Medijska preža št. 15, december 2002

»Zaradi številnih cigaret in otroštva, ki ga je preživela na jugu, z raskavim glasom počasi zateguje besede. Tretja po vrsti se je rodila v družini s šestimi otroki v Winston-Salemu v Severni Karolini. Leta 1983 je diplomirala iz novinarstva v Gainesvillu na floridski univerzi. Ko je imela osem let, ji je mama kupila prvi fotoaparat. Danes veliko njenih nagrad za fotografijo – med njimi tudi plaketa za prvo mesto, ki jo je dobila leta 1999 kot urednica fotografije na mednarodnem tekmovanju za najboljšo fotografijo missourijske univerze – visi na stenah njene pisarne med umetniškimi deli in fotografijami, ki jih je posnel Christian, njen devetletni sin.«

Ta odstavek je povzet po članku o Mary Anne Golon, urednici fotografije pri reviji Time. Zelo oseben pristop. Pa kaj, mogoče kdo poreče, medtem ko je mene je precej začudil ne le prispevek o tej urednici, temveč tudi večina drugih tekstov v tej številki –CJR z nosilno temo fotoreporterstvo danes (Exsposure to Light). Teksti namreč presenetljivo izpostavljajo osebno življenje fotoreporterjev, njihovih delodajalcev, precej manj se ukvarjajo z ozadjem zgodb, ki jih ti obdelujejo, s pristopom k delu, s fotografsko tehniko se pa sploh ne. Očitno fotoreporterji, še posebno tisti, ki poročajo z vojnih področij, vse bolj in bolj postajajo zvezdniki, kar je precej drugače kot včasih. Slovenski fotografi ilegalne in partizanske fotografije med NOB, kot so Miran Pavlin, dr. Jakob Prešeren, France Cerar, Mirko Bračič, Jože Kotnik, Edi Šelhaus, Stane Lenardič in še mnogi drugi, ki še zdaleč ne zaostajajo za večino sodobnih tujih vojnih poročevalcev (prav obratno, večinoma jih prekašajo), še vedno čakajo na primerno obravnavo. (V zadnjem času je bilo res, da objavljenih več prispevkov avtorja Dejana Vončine v reviji Fotografija, v kateri so govorili o njegovem delu, manj o osebnem življenju, vendar še zdaleč ne dovolj.) Spomnimo se Roberta Capa, slavnega vojnega fotografa, ki je danes precej bolj znan kot takrat, ko se je podajal na najbolj nevarna vojna žarišča. Znan je predvsem zaradi brata Cornella, ki je pustil fotografiranje in več kakor 30 let posvetil promociji bratovega dela. Zato sploh vemo, da je tolikokrat objavljena fotografija izkrcanja v Normandiji njegova, za razliko od drugih nič manjkrat objavljenih zgodovinskih fotografij, ko za avtorje skoraj nikoli ne slišimo. Le redki poznavalci namreč vedo, da je znamenito fotografijo dvigovanja zastave pri Iwo Jima posnel Joe Rosenthal, da so prve grozovite podobe iz Buchenwalda delo Margaret Bourke-White, da je Eddie Adam ujel ulično usmrtitev v Vietnamu … Pri pregledovanju 896 strani dolge knjige o fotoreporterstvu (150 Years of Photo Journalism, The Hulton Getty Picture Collection, urednika N. Yapp in A. Hopkinson, Könemann, Köln, 1995) sem opazila, da se je tako rekoč nemogoče dokopati do imen fotografov.

Ampak resnici na ljubo moramo povedati, da so vseeno tudi danes zelo redki fotoreporterji, ki se prebijejo iz anonimnosti. Poglejmo samo dnevno časopisje. Agencijske fotografije so vedno anonimne, pa če po kakovosti še tako izstopajo. Tiskani mediji – tako pri nas kot v tujini – največkrat poskrbijo le za promocijo (oz. le za njihov podpis, če smo natančni) svojih fotografov. In vseeno je za veliko mladih ljudi fotoreporterstvo izjemno privlačen poklic.

Zakaj si toliko mladih ljudi želi postati fotoreporter?

Peter Howe, ki je bil 13 let svobodni fotoreporter, zdaj urednik fotografije pri New York Times, se sprašuje, zakaj se vse več in več mladih ljudi odloča za njegov poklic. Ironično ugotavlja, da je v tridesetih letih, odkar je povezan s fotoreporterstvom, največ zaslužil prav s članki, v katerih je napovedoval konec te novinarske panoge. Toda tako kakor uporen star sorodnik, fotoreporterstvo noče in noče narediti zadnjega izdiha, ugotavlja Peter Howe. Celo drugače, fotoreporterstvo je aktivno in živo, pravzaprav je trg s fotoreporterskimi izdelki tisti, ki potrebuje življenjsko pomoč. Na delavnice o dokumentarni fotografiji, ki jih prireja Mednarodni center za fotografijo v New Yorku (International Center of Photography in New York), se prijavi vedno preveč ljudi, pri časopisih, zadnjemu braniku fotografov, le redko razpišejo prosto mesto za fotoreporterja, na vsak financiran projekt se vedno prijavi na stotine prosilcev …

Številni ljudje ustvarjajo resno fotoreporterstvo. Vsak dan fotografi posnamejo milje filmov, na milijone fotografij, da bi dokumentirali življenje na našem planetu. A če si svoboden fotograf in poskušaš prodati rezultate svojega dela publikacijam, ki izhajajo v več kakor 500 izvodih, imaš velike težave, pravi Peter Howe. Devet urednikov fotografije tednika Time pregleda vsak teden 15.000 fotografij, izberejo pa jih lahko le 125 za vsako številko.

In še zaslužek, pa čeprav uspeš zgodbo prodati velikim časopisom, je minimalen. Ko se je leta 1987 pridružil The New York Times Magazine, je bil honorar za svobodne fotografe 250 dolarjev na dan. Danes se je dvignil na 400 dolarjev. (Če delaš na področjih, kjer dejansko streljajo na tebe, potem je dvojen.) »Še ljudje s tako omejenim znanjem matematike, kot je moje, lahko izračunajo, da se honorar zmanjšuje. Na trgu, kjer je tako malo kupcev in veliko voljnih in talentiranih dobaviteljev, je nemogoče, da bi celo najbolj uspešni fotoreporterji delali več kakor 100 ali 150 dni na leto.« Peter Howe je prepričan, da denar še zdaleč ni motivacija za to delo.

Fotograf Patrick Chauvel je v nekem intervjuju izjavil, da si lahko vojni reporter le, če si izjemno bogat ali pa če se preživljaš s čim drugim. Peter Howe sicer misli, da je Chauvel nekoliko pretiraval, čeprav razume, kaj je hotel povedati. »Tisti, ki se ne morejo zanesti na denar fondacij, morajo poiskati druge vire za preživetje, da lahko opravljajo svoje fotografsko delo. Če nisi etablirani neodvisni reporter ali redno zaposlen pri časopisu, živiš precej podobno kakor slikarji ali fotografi. Celo nekateri najbolj priznani fotoreporterji dopolnjujejo svoj dohodek z nenovinarskimi deli, kot so fotografiranje za oglaševanje ali za letna poročila.«

Za veliko mladih fotografov je edina možnost, vsaj tako je prepričan Peter Howe, da točno vedo, kaj hočejo, da so pogumni, predvsem pa, da jim je vseeno, če bodo nekaj let preživeli v revščini. Toliko ljudi je pripravljenih živeti točno tako samo zato, ker je novinarstvo izjemno intenzivno, hkrati pa je tudi velik izziv.

Po drugi strani pa je prepričan, da se moramo sprijazniti s tem, da kot medij fotoreporterstvo sploh ni več priljubljeno. Eden, ampak le eden izmed razlogov zato, da se je trg tako skrčil v zadnjih letih, je prav gotovo televizija. Peter Howe, ki je bil zadnji urednik fotografije pri legendarni reviji Life, pravi, da je televizija predvsem zaradi dveh stvari pogubno delovala na revijo. Novice v reviji so naenkrat postale manj relevantne, poleg tega se je pomemben del denarja, ki je pritekal z reklamami in od katerega je bil Life bolj ali manj odvisen, preusmeril na televizijske družbe. »Oglaševanje in fotoreporterstvo sta od nekdaj s težavo živela v sožitju,« je prepričan. »Redki izdelovalci avtomobilov ali nakita želijo videti oglase svojih izdelkov povezanih z zgodbami o lakoti ali zasvojencih z mamili.« Tu se mu je zdelo vredno omeniti še drug problem, ki je na bizaren način povezan s potrošnjo in s katerim se že vse od druge polovice dvajsetega stoletja srečujejo fotoreporterji. Za ves ta čas namreč velja star rek, da te nobeden ne bo poslal na letališče slikati letalo, ki bo varno pristalo. Če želi fotožurnalizem preživeti, ugotavlja Peter Howe, bo treba poiskati in razviti trge, nove in prezrte, ali pa etablirane in nerazvite.

Fotografi morajo biti poročevalci

»Vedel sem, da je to pravi posnetek,« pravi David Pierini, vendar ga je skrbelo, kaj si bodo mislili ljudje, ko se bo prebijal do boljšega položaja. »Ni stvar v tem, da bi dobil posnetek za vsako ceno.« Prebivalci Jasperja se zavedajo vloge medijev, hkrati pa zaupajo presoji Heralda pri spoštovanju tega, kaj si lahko pri poročanju privoščijo. »Prepričan sem, da bi tako filozofijo veliki mestni uredniki sesuli.«

Prebiranje članka o The Herald, krajevnem časopisu, ki ima le 12.600 naklade, je pravo olajšanje. Najbrž ta časopis ni čarobna formula za nove trge, prav gotovo pa je miselnost uredništva zgled reporterskega dela, ki si ga naivno lahko samo želimo. V 29 letih – toliko časa je John Rumbach založnik – je postal družinski časopis, ki izhaja od leta 1919, pribežališče za mlade fotoreporterje. Na uredništvo tega dnevnega časopisa, v katerem je zaposlenih sedemnajst ljudi in je največja redkost med dnevniki v ZDA, prihajajo zato, ker igra fotografija glavno vlogo, besede pa le stransko. (Približno šestdeset se jih prijavi dvakrat na leto na šestmesečni staž.) Leta 1988 je National Press Photographers Association Rumbacha proglasil za urednika leta, leta 1996 pa je bil Torsten Kjellstrand, ki danes fotografira za The Spokesman-Review, imenovan za fotografa leta. V obeh primerih je bil Herald med najmanjšimi časopisi, ki so dobili ti dve prestižni nagradi.

Časopis temelji na pravem dokumentarnem delu. Fotografi v času, ko se zaradi digitalne fotografije pozablja na temnico, še vedno delajo na črno-bel film. Delo je brutalno. Kjellstrand pravi, da je včasih pokril tudi trideset zgodb na leto. Večina fotografov, ki pridejo v Jasper, ga zapustijo po nekaj letih. Nekateri ne zdržijo strahotnega tempa, druge potegne širši trg. David Pierini bo verjetno pri Heraldu dočakal upokojitev. »Še vedno ne morem verjeti, da delam tukaj,« srečno ugotavlja. Ko je študiral fotoreporterstvo, se je vozil dve uri in pol daleč, da je lahko kupil časopis, in potem je ure čakal na Kjellstrandov podpis. »Veliko ljudi je prepričanih, da je naš časopis razstavni prostor za fotografe – in do neke stopnje tudi je, vendar je zelo pomemben del našega dela predvsem skrb za skupnost,« pojasni Pierini.

Dobro bi bilo, če bi člani uredništva, ki izdajajo glasilo mesta Ljubljane, vlogo časopisa pogledali še s te strani.

Uredniško delo

No, ampak vrnimo se k članku o urednici fotografije pri reviji Time, Mary Anne Golon. Fotografi se navadno jezijo na zgrešene izbore urednikov fotografij, v prispevku pa so podrobno opisane težave, s katerimi se srečujejo sami uredniki fotografije. Težave tako enih kakor drugih so si očitno zelo podobne. Lansko leto se je Mary Anne Goldon dogovorila s svetovno priznanimi fotografi, da bi pokrili zgodbo pribežnikov na meji med Mehiko in ZDA. Fotografije, delo ljudi, kot so James Nachtwey, Alex Webb in Vincet Musi, so bile zrnate in temne, iz njih pa so žarele barve ljudi, neba in pokrajine. Golon je bila navdušena, kreativni direktor Arthur Hochsterin pa je želel nekaj manj fotoreporterskega, bolj stilističnega. Po dolgi borbi je Golon le uspela: rezultat je bila zgodba, objavljena na 32 straneh.

Mary Anne Golon trdi, da je podjetništvo sicer njen najmanj priljubljen del službe, zares pa najbolj pomemben. »Minili so časi, ko je veljal le odnos med urednikom in fotografom. Temeljil je na zaupanju in stisku rok. To je le še oddaljen spomin,« nekoliko cinično ugotavlja urednica. Le kaj bi lahko iz tega zaključili fotoreporterji, predvsem tisti, ki so šele na začetku svoje profesionalne poti.

Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
www.indymedia.org

Pred sabo imam še vedno živo podobo dogajanja pred skoraj natanko tremi leti – srečanje Svetovne trgovinske organizacije v Seattlu zraven pa so potekali forumi, delavnice, neposredne akcije in demonstracije v organizaciji številnih sindikatov, nevladnih organizacij, združenj, aktivističnih iniciativ in sorodnih (ne)formalnih skupin. Namen vseh teh dogodkov je bilo opozoriti javnost – kakor tudi neposredno sodelujoče v obeh taborih – na dvomljivo kartoteko Svetovne trgovinske organizacije kot enega poglavitnih orodij neoliberalnega pritiska k deregulaciji ekonomije ter socialnih in okoljskih varščin. Hkrati je šlo tudi za zelo odločen poskus izgradnje modela participatorne politike »od spodaj«, ki temelji na nehierarhični mrežni strukturi in si prizadeva za enakopravno vključenost vseh, skupaj z marginaliziranimi skupinami.

Z zanimanjem smo po internetu spremljali takratno dogajanje v Seattlu, številne elektronske forume in spletne strani so preplavile novice, reportaže, intervjuji, prenašali so se avdio in video posnetki, pogosto skoraj neposredno z mesta dogajanja. Poročanje je bilo obsežno, do besede so prišli protagonisti gibanj, ki so se takrat zbrala v Seattlu, ljudje z ulice, ki so imeli neposredne izkušnje z učinki delovanja Svetovne trgovinske organizacije. O dejanskem dogajanju ste seveda izvedeli bore malo, če ste spremljali mainstream medije, kot so npr. CNN, TV SLO, Delo ipd., v katerih so senzacionalistično poročali predvsem o izgredih na ulici, le stežka pa je bilo najti kak prispevek, ki bi dal besedo udeležencem tega alternativnega foruma, ki bi predstavil njihova stališča in kontekst dogajanja. Dolgo po tem, ko so neodvisni mediji objavili posnetke, ki so prikazovali policijsko obstreljevanje demonstrantov z gumijastimi naboji, so na CNN še vedno vrteli izjavo načelnika seattelske policije, ki je to zanikal.

Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Letopis Evropskega avdiovizualnega laboratorija 2002

Izšel je letopis Evropskega avdiovizualnega laboratorija za leto 2002. Njegov prvi zvezek je posvečen statističnim podatkom o stanju evropske audiovizualne industrije. Tu bi si ogledali nekaj ugotovitev iz tretjega razdelka prvega zvezka, ki govori o evropskih radiotelevizijskih podjetjih, in odlomku iz četrtega razdelka, ki govori o stanju televizijskih podjetij v Sloveniji.

Dušan Rebolj
Trendi na svetovnem filmskem trgu
Focus 2002

Izšel je peti letnik biltena Focus, zbirke analiz tržnih trendov v filmski industriji, ki jo pripravlja Evropski audiovizualni observatorij. V biltenu so zbrani statistični podatki o različnih tendencah, ki jih je v letu 2001 odražalo poslovanje filmske industrije.