilna tista stran zgodbe, ki jo je podal vodja opazovalne misije OVSE na Kosovu in ki so jo nekritično povzeli številni svetovni mediji.

Takšno kategorično sklepanje je, menimo, neetično predvsem zaradi naslednjih razlogov:
  • kot je sporočila strokovna ekipa finskih forenzikov, ki je 22. januarja (štiri dni po objavi članka!) prevzela preiskavo, mesto zločina ni bilo zavarovano, kar je prvi in rutinski korak. S tem je bil nepooblaščenim osebam omogočen dostop do kraja dogodka.[13]
  • o samem kraju zločina in okoliščinah finski forenziki niso imeli informacij iz prve roke, zato so se bili primorani nasloniti na informacije opazovalcev OVSE in EU ter medijska poročanja (ibid.).
  • ekipa forenzikov do 17. marca 1999, ko je bilo poročilo izdano, ni uspela odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj: ali so bile žrtve civilisti ali pripadniki OVK, ali so bile umorjene ali pa so padle med bojem[14] ter ali so bile žrtve iz vasi Račak in kje natančno so bile likvidirane.[15] Tudi v forenzičnem poročilu, ki je bilo dokončano leta 2000, je eksplicitno zapisano, da EU-FET[16] ni mogel potrditi, ali so bile žrtve iz Račka in na kakšen način so bile umorjene.[17]
Kljub temu novinar v sinopsisu ponovno označi žrtve kot albanske civiliste, čeprav tedaj še ni bilo znano, ali gre za civiliste, saj njihova identiteta še ni bila ugotovljena. Prav tako še niso bili znani niti izvrševalci niti okoliščine zločina, a so se novinarji vseeno odločili, da so jih srbske sile ubile.

Informacija, da je OVK pripravljena na obrambo, kot je nadalje zapisano, pomeni implicitno predpostavko, da se brani. Bralec se pri tem naslanja na svoje zaledne vednosti, po katerih obramba v jeziku medkulturnih univerzalij pomeni najbolj naraven odgovor na stanje ogroženosti. Če obstaja kdo, ki se brani, potem mora obstajati tudi kdo, ki napada. V tem primeru (in v večini ostalih preučevanih člankov) je identiteta napadalca pripisana ZRJ.

Z vidika ekspresivne modalnosti je številnim izjavam Williama Walkerja podeljen status kategorične resnice (kar je videl in kar sta za seboj pustili; op. a., naši poudarki), o kateri se ne dvomi. Takšna ubeseditev izraža novinarjevo strinjanje z Walkerjevo oceno, kaj naj bi se v Račku zgodilo. Navajanje podrobnosti grozljivega prizora služi ustvarjanju vizualne predstave, ki naj bi občinstvu »pomagala« k večjemu sočutju in obsojanju storilcev, s čimer se ustvarja črno-bela slika, konflikt pa dobiva polarizirano naravo. Poleg besedila je objavljena tudi fotografija Walkerja, ki stoji nad eno od žrtev. Takšno medijsko izpostavljanje žrtev, s pomočjo podrobnih opisov in objavljanjem fotografij, je ključno orodje pri ustvarjanju publicitete človeškemu trpljenju, s čimer se mobilizira empatičnost občinstva in usmerja javno mnenje.[18] Stavek »žrtve, ki so bile od blizu ustreljene v glavo, ali pa jim je bila glava odrezana« se predstavlja kot kategorična resnica, čeprav forenzične preiskave takrat še ni bilo. Forenziki so v svojem poročilu eksplicitno opozorili, da bi lahko »osebe, ki nimajo izkušenj s kriminalističnimi preiskavami, vodila naravna težnja k interpretaciji nekaterih opažanj s kraja tragedije kot znakov postmortalnih mutilacij. Te so, najverjetneje, povzročili potepuški psi ali kakšne druge divje živali, ali pa so posledica delovanja visokega pritiska izstrelkov.«[19]

Da so bili žrtve meščani, kmetje in delavci, je ne le sklep, ki je prehitel finske forenzike, temveč je tudi pripomogel k ustvarjanju sočutja med bralci. V Temi dneva z naslovom »Dovolj za napad?«[20], ki je objavljena v isti številki Dela, je zapisano: »Množični poboj civilistov, žensk in otrok je seveda zadeva, ki jo vselej obsojajo vsi. Tako se je zgodilo tudi po zadnjem poboju na jugu Kosova /.../.« (Delo 1999: 1). Sekvenco obeh povedi bi lahko brali tudi takole: Množični poboj civilistov, žensk in otrok, ki se je zgodil na jugu Kosova … Pri hitrem branju se vzpostavi logičen sklep, da so bili v Račku žrtve ne le civilisti, temveč tudi ženske in otroci. Pri tem opozarjamo na forenzično poročilo, v katerem je zapisano, »da je bilo med žrtvami, pri katerih so opravili obdukcijo, več starejših moških in le ena ženska«.[21] Povprečna starost žrtev je bila 43 let.[22] Hkrati pa se srbsko različico dogodkov, kot izjavo srbskega ministrstva za notranje zadeve poimenuje novinar, postavlja pod vprašaj. Že samo označevanje izjave kot različice znižuje njeno verodostojnost. Hkrati se za opis te plati zgodbe uporablja nekakšna vmesna oblika modalnosti, ki dogodek opisuje kot nekaj, kar »naj bi se« zgodilo v nasprotju s tistim, kar se »je zgodilo« (op. a., naši poudarki):

»Skupina (teroristična, op. a.) naj bi predhodno napadla policijo /.../.«
»Zasežena naj bi bila tudi velika količina orožja /…/.«
»O vsem naj bi bila predhodno obveščena tudi OVSE.«

Svoje nestrinjanje je novinar izrazil tudi z uporabo navednic: »Predsednik Srbije Milan Milutinović se je posebej dotaknil Walkerjevih 'laži'.« Tako tudi v naslednjem odstavku, ki je po našem mnenju informacija, izvzeta iz konteksta: »Zanimivo je, da je ta obračun s 'terorističnimi bandami' potekal v času, ko je v Prištini zasedala srbska vlada /…/. Po seji so nekateri člani vlade obiskali nekatera mesta na Kosovu in Srbe prepričevali, 'da morajo obstati na svojih ognjiščih' in da bodo 'banditi likvidirani'.«

Pri tem je našo pozornost vzbudil predvsem dvom o pravilnem prevodu izraza obstati. V času spopadov na Kosovu je Beograd prepričeval kosovske Srbe naj »ostanejo« na svojih domovih in naj ne zapuščajo Kosova. Ali so predstavniki vlade kosovskim Srbom ukazali, naj »ostanejo« ali »obstanejo«, žal nismo mogli izvedeti, poudarjamo pa, da je konotativna razlika med besedama precejšna. Medtem ko izraz »ostati« konotira ne-podleganje pritiskom, pa termin »obstati« implicitno deluje kot mehanizem mobilizacije k aktivnemu uporu in uničevanju »tistih drugih«, ki ogrožajo »naš« obstoj.

Z oceno Billa Clintona, da je šlo za nameren pokol, in izjavo vodje britanske diplomacije Roberta Cooka, ki je zavrnil trditve srbskih oblasti, je verodostojnost uporabljene interpretacije celostno zaokrožena. Srbska različica je ujeta v nekakšen »sendvič« izjav verodostojnih komunikatorjev, s čimer ji je odvzeta vsakršna možnost zagovora. Z razlogom ali ne, ni v naši pristojnosti, da bi ocenili.

Kaj natanko se je zgodilo v vasi Račak, še danes ni popolnoma raziskano. Številne analize in poročila ponujajo različne in mnogokrat kontradiktorne informacije.[23] Forenzično poročilo je bilo menda dokončano junija 2000, vendar pa naj bi, kot poroča Berliner Zeitung, OZN in EU njegovo objavo preprečila.[24] Poročilo je zdaj dostopno na spletu[25], a okoliščine dogajanja v vasi Račak ostajajo nepojasnjene. Številna vprašanja so še vedno odprta, zaradi česar se sklepi, ki so zbudili mednarodno javnost pred osmimi leti, zdijo toliko bolj problematični.

Čistke in mednarodne zarote
Dan po razkritju tragedije je ZRJ z odlokom vlade Walkerja razglasila za persono non grata[26]. Naslednji dan sta bila v Delu na isti strani objavljena dva članka, ki žanrsko sicer ne sodita v isto kategorijo, a ju bomo zaradi ideoloških značilnosti med seboj primerjali, saj delujeta kot podpora zgoraj obravnavanemu besedilu.

Članek 2 in 3 (Delo, 20. 1. 1999):
Prvi članek sodi v kategorijo Pod žarometom in je naslovljen z »William Graham Walker, persona non grata«, drugi pa vsebuje polno naslovje z nadnaslovom »Svet proti Srbiji«. Dejstvo, da sta bila objavljena isti dan in na isti strani, vsekakor ni zanemarljivo. S tem sta tako vsebinsko kot tudi grafično ustvarjena dva pola. Na eni strani ZRJ, ki je ne le notranje razdvojena, temveč izvaja nekakšen »lov na čarovnice«, in na drugi vodja opazovalne misije OVSE na Kosovu, ki mu je nadgrajena že obstoječa verodostojnost. Navajamo nekaj citatov iz prvega članka (op. a., naši poudarki):
  1. »Vsi, ki bolje poznajo Walkerja, se nikakor ne morejo strinjati z obrazložitvijo, da je pristranski, neprofesionalen in da 'ne pozna' določil ženevske konvencije /.../.«
  2. »William Walker že od nekdaj velja za izkušenega diplomata, saj njegova diplomatska kariera traja že skoraj štiri desetletja. Njegov profesionalizem so, kot trdijo poznavalci, opazili že v 80. /…/. Izkazal pa se je tudi pozneje /.../.«
  3. »Evropska in svetovna javnost sta ga kot 'preudarnega mirovnika' opazili že na dan prihoda na krvavo balkansko bojišče. Svet je s posebnim zanimanjem spremljal njegovo neutrudno delo /.../.«
  4. »Podnevi in ponoči je odhajal na prve frontne črte /…/.«
  5. »Kar se mu je nazadnje zgodilo, ga je vidno prizadelo /.../.«
S takšnimi opisi bralec vsekakor dobi občutek, da ni nikakršne potrebe po tem, da bi dvomil v Walkerjevo poštenost in objektivnost. To, da očitke o njegovi nestrokovnosti zavračajo vsi, ki ga bolje poznajo, daje verodostojnost pozitivnim ocenam njegovega dela, saj gre za ocene poznavalcev. Poudarjanje dolžine njegove diplomatske kariere implicitno daje vedeti, da se je s svojimi dejanji že dokazal. Odlikujejo ga profesionalizem, neutrudno delo in požrtvovalnost, saj je podnevi in ponoči odhajal na prve frontne črte. Uporaba vojaške metaforike ustvarja okoliščine, v katerih njegovo delo razumemo kot »nenehno vojno proti zlu«, saj je v nasprotju s svojimi sovražniki tisti, ki si prizadeva za mir.

Z rabo kontrastnega pozicioniranja se njegova pozitivna vloga izkaže v še svetlejši luči, saj je kot preudaren mirovnik postavljen nasproti krvavemu balkanskemu bojišču. S petim citatom pa se njegovemu profesionalizmu dodaja še čustveni naboj, saj je izražena njegova osebna prizadetost s takšno klasifikacijo s strani ZRJ, s čimer je prikazan kot občutljiv in ranljiv posameznik, ki se ga je razglasitev za persono non grata tudi osebno dotaknila. Vendar, kot je zapisano v članku, glede na njegovo dosedanje ravnanje ni pričakovati, da se bo komu opravičil, kar je protiutež prejšnjemu opisu, s čimer je Walkerju dodeljena še ena pozitivna lastnost – odločnost.

To, da so ga takoj po prihodu opozorili, da se bo moral včasih pretvarjati, da 'ni videl, kar je videl, in ne slišal, kar je slišal'. Sicer ga bodo razglasili ne le za lažnivca, marveč celo za persono non grata, generira nove implicitne predpostavke, iz katerih sledi deduktivni sklep, da je bil Walker razglašen za nezaželeno osebo zato, ker je povedal resnico.

Pri tem FAIR opozarja na informacije opazovalcev OVSE, ki indicirajo, da tragedija v Račku ni bila pokol in žrtve niso bile civilisti (kot je trdil Walker), temveč najverjetneje pripadniki OVK, ki so padli med bojem. Na podlagi te informacije so vlade številnih evropskih držav, skupaj z Nemčijo in Italijo, od OVSE zahtevale, naj odpusti Williama Walkerja.[27]

Drugi obravnavani članek pa je, čeprav je nastal pod peresom istega avtorja, v svojem tonu veliko bolj negativen, na nekaterih mestih celo ciničen. Prispevek obravnava afero, do katere je prišlo po objavi dokumenta Cie, ki naj bi pričal o nameri ameriške vlade, da zruši režim v Beogradu. Že nadnaslov »Svet proti Srbiji« daje obravnavani problematiki trivialen prizvok. V podnaslovu je bralcu zelo eksplicitno ponujen okvir za nadaljnje branje, da je »namen afere z dokumentom, ki naj bi pričala o strmoglavljenju Miloševića, odvrniti pozornost s Kosova«.

Podpredsednik srbske vlade Vojislav Šešelj, ki naj bi objavil sporni dokument, je v besedilu na dveh mestih (brez navednic!) označen kot četniški vojvoda, objava dokumenta pa kot Šešljeva 'iznajdba'. Takšna stigmatizacija objavljenemu dokumentu, četudi bi bil verodostojen (o tem ne želimo soditi), v rokah takšnega akterja odvzema možnost zagovora. Novinar nadaljuje z obsežnim navajanjem citatov posameznih srbskih politikov, ki naštevajo in obsojajo domače izdajalce. Izbrani citati delujejo neresno, paranoično in že skoraj demagoško, kar v podoben kontekst postavlja tudi politiko ZRJ v odnosu do Kosova.

Kot protiutež novinar kontrastno umešča »dokaze« o neutemeljenosti obtožb in ponarejenosti listine: »Jasno je razvidno, da sta različni pisemski glavi in še nekaj drugih podrobnosti.« To trditev je novinar sprejel za dejstvo, čeprav gre za izjavo tiskovnega predstavnika ameriškega State Departmenta Jamesa Rubina[28], kar pa v članku ni navedeno.

Zapisano je še, da so »številni strokovnjaki potrdili, da so grafika, slog, prelom in način tiskanja različni. Poznavalci angleškega jezika so dodali, da določni člen the nikakor ne stoji pred imenom Cie, kot je napisano v dokumentu .../.« Kdo so ti strokovnjaki in poznavalci, ne izvemo. Nadalje novinar zapiše da je »naštetih /.../ še nekaj takšnih podrobnosti«. Takšna ubeseditev izpušča vršilca dejanja, čas in prostor, zaradi česar ne izvemo, kdo je avtor teh podrobnosti in kje ter kdaj so bile izražene.

Nato novinar vzpostavlja posledico naštetega in pravi, da »zaradi vsega tega v Srbiji prevladuje prepričanje, da je bila afera sprožena, da bi odvrnila pozornost s Kosova in tamkajšnjih tragičnih dogodkov«. Kako je novinar prišel do tega sklepa, ne izvemo, čeprav bi ob takšnem cinizmu pričakovali vsaj delno pojasnilo. Prav tako ni razloženo, kako je bilo mnenje izmerjeno in ocenjeno kot prevladujoče, še manj, čigavo je to mnenje – ali gre za mnenje srbske javnosti ali politikov.

Z možnostjo, da bi bil dokument verodostojen, avtor prispevka na hitro opravi: »A četudi bi vse to držalo in če bi listina vendarle imela neko verodostojnost, so srbski intelektualci – kot izjavljajo v različnih anketah – osupli nad besednjakom, s katerim so ožigosani sovražniki. Iz tega sklepajo, da je v Beogradu pričakovati še nekaj čistk, ki bi lahko spominjale na davne čase informbiroja.« Ponovno ne izvemo, kdaj in kje so bile izvedene ankete in kdo je njihov avtor. Ker ne najdemo ustrezne povezave med verodostojnostjo dokumenta in uporabljenim besednjakom za označevanje političnih nasprotnikov, sklepamo, da je bil namen vzpostavljanja takšne lokalne koherentnosti v namernem zmanjševanju možnosti za drugačno interpretacijo od ponujene. Povezovanje dogodkov v Srbiji s »čistkami« iz časov informbiroja umešča besedilo v intertekstualni kontekst, ki služi kot okvir za branje prispevka, znotraj katerega bralec na dogajanja v Srbiji gleda skozi prizmo nenehnih bojev, »čistk« in političnih obračunavanj med posamezniki, željnih oblasti. S tem so ustvarjeni mentalni modeli[29] za branje nadaljnjih prispevkov in kakršen koli poskus jugoslovanskega političnega vrha, da bi opozoril na morebitno krivico in kršenje mednarodnega prava, bodo bralci razumeli kot še eno od mnogih ukan, ki jih uporablja ZRJ.

O dobrih in slabih fantih
Še pred začetkom mirovnih pogajanj so bili v Delu objavljeni številni prispevki, ki so jasno opredeljevali, kdo so »dobri in kdo slabi fantje«. Tako so pod naslovom »Pomlajeno in enotnejše« podrobneje predstavljeni člani delegacije kosovskih Albancev. Naslov ima vsekakor pozitiven, že skoraj poetičen prizvok, še bolj pozitivno pa so predstavljena nekatera imena:

»Enaintridesetletni Hashim Taqi se je v skladu s svojim vzdevkom Kača izkazal za trdnega in brez kompleksov /…/. Mladi zgodovinar, ki so ga srbske oblasti (v odsotnosti) obsodile na 10 let zapora, prav gotovo ima politične ambicije /.../.«

Zanimiva pri tem opisu se nam je zdela razlaga vzdevka Kača, ki jo novinar povezuje s pozitivnima lastnostma, kot sta trdnost in stanje brez kompleksov, čeprav bi kot ustrezne pomene kači prej pripisali hladnost in vzbujanje strahu. Poudarjanje njegove mladosti in izobrazbe vodi v pozitivno oceno, ki je podkrepljena z vlogo žrtve, ki mu jo pripiše novinar, ko navede, da so ga srbske sile v njegovi odsotnosti obsodile na 10 let zapora. Menimo, da ta poved podeljuje Taqiju avro žrtve srbskega »obračunavanja« z Albanci. Zaradi česa so ga oblasti obsodile, ne izvemo, čeprav gre za pomemben podatek.[30] Podobno naklonjenost albanskim predstavnikom smo zasledili tudi pri ostalih opisih (op. a., naši poudarki):

»Tudi on (Jakup Krasniqi, op. a.) je brezkompromisen in ima velik ugled …«
»Študentskega voditelja (Albin Kurti, op. a.) /.../ odlikujejo karizmatičnost in brezhibna govorna veščina, pa tudi umirjenost. Na tuje novinarje je naredil vtis z znanjem več jezikov.«
»Tudi on (Veton Suroij, op. a.) naj bi kot precej realističen politik in intelektualec imel možnosti za najvišje položaje …«

V popolnem nasprotju s tem pa so opisi nekaterih srbskih politikov. Milošević je bil nemalokrat deležen nezavidljivih poimenovanj, kot so balkanski despot (Delo 1999: 1), balkanski car (Delo 1999: 8), car z Dedinja (Delo 1999: 1), njegovi nameni pa kot zli nameni vrhovnega poglavarja (Delo 1999: 1). Podobnih negativnih opredelitev so bili deležni tudi drugi srbski politiki. Tako je bil Vojislav Šešelj opredeljen kot četniški vojvoda (Delo 1999: 8), predstavniki pogajalske delegacije pa kot nepomembne osebnosti (Delo 1999: 1). Srbski predsednik Milan Milutinović je bil obtožen arogantnega obnašanja in označen za šarmantnega šarlatanskega šaljivca (Delo 1999: 8). Podobno kontrastno dvodimenzionalnost smo zasledili tudi pri poročanju o spopadih. Medtem ko se je o akcijah oboroženih sil ZRJ govorilo kot o ofenzivah, etničnih čiščenjih in čiščenju terena, se je akcije OVK pogosto predstavljalo kot obrambo in pri tem zanemarjalo eskalacijo organiziranih napadov na srbske, črnogorske in romske civiliste ter srbsko policijo.[31] Četudi novinarji informacij pogosto niso mogli preveriti, pa so skoraj praviloma označevali srbske vire kot režimske medije in srbsko propagando, albanske pa nekritično predstavljali kot albanske vire (op. a., naši poudarki):

»Srbska propaganda trdi /.../. Po drugi strani pa albanski viri zatrjujejo /.../.« (Delo 1999: 1)

Kdo si želi miru in kdo ne
Marca 1999 je Kontaktna skupina organizirala še drugi krog pogajanj in obema stranema je bil, po principu vzemi ali pusti, ponujen vnaprej sestavljen dokument. Najprej ga ni želela podpisati nobena od strani. Za albansko delegacijo je bila sporna neizpolnjena zahteva po referendumu, s katerim bi se odločalo o končnem statusu Kosova. Za delegacijo ZRJ pa je bilo nesprejemljivo predvsem sledeče[32]:
  • 5. in 7. poglavje, ki predvideva glavno vlogo Nata v okviru mednarodnih sil na Kosovu;
  • 7. poglavje, ki zahteva demilitarizacijo in umik jugoslovanskih oboroženih sil, pri čemer pa eksplicitno ne predvideva razorožitve pripadnikov OVK, temveč le »razorožitev drugih sil«;
  • najbolj sporen in v številnih medijih skoraj popolnoma zamolčan pa je bil Aneks B. Šesta točka določa eksteritorialni status pripadnikov Nata, zato zanje zakonodaja ZRJ ni pravno zavezujoča, 8. točka pa enotam Nata omogoča neomejeno gibanje po ozemlju celotne ZRJ in daje pravico do uporabe vsega ozemlja, stavb, opreme in storitev za potrebe Nata.[33]
Kot opozarjajo nekateri avtorji[34], so bili postavljeni pogoji tako skrajni, da je bilo težko pričakovati, da bo srbski državni vrh pogodbo podpisal[35], saj nobena suverena država ne bi privolila v takšne določbe sporazuma, še posebej, če so postavljene v obliki ultimata »podpiši ali pa boš bombardiran«[36], javnosti pa je bilo pogosto posredovano pojasnilo, da »Srbi zavračajo popolnoma razumen 'mirovni sporazum', ki ohranja ozemeljsko celovitost ZRJ«.[37]

Pri pregledovanju člankov Dela, ki so poročali o izidih mirovnih pogajanj, smo prišli do sklepa, ki ga lahko strnemo v poved, s katero je situacijo opredelil Rubin:

»Kosovarji so izbrali mir. /.../ Srbi ne. Postalo je jasno, na katero stran se mora svet postaviti.«[38]
»Organizatorjem potem, ko se je delegacija kosovskih Albancev pod njihov mirovni načrt tudi formalno podpisala /…/, ni ostalo nič drugega kot razglasiti konec konference. In imenovati krivca za njen neuspeh.« (Delo 1999: 1)
»Albanski pogajalci, ki niso hoteli podpisati ponujenega sporazuma, so pravzaprav srbski strani nudili nekakšno opravičilo, češ da ni kriva za propad pogajanj (februarskih, op. a.), zdaj pa so s sprejetjem sporazuma srbsko delegacijo dodobra razkrinkali pred mednarodno skupnostjo. Tako morajo zdaj ti 'naknadno' pojasnjevati tisto, s čimer so prišli že v Francijo, to pa je, da ne nameravajo podpisati nikakršnega sporazuma, da se zgolj pogovarjajo oz. taktizirajo in da skušajo Albance razglasiti za teroriste, s katerimi je nemogoče skleniti sporazum.« (Delo 1999: 1)

Predpostavka, da je bila ZRJ kriva za propadla pogajanja v Rambouilletu, postavlja v ozadje podrobnosti pogodbe in dejstvo, da mirovne pogodbe v prvem krogu pogajanj ni podpisala niti albanska stran. Z vprašanjem, kaj se je vmes zgodilo, da si je albanska delegacija premislila, se ne ukvarja. Besedna zveza, da so bili Srbi dodobra razkrinkani, prav tako deluje kot ideološka implicitna predpostavka, ki bralcu sugerira obstoj nekakšnih skritih, nečednih namenov, ki naj bi jih ZRJ do takrat uspešno tajila. Eksplicitno opredeljevanje namena, ki naj bi ga Srbi imeli ob dvakratnem obisku Francije, pa ne potrebuje komentarja.

Sklep
Na podlagi analiziranih prispevkov ugotavljamo, da je poročanje Dela o dogajanju na Kosovu leta 1999 reduciralo zapleteni konflikt v dvodimenzionalno naracijo in s tem kategorično pripisovalo krivdo eni strani.[39] Medtem ko so bili albanski politiki predstavljani kot sposobni, inteligentni in vztrajni v prizadevanju za (upravičeno) uresničitev dolgoletnih sanj o neodvisnosti Kosova, je bil politični vrh ZRJ pogosto aroganten, trmast, brutalen in označevan kot skupina posameznikov, ki izziva mednarodno skupnost. Odgovornost za propadla mirovna pogajanja pa je slonela skoraj izključno na plečih takratnega jugoslovanskega predsednika.

Srbske ofenzive so bile umeščene v kategorijo napadov, etničnih čiščenj in agresije, napadi OVK pa pogosto kategorizirani kot upravičena obramba. Menimo, da je takšna interpretacija ne le politično nekorektna, temveč tudi v ostrem nasprotju s stanjem, na katerega opozarja OZN, ki že od leta 1998 v številnih resolucijah[40] obsoja dejanja obeh strani.

Od leta 1992 je bila večina medijev šokirana nad zločini, ki jih je izvajala srbska stran, zaradi česar mnogi niso mogli obsoditi številnih grozodejstev, ki so bila storjena nad srbskim prebivalstvom na Hrvaškem in pozneje v Bosni in Hercegovini.[41] Podobna zgodba se je, menimo, odvila tudi na Kosovu. Poročanje številnih srbskih medijev o spopadih na Kosovu je bilo nedvomno pristransko. Mislimo, da je bil to eden ključnih razlogov za dvom o kredibilnosti vsakršne informacije, ki je nastala v političnem ali medijskem prostoru ZRJ. Čeprav razumemo, hkrati kritiziramo takšno posplošeno razumevanje družbene realnosti, ki je pripeljalo do kategoričnega zavračanja ideje o dvostranskem konfliktu na Kosovu, zaradi česar so tako mediji kot tudi širša mednarodna skupnost žrtve na Kosovu razvrščali v dve skupini – tiste, ki so žrtve razmer, in tiste, ki so nosilci odgovornosti.

1 Phillips, Louise in Jorgensen W. Marianne (2002: 72): Discourse Analysis as Theory and Method. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage.
2 Fowler, Roger (1991: 67): Language in the news: Discourse and Ideology in the Press. London: Routledge.
3 Fowler, Roger (1991: 65–68): Language in the news: Discourse and Ideology in the Press. London: Routledge.
4 FAIR – Fairness and Accuracy in Reporting, organizacija za (kritično) spremljanje medijskega poročanja.
5 Fairness and Accuracy in Reporting (2001): Macedonia War Gets Kosovo Treatement – in Reverse. Dostopno na www.fair.org/index.php?page=1691 (12. julij 2006).
6 Fiske v: Luthar, Breda; Zei, Vida; Hardt, Hanno (2004: 57): Medijska kultura: kako brati medijske tekste. Ljubljana: Študentska založba.
7 Analizirani članki
Mašanović, Božo; Jokić, Branko (1999): Srbi so v vasi Račak pobili več kot 40 civilistov. Delo, 18. 1., 1.
Renko, Mišo (1999): Tema dneva: Dovolj za napad?. Delo, 18. 1., 1.
Jokić, Branko (1999): Pod žarometom: William Graham Walker, persona non grata. Delo, 20. 1., 8.
Jokić, Branko (1999): Zaostritev vojne s Cio in »domačimi izdajalci«. Delo, 20. 1., 8.
Jokić, Branko; Mašanović, Božo; Drčar Murko, Mojca (1999): Milošević še kar izziva. Delo, 21. 1., 1.
Jokić, Branko (1999): Srbi v Pariz, a s težkim srcem. Delo, 5. 2., 1.
Partlič, Slava; Drčar Murko, Mojca; Jokić, Branko (1999): Trdo, a se le premika. Delo, 10. 2., 1.
Jokić, Branko (1999): Komentar: Vojska Jugoslavije v polni pripravljenosti. Delo, 21. 2., 3.
Jokić, Branko (1999): Generali nared za spopad, javnost pa ... Delo, 23. 2., 8.
Jokić, Branko (1999): Spopadi in izbruhi srbskega domoljubja. Delo, 28. 2., 3.
Jokić, Branko (1999): Pomlajeno in enotnejše. Delo, 3. 3., 8.
Jokić, Branko (1999): Albanci za sporazum. Delo, 8. 3., 1.
Partlič, Slava; Jokić, Branko (1999): Sila težek dialog s srbsko delegacijo. Delo, 17. 3., 1.
Partlič, Slava; Stojanov, Veso; Mašanović, Božo; Jokić, Branko (1999): Srbom za razmislek še nekaj dni. Delo, 20. 3., 1.
Partlič, Slava (1999): Tema dneva: Milošević hoče vojno. Delo, 20. 3., 1.
Mašanović, Božo (1999): Milošević dobil še eno priložnost. Delo, 22. 3., 1.
Jokić, Branko (1999): Grožnje, posmeh in slepost. Delo, 24. 3., 8.
Slabe, Damjan (1999): Milošević se je odločil vojaško izzvati zaveznike. Delo, 24. 3., 1.
Bohte, Gorazd (1999): Tema dneva: Ko (ne) veš, s kom imaš opravka. Delo, 24. 3., 1
8 Osvobodilna Vojska Kosova
9 Magnusson, Kjell (1999): Air Strikes and Rambouillet. Centre for Multiethnic Research, Uppsala University, Sweden. Dostopno na jurist.law.pitt.edu/acad-op.htm#Kjell, (21. 3. 2007).
  • »Nikoli nismo ničesar zahtevali od OVK. Nismo zahtevali da podpišejo karkoli. Pritisk je bil usmerjen izključno na Beograd.« Richard Holbrook, posebni odposlanec za Kosovo (Hrvatska televizija (2005): Miloševićev padec. Dokumentrana oddaja 18.9)
  • »Mi smo ta ukaz spoštovali. Morali smo ga spoštovati. Enostavno smo prepustili del ozemlja Albancem, kar so oni izkoristili. Niso spoštovali dogovora o ustavitvi ognja.« Goran Radosavljević, Srbska posebna policija (ibid.)
  • »Niti v sanjah tega nismo mogli pričakovati. Srbske vojske skoraj da ni bilo. Šli smo v akcijo. /.../ Dali so nam (op.a. pripadniki OVSE) svoje zemljevide. Bili so kot naročeni. /.../ Nismo imeli sredstev za večje akcije. Srbe je bilo lahko izzvati. Izzvali so jih naši ostrostrelci. Želeli smo napeljati Nato na hitro intervencijo.« Remi, vodstvo OVK (ibid.)

10 Udovički, Jasminka (2001: 43): Kosovo – Politika konfrontacije. Beograd: Samizdat Free B92.
11 Vodja opazovalne misije OVSE na Kosovu.
12 van Dijk, Theun A. (1988): News as Discourse. New Jersey: Hillsdale.
13 Report of the EU Forensic Expert Team on the Racak Incident, Priština, 17.marec, 1999. Dostopno na www.ess.uwe.ac.uk/Kosovo/Kosovo-Massacress2.htm, (11. 10. 2006).
14 Udovički, Jasminka (2001: 45): Kosovo – Politika konfrontacije. Beograd: Samizdat Free B92.
15 Fairness and Accuracy in Reporting (2001): Media Advisory: Doubts on a Massacre: Media Ignore Questions About Incident That Sparked Kosovo War. Dostopno na www.fair.org/index.php?page=1877 (11. 7. 2006).
16 EU Forensic Expert Team, EU-FET.
17 Independent forensic autopsies in an armed conflict: investigation of the victims from Račak, Kosovo, J. Rainio, K. Lalu, A. Penttilä. Forensic Science International 116 (2001), 175–185. Dostopno na www.answers.com/topic/ra-ak-incident-1, (6. 2. 2007).
18 Höijer, Brigitta (2004: 513–531): The discourse of global compassion: the audience and media reporting of human suffering. Media, Culture & Society 26(4), 513–531. London in New Delhi: Sage Publications.
19 Report of the EU Forensic Expert Team on the Racak Incident, Priština, 17.marec, 1999. Dostopno na www.ess.uwe.ac.uk/Kosovo/Kosovo-Massacress2.htm, (11.1.2006).
20 Pod istim naslovom ja zapisano tudi: »Sadam je ob obletnici Puščavskega viharja sporočil, da še zlepa ne namerava odnehati, malo pred tem pa je pristavil svoj lonček še Milošević.« Uvrščanja Miloševića v isto skupino z iraškim predsednikom Sadamom Huseinom, ki mu je do takrat že bila dodeljena vloga sovražnika miru in demokracije, je kategorizacija, ki je po našem mnenju ni potrebno komentirati.
21 Report of the EU Forensic Expert Team on the Racak Incident, Priština, 17. marec, 1999. Dostopno na www.ess.uwe.ac.uk/Kosovo/Kosovo-Massacress2.htm, (11. 10. 2006).
22 Independent forensic autopsies in an armed conflict: investigation of the victims from Račak, Kosovo, J. Rainio, K. Lalu, A. Penttilä. Forensic Science International 116 (2001), 175–185. Dostopno na www.answers.com/topic/ra-ak-incident-1, (6. 2. 2007).
23 Glej npr. Soda, Chris: Complete Analysis of the Incident at Racak on Jan. 15, 1999. Dostopno na www.bernal.co.uk/Research/Racak.html, (21. 5. 2006).
24 Fairness and Accuracy in Reporting (2001): Media Advisory: Doubts on a Massacre: Media Ignore Questions About Incident That Sparked Kosovo War. Dostopno na www.fair.org/index.php?page=1877 (11. 7. 2006).
25 Independent forensic autopsies in an armed conflict: investigation of the victims from Račak, Kosovo, J. Rainio, K. Lalu, A. Penttilä. Forensic Science International 116 (2001), 175–185. Dostopno na www.answers.com/topic/ra-ak-incident-1 (6. 2. 2007).
26 Persona non grata – izhaja iz latinščine (personae non gratae), in pomeni »nezaželeno osebo« (9. člen Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih). Dostopno na www.un.int/usa/host_dip.htm, (21. 12. 2006)
27 Fairness and Accuracy in Reporting (2001): Media Advisory: Doubts on a Massacre: Media Ignore Questions About Incident That Sparked Kosovo War. Dostopno na www.fair.org/index.php?page=1877 (11. 7. 2006).
28 Vjesnik (1999): Miloševićev režim strahuje od demokracije. Dostopno na www.vjesnik.hr/Html/1999/01/15/nsus.htm (2. 3. 2007).
29 Van Dijk, Theun, A. (1988): News as Discourse. New Jersey: Hillsdale.
30 Taqiju se pripisujejo številne likvidacije političnih tekmecev in nasprotnikov, za katere naj bi izdal ukaz. Pojavljajo pa se tudi informacije o njegovi vpletenosti v trgovino z orožjem. S tem je menda dobro seznanjen tudi ameriški State Departement (Udovički, Jasminka (2001: 45): Kosovo – Politika konfrontacije. Beograd: Samizdat Free B92).
31 V letih 1996, 1997 in 1998 je število preseglo 90 organiziranih napadov (Chame, Leon (1999): Attacks by Albanians on Kosovar Serbs Intensifying. Dostopno na vukovar.50webs.com/AttacksbyAlbaniansonKosovarSerbs.html). (26. 3. 2007).
32 Interim Agreement for Peace and Self-Government In Kosovo, Rambouillet, France - February 23, 1999, jurist.law.pitt.edu/ramb.htm#Chap2, (24. 3. 2007).
33 Interim Agreement for Peace and Self-Government In Kosovo, Rambouillet, France - February 23, 1999, jurist.law.pitt.edu/ramb.htm#Chap2, (24. 3. 2007).
34 Burg (v: Stenšak, Damjan (2005: 43): Reševanje kosovskega konflikta s strani najrelevantnejših akterjev mednarodne skupnosti (diplomsko delo). Fakulteta za družbene vede. Ljubljana) je mnenja, da pariška mirovna pogajanja zaradi nesprejemljivih pogojev, ki jih je ZRJ postavil Zahod, sploh niso bila pogajanja. Tudi Pirjevec (Pirjevec, Jože (2001: 497): Jugoslovanske vojne: 1991–2000. Ljubljana: Cankarjeva založba) meni, da si ZDA niso prizadevale za mir, kot so zatrjevale, temveč so predvsem iskale podporo pri članicah EU, ki bi opravičila vojaško intervencijo Nata.
35 Vincent, Richard C. (2000: 331): A Narrative Analysis of US Press Coverage of Slobodan Milosevic and the Serbs in Kosovo. Europian Journal of Communication 15(3), 321–344.
36 Olberg, Ian (1999: 11): Zašto Srbi nisu mogli da potpišu sporazum o Kosovu, Srbija i Nato (II). Nova srpska politička misao, Posebno izdanje 2, 11–7. Beograd.
37 Hammond, Phillip (9. 4.1999): The Unasked Questions, www.fair.org/index.php?page=2449 (10. 6. 2006).
38 Hrvatska televizija (2005): Miloševićev padec. Dokumentrana oddaja, 18. 9.
39 FAIR opozarja na zanimiv pojav pri komparativnih analizah poročanja zahodnih medijev o dveh sorodnih, še več, skoraj identičnih etničnih konfliktih, ki sta se zgodila v kratkem časovnem razmiku. Etničnim spopadom na Kosovu je kmalu sledila skoraj šablonska ponovitev etničnih napetosti v Makedoniji, pri čemer so, kot poroča FAIR, zahodni mediji zavzeli diametralno nasprotno pozicijo in za eskalacijo nasilja skoraj popolnoma krivili albansko stran, medtem ko je bilo dolgoletno zatiranje albanske manjšine s strani makedonskega režima zanemarjeno. (Fairness and Accuracy in Reporting (2001): Macedonia War Gets Kosovo Treatement – in Reverse). Dostopno na www.fair.org/index.php?page=1691 (12. 7. 2006).
40 Resolucije Varnostnega sveta OZN 1160, 1199, 1203 in 1244.
41 Brock v Jowett, Garth in O'Donell, Victoria (1999: 271): Propaganda and Persuasion. New Delhi in London: Thousand Oaks.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost