Novinarji javnega zavoda RTV Slovenija smo skupaj z vsemi zaposlenimi zaradi arogance politike in po mojem nepravilnega dojemanja zadeve s strani nekaterih sindikalistov postali javni uslužbenci.

Ko smo v okviru Sindikata novinarjev TV Slovenija in Aktiva Društva novinarjev na TV Slovenija na zboru novinarjev govorili o tej problematiki, sva predsednika obeh organizacij s strani članov dobila soglasno podporo v najinih prizadevanjih, da se novinarji izključijo iz sistema javnih uslužbencev.

Vendar so bili vsi napori zaman. Najprej je predsednik aktiva NNS na TVS Uroš Slak na odboru državnega zbora poskušali doseči, da bi se z amandmajem javni zavod RTVS izzvzel iz zakona (tako kot je to uspelo nekaterim drugim javnim zavodom), vendar nismo uspeli. Nato smo poskušali z amandmajem na seji državnega zbora, kjer smo zaradi neskladnosti med samimi sindikati na RTV predlagali samo izključitev novinarjev iz zakona; tudi to ni uspelo.

Nato smo svoje stališče (na svetovni dan svobode tiska) predstavili na državnem svetu, ki je sicer prisluhnil našim argumentom in izglasoval odložni veto, vendar je vladna koalicija zakon brez težav še enkrat potrdila.

Nič niso pomagala tudi utemeljevanja s strani Mednarodne novinarske zveze (IFJ), ki je uvrstitev novinarjev med javne uslužbence označila kot rešitev, ki je v nasprotju z evropsko zakonodajo. Ta namreč določa, da morajo biti javna občila, ne glede na to, da so porabniki proračunskih sredstev ali paradržavnih dajatev, ločena od sistema javne uprave. Predvsem za novinarje pa IFJ meni, da ne smejo biti obravnavani kakor javni uslužbenci.

Ţal so bili neenotni tudi sindikati, saj koordinacija novinarskih sindikatov RTVS ni nasprotovala vključevanju novinarjev v Zakon o plačah v javnem sektorju (za izključitveni amandma je bil samo Sindikat novinarjev TVS, ki pa je bil s strani ostalih sedmih članov koordinacije preglasovan).

In tako smo novinarji nacionalne televizije postali javni uslužbenci. Nikakor ne morem pritrditi argumentom »sindikalistov«, ki so pozdravili takšno rešitev zaradi boljših plačnih razmerij, urejenega napredovanja, višjih dodatkov ... V tem primeru samo sindikalno razmišljanje ni dovolj, saj je načeloma uvrstitev novinarjev med javne uslužbence v popolnem nasprotju z zagotavljanjem neodvisnega in svobodnega novinarstva: Novinarje nacionalne radiotelevizije je postavila v nemogoč položaj, saj bodo kot javni uslužbenci zagotavljali javnosti, ki prisilno plačuje naročnino, informacije o delovanju taiste javne uprave in državnih organov.

Poleg tega je novinarje nacionalke z uvrstitvijo med javne uslužbence doletela še ena neprijetnost. Biti javni uslužbenec namreč ne pomeni samo socialne varnosti in urejenih plačnih pogojev, ampak pomeni tudi podrejanje pravilom, ki veljajo za javne uslužbence in ki so zakonsko določena. Tako je že v obravnavi zakon o javnih uslužbencih, ki natančno določa postopke, ki jih glede ravnanja zaposlenih lahko vodijo njihovi nadrejeni, kako morajo javni uslužbenci varovati uradne dokumente, upoštevati zahteve nadrejenih ...

Vse to je zagotovo ovira, če ne že kar preprečuje raziskovalno, objektivno in neodvisno novinarstvo, ki lahko z doslednim uveljavljanjem zakona na nacionalni televiziji ugasne in se spremeni zgolj v vladno trobilo, kar bi nekaterim zagotovo ustrezalo.

Zaradi teh razlogov smo novinarji na televiziji nasprotovali uvrstitvi v javni sektor, žal pa se je tu pokazala neenotnost novinarskih sindikatov in sindikatov znotraj RTV, kar je bil za vladajočo politiko seveda odličen razlog za to, da nas ne upošteva.

Seveda je za objektivno novinarstvo potrebno še vse kaj drugega kot to, da je javni zavod čimbolj samostojen in zunaj javne uprave. Tega se zavedamo tudi novinarji RTVS, vendar smo v zadnjih letih priča nenehnemu pritisku politike na javni zavod, kar zagotovo ni naključje.

Najprej nas je doletel odvzem soglasja ob imenovanju odgovornih urednikov in kar dve leti smo se trudili, da smo pridobili vsaj inštitut sopredlagateljstva, ki tak poseg nekoliko omili. Nato se je vlada odločila, da ustanoviteljske pravice prenese z državnega zbora kar na vlado, in tisti, ki odslej govorijo o »vladni televiziji«, imajo formalno tudi prav, saj smo izgubili »javnega ustavnovitelja, ki ga z volitvami predstavlja državni zbor« in dobili »s strani politike imenovanega ustanovitelja, ki ga predstavlja vlada«. Na koncu smo postali še javni uslužbenci.

Novinarjem nacionalne televizije zdaj ne preostane drugega, kot da si poskušajo v okviru sprejetih rešitev zagotoviti čim večjo avtonomnost in preprečiti še nadaljnje vdiranje politike v delovanje javnega zavoda RTV Slovenija, vendar bo to, iz izkušenj sodeč in zaradi lahkomiselnega ravnanja trenutne vladajoče politike, vse težje.

Usluge si pri tem ne dela nihče. Dolgoročno tudi tisti, ki javnemu zavodu nadevajo uzde, ne delajo v svojo korist, ampak v korist tistega, ki bo imel oblast. Eni bodo uzde zategovali bolj drugi manj, nihče pa osedlanega konja najbrž ne bo pustil, da bi hodil po svoje.

Novinarstvo je način življenja, ki se ga ne da uokviriti z delovnim časom in normami, ni posel, poklic, obrt, ampak nenehen dvom, učenje, iskanje resnice, trma, ustvarjalni proces, ki ni nikoli končan  Prav zato je delo novinarjev ne glede na njegove rumene odtenke in zgodbe o »prodanih dušah« vredno posebne (javne) pozornosti in tudi spoštovanja. Kakšna pa je cena novinarjevega dela? Je sploh mogoče objektivno in pošteno ovrednotiti vest, intervju, informacijo, idejo, izvedbo, novinarski izdelek, čakanje pred zaprtimi vrati, iskanje bližnjic, stres, sploh če upoštevamo, da ni vse zlato, kar piše, govori in se kaže na telelvizijskih zaslonih  Še najlažje časopisnemu novinarju »stehtamo« njegovo jezikovno bogastvo in izrazno prepričljivost, radijskemu glas in interpretacijo, televizijskemu gledljivost, ko pa začnejo (začnemo) novinarje razvrščati na odvisne in neodvisne, se znajdemo na spolzkih tleh.

Slovensko novinarstvo je pisana, neenotna druščina, ki že nekaj let doživlja velike pretrese in najhuje, kar se ji še lahko zgodi, je razkol v lastnih vrstah. Če prej ne, so je ogromna razpoka pokazala ob sprejemanju zakona o plačah v javnem sektorju, ko je Društvo novinarjev Slovenije dvignilo prst in javnosti povedalo, da uvrščanje novinarjev, zaposlenih na RTV, med državne uslužbence, pomeni uzakonitev njihove odvisnosti od države. Pri tem je treba vedeti, da je večina predstavnikov novinarskih sindikatov javne radiotelevizije podprla to zakonsko rešitev, kar je novinarsko društvo med izražanjem jeze in gneva bolj kot ne zamolčalo. Vsa zapletenost tega gordijskega vozla je v tem, da imajo novinarji na RTV, ki podpirajo državno urejanje svojih plač, za to nekatere utemeljene razloge, a hkrati je v zakonu res skrita tudi nevarnost, na katero opozarja vodstvo društva novinarjev. Društvo in sindikat pa sta se s tem občutljivim vprašanjem, ki zahteva tudi poglobljeno analizo stanja in razmer na RTV in posledic zakona, začela ukvarjati prepozno in ne razumem, zakaj nista poenotila svojih stališč in zagnala vika in krika na isti strani brega. Vrhunec zgodbe o razcepu v novinarskih vrstah smo lahko videli v parlamentu, ko se delu novinarjev vstop v zakon ni zdel sporen, druga skupinica pa je vneto prepričevala poslance ene od parlamentarnih strank, naj vložijo amandma, v katerem bo informativna dejavnost zbrisana. To so naprošeni predstavniki ljudstva tudi storili, a je bil njihov trud zaman. Novinarji v najpomembnejših trenutkih z neenotnostjo sami sebi jemljemo moč! Lobiranje novinarskih klanov po parlamentarnih hodnikih, poslanskih in strankarskih pisarnah, kakršnega smo, na primer, videli tudi pri odstavitvi Čadeža, se mi zdi sporno! Ali kdo verjame, da stranke oziroma poslanci glasujejo, ne da bi za plačilo pričakovali naklonjenost medija ali vsaj novinarja, ki lobira?

Kot mi je znano, predstavnikov novinarskih sindikatov na RTV ni nihče povabil na pogajanja o zakonu, novinarji na javni radioteleviziji smo tik pred odločanjem v parlamentu izvedeli, da se nekdo igra tudi z našo usodo. S tem je vlada kot predlagateljica zakona pokazala svoj odnos do novinarjev na RTV, kar je vredno zgražanja in protesta, še posebej, če je bila vse skupaj premišljena in načrtovana taktika!

Preden načnem problem neodvisnosti novinarjev z »nacionalke«, bom razkrila del občutljive drobovine RTV. Razmere v zavodu, ki živi v krčih nenehnih odstavitev, afer in aferic, pisanja in sprejemanja programov »normalizacije stanja«, večnega pomanjkanja denarja  , so takšne, da si zaposleni že dolgo želijo transparenten, urejen, vsaj malce bolj pravičen plačni sistem in tudi plače, s katerimi bi lahko dostojno živeli. RTV Slovenija pa je konglomerat, ki ga bo težko spraviti v red, saj v njem in tudi zunaj njega deluje več centrov moči kot hiša premore pisarn. Tehnika, produkcija, novinarji, administracija, projekti in veleprojekti, razpisi, zaposleni, zunanji sodelavci, kulturni ustvarjalci, menedžment, radio, televizija, Maribor, Koper, Ljubljana, oddajniki in zveze  so države v državi, vse je ločeno in hkrati prepleteno. V hiši so eni plačani po urah, drugi po izdelkih, tretji kar tako. Med slednjimi (kategorija »kar tako«) smo tudi novinarji, razdeljeni po razredih, nagrajevani po kvaliteti ali simpatijah, zaslugah, preobremenjeni, pa tudi taki, ki so jih ali pa so se kar sami postavili na mirno obrobje 

Novinar ne more biti kar vsak  Čeprav v drugih medijih novinarsko delo opravljajo tudi ljudje, ki fakultete še niso videli od blizu in tudi kljub temu, da celo zakon o medijih med pogoji za pridobitev statusa samostojnega novinarja ne zahteva visokošolske izobrazbe, kar se mi sploh zdi sramota za slovensko novinarstvo, si nacionalka ne bi smela več dovoljevati zaposlovanja novinarjev brez univerzitetne diplome. Diploma sama po sebi res nič ne pomeni, a to tezo imajo pravico zagovarjati predvsem tisti, ki diplomo imajo. Z vsem spoštovanjem do mnogih starejših kolegov, ki predvsem zaradi dela na RTV niso končali fakultete, je čas za dolgoročnejšo kadrovsko politiko. Nacionalka naj postane pojem kvalitete in znanja!

Na zmešnjavo v novinarskih vrstah erteveja ima vpliv tudi nenehno delujoča kadrovska kuhinja, ki postavlja in odstavlja direktorje, odgovorne urednike, ti potem pripeljejo v hišo nove pomočnike, odslovijo prejšnje, zamenjajo se uredniške zasedbe, ki ukinjajo oddaje, postavljajo nove voditelje, izbirajo svoje zvezde  Negotovost in občutek ogroženosti sta se zalezla v stene javne radiotelevizije. Zaposlene se je zadnja leta tolažilo z aneksi k pogodbam o plači, s takimi in drugačnimi dodatki, eni ostajajo na dnu, drugi skokovito napredujejo, za kar pogosto ni pravih meril in včasih tudi ne razumnih razlogov. Vodstvo je začelo pripravljati novo sistemizacijo, iz žaklja, v katerem bo ista vsota denarja, se bo drugače delilo, pravijo ... Veliko sistemizacij smo že doživeli na RTV, zato si tudi od te ne obetamo lepših časov. Obljuba, da bo zakon o plačah v javnem sektorju, uvedel napredovanje in celo povišal plače, je bila preveč mikavna, da je večina, ki ni zadovoljna z opisanimi razmerami, ne bi zgrabila z obema rokama. Po tehtnejšem premisleku pa seveda lahko vsak ugotovi, da državni patronat ni zagotovilo uspešnega razvoja. Država je v vlogi gospodarja zavozila že preveč podjetij!

In zdaj še o drugi, najbolj boleči plati neodvisnosti novinarjev na nacionalki! Na kakšnih temeljih stoji? Radiotelevizija Slovenija mora za povišanje RTV prispevka, ki ga sprejme svet RTV, dobiti soglasje vlade, politika ima z odlaganjem in zavrnitvami prošenj za višjo naročnino nacionalko zlahka na vajetih. V svetu RTV uradno sedi petina članov, ki jih imenuje parlament, v resnici so tudi mnogi drugi svetniki, ki predstavljajo »zainteresirano javnost«, torej filmsko, gledališko, športno, kulturno, izobraževalno  sfero, »delegirani« po političnem ključu, v nadzornem svetu sedijo trije izbranci, ki jih imenuje politika. Generalnega direktorja izbere svet RTV in potrdi parlament, tudi odgovorne programske urednike voli svet RTV, ki je vse prej kot apolitičen. Krasna podlaga za novinarsko neodvisnost, kajne? Sprašujem (se), zakaj se ob imenovanju strankarskih ljudi v novo sestavo sveta RTV in nadzornega odbora tudi ni oglasilo sruštvo novinarjev, branitelj novinarske neodvisnosti? Ali pa vsaj začelo pripravljati spremembe Zakona o RTV, s katerimi bi zmanjšali vpliv politike na javno radiotelevizijo.

Je ali ni prav, da smo se novinarji javne radiotelevizije znašli v zakonu o plačah v javnem sektorju? Moralno in teoretično to res ni dobro, ker vse skupaj smrdi po poroki novinarjev, države in vladajoče elite, praktično pa ta zakon, zatrjujejo nekateri poznavalci, ne bo spremenil ničesar! Verjetno ne bo izboljšal novinarskih plač na RTV, politika pa s tem tudi ne bo nič bolj in nič manj vplivala na kadrovske zadeve ali vsebino rtv programov, saj vse to že kroji, če hoče, po drugih, učinkovitejših kanalih! Kar se je zgodilo, je tudi posledica slabe organiziranosti in nemoči množice novinarjev na RTV, ki bi morali v takih trenutkih strniti svoje vrste in začutiti skupne interese.

Je v Sloveniji novinarska hiša, v kateri so odnosi med vodstvom, lastniki in novinarji tako urejeni, da so novinarji že sami po sebi neodvisni? Ne!

Novinarska neodvisnost je najprej lastnost vsakega posameznika, plod njegovega značaja, zrelosti, odgovornosti, etičnosti, znanja  Ugodna klima za avtonomnost kot novinarsko kolektivno vrednoto pa bo nastala, ko bomo profesionalni, etični, izobraženi, ustvarjalni novinarji, ne glede na medij, v katerem delamo, dobro plačani uslužbenci javnosti, ne pa sužnji kapitala, osebnih interesov ali politike! Višek ironije pa je, da imajo v razpravi o novinarski avtonomnosti tudi odvisni polna usta neodvisnosti!

Spremljanje dogajanja po svetu, tudi z novinarskega zornega kota, je pomembno za države, kot je Slovenija. Če se izognemo tradicionalnemu slovenskemu malodušnemu razglabljanju o naši majhnosti in nepomembnosti, lahko ugotovimo, da so številčno majhne družbe prav zaradi majhnosti in izpostavljenosti še toliko bolj občutljive za dogodke zunaj svojih meja. Številni slovenski umetniki so v času oblikovanja moderne nacionalne zavesti v 19. stoletju in tudi pozneje svarili pred pogubnim slovenskim provincializmom.

Uvod v članek, v katerem bom kot zunanjepolitični novinar Radia Slovenija, poskušal opisati svoj pogled na spremljanje zunanjepolitičnih tem v tem mediju, je verjetno preveč visokoleteč. Toda spremljanje dogodkov onkraj naših plotov in njihovo medijsko predstavljanje po svoje nakazuje stanje duha v določeni medijski hiši. Radio Slovenija je nacionalna radijska postaja in del javnega zavoda RTV in to dejstvo seveda vpliva na novinarsko spremljanje dogodkov po svetu. Kot »nacionalni« medij je dolžan novinarsko obširno pokrivati slovensko zunanjo politiko, skupaj s protokolarnimi srečanji in potovanji slovenskega političnega vrha ter uradnimi obiski tujih državnikov pri nas. Prav tako izčrpno poroča o odnosih s sosednjimi državami, kar je z vsebinske plati velikokrat upravičeno. Na žalost zaradi teh številnih tem s programa ali celo njegovega načrtovanja pogosto izpadejo prispevki o zadevah, ki niso neposredno povezane s Slovenijo. Če nekoliko poenostavim: v osrednjih radijskih informativnih oddajah lahko slišite naslednji vzorec zunanjepolitičnih tem: poročilo s novinarske konference predsednika države ali vlade in njegovega državniškega gosta iz tujine, prispevek dopisnika o sodelovanju zunanjega ministra na kakšnem od rednih forumov EU ali Nata, poročilo o seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Ne trdim, da o teh temah ne kaže pisati in jih objavljati, Radio Slovenija je konec koncev javna radijska postaja. Vendar boste v teh, skoraj arhetipskih temah, lahko prepoznali pravzaprav zunanjepolitične podaljške notranje politike. V tako shemo se potem lahko vrinejo samo še prispevki dopisnikov iz tujine. Vse ostalo je takorekoč bela lisa. Moj novinarski kolega je nekoč upravičeno dejal, da izgubljamo cele celine. To posebej velja za Afriko in Južno Ameriko in delno celo za Azijo, saj prispevki o temah iz dežel teh celin v pogram prodrejo le ob zelo izjemnih dogodkih.

Problem je seveda tudi čas, ker imajo domače teme v informativnih oddajah razumljivo prednost. Vendar je po mojem mnenju razmerje med domačim in tujim porušeno. Preveč obširno povzemamo dogajanja v parlamentu in domače politične zdrahe nasploh. Mar je res vsaka redna seja državnega zbora ali kakega parlamentarnega odbora, na kateri dostikrat niso sprejete odločitve, tako pomembna, da zavzame dobršnji del osrednjih informativnih oddaj? Ali pa izjave in proti izjave pozicijskih in opozicijskih strankarskih prvakov? Zaradi takih številnih, sicer korektno pripravljenih, prispevkov se zanemarjajo zunanjepolitične teme, se »izgubljajo« celine in obseg objavljenih zunanjepolitičnih prispevkov, še posebej tistih, ki nimajo neposredne zveze s Slovenijo, je, še posebej v dnevnoinformativnih oddajah, premajhen.

Drugi problem je kadrovska podhranjenost in s tem tudi preobremenjenost zunanjepolitičnih novinarjev. Še posebej dopisnikov v tujini, ki dobesedno izgorevajo v delu za dva medija: radio in televizijo. Tu trčimo na še eno stvar, pomanjkanje denarja. Dopisniška mreža RTV pokriva samo najbolj izpostavljene točke, ponekod (denimo iz Londona) si pomagamo s stalnimi sodelavci. Skoraj odveč je seveda povedati, da RTV nima stalnega dopisnika v Afriki, v Južni Ameriki, v Aziji, nima ga niti v Franciji, na Češkem ali na Poljskem. Že pred leti je bilo ukinjeno dopisništvo z Bližnega vzhoda. Oblikovanje dopisniške točke in njeno delovanje je res drago, toda če želimo celovit pogled na svet, bi morali ugrizniti tudi v to kislo jabolko. Dopisniška mesta bi lahko vsaj delno nadomestila službena potovanja novinarjev ob pomembnih dogodkih v tujini. Toda tudi tega, zaradi finančnih stisk, praktično ni. Kot ponazoritev naj povem, da sem v dobrem desetletju dela v zunanjepolitičnem uredništvu v tujino službeno potoval zgolj ob uradnih obiskih predsednika države in premierja, le enkrat na dogodek, ki ni bil neposredno povezan s slovensko diplomatsko dejavnostjo, dvakrat pa mi je matična hiša krila potne stroške prevoza (vlak) na nek seminar. Tudi drugim kolegom se ne godi bolje. Samo kot primer naj navedem, da je v tem desetletju samo en kolega iz zunanjepolitičnega uredništva službeno potoval v Afriko. Šel je v Južno Afriko spremljat uradni obisk predsednika vlade. Ko so, v prisotnosti več tisoč novinarjev z vsega sveta, razglasili Mandelo za predsednika in dokončno ukinili aparthaid, ga tam ni bilo. Ne gre za to, da bi zdaj novinarji brez omejitev potovali po svetu, vendar menim, da bi lahko našli sredstva za novinarsko pokritje vsaj najpomembnejših svetovnih dogodkov z mesta samega.

Krivda za tako stanje ne leži na ramenih zunanjepolitičnega uredništva z urednikom vred. Morda niti ne na odgovornem uredniku. Res je denar velik problem, še posebej na zadolženem javnem zavodu RTV, vendar bi se morali o tem problemu, v korist boljše obveščenosti poslušalk in poslušalcev, odkrito pogovoriti znotraj medijske hiše. Ljudje imajo pravico, da zvedo več o tem kaj se dogaja po svetu, ne glede na to, da živimo v času svetovnega spleta in satelitskih anten, ki omogočajo samostojno iskanje informacij. Prepričan sem, čeprav za to nimam oprijemljivih podatkov o poslušanosti, da bi naše poslušalke in poslušalci radi poslušali prispevke o tem, kaj se denimo dogaja tudi drugje po svetu, ne samo v Evropi, ZDA in kakšnem kriznem žarišču.

Pred leti je tednik Mladina objavil zanimiv zemljevid. Na morju je plaval velik otok, celina z napisom Slovenija, na robu svetovnega morja pa so bili majhni otočki: Amerika, Kitajska, Rusija  Upam, da takega izkrivljenega pogleda na svet ne bomo sprejeli - ne mi novinarji ne naše poslušalke in poslušalci.