N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
uvodnik
kriza in mediji
družinsko nasilje v medijih
medijske reprezentacije
odgovornost in odzivnost medijev
oglaševanje in mediji
evropska direktiva o av medijskih storitvah
novinarji
splet
samoregulacija v medijih
konvencija sveta evrope o dostopu do uradnih dokumentov
svet
politika
ekskrementi
fotografija
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Novembra 2008 je Svet Evrope sprejel Konvencijo o dostopu do uradnih dokumentov – Skupina ekspertov je nedopustno v predlog konvencije vnesla določilo, ki omogoča pridržek na prav vsak člen, ki potencialnim državam podpisnicam daje možnost, da se izognejo temeljnih načel, katerih nespoštovanje izniči celotno vrednost konvencije – Predstavniki Slovenije so si prizadevali za bolj napredne rešitve
Kolega Ivan Pavlov, vodja kampanje »Pravica vedeti« v Rusiji, je enkrat izjavil, da ljudje ne morejo biti svobodni in se ne morejo zavedati vseh svojih pravic, če nimajo pravice vedeti. Dodal je še, da so civilne svoboščine kot mišice. Če jih ne uporabljamo, atrofirajo.

Tudi sama se z njim osebno zelo strinjam. Zakonodaja s področja dostopa do informacij javnega značaja v vsaki državi sodi med osnovne pogoje, da ljudje pravico vedeti sploh lahko izvršujejo. Izkazalo se je, da ni dovolj samo ustavno določilo, ki med temeljne človekove pravice uvršča pravico do svobode izražanja. Ni dovolj imeti tudi zgolj ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki je v slovenski ustavi opredeljena kot temeljna človekova pravica v 39. členu. V Sloveniji smo to pravico dobili z novo slovensko ustavo leta 1991, a vse do leta 2003, ko smo med zadnjimi v Evropi vendarle dobili tudi Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ta pravica v praksi ni zaživela. Menim, da zato, ker je za izvrševanje te pravice bistveno, da obstaja materialnoprocesni predpis, ki uzakonja način, pogoje in pritožbene razloge, če organ javnega sektorja dostop do informacije zavrne.

Zelo pomembno je tudi to, da pravica vedeti ne omogoča samo zahtevati dokumente, temveč tudi aktivno delovanje države; da o pomembnih dejstvih sama obvešča državljane, kamor kot najpomembnejša naloga sodi obveščanje o sprejemu in začetku veljavnosti vseh pravnih predpisov, ki jih moramo ljudje spoštovati. Mislili bi si, da so stari časi tajnih uradnih listov že mimo. A žal ni tako. Zadnji primer, ki ga je obravnavalo Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v Luksemburgu, je mala šola o sistemu in pravilih pravne države za Evropsko unijo, ki si je drznila v svoji pravni ureditvi izvesti takšen spodrsljaj, ki prav nikomur ne more biti v ponos.

SES je 10. marca 2009 sprejelo pomembno odločitev v zvezi z dostopom do dokumentov evropskega parlamenta, sveta in komisije.(1) Razsodilo je, da neobjava pravil ravnanja, ki jih morajo spoštovati posamezniki, pomeni tako hudo kršitev najosnovnejših načel pravne države, ki jih mora spoštovati tudi Evropska skupnost, ter da uredbe ali deli uredb, ki niso bili objavljeni v Uradnem listu EU, pravno ne obstajajo, zato ne morejo biti zavezujoči. Sodba se navezuje na Prilogo k Uredbi o skupnih pravilih na področju varnosti civilnega letalstva,(2) ki vsebuje pravila glede predmetov, ki morajo biti pred vstopom na letalo odstranjeni iz potnikove ročne prtljage. Omenjena pravila so bila sprejeta in so se v praksi izvajala že od leta 2002, sam dokument pa je vse do leta 2008 ostal tajen.

Tožbo je vložil g. Heinricha proti avstrijskim organom po tem, ko so mu ti zavrnili dostop v letalo, ker je v ročni prtljagi nosil teniška loparja. Teniške loparje so namreč avstrijski organi šteli za predmete, ki so prepovedani glede na zgoraj omenjeno prilogo k uredbi na področju varnosti civilnega letalstva.

Vsakomur od nas se je zagotovo že kdaj zgodilo, da mu je bila ob varnostnem pregledu na letališču trajno odvzeta kakšna majhna pilica za nohte, mali švicarski nožek, škarjice ali podobni mali ostri predmeti. Na lastni koži so številni potniki v letalskem prometu izkusili zmedo, ki je bila posledica neobjavljenega dokumenta. Ob navedenem naj spomnim, da se v skladu z drugim odstavkom 254. člena ES uredbe sveta in komisije objavijo v Uradnem listu Evropske unije in začnejo veljati z datumom, ki je v njih naveden, sicer pa dvajset dni po njihovi objavi. Iz besedila določb tega člena izhaja, da uredba skupnosti ne more imeti pravnih učinkov, če ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije. Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da možnost omejiti pravico državljanov Unije do dostopa do dokumentov institucij tudi zaradi boja proti terorizmu ne more veljati za akte, ki so za posameznike pravno zavezujoči.

Da do takšnih primerov ne bi prihajalo in da si države ali (zveze držav) ne bi postavljale svojih pravil, so z vidika urejanja nekega pravnega področja, sploh pa področja temeljnih človekovih pravic, izjemnega pomena tudi t. i. nadnacionalni pravni viri (konvencije, pakti). V Evropi, na ravni Sveta Evrope, že desetletja potekajo razprave o prenovi (modernizaciji, če hočete) Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah (EKČP). Kar nekaj »novih« pravic je nastalo po letu 1953, ko je EKČP stopila v veljavo. Med drugim tudi varstvo osebnih podatkov in dostop do javnih informacij. Svet Evrope kaže zelo konservativno miselnost pri prenovi in se teh postopkov ne loteva pogosto (kar je sicer razumljivo), a ravno pri dostopu do javnih informacij se ta pretirana zadržanost kaže kot neutemeljena.

Tudi zato, ker so sodniki Evropskega sodišča za temeljne človekove pravice (ESČP) vedno v precepu, ko odločajo o pritožbah, ki evidentno kažejo v smer dostopa do javnih informacij, a zaradi premalo »natančnega« 10. člena EKČP (pravica do svobode govora) iz dikcije tega člena te pravice ne izpeljejo. ESČP je (žal) s svojim bolj modernim in odprtim razmišljanjem na področju dostopa do javnih informacij prehitelo Medameriško sodišče, ki je v sodbi Claude Reyes in drugi proti Čilu(3) izrecno zapisalo, da pravica do svobode izražanja vsebuje tudi pravico dostopa do javnih informacij.

Težava 10. člena EKČP glede na primerljive nad nacionalne pravne vire (Pakt o državljanskih in političnih pravicah OZN-a,(4) Ameriška konvencija o človekovih pravicah, recimo,(5) na podlagi katere sodi Medameriško sodišče) je v tem, da dikcija tega člena ne vsebuje izjemno pomembne besede »iskati« (seek) , torej pravico iskati, zahtevati neko informacijo. Prvi odstavek tega člena se namreč glasi takole:

»Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje.«

Člen je dejansko napisan tako, da omogoča (zgolj) sprejemanje in sporočanje obvestil, ne pa tudi iskanja.

Neposredna uporaba EKČP torej v državah članicah, ki imajo podnormiran zakon s področja dostopa do javnih informacij, in v državah članicah Sveta Evrope, ki zakona sploh nimajo, torej pri dostopu do javnih informacij, ne pride v poštev.

Zaradi te velike »pomanjkljivosti« EKČP se že vrsto let znotraj Sveta Evrope države članice dogovarjajo, da bi bilo oportuno sprejeti vsaj neko zavezujočo konvencijo, če EKČP še ni »zrela« za prenovo. Cilj Sveta Evrope vendarle je, da na področju pravic in svoboščin poenotijo vsaj minimalne pravne standarde v vseh državah članicah.

In nastala je Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov…

Nastajanje konvencije
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je oktobra lani sprejela Konvencijo o dostopu do uradnih dokumentov (Convention on Access to Official Documents);(6) pozneje, konec novembra, jo je še Svet ministrov. Prihodnja Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov (konvencija) bo s svojo dikcijo sicer postavila jasne usmeritve za uveljavljanje in uporabnost informacijske svobode (freedom of information), kot tudi imenujemo pravico do dostopa do informacij javnega značaja, a Svet Evrope je zamudil priložnost, da bi konvencija postavila boljše, modernejše standarde. Sprejem konvencije je dalj časa povzročal burne razprave med eksperti, člani skupine, ki je osnutek pripravila, saj imajo različne poglede na urejanje te pravice, širokega konsenza pa ni niti med državami članicami Sveta Evrope. Pravzaprav so se skupina ekspertov in države članice razdelile na dva pola – na tiste, ki zagovarjajo minimalne standarde, ki še zagotavljajo implementacijo in pravzaprav le neko osnovno raven pravice, in na tiste, ki zagovarjamo naprednejše standarde, ki bi pomenili razvoj pravice. Slovenija je imela pri zagovarjanju naprednejše konvencije vodilno vlogo.

Slovenska informacijska pooblaščenka (in tudi kar nekaj drugih članov skupine ekspertov, na primer Portugalec, Italijanka in Španka) je menila, da bi bilo treba pri pripravi konvencije kot prvega zavezujočega predpisa na ravni Sveta Evrope upoštevati tudi stališča, ki so se v praksi tistih držav, ki so nedavno uvedle dostop do informacij javnega značaja (na primer Slovenija, Velika Britanija, Litva, Moldavija, Hrvaška, Srbija in Makedonija), izkazala za uspešne, celo nujno potrebne.

Novejše zakonske rešitve so namreč take, da se po njih zgledujejo tiste države, ki dostopa do informacij javnega značaja še nimajo urejenega in v nekaterih pogledih odstopajo od rešitev tistih držav, ki sicer v praksi dosegajo nedvomno visoko stopnjo preglednosti, vendar imajo starejšo in zato pogosto tudi zastarelo zakonsko ureditev (na primer Francija, Švedska in Norveška). Čemu bo namreč služila konvencija, če predpisuje standarde, ki ne bodo prispevali nobenega razvoja?

Prepričana sem, da je zgodovina že pokazala pravo vrednost preglednega in odprtega delovanja javnega sektorja in da je treba dostopu do informacij javnega značaja kot temeljni človekovi pravici zagotoviti takšno konvencijo na ravni Sveta Evrope kot temeljni nadnacionalni organizaciji za človekove pravice v Evropi, ki sega prek njenih geografskih meja, ki bo odražala najboljše zakonodajne rešitve, najboljšo prakso ter uveljavljene in učinkovite standarde.

Taka konvencija se ne bi smela ustvarjati z vidika čim širšega konsenza, temveč bi morala stremeti k čim višji ravni dostopa do informacij, predvsem pa se ne bi smela oddaljiti od miselnosti, ki izhaja iz Priporočila (2002) št. 2 Sveta Evrope.(7) To pomeni, da bi morala vsebovati vsaj še naslednje minimalne rešitve oz standarde:

  1. zagotovitev pritožbe zaradi molka, ki je neizogibno povezana z določitvijo roka za posredovanje informacij;
  2. nanašati bi se morala na vse tri veje oblasti: ne le izvršilno, temveč tudi zakonodajno in sodno vejo v celoti;
  3. zajemati bi morala tudi nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb;
  4. vsebovati bi morala določbe o aktivnem zagotavljanju informacij s strani zavezancev.(8)
Naj pojasnim samo pomanjkljivost, opisano pod točko 1. Zaradi dveh držav, ki roka za posredovanje informacij v nacionalnem zakonu nimata (Danska in Švedska), je to določilo iz osnutka konvencije izpadlo. Rok za posredovanje (Slovenija ima 20 delovnih dni) je bistvenega pomena za uveljavitev te pravice, saj brez njega hitrost odločanja prepustimo popolni diskreciji organa, ki poseduje zahtevano informacijo. Ohlapna dikcija v smislu »organ naj odloči čim hitreje, nemudoma …« resnično ne pripomore k pravni varnosti.(9)

Povsem pravno nedopustno pa je skupina ekspertov v predlog konvencije vnesla tudi določilo, ki omogoča t. i. rezervacijo oz. pridržek na prav vsak člen, ki potencialnim državam podpisnicam tako daje možnost, da konvencijo sicer ratificirajo, vendar se lahko zaradi tega določila izognejo temeljnih načel, katerih nespoštovanje izniči celotno vrednost konvencije (na primer možnost rezervacije na člen, ki določa izjeme od prosto dostopnih informacij, ali na člen, ki določa dostop brez izkazovanja pravnega interesa). To je v svojem nagovoru informacijskim pooblaščencem 29. septembra na Brdu pri Kranju poudaril tudi predsednik republike dr. Danilo Türk.

Vsa ta zapisana stališča, zakaj in v katerih delih je konvencijo mogoče izboljšati, je v svojem poročilu, ki so ga prejeli poslanci parlamentarne skupščine Sveta Evrope, podprl tudi poročevalec – nizozemski poslanec Klaas De Vries.(10) Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je 3. oktobra upoštevala priporočilo poslanca in odločila, da mora osnutek konvencije nazaj v obravnavano na odbor (Steering Committee) za človekove pravice.

Žal smo vsi opozarjali zaman. Odbor ministrov Sveta Evrope ja namreč potrdil tekst brez sprememb 27. 11. 2008.(11)

Konvencijo so »pokvarili« že eksperti, ki so pripravili osnutek in države pozneje niso več imele nobenega interesa teksta popravljati.

Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Upoštavati je treba, da naj bi bilo Priporočilo (2002) št. 2 Sveta Evrope izhodišče za predlog konvencije, ki pa se ga skupina ekspertov žal zaradi blokiranja z vetom ni držala. Če je namreč ena država od 16 prisotnih v skupini ekspertov(12) izrazila pomislek pri nekem členu, je bil ta člen deležen popravkov, ki so to državo zadovoljili. Vse te države, ki so nižale standard, pa so žal očitno zastopale stališče, da mora biti konvencija taka, da državi, ki jo je strokovnjak zastopal, ne bo treba spremeniti nacionalnega zakona.(13)

Nekateri strokovnjaki so tudi jasno priznali, da so jim njihove vlade dajale napotke, kakšno stališče zastopati, in so tako že v delo skupine ekspertov vnesli politično odločanje in ne zgolj strokovnih argumentov, kar bi za delo takih skupin moralo biti pravilo.

Aktivnosti Slovenije
V postopku sprejema osnutka konvencije smo si predstavniki slovenskih institucij zelo prizadevali za sprejem čim bolj napredne konvencije, ki sledi mednarodnim modernim standardom. Tako je informacijski pooblaščenec aktivno deloval v skupini ekspertov, ki je pripravila osnutek konvencije in za svoja stališča pridobil tudi izraze podpore številnih informacijskih pooblaščencev iz držav članic Sveta Evrope.(14) Prav tako je svoja stališča zagovarjal tudi v skupini ekspertov, kjer smo oblikovali tudi t. i. slovenski predlog, ki je jasno nakazal na glavne pomanjkljivosti osnutka konvencije.

Prizadevanja za takšno konvencijo, ki podpira najboljše standarde preglednosti in odprtosti, je podprl tudi nekdanji minister za javno upravo dr. Gregor Virant in pismo, v katerem so bile izpostavljene nekatere nujne pravne rešitve, naslovil na vse pristojne ministre, ki na tem področju delujejo v Svetu Evrope.

Moderna stališča iz slovenskega predloga je na Odboru za človekove pravice zastopala tudi predstavnica ministrstva za zunanje zadeve in s tem utrdila sloves naše države, ki tako v Evropi kot tudi v svetu uživa velik ugled zaradi ureditve na področju dostopa do informacij javnega značaja.

Slovenska stališča in izkušnje, ki jih imamo na področju transparentnega delovanja javnega sektorja, so moderna in predvsem ne povzročajo večjih težav v praksi, ne zavezanecem, ne prosilcem, ne informacijskemu pooblaščencu. Republika Slovenija je splošni Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ)(15) sprejela leta 2003. Že z uveljavitvijo zakona je bil ta zakon znanilec pomembnih sprememb v prid preglednega delovanja javnega sektorja, in sicer iz naslednjih razlogov:

  • nanaša se na vse tri veje oblasti;
  • zajema tako državne organe, kot tudi nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb in celo vse osebe javnega prava;
  • opredeljen je rok za odločitev o zahtevi za dostop v dolžini 20 delovnih dni;
  • predvidene so različne vrste pritožb kršitev pravice dostopa do informacij javnega značaja, med njimi tudi pritožba zaradi molka ter pritožba zaradi neposredovanja informacije v predvideni obliki;
  • od septembra 2003 deluje neodvisen in samostojen pritožbeni organ za dostop do informacij – Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja, ki se od 31. 12. 2005 imenuje informacijski pooblaščenec zaradi združitve z državnim nadzornim organom za varstvo osebnih podatkov;
  • informacijski pooblaščenec je pritožbena stopnja pred sodnim varstvom te pravice in ima kot pritožbeni organ močna pooblastila za odločanje, ki vključujejo tudi možnost spremeniti odločitev organa na prvi stopnji in s tem tudi odrediti posredovanje informacije;
  • v zakonu so opredeljene številne obveznosti organov zavezancev, na primer, da je vsak zavezanec dolžan javno objavljati po vsebinskih sklopih urejen katalog informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga; hkrati pa je vsak zavezanec dolžan posredovati v svetovni splet informacije javnega značaja: prečiščena besedila predpisov, programe, strategije, stališča, mnenja in navodila, predloge predpisov, informacije v zvezi s svojimi postopki in javnimi naročili;
  • predvidenih je bilo 12 ozko opredeljenih izjem od prosto dostopnih informacij, za večino izjem je bil v uporabi škodni test, leta 2005 pa je bila sprejeta novela tega zakona, ki je uvedla testa interesa javnosti na večino do takrat relativnih 11 izjem od prosto dostopnih informacij.
Prepričana sem, da je dober zakonski model Slovenija prevzela tudi iz Priporočila (2002) št. 2 Sveta Evrope, ki je skupaj z obrazložitvenim memorandumom pomembno prispeval k razvoju višjih standardov pri dostopu do informacij javnega značaja, posledično pa vplival na dobre rezultate Slovenije na meritvah svobode tiska in zaznane koruptivnosti.

Ustrezna normativna izhodišča so obrodila sadove tudi v praksi. Za učinkovitost dostopa do informacij se je za zlasti pomembno izkazala pritožba zaradi molka zavezancev. V preteklih letih je bilo pritožb zaradi molka približno štirikrat več kot pritožb zoper odločbe o zavrnitvi dostopa do informacij. Na tej podlagi lahko utemeljeno sklepam, da brez predvidene pritožbe zaradi molka dostop do informacij javnega značaja ne bi zaživel. Pritožbi zaradi molka namreč v slovenski ureditvi sledi poziv informacijskega pooblaščenca k takojšnjemu sprejemu odločitve in s tem najpogosteje k posredovanju informacije. Kot izjemno produktivna se je izkakala tudi s tem povezana jasna določitev roka za posredovanje informacij, ki daje varnost predvsem prosilcem dostopa do informacij. Brez ustreznih pooblastil neodvisnega pritožbenega organa, ki vzpostavlja enotno prakso od uveljavitve dostopa zakon ne bi bil sprejet s strani zavezancev in prosilcev.

Konvencija bo pripravljena za ratifikacijo v državah članicah Sveta Evrope konec maja letos
Ratifikacijski postopki se bodo začelu ravno v času, ko bo Slovenija prevzela vlogo predsedujoče Svetu Evrope. Tudi nova vlada bo kot kaže imela podoben (dober) odnos do transparentnosti in pogovarjamo se, da bi Slovenija kot predsedujoča lahko dala državam članicam zgled in kot prva ratificirala konvencijo.

Poudariti je treba, da Slovenija ne bo imela nikakršnih težav ratificirati konvencije, saj vse standarde, ki jih sicer šibka konvencija vsebuje, že imamo v našem nacionalnem zakonu, pa tudi predlogi, s katerimi smo skušali besedilo vendarle še izboljšati, so bili takšni, ki jih slovenski Zakon o dostopu do informacij javnega značaja že vsebuje.

Slaba konvencija, ki se je oddaljila od dobrih in že veljavnih standardov in se je zadovoljila zgolj z minimalnimi rešitvami, pa lahko prinese negativne učinke. Ti bi se kazali predvsem v državah, kjer dostop do informacij javnega značaja še nima dolge tradicije. Boljša konvencija pa bi po drugi strani lahko koristila tudi državam, kjer preglednost delovanja že velja za običajno in bi pomenila priložnost, da stopijo na tem področju korak naprej in zagotovijo perspektivo tej pomembni in mladi pravni panogi. A v tej situaciji je bolje reči: Bolje to kot nič! Evropa bo vendar le dobila prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij – in to kot prva nad nacionalna organizacija na svetu sploh.

1 Primer C-345/06, dostopen v slovenskem prevodu na eur-lex.europa.eu, stran obiskana 12. 3. 2009.
3 Dostopno na www.corteidh.or.cr/casos.cfm?idCaso=245.
4 Člen 19, 2. odstavek: »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja; s to pravico je mišljeno svobodno iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej, ne glede na državne meje, v ustni, pisni, tiskani ali umetniški obliki ali na katerikoli drug svobodno izbran način.«
5 Člen 13: Everyone has the right to freedom of thought and expression. This right includes freedom to seek, receive, and impart information and ideas of all kinds, regardless of frontiers, either orally, in writing, in print, in the form of art, or through any other medium of one’s choice.
6 Dostopna je na assembly.coe.int, stran obiskana 12. 3. 2009.
7 Priporočilo je dostopno na www.coe.int/T/E/Human_rights/rec(2002)2_eng.pdf.
8 Več o pomanjkljivostih konvencije na www.access-info.org.
9 Člen 5, točka 4 predlagane konvencije se glasi: A request for access to an official document shall be dealt with promptly. The decision shall be reached, communicated and executed as soon as possible or within a reasonable time limit which has been specified beforehand. Neuradni prevod avtorice članka: »Zahtevo za dostop do uradnega dokumenta se mora obravnavati takoj. Odločitev mora biti sprejeta, vročena in izvršena čim prej ali v okviru razumnega roka, ki je bil predhodno določen.«
10 Njegovo poročilo je dostopno na assembly.coe.int.
11 CM/Del/Dec(2008)1042bis/1.2d/appendix2E / 27 November 2008 Council of Europe Convention on Access to Official Documents (Adopted by the Committee of Ministers on 27 November 2008 at the 1042bis meeting of the Ministers' Deputies). Dostopno na wcd.coe.int, stran obiskana 12. 3. 2009.
12 Predstavniki skupine ekspertov so Belgija, Bolgarija, Danska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska. Norveška, Poljska, Portugalska, Rusija, Švedska, Španija, Turčija, Velika Britanija in Slovenija.
13 Prednjačile so Danska, Francija, Švedska, Norveška, Nizozemska itd., torej države, ki so »učile« druge o tej pravici, a smo jih »učenci«, države vzhodne in srednje Evrope, že prehiteli.
14 Tej temi smo posvetili tudi 3. konferenco evropskih informacijskih pooblaščencev, ki je 29. oktobra 2008 potekala na Brdu pri Kranju.
15 Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB in 117/06 – ZDavP-2.

izpis

Toby Mendel

Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Obstaja mnogo področij, kjer konvencija ne dosega boljših standardov glede pravice do informacij, ki jih ima štirinajst držav iz moje študije – Sprejetje Konvencije je zamujena priložnost za vzpostavitev močne zaščite človekovih pravic v Evropi, pa tudi za Evropo, da bi spet prevzela vodilni položaj, ki ga je na področju pravice do informacij nekoč že imela
Sedemindvajsetega novembra 2008 je Svet Evrope sprejel prvi akt na svetu, ki obravnava pravico do dostopa do informacij javnega značaja (oziroma informacijsko svobodo(1)), Konvencijo o dostopu do uradnih dokumentov (v nadaljnjem besedilu Konvencija). Sprejemanje Konvencije je bilo zaznamovano s konflikti s civilnodružbenimi gibanji, informacijskimi pooblaščenci in drugimi uradniki, celo Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je izrazila ostro kritiko osnutka dokumenta, ko je bil nared za končno odločanje.(2) Zelo težko bi rekli, da je imela Konvencija obetaven začetek, zaključne faze njenega nastanka pa so bile omadeževane s tajnostjo, saj uradniki civilni družbi niso hoteli razkriti vsebine ključnih sestankov, kjer so bile sprejete glavne odločitve.(3)

Moj članek bo proučil posamezne problematične določbe Konvencije v primerjavi z zakoni štirinajstih držav po svetu – v Evropi, pa tudi v Aziji, Amerikah in Afriki. Štirinajst izbranih držav je istih, ki sem jih analiziral tudi v knjigi Freedom of Information: A Comparative Legal Survey, 2nd Edition [Informacijska svoboda: Primerjalen pregled zakonodaje, 2. izdaja], ki je marca 2008 izšla pri UNESCO:(4) Azerbajdžan, Bolgarija, Indija, Jamajka, Japonska, Kirgizistan, Mehika, Peru, Južna Afrika, Švedska, Tajska, Uganda, Združeno kraljestvo, Združene države Amerike.

Izbor držav za primerjalno študijo temelji na več faktorjih, na primer na geografski distribuciji, še pomembnejše pa je dejstvo, da imajo napredno zakonodajo o pravici do informacij. Zatorej ne gre za naključen ali reprezentativen vzorec vseh držav sveta, ki priznavajo pravico do informacij. To pa je gotovo primerno. Več kot razočaranje bi namreč bilo, če bi Svet Evrope po dolgem in napornem procesu nazadnje sprejel konvencijo, ki bi zgolj odsevala povprečje tega, kar so države po svetu na tem področju že dosegle. Čeprav to lahko služi za spodbujanje tistih s slabšim položajem, da se približajo povprečju, pa seveda ne more biti navdih za pogled naprej, kar naj bi Svet Evrope predstavljal.

Sprejeta Konvencija ima več pomembnih točk, navkljub kritikam, ki so bile usmerjene vanjo. Med drugim široko definira informacijo (»uradni dokumenti«) (člen 1.2.b), jasno določi pravico do dostopa (člen 2), vzpostavi škodni test in test interesa javnosti za izjeme (člen 3.2), zagotavlja dobra proceduralna pravila, vključno z vlaganjem prošenj, plačilom stroškov in določbami glede pomoči prosilcu (členi 4–7), ter od držav podpisnic zahteva, da vnesejo pozitivne ukrepe za promoviranje pravice do informacij (»dopolnilni ukrepi« v 9. členu).

Konvencija pa je bila tudi predmet ostrih kritik, saj obstaja mnogo področij, kjer ne dosega boljših standardov glede pravice do informacij, ki jih ima štirinajst držav iz moje študije. Med pomanjkljivostmi so obseg organov oblasti, ki so zajeti v Konvenciji, nekatere izjeme, pomanjkanje časovnih omejitev za zagotovitev informacij in šibke zahteve glede obvestila v primeru zavrnitve dostopa, pomanjkanje jasnih zahtev za nadzorni organ in zelo šibka pravila glede proaktivnega razkrivanja informacij.

Podrobnejši vsebinski pregled
V tem razdelku bom analiziral nekaj določb Konvencije v primerjavi z zakoni o dostopu do informacij v štirinajstih zgoraj navedenih državah. V vseh primerih so standardi Konvencije slabši od večine, včasih velike večine, primerjanih držav.

Obseg: organi
Člen 1.2.a.i Konvencije opiše »organe oblasti«, katerih se pravica do dostopa tiče, kot vlado in javno upravo na vseh ravneh, prav tako pa druge organe – zakonodajne in pravosodne organe ter fizične in pravne osebe – a le v tisti meri, ko opravljajo javnoupravne naloge. Člen 1.2.a.ii določa, da lahko podpisnice ta obseg razširijo na zakonodajne in pravosodne organe v njihovih drugih aktivnostih ter na fizične ali pravne osebe, ki opravljajo javne funkcije ali uporabljajo javna sredstva. Tukaj lahko dodamo, da te definicije izvirajo iz Priporočila Sveta Evrope o dostopu do informacij iz leta 2002,(5) ki je države samo pozvalo, naj proučijo, če lahko načela iz Priporočila uporabijo pri svojih zakonodajnih in pravosodnih organih.

Pri omejevanju pravice do dostopa na javnoupravne naloge prav gotovo obstajajo težave. Ker je pravica do dostopa javno hranjenih informacij zdaj prepoznana – tudi v Evropi – kot ena izmed človekovih pravic, bi se morala nanašati na vse funkcije države, zato je za takšne omejitve le malo opravičil. Dovoljevanje podpisnicam, da razširijo obseg svojih obveznosti v tem pogledu, je sicer dobrodošlo, a za razrešitev problema ne stori kaj dosti.

Malo več kot polovica primerjanih držav vsem trem vejam oblasti nalaga splošno obveznost razkrivanja informacij, medtem ko druge vključujejo ali sodišča ali pa zakonodajna telesa. V redkih primerih se zakon nanaša samo na javnoupravno funkcijo sodišč in/ali zakonodajnega telesa, kakor je to zdaj določeno v Konvenciji. V nekaterih državah obstaja ustavno ločena delitev oblasti, zaradi česar zakonodajalec ne more zlahka zahtevati od sodišč ali drugih ustavno neodvisnih organov, da razkrivajo informacije. Vendarle obstajajo načini za rešitev te težave. V posameznih državah sodišča sama določijo pravila za dostop do informacij. V drugih, na primer v Mehiki, zakon o pravici do informacij (in ustava) od ustavno neodvisnih organov zahteva, da sprejmejo podobne ureditve, kot jih ima izvršila veja, s katerimi zagotovijo pravico do dostopa do informacij. Takšne prakse kažejo, da je v demokraciji povsem mogoče zahtevati razkrivanje informacij od sodišč in zakonodajnih teles, čeprav je to seveda treba storiti v skladu z ustavno ureditvijo vsake posamezne države.

Večina zakonov v štirinajstih primerjanih državah vključuje vsaj nekaj funkcij, ki jih opravljajo zasebni organi, večinoma v delu, ko so njihove aktivnosti financirane z javnimi sredstvi (nekakšen pristop »po sledi denarja«) in /ali imajo njihove aktivnosti inherentno javne funkcije. Mnogo zakonov pokriva tudi podjetja v državni lasti – ki so različno določena kot družbe, v katerih ima država petdeset- ali večodstotni delež, kjer država izvaja dejanski nadzor ali ima pomemben vpliv.

V primerjavi s prakso štirinajstih primerjanih držav, pa tudi mnogih drugih držav po svetu, so standardi, ki jih vzpostavlja Konvencija, razočarljivo omejeni.

Praksa jasno kaže, da je povsem mogoče vključiti zasebne organe, ki uporabljajo javna sredstva ali opravljajo javne funkcije.

Izjeme
V večjem delu je režim izjem v Konvenciji precej napreden, vključuje pa tudi dobra pravila glede ločljivosti, kadar je le del dokumenta ali zapisa zaupen, prav tako pa za možno razveljavitev izjem vključuje tudi, kot sem zapisal že zgoraj, škodni test in test javnega interesa. Vendarle pa je v Konvenciji nekaj problematičnih izjem in šibkih pravil.

Člen 3.1 Konvencije zagotavlja seznam razlogov, na katerih lahko temeljijo izjeme, ki so v večjem delu neproblematične. Vključuje pa tudi izjemo v prid okolja, pa tudi izjemo, ki je opisana takole: »Posvetovanje znotraj enega ali med več javnimi organi o določeni temi.«(6) Določba nadalje dopušča državi, da doda na svoj seznam izjem tudi komunikacijo z »vladajočo družino« (po vsej verjetnosti je mišljen monarh) in njenim gospodinjstvom oziroma z državnim poglavarjem.

Glede časovnih omejitev Konvencija precej šibko določa, da bodo podpisnice »proučile« časovne omejitve glede določitve izjem. Ni pa znano, kaj točno pomeni »proučitev« ali kako bodo podpisnice dokazale, da so izjeme določile, a predvidevamo lahko, da gre za nizek standard.

Na tem področju je Priporočilo iz leta 2002 dosti naprednejše od Konvencije. Priporočilo ne vključuje izjeme v prid okolja, ne nanaša se na vladajoče družine ali državne poglavarje, njena izjema glede notranjih posvetovanj pa je precej ožja in se nanaša le na zaupna posvetovanja (v nasprotju z vsemi posvetovanji), pa še takrat le med »notranjim pripravljanjem tematike« (ne pa tudi, ko je odločitev že sprejeta).

Dve od štirinajstih primerjanih držav izjem ne določata posebej, ampak se za ta namen sklicujeta na druge zakone (o tajnosti). Med ostalimi le dve ščitita samo okolje (za razliko od zdravja in varnosti, ki sta pogostejša). V Južni Afriki je okolje navedeno kot dodaten razlog za večjo odkritost (tj. kot neke vrsta izjema od izjem). Nekoliko težko si je predstavljati, kako bi lahko razkritje informacij, s katerimi razpolagajo javni organi, škodilo okolju, kar potrjuje tudi izostanek takšne zaščite v drugih zakonih.

Večina štirinajstih primerjanih držav vključuje določeno obliko izjeme glede »notranjih posvetovanj«, čeprav je nekatere države nimajo. Vendarle pa je v skoraj vseh primerih izjema notranjih posvetovanj pogojena s pomembnimi omejitvami, ki v Konvenciji manjkajo. V mnogih državah so notranja posvetovanja zaščitena, le dokler ni sprejeta odločitev. V drugih zakon jasno določa specifičen interes, ki je zaščiten – na primer zaščita celovitosti politike pred prezgodnjim razkritjem ali zagotovitev prostega in odkritega svetovanja –, kar bistveno zoži obseg izjeme. Spet v drugih primerih pa izjema ne obsega osnovnih podatkovnih in statističnih informacij.

Le dve od štirinajstih primerjanih držav zagotavljata posebno zaščito za kraljevo družino, v enem primeru – Združeno kraljestvo – posebej za komunikacijo s kraljevo družino, tako kot to ureja tudi Konvencija. To izjemo je zelo težko upravičiti, še toliko težje pa, če je razširjena na druge državne poglavarje. Če kaj, potem mednarodna zakonodaja o človekovih pravicah jasno določa, da morajo biti ti posamezniki predmet še večjega javnega nadzora kot drugi javni organi.

Vseh štirinajst primerjanih držav ima neko obliko časovnih omejitev glede zaupnosti. V posameznih državah so te omejitve po svoji naravi absolutne, v drugih pa se lahko v ustreznih okoliščinah podaljšajo (tj. ko osnova za zaupnost ostane relevantna). Nekatere države zagotavljajo daljše časovne omejitve v povezavi z izjemami, ki ščitijo zasebni interes (npr. poslovna zaupnost ali zasebnost), kot za tiste, ki ščitijo javni interes (npr. varnost, vodenje gospodarstva ali preiskovanje kriminala). Nekaj držav časovne omejitve predpisuje le za posamezne izjeme.

Tudi v tem primeru Konvencija ne dosega v praksi že uveljavljenih standardov. Prav tako je lahko tarča obtožb, da se zgoraj analiziranih izjem ne da upravičiti s sklicevanjem na test nujnosti omejevanja človekovih pravic v demokratični družbi.

Proceduralna pravila
Kot sem že zapisal, Konvencija v večjem delu zagotavlja napredna proceduralna pravila, vendarle pa vsebuje nekaj problematičnih določb. Prvič, na podlagi člena 5.4 je treba zahtevke obravnavati sproti, ali »čim prej« ali »v okviru razumnega roka, ki je bil predhodno določen«. Drugič, na podlagi člena 5.6 Konvencije mora javni organ, kadar zavrne zahtevek za informacijo, podati razloge, tudi pisno, če prosilec to zahteva. Obe določili natančno odsevata določila Priporočila Sveta Evrope iz leta 2002.

Jasne rokovne določbe so se izkazale za najbolj pomembne za uspeh zakonodaje o pravici do informacij (njihova odsotnost pa se je izkazala za izjemno problematično v tistih državah, kjer takih omejitev ni). Od štirinajstih primerjanih držav jih enajst zagotavlja jasne roke za obravnavanje zahtevkov, ki jih je lahko uveljaviti. Čas za obravnavo se giblje od sedem do trideset dni, in se ga da ponavadi podaljšati za enako obdobje. Določene države so vpeljale posebne sisteme, ki zagotavljajo izpolnjevanje časovnih zahtev. V Mehiki, na primer, se šteje, da je zahtevek sprejet, če prosilec v določenem roku ne dobi odgovora, to pa lahko prekliče le javnoupravni nadzorni organ.

Od treh držav, ki nimajo jasnih rokov, imata dve – Tajska in Združene države Amerike – zaradi tega zelo velike težave. Na Tajskem je pomanjkanje jasnih časovnih omejitev eden glavnih razlogov, da je zakon trenutno tako rekoč mrtva črka na papirju, v Združenih državah pa je bila pomembna motivacija za sprejetje zakona konec leta 2007 prav spopadanje z velikimi zaostanki pri zagotavljanju informacij, ki so spodkopavali celoten Zakon o informacijski svobodi.

Zakonodaja v le eni od štirinajstih primerjanih držav ne določa, da mora država prosilca obvestiti o zavrnitvi zahtevka za informacijo – najbrž je zakonodajalec to spregledal – in nobena od njih od prosilca ne zahteva, da takšno obvestilo pisno zahteva. Vseh štirinajst zakonov tudi bolj podrobno kot Konvencija določa, kaj poleg »razlogov« mora takšno obvestilo še vsebovati. Velika večina zahteva, da obvestilo vsebuje informacije o možnih pritožbah, večina pa zahteva, da obvestilo opredeli tudi natančne zakonske določbe, na katerih temelji zavrnitev. Obe informaciji sta pomembni za zagotavljanje uspešnega sistema pritožb.

Pritožbe
Člen 8.1 Konvencije v primeru zavrnitve dostopa do informacije prosilcu zagotavlja pravico do revizije postopka pred sodiščem ali pred »drugim neodvisnim in nepristranskim organom, kot ga določa zakon«. Člen 8.2 nadalje prosilcu precej zanimivo predpisuje »hiter in poceni revizijski postopek«, kar lahko pomeni ponovno obravnavo javnega organa, ki je zahtevek zavrnil, ali pa revizijski postopek, kot ga določa člen 8.1. Navedenim kriterijem torej lahko zadostita hitra (a ne neodvisna) notranja revizija, ki ji sledi počasna in draga (a neodvisna) sodna revizija. Tudi tukaj navedene določbe zrcalijo določbe iz Priporočila iz leta 2002.

Od štirinajstih primerjanih držav jih polovica eksplicitno predpisuje notranji revizijski sistem, vse razen petih imajo predpisano javnoupravno raven pritožbe (od katerih ena določa pritožbo varuhu človekovih pravic, ostale pa informacijskemu pooblaščencu) in vse zagotavljajo neko obliko pritožbe na sodišče (čeprav Indija poskuša omejiti obseg sodnih revizij odločitev informacijskega pooblaščenca). Nekaj držav določa posebne informacijske sodne organe, ki obravnavajo pritožbe glede odločitev informacijskega pooblaščenca.

Glavni nauk, ki izhaja iz implementacije pravice do informacij iz držav po svetu, govori, da je dostop do hitre, poceni in neodvisne pritožbe ključ do uspeha celotnega sistema. Nekatere države, ki nimajo javnoupravne ravni pritožbe, proučujejo možnosti, da bi to težavo vsaj deloma rešile z zagotovitvijo hitrega postopka sodne revizije zavrnitev zahtevkov za dostop do informacij. Kakor rečeno, Konvencije te potrebe ne odseva.

Proaktivno razkrivanje informacij
Konvencija vsebuje zelo splošno pravilo glede proaktivnega razkrivanja informacij, ko v 10. členu pravi, da morajo javni organi, »kadar je to primerno«, dati na voljo uradne dokumente, da bi tako »promovirali transparentnost in učinkovitost javne uprave« ter spodbujali »osveščeno udeležbo javnosti v zadevah splošnega pomena«. Tega se ne da opisati drugače kot izjemno šibko formulacijo pravila proaktivne objave informacij, ki je skoraj dobesedno prevzeta iz Priporočila (2002).

Vse razen treh primerjanih štirinajstih držav pa v ostrem nasprotju s Konvencijo določajo specifična in natančna pravila o proaktivni objavi informacij, mnoge med njimi pozivajo k proaktivni objavi izjemno dolgih seznamov različnih kategorij informacij. To je področje, kjer je bil na področju informacijske zakonodaje narejen izjemen napredek. Indijski zakon poziva k proaktivni objavi kar se da veliko informacij, da bi s tem zmanjšali potrebo po vlaganju zahtevkov za dostop do informacij. Bolgarski zakon poziva k proaktivni objavi vseh informacij, ki so v javnem interesu. Poleg seznamov različnih kategorij informacij, ki jih je treba proaktivno objaviti, različni zakoni pozivajo še k širokemu širjenju informacij na različne načine ter k objavi registrov ključnih tipov informacij, ki obstajajo.

Konvencija bi morala določiti vsaj seznam glavnih kategorij informacij, ki jih je treba proaktivno objaviti (ob upoštevanju režima izjem). Ta seznam bi skladno z uveljavljenimi standardi sporazumov o človekovih pravicah predstavljal minimum, in s tem ne bi omejeval širših praks proaktivne objave informacij, ki bi jih določile posamezne podpisnice same zase.

Sklep
Iz zgornje analize jasno izhaja, da Konvencija vsaj glede obravnavanih problematičnih vprašanj (včasih niti od daleč) ne dosega boljši praks, ki so znane po svetu. Najbrž je pomenljivo, da so bile skoraj vse evropske države, ki so imele predstavnika v skupini ekspertov, ki je pripravila Konvencijo, tiste, kjer domača zakonodaja ni dosegala boljših praks. Predstavniki civilne družbe, ki so bili v skupini ekspertov, so med pogovori opazili, da so mnogi predstavniki, še posebej iz zahodnoevropskih držav, poskušali zagotoviti takšne določbe v Konvenciji, da njim samim ne bi bilo treba spreminjati domače zakonodaje. To pa odraža zelo slab odnos do demokracije, sprememb in človekovih pravic. Celoten namen sprejemanja dokumentov o človekovih pravicah naj bi bil vendar zamišljanje pozitivnih sprememb v domačih praksah.

Stališča bolj političnih organov Sveta Evrope lahko primerjamo s pristopom Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je manj kot šest mesecev po sprejetju Konvencije končno priznalo pravico do dostopa do informacij, s katerimi razpolagajo javni organi.(7) Sodišče se je mnogo let izogibalo priznanju take pravice, a z razvojem prakse na tem področju v evropskih državah in z jasnim priznanjem pravice izven Evrope(8) jo je priznalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Za aktiviste, ki se v Evropi zavzemajo za pravico do informacij, je zdaj Sodišče, ne pa Konvencija, bolj pomemben dejavnik sprememb na področju pravice do informacij. To ni dobro, saj bo razvijanje pravice skozi Sodišče počasno in drago. Nemogoče se je izogniti zaključku, da je bilo sprejetje Konvencije zamujena priložnost za vzpostavitev močne zaščite človekovih pravic v Evropi, pa tudi za Evropo, da bi spet prevzela vodilni položaj, ki ga je na področju pravice do informacij nekoč že imela.

Prevod: Andrej Zavrl

izpis

Helen Darbishire

Prepoznavanje pravice
Napredek glede zagotavljanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja je najbolj potisnil naprej razvoj globalnega gibanja civilnodružbenih organizacij, ki vztrajajo, naj transparentnost vladanja postane središčnega pomena v demokratičnih spremembah – Škoda, da je bila Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov sprejeta pred odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice aprila 2009, saj njegova razsodba nakazuje, da je obseg pravice širši od zgolj javnoupravnih organov
Štirinajstega aprila 2009 je Evropsko sodišče za človekove pravice prvič v svojem delovanju sprejelo razsodbo, ki priznava pravico do dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo javni organi.(1)

V tem primeru je Madžarsko združenje za državljanske pravice od madžarskega Ustavnega sodišča zahtevalo, da objavi pritožbo nekega parlamentarca, ki je spodbijal legalnost novega zakona o zdravilih. Ustavno sodišče je zavrnilo objavo informacije in prosilci so se pritožili v Strasbourg.

Evropsko sodišče za človekove pravice, ki dotlej ni priznavalo popolne pravice do dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo vlade, je v zavrnitvi madžarskega Ustavnega sodišča kljub temu prepoznalo kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in še posebej 10. člena, ki ščiti pravico do svobodnega izražanja.

Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da gre za poseganje v pravico do svobodnega izražanja v primerih, ko javen organ poseduje informacije, ki so bistvenega pomena za medije, da lahko opravljajo svojo vlogo javnega nadzornika, ali za civilno družbo, da lahko uveljavlja svojo funkcijo družbenega nadzornika.

V svojem bistvu odločitev Sodišča pomeni razširitev tradicionalne zaščite medijske svobode tudi na pravico do zahtevanja in pridobivanja informacij, s katerimi razpolagajo javni organi. Sodniki so ta paradigmatski obrat dosegli z argumentom, da zavrnitev razkritja informacije, s katero javni organ razpolaga, pomeni izvrševanje »cenzorske moči informacijskega monopola«, zaradi česar mora javni organ takšne informacije razkriti.

Sodišče za človekove pravice je še poudarilo, da ko gre za zadeve javnega interesa, celo kadar se zahtevana informacije tiče določene politike oziroma stališč javnih oseb, ne more biti nobenega opravičila za zadrževanje informacije na osnovi zaščite zasebnosti teh posameznikov. Karkoli takega bi bilo »usodno za svobodo izražanja«, se konča sodba.

Ta zgodovinska sodba je bila izrečena le pet mesecev za tem, ko je Svet Evrope sprejel prvi zavezujoči akt na svetu, ki obravnava pravico do dostopa do informacij javnega značaja, Konvencijo o dostopu do uradnih dokumentov (Convention on Access to Official Documents; sprejeta 27. novembra 2008).(2) Ta konvencija, ki pomeni pomemben korak v razvoju pravice do dostopa do informacij javnega značaja, vzpostavlja osnovna vodila glede te pravice in bo junija 2009 pripravljena za ratifikacijo.

Čeprav Konvencijo o dostopu do uradnih dokumentov zaradi vzpostavljanja prenizkih standardov kritizirajo skupine, ki zagovarjajo človekove pravice in medijsko svobodo, vsebuje nekaj pomembnih zahtev, ki jih mora izpolniti vsaka država in ki bodo podrobneje opisane v nadaljevanju.

Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice je za evropski kontinent prelomna, saj so se mnogi bali, da Sodišče ne bo zmoglo najti načina za uskladitev dostopa do informacij javnega značaja in pravice do svobodnega izražanja, ki jo je Evropska konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin tako dobro utrdila. To pa v svetovnem merilu ni prva takšna razsodba: septembra 2006 je Medameriško sodišče za človekove pravice razsodilo v primeru proti Čilu in ugotovilo, da zaščita pravice do svobodnega izražanja in informacij v 13. členu Ameriške konvencije o varstvu človekovih pravic prav tako zagotavlja splošno pravico do dostopa do informacij, s katerimi razpolaga država.(3) Sodba v primeru Claude Reyes in drugi proti Čilu v ključnem, 77. členu pravi takole:

Sodišče ugotavlja, da 13. člen konvencije z določitvijo pravice do »iskanja« in »prejemanja« informacije ščiti pravico vsakega posameznika, da zahteva dostop do informacij, s katerimi razpolaga država, razen izjem, ki jih določa konvencija. Iz tega sledi, da ta člen ščiti pravico posameznika, da pridobi takšne informacije, in nalaga državi dolžnost, da mu zagotovi dostop do želenih informacij ali pa mu pojasni, če ima država zaradi kakršnihkoli razlogov, ki jih dovoljuje konvencija, pravico, da v posameznem primeru omeji dostop do informacij.

Informacije morajo biti dostopne, ne da bi prosilec moral dokazovati neposreden interes ali osebno prizadetost za njihovo pridobitev, razen v primerih, ko velja zakonska omejitev. Posameznikov dostop do informacij tako lahko omogoči njihovo širjenje v družbi, ki jih na tak način izve, dostopa do njih in jih presoja. V tem smislu pravica do svobodnega mišljenja in izražanja vključuje pravico do dostopa do informacij, s katerimi razpolaga država, ki pa ravno tako jasno vključuje obe dimenziji, individualno in družbeno, pravice do svobodnega mišljenja in izražanja, ki ju mora sočasno zagotavljati država.

Z vidika pravic medijev je ta odločitev prav tako pomembna, saj poudarja, da je dostop do informacij javnega značaja neločljivo povezan s prostim pretokom informacij in s tem z delom novinarjev in medijskih hiš, ki o zadevah javnega pomena in delovanju vlad obveščajo javnost.

Iz razvoja zgoraj opisanih dogodkov – ključnih razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice in Medameriškega sodišča za človekove pravice skupaj s sprejetjem Konvencije o dostopu do uradnih dokumentov – je jasno, da se pravica javnosti, da vladi zastavlja vprašanja in nanje dobiva odgovore, v mednarodnem pravu na nadnacionalni ravni vse bolj uveljavlja.

Evropsko in svetovno gibanje za uveljavljanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja
To je torej pravšnji trenutek za premislek o razvoju dogodkov v Evropi, ki so na nacionalni ravni omogočili ta napredek. Najbrž je napredek agende za zagotavljanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja najbolj potisnil naprej razvoj globalnega gibanja civilnodružbenih organizacij, ki vztrajajo, naj transparentnost vladanja postane središčnega pomena v demokratičnih spremembah konec dvajsetega in začetek enaindvajsetega stoletja.

To gibanje se je v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja začelo v vzhodni Evropi. Zanimivo je, da je bila Madžarska prva, ki je leta 1992 sprejela zakon o informacijski svobodi – torej taista država, ki je leta 2009 izgubila v sodnem primeru o dostopu do informacij javnega značaja, kar je pripeljalo do tega, da je Evropsko sodišče priznalo pravico do dostopa do informacij.

Pravzaprav je ravno madžarsko ustavno priznavanje te pravice pomagalo Evropskemu sodišču pri sprejemanju njegove odločitve: madžarska vlada namreč ni spodbijala obstoja pravice do dostopa do informacij javnega značaja niti ni trdila, da je bila ta pravica omejena, pač pa je zagovarjala stališče, da je bila omejitev v tem posebnem primeru opredeljena z zakonom, sorazmerna in v demokratični družbi nujna.

Da je primer, ki je bil aprila 2009 razsojen v Strasbourgu, sprožila ena od civilnodružbenih skupin, ki so del gibanja za zaščito in promocijo pravice do dostopa do informacij javnega značaja (v tem primeru Madžarskega združenja za državljanske pravice), je pomemben izkaz delovanja civilnodružbenega gibanja.

Ko je Madžarska leta 1992 sprejela svoj zakon, je bilo na vsem svetu le dvanajst držav, ki so imele zakone za reguliranje dostopa do informacij javnega značaja – oz. uradnih dokumentov, kar je bil takrat prevladujoč izraz. Zdaj je po svetu več kot osemdeset takšnih zakonov, v Evropi pa od sedeminštiridesetih držav, ki so v Svetu Evrope, štiriindvajset ustav priznava to pravico, štirideset zakonov pa določa mehanizme za njeno uresničevanje.

Slovenski zakon, ki je bil sprejet leta 2003, je del tega trenda in dobro odseva standarde novosprejetih zakonov: močan zakon, ki ga podpira ustavna določba, ki dostop do informacij javnega značaja prepoznava kot pravico, ter učinkovito uveljavljanje mehanizma v obliki informacijskega pooblaščenca, ki nadzoruje uveljavljanje zakonov, obravnava pritožbe prosilcev in ima moč, da ukaže razkritje informacij.(4)

Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov
Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov, ki jo je Svet Evrope sprejel 27. novembra 2008, je prvi pravni akt na svetu, ki obravnava dostop do informacij, s katerimi razpolagajo javni organi.

Čeprav tudi drugi mednarodni sporazumi – še posebej leta 1998 sprejeta Aarhuška konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhus, 25. junij 1998)(5) – uvajajo natančne mehanizme za omogočanje dostopa do informacij javnega značaja, je Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov prva, ki se nanaša na »vsakršne informacije, ki so shranjene v katerikoli obliki in jih zapiše ali prejme ter hrani organ oblasti« (člen 1.2.b).

Med pozitivnimi določili Konvencije o dostopu do uradnih dokumentov je zagotavljanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja vsakomur (člen 2.1), ne da bi moral prosilec izkazati kakšen poseben razlog za zahtevanje informacije (člen 4.1), za svoje povpraševanje in ogled dokumentov pa mu tudi ni potrebno plačati (člen 7.1). Zaračunajo se lahko edino stroški reprodukcije in poštnine.

Konvencija namesto izraza »informacije« izbere termin »uradni dokumenti«, ki jih definira kot »vsakršne informacije, ki so shranjene v katerikoli obliki in jih zapiše ali prejme ter hrani organ oblasti«, s čimer prizna, da čeprav se nekateri starejši zakoni o dostopu do informacij javnega značaja ali informacijske svobode osredotočajo na »uradne« ali »javnoupravne« dokumente, se večina zakonov o dostopu do informacij javnega značaja v več kot osemdesetih državah sveta ravno tako nanaša na širše koncepte informacij, ki dajejo prosilcu pravico, da oblastem zastavlja vprašanja, ti odgovori pa so vsebovani v enem ali več dokumentih. To je konsistentno tudi s razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice iz aprila 2009 in tudi s tisto iz leta 2006, ki jo je sprejelo Medameriško sodišče za človekove pravice.

Izjeme pri dovoljevanju dostopa, ki jih določa konvencija, so v glavnem tiste, ki jih priznava primerjalno pravo o dostopu do informacij javnega značaja, med njimi pa so: zaščita nacionalne varnosti, obrambe in mednarodnih odnosov; zaščita pred kriminalnimi dejavnostmi, njihova preiskava in sodno preganjanje; zasebnost in drugi legitimni zasebni interesi; poslovni in drugi gospodarski interesi; gospodarska, monetarna in menjalniška politika države; enakost strank v sodnih postopkih in učinkovito delovanje sodstva; posvetovanje znotraj enega ali med več javnimi organi o določeni temi (člen 3.1). Države podpisnice konvencije v svoje nacionalne zakone niso dolžne vnesti vseh navedenih izjem.

Čeprav so te izjeme potencialno obsežne, mora biti v zakonu vsakršna omejitev natančno določena, v demokratični družbi nujno potrebna in sorazmerna z namenom zaščite konkretnega interesa (tridelni test) ter škodnega testa in testa interesa javnosti, tako da informacijam javno razkritje ne more biti preprečeno, razen če bi to škodovalo konkretnemu interesu, in še to šele po tehtanju širšega javnega interesa za poznavanje teh informacij.

Enajst temeljnih izjem med sestavljanjem dokumenta pri vladnih predstavnikih ni sprožalo večjega nasprotovanja, to pa večinoma zaradi tega, ker so dovolj široke, da zajamejo večino že obstoječih izjem v nacionalnih zakonodajah. Pravi preskus izjem bo njihova uporaba v praksi, ko bo nadzorni organ zadolžen za področje konvencije lahko ocenil, če so v posamezni državi izjeme uporabljene pravilno.

Neobvezujoča dvanajsta izjema daje državam pogodbenicam pravico, da »določijo, da je komunikacija z vladajočo družino in njenim gospodinjstvom oziroma z državnim poglavarjem ravno tako vključena med možne omejitve«.(6) To izjemo so predlagale stare evropske monarhije, med njimi Združeno kraljestvo, Norveška in Nizozemska, ki imajo posebna pravila glede izmenjevanja informacij z monarhom. Ko je bila izjema že v besedilu, je Irska zatrdila, da ima njihov predsednik status, ki je podoben monarhu, in mora biti ravno tako vključen med izjeme, in zato formulacija vključuje tudi državnega poglavarja, ki je bil v dokument vključen v sklepni fazi usklajevanja, zaradi česar skupina, ki je akt pripravljala, ni imela možnosti, da bi ta dodatek preučila. Skupine, ki zagovarjajo človekove pravice, so ta dodatek obsodile in opozorile, da v mnogih evropskih državah državni poglavar ni simbolična figura, ampak zelo vpliven vodja izvršilne veje oblasti. Izvzemanje državnega poglavarja Irske ali Albanije, kjer ima predsednik bolj protokolarno vlogo, je nekaj povsem drugačnega od, na primer, izvzemanja državnega poglavarja Francije, kjer je komuniciranje s predsednikom ključen del načrtovanja javne politike. To je še ena od izjem, katere uporabo bo potrebno v državah, ki se bodo zanjo odločile, podrobno nadzirati.

Nesoglasje glede obsega konvencije
Eno glavnih spornih vprašanj, ki se je pojavljalo med sestavljanjem Konvencije o dostopu do uradnih dokumentov, je bilo, če naj se nanaša na vse veje oblasti. Civilnodružbene skupine so energično zagovarjale stališče, da če je dostop do informacij javnega značaja pravica, se nanaša ne le na izvršilno vejo, ampak tudi na pravosodno in zakonodajno, prav tako pa tudi na zasebne organe, ki izvršujejo javne funkcije.

Primerjalne študije držav članic Sveta Evrope kažejo, da ima večina zakone o dostopu do informacij javnega značaja s širšim obsegom: raziskave nevladne organizacije Access Info ugotavljajo, da ima večina države v zakonih o dostopu do informacij javnega značaja zajeta zakonodajna telesa (21 držav od 26 vključenih v pregled) ter da, čeprav slika glede sodstva ni enotna, večina daje pravico do dostopa do pravosodnih informacij (15 od 26 vključenih držav ima sodne organe popolnoma vključene v obseg dostopa do informacij javnega značaja, 3 dodatne pa zagotavljajo dostop do informacij o dokončnih sodnih odločbah).

V mnogih primerih takšen obseg zakonov podpirajo ustavne določbe, kakor na primer 39. člen Ustave Republike Slovenije iz leta 1991, ki jasno določa: »Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.« Iz tega izhajajoči slovenski Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (2003) določa, da se pravica do dostopa nanaša na vse veje oblasti.

Skrbi, ki jih je izražalo več kot 250 civilnodružbenih skupin, je podprlo tudi dvanajst nacionalnih in regionalnih informacijskih pooblaščencev iz Estonije, Nemčije, Madžarske, Latvije, Makedonije, Srbije, Slovenije, Švice in Združenega kraljestva. Slovenska informacijska pooblaščenka je bila v tem pogledu še posebej aktivna, saj je sodelovala pri sestankih v Strasbourgu, kjer je konvencija nastajala, in koordinirala predloge Svetu Evrope, ki so jih podali drugi informacijski pooblaščenci, ter septembra 2008 organizirala konferenco, kjer so o glavnih zadržkih govorili informacijski pooblaščenci, varuhi človekovih pravic in drugi strokovnjaki.

Dostop do informacij iz vseh vej oblasti je še posebej pomemben za novinarje, zato ni posebej presenetljivo, da sta dva ključna evropska organa ravno tako podprla zahteve po širšem obsegu, ki naj bi ga zajela konvencija: Urada predstavnika OVSE za svobodo medijev je Svetu Evrope in nacionalnim vladam večkrat pisal z zahtevami po obsežnejši konvenciji. Prav tako se je pozivom za močnejši dokument pridružil tudi Usmerjevalni odbor za medije in nove komunikacijske servise pri samem Svetu Evrope. Evropski parlamentarci so na zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 3. oktobra 2008 sprejeli resolucijo, s katero so izrazili skrb glede hudih napak v osnutku dokumenta. Parlamentarna skupščina je s tem svojim nenavadnim korakom pozvala k izboljšanju Konvencije o dostopu do uradnih dokumentov.

Poročevalec, ki ga je imenovala Parlamentarna skupščine Sveta Evrope, da bi proučil osnutek dokumenta, je bil Klaas de Vries, trenutni poslanec in bivši minister z Nizozemske. De Vries je v svojem poročilu Parlamentarni skupščini ugotovil, da obstaja kriza v zaupanju do oblasti v Evropi, kar je po njegovem posledica »strukturnega odpora proti informiranju« javnosti, vladam pa ljudje ne zaupajo, saj same svojim državljanom ne zaupajo [informacij]«. Svet Evrope je pozval, naj se zdaj še posebej potrudi in izboljša besedilo, in dodal, da »nas bodo kritizirali še več let, če ne reagiramo zdaj«.

Navkljub pozivom za širšo konvencijo je več vlad ostalo vkopanih na svojih stališčih, naj se konvencija nanaša zgolj na javnoupravne podatke, s katerimi razpolaga vlada. To stališče so zagovarjale severozahodne evropske države, ki imajo starejše zakone in ki v mnogo primerih niso sprejele stališče, da je dostop do informacij javnega značaja temeljna človekova pravica. Zato je v končni verziji člen 1.2 tak:

V tej konvenciji:

I. »organ javne oblasti« pomeni:


  1. vlado in javno upravo na državni, regionalni in lokalni ravni;
  2. zakonodajne organe in pravosodne organe, ki opravljajo javnoupravne naloge po nacionalni zakonodaji;
  3. fizične ali pravne osebe, ki opravljajo javnoupravne naloge.
II. Vsaka podpisnica lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu z deklaracijo, ki jo naslovi na Generalnega sekretarja Sveta Evrope, določi, da definicija »organa javne oblasti« vključuje tudi enega ali več spodaj navedenih:

  1. zakonodajni organi tudi v njihovih drugih aktivnostih;
  2. pravosodni organi tudi v njihovih drugih aktivnostih;
  3. fizične ali pravne osebe, ki opravljajo javne funkcije ali uporabljajo javna sredstva po nacionalni zakonodaji.
Nekako je škoda, da je bila Konvencija o dostopu do uradnih dokumentov sprejeta ravno pred odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice aprila 2009, saj njegova razsodba nakazuje, da je obseg pravice širši od zgolj javnoupravnih organov. V primeru Madžarskega združenja za državljanske pravice je šlo za dostop do informacije, ki jo je parlamentarni poslanec predstavil na ustavnem sodišču. Odločitev v prid dostopa do informacije tako nakazuje, da obseg pravice do dostopa do informacij javnega značaja ni omejen zgolj na izvršilno vejo oblasti.

Videli bomo, koliko držav bo podpisalo neobvezujoče določbe, to pa je tudi del civilnodružbenih kampanj ob ratifikaciji konvencije, ki se začenjajo zdaj.

Tabela 1: Kronološki pregled sprejemanja zakonov o dostopu do informacij javnega značaja:

Glej graf 1!

Tabela 2: Sprejemanje zakonov o dostopu do informacij javnega značaja po letih

Obdobje

Države

Število držav, ki so v tem obdobju sprejele zakon o dostopu do informacij javnega značaja

Skupno število zakonov o dostopu do informacij javnega značaja do konca tega obdobja

 

1766-1950

Švedska (1766)

1

1

1951-1960

Finska (1951)

1

2

1961-1970

Združene države Amerike (1966)

1

3

1971-1980

Francija (1978), Nizozemska (1980)

2

5

1981-1990

Avstralija, Nova Zelandija, Kanada, Kolumbija, Danska, Avstrija, Italija

7

12

1991-2000

Madžarska, Španija, Ukrajina, Kazahstan, Portugalska, Belgija, Belize, Islandija, Litva, Južna Koreja, Irska, Tajska, Uzbekistan, Izrael, Latvija, Albanija, Češka, Gruzija, Grčija, Japonska, Liechtenstein, Nigerija, Trinidad in Tobago, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Estonija, Moldavija, Slovaška, Južna Afrika, Združeno kraljestvo

30

42

2001-2009

Poljska, Romunija, Srbija, Jamajka, Mehika, Pakistan, Panama, Peru, Tadžikistan, Zimbabve, Angola, Armenija, Hrvaška, Kosovo, Slovenija, Turčija, Sv. Vincent in Grenadini, Dominikanska republika, Ekvador, Švica, Antigva in Barbuda, Azerbajdžan, Nemčija, Indija, Črna gora, Tajvan, Uganda, Honduras, Makedonija, Jordanija, Kirgizistan, Nepal, Nikaragva, Kajmanski otoki, Kitajska, Čile, Cookovi otoki, Indonezija, Bangladeš

39

81



Prevod: Andrej Zavrl

1 Razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice je dostopna na spletni strani Sodišča (www.echr.coe.int/echr).
2 Konvencija je dostopna na www.conventions.coe.int/Treaty/EN/Treaties/Html/AccessDoc.htm.
3 Sodba je dostopna na: www.corteidh.or.cr (angleško).
4 Slovenska informacijska pooblaščenka je odigrala tudi ključno vlogo pri zagovarjanju pravice do dostopa do informacij javnega značaja med sprejemanjem Konvencije o dostopu do uradnih dokumentov.
5 Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhus, 25. junij 1998) Združenih narodov: www.unece.org/env/pp/EU%20texts/conventioninslovenska.pdf. Konvencija je poznana kot Aarhuška konvencija in jo je sestavila Ekonomska komisija OZN za Evropo. 17. decembra je imela konvencija 42 držav pogodbenic, 12 pogodbenic Protokola o registrih izpustov in prenosov onesnaževal in 18 pogodbenic Dopolnila o udeležbi javnosti pri odločanju o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in njihovem dajanju na trg.
6 Vsi prevodi navedkov iz Konvencije so neuradni (op. prev.).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
evropsko medijsko pravo
Medijska preža
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev