N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Prelet »slovenskega« spleta je potrdil spletni potencial interaktivnosti, ki pomenijo udejanjanje interaktivnega, participativnega in državljanskega novinarstva, vendar ne v smeri odmika od tradicionalnega novinarstva, temveč kot njegovega dopolnila.
»Vemo, da moramo, če hočemo pisanju vrniti njegovo prihodnost, preobrniti mit o njem: rojstvo Bralca je treba plačati s smrtjo Avtorja.«
Roland Barthes[1]

Z zgornjo povedjo je Barthes končal znameniti esej iz svojega »strukturalističnega« obdobja in začel razvijati koncept intersubjektivnosti, s katerim je želel naposled opraviti s pozitivizmom in »cesarstvom« avtorja v tradicionalni literarni teoriji, vendar ga nikoli ni dokončno razvil. Po Barthesu namreč avtor z začetkom pisanja začne vstopati v lastno smrt, ostanke avtorja pa definirajo družbene institucije – predvsem jezik. Enotnost teksta po njem ne obstaja v točki njegovega izvora, ampak v točki njegovega sprejema. »Ta točka pa ne more biti več oseba: bralec je človek brez zgodovine, brez biografije, brez psihologije; je samo tisti nekdo, ki v sebi združuje vse sledi, ki tvorijo pisano delo.«[2] Takšno razmišljanje lahko prenesemo na polje tradicionalnega novinarstva klasičnih medijev (tiska, radia in televizije), v katerem prevladuje enosmerni tok informiranja in novinarji kot odbiratelji (gatekeepers) (re)konstruirajo realnost za zamišljeno skupnost naslovnikov.[3] Novinarstvo novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij omogoča odmik od, kot piše Jean d'Arcy, »mentalitete množičnih medijev«[4] in (vsaj) na tehnični ravni ponuja aktivno sodelovanje uporabnikov, tj. bralcev, poslušalcev, gledalcev ali obiskovalcev v novinarskem diskurzu, pri čemer se zgornja Barthesova interpelacijskost[5] vsekakor ohranja.

V novinarskih in medijskih študijah se v zadnjem desetletju nasproti tradicionalnemu novinarstvu skozi prizmo spletnih potencialov (interaktivnost, hipertekstovnost, multimedialnost in arhivskost) postavlja koncept javnega novinarstva, ki izhaja iz generične pravice do komuniciranja.[6] Javno novinarstvo, imenovano tudi komunitaristični pristop k novinarstvu, skupnostno novinarstvo in pogovorno novinarstvo, se je razvilo v 90. letih 20. stoletja v Združenih državah Amerike kot odgovor na krizo novinarstva, predvsem njegove klasične paradigme, kot posledice institucionalne vpetosti novinarstva v politični, ekonomski in kulturni sistem. V diskurzivno središče ta pristop še vedno postavlja novinarja, ki deluje kot nekakšen katalizator med posameznikom in skupnostjo; po drugi strani koncept nasprotuje profesionalizaciji in posledično elitizaciji novinarstva. Za Jeremyja Iggersa[7] je to morda zadnje dobro upanje za prihodnost novinarstva kot javne prakse, saj da javno novinarstvo z aktivnim vključevanjem posameznikov kot državljanov v novinarski sporočanjski proces[8] povezuje skupnost in prek spodbujanja deliberativnosti pomaga iskati rešitve njenih problemov – med drugim z odmikom od norme novinarske objektivnosti.[9] V tem okviru ne smemo zgornjega koncepta enačiti z interaktivnim novinarstvom, participativnim novinarstvom in državljanskim novinarstvom,[10] ki sicer aktivirajo uporabnika v novinarskem sporočanjskem procesu, vendar le deloma predstavljajo vozlišča pojmov državljana, skupnosti in deliberativnosti, temeljev ideje javnega novinarstva. Zmožnost nelinearnega, sinhronega in personaliziranega komuniciranja zgornjih konceptov v (samo)razumevanje novinarstva in novinarjev vnašajo dodaten nemir: ni več povsem jasno, kdo je v novinarskem diskurzu Avtor in kdo Bralec ter za čigavo smrt oziroma rojstvo sploh gre. V tem prispevku se bomo zato v okviru zgornjih konceptov osredotočili predvsem na vprašanja, kako se lahko uporabniki v slovenskem spletu[11] aktivno vključujejo v novinarski sporočanjski proces in ali je v analiziranih spletnih nastavkih mogoče zaznati zametke uresničevanja ideje javnega novinarstva.

Spletni časopisi slovenskih klasičnih medijev: križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva
Sredi 90. let prejšnjega stoletja so novinarstvo na spletu številni avtorji naslavljali kot »revolucija«, »prihodnost novinarstva«, »doba spleta«, »popolnoma novo novinarstvo« in podobno.[12] Sodobne medijske in novinarske študije so mnogo bolj zadržane glede pričakovanj o spontani uresničitvi komunikativne racionalnosti in deliberativnih potencialov v kibernetskem prostoru.[13] Spletni časopisi slovenskih klasičnih medijev (Delo.si, Dnevnik.si, Večer.com, 24ur.com, Rtvslo.si) zaradi institucionalne vpetosti v dejavnost klasičnega medija (tiska, radia in televizije) reproducirajo že uveljavljena organizacijska okolja in reprezentacijske prakse. Toda spletno novinarstvo ne uživa diskurzivnega statusa novinarstva klasičnih medijev, spletni novinarji pa znotraj novinarske skupnosti prej veljajo za urejevalce kot ustvarjalce zgodb.[14] Številni avtorji zato ugotavljajo, da v sodobnem medijskem ekosistemu spletne različice klasičnih medijev veljajo zgolj za »podaljške«.[15]

V spletnih časopisih slovenskih klasičnih medijev (Delo.si, Dnevnik.si, Večer.si, Rtvslo.si, 24ur.com) je skozi prizmo odnosa institucionalnega novinarstva in uporabnika mogoče opaziti križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva. Še vedno prevladuje tradicionalno novinarstvo, v katerem novinar v celoti vodi novinarski sporočanjski proces in je triada novinar–vir–naslovnik trdna. Uporabniki večinoma igrajo vlogo naslovnikov, redko virov, še redkeje avtorsko sodelujejo pri nastajanju prispevka. Kljub temu prav v vseh naštetih spletnih časopisih najdemo elemente interaktivnega novinarstva. V okviru tega koncepta se uporabnik lahko aktivira šele v četrti fazi novinarskega sporočanjskega procesa – sprejemanju novinarskega sporočila. Kot pravita Massey in Levy,[16] ima interaktivnost[17] dve dimenziji:
  • vsebinsko in,
  • medosebno interaktivnost.
Vsebinsko interaktivnost omogočajo RSS nastavki, ki jih ponujajo vsi zgoraj našteti spletni časopisi in ki prinašajo personalizirano sprejemanje novinarskih vsebin ter odmik od hierarhizirane in nelinearne organizacije novinarskega sporočanja. Prav tako vsebinsko interaktivnost omogoča uresničevanje spletnega potenciala arhivskosti. Prav vsi našteti spletni časopisi klasičnih medijev omogočajo brskanje in vstopanje v arhiv spletnih objav, medtem ko je dostop do vsebin klasičnih medijev večinoma omejen. Spletni časopisi tiskanih medijev (Delo.si, Dnevnik.si in Večer.si) imajo arhiv tiskanih izdaj dostopen zgolj za naročnike časopisa; Rtvslo.si omogoča vstop v arhiv svojih televizijskih in radijskih oddaj za zadnjih nekaj let vsem, kar ji nalaga tudi posebno mesto v slovenski medijski zakonodaji;[18] 24ur.com omogoča vpogled v arhiv televizijskih oddaj POP TV in Kanala A iz zadnjega tedna.

Medosebno interaktivnost spletni časopisi omogočajo z možnostjo komentiranja posameznih novinarskih prispevkov. Delo.si se na spletni strani od komentarjev ograjuje in na nikakršen način ne posega v njih[19], medtem ko na 24ur.com preberejo vse objavljene komentarje in tiste, ki so po njihovi presoji »neprimerni«, izločijo.[20] Četudi so komentarji tehtni, so odzivi novinarjev, s katerimi bi lahko dopolnili objavljeni prispevek, razložili ozadje dogodka ali kako drugače pripomogli k celovitosti sporočanja, redkost. Dvosmerni tok komuniciranja med novinarjem in obiskovalci komentatorji je sprožila »Tema dneva«, objavljena na Delo.si januarja 2006. Novinar Rok Praprotnik se je vključil v komuniciranje z obiskovalci in na njihove komentarje odgovarjal s svojimi.[21] Dnevnik.si z rubriko »Povej, kaj misliš!«, v kateri izpostavi določene že upovedane teme, poskuša spodbujati obiskovalce h komentiranju, vendar je dvosmerni tok komuniciranja še vedno daleč od prehajanja v normo. Za razliko od nekaterih tujih spletnih časopisov slovenski (eksplicitno) ne omogočajo pošiljanja elektronske pošte avtorjem posameznih novinarskih prispevkov – v Nemčiji in Združenih državah Amerike več kot polovica anketiranih spletnih novinarjev prek elektronske pošte dnevno komunicira z obiskovalci spletnega časnika.[22] Prav tako na analiziranih spletnih straneh ni povezave med forumi in klepetalnicami – Dnevnik.si nima tovrstne interaktivne ponudbe, Večer.si je zaprl splošni forum za vse uporabnike[23] – ter novinarji, kar že v temelju zavira možnost spodbujanja deliberativnosti v okvirih javnega novinarstva.

V nekaterih slovenskih spletnih časopisih klasičnih medijev lahko opazimo obrise participativnega novinarstva, v okviru katerega uporabniki neodvisno od novinarjev (i)zbirajo informacije in jih večinoma s pomočjo sodobnih komunikacijskih tehnologij pošiljajo v uredništva v nadaljnjo »obdelavo«. Uredniki se odločijo, ali bodo »novice« uporabnikov objavili (v njim namenjeni rubriki) v spletnem časniku ali klasičnem mediju, uporabili informacije kot izhodišče za nadaljnjo novinarsko delo ali jih zavrnili. Dnevnik.si ima posebno rubriko »Vaše novice«, v kateri objavljajo prispevke obiskovalcev spletne strani in omogočajo komentarje na njih. Medijski hiši Delo in Pro Plus s spodbujanjem participativnega novinarstva poskušata vzpostaviti sinergijo med televizijskimi oziroma tiskanimi vsebinami in spletnim časopisom. Na spletni strani 24ur.com tako pod rubriko »Pošlji za Svet«, na primer, obiskovalce pozivajo, da s pomočjo mobilnih telefonov ali digitalnih fotoaparatov in kamer pošiljajo posnetke, ki jih bodo po uredniški odločitvi objavili na spletni strani, skupaj s komentarjem voditelja v dnevnoinformativni oddaji Svet na Kanalu A ali redkeje uporabili kot izhodišče nadaljnjega novinarskega dela. Primer slednjega je novinarski prispevek iz marca 2007, v katerem novinar kot izhodišče svojega dela postavi posnetke napačno parkiranih policijskih avtomobilov, ki so jih poslali gledalci oddaje Svet oziroma obiskovalci spletne strani 24ur.com.[24] Po besedah urednika informativnega programa Kanala A Bojana Travna velika večina vsebin, ki jih pošiljajo gledalci oddaje ali obiskovalci spletne strani in jih tudi objavijo v oddaji Svet, nima povezave z novinarstvom – pomembni so zgolj za dramaturgijo oddaje.[25] »Povečanje gledanosti oddaje in obiskanosti spletne strani ni bil glavni cilj tega projekta. Glavni namen je pridobiti nov kanal informacij, ki bo neodvisen od služb za odnose z javnostmi, ki so glavni vir informacij v slovenskem novinarstvu, in ga vzgajati v nadzornika,« pravi Traven. Podobno ravnajo pri Delovem tedenskemu brezplačniku Total tedna in tako utrjujejo sinergijo med tednikom in spletno stranjo www.totaltedna.si, na kateri oddajo prispevke s posebnim spletnim obrazcem, kamor obiskovalci vpišejo vsebino in pripnejo datoteke. Izbrane prispevke objavijo pod rubriko »Državljani poročevalci« na predzadnji strani tednika in nagradijo avtorje.[26]

Prispevke uporabnikov, objavljene z uredniškim posegom, pogosto napačno imenujejo državljansko novinarstvo – to besedno zvezo so sistematično uporabljali v medijski kampanji pred prvo oddajo Sveta oziroma prvo število tednika Total tedna. Vsaj deloma lahko zmedo pripišemo terminološki neprečiščenosti pojmov participativno in državljansko novinarstvo v znanstvenih in strokovnih krogih, v katerih se pojma enači ali enega od njiju predstavlja kot nadpomenko drugemu.[27] Zgoraj razdelano križanje tradicionalnega, interaktivnega in participativnega novinarstva vsebuje nekatere nastavke za uresničevanje javnega novinarstva: vsaj deloma se lahko uresničujeta dve točki tega pristopa, in sicer poskus povezovanja s skupnostjo in vključevanja posameznikov kot državljanov; udejanjanje postavke spodbujanje deliberativnosti je v analiziranih okvirih zavrto.

Blogi, blogosfera in državljansko novinarstvo
Državljansko novinarstvo je novinarska dejavnost, v kateri uporabniki (samostojno ali povezani v skupino) popolnoma samostojno nastopajo v vseh fazah sporočanjskega procesa, pri čemer tradicionalni novinarji vanj niso vključeni. Koncept državljanskega novinarstva je vnesel dodaten nemir v (samo)razumevanje novinarstva in novinarjev ter poglobil krizo novinarske identitete.[28] V tem kontekstu moramo brati Splichalovo trditev: »Meje med novinarstvom in nenovinarstvom /…/ so postale še posebej nejasne v računalniško posredovanem komuniciranju: v medmrežju milijoni 'obiskovalcev' medmrežja neprekinjeno ustvarjajo, poustvarjajo in posredujejo informacije.«[29] Najpogosteje se koncept državljanskega novinarstva povezuje z blogi,[30] ki jih različni pristopi v medijskih in novinarskih študijah razumejo kot grožnjo, izziv ali priložnost novinarstvu. Slovensko blogosfero po grobih ocenah sestavlja več kot 10.000 blogov, ki gostujejo na spletnih straneh klasičnih medijev (Delo.si, Večer.si, Rtvslo.si, 24ur.com), spletnih portalih (Siol.net) in drugih gostiteljih blogov (npr. Blog.com, Blogspot.com, Blogger.com).

Naše zanimanje bomo osredotočili zgolj na tiste, v katerih je prevladujoča informativna in interpretativna dimenzija ter v katerih blogerji stremijo k podajanju informacij in mnenj, širjenju znanj ali spodbujanju k politični participaciji v skupnosti. V to skupino sodijo, na primer, blogi Razgledi (razgledi.net), Libertarec (libertarec.blogspot.com), Čuk Eksperess (spilby.blogspot.com) in E-demokracija (www.e-demokracija.si).[31] V nekoliko širši okvir lahko uvrstimo Vest (www.vest.si), ki se je iz »tipičnega« informativnega in interpretativnega kolektivnega bloga razvila v spletni časopis, ki ima ambivalenten odnos do tradicionalnega novinarstva. Urednik Jani Sever, ki so ga jeseni 2006 razrešili kot odgovornega urednika tednika Mladina, svoje uredniško in novinarsko delo z majhno ekipo (ne)novinarjev in nizkim proračunom nadaljuje na spletu: ironizira (i)zbrane dogodke ter, kar je posebej izrazito v dnevnih poročilih Vesti na vesti, novinarski diskurz nasploh. Sporočanjski proces na Vesti vodijo drugi kriteriji objavne vrednosti (news values) kot v tradicionalnem novinarstvu, pri čemer so upovedani dogodki (ne)namerno vzeti iz širšega konteksta. Skozi to prizmo je Vest odvisna od novinarstva klasičnih medijev in njihovih »podaljškov«, ki postavljajo širši kontekst in sploh omogočajo branje Vesti. S tovrstno dekontekstualizacijo ter iskanjem alternativ ustaljenim organizacijskim in reprezentacijskim vzorcem novinarske dejavnosti Vest učinkovito razkriva mitološkost normativnega okvira, znotraj katerega deluje tradicionalno novinarstvo.

Sicer so blogi kot vzvod državljanskega novinarstva posebej učinkoviti v majhnih skupnostih, ki tradicionalnemu novinarstvu zaradi normiranega novinarskega sporočanjskega procesa večinoma niso pomembne oziroma zanimive. Takšen primer je blog Mežica v besedi in fotkah (www.vecer.si/blog/FOTKE), ki se ukvarja z lokalno politiko v Mežici, zapise na blogu pa komentira tudi mežiški župan. Prav tako so blogi učinkovit informacijski vir v izrednih razmerah, ko so blogerji na terenu pred tradicionalnimi novinarji. V Sloveniji se je to pokazalo ob lanskih jesenskih neurjih na Štajerskem, ko so blogi na Večerovi blogosferi objavljali zapise s fotografijami iz svoje »okolice«.[32]

Poleg tega, da je tradicionalno novinarstvo glavni informacijski vir blogov, so zapisi na blogih tudi lahko informacijski viri tradicionalnemu novinarstvu. V slovenskem medijskem prostoru je bil nedavni prikaz tega konec oktobra oziroma na začetku novembra 2006 primer poslanca SDS in tržiškega župana Pavla Ruparja. Blog proti Rupar (protirupar.blog.siol.net) je pred lokalnimi volitvami objavil videoposnetek kandidata za tržiškega župana Ruparja, na katerem je na javnem srečanju v Tržiču »s pestjo« grozil novinarju slovenskega dnevnika Finance Novici Mihajloviću, s katerim sta se pred tem sporekla v informativni oddaji Trenja na komercialni televiziji POP TV. Mihajlović je v Trenjih povedal, da bo Ruparju na županskih volitvah v Tržiču koristilo domnevno pretepanje ljubice in kršenje zakona z neprijavljenim stanovanjem protikorupcijski komisiji. Skoraj teden dni pozneje ga je objavil POP TV v osrednji dnevnoinformativni oddaji 24ur, javna RTV Slovenija posnetka ni objavila. Rupar je nato odstopil kot poslanec slovenskega parlamenta in izgubil na županskih volitvah. Blog in druge sorodne oblike računalniško posredovanega komuniciranja kot tehnični vmesniki omogočajo državljansko novinarstvo, vendar same po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva, v prvi vrsti spodbujanja deliberativnosti.

Sklep
Površinski prelet »slovenskega« spleta je potrdil spletni potencial interaktivnosti, ki pomenijo udejanjanje interaktivnega, participativnega in državljanskega novinarstva, vendar ne v smeri odmika od tradicionalnega novinarstva, ampak kot njegovega dopolnila. Analizirane spletne strani predstavljajo možnost vključevanja skupnosti in posameznika kot državljana, nekatere med njimi si celo prizadevajo za javno novinarstvo, čeprav tega izraza ne uporabljajo. Težave (tudi teoretske) se pojavijo predvsem v udejanjanju javne deliberacije – prepoznavanjem problemov ter iskanjem rešitev in njihovim uresničevanjem. Takšen sklep je odraz preoblikovanja novinarske odgovornost od 60. let prejšnjega stoletja, ko je začela zamirati teorija odseva in se uveljavljati teorija družbene odgovornosti, do danes, ko zlitje računalniško posredovanega komuniciranja in navidezna aplikacija teoretskih premikov, ki jih z vsemi svojimi problemi prinaša javno novinarstvo in njemu sorodni koncepti, v središču novinarskega diskurza ohranja novinarja in reproducira vzorce tradicionalnega novinarstva. V tem kontekstu se zato postavljata vprašanji, kako učinkovito izkoriščati potenciale računalniško posredovanega komuniciranja in kaj storiti, da se sicer redko aktivno državljansko prepoznavanje problemov in iskanjem rešitev normalizira (tudi) zunaj kibernetskega prostora – predvsem z (odgovorno) novinarsko dejavnostjo. Zato je morda zdaj bolj kot kadar koli pomembno razlikovati med odgovornostjo novinarja in nenovinarja, med smrtjo Avtorja in rojstvom Bralca.

1 Navedeno iz: Barthes, Roland (1968/1995): »Smrt Avtorja«. V: Aleš Pogačnik: Sodobna literarna teorija. Ljubljana: Krtina, str. 23.
2 Prav tam.
3 Pred uveljavitvijo računalniško posredovanega komuniciranja so se bralci tiskanih medijev lahko v novinarski diskurz vključevali le v rubrikah pisem bralcev, na radiu in televiziji pa v času odprtega telefona.
4 Navedeno iz: d'Arcy, Jean (1983): An ascending progression. V: Desmond Fisher, L.S. Harms (ur.): The Right to Communicate: a New Human Right. Dublin: Boole Press, str. xxi–xxvi.
5 Več o interpelaciji glej na primer: Althusser, Louis (1970/2000): Ideologija in ideološki aparati države. V: Zoja Skušek (ur.): Louis Althusser – Izbrani spisi. Ljubljana: *cf, str. 95–102.
6 Več o pravici komuniciranja in njeni operacionalizaciji glej: Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV; str. 361–369.
7 Povzeto po: Iggers, Jeremy (1999): Good News, Bad News: Journalism Ethics and Public Interest. Boulder: Westview Press.
8 O novinarskem sporočanjskem procesu je pisal John H. McManus, ki je prepoznal tri faze: zbiranje informacij, selekcija informacij in upovedovanje novinarskega prispevka. Zaradi interpelacijskosti novinarskega diskruza dodajamo četrto fazo: sprejemanje novinarskega prispevka. Povzeto po: McManus, John H. (1994): Market-Driven Journalism: Let the Citizen Beware? Thousand Oaks: Sage Publications.
9 Ideja javnega novinarstva v svojem jedru obuja razumevanje javnosti po Johnu Deweyju z začetka 20. stoletja. Problemi Deweyjeve javnosti tako postanejo tudi problemi teoretskega koncepta javnega novinarstva. Več glej: Heikkilä, Heikki, Risto Kunelius (1996): »Public journalism and its problems«. Javnost/The Public, 3 (3): 81–95. Več o ideji javnega novinarstva glej tudi: Glasser, Theodore L. (ur.) (1999): The Idea of Public Journalism. New York–London: The Guilford Press.
10 Povzeto po: Nip, Joyce Y. M. (2006): »Exploring the Second Phase of Public Journalism«. Journalism Studies, 7 (2): 212–237.
11 Besedna zveza slovenski splet je paradoksalna. Razlagamo si jo lahko s pomočjo koncepta normalizacije kibernetskega prostora. Kibernetski prostor se s privzemanjem značilnosti družbenega prostora zunaj računalniško posredovanega komuniciranja normalizira. Kibernetski prostor s tem pridobiva obrise mediatizirane javne sfere, med drugim njene akterje in mehanizme – tudi narod. Več o normalizaciji kibernetskega prostora glej:
Resnick, David (1998) »Politics on the Internet: the Normalization and the Public Sphere«, 48–68. V: C. Touluse, W. T. Luke (Ed.): The Politics of Cyberspace. London: Routledge;
Oblak, Tanja (2002) »Dialogue and Representation in the Electornic Public Sphere«, Javnost/The Public 9 (2): 7–22.
12 Povzeto po: Quandt, Thorsten, Martin Löffelholz, David H. Weaver, Thomas Hanitzsch, Klaus-Dieter Altmeppen (2006): »American and German Online Journalists at the Beginning of the 21st Century«. Journalism Studies, 7 (2): 171–186.
13 Navedeno iz: Pinter, Andrej (2005): Sodobne teorije javne sfere. Ljubljana: FDV; str. 185.
14 Več o statusu spletnih novinarjev in spletnega novinarstva glej: Oblak Črnič, Tanja (2007): »Spletno novinarstvo skozi optiko novinarjev«. Družboslovne razprave XXIII (april), str. 43–64.
15 Povzeto po: Oblak, Tanja, Gregor Petrič (2005): Splet kot medij in mediji na spletu. Ljubljana: Založba FDV, str. 182–5.
16 Povzeto po: Massey, Brian L., Levy, Mark R. (1999): »Interactivity, Online Journalism, and English-language Web Newspapers in Asia«. V: Edmund B. Lambeth, Philip E. Meyer, Esther Thorson (ur.): Assessing Public Journalism. Columbia: University of Missouri Press, str. 15–35.
17 Po pregledu zgoraj naštetih spletnih časnikov smo prepoznali naslednje interaktivne storitve in ponudbe: spletne dražbe, spletne igre, pošiljanje obvestil vzdrževalcu strani, anketno glasovanje, podajanje komentarjev na prispevke, ocenjevanje prispevkov, klepetalnice, razpravljalne forume in bloge.
18 Glej 6. in 7. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1); dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka=4191">www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka=4191, 2. 8. 2007.
19 Pod vsakim prispevkom je na Delo.si objavljen zapis: »Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Dela in Dela.si. Uredništvi se ograjujeta od mnenj v tej rubriki in zanje ne odgovarjata. Bralce pa naprošamo, da niso žaljivi, da ne uporabljajo sovražnega govora in da ne pošiljajo komentarjev z oglaševalsko vsebino.«
20 Vir: Intervju z urednico 24ur.com Barbaro Repovž, 16. 1. 2007.
21 Dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,112866&src=rp">www.delo.si/index.php?sv_path=41,35,112866&src=rp, 1. 8. 2007.
22 Več glej: Quandt in drugi (2006): 178–179.
23 Več glej: Kvas, Barbara, Domen Savič (2007): »Spletne forume zapirajo, mar ne?« Medijska preža, 28: 52.
24 Dostopno na: < a target="_blank" href="http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3092175&show_media=16171776">24ur.com/bin/article.php?article_id=3092175&show_media=16171776; 30. 7. 2007.
25 Vir: poglobljeni intervju z urednikom informativnega programa Kanala A Bojanom Travnom, 8.3. 2007.
26 Podobno poskuša naslovnike aktivirati tudi spletni časopis Požareport.si, ki pod rubriko Direktno obiskovalce neposredno poziva: »[V]zemite v roke svoje mobilne telefone s fotoaparati in videokamerami; zabeležite vse, kar se zanimivega dogaja okoli vas ali z vami.« Pravica do komuniciranja v nekaterih primerih (na primer posnetki novinarja RTV Slovenija Vladimirja Voduška, na katerih si s prstom čisti uho) pod to rubriko trči s pravico posameznika do zasebnosti, čeprav gre večinoma za posnetke javnih osebnosti na javnih mestih. Dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.pozareport.si/?Id=direkt">www.pozareport.si/?Id=direkt, 1. 8. 2007.
27 Več glej: Lasica, J. D. (2003): »What is Participatory Journalism?« Online Journalism Review, 7. avgust; dostopno na : < a target="_blank" href="http://www.ojr.org/ojr/workplace/1060217106.php">www.ojr.org/ojr/workplace/1060217106.php, 1. 8. 2007; Gillmor, Dan (2005): »A Citizen Journalism Brakethrough«. Dan Gillmor and Grassroots Journalism, 3. april; dostopno na: < a target="_blank" href="http//dangillmor.typepad.com/dan_gillmor_on_grassroots/2005/04/a_citizen_journ.html">dangillmor.typepad.com/dan_gillmor_on_grassroots/2005/04/a_citizen_journ.html, 1. 8. 2007.
28 Več o krizi novinarske identitete glej na primer: Poler Kovačič, Melita (2005): Kriza novinarske odgovornosti. Ljubljana: FDV; str. 25–54.
29 Citirano iz: Splichal, Slavko (2000): Novinarji in novinarstvo. V: Slavko Splichal (ur.): Vregov zbornik, 47–56. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo in FDV; str. 48.
30 Univerzalne definicije, ki bi v celoti odgovarjala na vprašanje, kaj je blog, ni. Razprave o tem, ali je blog (hiper)medij ali spletni žanr, niso končane, zato zahtevajo nadaljnje poglabljanje. Kljub temu se je vzpostavil precej širok konsenz o razumevanju bloga kot fluidne mešanice predstavitvenih spletnih mest in asinhronih oblik računalniško posredovanega komuniciranja. Takšno široko razumevanje dopolnjujejo opredelitve blogov kot spletnih mest z zapisi, objavljenimi v obratnem kronološkem redu, in z izrazito komunikacijskim namenom. Več glej na primer: Herring, Susan C., Louis Ann Scheidt, Sabrina Bonus, Elijah Wright (2004) »Bridging the Gap: A Genre Analysis of Weblogs«. Proceedings of the Hawaii International Conference on Systems Science HICSS-37; dostopno na: < a target="_blank" href="http://www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf">www.ics.uci.edu/~jpd/classes/ics234cw04/herring.pdf, 1. 8. 2007;
31 Več glej: Savič, Domen, Barbara Kvas (2006): »Demokratični potenciali spletnih dnevnikov«. Medijska preža 27: 45–46.
32 Vir: Intervju s »skrbnikom« rubrike Večerova blogosfera v okviru Vecer.si Zvonetom Štorom, 20. 1. 2007.

izpis

Zoran Trojar

Trendi spletnega oglaševanja
Razlogi za zaostajanje Slovenije pri razvoju spletnega oglaševanja so pomanjkanje znanja, tj. kadrov z znanjem v medijih, agencijah in pri oglaševalcih, interesi klasičnih agencij in odsotnost kulture tveganja in eksperimentiranja.
V članku bomo uporabljali termin »spletno oglaševanje«, z njim pa bomo na začetku označevali vse kategorije investicij oglaševalcev v spletno promocijo, ki jih zajemajo statistike, na podlagi katerih temelji začetni pregled podatkov in trendov. Zakaj tak formalen uvod v članek, ki naj bi se ukvarjal s pregledom spletnega oglaševanja po svetu in doma?

Že v prvem delu članka bomo ugotovili, da se med kategorijami, ki jih zajema spletno oglaševanje, pojavlja nekaj pojmov, ki jih ne poznamo iz drugih medijev. Še več pa je investicij v splet, ki praviloma črpajo iz marketinškega proračuna oglaševalcev, vendar jih klasično obravnavanje investicij v oglaševanje ne zajema. Te investicije lahko dodatno zmanjšujejo delež drugih medijev v oglaševanju. To na eni strani pomeni, da so zneski in deleži spletnega oglaševanja, ki jih bomo obravnavali, verjetno podcenjeni. Na drugi pa to dejstvo opozarja na pomembnejšo točko, ki jo enostavna primerjava investicij v oglaševanje zgreši: splet je popolnoma redefiniral okolje, v katerem se gibljejo potrošniki in oglaševalci, s tem pa tudi definicije oglaševanja samega.

Dejstva
Poglejmo si na primeru najbolj razvitih, kam se razvija industrija.

Velika Britanija podira vse rekorde in je vodilna v svetu, kar zadeva delež spletnega oglaševanja. V prvi polovici 2007 je bila vrednost le-tega 1,233 milijarde britanskih funtov, rast glede na isto obdobje lani pa kar 41 %! Napoved za leto 2007 je 2,75 milijarde funtov.

To pomeni, da je delež spletnega oglaševanja v Veliki Britaniji že 14,7-odstoten. Celotno oglaševanje raste po stopnji 3,1 %, brez spletnega oglaševanja pa bi bila rast negativna, torej bi se investicije v oglaševanje zmanjšale za 1,9 %.

Fenomen Velike Britanije smo letos že nekajkrat opazili, saj je delež spletnega oglaševanja vsakih nekaj mesecev prerasel katerega od medijev in je večji od oglaševanja na radiu, od zunanjega oglaševanja in od oglaševanja v dnevnikih, zadnji podatki pa pomenijo, da je delež spletnega oglaševanja že višji tudi od deleža direktne pošte.

Trenutna zgodba o uspehu v Veliki Britaniji je kategorija, ki ji pri nas v pomanjkanju boljše definicije rečemo »mali oglasi«, v tujini pa zajema praviloma vse kadrovske, avtomobilske (rabljeni avtomobili) in nepremičninske oglase (ki pač niso vedno samo mali oglasi). Ta kategorija je pridobila 72 % glede na lansko obdobje in pomeni 21 % znotraj spletnega oglaševanja. Glede na to, da je ta kategorija tradicionalen in zelo pomemben vir prihodkov tiskanih medijev, je jasno, kdo je na izgubi.

»Klasično« oglaševanje (display advertising – bannerji, nebotičniki, »napredni« oglasi) raste z nižjo stopnjo kot celotno spletno oglaševanje; rast je bila 33-, delež pa 21,5-odstoten.

Največji delež v spletnem oglaševanju v Veliki Britaniji predstavlja iskalniški marketing oz. ključne besede – delež je kar 57 %, rast pa 44 %.

Med kategorijami vodijo kadrovski oglasi, ki zavzemajo kar 25-odstotni delež, drugi so avtomobilisti, ki trenutno najbolje izkoriščajo spekter orodij oglaševanja na spletu, sledijo še finance, potrošne dobrine in trgovina/maloprodaja.

V ZDA so v prvi polovici 2007 investicije v spletno oglaševanje dosegle 10 milijard dolarjev, rast glede na isto obdobje 2006 je bila 25,4 %.

Tudi v ZDA je iskalniški marketing največja kategorija znotraj spletnega oglaševanja, predstavlja 41 % investicij. Sledijo mu mali oglasi, njihov delež je 17 %, kar je 3 odstotne točke manj kot lani ob istem času.

Eno odstotno točko je pridobila kategorija lead generation, torej pridobivanje informacij o potencialnih kupcih (tudi ali morda večinoma pridobivanje naslovov) iz različnih virov na spletu. Zavzema 8-odstotni delež.

E-pošta ima nespremenjen, 2-odstotni delež.

Oglaševanje pomeni 32-odstotni delež, ki smo ga zgoraj poimenovali klasično, torej povezano z display oglaševanjem. Znotraj njega so največjo rast zabeležili t. i. napredni oglasi (rich media formats), predvsem na račun videooglasov – delež kategorije je 8-odstotni, lanski pa je bil 6-odstoten.

Med panogami vodi t. i. potrošniška kategorija (consumer related) z 54 %, kar je 5 odstotnih točk več kot v enakem obdobju lani. Znotraj nje polovico predstavlja trgovina/maloprodaja, 20 % avtomobilska industrija, nato pa sledijo kategorije prosti čas, zabava in pakirani izdelki.

Potrošniški sledijo finančne storitve (15 %), IT (11 %), telekomunikacije (8 %) in mediji (6 %).

Vir vseh zgornjih podatkov so raziskave IAB – Internet Advertising Bureau v sodelovanju s PricewaterhouseCoopers.

Za Evropo imamo samo podatke za leto 2006. Če pogledamo stopnje rasti v zgornjih odstavkih, je jasno, da so podatki že zdavnaj zastareli, za ustvarjanje splošne slike pa še vedno dovolj reprezentativni. Tudi ti podatki izvirajo iz projektov IAB, vendar je njihova težava v tem, da so vir podatkov posamezne nacionalne izpostave IAB, s tem pa je, zaradi različnih metodologij, njihova primerljivost omejena.

Vrednost spletnega oglaševanja leta 2006 je za 13 evropskih držav (Velika Britanija, Nemčija, Francija, Nizozemska, Italija, Španija, Danska, Belgija, Avstrija, Finska, Grčija, Slovenija, Hrvaška – države z izpostavo IAB) znašala 8 milijard evrov. Največji delež, 39 %, pripada Veliki Britaniji, 22 % Nemčiji, 15 % Franciji itd.

Po teh podatkih je bil največji delež spletnega oglaševanja v celotnem oglaševalskem kolaču 13-odstoten, in sicer na Nizozemskem, 11,9 na Danskem, 11,4 v Veliki Britaniji, 9,5 v Franciji, 9 v Nemčiji, 4,6 v Španiji in 4 v Italiji. Za druge države v tem viru ni podatkov.

Tudi v Evropi ima največji delež iskalniški marketing, 45 % celotne investicije na spletu. Sledi klasično oglaševanje z 31 %, »mali oglasi« in direktoriji (leads) imajo 22 % in 1,6 % pripada oglaševanju z e-pošto.

Slovenski podatki so relativno nezanesljivi, tako kot podatki o oglaševalskih investicijah nasploh. IAB Slovenija, ki ga vodi Zoran Savin, ocenjuje, da je bil delež v prvem polletju 2,1 %. V primerjavi z razvitimi državami je torej delež zelo nizek. Bruto vrednost oglaševanja je bila 5,4 milijonov evrov. Približno 33 % naj bi odpadlo na ključne besede, torej iskalniški marketing, verjetno pa je dejanski delež višji zaradi neupoštevanja popustov, ki so višji pri klasičnem oglaševanju. Ocenjevanje ostalih kategorij je zelo nezanesljivo in se mu bomo izognili.

Dejanski tržni delež je lahko malo višji, saj je v zadnjem letu zaradi visokih bruto prihodkov TV3 oglaševalski kolač navidez zrasel.

Iskalniški marketing je v Sloveniji vezan praktično samo na Najdi.si. Kontekstualno oglaševanje je v povojih. Kadrovskih in »malih« oglasov podatki ne zajemajo. Lead generation praktično ne obstaja oz. je zaradi zakona o varstvu osebnih podatkov skoraj nemogoč. Kljub tem dejstvom je nesporno, da je delež spletnega oglaševanja izredno nizek in da v rasti zaostaja za razvitimi državami.

Pomembnejši razlogi za zaostajanje, kot so zgoraj našteti, so predvsem: pomanjkanje znanja, beri kadrov z znanjem, v medijih, agencijah in pri oglaševalcih; interesi klasičnih agencij; odsotnost kulture tveganja in eksperimentiranja, tj. prodornosti.

Težave
Primerjava deležev medijev v oglaševalskem kolaču ima, kar se tiče interneta, že v osnovi nekaj težav, saj v spletnem oglaševanju, kot smo videli, prevladujejo kategorije, ki bodisi prej sploh niso obstajale (iskalniški marketing) bodisi se jih tradicionalno ni štelo v oglaševanje (kadrovski oglasi, lead generation, direktni marketing). Če bi te kategorije izločili, nam bi ostalo samo »klasično« (display) oglaševanje, ki pa v najboljših primerih ne dosega 50 % spletnega oglaševanja (in bo verjetno še padalo).

Že to dejstvo nakazuje, da s klasičnim razumevanjem oglaševanja ne moremo primerjati investicij v splet kot komunikacijsko orodje. Slika se še izostri, če v njo prikličemo trend zadnjega leta: socialne mreže. Vsem so vsaj po imenu znane MySpace, Linkedin, Facebook – vse računajo na »oglaševalski denar«. In ne samo te, obstaja ogromno manjših, specializiranih, hkrati pa sami oglaševalci gradijo skupnosti ali ponujajo skupnostim orodja za razvoj. Trend je zbližanje s ciljno javnostjo prek socialnih mrež – ne z oglaševanjem, temveč z ustvarjanjem zaupanja in približevanjem v vsakdanje življenje, s tem pa ustvarjanje platforme za pozitiven Word of Mouth in Word of Mice ter za viralni marketing. To ne ustreza klasičnim definicijam oglaševanja, niti odnosov z javnostjo.

Primerjave deležev zgrešijo dejstvo, da se je spremenila paradigma komunikacije: življenje blagovnih znamk se seli na splet, splet je izhodiščna in v veliko primerih tudi končna (nakup) točka odnosov s strankami. Izhodišče je spletno mesto, bodisi korporacijsko (blagovne znamke) bodisi (in/ali) posebno mesto konkretne trženjske akcije. Gradnja spletnih mest, prilagajanje poslovnih procesov, izgradnja spletnih orodij (igre, gadgeti ipd.), ustvarjanje socialnih mrež, inkorporacija socialnih mrež v komunikacijske načrte – vse to in še več so ravno tako investicije v spletni marketing. Ključne besede (iskalniški marketing) so že upoštevana kategorija investicij v spletno oglaševanje – vendar moramo upoštevati tudi optimizacijo spletnih mest, ki poveča verjetnost generiranja stika s potrošnikom. Z iskalniškim marketingom pripeljemo stranke na svoje spletno mesto. Komunikacija/oglaševanje v drugih medijih postaja vedno bolj podporna komunikacija za usmerjanje na splet.

izpis

Barbara Kvas

Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Splet postaja ključen pri vodenju uspešne politične kampanje, ker omogoča vključevanje volivcev v kampanjo in dvosmerno komunikacijo, ki postaja vedno pomembnejša komponenta v politiki.
V vsakdanjem življenju postaja splet nuja, vedno večjo težo pa ima tudi v politiki, v kateri se je najprej začel uporabljati v političnih (predvolilnih) kampanjah.

Pionir uporabe spleta v politični kampanji je ameriški predsedniški kandidat Howard Dean, ki je leta 2004 pod taktirko odličnega stratega Joeja Trippija začel z vključevanjem ljudi v politično kampanjo prek spleta.

Letos smo priča trem velikim predsedniškim kampanjam. V Franciji so izvolili novega predsednika, ki je imel izredno dobro kampanjo tudi na spletu. Že več mesecev spremljamo tudi predsedniško predvolilno kampanjo v Združenih državah Amerike, ki bo drugo leto prinesla novega predsednika ali predsednico, Američane pa so poskušali posnemati tudi naši predsedniški kandidati.

Francozi so izkoriščali virtualni svet Second Life
Letošnje francoske volitve so se v veliki meri odvijale na spletu. Strokovnjaki vidijo razlog v izredno visokem odstotku pokritosti države s širokopasovnim dostopom do spleta, ter porasti števila piscev in bralcev blogov. Ljudje so začeli na blogih izražati svoje misli in debatirati, opazili pa so jih tudi tradicionalni mediji, kot so televizija in časopisi, ki so na blogih dobivali sveže informacije.

Predsedniški kandidati so v svojih kampanjah uporabili različna spletna orodja. Na spletnih straneh so imeli videoposnetke, bloge, debate, na spletu pa so se pojavile podporne in kritične strani, na katerih so volivci hvalili oziroma kritizirali posameznega kandidata. Največja posebnost uporabe spleta v Franciji je predvsem uporaba virtualnih svetov, kot je Second Life.

Podatki so pokazali, da sta kandidata, ki sta prišla v drugi krog volitev, Ségolčne Royal in Nicolas Sarkozy, za splet v svoji kampanji namenila različni vsoti denarja. Royalova je spletu namenila 10 odstotkov sredstev celotne kampanje, to je dva milijona evrov, zmagovalec volitev in sedanji francoski predsednik pa je svoji spletni kampanji namenil milijon evrov.

Nicolas Sarkozy je na spletu med drugim vzpostavil tudi spletno mesto Disco Sarko, na katerem se je z animiranim plesom v diskoteki poskusil predstaviti kot dinamičen in moderen politik, nagovarjal pa je predvsem mlade državljane Francije. S humorjem je poskušal vzbuditi zanimanje in tako spodbuditi kroženje svojega imena po spletu in med francosko javnostjo.

Vendarle pa se je Nicolas Sarkozy osredotočil predvsem na objavljanje kratkih videoposnetkov, ki jih je objavljal na svoji spletni strani. V njih je nastopal on sam, poleg njega pa še njegovi podporniki, ki so s kandidatom sodelovali v pogovoru.

Royalova je pred začetkom volilne kampanje dejala, da se bo kar 50 odstotkov njene volilne kampanje odvijalo na spletu. Veliko pozornost je namenila blogu, v katerem je volivce vzpodbujala k izražanju želja in podajanju mnenj. Na spletni strani so objavili tudi videoposnetke podpornikov, kandidatkinih govorov ... Royalova je bila izredno dejavna tudi v virtualni skupnosti Second Life, kjer je odprla svojo pisarno, tam sprejemala vprašanja, kritike in pohvale ter vodila celo tiskovne konference. V raziskavi Mediametrie, ki meri obiskanost spleta, so zapisali, da je marca, torej še pred prvim krogom predsedniških volitev, informacije o predsedniških volitvah na spletu iskalo pet milijonov Francozov, medtem ko je v oktobru 2006 informacije o volitvah iskalo le 1,5 milijona Francozov.

Američani so svoje kandidature najprej oznanjali na spletu
Čeprav so v predsedniških kampanjah v ZDA splet uporabljali že pred letom 2004, pa se je prav leto 2004 zapisalo v zgodovino. Politični kandidat demokratov, ki mu niso pripisovali kakih večjih možnosti za zmago, je prav s pomočjo spleta postal eden izmed najvplivnejših kandidatov demokratske stranke. S pomočjo stratega Joeja Trippija je predsedniški kandidat Howard Dean vzpostavil izredno močno spletno kampanjo. Ljudje so se pod vodstvom Deanovega štaba povezovali v družbene skupnosti, širili so ideje, ki jih je Dean zastopal, in, kar je v ameriški predsedniški kampanji najpomembnejše, zbirali velike vsote denarja.

Začeli so s pomočjo spletne skupnosti MeetUp.com, ki ljudem ponuja organizacijo zborovanj na osnovi različnih kriterijev. Tako se na tej strani srečujejo zbiralci znamk, oboževalci Elvisa in seveda politično aktivni posamezniki. Na tem spletnem mestu se je sčasoma zbralo ogromno podpornikov kandidata, ki je v tistem času veljal za edinega, ki je nasprotoval vojni v Iraku in to tudi javno povedal.

Danes spletno kampanjo v ZDA vodijo vsi predsedniški kandidati. Nekoč je splet veljal kot dodatek h kampanji, danes pa strokovnjaki trdijo, da si nihče ne more privoščiti odsotnosti na spletu, nekateri pa so celo prepričani, da se bo večina kampanje odvila prav na spletu. Vsi kandidati imajo torej svoje spletne strani, kjer objavljajo videoposnetke, pišejo lastne bloge in gostijo različne znane osebnosti, ki privabljajo nove obiskovalce.

Hilary Clinton je svojo kandidaturo prvič uradno napovedala prek videoposnetka, ki ga je objavila na svoji spletni strani, šele pozneje pa je novica o njeni kandidaturi prišla v tradicionalne medije. Tudi John Edwards je svojo kandidaturo napovedal na videoposnetku. Splet pa s pridom uporablja tudi sedaj, saj je k pisanju bloga vključil svojo družino. Blog pišeta tako njegova žena kot njuna hči.

Splet s pridom uporabljajo tudi republikanci. Ron Paul, ki velja za nekonvencionalnega republikanca in kritizira tako Bushev odnos do vojne kot njegovo zapravljanje proračuna, ima na spletu ogromno privržencev. Goreči podpornik je na streho ene izmed hiš v New Yorku postavil velik napis Google Ron Paul in s tem spodbujal spletni aktivizem. Kar je začel Dean leta 2004, danes počnejo vsi kandidati. Vsi so namreč včlanjeni v spletne skupnosti, kot sta MySpace in Facebook, ki pritegnejo izredno veliko privržencev, predvsem mladih, ki so velik del volilnega telesa. Ti svojega izbranega kandidata označijo za svojega prijatelja, po zadnjih štetjih ima največje število podpornikov v spletnem mestu MySpace kandidat demokratov, Barack Obama.

Spletni strategi pa so v spletno sfero povabili tudi male ljudi, volivce. Omogočili so jim namreč možnost, da postavljajo vprašanja, kar je bilo pred tem rezervirano le za novinarje in tisto malo srečnežev, ki so prišli do stika s predsedniškimi kandidati na raznih zborovanjih. Spletno mesto YouTube se je povezalo s televizijsko hišo CNN in pozvalo ljudi, naj vprašanja kandidatom pošljejo v obliki polminutnih videoposnetkov. Tako so na svoj račun prišli vsi tisti, ki drugače niso dobili besede in možnosti zahteve po odgovoru na njihova vprašanja. Predstavniki spletnega mesta YouTube so nato zbrali vse demokratske predsedniške kandidate, jim predvajali videovprašanja, ti pa so potem odgovarjali, soočenje pa so prenašali po televizijski mreži CNN.

Nekateri kandidati pa so v svojih kampanjah šli še dlje. Hillary Clinton je prek spleta izbirala napev svoje kampanje, nastopila pa je tudi v predelanem koncu serije o Sopranovih, kjer je objavila končni izbor napeva. Barack Obama je medtem zaslovel s spotom I love Barack Obama, v katerem lepotica s pesmijo oznanja svojo ljubezen do predsedniškega kandidata. Nekaj kandidatov uporablja tudi tehnologijo Twitter, ki omogoča pošiljanje kratkih sporočil o poteku dneva kandidata tudi večkrat na dan. Nedavno so v štabu republikanca Mitta Romneyja priredili tekmovanje, s katerim želijo zliti splet in tradicionalne medije. Na spletno stran so dali več videoposnetkov, slik in zvočnih posnetkov ter pozvali svoje podpornike k oblikovanju polminutnih političnih spotov. Zmagovalni videoposnetek, ki bo Romneyja najbolje opisal kot predsedniškega kandidata, bo postal uradni spot kandidata, vrteli pa ga bodo tudi v tradicionalnih medijih. Doživeli so izreden odziv, saj so prejeli več kot 700 posnetkov. Zmagovalni video bodo z glasovanjem izbrali na spletu.

V Sloveniji se spletne kampanje uveljavljajo počasi
Čeprav si, kot smo zapisali, v tujini odsotnosti s spleta v času politične kampanje nihče ne more in ne sme privoščiti, pa v Sloveniji ni tako.

V Sloveniji je imelo spletno stran osem predsedniških kandidatov. Nekateri so imeli boljšo spletno stran, nekateri izredno slabo. Medtem ko je nekateri kandidati sploh niso imeli, pa so imeli drugi malo vsebine, nekateri pa izredno pregledne in informacijsko izredno bogate spletne strani. Po pregledu spletnih mest vseh kandidatov ugotavljam, da sta imela spletne predstavitve najbolje urejene kandidata Danilo Türk in Lojze Peterle. Lojze Peterle je imel sicer spletno mesto na peterle.eu, za predsedniško kampanjo pa je vzpostavil spletno mesto peterle.si. V njegovem štabu so poskrbeli tudi za videopredstavitev. Izredno profesionalno zrežirane posnetke so posneli na Pulah, v njem pa je Peterle predstavil svoje najljubše hobije.

V septembru je začel pisati tudi blog. Na spletni strani smo si lahko ogledali tudi kratke videoposnetke in slike s prireditev. Posebnost, ki je ni opaziti na nobenem drugem spletnem mestu, je tudi možnost nalaganja ozadij Peterletovega loga na računalnike in mobilne telefone, predsedniški kandidat pa je denarne prispevke zbiral tudi na svoji spletni strani.

Danilo Türk je imel morda informacijsko nekoliko revnejše spletno mesto od Peterletovega, vendar pa je dal večji poudarek predvsem dvosmerni komunikaciji s potencialnimi volivci. Danilo Türk je pisal blog že od avgusta. Na spletnem mestu so bili tudi videoposnetki njegovih obiskov po Sloveniji, vseeno pa je bila vsebinska kvaliteta zelo nizka. Eden najbolj izvirnih posnetkov v letošnji predsedniški kampanji je bil kratek posnetek Danila Türka na zadnjem sedežu avtomobila, v katerem je na poti domov opisoval svoj dan.

Danilo Türk je imel svoj spletni račun tudi na agregatorju spletnih posnetkov You Tube, kjer je objavil precej videoposnetkov, med njimi tudi nagovor, v katerem je povedal, da namerava del časa nameniti tudi komunikaciji z volivci prek spleta.

Türk je bil tudi član spletne skupnosti Facebook, ki ima svoje korenine med ameriškimi študenti. Med člani skupnosti je oktobra imel že kar 74 prijateljev, njen član pa ni noben drug kandidat. Izredno pohvalna je bila tudi objava povezav do blogov drugih predsedniških kandidatov, kar je med blogerji običajno, tega pa ni prakticiral nihče od drugih kandidatov.

Seveda pa v predsedniški bitki nista bili le Peterle in Türk. Bloge so pisali tudi Jože Andrejaš, Darko Krajnc, Elena Pečarič, ki sicer bloga ni pisala na svoji spletni strani, ampak je z bloganjem začela na spletnem mestu RTV Slovenija, Matej Sedmak, ki ni omogočal komentarjev, ter Mitja Gaspari.

Izredno zanimiva sta bila zapisa na blogih dveh predsedniških kandidatov, ki kažeta na pomanjkljivost tradicionalnih medijev in kažeta na to, kako močno orodje je lahko splet. Krajnc in Pečaričeva sta na svojem blogu zapisala, kako izredno nepošteno je razdeljen čas med vsemi predsedniški kandidati v tradicionalnih medijih. Krajnc je imel izredno oseben in zanimiv blog, prispevki pa kažejo kandidata v zanimivi luči; na svojem blogu je med drugim povedal tudi, da je v času predsedniške kampanje uspešno magistriral. Pečaričeva se je hudovala nad nepovabilom v eno izmed oddaj, v kateri so imeli možnost predstavitve le – v luči tradicionalnih medijev – glavni kandidati predsedniških volitev. Opisani primeri kažejo, da postaja splet ključen pri vodenju uspešne politične kampanje. Čeprav so opisani primeri z različnih koncev sveta, pa so pravila, kako oblikovati uspešno spletno kampanjo, povsod zelo podobna. Ključno vsem kampanjam je predvsem vključevanje volivcev v kampanjo, torej delo na dvosmerni komunikaciji, ki postaja vedno pomembnejša komponenta v politiki. Postavlja se le vprašanje, ali bo zmagovalec na predsedniških volitvah pripravljen na sodelovanje z državljani tudi po koncu volilne kampanje. Dosedanji slovenski predsednik je začel s pisanjem bloga med mandatom. Ali bo novi predsednik nadaljeval s pisanjem bloga po izvolitvi in namenil dvosmerni komunikaciji prek spleta svoj čas tudi po izvolitvi, bomo še videli.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

internet

Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
predpisi o oglaševanju
Medijska preža
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca