N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
uvodnik
analize medijskega poročanja
kleveta v medijih
javna radiotelevizija
medijska vzgoja
medijska politika
medijski pregled
radijske postaje v sloveniji
delovno pravo in mediji
medijsko lastništvo
vojna v iraku
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Vojna v Iraku je novinarje razdelila na posvečene in navadne. Na privilegirance oz. embedded novinarje in običajne vojne dopisnike, katerih medijske hiše si ekskluzive niso mogle ali hotele kupiti. Prvi so smeli kot del ameriško-britanskih čet potovati po Iraku, drugi so morali z meja sosednjih držav povzemati tuje vire in se sklicevati na špekulacije o tem, kaj se v resnici dogaja čez mejo. Poročila katerih novinarjev so bila konec marca, ko se je dolgo pričakovana medijska vojna začela, bolj novinarska in katera bolj propagandna? V prvih osmih dneh vojne smo primerjali poročanje embedded novinarja komercialke POP TV s poročanjem dopisnice RTV Slovenija z iraško-jordanske meje.
Vojni reporter slovenske komercialne postaje POP TV je bil prvi dan vojne, 20. marca, še v Kuvajtu, dopisnica nacionalke RTV Slovenija Horvatova pa, ker ni dobila iraškega vizuma, v sosednji Jordaniji kot večina novinarjev, ki so čakali na zeleno luč. Valentin Areh se je prvi dan vojne v oddajo 24 ur javil v živo dvakrat, preko videofona. Informacij o prodoru ameriške vojske v Irak, o katerih so dvomili v studiu, Areh ni mogel potrditi, četudi je po njegovih besedah »dan preživel z ameriškimi marinci /.../ Tokrat gre zares, verjemite mi, občutki niso prijetni!«[1] Ksenija Horvat, posebna poročevalka RTV, se je v osmih analiziranih dneh v živo v Dnevnik javila dvakrat, sicer pa je pošiljala poročila. V prvem dnevu je bilo to poročilo o iraških izseljencih na delu v Jordaniji. Njeno poročanje se je bolj kot na vojne tehnikalije in opisovanje prodora čet, ki so jih bila polna Arehova poročila, osredotočilo na to, kako so vojno doživljali ljudje. Dokaj zanesljive informacije o tehničnih podrobnostih so medijske hiše namreč dobivale od drugih svetovnih agencij in jih komentirale v studiih z vojaškimi analitiki. In če drugi dan vojne od Horvatove na nacionalki ni bilo glasu, pa je bil vojni reporter na komercialki toliko bolj izčrpen. Z ameriškimi četami se je premikal po južnem Iraku. In če je bila prvi dan telefonska zveza nejasna in so jo prekinjali šumi, pa so tokrat in vse naslednje dni analiziranega obdobja gledalci imeli občutek, da se Areh javlja iz sosednje sobe. Ameriška vojska je »zmlela prvo iraško obrambno črto /.../, strla manjše iraške žepe odpora,«[2] je poročal in deloval nekako vzvišeno, s pozicije bodočega zmagovalca. »Lokalci« naj bi po njegovih besedah »ploskali in vriskali Američanom«. Ko se je Areh tistega dne drugič javil v oddajo, so z voditeljema Pucerjem in Zgončevo načeli temo njegovega statusa. Takrat je poročevalec poleg famoznega stavka, da »naši lepo napredujejo« [podč. a.], ki ga je objavil v Trenjih, morda zagrešil največjo neumnost. Zatrdil je namreč, da je omejitev, ki jih ameriška vojska postavlja novinarjem, »kar nekaj, se pa vsi dopisniki strinjamo, da so te omejitve povsem razumljive in v dvanajstih letih, kar sem vojni dopisnik, še nisem videl take svobode gibanja«.2 [poud. a.]. Se je dopisnik mar norčeval iz svobode tiska? Se je smejal v brk novinarjem, ki se niso hoteli spajdašiti z ameriško vojsko? Ob vsem pisanju, ki smo mu bili priča ob najnovejši strategiji komuniciranja z javnostjo, ki si jo je izmislil Pentagon in jo zakril z embedded novinarji, se zdi poteza Areha, ki je najverjetneje želel le opravičiti svoje delo, tragikomična. Najprej tragična, ker je morda res verjel v svoje besede, in nato komična, ker so se pozneje pojavila ugibanja, da v resnici le ni potoval z ameriškimi četami, ampak je ves ta čas »udobno sedel v prestolnici Kuvajta«[3] in lagal ... No, če verjamemo televizijski realnosti in predpostavimo, da se je dopisniku vendarle uspelo prebiti v vrste okoli 600 posvečenih novinarjev, je tretji dan v duhu svojega statusa poročal: »Iračani so na našo stran izstrelili štiri rakete zemlja-zemlja.«[4] [poud. a.]. In medtem ko je Horvatova poročala o človeški plati vojne, beguncih, njihovem doživljanju vojnega Iraka, protivojnih demonstracijah v Jordaniji in arabskem utripu, pa je Areh nadaljeval s propagando v čast osvoboditeljem. Četrti dan vojne so Iračani zajeli nekaj ameriških vojakov, arabska televizijska postaja Al Džezira pa je objavila necenzurirane posnetke posledic bojev med Iračani in Američani. Areh je v svojem javljanju v oddajo 24 ur večkrat uporabil besedo »grozno«, omenjal ženevsko konvencijo, ki jo kršita iraška televizija in Al Džezira. Slednja je namreč, kot je poročal vojni reporter, »eno uro, več kot eno uro kazala razkosana trupla ameriških vojakov. Kazali so luže krvi, obraze, iraške bolničarje, ki vrtajo po truplih in se režijo.«[5] [poud. a.]. Skliceval se je na ženevsko konvencijo ravnanja z ujetniki, medtem pa pozabil, da so jo tudi ZDA kršile, denimo v Guantanamu. Horvatova se zaradi pomanjkanja zgodb četrti in peti dan vojne v oddaje informativnega programa TV Slovenija ni oglasila. Nekateri so jo pozneje močno kritizirali, češ da v Amanu ni storila nič, saj naj bi le povzemala agencijske informacije. In še biser četrtega dne vojne na POP TV: »Lahko vam povem, da je okoli Nasirije pravo sranje.« [poud. a.]. Novinar, kot kažejo primeri, ni bil nepristranski oz. se za to ni niti trudil, saj je z zgražanjem in odkritim obsojanjem poročal o iraškem odporu, češ da je neupravičen, ko pa jim Američani vendarle hočejo le pomagati. »Ne vem, kaj naj vam še rečem,« je zaključil javljanje v oddajo, voditeljica Darja Zgonc pa je patetično zažugala proti ekranu: »Pazi nase. Ampak res!«5 In čeprav se je napis na ekranu vseh osem dni ob javljanjih dopisnika glasil »Z juga Iraka«, so voditelji teatralno poudarjali, da gre za »novice s prve frontne črte«.[6]

Utrip vojne na televiziji
Kljub temu smo utrip vojne bolj in bolje začutili na TV Slovenija kot pa na komercialki, ki je s pretiranim navijaštvom za »našo stran« zagotovo izgubila na objektivnosti in verodostojnosti. Pretresljivi in nerazumljivi arabski realnosti smo bili tako priča še v zadnjem dnevu analize. Osmi dan so v Dnevniku TV Slovenije objavili poročilo dopisnice z jordansko-iraške meje o Iračanih, ki se domov vračajo branit svojo domovino. Mnoge izjave odhajajočih so bile pospremljene s komentarjem novinarke. Prav nič žaljivo ali obsojajoče. Brez navijanja. Realnost zabeležena za elektronski medij, v katerem govorijo slike, ki so pokazale, da »vsak dan odpelje več deset avtobusov in taksijev«.[7] Brez nepotrebnega teatra in patetike. Novinarsko. Česar ne moremo reči za POP TV. Ali, kot je zapisal kritik Večera: »Areh, go home.«[3] Ta je v zadnjem dnevu analize ugotovil, da ga Američani ne spustijo do prvih bojnih črt, da imajo ta privilegij le večji mediji. Voditeljica v studiu je skorajda samoironično, čeprav dvomim, da je bilo tako mišljeno, zaključila: »Objektivnost je pod vprašajem.«[6] So torej neobjektivni le tisti novinarji, ki so lahko poročali s prvih vojnih črtah, tisti, ki so se zadrževali v ameriških bazah, spili in jedli z vojaki, pa premorejo dosti višjo stopnjo novinarske nepristranosti in objektivnosti? Stara floskula, ki smo jo v prvih dneh vojne večkrat slišali, pravi, da je v vojni prva žrtev resnica. V iraški pa je bila na listi za odstrel med prvimi tudi novinarska objektivnost.

1 24 ur, 20. marec.
2 24 ur, 21. marec.
3 TV Večer, 11. april.
4 24 ur, 22. marec.
5 24 ur, 23. marec.
6 24 ur, 27. marec.
7 TV Dnevnik, 27. marec.

izpis

Matevž Krivic

Mediji o izbrisanih
O poročanju medijev o izbrisanih iz zornega kota njihovega pravnega zastopnika - V enem stavku prispevka na TVS pet dezinformacij
Pred nekaj meseci sem v kolumni v Mladini primerjal gonjo proti odločbi našega ustavnega sodišča v prid izbrisanim s haiderjansko gonjo proti odločbi avstrijskega ustavnega sodišča v prid slovenski manjšini. Takrat sem zapisal, da so v odporu demokratične javnosti do takšne prakse v Sloveniji častne izjeme med komentatorji Miha Kovač, Igor Mekina in Mile Šetinc, med novinarji zlasti Borut Mekina v Večeru in še nekaj novinarjev Dnevnika in Dela. Zlasti novinarji lokalnih in podobnih rubrik so bili od lanske ustanovitve Društva izbrisanih pravzaprav zelo naklonjeni, objavili so vrsto pretresljivih individualnih zgodb - a očitno vse zaman. V kolumni za Mladino sem tudi zapisal, da se je tema z zadnjo odločbo US preselila na prve strani časopisov in ko je desnica začela groziti vsem, ki ne upoštevajo domnevnih političnih in patriotičnih implikacij te zadeve, in ko so varčnim Slovencem preračunljivo začeli trkati na denarnico, se je tudi medijska »klima« ohladila. Drugje morda niti ne tako izrazito, v Delu pa tako zelo, da je 16. aprila ob poročilu o prvi reakciji ministra Bohinca na odločbo US bil objavljen na prvi strani tudi uvodnik Jane Taškar pod naslovom »Povedno sporočilo« - o tem torej, kaj nam s to odločbo sporoča ustavno sodišče. Kot sporočilo te odločbe, »ki si ga je treba vzeti k srcu« - torej kot v moralnem smislu osrednje sporočilo - je novinarka iz 15 strani dolge odločbe izbrala stavek, da »ureditev statusa izbrisanim ni le v interesu prizadetih, ampak je tudi v interesu države, da na njenem ozemlju ne prebiva toliko nikogaršnjih ljudi«. No, recimo, da je izbira enega stavka iz dolge odločbe kot tistega, »ki si ga je treba vzeti k srcu«, pač stvar okusa - o okusih pa naj se ne bi razpravljalo. Toda pojasnilo novinarke, zakaj ji je prav ta stavek od vseh v odločbi najbolj pri k srcu, pa ni več le stvar njenega okusa - še zlasti, če nam to na elitnem mestu ponuja resen politični časnik. Glasi pa se to pojasnilo dobesedno takole: »V urejenih razmerah je namreč veliko laže poseči po vseh možnih ukrepih zoper posameznike, ki lažejo, kradejo, nočejo delati, in sploh počno slabe stvari, pa naj imajo katerokoli državljanstvo.« Za osrednji politični časnik te države osrednje »povedno sporočilo« te zgodbe o izbrisanih ni karkoli v zvezi s spoštovanjem ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic ali morda kaj v zvezi s politično odgovornostjo za trpljenje in stiske 18.000 družin ali za težke milijarde, ki bodo sedaj šle iz naših žepov za odškodnine. Ne, osrednje »povedno sporočilo« Dela, »ki si ga je treba vzeti k srcu«, se glasi: v državi mora biti birokratski red, kajti v urejenih razmerah bomo lažje našli tiste, ki lažejo, kradejo in nočejo delati! Ampak Delo tu ni edino. V TV dnevniku nacionalne televizije je na koncu razgovora z ministrom za notranje zadeve Bohincem voditeljica dnevnika s svojim značilnim sladkim glasom in nasmehom vprašala ministra nekako takole: »Ampak ti izbrisani vendar niso bili vsi enaki - nekateri med njimi so bili vendar proti osamosvojitvi Slovenije ... ; Ali bodo sedaj tudi oni dobili vrnjen status za nazaj?« No, če novinarka misli, da so socialne pravice lahko odvisne od tega, kakšne politične poglede izražaš, je to sicer žalostno - če temu potem celo notranji minister indirektno pritrdi z odgovorom, da bo tudi to seveda upoštevano v zakonu, se pa lahko samo še zgroziš.

Še o Delu in drugih časnikih
Naiven, kot sem, sem celo mislil, da je bila ta ministrova indirektna pritrditev navedenemu novinarkinemu stališču morda bolj posledica ministrove premajhne pazljivosti v naglici televizijskega pogovora kot tega, da bi »levo-socialdemokratski« minister (ki je hkrati celo doktor prava!) v resnici in zavestno pritrjeval omenjenim škandaloznim zahtevam. Vse iluzije o »levo-socialdemokratskih« in pravniških kvalitetah tega ministra je dokončno razpršil on sam, ko je v daljšem pogovoru za Delo z že omenjeno novinarko Jano Taškar (Delo, 4. septembra) na njeno sugestivno vprašanje »Bodo upoštevana ne redko izražena stališča, da statusa ni mogoče podeliti ljudem, ki so škodovali Sloveniji?« odgovoril takole: »Upravičena je zahteva tistih, ki menijo, da med upravičence za pridobitev statusa stalnega prebivalca ne bi smeli soditi tisti, ki so ravnali zoper interese slovenske države in državljanov, ki so na neki način špekulirali s politično usodo samostojne Slovenije. Prav imajo tisti, ki terjajo, da se najde pravno sredstvo za izključitev teh ljudi iz kroga upravičencev.« Razpravljanje o tovrstnih škandaloznih stališčih »levo-socialdemokratskega« (!) ministra Bohinca sicer ni predmet tega zapisa - je bila pa objava tega intervjuja še en jasen znak, kam uredništvo Dela (ali vsaj tisti njegov del, ki podpira stališča Taškarjeve, Ježa in podobnih) v tej zadevi »taco moli«. Sama objava intervjuja z odgovornim ministrom je seveda odlična stvar - toda stališče novinarke in uredništva je razvidno npr. iz že citiranega tendencioznega vprašanja (ki je tudi že spretno vključevalo, da ne pozabimo, ministrovo zavajajočo retoriko o »podeljevanju statusa« izbrisanim - kot da bi jim bilo treba sedaj nekaj na novo podeljevati, ne pa najprej vrniti to, kar jim je bilo nezakonito odvzeto leta 1992). Pa iz poudarka v podnaslovu »Čas je dozorel, da to uredimo civilizirano, mirno, brez ulice« - kot da so se izbrisani po ulicah pretepali s policaji za svoje pravice ali kaj podobnega. Pa iz naslova drugega članka o izbrisanih na isti strani »Hitro uresničevanje ustavne odločbe«: potem ko je minister pet mesecev zavajal javnost z izjavami, kdaj da bodo začeli izdajati dopolnilne odločbe (ki bi jih morali izdati neposredno na podlagi odločbe US, brez dodatnega zakona), ga Delo »pohvali« z zavajajočim naslovom »Hitro uresničevanje ustavne odločbe«. Pa s poudarjenim poročanjem na 2. strani Dela, z veliko sliko, o zbiranju podpisov za referendum »proti špekulantom, ki so zapustili državo, sedaj pa so se vrnili in zavohali denar«: pravno povsem neresni, politično pa izrazito hujskaški akciji daje resni politični časnik Delo težo resnega političnega dogodka. In tako dalje, in tako dalje. No, bodimo pravični: sredi julija je Delo na enako poudarjenem mestu, prav tako z veliko sliko (v pomanjkanju drugih novic - ali morda tudi zato, ker je izbrisanim nenaklonjeni del uredništva odšel na dopust?), poročalo tudi o pohodu skupinice izbrisanih peš iz Portoroža na skupščino društva v Ljubljano. Sredi slike je blestel nehoteno ironični napis na transparentu pohodnikov, plod jezikovnega neznanja, ne zavestne ironije: USTAVNA ODLOČBA. Kot bi bili že vedeli, da jim minister Bohinc res že pripravlja odložitev, ne pa uresničitev njihovih pravic. Ko je nato 9. avgusta v sobotno prilogi Dela izšel odlični članek Grege Repovža o izbrisanih, sem spet zapadel v naivno pričakovanje, češ, no, pa so vendarle tudi pri Delu končno spoznali, za kaj pri zadevi izbrisani v resnici gre. Zmota - to je spoznal le Grega Repovž - in tudi njegov »sunek s strani« prekooceanske ladje Dela seveda ne more skreniti z njene trdno začrtane smeri. Ali, da ponovim že zgoraj zapisano »insinuacijo« - vsaj tistega dela uredništva ne, ki odločno podpira mentaliteto in pisanje Taškarjeve, Ježa in podobnih. Da gre očitno (tudi na tem polju) za boj dveh struj znotraj uredništva, po svoje potrjuje še en odličen komentar na ugledni mnenjski strani Dela (6. septembra) - tokrat izpod peresa novinarja, ki »pokriva« Štajersko, Franca Milošiča, katerega izbrisanim zelo naklonjeni članki so bili doslej pretežno omejevani na lokalno rubriko. (Upam, da zaradi tega mojega prikaza, kaj vse se v Delu dogaja drugo ob drugem, ne bo kdo prišel celo na idejo, da je Delo treba celo pohvaliti zaradi pluralizma mnenj, ki da ga dopušča in goji celo med lastnimi novinarji. Mislim namreč, da je za resen politični časnik kakršnekoli politične usmeritve prava civilizacijska sramota, če tudi samo del njegovih vodilnih novinarjev v njem poudarjeno nastopa s takimi stališči, kot so stališča Taškarjeve o izbrisanih, uredništvo pa temu asistira še z drugimi potezami, od katerih vse tu niti omenjene še niso bile.) Trije drugi tiskani mediji - Mladina, Večer in Dnevnik - so bili tu v zadnjem letu in pol trdno na strani odkrivanja resnice o sramotnem izbrisu in njegovih tragičnih posledicah, in imajo neprecenljive zasluge za to, da »stran izbrisanih« ni bila doslej politično in medijsko popolnoma zlomljena in izničena. Še zlasti so bile tu pomembne tako močne poteze, kot jih je v Dnevniku prispeval kolumnist Miha Kovač s kolumnama o »malem slovenskem fašizmu«, v Večeru novinar Borut Mekina z vrsto komentarjev, zlasti pa z odkritjem »izvirnega greha« cele zadeve, namreč demosovsko zavrnjenega amadmaja k zakonu o tujcih junija 1991, kar je bilo deset let (hote?) potisnjeno v pozabo - v Mladini pa novinar Igor Mekina z nepregledno vrsto člankov, ki se začne že v letih takoj po osamosvojitvi, ko so o problemu še vsi drugi molčali, in trenutno nadaljuje s serijo člankov o individualnih usodah izbrisanih, kar na bralce (žal jih Mladina nima toliko, kot bi si mi želeli) učinkuje močneje kot vsi načelni članki in komentarji.

Kaj pa elektronski mediji?
Toda, kaj vse to pomaga, ko pa, kot je znano, vsi tiskani mediji skupaj vplivajo na deset odstotkov javnega mnenja, elektronski mediji, predvsem televizija, pa na preostalih devetdeset odstotkov.. Nacionalni radio je tu sicer opravil kar spodobno in pošteno vlogo - ravno nasprotno pa je bilo pri nekaterih lokalnih radijskih postajah, ki so, prilagajajoč se najnižjemu skupnemu imenovalci svojih slabo informiranih in s političnim hujskanjem zavedenih poslušalcev, tudi opravljale bolj vlogo hujskanja in dezinformiranja kot pa nepristranskega informiranja. Glede televizijskega informiranja o problemu izbrisanih sem letos spomladi v informaciji komisarju Sveta Evrope za človekove pravice Gil Roblesu zapisal samo telegrafsko: »Obe televiziji (nacionalna in komercialna) - previdnost in konfuzija (zmeda)«. Voditeljico informativne oddaje Odmevi na nacionalni televiziji sem neposredno po eni od oddaj, v kateri sem sodeloval kot zastopnik izbrisanih, opozoril na nekaj ključnih napak in nerazumevanj, ki se pri tej temi kar naprej ponavljajo. Opozoril sem na huda zavajanja v vnaprej pripravljenih uvodnih stavkih. (Kdo to pripravlja? Urednik?) Namesto nepristranskega prikaza o tem, kaj zahteva odločba US, so v Odmevih gledalcem kot resnico servirali točno tista neverjetna zavajanja ministra Bohinca, ki sem jih že v Delu razkrinkal kot naravnost škandalozna: da bodo izdali dopolnilne odločbe 7310 izbrisanim, za »preostalih« 4205 pa da bodo pripravili zakon. Kam so pa skrili preostalih skoraj 7000 od skupaj 18.305 prizadetih? Odločba US je jasna, Bohinc jo na naravnost neverjeten način izkrivlja, jaz na to v Delu opozorim - novinarji Odmevov pa televizijski publiki (ki 90 odstotkov časopisov sploh ne bere) servirajo kot »objektivno informacijo« Bohinčeva sprenevedanja in zavajanja. Opozoril sem tudi na neprestano - skrajno nekorektno - verbalno in vizualno enačenje »izbrisani = oficirji JLA« - in celo znotraj tega simboliziranje oficirjev JLA z (od večine osovraženo in dobro znano) podobo Aksentijevića, čeprav je njegova zgodba popolnoma netipična in BISTVENO različna od vseh drugih. Tudi ko sem nastopal v oddaji Odmevi se je vizualna predstavitev teme začela spet s sliko Aksentijevića. Slučajno? Enako se dogaja tudi na POP TV. Odločba US je jasno povedala, da je za »paketno« zagrešeno krivico potrebno tudi »paketno« odpravljanje te krivice, hkrati pa TVS v Odmevih sprašuje predstavnika vojnih veteranov Srečka Lisjaka, zakaj on nasprotuje »paketnemu« reševanju. Kot da je to ena od dveh legalnih in legitimnih opcij, ki jih svobodno izbiramo - in kot da ni najvišje sodišče že povsem jasno in brezprizivno ukazalo prav paketnega reševanja!!! Pri čemer široki, pravno neuki publiki niti poveste ne, da se s tem Lisjak izrecno upira izvrševanju odločbe US! V enih prejšnjih oddaj Odmevi, v kateri so se o temi izbrisanih »soočila« državni sekretar Bojan Bugarič in predsednik društva izbrisanih Aleksandar Todorović, so predvajali uvodni prispevek, v katerem v enem stavku nanižejo kar pet dezinformacij. Besedilo se je glasilo: »26. februarja je - tako trdijo - MNZ na podlagi zakona o državljanstvu (1. dezinf.) iz registra prebivalcev in stavb (2. dezinf.) administrativno izbrisalo štiri do 83.000 ljudi (natančnih podatkov o tem ni) (3. dezinf.), ki so pred tem prebivali (4. dezinf.) v Sloveniji, a niso hoteli v takratno vojno proti JLA (5. dezinf. - še več: popolna neumnost!) oz. niso zaprosili za slovensko državljanstvo.« Prva dezinformacija: ne na podlagi zakona o državljanstvu, pač pa so se (naknadno) zgolj izgovarjali na zakon o evidenci prebivalstva, kjer pa nobene osnove za izbris ni bilo - ustavno sodišče je (1999) te njihove izgovore izrecno zavrnilo in zapisalo, da »za izbris ni bilo zakonite podlage«. Druga dezinformacija: pravilno bi bilo iz registra stalnih prebivalcev Slovenije (tudi tujci so lahko stalni prebivalci RS - in »pravim« tujcem leta 1991-1992 je država ta poprej pridobljeni status avtomatično priznala, novoustvarjenim »jugo-tujcem« pa ga je povsem nezakonito, celo brez vsake odločbe odvzela). Tretja dezinformacija: Od 20. maja 2002 (tiskovna konferenca MNZ) so na razpolago točni uradni podatki (številke sem zaokrožil): 29.000 vseh izbrisanih, toda 10.700 med njimi »pomotoma« (ker so se že prej ali malo kasneje »izbrisali«, tj. odjavili sami, prostovoljno) - iz česar sledi, da je bilo v resnici (proti svoji volji) izbrisanih 18.300 oseb. ...; Četrta dezinformacija: pravilno bi bilo »stalno prebivali« (imeli stalno prebivališče) v Sloveniji - tistih z začasnim prebivališčem tu ne štejemo, ti ne spadajo med »izbrisane«. Peta dezinformacija je najbolj podla (če je bila zavestna) oziroma najbolj neumna (če ni bila zavestna): »očita« namreč tem ljudem, da v obdobju po končani vojni »niso hoteli v to vojno« (pa niti takrat, ob izbruhu te »vojne«, ni bila razglašena splošna mobilizacija, ki bi se ji bili ti ljudje izmaknili ali kaj podobnega). Nekoliko manj neumen, a v javnem mnenju in medijih zelo razširjen očitek tem ljudem je, da so imeli 6 mesecev časa za vstop v državljanstvo, a da tega niso hoteli. Tu pa skupina 18.300 izbrisanih razpade v dve skupini: v eno manjšo: nekaj sto pripadnikov JLA, večinoma tu poročenih s Slovenkami, ki so hoteli še naprej živeti z družinami v Sloveniji in so zato zaprosili za državljanstvo, a jim je bilo NEZAKONITO zavrnjeno; in v drugo skupino, skoraj dvajsetkrat večjo, v kateri so nevojaške osebe (»civilisti«), ki pa se res niso prijavili za slovensko državljanstvo. Zakaj ne, je lahko spet ena novinarska tema - toda mnogo pomembnejše je to, da tudi tistim med njimi, ki državljanstva RS res niso hoteli (mnogo je bilo namreč tudi neznanja, dezinformacij, nevednosti itd.) zaradi te politične opredelitve država ne bi smela odvzeti socialnih pravic! Kdor se je zavestno odrekel državljanstvu, se je s tem odrekel samo političnim pravicam (volilni pravici itd.), socialnim pravicam (do dela, pokojnine, zdravstvenega varstva itd.) pa seveda nikakor ne. In prav to, da je tej ogromni masi ljudi država POVSEM NEZAKONITO odvzela njihove socialne pravice, je zanjo SRAMOTA IN ŠKANDAL BREZ PRIMERE. Če bo kdo drug imel namen ali bo še prišel na idejo, da bi temeljiteje raziskal, kako so slovenski mediji prikazovali problem izbrisanih, naj mu ta moj priložnostni zapis ne vzame poguma. Mislim, da bi bila temeljitejša analiza zelo dobrodošla in zelo zgovorna.

izpis

Tonči Kuzmanić

Potrošniška ali kapitalska suverenost
Predreferendumska oddaja TVS, voditelja Slavka Bobovnika, je prinesla na pladenj dodatno spoznanje, da levice tukaj pravzaprav ni. Pa ne tega razumeti, kot da levice ni (bilo) na televiziji.
Šestnajstega septembra sem na prvem programu nacionalke prvič po 25 letih življenja v Sloveniji gledal nekaj, kar bi si brez zadržkov upal imenovati oddaja, v kateri (mi) je zares bilo nekaj dano. Šlo je za predreferendumsko oddajo o nedeljskem delu trgovin. Kot gledalec sem sodeloval v nečem, o čemer nihče med nami ne bi smel biti tiho. Po mojem mnenju je v oddaji, ki se je začela ob osmih zvečer, po dveh plateh (»formalni in vsebinski«) prišlo do nečesa korenjaško novega, kar preprosto ne bi smeli spregledati, kaj šele zamolčati, kot je to sicer v navadi v tukajšnjem okolju.

Formalna plat
Najprej nekaj o formi oddaje, kar se mi zdi posebno pomembno izpostaviti. Na videz je oddaja uporabljala izrabljeno in znano formo pro et contra, kar je bila preverjena formula starega dobrega Abelarda, ki pa jo tukaj večinoma in zlorabljajo za to, da bi prikrili neinventivnost, strah, zabitost, nedelo in vse tisto, kar je tako običajno za družbeno institucijo vseh institucij. Tokrat pa je - po toliko oddajah, ki sem jih bil bolj ali manj ex professo prisiljen gledati, bila zadeva bistveno drugačna, predvsem tako, da je bila pripravljena in je vedela, kaj hoče; v njej se je čutila investicija želje, delo in kreacija vseh, ki so ob njej in v njej sodelovali. Oddaja je bila tudi temu primerna: kot vrhunski izdelek ljudi, ki se tokrat ne obnašajo običajno, torej kot obglavljene kokoške v televizijskem kurniku, ki po svoje nemišljenje tekajo od nezmotljivega papeža do tega ali onega Gospoda Predsednika. Vse, kar tokrat televizijcem, ki so sodelovali pri oddaji, lahko rečem - in kar tudi moram povedati - je: bravo! To še posebno velja za voditelja Slavka Bobovnika. Ravno zato, ker je zadeva bila tako (čudežno ali profesionalno, to bomo videli v nadaljevanju) dobro izpeljana, je bilo vse skupaj videti radikalno preprosto ter na trenutke celo »naravno«. Kaj hočem reči? Predvsem to, da se je tokrat zgodilo, da televizije kot medija skorajda sploh ni bilo opaziti: kot da bi je ne bilo, kot da bi izginila, kot da bi se podvojeni atenski amfiteater znašel v funkciji agore, in sicer sredi naših domov (oikos). Gledalec si je lahko privoščil, da je »padel v televizijo« po lastni izbiri. Bilo je podobno, kot se zna (seveda silno redko) zgoditi z najboljšo filmsko glasbo (to je takrat, ko je v filmu sploh ne slišiš), z najboljšim nogometnim sodnikom (ko ga ob dobri tekmi sploh ne opaziš) ali pa v primeru najbolj naličene ženske oz. moškega, na obrazu katere/ga ličila sploh ne opaziš, niti ga ne vidiš. In ravno takrat, ko si kot gledalci lahko privoščimo biti v položaju, za katerega velja, da »medija kot da ne bi bilo« (to značilno virtualno »samoizničenje«, kar je šele prisotnost, je vrhunski medijski dosežek), se lahko zgodi, da je najbolj prisotno ravno tisto, za kar bi naj sploh šlo - recimo, da to napačno (to je narobe, ker je pri mediju sama forma enaka vsebini) poimenujem vsebina. In ravno to se je tokrat zares čudežno (?) pripetilo - vsebina je »zalaufala«. Ker je bila tokrat televizija »najboljša« (upam, da se za to ne moram zahvaljevati bogovom in čudežem, temveč konkretnim ljudem, ekipi, ki čudež lahko morebiti celo ponovi - kar bi se potem lahko imenovalo profesionalnost), so lahko ljudje, ki so nastopali, prišli do izraza kot močne in televizijsko neprisiljene posameznice in posamezniki, ki so ohranili svojo integriteto, hkrati so lahko ustrezno artikulirali svojo pozicijo in argumentacijo, za katere je (za vse) bilo zadosti prostora in časa ...;

Vsebinska plat
In zakaj je šlo na ravni vsebine? Udeleženke in udeleženci, dobrih deset, so se pogovarjali o neznansko pomembni zadevi, pravzaprav o eni najbolj pomembnih stvareh sploh, ki nas (tudi kot generacijo) kot problem in naloga šele čaka v naslednjih desetletjih. Pogovarjali so se - pa naj so se tega zavedali ali ne - o ključnem vprašanju razmerja med (političnim) državljanom na eni in potrošnikom in kapitalom na drugi, o možnostih »dobrega življenja«. Pravzaprav so premišljevali, kako bomo živeli v naslednjih letih, česar pa se večji del populacije - tako kot se v zabitem kraljestvu družbenega tudi spodobi - najbrž sploh ne zaveda, kaj šele, da bi jo kaj takega zanimalo. Na površju so se resda soočale argumentacije v zvezi z referendumom o »nedeljskem obratovalnem času«, o »prodajalkah« in podobnih skrajno oprijemljivih in neizmerno pomembnih rečeh, dejansko pa je nenehno šlo za dvojno argumentacijo, ki se je hkrati ukvarjala predvsem z elementarnim človekovim odnosom do tiste pošasti, ki jo po 19. stoletju imenujemo različno, a ji po vsem svetu najpogosteje pravijo kapital, »pošasti«, ki ji je bilo zadnja leta žrtvovano toliko življenj po vsem svetu in še posebno v deželah t. i. tranzicije. Tu, na ravni vsebine oddaje, pa se je prvič zares zgodila javno televizirana streznitev (zdaj vsi vedo, da je cesar nag!), ko so si po dobrem desetletju kolektivne zapitosti s tranzicijo nekateri le upali naravnost povedati: dost' mamo. Posebno rad bi poudaril to, kar se mi je zdelo osrednjega pomena na ravni tako nakazane vsebine. Vprašal se bom najprej takole: kdo si je sploh upal povedati, da imamo dost', ker je to tokrat zelo pomembno (in je zgodovinski novum)? Najprej sindikati (pa ne vsi!), nato Rimskokatoliška cerkev ter nenazadnje slovenska politična desnica - posebno Nova Slovenija! Najprej: čestitke vsem! Tako jasnih, preprosto in prepričljivo izpeljanih ter ubesedenih argumentov, ki postavljajo elementarno človeško mejo kapitalu in kapitalskim izdelkom ter vsaj nekaterim njegovim značilnim iztrebkom, še nisem slišal v tukajšnjih medijih množičnega poneumljanja. Hvala in vzklik navdušenja velja tako za predstavnike različnih sindikatov (predvsem »Semoličevega«), za dr. Stresa kot predstavnika RKC ter posebno za argumentativno prepričljivega mag. Drobniča (NSi). Toda prisotnost, ki sem jo le nakazal, je v oddaji imela še neko dodatno, nemara celo pomembnejšo dimenzijo: opozorila je namreč na neko vnebovpijočo neprisotnost, celo zamolčanost, ki pa bi jo rad pokazal in opisal. Vprašal se bom: kaj utegne pomeni to, ko na takšen način politično strukturirani govorci govorijo o nečem, kar je par excellence »leva tema« (»boj zoper kapital« je bil skozi zgodovino imenitna levičarska tema)? Kje je (bila) tukajšnja levica? Kaj hočem reči? To, da nam je oddaja prinesla na pladenj neko dodatno spoznanje ne le o tem, kar je, temveč tudi o tem, kaj in česa ni. Torej o neprisotnosti, v tem primeru o tem, da levice tukaj pravzaprav ni! Pa ne tega razumeti, kot da levice ni (bilo) na televiziji (virtualni prostor). Ne, še zdaleč ne: zadeva je dosti hujša in bi jo kazalo dojeti dobesedno tako kot da levice tukaj na Slovenskem nasploh ni, da je iz »realnega« prostora preprosto odsotna. Ravno to, da je ta odsotnost levice postala vidna, pa je po moje ena osrednjih ugotovitev, okoli katere bi bilo treba oblikovati utemeljitev vrhunskega pomena oddaje kot take, oz. tistega »v« oz. »na« oddaji, kar nikakor ne bi smeli spregledati, kaj šele zamolčati in kar nam je oddaja (ne da bi hotela?) razkrila. Drugače rečeno, sedaj tudi največji slepci vidijo, da ta prostor levice ne premore. »Smrt« levice, njena odsotnost, njen manko - imenujte to, kakor hočete - v neki konkretni družbi in državi pa (domnevam, da to ni treba posebno utemeljevati) pogostokrat pomeni politično smrt; in nad tem bi se morali resno zamisliti.

Njegova visokost: Potrošnik
Pa še en presežek je bilo moč zaslediti v oddaji. Svojo zgostitev je doživela v izjavi značilno ekonomsko fundamentalistično podkovane gospe, ki je v razpravi branila - naj tega »Nekdo«, dejansko pa ta »Nekaj«, poimenujem v novi latovščini - »(slovenskega) potrošnika«. Ko je branila »tega« menda skrajno ogroženega osebka, ki da je tako rekoč »vsakdo med nami«, je - verjetno zato, ker se ni zavedala daljnosežnosti lastnega besedišča - dejala (navajam po spominu), da na referendumu »državljani ne bi smeli odločati o potrošnikih«. Trdila je, da so - tu nekje je skrit nori radikalizem neokonservativizma, ki ga desetletja poučujejo na tukajšnjih heavy metal fakultetah (ekonomija, pravo in FDV), o katerem pa je zavedanje pičlo ali nikakršno - potrošniki bili suvereni (»vrhovni«) glede na državljane! S to fundamentalistično iznajdbo, ki je vredna Nobelove nagrade za ekonomijo, pa se skoraj dobesedno znajdemo onstran dobrega in zla. Preselimo se namreč v sanjsko kraljestvo naddržavne in nadržavljanske (globalizacija v malem) Indije Koromandije, ki jo tukaj in zdaj že premoremo v formi nakupovalnega centra! S to izjavo ter njej primernim načinom antimišljenja se naravnost decentriramo iz realnega sveta, v katerem smo, žalibog, takšni in drugačni, različni, torej bogati in revni, večvredni in manjvredni, moški in ženske, stari in mladi … Katapultiramo pa se (pazite, tukaj je zdaj štos »suverenosti potrošnika«!) v Indijo Koromandijo, v nekakšen »ne-več-realen-svet«, kjer da smo vsi - pazite, kot »potrošniki«, se ve! - pravzaprav enaki in enakopravni. Onstran realnosti, v virtualnem svetu porabništva, nas lahko zanima le še zabava in užitek (užitek na komando kot vojaško »naređenje-izvršenje«). V čem je »haklc« in norost tega pristno ekonomskega (neoliberalnega = neokonservativnega!) antimišljenja? Kajpada v tem, da je rokohitrski in da zamolči ključno: da v tej in takšni potrošniški Indiji Koromandiji (vladajoče elite vidijo postsocializem naravnost kot potrošniško cesarstvo, zato je pomembna presežna ekonomska ubeseditev, ki jo je proizvedla gospa!) resda gre za zabavo in užitek, toda, pazimo, za zabavo in užitek le tistih, ki imajo, ki premorejo in/ali so premožni. Še več, stvar je ta, da gre v takšni Indiji Koromandiji hkrati tudi za ničenje in izničevanje (v bolj ali manj dobesedni obliki) vseh tistih, ki nimajo, ki so nezmožni in nepremožni. »®ivalsko kraljestvo« bi s tem bilo seveda dokončno doseženo, obstoječi svet tostranskega trpljenja pa naposled transcendiran, raj bi se udejanjil v tostranstvu. Pravzaprav: koliko bolj se bomo - »kot družba«, jasno - borili za osvoboditev (emancipacijo) tako neznansko ogroženega potrošnika, toliko bliže bomo Indiji Koromandiji! Bistvo tega, v kar so nas hoteli prepričati zagovorniki Njegove visokosti Potrošnika, je bilo na moč preprosto: naš ubogi in skrajno ogroženi Potrošnik namreč nima dovolj časa, da bi se ustrezno samouresničil; namesto šest dni za uresničevanje svojega pravšnjega (brezmadežnega) življenja brez dvoma potrebuje še sedmi dan, torej tudi tistega, ko je Bog ustvaril svet! Še več, naš skrajno ubogi Potrošnik - to smo videli tudi v neposrednem televizijskem posnetku - ne potrebuje le dan, temveč za svoje uresničevanje nujno rabi tudi noč - tudi sedmo noč, o čemer pa Sveto pismo žal zaenkrat še molči.

Izkoriščanje, ki da ga (»pri nas«) ni
Toda če le za las preskočimo omejitve tega norega in infantilizirajoče managerskega katekizma, katerega destrukcije se bomo morali šele lotiti, ter kot zvedavi otročički vsaj malo pokukamo temu nesramnemu novoreku pod krilo namesto nedolžne gospodične pravzaprav odkrijemo (koga drugega kot) starejšega hetereseksualnega »uspešnega managerja«! Torej osebo z - per definitionem - velikanskimi jajci (in še večjim avtomobilom), presenetljivo podobo, ki pa nam poskuša prikriti nekaj bistvenega: mastne (lastne in ne »naše«, zasebne in ne »družbene«!) kapitalske zaslužke! Odkrijemo, dalje, da je gospodična, ki nam čveka o katekizmu bleščečega potrošništva, pravzaprav možakar z debelim bančnim računom, da pa je razvpiti manager samo slabo okinčani kapitalist. Še več: pod kiklo blebetavega leporečja in katekizma managerskega novereka najdemo osebe, ki nam neusmiljeno pravijo, češ da »ne bodo dovolili govoriti« o nepomembnih podrobnostih, kot so »izkoriščanje«, »zavajanje«, »pritiski« ..., ker da oni imajo nadvse »radi svoje sodelavce«. Podlost managerskega diskurza je tukaj dosegla vrh, a je razmeroma preprosta za dešifriranje. Na hitro povedano: nekdanji »delavci/proletarci«, poznejše »delavke in delavci«, nato »zaposlene in zaposleni« sedaj postanejo - to je revolucionarni obrat, ki nam ga je oddaja prinesla na pladnju - »Sodelavci«, tako rekoč brothers in arms. V tem kontekstu besede o »izkoriščanju« (»eksploatacija«) in podobne postanejo menda neustrezne in (vsaj) zastarele, če že ne nespodobne. Ko pa vprašaš, zakaj pa sedaj gre, če to ni (več) izkoriščanje, ti začno vezati otrobe o nekakšni managerski »teamski vzgoji«, nekakšni želji po »učinkovitem« ter globoko v razvoj najboljših človekovih (beri potrošnikovih) potenc potunkanem posamezniku. Skratka, v tem ježkovskem narobe svetu velja, da kolikor bolj je nekdo (»zgrešeno« rečeno) izkoriščan, da to danes v postsocializmu pomeni, da je toliko boljši in »ljubši sodelavec«, ki napreduje in se razvija v smeri obljubljene potrošniške Indije Koromandije: svakog dana sve više i to u svakom pogledu! Le da za svojo izpopolnitev in dovršitev potrebuje le še sveti dan: nedeljo. In ker je bila vsa perverzija managerskega novoreka, s tem pa samo bistvo postsocializma, tako plastično, »do nazga« razkrita in postavljena pred noge vsakemu gledalcu oz. gledalki, s čemer se je prikazala kot imenitni spomenik sedanje in tukajšnje postsocialistične pozno kapitalske norosti, je pred »Bobovnikovo oddajo« nujno treba dati kapo dol. Še posebej zato, ker je prišla do - jasno, ne da bi to hotela - point of no return: po tej oddaji ni nič več tako, kot je bilo doslej. Čas za molčanje in zamolčevanje, za sprenevedanje je dokončno minil. Cesar je nag! Nedolžnost, tudi in predvsem medijska (tu je ključni poudarek!), je s to oddajo dokončno izgubljena. Kdor molči in zamolčuje, ta sodeluje.

izpis

Mojca Pajnik

Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jakičeve izjave so novinarji potencirali z reduciranjem prostitucije na biznis, s čimer se je ustvarjal vtis, da gre pri prostituciji samo za zaslužek in prostitutkam samo za denar in lagodno življenje.
Pri poročanju medijev o prostituciji je opazna izrazita dvojnost v interpretacijah, ki prostitucijo na eni strani reducira na gospodarsko dejavnost, na biznis, ki prinaša zaslužek, in na drugi strani na sporno obnašanje, ki ogroža »javno moralo«. Bipolarnost se je iz parlamenta prenesla v medije in je bila v ospredju tudi v času pogovorov o dekriminalizaciji prostitucije (maj, junij 2003). Pokazalo se je, da takšno pozicioniranje zapira prostor za razpravo oziroma spreminja medijski prostor v areno za legitimiranje ene ali druge parlamentarne opcije. Članki, objavljeni v tiskanih medijih, so, razen izjemoma, ostali ujeti v omenjeno bipolarnost, ki se reproducira s suhoparnim dvojnim videnjem. Kot da ne obstaja nič drugega, kot da o prostituciji ne bi moglo obstajati tretje mnenje, kot da gre za matematično dokazljivo vprašanje, ki potrebuje kalkulabilen odgovor. Medijski prostor so zapolnila mnenja poslancev, podpornikov dekriminalizacije in njenih nasprotnikov, ter komentatorji, ki so bolj ali manj povzemali bipolarnost parlamentarne razprave. Občasno so novinarji objavili mnenje prostitutke, ki pa so ga uporabili za utrjevanje enega od argumentov. Medijsko poročanje o prostituciji je nazoren primer, kako mediji utrdijo določene reprezentacije in jih reproducirajo tudi takrat, ko je govora o spremembah nekih politik. Predlagatelji spremembe zakonodaje so dekriminalizacijo povezali z dvema zakonskima spremembama, ki jih je državni zbor potrdil: spremembo 10. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je predpisoval kazen do dveh mesecev zapora za tistega, ki se vdaja prostituciji, pri tem sodeluje, jo dovoljuje ali podpira, in spremembo kazenskega zakonika, ki po novem predvideva višjo kazen za zvodništvo in napeljevanje k prostituciji. Te spremembe so bile najprej sproducirane in v medijih reproducirane kot politike dekriminalizacije. Dekriminalizacija, ki sicer zahteva širšo razlago, je postala sinonim za zakonski spremembi, s čimer se je omenjena bipolarnost utrjevala. Mediji so obširno povzemali mnenja pobudnika sprememb, poslanca Romana Jakiča (LDS), ki je poudarjal, da dekriminalizacija »pomeni priznavanje državljanski pravic prostitutkam in prostitutom, da lahko sami izbirajo, ali se bodo ukvarjali s prostitucijo. S tem je odstranjena možnost zapiranja in kaznovanja teh oseb«. Jakič, ki legalizacijo prostitucije razume kot »legalizacijo vseh ravnanj, ki se vežejo na prostitucijo«, torej tudi zvodništva in posredovanja pri prostituciji, je dekriminalizacijo ločeval od legalizacije in poudaril: »Mi smo zgolj želeli omogočiti ljudem, ki se prostovoljno vdajajo v prostitucijo, da za njihovo dejavnost ni zagrožena kazen.« Po Jakičevi interpretaciji gre pri dekriminalizaciji za prostitucijo, »ki jo poganja želja po presežnih materialnih dobrinah« oziroma gre za »visoko ali elitno prostitucijo«. Jakičeve izjave so novinarji potencirali z reduciranjem prostitucije nasploh na biznis, s čimer se je ustvarjal vtis, da gre pri prostituciji samo za zaslužek in prostitutkam samo za denar in lagodno življenje. Mediji so objavljali članke z naslovi: »Podjetniška priložnost - prostitucija, d. o. o.«, »Prostitucija, d. o. o«; prostitutke so bile predstavljene kot »seksualne delavke, ki ... lahko ... uživajo ugodnost državnega sistema socialnega zavarovanja«. Poimenovane so bile »poslovne ženske«, »dame« ki so »odkrile praktično pot do denarja«; pojavljale so se špekulacije o povezavah prostitucije s podjetništvom, na primer, ali si bo prostitutka »omislila svojega menedžerja« in ali bo »prijavila samostojno podjetništvo«. Zvrstile so se predstave o mobitel prostitutkah, »naših«, »slovenskih prostitutkah«, ki da se prostituirajo zgolj zaradi denarja. Druga plat bipolarne zgodbe je pridobila prostor v medijih z referendumsko pobudo. Aleš Primc in skupina volivcev so poudarjali, da je prostitucija tvegana in rizična dejavnost »tako z zdravstvenega in socialnega kot z vidika javne varnosti« in da bi s sprejemom zakonskih sprememb zelo verjetno prišlo do »porasta prostitucije« in »nenadzorovanega širjenja različnih, predvsem spolno nalezljivih bolezni«. Te izjave so klasični primer širjenja nestrpnosti s sklicevanjem na domnevno vseobsežnost nekega pojava, ki naj bi se tako razširil, da bi ogrozil vse prebivalce in oskrunil javno moralo. Mediji so povzemali mnenje poslanca Janeza Drobniča (NSi), ki je prostitucijo označil za »nečastno dejavnost« in dodal, da »trgovina s telesom in dušami ne sodi v področje takšnega reguliranja«; moralo bi po mnenju predlagateljev domnevno morali zaščiti tudi zaradi »nevarnosti«, da bi »osebe, ki se vdajajo prostituciji, svoje storitve ponujale tudi na cesti, ob šolah, šolskih poteh in otroških igriščih«. V oddaji Trenja na POP TV smo slišali tudi, da naj bi se prostitucija »če se jo spusti z vajeti, zagotovo še bolj razširila«, da naj bi Slovenija v prihodnje postala »država spolnega turizma« in da prostitucija pomeni »nekaj slabega« (Aleš Primc). Prostitucija naj bi bila »patološka praksa« in dekriminalizacija naj bi zanjo pomenila »zeleno luč«, Slovenci pa da »tavamo v temi, ker ne vemo, ali je prostitucija družbeno dobro ali zlo« (Alenka Pavlin, SDS). Prostitucija je po tej drugi plati razumljena kot vseobsegajoča grožnja, ki domnevno grozi morali in ogroža vse, še posebej otroke, ki bi prostitutke videli, jih opazili - kot da bi jih morali skriti, zanikati, da ne bi ogrozile »javne poštenosti«. Da je šlo pri liberalistični promociji dekriminalizacije prostitucije, ki se sklicuje na zaščito državljanskih pravic, dejansko za doseganje »točke nič«, kot je v Trenjih rekel Jurij Popov, je postalo očitno v razpravi o referendumski pobudi. Takrat se je pokazalo, da dekriminalizacija, kot se jo promovira, vendarle ni tako ne-moralistična, kot se je skušalo prikazati. Pokazalo se je, da se lahko zaščita državljanskih pravic različno razume v različnih kontekstih, odvisno od tega, katera argumentacija je v določenem kontekstu ustreznejša. Liberalistični zagovori so se znašli v defenzivi, ki je ustrezala kontekstu: Jakič je začel reproducirati moralistične predpostavke, sicer značilne za drugo stran: »le malo je cestne prostitucije, ki bi vznemirjala javnost z javnimi manifestacijami ter motila javni red in mir«. Liberalistična dekriminalizacija je postala moralistična. Jakič je dodal podatek, o katerem se praviloma ni govorilo, da zakon o prekrških zoper javni red in mir v 11. členu še vedno inkriminira pocestno prostitucijo, saj določa, da se kaznuje tisti, ki na »javnem kraju krši javno moralo«. Po tej analogiji se dekriminalizacija lahko bere tudi kot politika »skrivanja« prostitucije, ki ima za predpostavko, da je prostitucija nemoralna. Jakič je povedal tudi, da »organi pregona le redko intervenirajo v primerih prostitucije, saj je nivo prostitucije v Sloveniji visok«. To je na okrogli mizi Problemi in dileme prostitucije v Sloveniji in tudi v Trenjih potrdil Iztok Suhadolnik z Uprave kriminalistične policije, ki je rekel, da se zakonsko določilo o zaporni in denarni kazni za vdajanje prostituciji v večini primerov v praksi ni izvajalo. Pobudniki so dekriminalizacijo reducirali na zakon, ki se v praksi ni izvajal, mediji pa so popularizirali liberalistično predpostavko, pri čemer do širše razprave o dekriminalizaciji (še) ni prišlo.

Profesionalka v Mladini, samohranilka v Jani
Poleg medijskih poročil o stališčih zagovornikov in nasprotnikov dekriminalizacije so nekateri mediji objavljali odgovore žensk, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Izrazito nasprotni sta, na primer, reprezentaciji, objavljeni v Mladini in Jani v člankih »Grdi seks in lepe besede: Iskreni pogovor s profesionalko, ki dobro ve, zakaj slovenski moški zahajajo k prostitutkam in česa si najbolj želijo« in »Slast dopoldanske ljubezni«. Prvi članek promovira trdno ekonomsko pozicijo, ki jo novinar (Max Modic) že znano zagovarja in po kateri so prostitutke profesionalke, ki vejo, kaj hočejo, ki seksajo za denar in pri tem zelo dobro zaslužijo. Članek, objavljen v Jani, na drugi strani in najbrž v skladu z uredniško politiko revije poudarja materinsko vlogo prostitutke, odgovorne ženske, ki mora predvsem skrbeti za otroka. Novinar Mladine je predstavil prostitutko kot »profesionalko«, ki »zgleda sedem let mlajša, kot je v resnici,« ki »se ne spreneveda«, za katero je »čas zelo pomemben« in pri kateri ne moreš »blefirati«. Na drugi strani je novinarko Jane (Žana Kapetanović) presenetila »prijetna lepa ženska, nenaličena, oblečena preprosto in mladostno - niti najmanj izzivalno«. Novinarja Mladine je zanimal seks in njen odnos do seksa in do strank, v Jani je poudarek zgodbe na zasebnosti matere samohranilke. Neimenovana sogovornica Mladine je v rednem delovnem razmerju in se prostituira iz čiste ekonomske koristi, ker ji »država odžira davke«, Maja, sogovornica Jane, je »samohranilka, ki ni končala šole in je v službah doživljanja ponižanja«, prostitutka pa je, ker ni »zaslužila dovolj za potrebe majhnega otroka«. Ekonomistično pretiravanje na eni in požrtvovalno materinstvo na drugi strani. »Profesionalka« v svojem delu ne vidi »nobene filozofije« in preprosto »prodaja spolne usluge moškim, ki so brez žensk, daleč od svojih žen ali partnerk, in moškim, ki imajo žene, te pa ne zberejo dovolj poguma, da bi v postelji poskusile kaj novega«. Te so ženske, ki »med fukom ležijo kot plevel«. Po njenem mnenju gre preprosto za »fuk«, analni seks in za »fafanje, ki mora biti predstava«. Je »spolno osvobojena ženska«, ki ji ustreza, da veljajo »kurbe za moralni škart«, ker to zanjo pomeni več posla. Maja na drugi strani »nikoli ne uživa, posveti pa se užitku moškega«. Je materinska tudi sicer, pogosto je »zgolj terapevtka za žalostne in osamljene«, trdi, da moške goli seks odbija in da uživajo v »pozornosti, pogovoru in nežnosti«.

Ironija, ki to ni
Z vidika analize argumentacije sta zanimiva tudi komentarja »Prostitucija in puritanstvo« (Simon Tecco) iz Dnevnika in »In nedeljsko delo prostitutk?« (Boris Jež) iz Dela. Komentatorja na eni strani bolj ali manj posredno kritizirata slovensko zadrtost, predstavo o čistunstvu in izogibanju »neprijetnih tem«, na drugi strani pa iz argumentacije, ki jo ponujata, avtorja producirata to isto moralistično pozicijo, še več, proizvajata nestrpne izjave. Tecco začne: »Bilo je zgodaj spomladi ... na periferiji ... Torina. Skupaj z ženo in sedemletnim sinom sem bil na potepu ..., ko smo ... uzrli ... ženske in transvestite vseh barv in ras, oblečene le v spodnje perilo ali nekaj temu podobnega ...« Ustvarjanju »dramske napetosti« na začetku komentarja sledi stališče, tipično za moralistično recepcijo prostitucije, ki sicer generira zavračanje: »Najbolj začuden je bil moj sin in radoveden, kaj pravzaprav počno te ‘gospe’ in ali jih ne zebe, ko so tako pomanjkljivo oblečene.« Avtor doda: »Hvala bogu, v Sloveniji takih prizorov ni in si jih tudi ne bi želel. Vendar ne zato, ker bi menil, da je treba prostitucijo prepovedati in kaznovati, ali zato, ker bi verjel, da je v Sloveniji ni, temveč zaradi človeka ponižujočega pogleda na množico ljudi, ki na Zahodu prodajajo svoje telo, zaradi česar se mi preprosto smilijo«. Tu gre za logiko opravičevanja v slogu, saj nisem, veste, proti prostituciji, kateri, absurdno, sledi, da gre ravno za to, da avtor razvija ravno stališče zavračanja. V nadaljevanju kritizira slovensko puritanstvo, zagovarja dekriminalizacijo in se čudi pobudnikom referenduma. Na eni strani razmišlja o različnih modelih, ki urejajo prostitucijo, omenja prostitucijo kot storitveno dejavnost, na drugi strani pa govori o »družbenem madežu«, »neprijetnih temah« in ženskah, ki da niso »zdrave«, ker preprosto ne morejo uživati v »samouničevanju«. Jež skuša biti na eni strani »ironičen«, ko govori o prostituciji kot o »ekonomski dejavnosti«, tudi »legalizaciji prodajanja ljubezni«, »referendomaniji« in »veselju«, ki naj bi ga vse to povzročalo. Po drugi strani umesti prostitucijo k »zapletenim rečem«, »nravstvenim vprašanjem«, med katerimi omenja »poklanjanje sperme« oziroma »človeške izločke« (v primeru referenduma OBMP je po Ježu šlo za to, da »ljudstvo neporočenih žensk ni osrečilo s poklonjeno spermo«), »sumljiva nagnjenja in podobne dekadentnosti«. Prostitucija je za Ježa najprej biznis, nato postane nekaj sumljivega in dekadentnega. Prostitutke pa avtor loči na tiste, ki jih poimenuje »uboge ženske, s katerimi naj bi se ukvarjale socialne delavke«, »nesrečne ženske«, ki si »s svojim telesom služijo kruh« »revice, ki jim ne preostane nič drugega«, in tiste, ki jih poimenuje »dame, ki so odkrile praktično pot do denarja«. V maju in juniju, v času parlamentarne razprave o dekriminalizaciji prostitucije in referendumske pobude proti, so tiskani mediji ves čas ponavljali iste ali podobne izjave istih političnih akterjev. Argumenti so se iz parlamenta prenesli v medije. Bipolarne postavitve so bile predstavljene na različnih nivojih: dekriminalizacija in proti njej, delitev prostitutk na domače in tuje, na profesionalke in »revice« ali podjetne dame in matere samohranilke. V Mladini je prostitutka brezosebna poslovna profesionalka, v Jani ljubeča mati, ki je zaščitniška tudi do svojih strank. Komentarji so praviloma prispevali k raznim stereotipnim poenostavitvam, ki so jih različni akterji uporabljali za dokazovanje svoje enoznačne razlage.

Viri:
»Jelinčič: Več seksa, manj neumnosti«, Delo, 28. maj, str. 2.
»Jakič razočaran nad lažmi«, Delo, 7. junij, str. 2.
»In nedeljsko delo prostitutk«, Delo, 9. junij, str. 3.
»Prostitucija ne bo več prekršek«, Delo, 9. julij, str. 2.
»Prostitucija in puritanstvo«, Dnevnik, 21. junij, str. 25.
»Podjetniška priložnost - Prostitucija d.o.o.«, Dnevnik, 29. maj, str. 3.
»En korak naprej in trije nazaj«, Dnevnik, 4. junij, str. 5.
»Prostitucija d.o.o.«, Sobota, 7. junij, str. 14.
»Slast dopoldanske ljubezni«, Jana, 10. junij, str. 24-26.
»Dekriminalizacija zdaj!«, Mladina, 2. junij, str. 32-33.
»Grdi seks in lepe besede«, Mladina, 9. junij, str. 26-27.
Trenja, POP TV, 12. junij.

izpis

Olga Cvetek

Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Novinar ni voajer, ki bi se naslajal nad nemočjo žrtve in spolnimi posebnostmi storilca, prav tako ne popisuje z užitkom vseh anatomskih lukenj - Z opisom nasilnih dogodkov senzibiliziramo javnost
Nasilje prav nikogar ne pusti čustveno neprizadetega. Tudi novinarka ali novinar, ki, denimo, poročata o nekem dogodku ali predkazenskem oziroma kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, življenje in telo ter zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (prav v teh treh poglavjih kazenskega zakonika je zajetih največ dejanj, ki vsebujejo takšno ali drugačno vrsto nasilja), nimata lahkega dela, saj poleg pravnih, moralnih oziroma etičnih norm upoštevata tudi druge omejitve. Pri tem je še posebna skrb posvečena zaščiti žrtev kaznivih dejanj, medtem ko se o pomoči in strokovni obravnavi storilcev teh kaznivih dejanj piše le poredko, pa še to največkrat v povezavi z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s to problematiko. Prav na račun pisanja o vsakovrstnem nasilju, še posebno o postopkih zoper storilce spolnih kaznivih dejanj, se v zadnjem času na medije zliva vse več kritik. Nemalokrat povsem neupravičeno. Treba je poudariti, da vsak dober novinar in urednik upravičenih kritik ne bosta preslišala, saj se zavedata, da jima lahko pomagajo pri še boljšem delu, saj gre za silno občutljivo področje novinarskega dela. A pri pavšalnih pomislekih in hudih obtožbah, porojenih iz nepoznavanja novinarskega dela, bosta s povsem mirno vestjo samo zamahnila z roko. Seveda s tem nikakor ne trdim, da novinarji pri delu ne delamo napak, marsikdo med nami je že streljal kozle. Do največjih nesporazumov in težav v vsakodnevni novinarski praksi nedvomno prihaja zaradi razpetosti novinarjev med dve na videz težko združljivi zahtevi: med zahtevo, interesom in pričakovanjem po čimprejšnjem poročanju o določenem dogodku s področja kronike - ki je, mimogrede, v vsakem časopisu in mediju nasploh ena najbolj branih oziroma gledanih ali poslušanih rubrik - in med zahtevo in pričakovanji o upoštevanju omejitev in pravil pri novinarskem delu. Zaradi želje po čimprejšnjem poročanju o določenem dogodku - pogojujejo ga predvsem ostri roki za oddajo člankov v posameznih uredništvih - je včasih težko, če ne celo nemogoče preveriti prav vsa dejstva in podatke o določenem dogodku, tako da lahko že zaradi te objektivne omejitve pride do napak, zaradi naglice pa se nam včasih kljub povsem preverjenim in točnim podatkom zapiše nerodnost. To dejstvo tako zahteva že od samega novinarja, predvsem pa od urednikov, veliko več napora in odgovornosti pri pisanju in seveda objavljanju novinarskih prispevkov, pa tudi pripravljenost, da se za storjene napake opravičimo.

Ali zapisati podroben opis spolnega nasilja?
Ob očitku, da mediji poročajo o kriminaliteti v skladu s povpraševanjem občinstva in se namerno odločajo za najbolj krepke in spektakularne izraze, da si večajo naklado, si ne morem kaj, da ne zavzdihnem: o sveta preproščina. Vprašanje, ali je treba pri nasilju ali spolnem nasilju bralcu pomoliti pod nos natančen opis dogajanja, pa je že nekoliko bolj zapleteno. Podrobni opisi nikakor ne pozivajo k linču storilcev, saj se bržkone vsi strinjamo, da je treba opozoriti na pojav in ga tudi obsoditi, ne pa pribiti na križ konkretnega storilca, ki vse do pravnomočne obsodbe velja za nedolžnega. Najhuje pa zaboli pomislek, da gre pri podrobnih opisih spolnega nasilja za sproščanje patoloških instinktov oziroma za željo po ustvarjanju specifičnih odzivov pri bralcih. Novinar ni voajer, ki bi se naslajal nad nemočjo žrtve in spolnimi posebnostmi storilca, prav tako ne popisuje z užitkom vseh anatomskih lukenj. Čeprav se globoko strinjam, da je težko določiti pravo mero in mejo tovrstnega poročanja, pa po drugi strani kaznivega dejanja ne smemo odpraviti zgolj z enim stavkom, denimo, storilec je tri leta zlorabljal žrtev. Kaj to pomeni? Da si je dedek vsaj enkrat na teden posadil vnukinjo na koleno in jo gladil po ritki? Da jo je silil v gledanje pornografskih slik? Ali da jo je spolno zlorabil in najhuje posegel v njeno telesno integriteto? Ob takšnem skopem načinu poročanja javnost tega ne bi zvedela, »zbodla« bi jo le kazen. Kaj, samo pogojno kazen je dobil, bi se zgražali bralci, če ne bi v članku pisalo, da je storilec žrtev »le« otipaval (kar še ne pomeni, da je takšna vrsta spolnega napada zanemarljiva, včasih je prav tako huda za žrtev kot spolni odnos), na policijo in pravosodni sistem pa bi spet letele kritike o nesposobnosti. Zakaj pa so ga obsodili na sedem let, bi se spraševali vsi po vrsti, če ne bi članek razkril grozljivega početja storilca in trpljenja žrtve. Takšni suhoparni opisi bi tudi blagodejno vplivali na tisti del javnosti, ki noče sprevideti, da je nasilje družbeni problem, saj bi krepili prepričanje in številne mite, da se nasilje dogaja zgolj v najbolj problematičnih družinah. Zato je treba tudi z opisi nasilnih dogodkov senzibilizirati javnost. Prav poročila medijev namreč kažejo, da nasilje živi skupaj z nami, zato si pred pojavom ne gre zatiskati oči.

Med interesom javnosti in pravico posameznika
Ali je naključje, se Dragan Petrovec sprašuje v študiji o obsegu in vplivu nasilja v medijih v Sloveniji, da v časopisih, ki jih je vključil v raziskavo, o spolnem nasilju najbolj veristično podrobno pišejo predvsem ženske. Da se pod poročila o policijski obravnavi kaznivih dejanj ali pod članke s sodišč oziroma tekstih o posameznih fazah sodnega postopka podpisujejo večinoma ženske, ni prav nič nenavadnega - razlog za to je treba iskati v kadrovski zasedbi posameznih redakcij kronike. Delo na kroniki še zdaleč ni priljubljeno med novinarji, saj zahteva celega človeka, pa tudi marsikakšno neprespano noč. Pisanje o tragičnih dogodkih, ko se za vsakim imenom skriva pretresljiva usoda, namreč pogosto zahteva svoj davek. Čeprav novinar z leti otrdi, vsak dober novinar pri pisanju dobrega članka, še posebno komentarja, ne bo potlačil svojih čustev, izkušenj ... Pri svojem delu mora iz dneva v dan razsojati med interesom javnosti in pravico posameznika, vendar pri tem ne sme zaiti v drugo skrajnost, da bi pravice posameznika povzdignil nad pravico do obveščanja in širjenja vesti ali obratno. Pravica do obveščanja, svobodnega izražanja in kritike je ena od temeljnih svoboščin vsakega človeka, vendar pa ne gre za absolutno pravico, saj jo omejujejo druge enakovredne človekove pravice. Zato je novinarjevo delo zaznamovano tudi z dilemo, kako določati mejo med dopustnim in nedopustnim. Pri tem ne gre prezreti, da mora novinar pri popisovanju spolnega nasilja dosledno izpuščati podatke, ki bi lahko razkrili žrtev, če gre za sorodstveno razmerje med storilcem in žrtvijo, pa tudi podatke o storilcih. Tu in tam me pokliče kakšen besen bralec, ker nisem napisala imena storilca, čeprav bi si zaslužil, da ga razkrinkamo. Tri četrt vasi ve, da je gospod ta in ta zlorabil hči, mediji pa ga ščitimo, ker je na visokem položaju, slišim očitek. Dragi bralec, udaril si povsem mimo: tisti hip, ko bom zapisala, da je storilec Janez Novak, bodo še preostala četrtina vasi pa še kdo izvedeli, kdo je žrtev - in takrat bodo ljudje za 12-letno Majo kazali s prstom. Kdo jo bo takrat zaščitil? In kdo bo strokovno pomagal storilcu, ko se bo po prestani kazni poskušal spet in spet neuspešno vključiti v okolje? To pa je že povsem druga zgodba, zgodba o črno-belih odzivih ljudi na nasilje.

izpis

Nikola Janović

Balkan v podobi
Reprezentacija balkanske popularne folklore v slovenskih medijih
Zdi se, da takrat, ko se na enem izmed medijskih nosilcev, ki strukturirajo našo slovensko (medijsko) javnost, zaznamo ali preberemo ali celo vidimo besedo Balkan, sproži vrsta verižnih asociacij. Večino teh asociacij lahko razvrstimo v dve skupini: asociacije z negativnim prizvokom, ki se nanašajo na Balkan v vojno-političnem diskurzu, in asociacije, ki se nanašajo na Balkan kot kulturno-življenjski fenomen. Obe asociacijski entiteti sta med seboj neločljivo povezani, saj sta v zadnjih letih del balkanskega vsakdana oz. samonikle logike življenja. Iz tega zornega kota je videti, da »branje« medijsko reprezentiranega specifičnega kulturnega segmenta balkanske kulture (na katerega se bomo osredotočili) - balkanske popularne turbo-folk kulture zahteva ne le poznavanje politike Balkana, ampak tudi razumevanje Balkana v strukturi - opoziciji do ne-Balkana. Ključ do razumevanja identitete »Balkana« je potrebno iskati poleg geografskih in časovnih entitet, ki determinirajo kulturno-ideološki pojem fantomske institucije Balkana, tudi v »mitu o Evropi«, s katerim je določeno samo mesto »Balkana« v strukturi.1 Mesto, ki ga zaseda Balkan v strukturi, je mesto drugega in drugosti, za katerega se vežejo številne negativne asociacije tipa: nacionalizmi, kriminalne združbe, krvave drame, agresivnosti, totalitarizmi, begunci, kršenje človekovih pravic idr. Navedeni »neobdelani balkanski material«, na katerem so diplomirale vse medijske hiše »nove in stare Evrope«, je v politični retoriki s pomočjo medijskega mesijanstva izkoriščen za rekonstrukcijo evropskih kognitivnih zemljevidov oz. kognitivnih zemljevidov bivših postsocialističnih držav. Evropska matrica institucije Balkana zato zahteva dvojno branje: (prvič) institucija Balkana je prikazana kot prvotni element odločilnega pomena za razumevanje in za določanje smisla v evropskem, zahodno-kulturnem verovanjskem ozadju in (drugič) deklarativno distanciranje od institucije Balkana deluje kot prestop meje, na osnovi katerega je (bil) mogoč »izstop« iz prostorskega in časovnega balkanizma. To sta dokazali tudi Slovenija in Hrvaška - državi bivše socialistične Jugoslavije, ki sta deklarativno zapustili balkanistično ideologijo omenjene balkanske institucije in pristopile k srednjeevropski instituciji skupnega kulturno-ideološkega prostora, ki danes ekskluzivno zastopa interese Evrope na Balkanu.2 Vprašanje je, ali je deklarativni politični izstop res prekinil (tudi kulturno) vez Slovenije z Balkanom? Odgovor na to vprašanje bomo poskusili podati s pojasnitvijo retorike »Balkana« - spontane ideologije kulturne reakcije, ki se je v Sloveniji začela sredi 90. let prejšnjega stoletja s ponovnim odkrivanjem »balkanske godbe« kot differentie specifice, ki se je udomačila v krogih medijske alternative3 - kulture odpora do nacionalne kulturne redakcije, ki je poskusila s popularnim tiskom (s proizvodnjo javnega mnenja) zagotoviti kulturno hegemonijo tj. etno-nacionalistično zasnovo slovenske države.

Medijska uporaba Balkana
(Slovenska) politika medijske (tabloidne in kakovostne) kulture pod taktirko ekonomsko-politične strategije je nedvomno v letih po osamosvojitvi spodbujala in legitimirala nove popularne medijske oblike, ki naj bi ustrezale novim oblikam družbenosti. Kulturne reprezentacije kot posredovana popularna kultura, bodisi kot funkcija informiranja bodisi prepričevanja, so bolj ali manj odigrale pomembno vlogo pri (pre)oblikovanju posameznih in kolektivnih kulturnih identitet s tem, da so z medijsko naracijo določale pogoje vključitve in izključitve, identifikacije in razlikovanja.4 Zunanji svet, svet zunaj okvirov nacionalne kulture in države, je (bil) v medijih v skladu z takratno ideologijo reprezentiran na način drugega in na način drugosti.5 Ta način reprezentacije tujega oz. ne-reprezentacije balkanskega v žurnalizmu je bil poskus oblikovanja lokalne skupnosti, ki naj bi sestavljala del t. i. istosti kot konsenzualne nacionalne skupnosti enakomislečih. Vzpostavitev javne kulture enakosti in istosti se je v devetdesetih letih pokazala kot narativna konstrukcija populističnih podob in vrednot, ki so jih promovirale javne osebnosti - pomembni posamezniki domače srenje (medijske osebnosti, politične osebnosti, nosilci moči idr.), ki jih je medijska strategija prikazovala kot navadne ljudi, čeprav so bili prepoznani in priznani kot pripadniki/predstavniki lokalne zvezdniške skupnosti.6 Poenotenje skupnosti, torej brisanje notranje meje tujosti7, je bilo mogoče le s simulacijo kulturnega konsenza, ki naj bi izključeval vse etnično drugo iz našega načina življenja. Na ta način se lahko lokalno medijsko občinstvo - kulturno heterogeni mi (akterji, porabniki), preko diferencijacije/razlike umesti v prostor interpretacijskih vsebin, ki ga oblikujejo medijski teksti. Reprezentacija drugega in drugosti naj bi v tem smislu delovala tudi kot varovalo pred drugim, varovalo pred skupno tujostjo, ki jo predstavlja množica reprezentiranega, na primer balkanskega.8 Toda prav na tem mestu je vzniknilo problematično polje drugosti - balkanoskosti in njegove reprezentacije v slovenski (medijski) javnosti. Izvrženje balkanske (kulturne) drugosti, konstituivne druge prvine v slovenski nacionalni identiteti, iz slovenskega javnega (medijskega) prostora na eni strani in ustvarjanje množične reprodukcije stereotipov o balkanskosti na drugi strani se je izkazalo za notranje politično nujnost po distanci do vsega balkanskega, jugoslovanskega oz nekoč skupnega, s katero bi se pridobilo priznanje o naši slovenski ne-balkanskosti.9 »Slovenski kulturni nacionalizem« je zato nepisana tabu tema, ki je po zaslugi medijev ostal v senci balkanizma - balkanskih nacionalizmov po razpadu skupne države. Zanimiva in aktualna tema za sociološke in druge razprave, ki poskušajo osmisliti fenomen nacionalizma z uporabo primordalističnih in modernističnih teorij, je pripeljala do dveh dejstev: narod se vzpostavi skozi načelo diference in na način zgodovinske hibridizacije. Hibridizacija v tem smislu izključuje čistost naroda, na primer fantazmagorični in metafizični »obstoj slovenstva«, tj. večne nacionalne identitete, saj ga misli na način zgodovinske fiksacije (prepoznanje in priznanje Slovencev s strani drugih tj. Neslovencev) mešanih in kompleksnih zgodovin, kultur, identitet, etničnih skupin idr. Takšna dekonstrukcija slovenske narodne ideologije (osamosvojitve 1991) - fantomske entitete kolektivne identitete - kaže, da nacionalizem ni nič drugega kot zgodovinsko kulturna formacija.

Balkan vrača udarec I
Razbijanje slovenskega nacionalizma/kulturnega hegemonizma se je zgodilo znotraj okvira slovenske kulture oz. države prav z retoričnim učinkom tiste fantomske enititete Balkana -mišljene v njenem kulturniškem pomenu. Revival »Balkan scene« ni povzročil le vrsto ideoloških in simbolnih konfliktov, temveč je tudi nekatere praktične in nujne spremembe potrebne za dojemanje segmenta popularne kulture, ki se implicitno veže za Balkan kot geografsko-časovno entiteto. »Balkan« je v Sloveniji heterogeni označevalec v polju kulture, ki je in še dominira nad vsemi glasbeno-žanrskimi zvrstmi s področja Balkana (ex Jugoslavije). Balkan tako v sebi označuje pop, rock, etno, folk …, torej je skupni označevalec za balkansko popularno sceno, ki je za Slovence in Slovenke diametralno nasprotna danes dominantni globalni zahodni sceni v slovenskem medijskem diskurzu. Naklonjenost dela slovenske, večinoma multikulturne in nacionalno neobremenjene mlade populacije - subkulture »Balkan sceni«, je lahko prepoznan kot »alternativni« odgovor zahodnemu globalno potrošniškem in slovenskemu nacionalističnemu diskurzu.10 Balkan scena je našla svojo »sceno« v multi-kulti Sloveniji, kjer so vsi tisti »medijsko označeni čefurji« in njihovi (slovenski in neslovenski) simpatizerji spontano oblikovali popularni diskurz in izrazili svojo pripadnost s participacijo na Balkan žurih, koncertih in zabavah v diskotekah. Balkan scena je tako dobila svoj »subkulturni status«.

S turbofolkom v EU ali Balkan vrača udarec II
Rehabilitacija »Balkan scene« je nedvomno pomenila odkritje nove tržne niše, ki jo tvori množično medijsko-potrošniško občinstvo - občinstvo izdiferencirane popularne kulture, ki v svojih praksah prestopa bodisi meje okusa bodisi meje žanrske kulture in na ta način tvori občinstvo/potrošnike, ki se diferencirajo glede na uporabo oz interpretacijo kulturnih reprezentacij.11 S tem je povezana zgodba »Balkan scene«, ki se je v zadnjih letih izdiferencirala glede na trg balkanske glasbene produkcije, na katerem sta resnično popularna le dva glasbena žanra - balkanski etno in balkanski (turbo)folk. Balkanski etno je v shemi popularnosti globalnega zanimanja za etno glasbo nasploh dosegel evropsko/svetovno popularnost z glasbo balkanskih etno gurujev, ki so redni gosti evropskih festivalov.12 Turbo-folk-glasba izpeljana iz etno-narodnega melosa z močno simbolno investicijo pa je sproducirana po vzoru MTV in je tržno usmerjena ter reprezentirana najprej na področju bivše Jugoslavije v času državljanske vojne, da bi s pomočjo medijsko-glasbene industrije, televizijske in popularne tabloidne kulture danes poskušala preseči balkanske nacionalne okvire in se uveljavljati tudi na evropskem zahodnem trgu.13 Oba glasbena žanra sta tudi dejansko prisotna v Sloveniji in zaradi tega tudi medijsko reprezentirana v slovenskem medijskem diskurzu.14 To nedvomno pomeni, da je slovenski popularni in novičarski tisk prelomil z nacionalno politiko odločanja in uvrstil tovrstno glasbeno produkcijo in njene nosilce/izvajalce, ki so del t. i. »balkanskega zvezdništva«, v rubrike bizarne globalne scene. In če je to res tako, potem pomeni, da t. i. Balkan kulturo - recimo etno in turbo-folk kulturo - zastopajo in preko zastopništva proizvajajo njeni predstavniki, ki so tekstualno in vizualno reprezentirani v javnih medijih. V tem kontekstu produkcije zvezdniških podob nas zanima predvsem reprezentacija balkanskih zvezd v slovenskih popularnih medijih.

Balkanski zvezdniąki diskurz v slovenski medijski kulturi (analiza)
Velik del medijskega diskurza v Sloveniji kolonizirajo »Slavni«. V grobem lahko kategorijo Slavnih sistematiziramo na domače zvezdnike in globalne zvezdnike, med katerimi prevladujejo zvezdniki tovarn sanj - globalne svetovne filmske in kulturne industrije, katerim najpogosteje družbo delajo reprezentativni posamezniki iz sveta politike in gospodarstva. Domači zvezdniki oz reprezentativni posamezniki slovenske družbe so po potrebah/transformaciji slovenske javnosti postali akterji znotraj diskurza političnih in komercialnih interesov medijev in lokalne kulturne industrije. Navsezadnje lahko rečemo, da je slovenska javna kultura medijsko oblikovana in posredovana na način reprezentacije (domačih in tujih) slavnih, s katerim učinkuje na transformacije/konstitucije individualnosti in družbene kolektivnosti v določenem časovno-geografskem/zgodovinskem obdobju. S tem smo določili opoziciji bližine (EU : SLO), nismo pa določili pozicije balkanskega zvezdništva, ki izstopa iz klasične politike in poetike medijske kulture. Balkanska (geografska in ideološka, pa tudi kulturna) bližina je bila na začetku postavljena v razmerje oddaljenosti, danes pa ima poseben medijski status, kar zadeva njeno kulturno dimenzijo. Poseben status lahko opredelimo z optiko fascinacije, prav zaradi obeh prisotnih dimenzij oddaljenosti/bližine - zaradi skupne nekdanje bližnje zgodovine, skupne slovanske kulture in skupnih (političnih) interesov. Tako je (slovenski) popularni tisk na nek način ironično obremenjen s produkcijo balkanskih zvezdniških tekstov, kjer so obravnavane balkanske politične in nepolitične realnosti - razni škandali, kriminalne in politične, zasebne in javne, trivialne in popularne vsebine poenoteno - kot projekcije balkanskih idealov in vrednot. V tem primeru gre za simptomatično branje balkanskega diskurza.15 Diskurzivni režim, v katerem so reprezentirane balkanske zvezde, bolj ali manj tvorijo tabloidni in novičarski časopisi (Novice, Nova, Hopla idr.), nekateri internetni časopisi (Sonček idr.), nekatere revije (Mladina idr.), radijske postaje (Salomon, Radio Študent idr.) in nekatere oddaje slovenskih televizijskih postaj (Pop in, Extra, Nedeljsko popoldne …), torej tisti mediji, ki imajo dostop do slovenskih domov - do privatne sfere. Balkanski zvezdniški sistem je (tako kot Hollywood) prikazan kot metafora svobode, iracionalnosti in moči posameznika, kar pomeni, da so ti teksti dejansko diskurzi o individualnosti, kjer so zvezde reprezentirane kot določene subjektivitete, ki prihajajo iz mase ljudi in so tam za ljudi. Ti reprezentati balkanskega zvezdništva (omenjeni Ceca Ražnjatović, Jelena Karleuša, Stoja, Mile Kitić, Šaban Bajramović, Fejat Sejdić, Goran Bregović …) so na nek način tudi predstavniki okolja družbe in kulture, iz katere prihajajo. Torej so ključni element nacionalne skupnosti, glede na katero se vzpostavlja slovenska skupnost - mi. Vsi zgoraj navedeni mediji so si glede na svojo notranjo politiko različni. Njihova minimalna skupna točka pa je občasno poročanje zanimivih zgodb in mehkih novic o balkanski sceni v času aktualnega zvezdniškega balkanskega kulturnega dogodka v Sloveniji ali škandala povezanega bodisi s politiko bodisi s podzemljem. Takšna medijsko prenesena slika ustvarja podobo trivialnega nevarnega razposajenega Balkana, kjer prevladuje melodramatičnost zgodb, ki slikajo sliko nekega naroda (na primer ko govorimo o Ceci, govorimo o srbskem Hollywoodu, ko govorimo o Jeleni Karleuši, govorimo o plastičnih operacijah, ko govorimo o Esmi Redžepovi, govorimo o humani strani Balkana, ko govorimo o Bregoviću, govorimo o njegovem svetovnem uspehu, ko govorimo o Šabanu Bajramoviću, ne govorimo o romskih problemih v Sloveniji itd.). Prikazana slika je na nek način vedno ideološka, ne glede na to, katera konotacija - politična ali ekonomska - zajema prikazani material. Hkrati takšna povezava med medijem in drugimi družbenimi vidiki dejansko ostaja dvoumna in nedorečena, kar nam dovoli, da jo kot tako označimo za mitološko. Medijski stroj prikazuje balkanski svet, torej svet zunaj nacionalnega prostora, kot drugačen (primer) od globalnega in drugačen od nacionalnega, kar ustreza dvojici svet Okcidenta versus svet Orienta. To bi lahko tematizirali kot zvezo med popularnim tiskom in demokracijo, ki se čudi nad neko vrsto eksotike, ki se je ohranila v bližnjem še ne toliko nam doraslem sosedstvu - Balkanu. Čeprav ta eksotika ni reprezentirana na način humanosti in individualnosti v tolikšni meri kot domače zvezde, reprezentacija balkanskih na nek način zvezd sovpade z reprezentacijo vseh drugih zvezd, katerih skupna točka je tujost. (Bo Madonna Arkanova vdova? V: Lady, 10. 6. 2003, Madonna hoče biti Ceca. V: Hopla, 13. 6. 2003 ali Prva slovenska imitatorka Salome in »originalna« srbska pevka Jelena Karleuša - Salome hoče biti Karleuša. V: Mladina, 28. 4. 2003). Ta tujost pa ni nič drugega kot fantomska entiteta (o kateri smo že govorili), ki združuje pertinentne poteze, po katerih se prepozna, na primer, v našem primeru balkanska zvezda, s čimer določene kulturne konstelacije dobijo svoje naravne utemeljitve.16 V tem smislu je pomanjkljivost tabloidnega tiska njegova neinformiranost oz zmožnost stereotipne reproduktivnosti, ki izhaja iz samih strukturnih pogojev »visoko razvite« demokracije tiska in ni nič drugega kot pozitivna diskriminacija. Povedano z drugimi besedami: popularizacija novice dominira nad diskurzom demokracije. Medijska reprezentacija balkanskih zvezd je postavljena v prostor »tujih dežel«, ki jih karakterizirajo vrste družbenih problemov, nasilja, političnih spletk ipd., tj. ključni elementi prepoznavanja drugačnosti, s katerimi je »onemogočeno« skupno izkustvo kot vrsta empatije (saj oni niso mi). Opisani učinek, ki naj bi ga dosegel pisec scenarija, po katerem naj bi diskurz bralcu besedila omogočil pravo spoznanje, da je objekt reprezentacije nosilec drugih vrednot, je izključitev tretjega na način ne izrekanja izključitve. Prav omenjena žurnalistična praksa na ta način omogoča vzpostavljanje lokalne identitete preko lokalnega odnosa do globalnega in z izključitvijo tistega bližnjega, nekoč skupnega - balkanskega. Konstrukcija »Balkana« v slovenskih medijih nikakor ni enoznačna. Lahko bi rekli, da delitev poteka glede na žanrsko opredelitev, torej glede na pripadnost etno ali turbo-folk »sceni«. Razlika je več kot očitna (primer) tako narativno tako tudi vizualno. Guruji in gurujke etno glasbe so vzpostavljeni kot nosilci avratičnosti svojega dela, s katerim sporočajo »narodne zgodbe«.17 Izpostavljeni so njihovi uspehi, kvalitete in njihove svetovne razsežnosti večinoma v primerjavi z drugo podobno zvezdo, kar dejansko ni nič privatnega, osebnega. Njihova osebna življenja niso zanimiva, zanimive so le zgodbe, ki jih sporočajo. Te zgodbe dopolnjujejo slike - vizualni materiali, s katerimi je dosežena popolna konstrukcija. Prav ta ikonografska podoba predstavlja zvezdniški outlook, ki je pomemben za bralčevo (ne)razumevanje, da »on nije odavde«. Tako vizualni material naturalizira podobo zvezdnika, delo ideologije mu pripiše mesto/kraj, kamor spada - nek konkretni kraj zunaj Slovenije. V ta kraj je postavljena tudi zvezda turbo-folk scene, le da je taki zvezdi s tekstom in vizualizacijo pripisana druga konotacija.18 Narativno in vizualno gradivo, v katerem je reprezentiran balkanski turbo-folk - njegovi izvajalci in vrednote, deluje kot naracija, tj. kot neki partikularni kraj, ki zastopa neko občost - obči kraj.19 Na ta način ustvarja skupna verovanjska ozadja, iz katerih je videti predstavnik turbo-folka kot tipični (individualizirani) reprezent »Balkana v sceni« (na primer Karleuša). Celota - narativni del in vizualni del - je osredotočena na lastnost »tržnega blaga«, ki odstopa od normalnosti, običajnosti oz. vsakdanjosti našega kulturno-družbenega okolja. Reprezentirani so zvezdniško, čeprav je njihov zvezdniški sij pogosto prikazan v povezavi z njihovim škandaloznim privatnim življenjem, ki naj bi zanimal bralce. Torej: prikazani so skupaj s svojo signifikantnostjo, značilnostjo, po kateri so prepoznavni v domačem okolju in katera v drugem kulturnem okolju izstopa. Njihov pravi karakter tako ni dostopen oz. je dostopen le skozi javno zgodbo, saj le malokrat lahko beremo intervju, ki je dejansko narejen z »zvezdo«. Lahko bi rekli, da je zgodba o »posebnih zvezdah« zreducirana na zgodbo o »posebnih situacijah«.20 Občutek, ki naj bi nam ga pričaral tekst, je postavljen v razmerje do vizualnega materiala, ki v igri diskurza dominira ali variira in na ta način ustvarja ustrezen (vizualni) učinek. Od vizualnega materiala je tako odvisen referenčni okvir (na primer Ceca, Karleuša), ki v polju verovanja (slovenske) družbe/kulture ustvarja skupaj z verbalno pripovedjo pogoje razumevanja oz. konstruiranja pomena skozi branje teksta. Fotografija tako konstruira določen background, ki pa je dejansko privilegirana glede na tekst. In prav to konstruiranje pomena je prvotno v medijski kulturi, saj dokazuje »popularno kulturni pristop«, ki dejansko vpliva na okus in ugodje/neugodje pri recepciji konstruiranih pomenov. V grobem povedano, balkanski diskurz gradi način pripovedovanja »novic«, ki je lahko prepoznan kot način aktivne manipulacije ter uporaba vizualnega senzacionalizma (stas in ne glas …). K fascinantnosti popularnega žurnalizma (ko gre za poročanje o »turbo-folk Balkanu«) sodi ugotovitev, da je pomen mogoče interpretirati le na osnovi medsebojne igre dominacije teksta in vizualne podobe. Večinoma fotografija naredi reprezentirano zvezdo turbo-folk glasbe nenaravno, ki potemtakem deluje kot neka oseba, ki ni taka, kot smo vsi mi (saj dejansko ne more biti podobna nam, ker je res drugačna). Po drugi strani pa fotografija deluje kot fiksacija, ki določeni zamrznjeni moment vedno reprezintira na način določenega (fotografskega) žanra. (Balkan) žanr je potem reprezentacijski režim, v katerem je prepletenost polj (političnega, zvezdniškega, podzemlja …) »recept« - retorika prispevka, s katero naj bi bil dosežen učinek pri fiktivnem občinstvu.

Vzpostavljanje kulturne distance
Vprašanje »Kako bo Balkan prišel v Evropo?« vsebuje že implicitni odgovor - Balkan je vselej že Evropa, čeprav je drugo Evrope. Slovenski (medijski) nacionalizem je prav prek tega Drugega (balkanskega) pristopil k Evropi, se vzpostavil in živel do trenutka, ko je prav ta Drugi (Balkan) simbolno sprejet/prepoznan kot konstituivni element slovenske (kulturne) heterogenosti izzval prelom znotraj polja ideologije Slovenstva. »Balkan v podobi«: reprezentacija balkanske popularne folklore v slovenskih medijih - o balkanski popularni turbo-folk glasbi/sceni, ki jo producira in plasira v obtok, v javni slovenski medijski prostor, popularni žurnalizem, definitivno kaže na mehanizem mistifikacije in ohranjanja stereotipne (kulturne) podobe »Balkana«. V tem smislu gre za ideološko posebnost slovenskih profesionalnih institucionaliziranih proizvajalcev komercialne kulture, ki konkretne kulturne konstalacije drugosti - konstrukcije pomenov in podob o Drugih - prikazujejo z določenim namenom selektivno, kar je aktivna manipulacija, in na ta način vplivajo na recepcijo pripovedovanja, tj. na same pogoje komunikacije, vpete v vrsto raznovrstnih diskurzivnih praks, ki jih vzdržujejo s svojimi fiktivnimi odjemalci, sogovorniki, potrošniki. Glede na to so se vzroki za tovrstno strateško delovanje institucije popularnega žurnalizma pokazali v njegovi ideološki praksi, ki se je izkazala za nepogrešljivo pri vzpostavljanju določne (slovenske) kulturne identitete na način razlike, distance od tistega, kar po določeni politični ide(ologi)ji ne spada v polje »skupnega sistema« (mi, država, kultura).

Literatura
Althusser, L.: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: CZ, 1980.
Barthes, R.: Camera lucida. Ljubljna: SH, 1992.
Bell, A.: The Language of news media, Oxford: Blackwell, 1991.
Hall, S. and Du Gay, P.: Questions of Cultural Identity, London: Sage, 1996.
Hall, S.: Representations: Cultural representations and signifiying practices. London: Sage, 1997.
Gellner, E.: Nations and Nationalism. Oxford in Cambridge: Blackwell Publlishers ltd., 1983.
Močnik, R., 3 teorije. Ljubljana: cf*, 1999.
Močnik, R.: Alterkacije: Alternativni govori i ekstravagantni članci. Beograd: XX vek, 1998.
Woodward, K. (ur): Identity and Difference. London: Sage, 1997.


1 Zdi se, da uporaba geografskih pojmov (vedno) implicira pojme meja (meja na Kolpi), na katere se »lepijo« politične ambicije obrambe/ohranitve ali spreminjanja teh meja (schengenska meja). Meje kot geografske razmejevalnice zato ne ločijo in ne združujejo le različnih celin, ampak tudi različne kulture. Če sledimo M. Todorovi, bi lahko rekli, da se je (zgodovinsko gledano) izmišljanje Balkana (Imagining the Balkans, M. Todorova), njegovo geografsko in kulturno razmejevanje od Evrope začelo že v času Strabona in Tita Livija s predstavo o ločnici dveh svetov: sveta Helenov in sveta barbarov. Predstavo o Balkanu - »Balkanskem polotoku« - je tako zapečatil August Zeune na začetku 19. stoletja v svojem poskusu vzpostavitve znanstvenega zemljepisa, s katerim je (napačno) določil (severno gorsko) mejo, ki naj bi razmejevala Evropo od (otomanskega) Balkana. Na ta način vzpostavljena ideologija meje, tj. mejaška ideologija, je sproducirala ideologijo/mit o Balkanu in balkanizmu. Časovni pojem Balkan dopolnjuje geografsko predstavo o Balkanu in se veže na »čas zaostalosti«, ki je Balkanu pripisan v času otomanskega imperija. »Balkan« od takrat ne more več označevati napredne progresivne Evrope, temveč le (časovno) zaostali in primitivni Balkan, ki meji na Evropo (ki jo Asian Dub Foundation imenujejo kar »fortress Europe« na svojem novem nosilcu zvoka Enemy of the Enemy …). Balkan torej označuje mesto križanja dveh časov, dveh geografskih področji in (dveh) kultur. Zato sprejemamo, da je mit o Evropi sestavni del mita o Balkanu in obratno. Evropa se je kot progresivna, moderna in zahodnjaška vzpostavila na račun Balkana, ki pa se od Evrope »razlikuje« po svoji balkanskosti (južnjaškosti), nazadnjaškosti (glej M. Todorova).
2 Več o Balkanu v strukturi v Močnik R. (1999): 3 teorije, cf*, Ljubljana in (1998): Alterkacije, XX. vek, Beograd.
3 Medijska alternativa je v Sloveniji slabo zastopana, saj obstajata le dva »resna« zastopnika: Radio Študent (nekoč z oddajo Aide Kurtović Nisam ja odavde in danes z oddajo Roma Drumo) in tednik Mladina (fasicnacija z vso balkansko kulturno-politično produkcijo), ki posvečata pozornost tovrstnim vsebinam.
4 Takšno delovanje potrjujejo primeri slovenskih tabloidnih časopisov (Jana, Lady), ki so se po osamosvojitvi distancirali od »zgodb«, tj. reprezentacij kulturnega življenja tistega dela Balkana (ex Yu, Srbija ipd.), s katerim so bili v ideološko-kulturnem konfliktu. V tem smislu je nedvomno šlo za medijsko etnično čiščenje slovenskega žurnalizma od t. i. jugoslovanstva in vzpostavljanje lokalnih stebrov slave - družbene in medijske elite v Sloveniji (Sašo Peče pred matičarjem: Usodni da dahnil sede. V: Lady, 2. 7. 2003, Janez Škrabec, štiridesetletnik; Poslovnež novega tisočletja, Artur Štern odšteva dneve: Še malo, pa bova rodila! V: Lady, 25. 6. 2003 idr.) v kombinaciji z evropsko/svetovno medijsko reprezentirano elito (Španska princesa Elena: Otroka izgubila, moža odslovila. V: Lady, 16. 7 .2003, Angleški ministrski predsednik se je z družino napotil na pivo: Blair je imel privide ali Christine Aguilera: Dokazati želi, da ni puhoglava tepka. V: Hopla, 4. 7. 2003 ipd.).
5 Vsekakor je treba narediti razliko med medijskim odnosom do globalnega drugega in balkanskega drugega - Kaj se dogaja z Whitney Houston? V: Lady, 25. 6. 2003 (slika na kateri W. H. joka ob reki Jordan v Izraelu) versus Film o Ceci: Bo Madonna Arkanova Vdova? V: Lady, 18. 6. 2003 (tekst opremlja fotografija Cece, ki jo straži »specialec« vojak v maskirni uniformi in snema televizijski snemalec).
6 Konstrukcije domačih zvezdnikov: Pika: Sporočilo nekega videza. V: Eva, julij 2003, Monika in Zmago (pred poroko). V: Kaprica, junij 2003, Natka Gerľina, poslovna ženska: Nisem zapeljivka! V: Eva, februar 2003 itn.
7 Glede na to, da je Slovenija hibridna država sestavljena iz različnih kultur, etničnih skupin, mnogoterih identitet, je (bila) strategija medijev usmerjena k poenotenju teh razlik znotraj skupnosti na način pozitivne, ampak še vedno diskriminatorne reprezentacije drugosti. Glej Močnik, 3 teorije (1999), str. 141: To je izbira med Evropo in Balkanom. V: Dnevnik, 3. 6. 1995, ki implicira na »dejstvo«, da Sloveniji ni mesto na Balkanu (Slovenija ni na Balkanu).
8 Npr. slika iz Kluba 12 v Ljubljani, ob polnočnici na pravoslavni božič, na kateri sta prikazana fant, čigar hrbet krasi rdeč srbski grb in ki pleše po kolenih ter seksapilna punca, na kateri izstopata rdeča božična čepica in tigraste tanga spodnje hlačke. (Mladina, 13. 1. 2003)
9 ... od svetovne oz evropske politike in javnosti.
10 Hkrati je s formiranjem »Balkan scene« prišlo tudi do formiranja različnih civilnodružbenih gibanj, ki so v svojem strateškem delovanju glede na svetovno sistemsko situacijo in dogajanja izrazito protiglobalistična in v tem smislu podpirajo oz simpatizirajo z balkansko sceno (kot uporom proti zahodnemu oz boju za ohranitev balkanske identitete).
11 Med prvimi tržno usmerjenimi mediji so se odzvale radijske postaje: Salomon, Radio Študent in Radio Sraka, ki še danes na svojem radijskem sporedu oddajajo »Balkan sceno« - žanrsko nedoločen program, v katerem lahko slišite vse vse od yu rocka do turbo-folka.
12 Tednik Mladina je 26. maja 2003 v rubriki »godba« objavil prispevek pod imenom Ogledalo Balkana - top 7 srbske etno glasbe, med katere je uvrstil: Borisa Kovača in Ladaaba orchest, Orkestar Bobana Markovića, Biljano Krstić, Ognjena Popovića in prijatelje, Šabana Bajramovića, Braću Teofilović in Lajko Feliksa. Navedeni glasbeniki so »predstavniki« srbske etno glasbe, ki združuje vplive širše regije, torej tudi različne kulturne vplive - romske, madžarske, otomanske, alpske, ki šele naredijo »Balkanski etno«.
13 Zadnji poskus prodora turbo-folk glabe na evrospki MTV je povezan z imenom Jelene Karleuše, ki naj bi posnela v Grčiji album v angleškem jeziku za evropski in japonski trg. Več informacij na http://www.jelena-karleusa.tk/.
14 Največkrat se pojavljajo prispevki o balkanski etno in turbo glasbi v reviji Mladina, v nekaterih internetnih časopisih Sonček, Žvpl ter spletnih straneh televizijskih hiš (POP TV), veliko manj pa v nekaterih tabloidnih (Lady, Jana …) in »kakovostnih« časopisih. Vsekakor obstajajo izjeme, saj je novičarstvo zainterisirano za »zvezde« in zvezdništvo - ne glede od kod prihajajo.
15 Najboljši primer je srbska turbo-folk diva Ceca Ražnjatović, ki so jo slovenski mediji prikazali v stilu »Srbski Hollywood« ob sliki Arkana, okrožnega zapora in njune vile v Begoradu (Nova, 4. 8. 2003), Ceca gladovno stavka, Aretirali Svetlano-Ceco Ražnjatović (v obeh primerih je tekstovno gradivo opremljeno z identičnima fotografijama), Ceca znova na svobodi - vse na 24ur.com (POP TV).
16 V članku Za vse je kriva neuslišana ljubezen v Mladini, 17. 3. 2003, lahko preberemo primer naturalizacije balkansko-srbskih kulturnih konstelacij: »Če bi Srbijo sodili po pesmih, ki jih ljubijo njeni prebivalci, je to dežela bolečine in trpljenja, laži in prevare, neizpolnjenih upov in obljub, in vse to zaradi neuslišane ljubezni, ni pomanjkanja, kriminala, prevaranih varčevalcev, oguljafnih volicev, Srbija trpi zgolj in samo zaradi nesrečne ljubezni«, ki ga dopolnjuje članek v Novi, 4. 8. 2003, kjer piše, da je Ceca rekla, »da je gotovo zanimiva tudi za svetovno občinstvo, če jo ima rado 10 milijonov Srbov. Ni se zmotila … Živim brzo, al za tobom, polako ću ja da umrem.«
17 Primer: Koncert Esme Redžepove: … romska Diva …« v 24ur.com, Šaban Bajramović v Ljubljani: … njegov glas, občutek za glasbo in pristna ciganska duša so ostali nedotaknjeni vrhunski glasbeni zaklad svetovnega merila« na ŽVPL.com, ali pa Goran Bregović in Wedding & Funeral band: … Najvažnejša osebnost jugoslovanske rock glasbe in eden od najbolj priznanih glasbenikov v tujini na http://www.stagearts.si idr.
18 Primer: »Vojaški in politični turbo-folk: Razkošna poroka Željka Ražnatovića Arkana in Svetlane Cece Veličković februarja 1995 je simbolno zaznamovala zvezo med turbo folkom, občili pod nadzorom države in novo elito kriminalcev.« V: Mladina, 24. 3. 2003, Jelena Karleuša, silikonska ambicija: Vsekakor smo na svoje prišli tako ljubitelji srbskega etno popa kot plastične lepote. V: Sonček.com idr. Tekstualna gradiva so podprta z mo(g)očno vizualizacijo, ki si jo najbolj ogledate na spletnih straneh navedenih revij.
19 Balkan kot celoto, pa čeprav vemo, da je to nemogoče, saj je institucija Balkana tako kot vse druge institucije ne-cela.
20 Recimo na zgodbo o Cecinih glasbenih ambicijah v času preiskave umora srbskega predsednika vlade Đinđića.

izpis

Simona Bandur

Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Slovenski tiskani mediji so povezali umor srbskega premiera z znanimi srbskimi mitologijami in zgodovino - Povzetek iz seminarske naloge
Mitološke preinterpretacije, ki so prišle na dan po atentatu na srbskega premiera Zorana Đinđića, so se pojavljale ob številnih prelomnicah v zgodovini te države. Srbska mitologija pa se je velikokrat pojavila v slovenskih javnih občilih, zlasti pri poročanju o vojni na tem območju, še najbolj pa je bila izrazita ravno po atentatu na Zorana Đinđića. Srbija je spet postala žarišče svetovnih nevšečnosti, del Balkana, Srbi so bili opisani kot narod, ki ga (spet) čaka negotova prihodnost, Đinđić pa kot reformator, ki bi lahko deželo demokratiziral. Prvi odmevi na atentat v slovenskem tisku1 so povzdignili umorjenega premiera v narodnega junaka, še enega izmed mnogih, ki je želel popeljati narod v dolgo pričakovane boljše čase, a mu to kot mnogim njegovim predhodnikom ni uspelo. Slovenski tiskani mediji so Đinđića opisali kot prijatelja Evropske unije, kot voditelja, ki bo Srbijo popeljal z Balkana v Evropo, kot reformatorja in politika, ki bo obračunal s kriminalom, hkrati pa je veljal za nasprotje nekdanjemu predsedniku Slobodanu Miloševiću. Delo je poskušalo pojasniti atentat z razmerami, ki so vladale v državi: »Dejstvo je, da nosilci reform v nobeni državi niso najbolj cenjeni, saj gre za boleče operacije, ki so v obubožani, opustošeni, neočiščeni Srbiji usedlin starega režima še toliko bolj kritične in ki so na koncu pripeljale do atentata na premiera.« Po mnenju avtorja je imel Đinđić, ki ga je opisal kot karizmatično, bojevito, ambiciozno in pogumno osebnost, največ zaslug za rušenje starega režima in za izročitev Slobodana Miloševića haaškemu sodišču.2 Prvi odmevi Dnevnika na atentat so bili podobni, le nekoliko bolj senzacionalistični, saj je že na začetku povzel poročanje beograjskega dnevnika Blic, ki je dogodek primerjal z Marlonom Brandonom iz filma Boter. V nadaljevanju nastopa Đinđić kot bojevnik proti Miloševićevi diktaturi, kot srbski premier, ki si je zadnja tri leta prizadeval, da bi svojo državo popeljal v Evropo: »Đinđić je končal kot srbski Kennedy, kar je nekaj groznega, vendar to nikogar ne bi smelo prestrašiti v boju proti terorizmu in s teroristi …«3 Teden pozneje ga je Dnevnik v komentarju opisal kot racionalnega, samozavestnega, a dokaj nepriljubljenega politika, ki je najbolj zaslužen za to, da »ima Srbija po ‚zapravljenem‘ dvajsetem stoletju danes pred seboj težak, a vendarle jasen in nemara izvedljiv cilj: evropeizacijo in vstop v Evropsko unijo«.4 Slovenske novice so umor premiera prav tako poskušale pojasniti z njegovimi prizadevanji reformirati Srbijo in z njegovo prozahodno usmerjenostjo: »Nekateri menijo, da se je pač prehitro zaletel v reforme, ki bi Srbijo odmaknile od Balkana in približale Evropi. Mafiji zagotovo ni bilo všeč, ko je javno napovedal boj proti političnemu in kriminalnemu podzemlju. Lahko da je moral umreti zaradi očitkov, da se preveč prilizuje haaškemu sodišču za vojne zločine in da je nasploh za Srbe nič kaj značilno prozahodnjaško usmerjen.«5 Revija Jana je pri opisovanju premiera posegla še nekoliko dlje v preteklost in primerjala njegov pogreb s Titovim: »’Strašno’ je bila beseda, ki jo je bilo mogoče v dneh po atentatu najpogosteje slišati. Lahko bi rekli, da vzdušje močno spominja na 4. maj 1980, ko je umrl Tito. Kazalo je že, da so Srbi končno našli voditelja, nekoga, ki jih bo popeljal iz začaranega kroga balkanske norosti, prvega demokrata v zgodovini Srbije po drugi svetovni vojni. Moža, ki ga sicer niso imeli radi, a so ga globoko spoštovali.«6

Strah pred prihodnostjo
Večina člankov, ki so poskušali pojasniti vzroke atentata in napovedati njegove posledice, je izražala strah, kaj bo prinesel tragičen dogodek državi in nesrečnemu narodu, takšno poročanje pa je spominjalo na negotovost po Titovi smrti. Đinđićeva smrt je bila novo življenje za sovražnike; nova Srbija, pravna država, svobodna in miroljubna, brez Đinđića nima možnosti za razvoj in tako se bo spet vrnila na začetek. V medijih so odmevale izjave slovenskih in tujih politikov o zaskrbljenosti zaradi razmer v Srbiji, strah jih je bilo kaosa ...: »Za zdaj si nihče ne upa napovedati, kakšna bo prihodnost Srbije. /.../ Vprašanje je, ali bo včerajšnji umor zadostna streznitev za dokončni obračun s tistimi, ki bi radi Srbijo čim dlje obdržali v svetu, pogreznjenem v zločine različnih oblik, od vojnih do pouličnih. Po prepričanju mnogih je upanja vse manj.« 7 Časnik Finance je bil zaskrbljen zaradi morebitne upočasnitve reform in privatizacije v državi, ustavitve tujih naložb, vrnitve Đinđićeve prozahodne Srbije v preteklost. »Po uboju predsednika vlade Zorana Đinđića se v Srbijo plazi strah pred tem, da bi gospodarstvo, ki je komaj stopilo na pot reform, znova ohromelo.«8 Podobno se je tudi Večer v imenu srbskega prebivalstva bal, kaj ga bo doletelo po tragičnem dogodku: »Sicer vsega vajene Srbe je vendarle najbolj strah revščine, ki so jo dodobra izkusili v zadnjem desetletju in ki jo še vedno občutijo. Potem jih je strah inflacije, brezposelnosti, privatizacije, propada bank …«9 Iz te izjave je mogoče zaznati sklepanje avtorja o vdanosti ljudi v usodo, članek pa se enako pesimistično nadaljuje in konča z besedami študenta, ki si želi enosmerno letalsko vozovnico iz Srbije. Tudi Mladina je bila zelo pesimistična - po njenem pisanju je bil Đinđić edini srbski politik, ki je jasno govoril o vojnih zločinih in pod katerim je doživela Srbija redke razsvetlitve, hkrati pa je bil simbol Zla za nekdanje vodstvo, t. i. patriotske sile in mafijo. Samo zaradi njegove karizme, očarljivosti, znanja, poznanstev v tujini, energije in smisla za organizacijo je »The Serbia« postala znamka, prepoznavna daleč zunaj Balkana. Njegova smrt je tako novo življenje za njegove sovražnike, zato bo Srbija, v katero so ljudje verjeli, v nekaj mesecih postala črna luknja Balkana, je napovedal Petar Luković. »Želim si, da bi se motil, kakšna sreča, če ne bi imel prav, toda izkušnja življenja v Srbiji me sili, da priznam: brez Zorana Đinđića Srbija nima niti najmanjše možnosti.«10 Predvsem s čustvi nabito in dramatično je bilo opisovanje prihodnosti v Jani, ki je ocenila, da je atentat sporočilo državljanom Srbije, da je mafija močnejša od države in da nihče ne more vedeti, kaj ga utegne doleteti jutri. »Bojazen, nezaupanje, strah in nemir so čustva, ki so med Beograjčani zavladala v sredo po atentatu. Podobno vzdušje je bilo mogoče občutiti tudi ob številnih drugih dogodkih v zadnjem desetletju, ko sta v državi zavladala anarhija in kaos, ki ju je povzročila vladavina Slobodana Miloševića.« /…/ »Srbija je postala nevarno kaotičen kraj za življenje in idealno mesto za umiranje. V Srbiji vladajo ljudje, ki so navajeni na to, da razpolagajo s tujimi usodami. Že deset let so državljani Srbije priče številnih likvidacij, ki vse po vrsti ostajajo nepojasnjene.«11

»Srbija se ni nič naučila«
Čeprav je postal Đinđić simbol nove Srbije, ki ne obračunava z nasprotniki s silo, je bil hkrati tisti, ki je ljudstvu nastavil zrcalo, v katerem je lahko videlo podobo zapeljanega, ponižanega in obubožanega pripadnika nebeškega ljudstva, zato je bilo samo vprašanje časa, kot je zapisal Dnevnik, kdo bo prva žrtev med mladimi politiki, ki so oboroženi z znanjem in neobremenjeni z nacionalnim napuhom Srbom ponudili model sodobne, demokratične države.12 Narodu je bil namenjen tudi članek v Večerovi prilogi Sobota, v katerem avtor v uvodu citira srbskega pisatelja Dobrico Ćosića: »Mi Srbi smo nesrečen narod. Najboljši mladeniči so nam padli v vojnah za svobodo in zablode, zdaj pa smo najboljšega iz njegove generacije ubili Srbi sami.«13 Tudi drugi tiskani mediji so povezali dogodek z znanimi mitologijami, predvsem pa z zgodovino, torej podobnimi dogodki v srbski preteklosti - še najbolj pogosto je te primerjave uporabilo Delo. V Temi dneva je Peter Potočnik postavil tezo, da so umori s političnim ozadjem nekakšna stalnica sodobne, polpretekle in pretekle srbske zgodovine: »Pred skoraj 100 leti je bil v majskem prevratu ubit srbski kralj Aleksander Obrenović, prestol pa je zasedla kraljevska družina Karađorđević. Edino nasilna smrt kralja Jugoslavije Aleksandra I. v Marseillu leta 1934 morda ni bila rezultat medsrbskih obračunov, sporov in zarot.« Srbija je ostala, kot piše avtor, po atentatu brez najmočnejše politične osebnosti, kar dokazuje, da se iz svoje krvave zgodovine in sedanjosti ni prav nič naučila, in to je tudi njena največja tragedija.14 Podobno je Delo atentat primerjalo z umorom Johna Kennedyja pred 40 leti in Aleksandra Obrenovića pred sto leti - oba sta namreč poskušala povezati Zahod in Vzhod, vendar izpostavil nekatere razlike, med katere »prav gotovo sodi prepričanje nekaterih, da se še danes uresničuje svojevrstno srbsko prekletstvo, ki sega v zgodnje 19. stoletje in po katerem marsikateri srbski voditelj ni umrl naravne smrti. Jurija Petrovića Karađorđa, začetnika dinastije Karađorđević, je leta 1817 dal umoriti Miloš Obrenović, pred sto leti pa je bilo v oficirskem udaru konec tudi njegove dinastije.«15 Veso Stojanov je v Sobotni prilogi atentat primerjal z dogodki v novejši zgodovini in prav tako zapisal, da je Đinđića ubila dolga roka preteklosti, in sicer nesoglasja na vrhu, predvsem med Đinđićem in Koštunico, ki sta se sprla zaradi izročitve Miloševića Haagu; tudi v tem primeru Srbija opisana kot ozemlje, kjer nikoli ne bo miru in kjer se bodo vedno znova porajale krize, tako domače kot tudi svetovne.16 Nekakšen skupek vseh opisanih kategorij pa je komentar Borisa Ježa, prav tako iz Dela, z naslovom Frajerji iz Srpske kafane. Đinđić je v njem opisan kot proevropski politik, ki kratko malo ni spadal v srbsko zgodovino, Srbija oziroma Jugoslavija pa kot del Balkana, kjer je (bila) uporaba nasilja nekaj vsakdanjega: »Zgodovina Jugoslavije (ki je menda ni več) se pravzaprav začenja s političnimi umori. Najprej so v Sarajevu ustrelili avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, potem je šlo vse ‘po seznamu’.« Komentar se nadaljuje z moralno sodbo in nekoliko obtožujočim tonom. Umor premiera je po besedah avtorja morda zadnji povod, da iz ostanka ostankov Jugoslavije kaj nastane, a hkrati meni, da bi se moral narod pokesati: »Res pa je tudi nasprotno: da bi se moral nekdaj bratski narod zresniti, si priznati travmatične resnice, zlasti o svoji polpretekli zgodovini, se pokesati, zmoliti kak očenaš … Srbi tega očitno še zdaj niso zmožni, zato niti ne verjamem, da bodo smrt mladega, a sivolasega politika Đinđića vzeli zares.«17

Seznam vseh člankov, vključenih v pregled:
1. Celec, Boštjan (2003): Ustrelili so premiera Srbije, Slovenske novice, 13. 3.
2. Hočevar, Tone; Kramžar, Barbara; Lantal, Zdravko; Mašanovič, Božo; Marinković, Ilija (2003): Svet o atentatu na srbskega premera Zorana Đinđića, Delo, 4. 3.
3. Ilić, Aleksandra (2003): Mafija močnejša od države, Jana, 18. 3.
4. Jakovljević, Duško (2003): Smrt v Beogradu, Mag, 19. 3.
5. Jančič, Peter (2003): Ne želim strašiti, a atentat na Djinjića se ni zgodil daleč od nas, Večer, 15. 3.
6. Javornik Cajnko, Vita; Mihajlović, Novica; Ručna, Nataša (2003): V Srbiji strah pred gospodarskim kaosom, Finance, 13. 3.
7. Jež, Boris (2003): Frajerji iz Srpske kafane, Delo, 17. 3.
8. Korljan, Antiša (2003): Piratski cedeji - lakmus ekonomije po Đinđiču, Finance, 13.3.
9. Lorenci, Mirko (2003): Atentat, Večer, 13. 3.
10. Lorenci, Mirko (2003):»Lahko me ubijete, vendar bo ta država preživela«,Večer, 14.3.
11. Lorenci, Mirko (2003): »Kam si šel? Komu si nas zapustil?«, Večer, 15. 3.
12. Lorenci, Mirko (2003): Črna gradnja bo zrušena, Večer, 15. 3.
13. Lorenci, Mirko (2003): Mladi - edino upanje za pomlad, Večer, 17. 3.
14. Luković, Petar (2003): Trenutek resnice, Mladina, 17. 3.
15. Mandić, Tatjana; Senkovič, Zoran (2003): Srbski premier Djinjić žrtev atentata, Dnevnik, 13.3.
16. Mandić, Tatjana; Senkovič, Zoran (2003): Krvava kronologija, Dnevnik, 13. 3.
17. Mandić, Tatjana; Senkovič, Zoran (2003): Bilo je v zraku, Dnevnik, 13. 3.
18. Matvejević, Predrag (2003): Zgodovina zahteva včasih tudi takšne žrtve, Delo, 18. 3.
19. M. D. (2003): Đinđića ustrelil zemunski klan, Slovenske novice, 14. 3.
20. Mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo (2003): Dediščina preteklih zablod, april
21. Mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo (2003): Atentat, april
22. Merljak, Sonja: Potočnik Peter (2003): Množično slovo od Đinđića, Nedelo, 16. 3.
23. Potočnik, Peter (2003): Tema dneva: Nauk Đinđićeve smrti, Delo, 13. 3.
24. Potočnik, Peter (2003): Ostrostrelca ubila srbskega premiera, Delo, 13. 3.
25. Potočnik Peter (2003): Pod žarometom: Zoran Đinđić, Delo, 13. 3.
26. Potočnik, Peter (2003): Srbija zavita v žalost, Delo, 14. 3.
27. Potočnik Peter (2003): Mafija ali kdo drug?, Delo, 14. 3.
28. Potočnik, Peter (2003): Zadnje slovo od Zorana Đinđića, Delo, 15. 3.
29. Potočnik Peter (2003): Đinđića bo v vladi nasledil Živković, Delo, 17. 3.
30. Potočnik, Peter (2003): Je Đinđića ubil najeti morilec iz tujine?, Delo, 20. 3.
31. P. P. (2003): Tragična usoda vseh srbskih reformatorjev, Delo, 15. 3.
32. Senkovič, Zoran (2003): Nazaj na začetek, Dnevnik, 13. 3.
33. STA (2003): Svetovna javnost šokirana, Večer, 13. 3.
34. STA (2003): Janez Drnovšek: Tragični dogodek vnaša v Srbijo negotovost, Delo, 14.3.
35. STA (2003): Srbski tisk obtožuje Legijo, Večer, 14. 3.
36. STA (2003): Djindjić kot John F. Kennedy, Večer, 14. 3.
37. STA (2003): Zoran Djindjić: »Ubili me bodo!«, Večer, 19. 3.
38. Stojanov, Veso (2003): Dolga roka preteklosti, Delo, Sobotna priloga, 15.3.
39. Šetinc, Mile (29003): Smrt srbskega reformatorja, Dnevnik, 20. 3
40. Tarlać. Goran (2003): Kronologija atentata, Mladina, 17. 3.
41. Vidic, Tomo (2003): Znova leto nič?, Primorske novice, 15. 3.
42. Z. R., M. D. M., B. M., P. Š., B. H. K., I. M., (2003): Odmevi na uboj srbskega premiera Zorana Đinđića, Delo, 13. 3.
43. ZUR (2003): Ostrostrelec ubil premiera, Večer, 13. 3.
44. ZUR (2003): Od upornika do premiera, Večer, 13. 3.

1 V pregled sem vključila 44 člankov o atentatu, ki so bili objavljeni v tednu od 13. do 20. marca 2003 v slovenskih dnevnikih in tednikih, osredotočila pa sem zgolj na besedila, ki so poskušala ugotoviti vzroke in posledice dogodka. Načine poročanja sem razdelila na štiri skupine: v prvo sem uvrstila besedila, ki so opisovala Đinđića kot reformatorja, v drugo tista, ki so izražala strah pred prihodnostjo, v tretjo besedila, ki so povezovala dogodek z znanimi srbskimi miti, v četrto pa tista, ki so ga primerjala s podobnimi zgodovinskimi dogodki. Zadnji dve kategoriji se močno prepletata, zato sem ju v tem članku združila.
2 Peter Potočnik, Pod žarometom: Zoran Đinđić, Delo, 13. 3. 2003.
3 Tatjana Mandić in Zoran Senkovič: Srbski premier Djindjić žrtev atentata, Dnevnik, 13.3. 2003.
4 Mile Šetinc: Smrt srbskega reformatorja, Dnevnik, 20. 3. 2003.
5 Boštjan Celec: Ustrelili so premiera Srbije, Slovenske novice, 13. 3. 2003.
6 Aleksandra Ilić:Mafija močnejša od države, Jana, 18. 3. 2003.
7 Tatjana Mandić, Zoran Senkovič: Srbski premier Djinjić žrtev atentata, Dnevnik, 13. 3. 2003.
8 Vita Javornik Cajnko, Novica Mihajlović, Nataša Ručna: V Srbiji strah pred gospodarskim kaosom, Finance, 13. 3. 2003.
9 Mirko Lorenci: Črna gradnja bo zrušena, Večer, 15. 3. 2003.
10 Petar Luković: Trenutek resnice, Mladina, 17. 3. 2003.
11 Aleksandra Ilić: Mafija močnejša od države, Jana, 18. 3. 2003.
12 Zoran Senkovič: Nazaj na začetek, Dnevnik, 13. 3. 2003.
13 Mirko Lorenci: »Kam si šel? Komu si nas zapustil?«, Večer, 15. 3. 2003.
14 Peter Potočnik: Tema dneva, Nauk Đinđićeve smrti, Delo, 13. 3. 2003.
15 Peter Potočnik: Mafija ali kdo drug?, Delo, 14. 3. 2003.
16 Veso Stojanov: Dolga roka preteklosti, Sobotna priloga Dela, 15. 3. 2003.
17 Boris Jež: Frajerji iz Srpske kafane, Delo, 17. 3. 2003.

izpis

Barbara Bizjak

Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Značilnosti reprezentacij kulture v slovenskih tiskanih medijih in v televizijskih programih so vzeli pod drobnogled raziskovalci ISH pod vodstvom dr. Braca Rotarja - Medijske reprezentacije kulture utrjujejo medije kot zaveznike neoliberalne ekonomije
Krčenje in množenje prispevkov o kulturi, visoka distribucija moških referentov in rigidnost androcentričnega referenčnega okvira, prilastitev področij in žanrov (za)pisane besede (literature, literarnega teksta, med zvrstmi pa kritike) in likovne govorice (likovna umetnost, tudi likovna kritika) za investiranje merila »nacionalnega« in za (spolno očiščeno) moško nasledstvo na obeh področjih - to je nekaj značilnosti reprezentacij kulture v slovenskih tiskanih medijih, ki so jih skupaj s televizijskimi programi (ne pa tudi radijskimi, s čimer so izpustili pomemben medij!) vzeli pod drobnogled raziskovalci ISH pod vodstvom dr. Braca Rotarja. Raziskavo Reprezentacije kulture v slovenskih medijih je naročilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Kultura v televizijskih programih
Raziskovalci ugotavljajo, da nove komericalne televizije nimajo malo kulturnega sporeda, temveč prav nasprotno. Če v kulturo štejemo tudi nanizanke in nadaljevanke (ta pomemben del televizijskih programov pogosto sploh ni prepoznan kot kulturne ali umetniške forme), komercialni televiziji v tem pogledu celo prekašata javni televizijski servis, ki v pogledu reprezentacij kulture sledi načelom ministrstva za kulturo; načelom, ki so hkrati tudi izpostavljena kot ključna za kulturno politiko v prihodnje. Gre za skrb za ohranjanje nacionalne identitete, zaščito kulturne dediščine in pomen integracije v Evropo ob hkratnem ohranjanju lastnih nacionalnih posebnosti. V obravnavanem vzorcu kot celoti prevladujejo oddaje, ki so nastale v slovenski produkciji, sicer pa ameriška produkcija prevladuje na Kanalu A, evropska pa je najmočneje zastopana v obeh programih javne televizije. Po raznolikosti zvrsti izstopa prvi program nacionalke, za katerega velja tudi, da ga v primerjavi z drugimi programi najbolj označuje že omenjena nacionalno-evropska usmeritev. V obravnavanem obdobju med leti 1990 in 2000 število prispevkov v dnevnoinformativnem programu javne televizije raste, toda ta absolutna rast, ki je povezana z uvedbo specializirane oddaje Kultura leta 1998, ne pomeni tudi spremembe v vrednotenju kulture znotraj informativnega programa kot celote. Hierarhični položaj kulture namreč ostaja v celem obdobju nespremenjen: najpogosteje so prispevki s področja kulture objavljeni v zadnji četrtini informativne oddaje; le slabih 10 odstotkov prispevkov je objavljenih v prvi polovici, zanje pa velja, da jih druži njihova nacionalna funkcija (kategoriji literatura in drugo; definicijo kategorije drugo glej spodaj). Zaznati je bilo tudi trend krajšanja absolutne dolžine prispevkov s prevladujoče dolžine sto sekund in več leta 1990 do prispevkov, krajših od minute, ki jih je leta 2000 že dobrih 40 odstotkov. Prav tako se v tem časovnem obdobju spremeni prevladujoči žanr: v začetku devetdesetih let prevladujoča poročila brez izjav zamenjajo prispevki z izjavami. Delež kritiških in komentatorskih prispevkov je ves čas zelo nizek (le 5,4 odstotka), razkrivajo pa kljub temu pomembne implicitne predpostavke pojma »kultura«. Prevladujejo namreč taki, ki se osredotočajo na kulturno dediščino, prav vsi pa se ukvarjajo s kulturo z nacionalnega vidika, torej s slovensko kulturo. Kot ugotavljajo raziskovalci, se nekateri elementi tega pojmovanja pojavljajo tudi v drugih prispevkih drugih žanrov ali pa tvorijo mrežo predpostavk, ki je v teh prispevkih implicitno prisotna. V vzorcu informativnih oddaj kot celoti je najbolje zastopana kategorija »drugo«, kamor so raziskovalci uvrstili prispevke, ki niso obravnavali neke definirane zvrsti, temveč kulturo bodisi v smislu načina življenja, tradicije, transmisije kulture z izobraževanjem, znanostjo, s knjižnicami ali z nagradami s področja kulture. Tej kategoriji sledijo prispevki o likovni umetnosti, glasbi, filmu, gledališču, visoko pa je zastopana tudi kulturna dediščina. Za razliko od prispevkov - objavljenih v oddaji Kultura - so za tiste, objavljene v splošnoinformativnih oddajah, značilna vprašanja transmisije, popularizacije oziroma ohranjanja kulture (za uvrstitev in vrednotenje kulture je tu, ponavljamo, bistvena njena zveza z nacijo; vsak dogodek oziroma avtor je najprej umeščen v nacionalni kulturni prostor, šele nato, če sploh, v mednarodnega), ne pa toliko aktualno kulturno ustvarjanje samo (oddaja Kultura). Med reprezentiranimi dogodki prevladujejo tisti, ki so se zgodili v Sloveniji oziroma katerih akterji so bili Slovenci. Le slabih 7 odstotkov pa je prispevkov o dogodkih, ki s Slovenijo ali Slovenci niso povezani. Ti so večinoma vezani na popularno kulturo (koncerti, nagrade oskar ...).

Tiskani mediji
Predmet analize tiskanih medijev sta bila dnevnika Delo in Večer, tednika Mladina in Družina ter Literatura, kjer se poleg reprezentacij o kulturi pojavlja tudi primarna literarna produkcija. Za dnevnik Delo velja, da je skozi leta opazno naraščanje števila prispevkov o kulturi, pri čemer je najbolje zastopana likovna umetnost, sledita pa ji film in literatura. Gre za bolj ali manj kratka besedila, vsekakor pa taka, ki ne presegajo 25 odstotkov celotne strani (takih je 94 odstotkov). Raziskovalci ugotavljajo dva pomembna trenda, in sicer prevlado moškega dela novinarske populacije pri transmisiji informacij o kulturi v tisku in tendenco k anonimnosti, s čimer se avtor izogne odgovornosti za zapisano. Sklicevanje na moške realne oziroma imaginarne osebe je najti v več kot treh četrtinah vseh prispevkov o kulturi v Delu, v dveh tretjinah pa prevladujejo moški primarni akterji oziroma primarni kulturni producenti, kar skupaj z drugimi ugotovitvami avtorje raziskave potrjuje v prepričanju, da »maskulinizacija kulture ni le naključen element, ki bi odseval zgolj v spolni strukturi zaposlenih novinarjev in novinark, ampak gre za strategijo, s katero je prepojena strukturacija reprezentacij slovenske kulture v celoti«. Prispevki sodijo večinoma v informativno zvrst (prevladujejo kratka vest, nato napoved dogodka, pa reportaža in poročilo), med interpretativnimi pa je na prvem mestu komentar ali glosa, ki ji sledi recenzija, pri čemer avtorji raziskave opozarjajo, da je ime kritika ali recenzija za pisanje, ki se za temi imeni skriva, komaj ustrezno, saj gre večinoma za plasiranja ali diskvalifikacije v oceno pritegnjenih kulturnih produktov - in to brez ustreznih kriterijev, ki bi pisanje legitimirali. V Večeru je največ prispevkov o kulturi zbranih v kategoriji »drugo«, ki ji sledijo literatura, likovna umetnost in druga glasba. Tako kakor v Delu največ prispevkov zajema do 25 odstotkov strani, precej več prispevkov kot v Delu pa je v kategoriji med 26 in 50 odstotki strani, pri čemer pa gre seveda opozoriti na manjši format Večera v primerjavi z Delom. Prevladujejo informativne zvrsti, med katerimi je največ kratkih vesti, sledijo jim reportaže ali poročila, pa intervjuji in krajše napovedi. Med interpretativnimi tako kot v Delu prevladuje komentar ali glosa, sledi pa ji recenzija. V zadnjih letih je tako v Delu kot v Večeru opaziti naraščanje prispevkov o kulturi, čeprav ostaja prostor, namenjen reprezentacijam kulture, enak, kar pomeni krajšanje prispevkov in, kot sklepajo avtorji, »kaže na kronično pomanjkanje kultiviranega zaledja novinarjev za artikuliranje daljših koherentnih zapisov in za razvijanje kritičnih argumentacijskih verig«. Oba dnevnika sta tudi »izrazito androcentrična«. Delo je podobno kot TVS 1 saturirano po kriteriju nacionalnega interesa, pri čemer so v ožje polje »nacionalnega« pripuščeni likovna umetnost, film in literatura, v Večeru pa je to bolj disperzno, prevladujejo kategorije »drugo«, literatura in likovna umetnost. V tedniku Mladina zasedajo reprezentacije kulture v obravnavanem vzorcu okoli 16 strani (četrtina revije), kot privilegirani zvrsti pa se v njej pojavljata literatura in druga glasba. Glede na oba dnevnika je posebnost Mladine visoka zastopanost stripa in animacije ter izredno nizka zastopanost likovne umetnosti. Kot ugotavljajo avtorji raziskave, visok delež druge glasbe izhaja iz primarno »glasbeno alternativne« orientacije revije, kar da je povezano z izrinjanjem klasične glasbe in opere. »Kriterij tednika je tu povsem provincialen, saj je njegova podmena ta, da je mogoče že kar kulturno-umetniške zvrsti preprosto deliti na elitne in popularne, ne pa šele njihovih produktov. Tako se v tedniku ustvarjajo in reproducirajo umetni razcepi oziroma dihotomije bodisi med elitnim in popularnim, bodisi med resnim in zabavnim, bodisi med umetniškim in intelektualnim, pa tudi med moško in žensko dejavnostjo.« Kot še poudarjajo, je rigidnost te delitve kulturno-umetniških področij po spolu veliko ostrejša kakor v obeh dnevnikih, v katerih je zastopanost žensk na različnih področjih skrajno majhna, vendar obstaja. V Mladini pa imajo dostop do poročanja o filmu in drugi glasbi, ki ju avtorji raziskave definirajo kot udarni temi časnika, izključno moški. Mladina se pri reprezentacijah kulture skoraj izključno orientira v slovenski prostor in slovenske (in moške) kulturne producente, kljub temu pa velja tudi, da se v Mladini v primerjavi z obema dnevnikoma več piše o tujih kulturnih producentih v Sloveniji in njihovem delovanju zunaj Slovenije, zvišuje pa se tudi število prispevkov o kulturnih delavcih iz držav, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije. Po ugotovitvah avtorjev raziskave se večina reprezentacij kulture v tedniku Družina tako na diskurzivni kot na slikovni ravni artikulira prek manj razdelanega koda. Ker je definicija kulture v Družini organsko povezana z vero in verniki, je, kot ugotavljajo, v prispevkih aplicirana kar najširše in posega v vse segmente življenja (ljudska kultura in krščanska dediščina, skrb za ljudsko dediščino in slovenstvo, poudarjanje dolge cerkvene tradicije pri nas ...). Tako ni nenavadno, da več kot četrtino vseh objav o kulturi zavzema kategorija »drugo«, v kateri so kolektivne ljudske manifestacije, ljudska praznovanja v zvezi s kulturno dediščino ...). Kategoriji »drugo« sledita kategoriji »literatura« in »literarni tekst«. Reprezentacije kulture v Družini so bolj kakor druga poročanja osredotočene na poročanja o slovenskih akterjih na slovenskem ozemlju, specifično pa je to, da najdemo v Družini najvišji delež poročanja o slovenskih zamejcih. Zanimiva je ugotovitev, da je v prispevkih o kulturi, katerih avtorji so večinoma moški, veliko inertnega simbolnega nasilja, ki se izraža skozi izključevalne, diskriminatorne diskurzivne mehanizme. Kot ugotavljajo avtorji raziskave, tudi Mladina in Družina nista »izvzeta iz nacionalne kulturne paradigme, ki jo spreletava strah pred integracijo v EU in pospešeno reintegriranje v že utečene kulturne ojnice nekdanjega jugoslovanskega prostora«. Kvantitativna analiza specializirane literarne periodike Literatura, ki objavlja okoli 37 odstotkov primarne in okoli 63 odstotkov sekundarne literarne produkcije, je pokazala, da število prispevkov med letoma 1991 in 2001 narašča, zaradi česar se je tudi povečal obseg revije. Med zvrstmi prevladuje kritika, sledijo objave slovenske primarne literarne produkcije, prevedene tuje literature in »drugo«. Na podlagi analize avtorji ugotavljajo, da je »naziv kritike oz. recenzije le prazna konvencija in ne suponira nobenega umetnostnega ali literarnega kriterija. Ta odsotnost kriterijev omogoča vdor ‘nacionalnega’ in klientelno-bratovščinsko egalitarnega.« Razmerje med objavljeno poezijo in prozo se je v zadnjih letih, ugotavljajo avtorji, skoraj uravnotežilo, slaba pa je zastopanost dramatike. Tako poezijo kot prozo objavlja več avtorjev kot avtoric. Med leti 1991 in 2001 se je število prispevkov, v katerih prevladuje sklicevanje na osebe moškega spola, znižalo, kljub temu pa avtorji ugotavljajo visoko referencno distribucijo zgolj moških realnih in imaginarnih oseb. Avtorji tako ugotavljajo, da na vseh nivojih trčimo na moško hegemonijo, tako v ožji uredniški politiki kot pri kulturno-umetniški produkciji besedil, pa tudi referenčni okvir je pretežno sestavljen iz sklicevanja na moške. V vseh štirih tiskanih medijih so najbolje zastopane štiri vrste novinarskih prispevkov, in sicer kratka vest ali novička, reportaža ali poročilo, primarni literarni tekst in krajša napoved dogodka ali prireditve.

Uredniki mirno spijo
Z analizo diskurza so avtorji raziskave prišli do sklepa, da je simbolni kapital piscev recenzij v slovenskih tiskanih medijih porazno nizek, da so ti »prejkone povsem nekvalificirani za obravnavano področje in tako povsem nerezistentni za kritični pogled kultiviranega bralca ter disfunkcionalni pri ‘vzgoji občinstva’ celo pri informiranju; da bi med njihovimi bralci bili kompetentni ljudje, očitno niti domnevajo ne ...« Dalje: reprezentacije kulture, ki so jih obravnavali, so »prej zapiski o provincialnih novinarskih frustracijah in lokalnih patologijah kakor kvalificirane in kompetentne recenzije umetnostnih zvrsti /.../ Prevladujejo ocene (recenzije), ki nič ne ocenjujejo, ampak zgolj razvrščajo med minus in plus in rangirajo ter s tem dosegajo financerske in prodajne učinke ali pa še tega ne, pač pa zgolj s kopičenjem besedilc o nekem kulturnem fenomenu ustvarjajo komercialno in politično prestižno vrednost neke dejavnosti, neke produkcije, nekih predmetov, nekih oseb.« Na konkretnem primeru Mladinine rubrike Knjige najdejo avtorji raziskave skupni imenovalec ne glede na zvrst, žanr in temo v tem, da recenzenti »praviloma ne obdelujejo besedil in njihovih dejanskih aplikacij, temveč najprej avtorje, nato pa izumljajo načine za redukcijo že tako večinoma omejenih razsežnosti recenziranih del /.../ Tako je lahko edini namen kritik zapolnitev strani v časniku, njeno literarno-slikovno ‘tapeciranje’, ki je pač nekomu vir dohodka, služba ...« Ugotavljajo še, da gredo očitno »take eskapade v tiskanih medijih mimo povsem mirno, brez kakršnih koli konsekvenc, saj glavni in odgovorni uredniki tako ali tako ne računajo na kultivirano bralsko publiko in tako tudi ne potrebujejo razgledanih in kultiviranih in skrupuloznih novinarjev in novinark, ki bi poročali o kulturnih dogodkih z vsaj minimalno dignitetnim odnosom do svojih predmetov, produktov in bralcev /.../, če jim je že sicer /.../ vednost o predmetu, ki ga obravnavajo, svetlobna leta daleč.« Reprezentacije kulture v tiskanih medijih so osredotočene predvsem na kulturo v formi dogodka oziroma prireditve in različne kulturne manifestacije, pokritost poročanja o kulturni politiki pa je relativno majhna (čeprav glede na pogostost pojavljanja te tematike na televiziji višja), kar skupaj z nizko pokritostjo poročanja s simpozijev in izobraževalnih dejavnosti kaže na antiintelektualno klimo v Sloveniji. In če prispevke o kulturi na televiziji v glavnem pripravljajo ženske (59 odstotkov prispevkov), je v tiskanih medijih novinark komaj 9,3 odstotka. Odstotek moških je precej višji: 33,7 odstotka. Najvišji delež pripada anonimnim prispevkom (38,5 odstotka), 17,5 odstotka prispevkov pa je označenih le z inicialkami, kar pravzaprav pomeni, da so več kot pol prispevkov v kulturi v tisku napisali anonimni avtorji (izogibanje odgovornosti, nizko vrednotenje kulture v časopisju ...). Avtorji raziskave tako ugotavljajo, da je transmisija informacij o kulturi »domala povsem v moških rokah«. Referenčni okvir v prispevkih o kulturi v 67,5 odstotkih določajo prevladujoči moški, v 19,5 pa zgolj moški, kar pomeni, da v kar 87 odstotkih prevladujejo sklicevanja na moške referente. Poleg tega je, kot ugotavljajo, prevladujoč cilj reprezentacij kulture v slovenskem tisku nekritično, nezahtevno in za »kritike« neobvezujoče nadaljevanje »prežvekovalnega diksurza«, ki avtorjem prinaša afrimacijo, zaposlitev, časniku zapolnjene strani, »kulturni politiki« (politikom) pa neodziven prostor, ki njihove (ne)kompetentnosti ne bo postavljal pod vprašaj. Za reprezentacije kulture v slovenskem tisku sicer veljajo naslednje, iz kratkih diskurzivnih analiz izhajajoče ugotovitve: deklasiranje žensk kot kulturno-umetniških producentk (nasploh za štiri obravnavane tiskane medije velja, da sta medijska selekcija in difuzija »relevantnih« informacij o kulturi popolnoma v moških rokah), antiintelektualizem, ki onemogoča distancirano raziskovanje, analiziranje in refleksijo v območju kulture, nerazdelan jezikovni kod, odsotnost vsakršnih kriterijev za obravnavanje in kategorizacijo ter bojazen pred integracijo v EU, ker pomeni to med drugim tudi konfrontacijo kriterijev etničnega geta s kulturno produkcijo dejanskih metropol. Pomenljivejše razlike v reprezentaciji posameznih zvrsti kulture med tiskanimi mediji in televizijo se kažejo v zastopanosti kulturne dediščine, filma, klasične glasbe, gledališča, več umetniških zvrsti hkrati, likovne umetnosti, kulturne transmisije in multimedije. V tiskanih medijih so glede na televizijo statistično pomembno bolje zastopani kulturna transmisija, kategorija »drugo«, opera in za spoznanje bolje tudi literatura, statistično pomembno slabše pa kulturna dediščina, klasična glasba, film, gledališče, likovna umetnost, multimedija in več umetniških zvrsti hkrati. Zvrsti, ki so v tisku slabše zastopane, bi lahko šteli k avdio-vizualnim in tako pojasnili njihovo pogostejše pojavljanje na televiziji. Pomenljivo pa je, da so na televiziji bolje zastopane tiste zvrsti, ki so zaradi svoje povezanosti s slovensko nacijo više vrednotene. Tiskani mediji tudi, grobo rečeno, ponujajo bolj reflektirano podobo kulture kot televizija. Če strnemo, so poglavitne ugotovitve avtorjev raziskave glede medijskih reprezentacij kulture nasploh odsotnost vsakršne diferenciranosti in rafiniranosti avtorjev, medijsko odpravljanje avtonomije kulture in dejavnosti, ki vanjo sodijo, ter homogenizacija skozi medije ponujenih reprezentacij o kulturi; največkrat odkrit antiintelektualizem kot logična posledica prek odvisnih medijev oblikovane in nadzorovane družbene recepcije kulturnih dejavnosti/produktov; nekompetentnost novinarjev, kar zadeva njihovo lastno kultiviranost, poznavanje problematike kulturnih dejavnosti in njihovih implikacij, napačne rabe tujk, nasilno in približno slovenjenjenje; androcentričnost reprezentacij kulture; dejstvo, da se mediji pojavljajo kot zavezniki neoliberalne »ekonomije«; to, da je sprva favorizirano »vključevanje v Evropo«, ki pa ga začne nadomeščati zasuk v nekdanji jugoslovanski prostor, kjer je trud, kot so zapisali avtorji raziskave, najmanjši in so družbeno-komunikacijske mreže že bile vzpostavljene in jih je potrebno le reaktivirati, vse to pa so zgolj priročne krinke za nivelizacijo kulture in hegemonijo antiintelektualnih stališč. Kot še poudarjajo, je kulturna realnost daleč od medijskih reprezentacij o kulturi, zato bi bilo koristno pregledati še tiste vidike kulturne produkcije, ki jih mediji ne reprezentirajo oziroma ostajajo zunaj njihovega interesnega območja.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in vojna

Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji