Nacionalna, krovna poklicna kolektivna pogodba za novinarje bo decembra stara enajst let. Skupščina Sindikata novinarjev Slovenije (SNS) je 27. septembra sklenila, da med novinarji začne z javno razpravo o izhodiščih njene prenove. Sedanja pogodba je v marsikaterem pogledu še uporabna, brez dvoma je tudi vlogo urejanja kolektivnih razmerij med delodajalci in novinarji odigrala razmeroma uspešno. Zakaj jo je torej treba spreminjati? Med zunanjimi razlogi ali že kar dejavniki – ker bomo morali razloge izvajati – sta najpomembnejša dva.

Prvič, sprememba pravne podlage urejanja individualnih in kolektivnih delovnih razmerij oz. razmerij med kapitalom in delom.

Novi zakon o delovnih razmerjih bo uveljavljen 1. januarja 2003, če bo pravočasno sprejet – pa tudi zakon o kolektivnih pogodbah. Hočeš nočeš bomo morali v tem pogledu sedaj veljavno kolektivno pogodbo za poklicne novinarje(KPPN) uskladiti z omenjenimi zakoni, čeprav bi se novinarji morda raje držali ustaljenih pravil sedanje. To so majhne spremembe, ki so potrebne, da zadostimo črki zakona. A minimum sprememb ni ravno minimalen, saj bodo zakoni temeljito preuredili odnose med delodajalci in delavci, spremenili pa bodo tudi vloge njihovih zastopnikov.

Drugi razlog je bolj praktične narave. Plačilne sisteme in sisteme za razvrščanje opravil posamezni delodajalci že spreminjajo – po njihovih razlagah – v duhu nove zakonodaje. Vrst sicer niso strnili, vendar nekateri primeri kažejo, da že dalj časa prevzemajo pobudo case by case ne samo na ravni organizacije produkcije, marveč tudi na področju delitve in plačilne politike. Sindikalne posrednike zaposlenih porivajo na rob in jih silijo v zmanjševanje pravic.

Menedžerska taktika delodajalske strani je dokaj prozorna in preprosta: prisiliti posamezne hišne sindikate v spremembe hišnih pogodb, da bi jih »prilagodili življenjskim in novim pravnim razmeram«. Če jim to uspe – kar je konec koncev tudi neka vrsta discipliniranja posameznih hišnih sindikatov –, bodo nazadnje zahtevali, naj se KPPN uskladi s hišnimi pogodbami.

Po mojem mnenju se je mogoče upreti pritisku posameznih delodajalcev in logiki – korak za korakom pod minimum pravic tudi obstoječe KPPN – edino s tem, da izkoreninimo sedanje, kajpak zelo enostranske interesne delodajalske pobude, in sicer tako, da jih spravimo na raven izpraševanja v okviru prenove nacionalne kolektivne pogodbe. Ali če zadevo še drugače umestimo v kontekst kolektivnih pogajanj: v tem času delodajalski strani zelo verjetno ni veliko do tega, da bi s spremembami KPPN prišli do partnerskih in celovitih rešitev s SNS. Tistim zagotovo ne, ki vsiljujejo spremembe hišnih pogodb v velikih sistemih, medtem ko v manjših sistemih poskušajo enostransko zadostiti želji po čim večjem dobičku s preurejanjem delitve dohodka (v ime in slavo produkcije) in s tekočo plačilno politiko. Zato so si morali hišni sindikati in njihovo združenje SNS stopiti za hrbet in prevzeti pobudo, ki je medtem ležala na cesti.

Priložnost za izboljšanje KPPN obstaja, ker je zaenkrat še vedno več odprtih vprašanj, kot je odgovorov, tudi s stališča minimuma na novo uzakonjene ureditve. Zaradi drugega razloga – pritiska sporadičnih delodajalcev – bo moral SNS izhajati iz maksimuma že zato, da kapital strne vrste, ker bo imel na drugi strani (torej na trgu dela) ustrezno pripravljenega partnerja. Žal je zlasti v zadnjem mandatu republiški novinarski sindikat izgubljal vzpodbudo in molil k veljavni kolektivni pogodbi v strahu, da se ji delodajalska stran ne bi odpovedala.

V drugi polovici devetdesetih je sekcija za tisk pri GZS – kot podpisnik KPPN na delodajalski strani – menda pogodbo zares hotela tudi odpovedati, vendar bolj na tiho in v nasprotju s postopkom, ki je predpisan v pogodbi. Tudi podpisani, sicer še s kratkim stažem volunterskega sindikalista v SNS in sindikatu novinarjev Gospodarskega vestnika, ima z omenjenim ravnanjem že bogato izkušnjo. Direktorji medijske hiše trdijo, da zanje KPPN ne velja, saj so jim na GZS povedali, da jih ni med podpisniki. Dobro, pa naj podajo pisno mnenje gospodarske zbornice. Nimajo ga in ga niti ne dobijo. Ali ga bodo, ko se vidimo na sodišču?

Ko je nedavno SNS o isti stvari povpraševal na GZS, so dobili želeni odgovor, da KPPN tudi zanje še velja. Žal je bil SNS, morda tudi zaradi strahu glede veljavnosti pogodbe, v zadnjem mandatu nesposoben odgovoriti na nekatera poslabšanja v delodajalski plačilni politiki, ki bi jih pogodbena partnerja morala za skupno mizo urediti najmanj na vsaki dve leti. Obe strani bi tako vsaj izvedeli, da sta še živi.

Kajpak pa posipanje s pepelom SNS ne bo kaj dosti pomagalo, če sindikata ne bo mogoče preurediti. Nadalje opredelimo še nekaj glavnih notranjih razlogov ali dejavnikov, ki kažejo potrebo po prenovi KPPN, kot rečeno, bolj na strani novinarjev kakor na delodajalski.

Prvi razlog je v tem, da ima SNS še neporavnani dolg do članstva zaradi njegove dokaj »impotentne« plačilne politike. Po moji oceni bi se moral že leta 1998 odzvati na gibanje novinarskih plač s pobudo partnerju, da je potrebno dvigniti raven izhodiščne plače, ki predstavlja minimum po KPPN.

Drugič, poklicna kolektivna pogodba je zelo zahtevna in zapletena stvar. Za njene spremembe je potrebno skupinsko delo pravnika, novinarja, strokovnjaka za plače in sistemizacijo delovnih mest, kajpak na potenco second opinion vsakega med njimi.

Prenova KPPN je tako največja mogoča teoretična in praktična preizkušnja vsakega sindikata. SNS v tem času potrebuje nalogo takšnega obsega zato, da postavi na noge nekatere notranje servise, ki bodo vsak dan koristni za njegove kolektivne in posamezne člane. Omenimo samo nekaj potrebnih notranjih organizacijskih sprememb:

• servis spremljanja spoštovanja KPPN (spremljanje, nadzor in analiza plačilne politike po medijskih hišah),
• razširitev storitev pravnikov in mreže odvetniških pisarn, ki bodo servisirale SNS kot člane (v tožbah, svetovanju, pogajanjih z delodajalci),
• dopolnitev zgolj računovodskega servisa s finančnimi funkcijami nadzora in načrtovanja,
• opremiti in odpreti kanale notranjega in zunanjega komuniciranja s člani in javnostjo.

Dosedanja struktura delovanja SNS je bila nezadostna že tudi pri izvajanju sedaj veljavne KPPN. A vendar brez sistematične nastavitve nekaterih nalog, kot je spremljanje plačilne politike ali krepitev pravnega servisa, ne moremo o prenovi KPPN niti razmišljati, saj bi jo bilo nemogoče utemeljiti in se z delodajalci tudi pogoditi.

Razlog je prevzem pobude za spremembo KPPN, ki si jo je SNS naložil enostransko, zaenkrat še brez delodajalske strani. Že postopek spreminjanja lahko občutno izboljša pogajalski položaj SNS. S pripravljalnim postopkom prenove KPPN si mora sindikalno združenje najprej zaslužiti soglasje, potem bo enotnost prišla sama.

Mandat za postopek prenove je SNS dobil na omenjeni skupščini konec septembra, ki jo je že tedaj opremil z nekaterimi gradivi za podporo razpravi o izhodiščih sprememb – primerjava slovenske KPPN s sedmimi tujimi; primere najboljše prakse v EU je priskrbela mednarodna zveza sindikatov IJF; opravili smo najbolj grobo analizo novinarskih plač in nastavili anketo o spoštovanju ravni izhodiščne plače za sindikalne zaupnike po medijskih hišah; skupščina se je prvič seznanila z osnovnimi črkami zakona o delovnih razmerjih, ki začne veljati naslednje leto. Javna razprava o izhodiščih sprememb KPPN se bo začela letošnjega novembra in bo trajala do februarja prihodnjega leta. SNS in njegov IO oblikuje prve osnutke lastnih izhodišč, ki gredo v dopolnjevanje sindikatom vseh medijskih hiš. Na nekaj najširših, vodotesnih izhodiščih je sindikat omejila že septembrska skupščina:

• pri uskladitvi z novimi zakoni naj SNS izhaja iz veljavne KPPN tako, da se v njej opredeljene pravice ne smejo zmanjševati, ko se predlaga njihove morebitne spremembe;
• pri uskladitvi z novimi zakoni (poleg zakona o delovnih razmerjih je potrebno prehiteti tudi odprta vprašanja zakona o kolektivnih pogodbah, ki je v parlamentarnem drugem branju) naj se obstoječe pravice nadgradijo z nekaterimi novimi, na primer na področju avtorskih pravic ali samostojnih novinarjev;
• SNS ostane v vseh primerih predstavitveni sindikat, podpisnik nacionalne poklicne novinarske pogodbe, tudi če na strani delodajalcev ne bo predstavitvenega pogajalca in podpisnika (kar pomeni, da se bo SNS pogajal z vsakim delodajalcem posebej, če ti ne bodo imeli skupnega zastopnika).

Podrobnejša izhodišča za spremembe KPPN, seveda z njegovega vidika, bo SNS ubesedil od člena do člena sedaj veljavne kolektivne pogodbe. Dopolnjevali pa jih bodo v vseh sindikatih medijskih hiš. Rezultate bo v marcu obdelala in dokončala ekspertna skupina, sestavljena iz pravnika teoretika in pravnika praktika delovnega prava, strokovnjaka za sisteme plač in sisteme razvidov opravil in seveda sindikalnega zastopnika iz novinarskih vrst.

Ko bo predlog teksta kolektivne pogodbe nekje do konca marca dokončno pripravljen, ga bo obravnavala skupščina SNS, nato pa ga bo menda po njenem priporočilu podpisal vsak kolektivni član SNS, tudi nečlani (Dnevnik, Pop TV in nekateri drugi), ter v imenu samostojnih novinarjev njegov aktiv, ki je začel projektno delovati v okviru SNS. Predsednik DNS Grega Repovž in spodaj podpisani sta 9. oktobra sklenila »Protokol o skupnih ciljih in sporazum o skupnem interesu pri sporazumevanju o kolektivni pogodbi za novinarje«. Z njim se DNS zavezuje za strokovno, finančno in javno podporo SNS-ju pri pripravi, promociji in uveljavljanju sindikalnih zahtev, ter nove nacionalne KPPN. SNS pa podpisuje, da bo v predlog nove KPPN vključil tudi minimalne standarde na področju novinarske avtonomije ter osnovne vsebine uredniških statutov, ki jih bodo oblikovali v DNS. Skupni interes se tako kaže na nacionalni ravni; koliko bo trden, pa ne moremo ugotoviti drugače kakor s preizkušanjem samih ciljev.

Če se nam torej uspe dokopati do sicer enostranskega sporazuma o spremembah novinarske kolektivne pogodbe, si bomo s postopkom njenega spreminjanja pridobili bolj kakovostni in enotni sindikat ter soglasje članov. V prelomnem obdobju mora sindikalna organizacija prerasti v gibanje, da bi se lahko naposled spremenila v nekaj novega. Naj tvegamo napoved: SNS bo pripravljen na skupni pristop k našim socialnim partnerjem, k delodajalski strani, v kakršnikoli obliki bo ta že nastopila, z zastopanjem posameznih medijskih hiš – ali organizirana v skupnega zastopnika interesov kapitala. In naj bo to še tako oguljena in demagoška puhlica, šlo bo tudi za preživetje skupne sindikalne organizacije novinarjev v Sloveniji.

Letos aprila je bil sprejet novi zakon o delovnih razmerjih (ZDR), ki bo uveljavljen na začetku prihodnjega leta. Pravniki se strinjajo, da je menda ena njegovih temeljnih značilnosti dejstvo, da zakon ureja samo individualna delovna razmerja, urejanje kolektivnih delovnih razmerij pa prepušča zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKP); tega socialni partnerji z vmesnimi zastoji usklajujejo že od leta 1995. Pravniki se strinjajo tudi s tem, da bi morali ZKP – ta bo urejal stranke, vsebino in postopek sklenitve kolektivne pogodbe, njeno obliko, veljavnost in prenehanje, mirno reševanje kolektivnih sporov, ter evidenco in objavo – sprejeti v kar najkrajšem mogočem roku.

Tudi v predlogu krovnega ZKP je odprtih še kar nekaj ključnih vprašanj, pomembnih tudi za poklicno novinarsko kolektivno pogodbo. Na primer vprašanje reprezentativnosti podpisnikov. Ker je članstvo podjetij v GZS obvezno, bi iz tega sledilo, da je s tem zagotovljena delodajalska reprezentativnost, kar je sicer v nasprotju z načelom prostovoljnosti sklepanja kolektivnih pogodb. Za nas je pomembno, da predlog ZKP poklicnih kolektivnih pogodb – poleg novinarske sta v Sloveniji le še dve takšni od skupaj 36 veljavnih kolektivnih pogodb – niti ne omenja posebej. Dodatni problem prihodnosti pa utegne postati že omenjena reprezentativnost, če namreč ne bo ustrezno organiziranega sogovornika, ki bi zastopal skupne delodajalske interese medijskih hiš.

Sicer pa novi ZDR v prehodnih določbah opredeljuje, da za področje kolektivnih pogodb, dokler ne bodo urejena z novim ZKP, veljajo še določila stare zakonodaje oziroma z dnem uveljavitve novega ZDR do sprejema ZKP ne veljajo 86. in 87. člen ter členi od 112. do 199. novega ZDR. Praktično to ne pomeni, da morajo do uveljavitve novih kolektivnih pogodb veljati dosedanje, ampak do uveljavitve novega sistema kolektivnih pogodb velja stari, ki pa ni bil nikjer uzakonjen s posebnim zakonom, ampak v zakonih, ki so urejali delovna razmerja. Sicer slaba možnost, a na delodajalski strani bi lahko prišlo – kakor že enkrat – do razmeroma masovnega odpovedovanja obstoječih kolektivnih pogodb.

Najprej so bili vsi pristojni prepričani, da bo ZKP sprejet pred ZDR tako, da je predlog besedila ZKP v 40. členu vseboval določbo, da nekateri njegovi členi ne bodo veljali do uveljavitve ZDR. A zdaj je ravno obratno. Najbrž že dejstvo, da je zaenkrat sprejet samo ZDR posamezni delodajalci izkoriščajo za iskanje zakonskih lukenj in ribarjenje v kalnem, češ, saj ZDR že opredeljuje nekatere minimalne pravice delavcev, pa kolektivne pogodbe za urejanje razmerij z njimi niti ne potrebujemo. To je tipičen argument moči pravno močnejše delodajalske strani, ki jo posameznik, ko sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko uravnoteži ravno samo s kolektivno pogodbo.

Kar se tiče vsebin ZDR, ki bodo nedvomno učinkovale pri sklepanju novih kolektivnih pogodb, je indikativna pravna analiza Slavi Pirš, svetovalke Združenja delodajalcev Slovenije. V poštenem in natančnem pregledu, objavljenem v Gospodarskem vestniku, avtorica navaja tole lastno oceno morebitnih vsebin novih kolektivnih pogodb: »Novi ZDR področje prejemkov iz delovnega razmerja ureja celoviteje kot sedanje kolektivne pogodbe« in da je ZDR na področju omenjenih prejemkov pravzaprav v veliki meri prevzel vlogo kolektivnih pogodb. Po osebnem mnenju avtorice ima delodajalska stran tri možne izbire, kako se odzvati na spremembe v obligacijskem delu sedaj veljavnih kolektivnih pogodb.

Prvi, izrazito skrajni pristop, je odpoved kolektivnih pogodb in predlaganje sklenitve novih. Vendar, opozarja Pirševa, izkušnje z delodajalsko odpovedjo kolektivnih pogodb leta 1996 in 1997 kažejo, da slovenska družba takšno dejanje razume kakor kratenje vseh delavskih pravic. Sindikati bi se na kakšno podobno skrajno potezo ostro odzvali, škodo pa bi nazadnje utrpela tudi delodajalska stran. Zato je precej verjetna druga možnost, to je spremembe in dopolnitve kolektivnih pogodb in sicer najmanj tam, kjer ZDR že napotuje na spremembe. Po pričakovanjih Pirševe bodo z njimi na dan najprej prišli sindikati. Pri morebitnih zahtevah sindikatov po ugodnejših pravicah pa naj bi se delodajalsko izhodišče glasilo: »Kolektivne pogodbe naj urejajo le tiste elemente, ki jih ZDR ne vključuje.«

Obstaja še tretja možnost, da se od pogodb ne odstopa niti se jih ne spreminja, zato se samodejno podaljšajo. Za delodajalce slednja izbira ni ugodna, ker bi se stroški dela zelo verjetno povečali: v podaljšanih sedanjih kolektivnih pogodbah bi namreč postale neveljavne vse določbe, ki jih novi ZDR ureja ugodneje, hkrati pa bi se v njih ohranile še določbe, ki so ugodnejše od minimalnih v ZDR, in seveda tudi tiste, ki jih ZDR ne vsebuje. Od tod pa se lahko znova vrnemo na drugo izbiro iz ocene Slavi Pirš. Pogajalsko izhodišče sindikatov pa se bo zagotovo glasilo drugače od delodajalskega, saj gre za nadgraditev pravic, ki jih ZDR res ne vključuje pa tudi vseh tistih, ki jih ZDR sicer našteva, dogovor o njihovi višini pa prepušča socialnim partnerjem. Saj gre za kolektivna pogajanja, mar ne?

Realni in relativni položaj novinarske izhodiščne plače, katere višina je bila nazadnje uglašena med delodajalci in SNS za oktober leta 1994, se je poslabševal:

• dogovorjena valorizacija izhodiščne plače je v obdobju od decembra 1994 do marca 2002 prispevala, da je njena kupna moč v primerjavi s cenami življenjskih potrebščin upadla za skoraj deset odstotkov;
• v primerjavi s povprečno bruto plačo v Sloveniji je minimalna novinarska plača, določena s KPPN decembra leta 1994 pomenila še 45 odstotkov povprečne bruto plače na zaposlenega, v letošnjem marcu le še nekaj preko 35 odstotkov;
• izhodiščna plača v časopisno-informativni dejavnosti, za katero se je pogodila sindikalna zveza Pergam, je do vključno leta 1999 predstavljala 87 odstotkov izhodiščne plače po novinarski poklicni kolektivni pogodbi, letos so plače že približno izenačene predvsem v nižjih in srednjih tarifnih razredih.

Primerjava z novinarskimi minimalnimi plačami po kolektivnih pogodbah iz bolj razvitih evropskih držav pokaže naslednjo sliko:

• slovenski »minimalec« za približno primerljiva novinarska opravila je v letošnjem avgustu znašal 847 evrov, kar je 46 odstotkov avstrijske, nemške ali italijanske minimalne plače po njihovih novinarskih kolektivnih pogodbah;
• še manj, pod 40 odstotki, pomeni slovenski »minimalec« v primerjavi z izhodiščno plačo stanovskih kolegov iz Finske ali Norveške, najbolj pa zaostaja za švicarsko minimalno novinarsko plačo, saj jo dosega v približno četrtinskem deležu;
• v primerjavi z BDP per capita Slovenija dosega od 61 do 66 odstotkov BDP per capita v omenjenih državah.

SNS je opravil tudi agregatno primerjavo povprečnih bruto plač v 27 medijskih hišah, za katere je podatke naročil pri Agenciji za plačilni promet:

• povprečna bruto plača na zaposlenega se je v opazovanem agregatu medijskih hiš praviloma zmanjševala od leta 1997, zelo izrazito je upadla lani, če jo primerjamo s statistiko plač SURS-a po dejavnostih, ki so sorodne oziroma povezane v verigo z novinarsko produkcijo;
• skupni stroški dela so v agregatu medijskih hiš od leta 1996 vztrajno upadali – s 37,2 odstotka njihovega prihodka na lanskih 33,4 odstotkov. Kumulativna rast prihodkov je v omenjenem času znašala 61,6 odstotka, odhodkov 43,6 odstotka, stroškov dela 45 odstotkov, bruto dohodek se je potrojil. Medijske hiše so imele skupaj v letu 1996 za 2,2 odstotka prihodka neto izgub, zatem pa uspele dvigniti neto dobiček z 1,6 odstotka prihodka leta 1998 na lanskih 6,8 odstotka.

Po še nedokončani anketi SNS o najnižjih osnovnih plačah novinarjev so določilo o najnižji, izhodiščni plači po kolektivni pogodbi za poklicne novinarje letošnjega junija kršili v štirih poročevalskih enotah od zaenkrat anketiranih osmih. Opaziti je tudi vse večje približevanje osnovnih plač medijskih hiš minimumu iz nacionalne sindikalne pogodbe.

Ta dejstva seveda nakazujejo, da je bila – predvsem od leta 1998 – plačna politika SNS razmeroma »impotentna«. Predvsem lani si je zato delodajalska stran lahko odrezala večji kos kolača proizvedenega dohodka, kot bi si ga sicer ob dejavnejšem sprotnem odzivu SNS. Prve lastovke spremljanja novinarskih osnovnih plač in nadzora spoštovanja dogovorjenih izhodiščnih plač vrhu vsega kažejo, da so se zlasti v srednjih in manjših medijskih hišah pogosteje dogajale kršitve kolektivnih pogodb, ki jih SNS ali hišni sindikati praviloma niso pravočasno niti zaznali, kaj šele, da bi se na kršitve odzvali s tožbami.

Ta primer sodi med bolj zapletene primere, ki bo, če vodstvu ne bo uspelo ustrezno upravljati razmer skupaj s sindikati, zagotovo pripeljal do skrajnega orodja reševanja konfliktov, to je do stavke. Vodstvo se je odločilo za prenovo internega sistema opravil in sistema plač dokaj nepovezano in po delih. Po strokovni plati je prenova sicer kar korektno zastavljena, v precejšnji meri pa zapravljeno zaupanje hišnih sindikatov zaradi prepozne vključitve v spremembe omenjenih sistemov in pomanjkljivega informiranja o njih. Medsebojno zaupanje je dodatno poslabšala odločitev generalnega direktorja Aleksa Štakula, da letošnjih avgustovskih plač v RTVS ne bodo valorizirali po kolektivni pogodbi za gospodarstvo za 4,2 odstotka, ampak samo za 2,6 odstotka, češ da za javni zavod velja kolektivna pogodba za negospodarstvo. Odločitev je bila po sindikalni grožnji s tožbo preklicana, razlika do prenizkih izplačil plač pa poravnana oktobra.

Zelo verjetno pa poskus kršitve kolektivne pogodbe za poklicne novinarje v RTVS z izplačilom avgustovskih plač ni bil naključen ali le ukrep v vrsti varčevalnih ukrepov, ki jih vodstvo uvaja, da bi zavod finančno zlezel na zeleno vejo. Primer si je vredno ogledati pozorneje v kontekstu sprememb kolektivnih pogodb za javni sektor, saj bo po pravni plati zagotovo vodil še do mnogih zanimivih zapletov, povezanih tudi s kolektivno pogodbo za poklicne novinarje. Letošnjega aprila sprejeti Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je v vrste javnih uslužbencev vključil tudi novinarje javnega zavoda RTVS. Seveda SNS ne more nasprotovati odločitvi, četudi ta ne bi bila uzakonjena, ki jo je predvsem zaradi večjih plač podprlo osem od devetih novinarskih sindikatov hiše RTVS. Še več: SNS je zavezan k že izvedeni dejavni vključitvi v pogajanja z vladno stranjo na strani sindikatov javnega sektorja celo s podpisom pod veljavno lastno kolektivno pogodbo.

Nacionalna kolektivna pogodba za poklicne novinarje je namreč praktično identična z novinarsko hišno pogodbo RTVS. Nobeden novinarskih sindikatov RTVS ni podpisnik njihove sedanje hišne kolektivne pogodbe, ampak zanje velja republiška kolektivna pogodba za poklicne novinarje, katere podpisnik je SNS na strani sindikatov novinarjev javnega radia in televizije, na delodajalski strani pa Svet RTV Slovenija. Omenjenega dejstva ne spremeni niti 13. člen ZSPJS, ki je izjemoma, posebej samo za javne uslužbence RTVS, predvidel sklenitev kolektivne pogodbe na ravni zavoda: »Delovna mesta javnih uslužbencev v javnem zavodu RTV Slovenija se uvrščajo v plačne razrede s posebno kolektivno pogodbo, ki jo skleneta v imenu delodajalca generalni direktor javnega zavoda in v imenu delojemalcev reprezentativni sindikati v javnem zavodu.« Edini obstoječi reprezentativni sindikat pa je na novinarski strani v RTVS, kot rečeno, SNS, njihova veljavna kolektivna pogodba pa nacionalna novinarska. Pogodba bo, skladno z narekom zakona, v prihodnosti zagotovo odpovedana. Vendar je SNS ne bo odpovedal, temveč naj tako stori sistemsko derogirana delodajalska stran, ki po zakonu predvideva novega podpisnika hišne kolektivne pogodbe, se pravi, generalnega direktorja RTVS.

Kako se bo zadeva končno razpletla? Kakšno bo razmerje med hišno kolektivno pogodbo novinarske srenje javnih uslužbencev na RTVS in nacionalno novinarsko kolektivno pogodbo? V SNS ne vemo o tem še nič. Zagotovo pa ne bomo grobarji lastne organizacijo in slabili sindikata zaradi uzakonjene delitve novinarjev na javne uslužbence in novinarje v zasebnem sektorju – kajpak iz sebičnih razlogov. Če se danes SNS ne bo sposoben zavzeti za novinarje javnega sektorja, jih bo jutri v sindikatu bolj malo, ki bi se lahko zavzeli za novinarje v zasebnem sektorju.

V osnovnih značilnostih je dokaj podoben primeru slabe prakse sodelovanja s sindikati, ki jih deli delodajalska stran javnega zavoda RTVS. Novinarski sindikat Dnevnika sicer ni kolektivni član SNS. Veljavna hišna kolektivna pogodba pa vsebuje opredelitve, ki so bile v nekaterih pogledih boljše od nacionalne novinarske kolektivne pogodbe. Direktor uprave Dnevnika Branko Pavlin jo hoče po njegovih navedbah v Delu uskladiti z novimi okoliščinami. Kaj več o teh ne ve povedati, razen da naj bi »z okoliščinami usklajeni predlog vključil hkrati rešitve novega zakona o delovnih razmerjih in določila nacionalne novinarske kolektivne pogodbe«. Pavlin je tipični predstavnik delodajalcev, ki preizkušajo prehitevanje po desni še pred sprejemom Zakona o kolektivnih pogodbah in še preden se bosta partnerja sploh začela pogajati o morebitnih spremembah nacionalne kolektivne pogodbe. »Ko se bo ta spremenila, bo to stvar nadaljnjih pogajanj in sprememb hišne pogodbe,« je stališče, ki na kratko najbolje pojasnjuje njegovo trenutno konjunkturno sklicevanje na obstoječo nacionalno kolektivno pogodbo za novinarje. A računica je preprosta: s postopkom sprememb hišne kolektivne pogodbe disciplinirati in stisniti sindikat še preden bi si v jutrišnji pogodbi drznil zahtevati več od uzakonjenega minimuma. Pavlin je dober primer, ki danes dela za boljši sindikalni jutri tudi s postopkom spreminjanja hišne pogodbe tako, da sindikatu novinarjev Dnevnika ponuja delne rešitve: najprej se pogovorimo o nekaterih zmanjšanih pravicah, zatem se bomo posebej pogodili o tarifnem delu pogodbe. Pri tem ne pozabi pripomniti, da naj bi tarifni del uskladili z panožnimi določili. Le katerimi, saj za novinarje velja poklicna kolektivna pogodba?

Ta primer je na las podoben primeru Dnevnika v tem, da se na nacionalno novinarsko kolektivno pogodbo uprava sklicuje, kadar in kjer ji to ustreza, kadar pa ne, zlahka zanika njeno veljavnost. Morda niti ne povsem slučajno, saj je bil omenjeni direktor uprave Dnevnika Branko Pavlin še ne tako dolgo tega – dokler Infond ni prodal delnic v MBO postopku razširjeni upravi Gospodarskega vestnika – kar nekaj let predsednik nadzornega sveta Založniške skupine GV. Aprila letos je Sindikat novinarjev GV ugotovil, da so uprava GV Skupine in direktor njenega hčerinskega podjetja GV Revije leta 2001 in letos prekršili določila o izhodiščnih novinarskih plačah, kot jih določa nacionalna novinarska kolektivna pogodba. Hišni sindikat je s kršitvami in zahtevami po njihovi sanaciji seznanil vse pristojne. Od uprave GV Skupine, Slobodana Sibinčiča in Dušana Snoja ni bilo nobenega glasu, Robert Mulej, direktor GV Revij, pa je bil pripravljen sanirati letošnje stanje prenizkih novinarskih plač. Pred letom 2002 namreč GV Revije še niso vodile samostojne plačne politike, temveč se je ta vodila na ravni GV Skupine. Hkrati se je v GV Revije pripravljala tudi prenova internih pravilnikov sistema opravil in sistema plač, kar je bilo tudi narejeno – s sodelovanjem hišnega sindikata – do prvega julija. In kakšen je bil sindikalni izplen? Še v aprilu je direktor GV Revij tudi pismeno obljubil sindikatu, da bo zaostajanje osnovnih novinarskih plač za izhodiščnimi po nacionalni kolektivni pogodbi med letošnjim januarjem in majem poravnal do konca leta tako, da se bo junijska osnovna plača novinarja v GV Revije uskladila z nacionalno izhodiščno plačo in še povečala za dodatnih deset odstotkov. Obljubo je držal, hkrati pa so spremembe pravilnika sistema plač in nagrajevanja zaradi povečanja fiksnega dela plač ustrezno skrčile spremenljivi del plač. Sindikat se s tem seveda ni strinjal, saj kršitev kolektivne pogodbe zaradi prenizkih plač od januarja in maja tako ni bila poravnana. Ko je še enkrat predlagal poravnavo, je dobil direktorjev odgovor, da po informacijah iz GZS nacionalna novinarska kolektivna pogodba tako ali tako ne velja. Aprila je še veljala, julija ne več. Tako preprosto je to v vseh naštetih treh primerih, ki jasno kažejo na to, kako si partnerski odnos s sindikatom trenutno predstavljajo posamezni delodajalci. Ga ni, pa si bo pač pravo partnerstvo zato potrebno priboriti tudi s tožbami.

Leto 2003 bo za slovenski medijski prostor nedvom-no prelomno. Ne le zato, ker bodo v tem letu po vseh pričakovanjih potekala pogajanja o novi nacionalni kolektivni pogodbi za novinarje – že v prvih petih mesecih tega leta bo morala večina medijskih družb sklicati skupščine delničarjev ter na njih obravnavati spremembe statutov in družbenih pogodb ter v njih določiti razmerja med izdajateljem in uredništvom. Posledice teh določil bodo dolgoročne. Seveda pa se spremembe ne bodo dogajale samo na ravni medijskih podjetij: že zdaj je namreč jasno, da bo najpozneje jeseni 2003 ministrstvo za kulturo pripravilo spremembe zakona o medijih. V prihodnjem letu naj bi torej na novo določili socialni status novinarjev, stopnjo avtonomije uredništev in splošna pravila medijskega trga. Veliko sprememb za eno leto.

Neznanje? Nevednost? Zdi se, da prav iz neznanja in nevednosti uprav medijskih hiš izvira večji del konfliktov med uredništvi in vodstvi medijskih hiš, ki smo jim priča v zadnjem letu, letu in pol. Namesto da bi bile uprave in uredništva zavezniki, so nasprotja vse hujša. Medijska podjetja, če so poslovno stabilna, so namreč zelo dobičkonosne organizacije. To seveda apetite še povečuje. V zadnjih dveh letih se je v Sloveniji postopno – začelo se je v največjih medijskih hišah – uveljavil izredno slab koncept povečevanja dobička. Najprej so medijska podjetja začela uvajati hibridne izdelke (prispevke, ki na prvi pogled delujejo kakor novinarski prispevki, dejansko pa so plačani oglasi). A to je bil le prvi korak. Drugi vir za povečevanje dobička so namreč upravni deli medijskih hiš opazili v domnevno visokih stroških novinarskega dela: zato se je začel povečevati pritisk na novinarje. V slovenske medije je tako že prodrla – zaradi negativnih posledic na zahodu že opuščena – ideja zniževanja kakovosti novinarskih prispevkov. Vse več je polizdelkov, vse manj je prispevkov, v katere je treba investirati več sredstev in časa. Kar se dogaja v slovenskih medijih danes, pa ni nekaj, česar ne bi že videli na nekaterih evropskih trgih: uvajanje »infotejmenta«, zniževanje kvalitete, ukinjanje dragih kolumnistov in nadomeščanje s povprečnimi izdelki – vse to so v marsikateri evropski državi in mediju že doživeli. In res je: prvo leto oz. dve se je dobiček tako preoblikovanih medijev izredno povečal. Stroške novinarskega dela je mogoče zelo znižati, pa tudi hibridni članki nekaj časa lahko prinašajo velik dobiček. Toda o tem, kaj sledi dvema ali trem uspešnim letom, nihče ne govori.

Najprej nastopi apatija med novinarji. Novinarske hiše zapustijo najboljši: novinarji so namreč tudi na drugih področjih iskana delovna sila, predvsem najboljši. Novinarji, ki ostajajo kljub slabim razmeram, pa začnejo slabše delati: ta dejavnost je namreč lahko uspešna le, če jo novinarji opravljajo tudi iz prepričanja, da opravljajo javno koristno delo. Če tega ni, je tudi dobrih zgodb malo. Kakovost medija začne padati, vendar upravni deli tega ponavadi ne zaznajo: medij ima namreč še vedno toliko prispevkov, kot jih je imel pred apatijo. Strani so polne prispevkov, slik je veliko, naslovi so mikavni. A vendar bralci tega ne vidijo na enak način: časopis, ki so ga pred tem prebirali dalj časa, prelistajo, saj v njem ne najdejo več tem, ki bi jih pritegnile. To je težko, saj če je v prispevke vloženo manj dela, je tudi njihova privlačnost nižja. Kakor politične stranke vedno »plačajo« podcenjevanje svojih volivcev, tako tudi mediji plačajo podcenjevanje svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Seveda kakšno leto ali dve zaradi navajenosti na določen medij ostanejo naročniki in še vedno ob uri prižgejo radio oz. televizijo, potem pa ugotovijo, da ne bo nič drugače, če se mediju odpovedo. In to tudi storijo.

Naklada pada – so ponavadi ogorčene uprave. Za vse so krivi novinarski deli: uprave so uspešne, dobički so se povečali, tudi oglasni oddelki so uspešni – le novinarji so slabi in nedelavni, prepričujejo lastnike. Seveda sledi ponavadi zamenjava na najvišjih uredniških mestih ter zmanjšanje pristojnosti uredništva: češ, te naloge moramo prevzeti, saj jih novinarji ne znajo opravljati. Za ogromne zneske zaposlujejo razne guruje trženja, ki še dodatno zmanjšujejo stroške, uvajajo še več hibridov … Rezultat pa je negativen. Še več: tudi oglaševalci se začnejo umikati. In potem lastniki počasi ugotovijo, kaj se je zgodilo. Vendar je takrat že prepozno. Ugleda medija ni več mogoče hitro popraviti.

Pravice in pristojnosti uredništev in odgovornih urednikov so v Sloveniji že močno okrnjene. Še več: slovenski odgovorni uredniki so imeli že v izhodišču manj pristojnosti, kot jih imajo odgovorni uredniki primerljivih medijev. Ima kateri od slovenskih odgovornih urednikov poslovnega urednika? Kajti to je standard v vseh resnih medijih. S koliko sredstvi na mesec prosto razpolaga? Kako se vrednoti uspeh posameznega medija? Po rezultatih? Se te sploh ugotavlja na ravni medija ali pa se jih ugotavlja samo na ravni družbe? Lahko odgovorni urednik zavrne oglas? Je odločanje o objavah oglasov v pristojnosti uredništva ali oglasnih služb?

Seveda je velik del odgovornosti za zdajšnje stanje v slovenskih medijih tudi na novinarski strani. Ko je bil status uredništva in novinarjev na dobri ravni, se niso potrudili, da bi ga tudi formalizirali. Ko so nato v podjetja zaradi spremenjene generacijske oz. lastniške strukture v uprave prišli novi ljudje, nenapisanega kodeksa medsebojnih odnosov niso poznali. Literature o medijih – menedžeriranju in osnovnih principih delovanja – v Sloveniji prav tako ni veliko. Pristojna fakulteta predmeta o tem na primer sploh nima. Konflikt je bil neizbežen.

Seveda pa se dogajajo tudi hude manipulacije. Aprila je s strani večine vodstev medijskih hiš prišlo do malone usklajenega manipuliranja: čeprav zakon o medijih jasno določa, da je treba razmerje med uredništvom in upravnimi deli definirati v temeljnem aktu (torej statutu oz. družbeni pogodbi medijskega podjetja), je večina vodstev medijskih hiš to določilo izkoristila in ministrstvu priglasila nižje pravne akte, v prihodnjih letih laže spremenljive. Ministrstvo je prav oktobra dokončno ugotovilo, da takšno ravnanje ni sprejemljivo – in prav zato bodo morala medijska podjetja v naslednjih šestih mesecih na novo določiti razmerja med uredništvom in izdajateljem, ta pravila pa bodo sprejemale in obravnavale skupščine podjetij. Uprave so tako na tej točki, ki bo definirala tudi prihodnost medijskega trga v celoti, dobile pravico do popravka. Morda si bodo lahko povrnile tudi zaupanje uredništev.