Medijska preža št. 17-18, oktober 2003

Sindikat novinarjev Slovenije je zasnoval predlog novega besedila kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Besedilo je nastalo po večmesečnem delu, ki se je začelo z razmislekom o spremembah na medijskem področju od leta 1991, ko je bila sprejeta zdaj veljavna kolektivna pogodba, v nadaljevanju pa je med drugim vključevalo analizo novinarskih plač in honorarjev, podrobno preučitev novinarskih kolektivnih pogodb (v nadaljevanju KP) po Evropi in seznanjanje s težavami samostojnih novinarjev. V javni razpravi o prvi različici predloga, h kateri je sindikat povabil vse slovenske novinarje, se bo kljub temu najbrž pokazala tudi kaka pomanjkljivost, ki jo bo treba v nadaljnjem »prečiščevanju« besedila odpraviti. Svoje bodo dodali še pravniški strokovnjaki, ki osnutek prenovljene KP že preučujejo, potem pa bo novinarski sindikat pripravljen na pogajanja z delodajalsko stranjo.

Novosti za redno zaposlene novinarje

Glede na to, da veljavna kolektivna pogodba ureja (skoraj) izključno pravice iz delovnega razmerja, se na le-te nanaša tudi večino predvidenih sprememb. Teh je preveč za strnjen pregled na tem mestu, zato izpostavljamo le nekaj takih, ki bi se ob uveljavitvi sindikalnega predloga redno zaposlenim novinarjem najhitreje in najbolj poznale - na bančnih računih, po prostem času in ob morebitni prekinitvi delovnega razmerja. Za redno zaposlene novinarje je predvidena zelo podrobno opredeljena razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede (VII., VIII. in IX.) in skupine razredov (VII./1, 2, 3; VIII./1, 2, 3; IX./1, 2) glede na zahtevano izobrazbo, posebna poklicna znanja, leta delovnih izkušenj in stopnjo odgovornosti do javnosti, kot je opredeljena v poklicnem kodeksu in pravnih predpisih. Štiri nosilne kategorije novinarskih delovnih mest v treh tarifnih razredih so: poročevalec, specializirani novinar, komentator in urednik. V delu osnutka KP, ki vsebuje določila o osnovni plači, so predvidene nominalne minimalne osnovne plače za vsakega od tarifnih razredov in skupin. Predvidena minimalna plača za najnižji tarifni razred je tako 280.000, za naslednjega 380.000, za najvišjega 500.000 tolarjev. Pomembna novost je predvideno vsakoletno usklajevanje tarifnega dela KP glede na finančni položaj v dejavnosti (celotna KP naj bi se sicer podpisala najmanj za obdobje 5 let). Predvidena je tudi določitev višine dodatkov k osnovni plači: za delovno dobo (0,7 odstotka osnovne plače za vsako leto), za stalnost (1 odstotek osnovne plače za vsako leto pri istem delodajalcu) in za izobrazbo (10 odstotkov osnovne plače za magistrsko in 20 odstotkov za doktorsko izobrazbo). Dodatki za posebne delovne razmere naj bi se zvišali: za nočno delo ter delo na državni praznik, soboto ali nedeljo s sedanjih 50 na 100 odstotkov, za delo prek polnega delovnega časa s 50 na 70 odstotkov, dodatek za stalno pripravljenost na domu pa naj bi se z 10 povišal na 20 odstotkov. Pri tem je treba dodati, da naj bi se redni tedenski delovni čas skrajšal s sedanjih 40 na 36 ur. Osnovni letni dopust naj bi se z 18 podaljšal na 25 dni, zgornja meja trajanja dopusta pa s 35 na 41 delovnih dni. Osnutek nove KP ohranja tudi dodatnih pet prostih delovnih dni za rekreativni oddih z nadomestilom plače, kot je določena za letni dopust. Trenutno veljavna KP predpisuje, da morajo od dne odpovedi do konca delovnega razmerja preteči trije meseci, osnutek nove KP pa po zgledu drugih evropskih držav predvideva različne odpovedne roke glede na novinarjevo delovno dobo, pa tudi ustrezne odpravnine. Po treh letih zaposlitve se odpovedni rok s treh podaljša na štiri mesece, po osmih letih na pet mesecev, po desetih na šest mesecev, po 25 letih pa na osem mesecev. (Če delovno razmerje prekine novinar, pa je predvideni odpovedni rok le en mesec.) Novost glede na sedanjo ureditev je tudi predvidena pravica novinarja do najmanj osmih plačanih delovnih ur na mesec (v času trajanja odpovednega roka) za iskanje nove zaposlitve, ki so jo v več evropskih državah že uveljavili. Novinar, ki mu delodajalec odpove delovno razmerje, naj bi imel po novem tudi pravico do odpravnine v znesku večkratnika njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odpravnina naj bi bila odvisna od delovne dobe pri delodajalcu. Po treh letih naj bi znašala dve povprečni mesečni plači, po petih štiri, …, po 25 letih pa 20 povprečnih mesečnih plač novinarja.

Posebna določila za »freelancerje«

Mediji se vse večkrat odločajo za sodelovanje s samostojnimi novinarji, tega pa veljavna KP sploh ne ureja (razen ohlapnega določila, da KP velja tudi za samostojne novinarje, kar si vsak »delodajalec« razlaga po svoje, večinoma pa ga mediji kar spregledajo). Zato je Sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev pripravila svoje predloge za novo KP, ki jih je sindikat pri pripravi besedila v veliki meri upošteval. Osnutek nove KP tako prinaša tudi zelo dobrodošle novosti za t. i. novinarje-sodelavce redakcij. Novinarji-sodelavci, ki najmanj leto dni za medij opravljajo delo enakega obsega kot redno zaposleni novinarji, naj bi tako imeli prednost pri sklenitvi delovnega razmerja (obdobje opravljanja takega dela naj bi se še naprej štelo tudi v čas zahtevanih delovnih izkušenj za posamezno delovno mesto). Od novinarjev-sodelavcev po enoletnem obdobju pogodbenega opravljanja dela ob sklenitvi delovnega razmerja po sindikalnem predlogu ne bi bilo mogoče zahtevati poskusnega dela, dve leti rednega pogodbenega sodelovanja pa bi zadoščali tudi za priznanje opravljenega pripravništva. 10. člen osnutka nove KP posebej zahteva sklenitev pogodbe za vsakršno sodelovanje med registriranim medijem in samostojnim novinarjem, ki mora med drugim vsebovati opredelitev dela in rokov za njegovo izvršitev ter izplačilo v pogodbi določenega honorarja. Ob daljšem sodelovanju bi morala pogodba vsebovati tudi določila o odpovednem roku, minimalnem mesečnem pavšalnem plačilu in obsegu delovnih obveznosti, o povračilo stroškov za prehrano in prevoz, nadomestilih za dopust in odsotnost zaradi bolezni, plačilu prispevka za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, plačilih za delovno uspešnost itd. Po letu dni rednega pogodbenega sodelovanja naj bi imeli novinarji-sodelavci zagotovljeno pravico do plačanega dopusta in izplačila regresa, že po šestih mesecih pa tudi do izplačila sorazmernega zneska t. i. trinajste plače. Za novinarje-sodelavce s pogodbami o rednem sodelovanju naj bi smiselno veljal tudi tarifni del nove KP, tako da redni sodelavci ne bi za enak obseg dela prejemali nižjih plačil kot redno zaposleni novinarji. Pri tem bi bili delodajalci dolžni upoštevati tudi stroške obveznega socialnega zavarovanja, ki ga morajo mesečno plačevati samostojni novinarji. Za sklepanje avtorskih pogodb pa naj bi veljale minimalne tarife iz cenika, ki ga objavlja Društvo novinarjev Slovenije. Cenik naj bi bil tarifna priloga nove KP, ki bi ga pogodbene stranke usklajevale vsaj enkrat letno.

Še dve povsem novi področji

Sindikat novinarjev je v osnutku nove KP predvidel ureditev še dveh področij, ki jih veljavna KP ne ureja: prenos avtorskih pravic novinarjev (o čemer na teh straneh piše Jaka Repanšek) in minimum pravil uredništev o poklicni avtonomiji, ki ga je pripravilo Društvo novinarjev Slovenije. Statuti posameznih uredništev bi lahko določali tudi višje standarde, nikakor pa ne nižjih od predvidenih v posebnem (IV.) poglavju osnutka KP. Ta zahteva samostojnost in neodvisnost odgovornega urednika in uredništva (v okviru sprejetih poslovnih načrtov) na vsebinskem, kadrovskem, materialnem in razvojnem področju. Odgovorni urednik ne bi imel neposrednih pristojnosti uresničevati izdajateljevih poslovnih interesov, uprava pa bi bila brez neposrednih pristojnosti v uredniški politiki oziroma pri izvajanju programsko-vsebinskih ciljev uredništev. Celotno besedilo osnutka prenovljene kolektivne pogodbe in druga gradiva v zvezi s tem so dostopna na spletnih straneh Sindikata novinarjev Slovenije http://www.novinar.com/sindikat.

Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Znanje in razumevanje vseh dimenzij avtorskopravnih razmerij v razviti medijski družbi (zlasti s komercialnega stališča) je tako med delodajalci kot med novinarji v Sloveniji zelo pomanjkljivo.

Skorajda osem let je minilo, odkar je Slovenija dobila povsem nov in z evropskimi ter mednarodnimi predpisi usklajen avtorskopravni zakon (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP). Oblikovalci zakona, med njimi najuglednejši strokovnjaki (teoretiki in praktiki) avtorskega prava so dovolj natančno in jasno opredelili tudi določbe, ki urejajo razmerja med naročniki avtorskih del in avtorji v primerih, ko so slednji v rednem delovnem razmerju pri delodajalcu, denimo založniku, RTV organizaciji, marketinški agenciji ... In če lahko za marsikatero poglavje ZASP mirno zatrdimo, da je v praksi zaživel vsaj kolikor toliko celovito, te trditve na področju urejanja avtorskopravnih razmerij v delovnopravnem okolju ne moremo zagovarjati. Zakaj? Pojdimo od začetka in si oglejmo poklic novinarja v kakšnem od slovenskih časopisnih hiš. Področje avtorskih del v delovnem razmerju ureja ZASP s skupkom posebnih določb, ki spoštujejo posebnosti takšnega razmerja. Katere pa so posebnosti? Na prvem mestu je potrebno poudariti, da so novinarji, ki ustvarjajo avtorska dela kot osnovno dejavnost, za katero so zaposleni pri delodajalcu, v primerjavi z avtorji z avtorskimi pogodbami, podjemnimi pogodbami, pogodbami o poslovnem sodelovanju (t. i. »freelancerji«) v socialno ugodnejšem in varnejšem položaju. Za svoje delo prejemajo plačo, ki jih poleg neto izplačila na bančni račun omogoča tudi zadovoljevanje osnovnih socialnih in zdravstvenih tegob sodobnega človeka. Tega za »freelancerje« ne moremo trditi, četudi so pogosto neto izplačila (prav zaradi bruto-neto razmerja) po avtorskih pogodbah večja od onih po pogodbah o zaposlitvi, pa naj bo za določen ali nedoločen čas. Na drugi strani imamo tudi interes delodajalcev, da imajo z zaposlenimi novinarji prenos materialnih avtorskih pravic (torej pravic razpolaganja, predelav, distribucije ..., skratka objave prispevkov) urejen na ravni zakona in ne posamične kolektivne pogodbe ali pogodbe o zaposlitvi, ki so časovno kratkotrajnejše in bolj izpostavljene vplivom in interesom mikro in makro okolja. Na drugi strani imamo redno zaposlenega novinarja. Argumenti na njegovi strani gredo nekako takole: res je sicer, da imam sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ampak delati moram precej več od mojih kolegov z avtorskimi pogodbami in še neto plača je mizerna. Včasih naredim kakšno avtorsko delo v prostem času, ampak za razliko od mojih kolegov pri konkurenci, moj delodajalec to delo šteje v redni delovni čas in mi včasih izplača le majhno stimulacijo skupaj s plačo. In kar je najhuje, zadnjič sem našel enega od mojih člankov v oglasnem katalogu lokalnega veletrgovca in za to nisem dobil ničesar. Je to OK? Je to sploh zakonito? Eh, znana dilema.

Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Če nekateri mediji plačujejo vsako objavljeno fotografijo in vsak objavljen članek, četudi je kupljen v tujini, drugi pa tega ne počno, so seveda slednji v tržni in komercialni prednosti pred prvimi.

Od sprejetja zakona o avtorski in sorodnih pravicah je minilo dobrih osem let. V tem času se je standard spoštovanja pravic avtorjev (pravilneje: imetnikov avtorskih pravic) in imetnikov sorodnih pravic (založniki, izvajalci ...) precej izboljšal. Ni si mogoče predstavljati, da bi posameznik v običajni trgovini kupil piratski računalniški program ali zapečeno glasbeno zgoščenko. Prav tako si ni mogoče predstavljati, da bi resna in urejena podjetja tvegala poslovno eksistenco z uporabo nelegalnih računalniških programov. Tudi radijske in televizijske postaje so se navadile na neizogibno dejstvo, da bodo nekomu pač morale plačevati nadomestila za izkoriščenje avtorskih del, ki se varujejo kolektivno. Naj se ta imenuje SAZAS ali SOKOJ ... Zgornje vrstice bi neukemu bralcu kanile utreti solzo sreče nad idilično podobo pravne države Slovenije, kjer se glasbeniki, novinarji, fotografi in pogosto tudi arhitekti zlivajo v reko srečnih proizvajalcev intelektualnih dobrin. Pa žal temu ni tako. Vzemimo primer fotografov. Zagotovo poznate najbogatejšega med njimi? No ja, možakarja res ni mogoče spregledati. Ime mu je namreč Foto, piše pa se Arhiv. Radi berete visoko nakladne revije za prosti čas z vsebino, ki se blešči že od daleč? Kupite si skener, pa boste kmalu imeli svojo revijo (za programsko opremo bo že poskrbel sosedov fant). Vam ni dovolj in želite posneti hit, ki ga bo pelo pol Slovenije? Ah, vzemite katero koli tujo glasbeno delo, presnemite glasbo, besedilo pa boste menda že uspeli prevesti ...

Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Delodajalec bi moral oblikovati avtorske pogodbe tako, da bo iz njihovih določb jasno, da avtor avtorska dela, za katera je honoriran po posebni, avtorski pogodbi, opravlja v prostem času, zunaj delovnih prostorov in praviloma po lastni iniciativi.

Ali lahko založnik (delodajalec) s svojimi novinarji (delavci, ki so redno zaposleni za določen ali nedoločen čas) sklepa avtorske pogodbe in podjemne pogodbe (pogodbe o delu na podlagi obligacijskega zakonika), če ti objavljajo članke v revijah in časopisih, ki jih izdaja delodajalec? Na omenjeno vprašanje je bilo v praksi ponujenih že precej odgovorov. Z vidika delovnega prava (Zakona o delovnih razmerjih) trenutno ni normativnih ovir za sklepanje podjemnih pogodb in avtorskih pogodb med delodajalcem in pri njem zaposlenimi delavci (denimo novinarji), vendar le za delo v njihovem prostem času in v primeru, da gre za delo, ki ni opredeljeno kot predmet dela po pogodbi o delu (torej ne gre za delovne naloge in obveznosti iz redne zaposlitve, oziroma delo ne nastaja po navodilih delodajalca). Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) namreč v 101. členu določa takole: (1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila. Za pričujoči sestavek je pomemben prvi odstavek citiranega člena ZASP. O vsebini drugega odstavka bo tekla beseda v naslednjem prispevku, v katerem se med drugim ukvarjamo z vprašanjem uporabe avtorskih del s strani delodajalca tudi po preteku zakonsko določenih desetih let od nastanka avtorskega dela. Avtorska dela iz delovnega razmerja so torej tista, ki jih novinar opravi v delovnem času, na podlagi pogodbe o delu in po navodilih delodajalca v delovnih prostorih, ki so določena za opravljanje dela. Takšna avtorska dela pripadejo delodajalcu (natančneje: materialne avtorske pravice so v »oblasti« delodajalca najmanj še deset let od dokončanja takšnega dela, če ni s pogodbo (tudi kolektivno) drugače določeno. Ker pa želijo novinarji poleg v pogodbi o delu določenega zneska zaslužiti še kakšen dodaten tolar in ker je takšno izplačilo trenutno še davčno ugodnejše od izplačil v delovnem razmerju (pripravlja se ustrezna reforma, ki jo je resorni minister že večkrat napovedal), se postavlja vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji so takšna izplačila mogoča oziroma dovoljena. Glede izplačevanja plačila za delo in avtorskega honorarja torej ni nobenih ovir, če dosledno upoštevamo omejitve iz delovnopravne in avtorskopravne zakonodaje (zlasti 5. člen in 101. člen). Vendar pa ima v zvezi z avtorskimi honorarji Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) oblikovano mnenje in načeloma nasprotuje možnosti, da bi delodajalec redno zaposlenemu delavcu poleg plače izplačeval avtorske prejemke za opravljeno delo ali storitve v zvezi s svojo dejavnostjo, ki je vpisana v register gospodarskih družb kot osnovna dejavnost delodajalca. Razlog za tovrstne pomisleke DURS je davčnopravni, saj je stopnja obdavčitve avtorskega honorarja nižja od stopnje obdavčitve osebnega prejemka (plače). Če se uresničijo napovedi ministra za finance, bo stopnja obdavčitve avtorskih prejemkov v zakonu o dohodnini izenačena z obdavčitvijo osebnih prejemkov in omenjeni pomislek DURS bo verjetno hitro odpadel. Praktično je po stališču DURS za izplačilo avtorskega honorarja potrebno iz pogodbe o delu in splošnega akta, ki opredeljuje sistematizacijo del in nalog delavcev ugotoviti opis del in nalog posameznega avtorja. Zatem je potrebno določiti, kdaj je bilo posamezno avtorsko delo opravljeno (vselej zunaj delovnega časa, če želimo takšno delo honorirati na podlagi avtorske pogodbe). V nadaljevanju primera je potrebno ugotoviti, s čigavim osnovnimi (delovnimi) sredstvi je bilo delo opravljeno. Najpomembneje pa je, da posamezno avtorsko delo ne sodi v okvir del in nalog, za katero je bilo sklenjeno delovno razmerje. Leta 2001 je Upravno sodišče RS v zvezi z zgornjim vprašanjem odločilo, da stališče DURS ni pravilno in da samo dejstvo, da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, še ni dovolj tehten razlog za to, da se obdavči kot osebni prejemek. Tudi če gre za avtorsko delo, pri katerem je naročnik delodajalec, avtor (izvajalec) pa pri njem zaposleni delavec, je za izplačilo dohodka iz avtorske pravice mogoče, če avtorsko delo zadosti kriterijem, določenim v prvem odstavku 5. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Takšna odločba je po mnenju avtorja tega prispevka pravilna, vendar je zaradi spoštovanja določb ZASP o avtorskih delih, ki nastanejo med opravljanjem del in nalog po pogodbi o zaposlitvi nujno, da se dela, za katera se sklepa posebna avtorska pogodba in je zanje delavec (avtor) upravičen do posebnega avtorskega honorarja ločijo od del, za katere delavec prejema plačo v delovnem razmerju. Praktično to pomeni, da je za vsakega delodajalca koristno prevetriti (preveriti) vsebino del in nalog iz pogodb o delu, aktov o sistematizaciji del in nalog delavcev (ki opravljajo avtorska dela) ter oblikovati avtorske pogodbe tako, da bo iz njihovih določb jasno razvidno in opredeljeno, da avtor avtorska dela, za katera je honoriran po posebni, avtorski pogodbi, opravlja v prostem času, zunaj delovnih prostorov in praviloma po lastni iniciativi (ne po izrecnih navodilih delodajalca). Takšno stališče je v sozvočju z zahtevami DURS, posebno pa v primeru, da se za dodatno avtorsko delo ne sklene avtorska temveč podjemna pogodba, kjer zaradi enakih davčnih stopenj tudi s stališča polnjenja vselej prazne državne blagajne DURS ne bi smel imeti teoretičnih in praktičnih zadržkov.

izpis