N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
uvodnik
mediji in vstaje
novinarji
medijski trg
iz zgodovine tiska
satira
sovražni govor
etika
splet
recenzije in prikazi
in memoriam
zasebno o javnem
medijske reforme
ekskrementi
fotografija
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Konec 19. stoletja je Časopisje močno omejeval sistem kavcij, kolekov in prispevkov – »Dispozicijski fond« je bil v veliki meri namenjen predvsem financiranju vladi prijaznih časopisov in prispevkov

Znano je, da mediji oblikujejo in gradijo podobo družbe in sveta, kot ju poznamo. Medijske novice, analize, kritike imajo odločilen vpliv na posameznika in njegovo dojemanje resničnosti. Besede imajo pač realno moč – ravno nasprotno od rekla, beseda je konj.

Nastanek in razvoj množičnih medijev, tj. periodičnega tiska in znotraj tega predvsem dnevnopolitičnega časopisja, je neločljivo povezan z nastankom javnosti in posledično javnega mnenja. Množični mediji so del velike zgodbe o nastanku moderne družbe in značilnost moderne dobe.[1] Po razgraditvi strogo vertikalne, stanovsko organizirane družbe so mediji dobili nalogo vzpostavljanja informacijskih in komunikacijskih povezav. V političnem oziru pa so predstavljali vmesni sistem, ki je posredoval med političnim sistemom in državljani ter hkrati oblikovali politični interes javnosti.[2]

Vpliv komentarjev in kritik v tisku na javno mnenje/razpoloženje je bil dobro poznan že od izuma tehnologije tiskanja. Vladarji in vladajoče inštitucije zato nikakor niso hotele iz rok izpustiti vajeti, ki so izdajanje različnih oblik tiskovin vztrajno omejevale. Obstoječ red in razmerja so branile s spiski prepovedanih knjig, cenzurnimi uradi, uredbami, določbami in zakoni. Vendar so ideje razsvetljenstva ter pritiski in zahteve, od konca 18. stoletja vse močnejšega in vplivnejšega srednjega razreda, postopoma pripeljali do prvega rahljanja spon, ki so omejevale razvoj in širjenje časopisja. Kmalu potem so se že oglasili kritiki oblasti, tega pa habsburški vladarji niso bili pripravljeni tolerirati.

Habsburška monarhija je tako vse od konca 18. stoletja vodila oster nadzor nad tiskom. Tiskovna »svoboda« je bila v veljavi le za kratek čas po marčni revoluciji leta 1848. Še decembra istega leta se je morala umakniti neoabsolutističnemu režimu, ki je obvladoval državo naslednjih 12 let. Kakor piše Janez Cvirn v razpravi o zgodovini slovenskega časopisja, je avstrijska država na pot liberalizacije tiskovne politike začela stopati jeseni leta 1860 z razglasitvijo oktobrske diplome. Liberalizacija je v tem primeru pomenila, da so se v vladi Antona von Schmerlinga odločili, da bodo opustili izvajanje sistema opozoril (namestniki v deželah so po dveh opozorilih lahko prepovedali izhajanje časopisa za do tri mesece), prenesli nadzor tiska s policije na sodišča in da bo vlada začela voditi aktivno tiskovno politiko. Zadnji sklep je vlada v praksi izvajala z uvedbo finančnih podpor nekaterim najbolj branim časopisom. Njegov naslednik na čelu avstrijske vlade Richard grof Belcredi pa je med drugim svojim namestnikom leta 1865 svetoval naj po avstrijskih deželah ustanavljajo tudi ‘poceni žurnale’, ki bodo zanimivi za širše bralstvo.[3]

Liberalna javnost razočarana po uveljavitvi tiskovnega zakona 1862

Po razglasitvi februarske ustave leta 1861 pritisk na tisk postopoma popuščal. Sledila je liberalizacija sistema koncesij in zmanjšanje seznama prepovedanih tujih časopisov. Liberalna javnost je po teh spremembah nestrpno pričakovala tiskovni zakon, ki naj bi urejal področje, a je po uveljavitvi zakona leta 1862 ostala razočarana. Časopisje je še vedno močno omejeval sistem kavcij, kolekov in prispevkov, ki jih je moral poravnati vsak časopis, če je želel izhajati. Zakon je ohranjal tudi možnost zaplemb in začasnih ustavitev, tu pa je bila še prepoved kolportaže oziroma proste prodaje tiskovin. Dodatno razočaranje je prinesel tiskovni procesni red z uvedbo objektivnega postopka, ki je dajal državnemu pravdniku veliko manevrskega prostora. Ta je objektivni postopek sprožil, če je presodil, da bo po njem lažje dosegel obtožbo, saj mu ni bilo potrebno dokazati odgovornost določene osebe, temveč le to, da je z vsebino časopisa nastalo kaznivo dejanje.[4]

Zahteve o nujnosti noveliranja zakona so se pojavile praktično z njegovim sprejetjem. A z novelo iz leta 1868 je vlada ohranjala skoraj vse vzvode nadzora nad tiskom. Nekoliko je pritisk popustil šele z zakonom iz leta 1869, ko so za tiskovne prekrške uvedli porotna sodišča. Kmalu se je namreč izkazalo, da porotniki niso enakega mnenja kot državni pravdniki.[5]

Zahteve po reformi tiskovnega zakona

Pozivi po spremembi zakonodaje so se v naslednjih letih pojavljali relativno pogosto. Izdajatelji, uredniki, tiskarji in drugi so ves čas, torej do razpada monarhije, zahtevali spremembe v zakonodaji in odpravo različnih dajatev. Po vrsti jih lahko naštejemo, kot so to storili v Novicah leta 1891, ko so v prispevku navajali zahteve, ki jih je sestavilo združenje tiskarjev in črkostavcev iz Prage leta 1891.

»Visoka poslanska zbornica naj sklene zakonske načrte, s katerimi se

  1. odpravi časniška kavcija,
  2. dovoli javna kolportaža časnikov in neperijodičnih tiskovin,
  3. opusti objektivno postopanje in policijska konfiskacija,
  4. izloči iz zakona določba, vsled katere sme politično oblastvo vzeti koncesijo za tiskarno, in ob enem določi z zakonom, da zadošča, če se tiskovine predlože tiskovnim oblastvom tedaj, kadar izidejo, in naposled
  5. odpravi časniški in koledarski kolek.«[6]

Vlade do tedaj pri časopisju namreč niso pristale praktično na nobeno popuščanje. Hkrati pa je lahko z uporabo objektivnega postopka na časopisje vedno z lahkoto pritisnil. Poseben sloves si je, na primer, prislužila vlada Adolfa von Auersperga (1871–1879), ki jo »zlobni jeziki imenujejo ministrstvo za konfiskacijo«[7]. V slovenski časopisni zgodovini jo najbolje označuje vzklik urednika Slovenskega naroda Josipa Jurčiča iz leta 1874: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«

Denarna bremena

S finančnim obremenitvami je vlada že v osnovi močno omejila »medijski trg«. Zahteva po plačilu kavcije (za primer, da bi časopis doletela denarna kazen) je pomenila, da je potencialni izdajatelj samo za kavcijo položil relativno veliko vsoto denarja. Kot prvo od olajšav časopisju na tem področju lahko razumemo odpravo davka na oglase, ki je stopila v veljavo 1. julija 1874. Vendar se ta niti ni dotikala samega časopisja, kot so ugotavljali tudi v Slovenskem narodu, a so jo vseeno pozdravili, ker »bodo mogla s tem časopisna oznanila cenejša biti in jih bode torej več, posebno malih«.[8] Obenem se je časopis pridušal, da domači trg vse premalo prepoznava časopisje kot investicijo v lastno obrt. »Navada, po javnih listih naznanjati trgovino svojo, ponudbe, tkanja, službe itd. je pri nas še precej redka. To kažejo inseratov (primeroma s tujimi listi) precej revni naši časniki. Ako pregledujemo svoje inserate, vidimo tudi, da tujci, ki k nam pridejo, veliko bolj znajo cenijo vrednost časopisnega naznanila nego naši domači trgovci, obrtniki, itd.«[9]

Boj in zahteve po reformi tiskovnega zakona so bile v poslanski zbornici nato nekajkrat na dnevnem redu, a do res velikih sprememb v resnici ni prišlo. O poskusu noveliranja zakona so, na primer, poročali v Novicah leta 1877. »Zbornica poslancev je zadnje dni obravnavala neke premembe o tiskovni postavi, o kateri danes na drugem mestu kaj več povemo; šlo je za odstranjenje policijskih časniških zaseg, za odgovornost, kdo jo ima itd., pa tudi zato, da se časniki rešijo denarne kavcije, al ta predlog je padel s 77 glasovi proti 53.«[10]

Do odprave obveznega plačila kavcije je prišlo šele pri noveliranju tiskovnega zakona leta 1894, kar pa je hkrati predstavljalo tudi najpomembnejšo novost novele.[11] Sledilo je več zahtev po odpravi »kolkovine«, ki je močno dražil časopisje, a je ta ostal v veljavi še vse do 1. januarja 1900, ko je stopila v veljavo odprava časniškega koleka.

Dispozicijski fond

Avstrijska cesarska vlada je z zakonodajo in neposrednimi finančnimi bremeni močno posegala na medijski trg. Ker pa je poleg zasegov in raznih bremen uporabljala tudi »aktivni« pristop, je za to dejavnost potrebovala tudi poseben fond. »Neodvisno« časopisje se je tako tudi na samem trgu spopadalo z vlado oz. časopisjem, financiranim iz zloglasnega dispozicijskega fonda, ki so ga imenovali tudi »skrivni zaklad« ali pa kar »pressefond«.

Sklad je bil namreč v veliki meri namenjen predvsem financiranju vladi prijaznih časopisov in prispevkov. Ker pa je šlo pri fondu za postavko iz proračuna, ga je vsako leto moral potrditi tudi državni zbor. Proračunske razprave so se zaradi tega mnogokrat lomile prav na potrditvi zahtevane količine denarja, ki ga je vsaka vlada hotela imeti na prosto razpolago.

Ko je leta 1865 postavki v državnem zboru nasprotoval Lovro Toman, je svoje nestrinjanje utemeljeval s prepričanjem, da vlada že tako preveč pritiska na časopisje. »Moram vendar povedati, da ministerstvo Schmerlingovo je že celih 50 let kazni dalo časnikarjem. V vseh državah Evrope skupaj ni v 5 letih tolika kazen otekla časopisov (Oho! – v središču) Gospoda moja! /…/ Kjer pa kazni niso zadostile, pomagati je moral skrivni zalog. Tudi v naše dežele teko taki denarji, da se plačujejo osebe, kterih naloga je, da delujejo zoper časnike, ki na blagor Avstrije in naroda ne morejo v vsem z visoko vlado edinih misli biti.« Hkrati pa, je zatrdil, da ve, da se tudi v »moji domovini plačuje iz skrivnega zaklada plačuje pero, ktero je izleglo največ prepira in razpora.«[12]

»Finančni viri za odrejevanje pisateljskega mrčesa«

Nasploh se je o zloglasnem fondu, glede na njegovo skrivnost in tajnost, relativno veliko pisalo. V Slovencu so se leta 1882 odločili tudi, da bodo bralstvu nekoliko natančneje pojasnili, za kaj gre pri vsem skupaj. V članku Dispositionsfond tu in tam so izpostavili primer Nemčije, kjer se je ravno takrat »pralo in snažilo 'umazno perilo' imenovano 'dispositionsfond'«. Kakor so v nadeljevanju razložili, so članek pripravili za njihove »preproste bralce«, ki ne prebirajo nemškega časopisja. Sicer pa se »'dispositionsfond' imenuje veča ali manjša svota denarjev, ktere državni zbor ministerstvu dovoli v poljubno porabo. Veči del se to obrača za časnike, da potem pišejo po smislu miniserstva; nekoliko znabiti tudi v tajne opazovalce ljudskega zadržanja in mnenja. S tem se ve, da so vlade same pripoznale časnikarstvo za šesto velevlast ter tudi očitno izrekle, da brez nje podpore ne morejo biti. Ker so pa časnikarji vedno lačni, ali če to ne, toliko bolj gotovo lakomni, tedaj jih je treba vedno nasitovati in napajati z denarji in te zajemajo iz dovoljenega 'dispositionsfonda'.« Kakor so bralcem poročali naprej, »enake finančne vire za odrejevanje pisateljskega mrčesa« uporabljaljajo tudi v npr. Franciji, Španiji, Angleži. Domače Avstrije niso posebej izpostavljali in poudarili: »Da ima vlada včin na javno tiskarstvo, je prav in potrebno, in nobedin pametnih ji pomočkov za to ne bo odrekoval; ali vravnava bi mogla vse drugače biti in na krmilo bi mogli vse drugi možje priti – možje značaja, kteri so se v svoji javni službi kot neprestrašene poštenjake in zveste katoličane že skazali in potrdili.«[13] Le na koga so mislili?

Tiskovni sklad priročno sredstvo za dokazovanje neverodostojnosti časopisa

Fond tako ni bil torej ni bil ne neznan in tudi ne preveč skriven, saj je o njem vsako leto tekla parlamentarna razprava. Skrivni so bili le prejemniki denarja, natančneje tisto časopisje, ki naj bi bilo neodvisno od vladnih financ.

V obdobju ostrih političnih in nacionalnih bojev pa je postal tudi priročno sredstvo za dokazovanje neverodostojnosti časopisa ali nasprotnega tabora, ki je bil enačen s časopisom. V Ljubljani je bil teh kritik (upravičeno) največkrat deležen politični časopis kranjskih Nemcev Laibacher Tagblatt, ki je izhajal med leti 1868 in 1880. Da je v »žlahti s tajnim dispositionsfondom« in da je »naše najmlajše dispozicijonfondovsko dete«[14], so mu v Slovenskem narodu očitali že od vsega začetka. S podobnimi očitki niso varčevali tudi v Novicah, vendar je Tagblatt vse ' govorice' kategorično zanikal »in onidan na odgovor klical celo predsednika deželne vlade, in (uradni) vladni list je odgovoril, da Tagblatt po njem take podpore ne dobiva. Mi ne dvomimo o resnici tega, ali 'več potov pelje v Rim', tako se tudi po več potih vozi 'dispositionsfond' iz Dunaja v Prago, Gradec, Ljubljano itd.«[15]

In res: »Vse pride na dan« so zaklicali v Novicah leta 1874, ko so ugotavljali, da se je ta »pritepenec na vso moč na noge postavljal in odbijal od sebe ta sum na tak predrzni način, da bi mu bil kdo, ki ga še ni pozna, skoraj verjel.« V Novicah so namreč po objavi podatkov finančnega ministrstva naredili izračun: »Kolek časnikov na Kranjskem nese vladi 3000 gold. na leto. Mi smo pa zračunali, da samo slovenski časniki plačajo koleka čez 4000 gold. Kje je pote takem 'Tagblattov' kolek, ki bi moral, ki bi moral vsaj 1500 gold. na leto znašati? Kje je dalje onih 1000 gold., katere slovenski listi plačujejo čez 3000 gold.? 'Dispositionsfond' ima različne poti, po katerih lahko v Ljubljano hodi.«[16]

Ni lepih reči za plačance

Kakorkoli, vzporedno z nacionalnimi nasprotji so naraščala tudi svetovnonazorska. Razcep v slovenski politiki je bil vse močnejši, ostri očitki na račun druge strani pa tudi. Še pred »razkritjem« Tagblattovega vira financiranja so Novice z obtožbami o financiranju iz skrivnega fonda napadle tudi liberalni Slovenski narod, ki da se je »tako izuril v Tagblattovi šoli, da njega več ni treba«.[17]

Boj se zaostril in prenesel tudi v druge slovenske dežele, ki so bile sicer zaradi položaja Slovencev sicer bolj naklonjene enotnemu nastopu. V konservativnem Slovencu so, na primer, poročali o takem obtoževanju iz Goriškega.[18] »'Glas' je v svojem 31. listu 'Soči' očital, da je vladna, da ona iz 'dispositionsfonda' zoblje. 'Soča' ga na to pozivlja, naj ji to natanko dokaže in če to stori, hoče ona pero položiti. 'Glas' ji je to v svojem 33. listu dovolj jasno dokazal. A se ve, da priča ni nihče, kje in kako ona iz jaslic 'dispositionsfonda' zoblje. Ker vira 'Glas' ne more in ne sme priobčiti, mu 'Soča' očita, da so 'Glasovi' vredniki najnižji obrekovalci itd.«[19]

»Neodvisno« časopisje sicer za plačance ni našlo preveč lepih reči, a vladno časopisje in tiskovni urad so obstajali in njihov fond se je vsakoletno potrjevalo. O tem je tekla razprava v parlamentu itd. Kot je pač v navadi pri sprejemanju proračuna. Ko je konservativni predsednik vlade pogorel prav pri odobritvi 'fonda', so v konservativnem Slovencu razmišljajoče zapisali: »Ako bode hotel Taaffe kaj doseči, bo moral časnikarski hlev očistiti in ravno sedaj ima, kakor smo rekli, za to najboljšo priliko.«[20]

»Nobena prevara dolgo ne traja«

Da je bil »prispevek« vladnega tiskovnega urada na javno mnenje dokaj dobro poznan vsaj določenemu sloju ljudi, lahko vidimo tudi v knjigi Janeza Jesenska Časnikarstvo in naši časniki iz leta 1884. Bralstvu je zato nekoliko podrobneje razkril delovanje in lovke vlade, ki so financirale časopisje na več načinov. »Nobena prevara pa dolgo ne traja. S časom je občinstvo spregledalo razmerje mej vlado in navidez nezavisnim časopisom, tj. več ali manj čitateljev, nikdar pa ne vsi. Tem časopisom pravimo 'oficiozni', ter jih ločimo od 'oficielnih' ali uradnih. Da vlada popolnoma samovoljno ravna z uradnimi časopisi, znano je v obče; a pogosto ravna tudi z oficioznimi listi jako osorno. Ravno s temi oficijoznimi listi imajo pisatelji novinarskega urada mnogo neprestanega dela. A glavna naloga novinarskemu uradu je vladnej politiki pot gladiti v nezavisne časopise. Pridobiti in preslepiti ureditelje in izdajatelje nezavisnih zelo razširjenih in veljavnih časopisov.« O vladnih »plačancih« je zapisal: »Nikdo ne pozna teh tičev, pozna jih le voditelj, ki jih v najem jemlje.« O njih, pričakovano, ni imel dobrega mnenja: »Kdor ne pistelji iz poklica, ampak pisari po zapovedi, po danem mu navodu zoper svoje prepričanje, ta je slepar. Tak pisun, naj bode še tako spreten, ni samostalen pisatelj ampak le orodje v tuji roki, ni javni besednik.«[21]

V Avstriji so bili v končni prodaji, kar se dnevnopolitičnega časopisja tiče, tako na voljo uradni, poluradni in neodvisni časopisi. Zadnji so bili navadno ostro ločeni po svetovnonazorski opredelitvi in so delovali tudi kot organ/glasilo določene stranke. V Slovenskem narodu so me drugim zapisali: »Dan danes so časniki za politične stranke (in vsak inteligenten človek eni pripada) najvažnejši faktor. Zato je vsak privrženik svoje stranke dolžan, podpirati jih kjer se more.«[22] Kako pa je danes?

O vladnih »plačancih« v časopisih je Janez Jesensko zapisal: »Nikdo ne pozna teh tičev, pozna jih le voditelj, ki jih v najem jemlje.«

»Dan danes so časniki za politične stranke (in vsak inteligenten človek eni pripada) najvažnejši faktor. Zato je vsak privrženik svoje stranke dolžan, podpirati jih kjer se more,« so zapisali v Slovenskem narodu leta 1874. Kako pa je danes?

1 Josef Seethaler, Die Presse in der Habsburgermonarchie um 1900: Probleme und Chancen in einem multinationalen Raum. V: Europäische Kulturzeitschriften um 1900 als Medien transnationaler und transdisziplinärer Wahrnehmung. Ur. Ulrich Mölk, Susanne Friede, Göttingen 2006. 2 Josef Seethaler, Gabriele Melischek, Die Zeitung im Habsburger Vielvölkerstaat. V: 400 Jahre Zeitung. Die Entwicklung der Tagespresse im internationalen Kontext. ur. Martin Welke, Jürgen Wilke, Bremen 2008.
3 Janez Cvirn, »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila«. Avstrijsko tiskovno pravo in slovensko časopisje (1848–1914). V: Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Ur. Mateja Režek. Ljubljana 210, str. 13–44, dalje Janez Cvirn, Naj se vrne cenzura.
4 Prav tam.
5 Janez Cvirn, Naj se vrne cenzura, str. 32.
6 Kmetijske in rokodelske novice, 17. julij 1891.
7 Thomas Olechowski, Die Entwicklung des Preßrechts in Österreich bis 1918, Dunaj 2004, str. 485.
8 Slovenski narod, 1. julij 1874.
9 Prav tam.
10 Kmetijske in rokodelske novice, 17. marec 1877.
11 Olechowski, Die Entwicklung des Preßrechts, str. 498.
12 Kmetijske in rokodelske novice, 10. maj 1865.
13 Slovenec, 23. februar 1882.
14 Slovenski narod, 8. oktober 1868.
15 Slovenski narod, 14. maj 1870.
16 Kmetijske in rokodelske novice, 24. oktober 1874.
17 Kmetijske in rokodelske novice, 9. julij 1873.
18 Na Goriškem je bil rezultat takega vladnega financiranja časopis Domovina, ki je začel izhajati 5. januarja 1867. »Analiza« odbora za vodenje tiska pa je za Kranjsko pokazala, da bi s takim časopisom posegli v interese Janeza Bleiweisa, ter tako njegov časopis Novice, ki je povsem naklonjen vladi, potisnili v kritično opozicijo. V: Janez Cvirn, Naj se vrne cenzura, str. 35.
19 Slovenec, 29. avgust 1874.
20 Slovenec, 17. april 1880.
21 Janez Jesensko: Časnikarstvo in naši časniki, Ljubljana 1884, str. 141–143.
22 Slovenski narod, 1. julij 1874.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko