N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Večina novinarjev, če se tega zavedajo ali ne, je vzgojenih v zagovornike ideologije, ki se ima za neideološko, ki se izdaja za naravno sredino, za samo težišče modernega življenja. To je liberalizem. Nikakor ne pravim, da nima svojih vrlin. Vsi uživamo njihove sadove, vendar liberalizem in resnična demokracija nista eno in isto – O propagandi, tisku, cenzuri in uporu proti ameriškemu imperiju
To predavanje[1] ima naslov Svoboda pa prihodnjič[2], tako kakor moja knjiga. Le-to sem napisal kot protistrup za propagando, ki tako pogosto nosi masko novinarstva. Zato bom danes govoril o novinarstvu, o vojni, ki jo bije novinarstvo, o propagandi in molku ter o tem, kako je mogoče prekiniti ta molk. Edward Bernays, tako imenovani oče odnosov z javnostjo, je pisal o nevidni vladi, ki ima dejansko oblast v naši deželi. S tem je mislil novinarstvo, medije. To je bilo pred skoraj 80 leti, nedolgo po izumu korporativnega novinarstva. To zgodovino pozna malo novinarjev in le redki govorijo o njej. Začela se je s prihodom korporativnega oglaševanja. Ko so si nove korporacije začele prilaščati tisk, je bilo izumljeno tako imenovano »profesionalno novinarstvo«. Da je novi korporativni tisk pritegnil velike oglaševalce, je moral zbujati vtis nosilnega stebra establišmenta – biti je moral objektiven, nepristranski, uravnotežen. Ustanovljene so bile prve šole novinarstva in okrog profesionalnega novinarja se je spletla mitologija liberalne nevtralnosti. Pravico do svobode izražanja so povezovali z novimi mediji, z velikimi korporacijami, in po odličnih besedah Roberta McChesneyja je bilo vse skupaj »popoln nateg«.

Javnost namreč ni vedela, da morajo novinarji, če hočejo biti profesionalni, zagotoviti prevlado uradnih virov v novicah in mnenjih, in tako je še danes. Če na kateri koli dan preverite vire glavnih notranje- in zunanjepolitičnih prispevkov v New York Timesu, ugotovite, da med njimi prevladujejo vladni in drugi interesi establišmenta. To je bistvo profesionalnega novinarstva. Ne trdim, da to ne velja ali ni veljalo za neodvisno novinarstvo, vendar je slednje pogosteje častna izjema. Spomnite se, kakšno vlogo je igrala Judith Miller v New York Timesu pred invazijo na Irak. Njeno delo se je res sprevrglo v škandal, toda šele po tem, ko je izdatno prispevala k promociji invazije, ki je temeljila na lažeh. Pa vendar se njeno papagajsko ponavljanje za uradnimi viri in drugimi interesenti za invazijo ni tako zelo razlikovalo od dela mnogih slavnih Timesovih poročevalcev, na primer globoko čislanega W. H. Lawrenca, ki je pomagal prikriti resnico o posledicah padca atomske bombe na Hirošimo avgusta 1945. Njegovo poročilo je izšlo pod naslovom »Ruševine Hirošime niso radioaktvne« in je bilo popolna laž. Pomislite, kako se je ta nevidna vlada okrepila. Leta 1983 so bili glavni globalni mediji v lasti petdesetih korporacij, v glavnem ameriških. Leta 2002 je bilo teh korporacij samo še devet. Danes jih je verjetno kakih pet. Rupert Murdoch je napovedal, da bodo v prihodnosti obstajali samo trije globalni medijski giganti in da bo eden od njih njegova družba. Ta koncentracija moči se seveda ne dogaja samo v Združenih državah. BBC je oznanil, da bo začel oddajati v Združenih državah, ker da si Američani želijo načelno, objektivno, nevtralno novinarstvo, po kakršnem slovi BBC. Ustanovili so program BBC America. Morda ste videli reklame zanj.

BBC je bil ustanovljen leta 1922, tik pred nastankom korporativnega tiska v Ameriki. Njegov ustanovitelj je bil lord John Reith, ki je menil, da sta nepristranskost in objektivnost bistvo profesionalnosti. Isto leto je bil napaden britanski establišment. Sindikati so razglasili splošno stavko in torijci so se na smrt bali, da se bliža revolucija. Novi BBC jim je priskočil na pomoč. Lord Reith je v strogi tajnosti pisal protisindikalistične govore za torijskega premierja Stevena Baldwina in jih predvajal narodu, laburističnim voditeljem pa ni dovolil predstaviti stališč, dokler se stavka ni končala.

Tako se je vzpostavil vzorec. Nepristranskost je gotovo bila načelo: načeloma je bila ukinjena vsakič, ko je bil establišment ogrožen. In to načelo drži vse do danes.

Normalizacija nepojmljivega
Kot primer si oglejmo invazijo na Irak. Obstajata dve raziskavi BBC-jevega poročanja o njej. Ena kaže, da je BBC namenil samo dva odstotka poročanja protivojnim stališčem. Dva odstotka. Manj kakor ABC, NBC in CBS. Druga raziskava, opravili so jo na Univerzi v Walesu, kaže, da je BBC v času priprav na invazijo v 90 odstotkih omemb orožja za množično uničevanje namignil, da ga Sadam Husein dejansko ima, in s tem posledično, da imata Bush in Blair prav. Zdaj vemo, da je britanska tajna obveščevalna služba MI-6 izkoristila BBC in druge britanske medije. V okviru Operacije Množični poziv[3] so agenti MI-6 podtikali zgodbe o Sadamovem orožju za množično uničevanje, na primer o tistem, ki naj bi bilo skrito v palačah in tajnih podzemnih bunkerjih. Toda to sploh ni bistveno. Bistveno je, da se je MI-6 trudila po nepotrebnem, saj bi profesionalno novinarstvo tudi samo od sebe prišlo do enakega rezultata.

Poslušajte izjavo Matta Freija, BBC-jevega človeka v Washingtonu, kmalu po invaziji. »Nobenega dvoma ni,« je povedal gledalcem v Veliki Britaniji in drugod po svetu, »da je želja po prinašanju dobrega, ameriških vrednot, ostalemu svetu in trenutno predvsem na Bližnji vzhod še posebno povezana z ameriško vojaško močjo.« Leta 2005 je isti poročevalec hvalil načrtovalca invazije Paula Wolfowitza, češ da »strastno verjame v moč demokracije in razvoja od spodaj navzgor.« To je bilo še pred tisto nezgodico v Svetovni banki.

To ni nič nenavadnega. BBC News redno označuje invazijo za zmotno kalkulacijo. Ne pravijo, da je bila nezakonita, neizzvana ali da je temeljila na lažeh, temveč da je šlo za zmotno kalkulacijo.

Besedi »napaka« in »zabloda« sta na BBC-jevih poročilih že del inventarja, tako kakor »neuspeh« – kar pomeni najmanj to, da če bi bil namerni, preračunani, neizzvani, nezakoniti napad na brezbrambni Irak uspešen, ne bi bilo nobenega problema. Vsakič, kadar slišim te besede, se spomnim na čudoviti esej Edwarda Hermanna o normalizaciji nepojmljivega. To je namreč funkcija in namen klišejskega medijskega jezika – normalizacija nepojmljivega; sramotnosti vojne, odtrganih udov, pohabljenih otrok, vsega tistega, kar sem videl na lastne oči. Ena mojih najljubših hladnovojnih zgodb govori o skupini ruskih novinarjev, ki so potovali po Združenih državah. Zadnji dan obiska jih je gostitelj vprašal, kakšne vtise so dobili. »Moram vam povedati,« je odvrnil njihov predstavnik, »da smo po vsakodnevnem prebiranju časopisov in gledanju televizije odkrili nekaj osupljivega. Vsa mnenja o vseh najpomembnejših vprašanjih so enaka. Pri nas moramo za takšen rezultat pošiljati novinarje v gulage. Celo nohte jim pulimo. Tu pa vam tega ni treba. V čem je skrivnost?«

Res, v čem je skrivnost? V informativnih redakcijah, na medijskih fakultetah in v novinarskih biltenih je to vprašanje le redko slišati, vendar je odgovor nanj kritičnega pomena za milijone življenj. New York Times je lani 24. avgusta v uvodniku razglasil naslednje: »Če bi takrat vedeli to, kar vemo zdaj, bi javno ogorčenje zaustavilo invazijo na Irak.« To neverjetno priznanje je v bistvu sporočalo, da so novinarji izdali javnost s tem, da niso opravili svojega dela, da so sprejeli, okrepili in ponavljali laži Busha in njegove tolpe, namesto da bi se jim postavili po robu in jih razkrinkali. Po drugi strani pa Times ni priznal, da bi bilo danes, če bi sam skupaj z ostalimi mediji razkrinkal te laži, morda celo milijon ljudi še vedno živih. Tako zdaj meni več pomembnih novinarjev iz establišmenta. Le malo, to so mi povedali sami, jih je o tem pripravljenih spregovoriti v javnosti.

Ironično je, da sem začel razumeti, kako cenzura deluje v tako imenovanih svobodnih družbah, šele ko sem poročal iz totalitarnih družb. V 70. letih sem na skrivaj snemal na Češkoslovaškem, ki je bila takrat stalinistična diktatura. Intervjuval sem člane disidentske skupine Listina 77, med drugimi romanopisca Zdenka Urbaneka, ki mi je dejal: »V diktaturah imamo v nekem pogledu večjo srečo od vas na Zahodu. Ne verjamemo ničemur, kar preberemo v časopisih in kar vidimo na televiziji, saj vemo, da so vse samo laži in propaganda. Za razliko od vas na Zahodu. Naučili smo se gledati za propagando in brati med vrsticami, in v nasprotju z vami vemo, da je tista prava resnica vedno subverzivna.«

Vandana Shiva je temu dejala podjarmljeno védenje. Veliki irski razkrivalec svinjarij Claud Cockburn je zadel žebljico na glavico, ko je zapisal: »Nikoli ne verjemite ničesar, dokler ni uradno zanikano.«

Eden najstarejših klišejev o vojni pravi, da je njena prva žrtev resnica. Ne, pa ni. Njena prva žrtev je novinarstvo. Po koncu vietnamske vojne je revija Encounter objavila članek Roberta Eleganta, uglednega dopisnika, ki je pokrival vojno. »Prvič v moderni zgodovini,« je zapisal, »vojna ni bila odločena na bojišču, temveč na tiskani strani in predvsem na televizijskem zaslonu.« Odgovornost za poraz je naprtil novinarjem, ker so v svojem poročanju nasprotovali vojni. Stališče Roberta Eleganta je v Washingtonu postalo uveljavljena modrost in tako je še danes. Pentagon je v Iraku izumil vpetega[4] novinarja, ker je menil, da je bilo kritično poročanje krivo za poraz v Vietnamu.

V resnici je bilo ravno nasprotno. Ko sem kot mlad poročevalec prispel v Saigon, sem prvi dan obiskal predstavništva glavnih časopisov in televizijskih družb. Opazil sem, da imajo ponekod na oglasnih deskah pripete ogabne fotografije, večinoma s trupli Vietnamcev in ameriškimi vojaki, ki proti objektivom molijo odrezane uhlje in moda. V neki pisarni so imeli fotografijo mučenega moškega; nad mučiteljevo glavo je bil prilepljen papirnat stripovski oblaček z napisom: »Boš že videl, kaj se pravi čvekati z novinarji.« Niti ene od teh fotografij niso poslali matičnim uredništvom, kaj šele da bi jih objavili. Vprašal sem, zakaj. Razložili so mi, da jih javnost nikakor ne bi sprejela. Sploh pa, da njihova objava ne bi bila niti objektivna niti nepristranska.

Najprej sem sprejel navidezno logiko te odločitve. Tudi jaz sem odrasel z zgodbami o dobri vojni proti Nemčiji in Japonski, tej etični kopeli, ki je angloameriški svet oprala vsega zla. A dlje ko sem bil v Vietnamu, bolj sem se zavedal, da naša grozodejstva niso niti osamljeni primeri niti izjeme, temveč da je grozodejstvo vojna kot taka. To je bila največja zgodba, vendar se je le redko znašla v poročilih. Res je, da je nekaj zelo dobrih poročevalcev dvomilo v taktiko in učinkovitost vojske. Toda nikdar niso uporabljali besede »invazija«. Uporabljali so krotko besedo »vpleten«. Amerika je bila vpletena v Vietnamu. Neumorno so ponavljali izmišljotino o štorastem velikanu z dobrimi nameni, ki je obtičal v azijskem močvirju. Subverzivno resnico so morali razglašati kričači na domačih tleh, na primer Daniel Ellsberg in Seymour Hersh, ki je razkril pokol v vasi My-Lai. Na dan pokola, 16. marca 1968, je bilo v Vietnamu 649 poročevalcev, in niti eden ni poročal o njem.

Določene namerne politike in strategije v Vietnamu in Iraku mejijo na genocid. V Vietnamu prisilna razlastitev milijonov ljudi in vzpostavitev območij prostega ognja, v Iraku embargo, ki ga je izsilila Amerika. Kakor kakšno srednjeveško obleganje se je vlekel vsa 90. leta in po podatkih Unicefa pobil pol milijona otrok, mlajših od petih let. Tako v Vietnamu kakor v Iraku so proti civilistom namerno in eksperimentalno uporabljali prepovedano orožje. »Oranžni agens«[5] je spremenil genski in okoljski ustroj Vietnama. Vojska je temu dejala Operacija Had.[6] Ko je zanjo izvedel kongres, je dobila prijaznejše ime Operacija Kmečki hlapec[7] in nič se ni spremenilo. Kongres se je približno tako odzval tudi na vojno v Iraku. Demokrati so jo obsodili, preimenovali in podaljšali. Hollywoodski filmi, ki so nastali po vietnamski vojni, so bili podaljšek novinarstva normalizacije nepojmljivega. Nekateri so res kritizirali vojaško taktiko, a vsi so se previdno osredotočali na tesnobo napadalcev. Prvega od teh filmov zdaj uvrščajo med klasike – Lovca na jelene, ki nam je sporočal, da je Amerika trpela, da je Amerika prizadeta, da so se ameriški fantje po najboljših močeh potrudili proti vzhodnjaškim barbarom. Sporočilo je toliko bolj škodljivo, ker je Lovec na jelene genialno posnet in zaigran. Priznam, da je to edini film, proti kateremu sem v kinu glasno protestiral. O priznanem Vodu smrti, ki ga je režiral Oliver Stone, so trdili, da je protivojni film, in v nekaj utrinkih dejansko pokaže Vietnamce kot človeška bitja, vendar hkrati predvsem zagovarja stališče, da je ameriški napadalec žrtev.

Ko sem se usedel k pisanju, nisem nameraval omeniti Zelenih baretk, potem pa sem zadnjič prebral, da je John Wayne najvplivnejša filmska zvezda vseh časov. Zelene baretke z Johnom Wayneom v glavni vlogi sem gledal nekega sobotnega večera leta 1968 v Montgomeryju v Alabami. Tja sem prišel intervjuvat tedaj razvpitega guvernerja Georgea Wallacea. Ravno sem se vrnil iz Vietnama in nisem mogel verjeti, kako absurden je ta film. Smejal sem se in smejal, smejal sem se na ves glas. Ozračje okoli mene se je kmalu zelo ohladilo. Moj kolega, ki je bil pred tem »svobodni vozač«[8] na jugu ZDA, je zašepetal: »Poberiva se od tod in teciva kot sam hudič.«

Lovili so naju vse do hotela, a najverjetneje nihče od najinih zasledovalcev ni vedel, da se je njihov junak John Wayne z lažjo izognil vpoklicu v drugo svetovno vojno. Pa vendar je lažni vzornik Wayne poslal na tisoče Američanov umret v Vietnam, seveda z vidnima izjemama Georgea W. Busha in Dicka Cheneyja.

Kot da se ni zgodilo
Ko je dramatik Harold Pinter lani sprejemal Nobelovo nagrado za književnost, je imel epohalen govor. Vprašal je, zakaj so bili, citiram, »na Zahodu dobro znani sistematična brutalnost, raznorazna grozodejstva, neusmiljeno zatiranje neodvisnega mišljenja v stalinistični Rusiji, medtem ko so bili ameriški državni zločini komaj površno zabeleženi, kaj šele, da bi jih kdo dokumentiral.« Pa vendar je podivjana ameriška sila po vsem svetu povzročila iztrebljenje in trpljenje neštetih človeških bitij. »Toda,« je dejal Pinter, »o tem ni nihče niti pisnil. Ni se zgodilo. Zgodilo se ni čisto nič. Še tedaj, ko se je dogajalo, se ni. Ni bilo pomembno. Nikogar ni zanimalo.« Pinterjeve besede so očitno presegale vse okvire realnega, saj je BBC ignoriral govor najslavnejšega britanskega dramatika. Sam sem posnel več dokumentarcev o Kambodži. Prvi je bil Leto nič: tiha smrt Kambodže.[9] Opisuje ameriško bombardiranje, ki je pospešilo vzpon Pol Pota. Pol Pot je dovršil tisto, kar sta začela Nixon in Kissinger – o tem nedvoumno pričajo dosjeji Cie. Leto nič sem ponudil mreži PBS in ga prinesel v Washington. Direktorji PBS, ki so ga videli, so bili šokirani. Nekaj so šepetali med sabo. Prosili so me, naj počakam zunaj. Naposled se je prikazal eden od njih in mi rekel: »John, občudujemo tvoj film. Vendar nas moti tvoja trditev, da so Združene države utrle teren Pol Potu.«

Rekel sem: »Ali dvomite v navedene dokaze?« Citiral sem več dokumentov Cie. »Ne, ne,« je odvrnil, »vendar smo se odločili, da pokličemo novinarskega razsodnika.« Izraz »novinarski razsodnik« bi si bil prav lahko izmislil George Orwell. Posrečilo se jim je najti enega od treh novinarjev, ki jih je v Kambodžo povabil sam Pol Pot. Seveda se je o filmu izrekel negativno in PBS se mi ni več oglasil. Leto nič so predvajali v kakih šestdesetih državah in postal je eden najbolj gledanih dokumentarcev na svetu. V Združenih državah ga niso predvajali niti enkrat. Enega od petih filmov, ki sem jih posnel o Kambodži, je zavrtel WNET, hčerinska postaja PBS v New Yorku, mislim, da približno ob enih zjutraj. Na podlagi enega samega predvajanja, in to v terminu, ko večina ljudi spi, je prejel emmyja. Kakšna čudovita ironija. Zaslužil si je nagrado, občinstva pa ne. Po mojem je bila Pinterjeva subverzivna resnica, da je imperializem povezal s fašizmom in opisal neko bitko za zgodovino, o kateri se skoraj nikoli ne poroča. To je veliki molk medijske dobe, tajno skrivno srce današnje propagande. Propagande, ki je tako obširna, da sem vsakič znova presenečen nad količino znanja in razumevanja, ki ju vsemu navkljub premore tolikšno število Američanov. Seveda govorimo o sistemu, ne o posameznih osebah, vendar danes marsikdo meni, da je problem v Georgeu W. Bushu in njegovi tolpi. Drži, Busheva tolpa je ekstremna. Vendar je po mojih izkušnjah le ekstremna različica nečesa, kar traja že od prej. V mojem življenju so liberalni demokrati začeli več vojn kakor republikanci. Če se dogovorimo o tej resnici, zagotavljamo ohranitev sistema propagande in ustvarjanja vojn. Zadnjih deset let vlada Britaniji veja demokratske stranke. Blair, ki je menda liberalec, je popeljal Britanijo v vojno večkrat kakor kateri koli drug premier v moderni dobi. Trenutno sta res prijatelja z Georgeom Bushem, toda njegova prva ljubezen je bil Bill Clinton, najnasilnejši predsednik poznega 20. stoletja. Tudi Blairov naslednik Gordon Brown je Clintonov in Bushev privrženec. Zadnjič je izjavil: »Konec je časov, ko se je morala Britanija opravičevati za britanski imperij. Morali bi proslavljati.«

Podobno kakor Blair, Clinton in Bush tudi Brown verjame v liberalno resnico, da smo zmagali v boju za zgodovino; da bodo pozabljeni milijoni žrtev lakote, ki so jo Britanci povzročili v imperialni Indiji, pa tudi milijoni, ki so umrli v ameriškem imperiju. In tako kakor Blair je tudi njegov naslednik prepričan, da ima na svoji strani profesionalno novinarstvo. Kajti večina novinarjev, pa če se tega zavedajo ali ne, je vzgojenih v zagovornike ideologije, ki se ima za neideološko, ki se izdaja za naravno sredino, za samo težišče modernega življenja. Povsem mogoče je, da je to najmočnejša in najnevarnejša ideologija od vseh, kar jih poznamo, saj je neomejena. To je liberalizem. Nikakor ne pravim, da nima svojih vrlin. Vsi uživamo njihove sadove. A če zanemarimo njegove nevarnosti, njegov neomejeni projekt in vseprežemajočo moč njegove propagande, si odrečemo pravico do resnične demokracije, saj liberalizem in prava demokracija nista eno in isto. Liberalizem se je začel v 19. stoletju kot domena elite, ta pa nikoli ne podeljuje resnične demokracije. Za slednjo se je vedno treba boriti. Neka vodilna članica protivojne koalicije Združeni za mir in pravičnost[10] je pred kratkim dejala: »Demokrati uporabljajo politiko realnosti.« Njena liberalna zgodovinska referenčna točka je bil Vietnam. Dejala je, da je predsednik Johnson začel umikati čete iz Vietnama, potem ko je kongres z demokratsko večino začel glasovati proti vojni. To ni res. Čete so umaknili iz Vietnama po dolgih štirih letih. In v tem času so Združene države v Vietnamu, Kambodži in Laosu z bombami ubile več ljudi kakor v vseh prejšnjih letih skupaj. Enako se zdaj dogaja v Iraku. Bombardiranja je v primerjavi z lanskim letom še enkrat več, in o tem se ne poroča. Kdo je začel s tem bombardiranjem? Bill Clinton. V 90. letih je metal bombe na tiste predele Iraka, ki so jim nadeli vzdevek »območja prepovedanih preletov«. Hkrati je izsilil srednjeveško obleganje, ki so mu rekli »ekonomske sankcije«. Kakor sem omenil, je mogoče, da je s tem pobil milijon ljudi, med katerimi je bilo 500.000 otrok. Tako imenovani etablirani mediji skorajda niso poročali o teh umorih. Študija, ki jo je lani objavila šola za javno zdravstvo John Hopkins, pravi, da je od invazije na Irak za njenimi posledicami umrlo že 655.000 Iračanov. Uradni dokumenti kažejo, da je Blairova vlada verjela tej številki. Avtor poročila Les Roberts je februarja dejal, da je ta številka enaka številu mrtvih, ki jih navaja študija Univerze Fordham o genocidu v Ruandi. Mediji so se na Robertsovo šokantno razkritje odzvali z molkom. Morda gre za največjo epizodo organiziranega pobijanja v vsej generaciji, toda kakor je dejal Harold Pinter: »Ni se zgodilo. Ni bilo pomembno.«

Mnogi ljudje, ki se imajo za levičarje, so podprli Bushev napad na Afganistan. Nihče se ni zmenil za to, da je Cia podpirala Osama bin Ladna. V Združenih državah skoraj nihče ne ve, da je Clintonova administracija skrivaj podpirala talibe in jih vabila na obveščevalne sestanke z visokimi uslužbenci Cie. Talibi so bili skrivni partnerji naftnega velikana Unocala pri gradnji naftovoda čez Afganistan. In ko so nekega Clintonovega uslužbenca opomnili, da talibi zatirajo ženske, je odvrnil: »S tem lahko živimo.« Obstajajo tehtni dokazi, da se Bush ni odločil za napad na Afganistan zaradi 11. septembra, temveč da je odločitev padla že julija 2001. Ta podatek je v Ameriki neznan – v javnosti seveda. Podobno je s številom civilnih žrtev v Afganistanu. Kolikor vem, je zgolj en poročevalec iz etabliranih medijev, Jonathan Steele iz londonskega Guardiana, raziskal, koliko civilistov je umrlo v Afganistanu. Ocenjuje, da 20.000, in ta ocena je stara tri leta.

Več so gledali, manj so videli
Dolgotrajni tragediji Palestine sta v veliki meri botrovala molk in poslušnost tako imenovane liberalne levice. Nenehno se zatrjuje, da je Hamas zaprisežen uničenju Izraela. New York Times, Associated Press, Boston Globe, vsi redno izrekajo to trditev, ki pa je laž. Nikoli ne poročajo o tem, da je Hamas pozval k desetletnemu premirju. Neznano je še nekaj pomembnejšega, namreč da je Hamas v zadnjih nekaj letih napravil zgodovinski ideološki premik k priznanju tistega, čemur sam pravi realnost Izraela. In seveda je povsem neizrekljivo, da je Izrael zaprisežen uničenju Palestine.

Univerza v Glasgowu je objavila študijo poročanja o Palestini. Intervjuvali so mlade ljudi, ki so v Britaniji gledali poročila. Več kakor 90 odstotkov jih je mislilo, da so nezakoniti naseljenci Palestinci. Več so gledali, manj so vedeli – slavna fraza Dannyja Schecterja. Trenutno je najnevarnejši molk o jedrskem orožju in vrnitvi hladne vojne. Rusom je kristalno jasno, da Američani postavljajo novi obrambni ščit v vzhodni Evropi zato, da bi si jih podredili in jih ponižali. Tukaj pa se na prvih straneh govori, da Putin začenja novo hladno vojno, in se hkrati molči o razvoju povsem novega ameriškega jedrskega sistema, imenovanega Zamenjava zanesljivega orožja,[11] katerega namen je zabris razlikovanja med konvencionalno in jedrsko vojno – to naklepajo že celo večnost.

Medtem počasi mehčajo Iran, pri čemer liberalni mediji igrajo skoraj enako vlogo, kakršno so igrali pred invazijo na Irak. Kar se tiče demokratov, pa samo poglejte, kako je Obama postal trobilo Sveta za mednarodne odnose[12], enega propagandnih organov starega washingtonskega liberalnega establišmenta. Obama sicer piše, da si želi vrnitev vojakov domov, da pa »ne smemo izključiti uporabe vojaške sile proti starim nasprotnikom, kakršna sta Iran in Sirija.« Takole pravi liberalec Obama: »Naši voditelji so v trenutku velike nevarnosti v prejšnjem stoletju poskrbeli, da je Amerika z dejanji in zgledi vodila in dvignila svet, da smo vstali in se tudi onstran svojih meja borili za svobodo, ki si je želijo milijarde ljudi.«

To je srž propagande, pranja možganov, če hočete, ki pronica v življenje vseh Američanov in še mnogih, ki nismo Američani. Tako malo ljudi, naj bodo desničarji ali levičarji, sekularisti ali bogaboječneži, ve, da so administracije Združenih držav v zadnjega pol stoletja strmoglavile petdeset vlad, med njimi veliko demokratičnih. V ta namen je bilo napadenih in bombardiranih trideset držav ter izgubljenih nešteto življenj. Udrihati po Bushu je že lepo in prav, konec koncev si to zasluži, a tisti trenutek, ko začnemo verjeti bedarijam demokratskih siren, ki prepevajo o boju za svobodo milijard ljudi, tedaj izgubimo boj za zgodovino in se pustimo utišati.

Kaj naj storimo?
Torej, kaj naj storimo? Zanimivo je, da se to vprašanje pogosto zastavi tudi na zborovanjih zelo dobro obveščenih ljudi, kakršna je ta konferenca. Po mojih izkušnjah ljudje v tako imenovanem tretjem svetu redko postavijo to vprašanje, saj vedo, kaj morajo storiti. Nekateri to plačajo s svobodo in življenjem, vendar vedo, kaj morajo storiti. Zato pa na to vprašanje še vedno niso odgovorili mnogi na demokratični (ne demokratski) levici.

Najmočnejša sila od vseh so še vedno resnične, subverzivne informacije – in mislim, da se ne smemo ujeti v past prepričanja, da mediji govorijo v imenu javnosti. To ni držalo v stalinistični Češkoslovaški in ne drži v Združenih državah.

V vseh letih, odkar sem novinar, še nisem videl, da bi javna osveščenost rasla tako hitro kakor danes. Res je, da sta njena usmeritev in oblika nejasni, delno zato, ker so ljudje zelo sumničavi do političnih alternativ, delno pa zato, ker je demokratski stranki uspelo zapeljati in razdeliti levičarske volivce. Pa vendar je ta naraščajoča kritična javna osveščenost še toliko bolj izjemna, če upoštevate neznansko raven indoktrinacije, mitologijo o najboljšem načinu življenja ter trenutno umetno proizvedeno stanje strahu. Zakaj je New York Times v tistem lanskem uvodniku nehal blefirati? Ne zato, ker bi nasprotoval Bushevim vojnam – poglejte samo, kako poroča o Iranu. Tisti uvodnik je bil redko priznanje, da se javnost vse bolj zaveda prikrite vloge medijev in da ljudje začenjajo brati med vrsticami.

Ni mogoče predvideti reakcije in odpora ob morebitnem napadu na Iran. Predsedniška direktiva o narodni in domovinski varnosti daje Bushu v kriznih primerih vsa vladna pooblastila. Ni tako neverjetno, da bodo ukinili ustavo. Zakoni o aretacijah več sto tisoč tako imenovanih teroristov in sovražnikovih borcev že veljajo. Javnost je občutno napredovala od 11. septembra ter propagande, ki je povezovala Sadama Huseina z Al Kaido, in po mojem dobro razume te nevarnosti. Zato je lani novembra glasovala za demokrate, ki so jo potem gladko izdali. Vendar potrebuje resnico, in novinarji bi morali biti nosilci resnice, ne pa lizuni oblastnikov.

Vsak molk se da prekiniti
Mislim, da je možna peta sila, proizvod ljudskega gibanja, ki bi spremljal in dekonstruiral korporativne medije ter jim nasprotoval. Na vsaki univerzi, na vsaki medijski fakulteti, v vsaki redakciji se morajo učitelji novinarstva in sami novinarji vprašati, kako sodelujejo pri prelivanju krvi v imenu lažne objektivnosti. Takšno gibanje znotraj medijev bi lahko sprožilo perestrojko, kakršne še nismo videli. Vse to je mogoče. Vsak molk se da prekiniti. V Britaniji je Nacionalni sindikat novinarjev prestal radikalno spremembo ter pozval k bojkotu Izraela. Spletna stran Medialens.org je lastnoročno pozvala BBC k odgovornosti. V Združenih državah je splet poln čudovito svobodnih, uporniških duhov – tukaj ne morem omeniti vseh – od Toma Feeleyja, ki vodi International Clearing House, do Mika Alberta, ki ureja Znet, spletne strani Counterpunch, ter čudovitega dela, ki ga opravlja FAIR. Najboljše poročanje o Iraku najdete na spletu, denimo pogumno novinarsko delo Dahra Jamaila ali državljanskih poročevalcev, kakršen je Joe Wilding, ki je iz notranjosti Faludže poročal o obleganju mesta.

V Venezueli je raziskovalno delo Grega -Wilperta odbilo velik del strupene propagande, ki je uperjena proti Hugu Chávezu. Naj vam bo jasno, da zahodnjaška kampanja za skorumpirano postajo RCTV ogroža svobodo govora venezuelske večine. Ostali imamo nalogo, da to podjarmljeno védenje dvignemo iz podzemlja in ga izročimo navadnim ljudem.

Treba bo pohiteti. Liberalna demokracija se pomika v smeri korporativne diktature. To je zgodovinski premik in medijem ne smemo dovoliti, da postanejo njena fasada. Spremeniti jih moramo v popularno, pereče vprašanje, podvrženo neposredni akciji. Veliki svarilec pred nečednostmi Tom Paine nas je svaril, da je treba takrat, kadar so večini ljudstva odtegnjene resnica in njene ideje, naskočiti tisto, kar je imenoval Bastilja besed. Čas za to je napočil.

Prevod: Dušan Rebolj
1 Predavanje je bilo 16. 6. 2007 na konferenci Socialism 2007 v Chicagu.
2 Freeedom Next Time.
3 Operation Mass Appeal.
4 V izvirniku gre seveda za »embedded« novinarja.
5 V izvirniku Agent Orange. Človeku izredno nevarno sredstvo za defoliacijo, ki je dobilo ime po barvi sodov, v katerih so ga prevažali.
6 Operation Hades
7 Operation Ranch Hand
8 Svobodni vozači, v izvirniku »Freedom Riders«, so bili črnski in belski aktivisti, ki so z organiziranimi avtobusnimi vožnjami po ameriškem jugu nasprotovali rasni segregaciji na javnih prevoznih sredstvih.
9 Year Zero: the Silent Death of Cambodia
10 United For Peace and Justice
11 Reliable Weapons Replacement (RRW)
12 Council on Foreign Relations

izpis

 S O R O D N E   T E M E

svoboda izražanja

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev